\B.	Glasnik S.E.D. 39/2 1999. stran 26
Uredništvo
OB PODELITVI VALVASORJEVIH PRIZNAN]
Slovensko muzejsko društvo je letos maja, kot je to enkrat letno že tradicija, v Narodni galeriji v Ljubljani podelilo Valvasorjevo nagrado in priznanja za dosežke r muzealsmt. Tokrat je (skupno) priznanje šlo iT roke trem sodelavkam Slovenskega etnografskega muzeja, in sicer kustodinjama »iag. Mojci Terčelj in Poloni Sketefj ter muzejski svetovalki mag. Marjeti Mikui. Zato pojemamo del uvodnega nagovora, ki gaje ob tej priložnosti izrekla predsednica komisije omenjenega društva ter izseke utemeljitev omenjenih priznanj -nagrajenkam pa še enkrat čestitamo.
Slovenski etnografski muzej je svoje prvo leto na novem naslovu preživel zelo intenzivno, ustvarjalno, delovno in ludi odmevno. Sodelavci SEM po preselitvi v upravno zgradbo na Metelkovi niso preprosto Čakali na prenovljeno razstavno palačo, temveč so z veliko volje in ustvarjalnega napora poiskali alternativne možnosti, da so se predstavili javnosti, in sicer v mejah občasnosti (v provizoričnih razstavnih prostorih na hodniku in v še nenaseljenem fotografskem ateljeju v upravni hiši na Metelkovi in v začasno adaptiranih razstavnih dvoranah v bodoči razstavni palači, pa tudi z gostovanji razstav izven muzeja). Osrednji razstavni dogodki v SEM v letu 1998 pa so bili trije med seboj različni projekti, v katerih so se reflektirali povsem drugačni kulturni fenomeni različnih prostorskih, časovnih in socialnih sredin. To so razstave Ciklus ljudskih noš, akvareli Saše Santla. avtorice mag. Marjete Mikuž in oblikovalke Mojce Turk, razstava z neevropsko vsebino Iz dežele sončnega sijaja in mesečevih senc, Beblerjeva indonezijska zbirka SEM, avtorice mag. Mojce Terčelj ter oblikovalca Jurija Kocbeka, v jesen pa je muzej stopil z razstavo Več od zlata in srebra nam sadno drevje da .... ki jo je v okviru Slovenske razstave sadja v Cekinovem gradu pripravila kustodinja Polona Sketeij in oblikovala Mojca Turk. {iz uvodnega nagovora)
Razstava Ciklus ljudskih noš, akvareli Saše Šantla, pomeni nadgradnjo novega založniškega projekta Slovenskega etnografskega muzeja, snovanja nove knjižne zbirke Likovne sledi /„,/ in pripravo njene prve številke, ki je nastajala v sodelovanju Z odsekom za etnologijo NŠK v Trstu, Spremni študiji o Šantlu in njegovih akvarelih noš sta nastali pod peresi mag. Marjete Mikuž in Tržačanke Raffaelle Sgubin. Izid te reprezentančne, vrhunsko oblikovane in tiskarsko zelo kvalitetne publikacije {ki je že požela 3. nagrado zlati lev na lanskoletnem Slovenskem knjižnem sejmu) naj bi sprva spremljala razstava vseh štiridesetih Šantlovih akvarelov /,../, a zgodba o nastanku razstave je imela svoj prelomni trenutek in nepričakovani razplet: srečanje s slikarjevo vnukinjo Jasno Šantel. razkritje "konzerviranega" opredmetenja rodbinske preteklosti v njeni vili in potem njeno pripravljenost, da de! rodbinske zakladnice za razstavo posodi muzeju (v teku so tudi dogovori o prodaji). V ne prav idealnih prostorskih

m
Glasnik S.E.D. 39/2 1999. stran 24
Nagrajenke na podelitvi v Narodnem muzeji! (foto: Irena Keršie, maj 1999)
razmerah razstavišča v hodniku prenovljene muzejske hiše na Metelkovi ter v nenaseljenem fotografskem ateljeju ji je subtilno uspelo seznanili obiskovalce najprej s Šantlom slikarjem, zaljubljenim v slovensko kulturno dediščino, z njegovimi akvareli noš, in potem s Šantlom skladateljem, slovečim kot "najboljšim slikarjem med skladatelji in najboljšim skladateljem med slikarji". O/ck povezovalni hodnik je smiselno uporabila kot prehod iz javnega v intimno; pod visečimi povečavami fotografij iz rodbinskega albuma so obiskovalci počasi stopali proti Šantlovemu domu. proti intimi njegovega rodbinskega bivalnega okolja. /.../ Domiselno zasnovano in večplastno pričcvalno razstavo mag Mikuževe, ki jo v skrčenem obsegu v letu 1999 čakata vsaj dve mednarodni gostovanji (v Angliji, v Makedoniji in predvidoma tudi v zamejstvu), so spremljali že omenjena reprezentančna publikacija, plakat in zloženka.
Mag. Mojca Terčelj, kustodinja za zunajevropske kulture in stike Slovencev s tujimi kulturami, je začela s svojim serioznim znanstvenim etnološkim in muzeološkim pristopom oblikovati temelje tega delovnega področja v Slovenskem etnografskem muzeju. Študijski del priprav na razstavo je vključeval analizo celotnc Beblerjeve indonezijske zbirke, izbor razstavnega dela eksponatov, študij oblikovanja razstave, ogled nekaterih indonezijskih zbirk in razstavnih postavitev v Belgiji in na Nizozemskem in študij literature preko različnih virov, /.../ Pri oblikovalskem snovanju kataloga in razstave je mag. Terčeljeva sodelovala z oblikovalcem Jurijem
Kocbekom, pri vsebinskem delu pa z dvema tujima soavlorjema: dr. Reinholdom Mittcrsakschmllerjem. antropologom-raziskovalcem in strokovnjakom za indonezijski tekstil z Dunaja /.../ in z dr. Hedi I. R-Hinzler, profesorico gledališča wayang na Oddelku za jugovzhodnoazijske jezike in kulture Univerze v Leidnu na Nizozemskem. /„,/ Strokovno sodelovanje mag. Terčeljeve z obema omenjenima mednarodno priznanima strokovnjakoma za indonezijske kulture je zadevno zbirko Slovenskega etnografskega muzeja primerjalno ovrednotilo in jo umestilo med kvalitetnejše zadevne zbirke evropskih etnografskih muzejev. /.../ Razstava je pripovedovala zgodbe o indonezijskih otočanih /.../ in obiskovalcem pričarala vsakdanji in praznični svet Javancev, Balijcev, Torajev. Balakov. Dajakov ... Pripovedovala je o njihovem predstavnem svetu, o njihovem razmerju do stvarstva in soljudi, religiozni refleksiji in mitologiji, etiki in estetiki; o načinu življenja in mišljenja hkrati. Zgodbe otoeanov je povezovala zgodba zbiralcev, dr. Aleša Beblerja in njegove žene Vere. nič manj zgovorna in bogata, ki je obiskovalce kot rdeča nit vodila skozi razstavne prostore. /.../ Poleg navedenega je razstava skušala tako vsebinsko kot oblikovalsko /.../ slediti univerzalnemu kozmičnemu simbolizmu indonezijskih ljudstev. /.../ Še posebej je izpostavila tiste predmete iz zbirke, ki imajo večjo pričevalno in estetsko vrednost: tkanine in gledališče senčnih ter lesenih lutk. torej sijaj dneva in mesečeve sence noči. /„,/ Po razstavi so bila organizirana strokovna vodstva avtorice /.../ in posebej

Glasnik S.E.D. 39/2 1999, strun 25
i£JL
inštruiranih študentk. /.../ V okviru izobraževalnih dejavnosti je muzejska pedagoginja Sonja Kogej Rus organizirala muzejske delavnice za odrasle in otroke, delavnice batika in senčnih lutk. /.,./ O medijsko in tudi siccr odmevni razstavi Iz dežele sončnega sijaja in mesečevih senc /,.,/ je mogoče zapisati, da je bila narejena po sistemu kompleksne strokovne metodologije, poglobljenega študija in holističnega pristopa.
Čeprav je bila razstava Več od zlata in srebra nam sadno drevje da ... avtoricc Polone Skctelj postavljena v širši okvir priložnostne razstave Slovenska razstava sadja, /.../ gre za povsem samostojno, vsebinsko zaokroženo razstavno enoto, podprto s temeljito predhodno raziskavo in tematsko publikacijo. Polona Sketelj. kustndinja Slovenskega etnografskega muzeja, je z razstavo javnosti ponudila pogled na sadje in sadjarstvo, kol ga vidi etnolog: razvojno usmerejni fokus na gojenje, uporabo io vrednotenje sadja in sadnega drevja, upoštevajoč živopisnost regionalnih razlik. /.../ Vsebinskemu konstruktu je Polona Skctelj sledila tudi v oblikovni zamisli razstave. Presegla je preprosto nizanje predmetov in slikovnega gradiva, ki ilustrirajo ta ali drug vidik obravnavane teme. Zavedala se je. da tak način postavitve že zdavnaj ne zadostuje več medijsko "razvajenemu" obiskovalcu. Postavitev razstave, razporeditev predmetov in dodatnih likovnih ali zgolj aranžerskih elementov je Sketljeva izrabila za izraz - s strani obiskovalca lahko in hitro dojetega - osnovnega sporočila razstave. Ovalni kubus. ki gaje moč ogledovati z zunanje ali notranje strani, z "jedrom" v središču, tako lahko razumemo kot sadež sam, ali pa kot ciklus
vsakoletnega naravnega obnavljanja drevesa in njegovih faz ter hkrati razvojne poti in sadjarskih tehnik, /.../ Ker je bila razstava odprta le kratek Čas (komaj deset dni!), je toliko bolj pomemben podatek o njeni obiskanosti: razstavo si je (večinoma pod vodstvom avtorice) ogledalo okoli 10 tisoč obiskovalcev. /.../ Razstava je bila avtoričin prvenec v smislu samostojne muzejske razstave, zato je toliko bolj razveseljiv njen raziskovalni pristop, a tudi velika mera poznavanja in tipoštevanja sodobnih muzeoloških vodil. Še pomembnejše se zdi dejstvo, daje tako zasnovana razstava ponudila na ogled precej predmetnega in slikovnega gradiva, ki je sicer razpršeno po različnih muzejih po Sloveniji /..,/ in doslej kol celota še nikoli ni seg.o v zavest javnosti. Ob predhodni razstavi je Sketljeva ne le evidentirala ključne predmete za zgodovino slovenskega sadjarstva, ampak z novo pridobljenimi premeti dopolnila obstoječo sadjarsko zbirko Slovenskega etnografskega muzeja. S tem je v dobršni meri opravila predpripravo za del stalne razstave Slovenskega etnografskega muzeja, ki je v delu. Še večjo mero pohvale zasluži avtoričin katalog /,../, ki pomeni ne ie trajnejši povzetek že znanega, pač pa z novimi zornimi koti obogaten etnološki vidik sadja in sadjarstva na Slovenskem, (iz utemeljiiev priznanj)

^Vasorjevo priznanje so prejele: mag. Marjeta Mikuž (trelja z leve), mag. Mojca Terčelj (celila z leve) in Polona Sketeij (peta z leve). (Fot« Irena Keršič. maj 1999)