10' T~ V V V V V Y "T TTTTTTTTTT Zgodovina NOVEGA MESTA V LJUBLJANI, 1891. ZALOŽILA »MATICA SLOVENSKA«. - TISKALA »KATOL. TISKAHNA«. Predgovor. arsikateremu se utegne knjižni naslov »Zgodovina J Novega Mesta« zdeti nekoliko preveč preširen, češ, da zgodovine, in to tudi v najširšem pomenu besede, nima celo Ljubljana, glavno mesto dežele, kamo še le Novo Mesto, ki po velikosti in številu ljudij še vsacemu kranjskemu trgu ni kos in tudi v prejšnjih časih ni bilo. Res je! Ce napravljajo zgodovino kacega kraja glasovite zmage in pobitke, grmeči dogodki in velike nesreče, potem Novo Mesto »zgodovine« res nima. A zgodovina so tudi tihi napori, s katerimi se kak del človeškega rodu ubranjuje časa nezgodam — in s tega stališča ima tudi Novo Mesto svojo zgodovino, in žalibog da ne naj-veselejšo. Dasiravno so nje viri skromni, vendar sem skušal sestaviti morebiti še dosti jasno sliko o tem, kako je po velikodušnosti in milosti jednega največjih Habsburžanov mesto nastalo, zacvelo, potem pa zavoljo raznih neprilik, katerih marsikatero so tudi meščani sami zakrivili, jelo vedno hitreje in hitreje propadati. Zgodovina Novega Mesta se je vršila na tihem. Mnogo bridkih ur je šlo mimo njega, meščani so nosili marsikatero težko breme in prebili marsikatero hudo revo, o kateri se še takoj zunaj njihovega mestnega ozidja ni zvedelo, kaj še le, da bi se razglasila po širocem svetu, a zato ni bila nič manj bridka. To propadanje se vrši še danes in prav iz srca želim prijaznemu mestecu, da bi bilo leto, v katerem prihaja ta knjiga na dan, ob jednem konec njegove najhujše in najnesrečnejše dobe, ter da bi oznanjal prvi pisk bobnečega železnega voza pričetek novega in sijajnega časa. Tej želji dodani svojo prisrčno zahvalo za prijaznost, s katero so mi gospodje: preč. prost Peter Ur h, župan dr. Poznik, ravnatelj Senekovič in o. Florentin H rov a t, brez najmanjšega zadržka odprli njihovemu varstvu priporočene arhive. Celo prisrčno in še posebej se pa zahvalim muzejskemu arhivarju, visokočast. g. Ant. Koblar-ju, ki me je vrhu tega podpiral še s svojimi dobrimi in temeljitimi sveti. Konečno naj sprejme mojo iskreno zahvalo tudi moj kolega g. prof. Luka P i n t a r, ki mi je drage volje pomagal pri neprijetnem poslu korekture. NOVO MESTO, avgusta meseca j 890. Pisatelj. Viri. Viri za novomeško zgodovino—skromni, kakor je skromna Zgodovina sama — so dvojni : tiskani iti — mnogo važnejši — not iskani, v raznih arhivih spravljeni. Tiskani viri: Najbogatejši tiskani viri so: 1. »Mittheiluiigeii des h i štor. Vereines 1'iir Krulil« in sicer v letnikih: a) Letnik 1859: *Zwr GeschichU von Neustadtl oder Rudolftnotrt*, str. 4—6, spisal P. Hitzinger; b) 1. 1666,: Devet sestavkov: »Beitr&ge mr SpOjdhrigeu (iriiutlioufs Feii r nm Neitstadtl-Kudolfsinert in Ifnterkrain*, str. 26 - 44. Teh devet sestavkov je izdal »der histor. Verein fiir Kram« o petstoletnici novomeški še v posebnem odtisu. Isto leto je objavil P. Hit/, inger se: »Xuclitriitp zur 5()0)ahr i tjen firnu-ditmjs-Iu ii-r rou Neustadtl {Rudolfswert)*, str, 106—109. a) »Urkundeu desColli giatca piteh von Neustadtl*', b) *dte Kirche und Pfarti si Isicolai* str. 106 109. Letnik 1866. str. 41 —124: »Frkundm zur (,'esrhirhte ./. r Reformni ion m Kram.* Letnik 1868. p, 1—63: *Vorrespondenz des Intendunten Gnifen Foeijnes.* Sicer pa sem pobral ludi iz drugih letnikov tu pa tam kako drobtinico, kar pa je povsod pod črto zabeleženo. 2. Valvasor, »Ehre des Herzogtbunis Kraln«, XI. knjiga str. 479-489 Na teb straneh poroča Valvasor, kar je mogel zvedeti o novomeški preteklosti. Novomeščani mu o tem niso mogli mnogo povedati; več je zvedel v kapiteljnu. Izvzemši nekaterih pravljic o velikosti in mogočnosti Novega Mesta v rimski dobi je njegov popis popolnoma zanesljiv, le da je kratek, in išče človek v njem marsikaj zastonj, kar bi rad izvedel iz njega. — V druzih Valvasorjevih knjigah je najti le tu pa tam kaka malenkost, ki se tiče Novega Mesta, zlasti za turške čase. 3. IIolT. (Jemiililde vom Herzogthuni Kraln.< VII. zvezku str. 64 poroča Hoff marsikatero zlasti za XVIII. stoletje in njegov čas važno drobnost. V tem je popolnoma zanesljiv in resnicoljuben, le da zamolči to ali ono Novo-me&canom neprijetno malenkost. Njegov opis dopolnuje v marsičem kulturno sliko Novega Mesta konec XVIII. stoletja. Starejša poročila je zajemal vsa le iz Valvasorja. A njegovega dela ni v »Gcmdh/dr nun Hirioijflnnn Kritin« nič. ampak je dal natisniti pod svojim imenom, kar je spisal nekdo drug. najhr/.c Breckerfeldt, To velja vsaj v oddelku, ki se tiče Novega Mesta. 4. »ChronolOglsehe Dursteiiung der wiehtigsten die Stndi Rudolfe« wert betrelTenden Dat en mil hesondercr Berllekslchtigung des Francls-kaner-Convcntes« v programu novomeške gimnazije 1. 1868. Sestavil P. Rafael Klemenčič. Ta sestavek je zajel iz samostanske kronike novomeškega frančiškanskega samostana. 6. Kostrenčič, »Urkiiiidllrhe Itcitriige zur (Jeschlchte der proteslan-nscberi Literatur der sildslnven«. 6. Kluns Arehiv 1., 2. u. -1. Heft, »Klrebllcbe Klntbellung Kralns.« 7. Helfert, »Grttndung der osterr. Tolksschule dure h ?''arla Theresia. Prag L850«. B. Dlmilz, »Gesehiehte K miiis . Novega Mesta dotikajoče se dale je sestavil Dimitz v svoji zgodovini na podlagi sedaj omenjenih virov ter privzel le na par krajili tudi še kako drobnost iz deželnega arhiva. 9. Dr. Costa, »Rclseerlnnerungen aus Krnili*. Netiskani viri: 1. Kapiteljski arhiv. Ta arhiv, čegar najvažnejše regeste je objavil že dr. Kraus v »Mittteilungen* 1. 1865, je shranjeval marsikatero važno drobtinico za zgodovino kapiteljna, le žalibog, da so ga v prejšnjih Časih raznesli na vse strani. Nekdaj je bil mnogo obilnejši. Našel sem v njem zapisnik iz XVII slu letja, v katerem je zaznamovanih mnogo kapiteljskih listin, ki se pa sedaj ne nahajajo več. Tudi Kraus jih že pred 26. leti mnogo več ni dobil v roke; od njegovega rasa sem se je pa še teh, kar jih je on videl, mnogo izgubilo. S starimi listinami so postopali preje kaj malomarno in čuditi se je, da se jih je ohranilo še toliko, kolikor se jih je; pa tako niso počenjali preje samo v Novem Mestu, ampak tudi drugod. Dr. Gosta je o priliki 1 1865. naletel pri nekem branjevcu v Ljubljani na kup starega papirja, ki ga je ta kupil na javni dražbi, H4., časih pa tudi na mestnega pisarja, ki so ga pa o priliki tudi izrezavali, češ. da mora imeti ta mož zaradi pomanjkanja prostora na rotovžu vso rcgislraturo doma pri sebi. Zato se pa od njega pač ne more zahtevati, da bi jo pri svoji pičli plači držal v potrebnem redu. Ko je osnovala Marija Terezija 1. 174!). v Novem Mestu okrožno glavarstvo, jela je ta gosposka postopati proti registratorjem ostreje ter jim prepovedovala jemati uradna pisma seboj na dom. Kljub temu pa so mestni očetje pošiljali okrožnemu glavarstvu, če je prašalo po tej ali oni listini, skoraj .stereotipni odgovor, da je ne morejo najti: »\veilen aber uns nicht wissend, wo solches sich etvva belindet«. Šel. 1799. so o priliki pisali okrožnemu glavarstvu: »Dem Kreisamte wird berichtet, dass v on jeher iiber die vorhandenen Stadtakten von alteren Jahren keine Registratur gehalten wurde, und dass diese Akten bei dem der maligen Wust von currenten Geschaften durch eni einziges arbeitendes Individuum, so sehr man es auch \viinscht, nicht in Ordnung gehalten vverden kontien.«') A še te listine, kar se jih je kljub vsem tem neprilikam ohranilo, so po večem izginile v najnovejšem času na prav barbaričen način. Shranjene so bile pod streho na rotovžu. Neki uradnik, kije tam stanoval, si ni vedel poiskati prist-nejšega kurila, kakor ravno najstarejše še ohranjene uradne listine: menil je pač, da niso za drugo rabo. Ko so mestni očetje zvedeli za to početje, so ravno najstarejše že zgorele. Tvarine za novomeško zgodovino iskajoč sem pretaknil tudi gradove v bližini novomeški, kjer pa ni o Starih listinah ne duha ne sluha, ali rni jih pa niso hoteli pokazati; le v Strugi sem našel za zgodovino Marije Terezije m za francosko dobo nekoliko porabljivih drobtinic. 5 Arhiv frančiškanskega samostana v Novem Mestu, Do 1 1772. je shranjeval ta samostan marsikatero, če tudi le samo za samostan važno listino. A 1. 1772. so frančiškani zvedeli, da bo prišel senjski škof njihov samostan preiskovat. Bilo je to o času, ko je postopala vlada proti samostanom vedno so-vražneje. frančiškani niso hoteli, da bi se jim moglo kdaj očitali, češ, sami so zakrivili, da se je samostan zavoljo te ah one listine o dohodkih in drugih svojih odnošajih razpustil; zato je dal tedanji samostanski predstojnik ves arhiv sežgali. Ohranila se je jedino le še samostanska kronika v štirih debelih zvezkih: *ChrO-nicon cunrantus Ncostadiensis*, ki jo je pričel spisavati Gottfried Pfeiffer, najbrže takoj po ustanovitvi gimnazije 1. 1747. To namero je imel že 1. 1733. za samostan velezaslužni P. Bernardin Gregorič, ki je bil šestkrat gvardijan novomeškega samostana. A prehitela ga je smrt. Ta posel si je po njegovi smrti naložil Pfeiffer, ki ga je že Gregorič hotel pridobiti kot sodelovalc.a kronike. Pfeiffer je bil rojen v Radovljici I. 1707. Osemnajst let star je vstopil v samostan ter poučeval v Ljubljani najprej filozolijo, potem pa skozi šest let. bogoslovje. Kdaj je prišel v Novo Mesto, mi ni znano, 1. 1733. je bil gotovo že tu Leta 1745. so ga izvolili tu za gvardijana, 1. 1748. pa, ne da hi bil popreje kdaj definitor, jednoglasno za provincijala in sicer zavoljo njegove nenavadne učenosti, razumnosti in pobožnosti. To čast mu je skazal frančiškanski red pozneje Še dvakrat, kar je bilo pač kaj zele nenavadnega. V tej provinciji je doletela taka čast pred njim le tri može, Frančiška Glaviniča, Bonaventuro Zbono in Antona Lazarija. Namenili so mu še večje časti, a odklonjeval jih je, ker je želel ostati v novomeškem samostanu, ki se mu je posebno prikupil. Kroniko je začel skoraj gofo\ spisavati 1. 1758., kajti v teh besedah: »AVthorls noMen tihi beLLIfer InDlCat aLes«, ki jih je zapisal pod jednoglavnega orla na naslovnem listu, ') Mestni arhiv, vidim kronostihon z letno številko 1758. Seveda so bili podatki za XV.—XVIII. stoletje jako pomanjkljivi. Dostikrat ni dobil Pfeiffer za celo desetletje he jednega podatka niti v domačem arhivu, niti kje druge j Nezanesljivih >po pa ni maral sprejemati v kroniko. Sicer se spušča rad v dolge kombinacije in ekskurze o mogočosti ali nemogočosti kacega dogodka, vendar ne vsiljuje svojega osebnega mnenja nikjer. Povsod se kaže resnicoljubnega in nepristranskega. Od 1. 1747. dalje pak postaja kronika vedno natančnejša, kajti Pfeiffer je od tega leta dalje zabeleževal dogodke, ki jih je v samostanu ali sam doživel, ali so se vršili vsaj o njegovem času. Od tega časa mu uidejo časih oči tudi čez samostanski prag. V neprijetni dobi cesarja Jožefa II. dogodkom zunaj samostana skoraj ni bilo mogoče odtegniti vse pozornosti Pri tem se je ponudila kronistu tudi marsikaterikral prilika zadeti se ob ta ali oni posvetni dogodek. Da je izrekel o prekucivih prikaznih tedanjega časa marsikaterikrat prav ostro sodbo, je stvar, ki ni mogla biti drugačna. Leta 1775. je Pfeiffer umrl, 68 let star. Kroniko je nadaljeval Castulus VVeibl. Leta 1794. pa je dejal tudi on pero i/, rok, ki je za njim več kot šestdeset let ni nihče več poprijel. Zakrivile so to hude vojske francoske dobe in ko bo te minule, pozabljena je bila kronika do dobra. Opuščenega posla se je zopet lotil leta 1857. vsled povelja provincijala Gara Vasc.otti-ja P. Rafael Kle-nienčič, ki je bil oh jednem profesor zgodovine na novomeški gimnaziji. Dogodke teh 60 let je našel deloma v samostanu zabeležene, deloma jih je zvedel od starih ljudij. 6. Historisch-topograpbisclie Beschreibung von Itudoll'swert. Ta rokopis, ki obsega 100 velieih stranij in folio, se je nahajal kdaj v Erbergovi knjižnici, sedaj pa ga shranjuje ljubljanski muzej. Deloma je že natisnjen v Hof-fovem *Geinahldf run Krnim II. Theil, 83—64 in sicer nespremenjen od besede do besede, kolikor ga je Hoff sploh ponatisnil, kajti mnogo stvarij je Hoff pri ponatisu izpustil; v prvi vrsti take, ki so bile neprijetne ali I"ovomeščanom ali pa v tem opisu omenjenim osebam, n. pr. grofu Blagay-u. Pisatelj je bil frančiškan, ali pa vsaj njihov dober prijatelj, o čemur priča marsikatera drobrohotna sodba o njih in marsikatera drobnost, ki jo je mogel dobiti le iz samostana, G. Anton Koblar meni, da ga je spisal Breckerfeldt; zato je označen tudi pod tem naslovom. Kazalo. Stran Predgovor............... I Viri................. III I. Okolica Novega Mesta........... t II. Najstarejša zgodovina........... 7 III. Popis starega mesta............ 15 1. Kapiteljski hrib............ 16 2. Kapucinski samostan........... 17 3. Pokopali S če . ............. 19 4. Ljubljanska ali gorenja vrata........ 20 5. Kapiteljska cerkev........... 22 6. Cerkev sv. Antona........... 30 7. Spitalska cerkev............ 32 8. Špital................ 34 9. Cerkev sv. Jurija............ 36 10. Cerkev sv. Katarine........... 36 11. Frančiškanska cerkev in samostan...... 37 12. Rotovž............... 42 13. Nemška komenda............ 46 14. Kresija............... 46 15. Vojašnica.............. 48 16. Strelišče............... 48 IV. Doba od leta 1365.—1580. § 1. Zgodovina.............. 49 § 2. Kulturna slika I. dobe.......... 60 A. Izvolitev mestnega zbora....... 61 B. Mestni zbor in njega posli...... 63 C. Mestne pristojbine......... 65 D. Meščani............. 67 Strto K. Duševno gibanje.......... 68 F. Nova vera............ 7 \ V. Od ustanovljenja Karlovca do Marije Terezije (1. 1580. do 1740.)- § 1. Zgodovina mesta............ 76 § 2. Mestni zbor v dobi od 1. 1580.—1740..... 85 § 3. Duševni živelj te dobe: A. Pošta.............. 91 ./). Lekarna in zdravniki......... 92 C. Ustanove in milodari . ..... 93 J). Slavni meščani te dobe........ 99 VI. Doba od Marije Terezije do francoske okupacije. § 1. Prosvetljeni absolutizem.......... I02_/ § 2. Vojskine neprilike............ 114 § 3. Prisiljeno vojskino posojilo......... 121 § 4. Zgodovina mestnega zbora......... 124 § 5. Domestikalni sistem........... 128 £ 6. Mestno gospodarstvo po novem domestikalnem sistemu 132 § 7. Drugi kulturni pojavi........... 142 § 8. Frančiškanski red............ 148 § 9. Glasoviti Novomeščani.......... 155 VII. Francoska okupacija. § 1. Francoska patrulja v Novem Mestu 1. 1797..... 158 i> 2. Francoski ujetniki v Novem Mestu...... 161 g 3. Novo Mesto prvikrat v francoskih rokah (1805.) 162 g 4. Leto 1809............... 165 § 5. Kmečki upor proti Francozom 16. oktobra 1. 1809. 177 § 6. Novomeščani pod francosko oblastjo 1. 1809.— 1813. 183 § 7. Kulturna slika francoske dobe....... 186 VIII. Zgodovina kapiteljna. § 1. Ustanovitev njegova........... 198 § 2. Zadrege prvih časov........... 204 § 3. Kapiteljski dohodki........... 207 § 4. Vrsta novomeških proštov......... 219 Zgodovina novomeških šol. I. Ljudske šole. § 1. Fantovska šola............. 235 § 2. Dekliška šola............. 242 Stran II. Gimnazija. A Prva doba: od ustanovitve do l. 1809. § i. Ustanovitev gimnazije.........244 ij 2. Najstarejša osnova...........248 £ 3. Prizori iz dijaškega življenja v prvih letih novomeške gimnazije...............252 ij 4. Pravda za letno plačo 300 gld.......262 S, 5. Gimnazijsko poslopje...........267 § 6. Število in imena razredov.........270 § 7. Učni načrti a) Država vzame gimnazijo pod svoj vpliv . . 271 b) Načrti od 1. 1775. in 1776.......273 C) Temeljni načrt od 1. 1807.......274 £ 8. Vodstvo gimnazije...........276 g 9. Učiteljski zbor.............279 B. Druga doba: Gimnazija pod francosko vlado 284 C. Tretja doba od l. 1813.—1854......290 D. Četrta doba: od najnovejše preustrojitve naše gimnazije do danes.........294 Dodatek. I. Ustanovno pismo novomeško od 7. aprila 1365. 1. II Pouk nadvojvode Karola Štajarskega, kak6 se je Novomeščanom ravnati pri volitvah (1. 1573.) III. Cesarica Marija Terezija podeli gimnaziji pravico javnosti. > ^ I. Okolica Novega Mesta. udolfovo ali Novo Mesto je največji kraj na Dolenjskem, Meščani ČUJejo radi. rc ga imenuješ »me-sfffV(&n* tropolo dolenjsko«. Mestece ima lepo, celd ro ^* x§ ni;ml'('-" 11,1 široki, visoki kraški skalnati plošči, okrog kater«' se v velikem kolobaru ovija reka Krka. n;i nekaterih krajih osem do deset mctro\ globoka. Njeni hrenovi so velike strmine, ter posebno na južni strani mesta do deset in več metro\ globoke. Vrhu teli skalnatih strmin predrzno čepč male lesene kočiee, kakor pozabljeni klicaji i/ davno minulih Časov. Nad peko se dviga, kakor otok, visoka in mogočna pečina, na nji pa stoji mestece, ki šteje blizu 2000 duš. Narava je utrdila mesto od vseh stranij tako. kakor malo-katero na Kranjskem. V časih, ko niso poznali še smodnika m bilo težko hranili ga, posebno ker je bilo vrhu tega zagrajeno še /. visokim in močnim ozidjem; bilo je skoraj nepristopno. Okoli mesta se kopičijo proti severu z vinsko trto obsajeni holmci in se razširja valovit svet ; na jugu razgled zapirajo Gorjanci, na zapadu odrastki kočevskih gora, le proti vzhodu je odprto ter se s kapiteljskega hriba vidi čez šentjernejsko polje tje do Krškega in Brežic, Daleč tam \ sinjem ozadju pa vzpenjajo čez dolenjsko gričevje kamniške planine svoje bele snežene glave. In kakor hi bil moral dati človek tej naravski lepoti še okras svoje roke, obdal je la lepi kraj z velikim vencem prijaznih in nekdaj pač tudi — mogočnih gradov, kojim pa so se najlepše ure iztekle seveda že davno, Malo je mest na Kranjskem s tako mično okolico. Ni čuda, da se je la le kar posula z gradovi in gradiči, kojih nekateri stoje prav tik mesta. — Ker bo \ naslednji zgodovini i) marsikaterem od njih govorjenje, navedejo naj se v kratkem , .Muticu - 181)1. 1 nekatere znamenitosti vsaj o onih, ki ne stoje" dalj', kot k večjemu poldrugo ali dve uri od mesta oddaljeni. Od povsod v mestu viden stoji na rohu precej visocega pogorja Hmeljnik (Hopfenbach) kot mogočen čuvaj nad mestom, ležečim globoko doli oh njega vznožju. — O njem pripovedujejo, da je sila star. Njega sedanji gospodar, baron VVampolt, je prepričan, da je stal že v rimskih časih, in da je držala mimo njega velika rimska cesta proti Emoni na jcdno stran in proti Noviodunu na drugo. Pred par leti so praznovali v njem devetnajststoletnico njegovega s Slapa na Notranjskem prestavila semkaj. Z Grma je prekrasen razgled na Novo Mesto, ki se ti ne zdi od nobene strani takč prikupljivo, kakor od tod. Ves veliki trg leži z vsem svojim licem pred teboj. Ta grad je dal sezidati neki baron Morda\. grajščakov sin Z Grabna, neznatnega gradiča tik Krke, dobre pol tire od mesta Oddaljenega. l) Valvasor, ibid. XI. WQ. j Costa, Reisecrinncrungcn aus Krain. 110. ') Valvasor, jhi.l. XI. 11!» 4) bimitz, Gesch. v. Krain. IV Graben je kaj star urad; že \ početku XIV. stoletja so nosili grabenski gospodje slavno ime; pozneje so se kol pravi junaki odlikovali v turških vojskah Zvali so so »Turnerji« (GreifT unrdaxi. ki pa so si skupno posestvo med seboj razdelili. Jeden je ostal na < 1 rabi m. linija dva pa sta si sezidala vsak na svojem zemljišču svoj urad: jeden v i Irmu, drugi v Zahorštu (Fofst) na holmu Ležečem, nekako na pol pota med Grmom in Grabnom. V Zahorštu in Grmu so bivali baroni Mordaxi le malo časa Že pred Valvasorjem so Zaboršl kupili < hišici, pa ga zoj>et dalje prodali. 0 Valvasorjevem času je gospodoval v Zahorštu baron Franc Rettenfeld, stotnik Saurau-ovega polka.*) A tudi Rettenfeldi ga niso obdržali dolgo Leta 175f). gaje kupil hVanc Avgust p]. Zois. irrajščak z Krma, ki je dal zanemarjeni urad leta L769. do tal podreti. Vsi trije gradovi, t iraben, Zaboršt in Grm, so imeli mikavno okolico, prekrasno polje in velikanske gozde, kamin- so Novome-ščani prejšnjih časov oh nedeljah in praznikih kaj radi zahajali. Poleg goste sence jih je vabil tukaj sem izvrsten studenec, jedini dobri studenec s trdo vodo daleč na okoli. Zato so ga imenovali m ga imenujejo še danes TršČak. Leta 1797. je dobil nemško ime »>I lessenbrunn«. Takrat je bival namreč v Novem Mestu cel polk hessendarmstadtskih vojakov, ki so jih za drag denar nabrali Angleži, zavezniki avstrijski. Poslali so jih proti Italiji Avstrijcem na pomoč, a na poti tjekaj so se za več kot pol leta ustavili v Novem Mestu, da hi hranili dolenjsko stran pred Francozi. Njihovi oficirji (častniki) so prihajali k temu studencu hladil se in krepčat, l) Mittheil. des hist. Ver. f. Krain 1866, F. 5. Nr. 106. *) Valvasor, ihid. XI, 206. ;1) Ihid. XI. 138. I. Okolica Novega Mesta. V spomin na to je dal napravili baron Zois spomenik s sledečim napisi >m . TSfymphi dea Brunneus, l>i Englands Solde f>" Mo-stek«, sedaj pa jima ne ve" nobenega druzega imena, kot gospo darjevega. Oboje je primeroma mlado zidanje, ki je nastalo še le malo pred Valvasorjevim časom. Kronostiha madpisa nad vrati) nam javljata, da sta bila stavitelja teh dveh gradičev jeden duhovnik. dl*Ugi pa vojak. Nad Mostkom sedaj RozinOV grad čitamo: »De-posito pellieio illuso(pie pallio ornatu glorior isto«., nad drugim pa: »AVLa noVa Marti oiloso VenerIqVe aDVLantl«. Ta nam pove Gel6, da je bil grad zidan leta lb25). Oba spadata pod občino v Kandiji, to je vas tik Novega Mesta in takoj onstran Krke. V minulem stoletju so Kandijo zvali »predmestje«, odkod je dobila vas h' čudno ime. je težko uganiti. Nastalo je še le v osemnajstem stoletju. Preje se je zval ta kraj »\Videm gen St. Michael« ah pa tudi »Neustadter Pel d«. V kapiteljskem urbarju izleta 1788. .!<' dostavila neka poznejša roka k tema dvema imenoma pojasnilo: ^eigentlich aber Vorstadt CandiaVi Domačini hi najraje spravili to ime v zvezo z otokom Kandijo ali Kreto, kamor roma res mnogo /a dolenjsko Kandijo namenjenih pisem. Cul sem praviti, ') Hoff, Gemalde v. Kram. 11., 160, m Oosta Hud. lil. ") Valvasor, ibid. XI. ') Kapiteljski arhiv. da je bil tu vtaborjen turški paša ali kak tak dostojanstvenik i/ Kandije ter pustil tu to im<>. A Turki niso Mi pred Novim Mestom nikdar vtaborjeni, najmanj pa kandijski paša. Nihče, komur je dovoljeno le par ur muditi se brez posla v Novem Mestu, naj ne zamudi obiskati gradu lukenj skega »Luegg«, dvojčka isto tako imenovanega notranjskega gradu. Dolenjski »Luegg« gotovo ni manj zanimiv. Tudi tu se je neki potikal, kakor trdi Gosta v svojem potopisu po Kranjskem,1) tolovajski vitez Erazem iz Jame. Imel je, pravili so Costi, svoje skrivališče tudi tu. Gosti so je še kazali, a danes ne ve o tem nihče ničesar. Iz Novega Mesta pa do Luknje je le pičlo uro hoda; pot vodi od vasi I Večina oh rečici istega imena. Zadej za vasjo se začenja dolinica bolj in bolj 6Žiti; rebra, ki spremljajo obrežje, postajajo vedno strmejša. višja in tesnejša, čim bolj se bližaš roman fičnemu gradu. Kar ti zmanjka pota! Kamor pogledaš, na vse strani ti štrle nasproti strme in visoke skalnate stene, tako visoke, da jim po zimi sobico po več tednov ne obsije sivih bokov, po letu pa le za par ur na dan. Izpod divje raztrgam1 skale šumi rečica Dre čina, odtok Temenice, ki se izgublja pri Mirni Deči pod zemljo; komaj je prišumela na dan, goni že velik mlin in še večjo žago. Kje pak je grad, da ga ni videti? Tam gori, visoko gori nad izvirom Prečine stoji, na mogočni skali, za gradom samim pa se dvigajo zopet strmi1- skale okoli ih okoli. Po letu je tu zaradi hladu kaj prijetno. Meščani (novomeški) so že od njega dnij zlasti oh nedeljah radi zahajali semkaj; toda po zimi ga pa skoraj ne iztakneš žalostnejšega kraja. Ta grad, ki živo spominja na notranjsko .kuno, je prevzel svoje ime po starem in prvotnem gradu, ki je stal kak streljaj od sedanjega, pa še bolj v skale umaknjen. Ko je postalo tO skromno, bolj priprosti hiši, kakor grajščini podobno zidanje pretesno, prestavili so je na sedanji kraj. Da tudi še tu sem prestavljeni grad je imel tako močno lego, kakor, razun Mehovega, noben drug na Dolenjskem ne. Velika, daleč v goro držeča kraška jama, ki je pa Tli še nihče preiskal, je že kmalu pri vhodu okrašena z obilimi kapniki. l) Costa, ibid. p. 11^. Popolno drugačno lice kaže si ari Grad (Altenburg), kako dobro uro od Novega Mesta- Se konec minulega stoletja se je zdel ta. zdaj pač zelo zanemarjeni grad, hisloriogralu kranjskemu. Hoffu, tako lep, da ni mogel najti dovolj lepih besedij za njega mikavnosti.1) Le pol ure od Starega Gradu se ogleduje z vso svojo le poto stari Otočec (W8rdl) v mirno mimo tekoči Krki. Na nizkem, tako nizkem otoku sredi reke stoječ, da preplavi v budili povodnjih Krka njegov vrt. spominja Otočee z ostanki svojih utrditev na nekdanjo svojo moč. že leta 1265. je gospodoval v njem Ulrik de Werde. Pozneje so dobili to grajščino tirolski plemenitniki Villan-ders, kojih zadnji je umrl 1. 154*7. Za temi so se gospodarji otoški hitro menjavali: Lenkovič, Dovolič, Solnce, Breckerfeldt;') konec minuleu;i stoletja so ga imeli baroni Schvveigerji pl. Lerehenfeldski. Drugi manjši gradovi: Zalilog ali Zalog (Breitenau), sla te nek', na Golem, kojega so pa prod par leti do tal podrli. VVeinhof, nekdaj zatiškega samostana lastnina. Struga, Vo-lavče in drugi, spopoinjevali so in spopolnjujejo lepoto novomeške okolice. II. Najstarejša zgodovina. Ta lepa, zraven pa tudi trdna lega Novega Mesta je menda po največ dala povod onim pravljicam, ki pripovedujejo o velikanskem mestu, ki se je raztezalo nekdaj tod ter Begalo v rimski ddbi celo do llmeljnika. V tem velikanskem mestu je imel cesar Decius, tako pripoveduje pravljica, močno vojsko. Sredi tretjega stoletja po Kristusovem POJStVU je neki napa! tadanjega, v Novem Mestu vladajočega tesarja gotovski kralj Chininga, Chniva, Chimhiga ali Chnim-b i liga 'vse le oblike se nahajajo-, ko je drl z vojsko ob Savi in Krki (!) na Hrvaško, toda prebivalci in posadka v »Neostasiju« ali »Novi« ali »Euslesium« ita tri imena poroča nam, ne vem, po katerem viru Breckerfeldt in po njem I loti"', so ga zgrabili i><>d vodstvom J, Decija (Vlera ter zapodili njega in njegovo vojsko preko Bosne celč do Nikopolja. ') HoiT, dud II.. |». 129. J) Valvasor, ibid. XI., 66$. :i) i loti; ibid. ii., p, B6. 34 8368 Tudi siloviti Atila je drl tod mimo ter mesto tako razrušil, da so pozneje niti poznalo več ni. kje je stalo. Ta poročila je sprejel Valvasor iz necoga starega koroškega letnika, ki so mu ga novomeški mestni očetje prepisanega doposlali. A ta poročila nikakor niso zgodovinska. Ze imena A*eosta sium«, odtod »Eustesium« in »Novi« dokazujejo, da so nastala, ko je sedanje mesto nosilo že ime »Novo Mesto« in »Neustadtl«, toraj najprejo v XIV, stoletju in najbrže z ozirom na »Gotno Vas »Gothendorf«, ki leži kake pol ure od Novega Mosta Samo podobnost tega imena je l>ila povod pravljici, da so taborovali tu Gotje, Valvasor celo naravnost imenuje slavnega junaka nemškega narodnega pesništva, Dietricha iz Berna.1) Obile rimsko starine v novomeški bkolici, zlasti novci in iz-kopnine minulega leta, pa so nedvomno priče, da se je nahajala na mestu sedanjega Novega Mesta stara naselbina, če tudi ne rimska. Nedvomno je, da so te starine ostanki nerimskega naroda, ki je tu bivajoč z Rimljani pač mnogo občeval, ter v svoj«1 do dobra nerimske grobe pokopal marsikateri rimski lalnik.it Spomin na to staro naselbino pa se je med ljudstvom ohranil še v poznih stoletjih ter v zvezi s prej omenjenimi slučaji povzročil pravljice O velikanskem rimskem mestu, ki je segalo kdaj celo do llmeljnika, pod čegar znožjem je res dr/ala rimska cesta iz Emone v Noviodunum. Zgodovinsko zagotovljenih poročil o kraju, na katerem stoji danes Novo Mesto, pred XI. stoletjem ni najti V XII. in XIII. slo letju pa so se nahajale tu pač že pristave in kmetije zatiškega saua»stana. Najstarejši, vsaj deloma zgodovinsko zagotovljeni kraj sedanjega Novega Mesta je bilo neko sejo na tem kraju (locus seu villa) Gradec zvano. Sicer ne popolnoma zanesljiva zgodovina zatiškega ') Valvasor, ibid. Kako pa je Gotno Vas razlagati, pove* se težko ter pre puščam to našim jezikoslovcem I'. Ladislav llrovat meni (»Dom in Svet« 1891, 7U), da je v zvezi s starostov. gatri» pons vimineus, to je most iz protja, most lesen; »gah. pomenja tudi canalis. vodotok, grapa. Tako je tudi tukaj; na poti z Gorjancev mimo Pogane prideš na potok Težka voda. Sedaj je most lesen; v starih časih ga morda ni bilo. bil je samo kanal, vodotok, toraj vas, ki stoji ob potoku, gah.ua •- • gotna vas.« Sicer mi ne hodi na misel, vhajali našim slovničarjeni v zelnik, vendar omenim mimogrede, da je Gotni Vasi sosedna vas: Žabja Vas. V zapisnikih kapiteljskih sem našel za XVII. stoletje marsikatenkrat »Krotendorf«. Tu je stala Žabja, tam Krotna Vas. samostana, ki jo jo sestavil leta 171'.'. Fr. Paulus Pužel1), trdi, da je stalo to feelo že leta 1081. Zvali> se fe Gradec (Gratcz) vsaj 1. 1287., če ne Že leta 10S1. Takrat je imel /.ališki samostan na Dolenjskem mnogo zemljišč in tudi v okolici novomeški. Ze leta 1135. je dal oglejski patrijarh Peregrin samostanu pri njegovi ustanovitvi več vinogradov na Trški gori Stadtberg), Na nje znOžju so dali zatiški menihi pozneje sezidati »VVeinhof«. Kmetije v Ločni (ali Ločnem) jim je podaril leta L277. Hartwig pl. Valchenberg; 1, 1330. in 1332. pa brata Henrik in Gfrik pl. Montparis več kmetij \ Bršljinu. Leta 1349. jim je prodal Henrik pl. Sicherstein nekoliko zemljišč v Dolenjem in Gorenjem Kamenju,*) Stari »Gradec« je bilo središče tega posestva in najbrže žitriica ali pa bivališče zatiškega oskrbnika v tem kraju. Bilo je kaj staro selišče ter stalo tu že leta 1081., kakor trdi zatiska »Idiographia«. Kavno tu seje nahajalo 250 let pozneje »oppidum Markstatf« to se pravi: ohzidan kraj \ »Slovenski marki«; tako se je zvala namreč takrat sedanja Dolenjska: Prej imenovana brala Henrik in Ulrik Montparis sta podarila namreč leta L331. samostanu |iet kmetij nnansosi in sicer tri v Bršljinu (in Verschlaven), dve pa blizu tam in sicer blizu sela (oppidum) Markstatt. Vse kaže na to, da je ta »Markstatt« vzraste) lokom poltretjega stoletja iz starega »Gradca«. Mimo teh dveh starih imen iz dobe pred ustanovijenjem ali prenovljenjem mesta 1. 1865. se ve le še zajedno. Cerkvica svetega Antona, ki so jo pred nekaterimi leti do tal podrli, zvala se je V XIV. stoleti u: >»*S't». Afitoil v gozdu«. Sezidali so jo toraj že V časih, ko se je na kraju sedanjega Antonovega ali Florjjanovega trga na hajal še gozd. A letne številke za pričetek teh treh stavb »Gradec«, "Markslafl« in »SV. Anton v gozdne ni mogoče imenovati. Zagotovljena zgodovina Novega Mesta se pričenja še le s 7- aprilom 1. 1365 Ta dan je povzdignil lludoll IV. ta kraj v vrsto mest ter mu podelil mestne pravice. V ta namen je primenjal od zatiškega opata Petra stari Gradec, deset kmetij v Ločni m osemnajst kmetij pa en mlin v Bršljinu. I >al mu je zanje šestindvajset kmetij pri sv. Štefanu v l) Idiographia sen reruno meroorabihum monasterii SiUicensia deecriptio, v ljubljanskem muzeju. l) Mittheil. d. faist. Ver. L869., p. 4. trebanjski lan. v Mavrhofenu. VVindisehdorfu, Rosenbergu, Britnders-dorfu in Pruckslenu in desetino .dvainosemdesetih kmetij v Šma-rijski lari il larlandti.lt toni Letoj). Mat. Slov. 1882. XIX.) I/, tega posestva je ustvaril Rudolf IV. novo mesto, ter skazal s tem kraju veliko dobroto, kar je sieer v ustanovnem pismu tudi naravnost izrekel, češ, da »deli vsem svojim podložnikom milosti že po svoji prirojeni mu milosti in dobrotljivosti, še tem rajše pa stori tO onim, ki jih je sam /bral ter jih/družil s tem, da jim je ustanovil novo mesto.« Zatiški kronist trdi sicer, da je dobilo mesto to ime še le po groznem požaru leta 1580. (bolje 1576.), ko je pogorelo skoio do tal. »Civitas ltudolphs-vertensis tota tjuanta exuritur a. 1580., utide ab hoc armo Novae Civitatis seu Neostadii nomen sortitur!« A da temu ni tako, pričajo listine že sto let poprej; le-te imenujejo mestece skoraj dosledno Neusladtl, ne pa Rudoll'swert. Oblike: Nevvsletlein, Ne\vstadel, Neustattl in tem podobne se nahajajo že v listinah XV. stoletja, n. pr. v listini Friderika IV. od 15. majnika leta 1458.") Obliko »newenstnt« nam sporoča cel6 že XIV. stoletje. V neki listini, ki jo pripisuje VVlad. Milkouit/. koncu tega stoletja, je že govor o Novem Mestu kot »newen stat Rudolfsvvert« tpraj le par desetletij po tem, ko je bilo ustanovljeno. — Tudi Trubar, ki je Dolenjsko pač poznal. ZOV6 metropolo dolenjsko že leta 1562, v latinskih svojih pismih »Novameisto«4), leta 1663. pa »Newstatil.r'«) Bilo je kaj nenavadnega, da je bil tak neznaten kraj, nekoliko po skalnatem pečevju raztrošenih selišč, povzdignjen v vrsto mest Take odlike in milosti so se delile le važnim in imenitnim krajem, takim, v katerih se jo tekom let nabralo obilo ljudstva. Opazuje se. da so le naravne in očividne potrebi nagibale kneze, da so podeljevali večjim, bodi si iz tega ali onega vzroka važnim krajem, mestne pravice. Rudolfovo pa ni bilo niti močna trdnjava, — Turki so bivali takrat še daleč tam oh Črnem Morju — niti imenitno tržišče, niti sicer važen kraj. Rudolf IV. ga je sklical še le na dan. seveda 8 svojega stališča ne brez jako tehtnih vzrokov. Novo Mesto je imelo nalogo polagoma vso slovensko krajino privesti pod avstrijsko oblast. Postalo naj bi ') Mittheil. 1S,">9, p. 4. in 1864, p, 104. Permutatio facta ((uorundam mansorum pro loco Gratez seu villa per Petnim abaltem. ubi nune Rudolphfivertum eat. I tem pro decem mansis in l-otschnem. ') Are hi v der kais. Akad. d. \V , X , 213., sicer pa tudi v mnogih listinah, v Mitttheil. d. h. V. 1865. in 1866. 8) Mittheil. des Musealvnrnines 188«), p. 8. 4) Kostrenčič, Urkundliche Beitrage zur Geschichte iler protest, Literatur pag. 105. 6) Ibid. p. 148. središče avstrijskih posestev na Dolenjske m. To je bil vzrok, da je Rudolf IV. povečal in prenovil stari in mali kraj Markstatt ter ga povzdignil v vrsto mest. A kakor marsikateri drug, dostikrat več stoletij v prihodnost segajoči naklep Rudolfa IV, bil j«■ tudi ta obilici ljudstva neumljiv; dogodek se. je vtisnil tedanjikom in njihovim potomcem tako živo v dušo, da so mesto takoj od prvega trenutka zvalile »NovoMesto«. V listinah srodnjeira veka pa so raji1 rabili obliko »Rudolfswert«. V XVI., XVII. in v XVIII. stoletju pa SO se tudi V uradnih listinah vedno bolj oprijemali imena »Netistadl«, ki je postalo pri uosposkah tako navadno, da je dal cesar Jožef-II. leta 1788, nemško ime »l{.udoHs\\eri« celo uradno odpraviti ter ga nadomestiti z obče-znariim »Neustadtl«. To je veljalo tudi v francoski dobi; pečat novomeške občine je imel napis »la vilic de Neustadtl«. O rojstvu prezgodaj umrlega in nepozabnega cesarjeviča Rudolfa so Novomeščani prosili, naj bi se jim dovolilo njemu na čast mesto tudi oficijelno /vati kakor nekdaj: Rudolfovo. Zakaj se jim to ni dovolilo, ne vem povedati, zgodilo seje pa 1, 1865., ko so praznovali 500 letnico Novega Mesta.1; A dasi je minulo od takrat že jedno četrtstoletje, še ljudstvo tega imena vendar ni oprijelo; i/, ust pri prostega človeka ga še nisem čul ; celo šola ni tu opravila ničesar. Tako nepremenljiva so krajevna imena. Danes Rudolfovo nikakor ne kaže lica novega mesta, vendar ga nihče ne imenuje drugače. To svojo ustanovo je Rudolf IV. posebno odlikoval s leni. da ji je dal svoje ime. »Rudolfs\vert« bi se torej slovenilo ali »Rudolfovo Brdo«, ali še natančneje »Rudolfov Otok«. »Wert«, »W5rd« in »W6rdl« so srednjeveški izrazi za otoke ali kraje, ki jih na več ali celo vseh straneh obliva voda. Znano je. da so se ''•vali blejski gospodje »die Herren von Wert«. V novomeški okolici •s" nahaja mnogo krajev, ki so nosili to ime vsaj v minulih slo letjih, če tudi je danes to že pozabljeno. Še v minulem stoletju S(' je zval kos zemljišča, ki ga pri Smihelju tik Novega Mesta ol>-teka Težki Potok nekako tako, kakor Krka Novo Mesto: »Wordl aiu 8c h werenbach«. Ista taka je z gradom Otočcem, »W6rdl«, dobro uro od Novega Mesta. Pri ustanovitvi je dal Rudolf IV. mestu tudi grb. Le-ta pred stavlja Rudolfa IV. sedečega na rdeči žametasti blazini, na desni ') Ghronicon Rudollswertensis IV. 83. se um svetijo tri solnca, na levi trije mesečni srpi ali krajci. V levici drži državno, s križem ozaljšano jabelko, v desnici pa razvito avstrijsko zastavo, pritrjeno na meč: glava mu je pokrita z nad-vojvodsko krmi". V tem grbu so izraženi vsi visokoleteči naklepi jednega naj-dubovitejšili knezov iz habsburške rodovine. A menda nobeno mesto ni tako zaostalo za željami svojega ustanovitelja, kakor Novo Mesto. Seveda, sam6 idealne milosti bi bile razvitku mesta kaj malo pomagale; a Rudolf IV mu je storil pa tudi mnogo gmotnih dobrot. Dal je mestu načelnika, mestnega sodnika, nemški »Stadt-richter« zvanega, Podelil mu je pravico: 1. sprejeli med meščane vsacega, kdor bi se želel v mestu naseliti; 2. razsojovali prepire med meščani ter soditi tujca1, Ivi bi mesto, bodisi kakorkoli, žalili. Nobena dfUga uosposka naj ne bi smela segati po ljudeh, ki bi stanovali že najmanj jedno leto v mestu. Podložnika, kije, recimo, ušel kaki bližnji grajščini, leta ni smela več nazaj tir jati in ga klicati pred svoj sodni stol, če je med tem že leto minulo; H. meščane je smel, kakor drugod po mestih, soditi le meščan. Rudolf IV, je dalje tudi določil način, kake') naj se sodbe vrše. Obravnava naj se napove založeneu štirinajst dnij poprej. Štirinajst dni j pred obravnavo se vsakdo po mestu prosto gibaj, kakor hočeš. Vsakemu, naj je kdor hoče, je zažugal Rudolf D', hudo kazen, če bi mestnemu sodišču zabavljal ali v mestu ali pa v njegovi okolici. Sodna oblast mestnega sodnika je segala daleč čez mestno ozidje ter obsegala še vasi dobre dve uri na okoli (na severnem bregu Krkei. Mejo novomeškega pomerija lliurglriedl ali onega prostora, kjer je še veljala sodna, oblast mestnega sodnika, je zaznamoval Rudolf IV. z naslednjimi črtami: južno mejo onega prostora, s katereua so se morali zločinci v tnalih in velikih stvareh zagovarjati pred novomeškim sodnikom, je delala reka Krka in to od mesta do tje, kjer se vanjo izliva Pre čin a (Prikhina); ob Pre-čini je šla meja dalje gori do njenega izvira pod gradom Luknja in od tod čez Kal in okoli Kačjega Hriba pod Strmcem do Pimerka, od tod mimo /dinjcVasi pod Hmeljnikom do O r e e v j a, kjer izvira potok, ki je delal do svojega izliva v Krko pri vasi Lešnici mejo novomeškega sodnega okraja. \r neki listini i/, rasa Leopolda I.1) s*, naštete vasi, ležeče \ teh mejah: Ločna, Mačkovec, Lešnica, Jelšo, Cešnjice, Trška Gora, Ždinja Vas. Dolenje in Gorenje Kamne, Dobrava. Boršt. Daljni Vrh, Hudo. Potočna Vas, Velika in Mala Bučna Vas, Bršljin. Kal, Prečina, ('orna Vas, Griblje, Irčna Vas. Cegelniea in Taka. Brez dvoma je, da je dal ta obseg novomeške sodske oblasti tudi deloma povod oni pravljici o velikanskem starodavnem mestu, ki seje neki raztezalo celo do Hmeljnika. Tudi Trška (i\)ra (der Stadtberg . kako dobro uro od mosta, jo pripomogla vsakako nekoliko, Od kod bi se sicer zvala Trška Gora, Stadtberg? Stala je kedaj gotovo v mostu, ugibali so meščani prejšnjih časov. Ni se nam čuditi, da je bilo večini meščanov do dobra neumljlVO. kako to. da so zlezli njihovi mestni očetje vsako lelo po jedenkrat \ svetovalski obleki na konje, ohjahali v slovesnem sprevodu vso ravnokar popisano mejo. se ustavili pri vsaeem »konlinu« ali mejniku ter pri njem i/pustili strel iz osem funtnika (Achtpftinder), Godilo se je to zato. da ne bi zastarelo mestne sodne pravice po vsem tem obsegu, kajti sosedje grajščaki so preŽali v enomcr na to, kako hi odtrgali mestnemu sodišču eno ali drugo vas. in tO že zgolj iz dobičkarstva, kajti se sodno pravico je bilo združenih tudi mnogo dohodkov. l) Landgerichtsgrenzen von Rudolfswcrth. »Von Altenburg durch Ober-gertscheuje neben dem Budi Leschneg oder Haselbach genannt hinauf auf Crnica reber, woselbst in einer Felsen unter ("irnica reber ein. und oben auf dem Herge Crnica reber, der andere Coniiri neben dem iiber den Berg Crnica reber haltenden Bteigweg in dem Gestreiss aucli in emer Felsen mit dem Kreuz eirigeliauen ist; sodann von dannen lunah an die Kirche des heil. Geistes, vvo-seibst der Confinstein unter der, vor ungefahr drei Jaliren zur Knveitenm^ de8 Kirchenchors aufgefiihrten neuen Mauer unter mauert vvorden. Von der Kirche des hI. Geistes hinab nach dem Fahnveg dureh das Dorf Obersteindorf. von diesem Dorf hinab nach dem Fahrvveg zu der zersprcngten Felsen »pod Kan.....m ■ genannt, in welehen Felsen ein Kreuz eingehauen und inskflnftig von den In-hahern der llerrschaft llo|pfenbach. wie bisher dieser Gonim nicht mehr turbiert, noch die Felsen zerschlagen, sondern die Felsen sammt dem Kreuz hestandig unbeirrt gelassen vverden sollen: von diesem Confin weiter hinab nach dem Fahrvveg gegen den Berg Strmec und um h in, da* ist iiber den Berg Strmec vorbei aru Fusse dessen sogeetalten, dass wenn man von der heiligen Geistkirehe hinab die Contin bereitet, der Rer^ Strmec linker Hand bleibt oder gelassen \vird, muh dem Thal unter dem Bertre Strmec (jegen und auf Vinji dol nach dem Fahnveg und vveiter fort tiber den Herg Kal.* Mestni arhiv. Ta slovesna ježa se je ohranila celo do Leta 1808. Takral tudi mostni očetje niso več vedeli, kaj pomenja. A vrnimo se k ustanovnemu pismu. Rudolf IV. je določil dalje: Kdor se v mestu naseli, naj je sedem let vsega davka prosi, potein pa naj nosi vse tiste teže, kakor drugi v mestu bivajoči ljudje in to brez razločka startu. To pravico so Novomeščani uživali do leta 1787. Plemičem Rudolf IV. ni hranil, da hi se nase Ijevali v mestu, a odpustil jim ni nobene mestne dolžnosti; v mestu bivajoči so bili ravno tako mestnemu sodniku odgovorni, kakor najpreprostejši meščan, v kljub temu, da so imeli v Ljubljani svoje posebno gosposko sodišče: »Hoftaiding«. Kakor drugi, morali so plačevati tudi oni davke, stražariti. pomagati pri popravljalno mestnega o/.idja. ako je bilo treba, itd. Rudolf IV., dobro vedoč, da so meščani najzanesljivejši stebri države, zlasti v nj etrov i dobi, jo hotel zabraniti, da bi prešle kdaj meščanske hiše. meščanska polja, meščanski vinogradi, travniki, mlini, meščansko mesnice ali drugega kaj v nemeščahske roke. Zato jc prepovedal te nepremakljive stvari prodajati komu dru-zomu, kot meščanom. Vsak tej njegovi naredbi nasprotni dogovor, celo pismeno pogodbo, je razglasil za neveljavno. To pravico so zvali »Einstandsreclit«, ter jo uživali do 1. L787., ko jo je Jožef II. razveljavil. V prospeh trgovstva je Rudolf IV. določil: Trgovec, ki pride o sejmu s svojim blagom v Rudolfovo, je osem dnij pred sejmom in osem J)8. »Am St. Miehaelstag vverde naeh dem Herknmmcu eiu Richter und ein Staraschina gevvahlt, . . . zu dem sei Uram h. dass keiner Riebter vverden krnine, der nicht ein Jahr znvor Staraschina gewesen, da i n i t er die (»ebriiueh und Rechts.sal/.ungen erlcrnt und bo^reile . . Zlim Richter sei Micolla Zollaritsch, truherer Staraschina gevvahlt.« — Mittheil. des hist. Ver. f. Kr. 1867, p. 97. Smeli ž njim še le tedaj daljo, (V ga Novomeščani niso potrebovali. Meščan«1 same pa je oprostil Rudolf IV. vseh naklad. cestovin, carin in druzih tacih neprijetnosti] na potih proti Kostanjevici, Višnji gori in »Richsenz«, najbrže Ribnici. V novomeški okolici je imel vojvoda mnogo gozdov; dovolil je meščanom jemati i/ njih les za kurjavo in stavbe, kolikor ga jim je bilo treba. 16. lebruvarja 147H. je potrdil cesar Friderik IV. Novomeščanom stare pravic«?, da smejo v ŽUŽemberškem in me-hovskem grajščinstvu sekati les za svojo potrebo. (Notizenblatl 1852, HS2.1! Dobrote te določbe vživajo meščani deloma še danes, K sklepu je zažugal vsacemu, ki bi žalil Novomeščane v njihovih pravicah bodisi kakorkoli, kazen sto funtov /lata. ki je bila za tedanje čase pač velikanska. Petdeset funtov naj hi bila prejela mestna blagajnica, petdesel pa vojvodova.*j Iz tacih skromnih početkov, toda z velikimi kneževskimi milostmi oblagodarjeno, je vzrastlo Novo Mesto do koncu miuuleo-a stoletja do še precejšnega mesteca. — Predno pa govorimo o na-ilaljnih osodah njegovih, oglejmo si je, kakšno je bilo ob onem (času, ko so mu jeli pred kaeimi sto leti slačiti staro obleko, tO se pravi: podirati stare stolpe m osivelo zidovjo ter je prestvarjati \ moderno mesto. III. Popis starega mesta. t )d daleč, recimo z ('< o r j a n c e v ali s Hmelj ni k a. /lasti pa s kapiteljskega hriba pogledano, je delalo Novo Mesto, tako zatrjuje rloff'] leta 1808., prav prijeten vtis. Mestne hiše in hišico so se svetile i/, drevja in zelenja, kakor hi stale \ gozdičku, ki ga je zasadil človek v zabavo in razvedrilo. To so bili mestni vrtovi. Že v minulem stoletju je bila malokatera novomeška hiša brez vrta. Ti vrtovi so nastali polagoma m drug za drugim iz nekdanjih pogorišč. Dasi tudi prijetni za oko in gospodarja, vendar niso bili vesol<> znamenje za mesto, ampak žalosten doka/, za vedno bolj pojemajoče blagostanje meščanov, ki si po obilih požarih, ki h Na to me je opozoril gosji. A nt. Koblar *) To ustanovno pismo ni doslej se tiskano nikjer, zatO ga objavljam na koncu tega dela. '■') Hotf, Gemiilde von Kram II. so mesto zadevali, niso mogli ver sezidati ali vsaj iz Lesa zgraditi svojih pogorelih hišic, ampak prostor morali spremeniti v vrtove. I. Kapiteljski hrib. Kapiteljski hrib ali kapiteljska pristava je uric tik mesta — meščani mu pravijo kapiteljski marof. Od tod je kaj prijazen pogled na mesto. Najstarejše njeirovo ime je »Rosen-biichel« ali pa tudi »Rosenberg«, ki se nahaja že v početim XVI. stoletja.1 Slovenskega imena za to dobo ne vem, ker ga hohn najbrže hali imel ni. Sicer so meščani govorili med seboj večinoma slovensko in v XVI. stoletju več ko v XVIII., a javno in V uradu so se cule le nemške besede, pr< igo S i d o n i j e , rojene pl. Ruessenstein. Takrat so so prizadevali očetje kapueini, da Iti se naselili v Novem Mestu ter sezidali tu svoj samostan. 2. Kapucinski samostan. Na Kranjsko so prišli kapueini kmalu za jezuiti, Svoj najstarejši samostan so imeli v Ljubljani že 1. 1608. Leta 1684. so ustanovili samostan na Krškem, 1. 1640. v Kranju.1] Prizadevali so se priti tudi v Novo Mesto, kjer jim je tedanji prost Mihael pl. ('humberg vkljub temu, da je bil frančiškan, stroge! na vso (inoč v roke. ('asi so bili takrat slabi; frančiškani so v Novem Mestu težko izhajali, živelo jih je le 8 v samostanu in vendar je prost Chumberg gladil kapucinom pot v Novo Mesto, vsakako v škodo frančiškanov. Zakaj je to storil, je težko povedali. Vkljub temu pa se o njegovem času niso še naselili; prost pl. Chumberg je umrl prekmalu, že I. L653.*) Nasledoval mu je prošl Ivan Andrej Stemberg; tudi ta je napel vse žile, da uvede kapucine v mesto, zlasti ker so prosili tudi meščani zanje. A stvar je bila zaradi prevelike revščine meščanov neizvršljiva, dokler se ni z bogatim darilom oglasil hmelj-niški grajščak Jankovič. Ta pobožni mož je daroval s soprogo Sidonijo, roj. bar. Ruessensteinsko, kapucinom I. 1658, v ta namen SVOJO pristavo »na Krokarjih". A da bi sezidali na njej samostan, zdela se jim je od mesla pre<> j i 11 Šestodstotnih obrestij naj bi se plačeval mestu davek. ') Dimit/. Geschichte Krains lil. a) Chron. Rudolfsw. I. Matica I8!tl. 2 306553 Ker so pritiskali vsi udeleženci: kapueini, prost, Jankovič in meščani, dali so mestni očetje dovoljenje za zidanje, ker tudi oni niso želeli, da l)i je taka malenkost zadrževala. Dejali so. da se bodo v kratkem odločili zajedno ali drugo teb ponudeb.1) 11. junija 1658. je vložil prost Stemberg vogelni kamen.*j Zidanje se je pričelo 1. 16(50.; kar ustavi velik požar 1. 1664. komaj do polovice izvršeno (kdo. /a kapucine je bil to hud udarec. Zgolj na darove meščanov navezani niso mogli od pogorelcev ničesa več pričakovati.3) Prenehali so z zidanjem do ugodnejših časov. Vendar se jim je še dosti hitro posrečilo nabrati po deželi za zidanje potrebnih novcev. Nova cerkev in novi samostan sta bila blagoslovljena 4. sept. 1. 1672., o čemer je pričal napis na cerkvenih vratih: »Anno 1672 die 4. Septembri* haec ecclesia ab [llustrissimo Joanne Senoglva-novich, Episcopo Segniensi et Modrusensi, ad honorem S. Josephi oonsecrata est«*) V samostan pa so se vselili kapueini sede i) let Za telU.5i Ko sta bila samostan in cerkev že doirolovljena, oglasili so se mestni očetje z. davkom, a zahtevali so mesto štirih goldinarjev pet. Pričela se je dolga pravda, ki se je iztekla šele I. 1699. Mestni očetje so se morali zadovoljiti s štirimi goldinarji.") Samostan je stal dobrih slo lel. 2. junija I. 17<>stal notar in pridigar, neki P. Eusebius s Krškega pa vikar v kapileljnu.7) Izpraznjeni samostan je vzel vojaški erar proti 60. gold. letne plače v najem ter ga odmenil za shrambo vojaških potrebščin dVoviaulinauazini. Leta 1801. je zahteval, naj um verski zaklad priredi v njem stanovanja za vojaške uradnike; ker pa vojaški erar ni mogel dali zatrdila, da bodo vojaki ostali vedno v Novem Mestu l) Vieedomski arhiv. « ») Klun, Archiv I. 56. 3) Vieedomski arhiv. *) Valvasor. XI IS7. B) Chron. Rud. I. IN!). ") V k rdi mišk i arhiv I. ;>.r> v) Chrun. Rud. III. 510 in so verski zaklad ni maral zakopati v stroške, o katerih ni vedel, se mu bodo li kdaj povrnili, zato se ni hotel spuščati o tem v daljši razgovor. L. 1809. so se Francozi polastili vseh javnih poslopij in seveda tudi nekdanjega kapucinskega samostana ali provijantnega magazina. Po njihovem odhodu pa je pripal zopet verskemu zakladu. Vojaškemu eraru je bil provijantni magazin neizogibno potreben. Ker si ni vedel drugače pomagali, kupil ga je 1. 1843. ter ga ima še danes.1) 3. Pokopališče. Na zamenjanih »Krokarjih« je dal prost Stemberg sezidati več gospodarskih poslopij. Kapiteljski hrib se je odtlej zval »Kapiteljski marof«. O nesrečnem ustanku proti Kranoozom v oktobru I. 1809. je pogorela ta pristava do tal. En del kapiteljskega zemljišča »na Krokarjih« pa so že leta 1785. uporabili za pokopališče. Do Jožefa II. so namreč po vsem krščanskem svetu pokopavali mrliče po cerkvah in okoli cerkva. Zaradi zdravja pa je cesar Jožef II. In prepovedal ter odredil, da se morajo pokopališča <>d človeških stanovanj odstraniti, kolikor mogoče. Za novo pokopališče so izbrali del Kapiteljskega hriba, nekdanjega Rabensberga, ki je dobil sedaj ime: Friedensherg, Posvetil je pokopališče prolt Jabacin 24. septembra I. 178f>. Prvi tu pokopani mrlič je bil Ivan Mauracher.*) Do cesarja Jožefa II. smrti so 1. 17(.)(.l. po prizadevanju tedanjega prosta barona Z ierheima prestavili pokopališče zopet h kapiteljski cerkvi, kjer je ostalo do francoske dobe, do leta 1810. Takrat pa se je moralo z.opel premaknili sicer proč ud cerkve, a no tako visoko na Kapiteljski hrib, kakor je bilo prej, ampak na njega vznožje, tik nekdanjega kapucinskega samostana, kjer se nahaja, še sedaj. Francozi so odstopili velik kos nekdanjega kapucinskega vrla ter prevzeli tudi dolžnost, vzdržavati ves zid, kolikor ga meji 8 pokopališčem.3) L. 1858. so sezidali na novem pokopališču kapelico ter jo posvetili 1. novembra istega leta. Ustanovil jo je kanonik Frančišek pl. Kiohteiiaii. Sicer je že Benjamin Pichtenau 17 ali 18 let poprej /••''pustil v ta namen 200 --tt(M) irold., a ta vsota je bila seveda pre- ') Mestni arhiv. Ji Mreckcrlcldl. Topograph. Beschreib, von N«usladl-RuiloIfewert, si Chron. Rudolfsw. III. majhna, da hi se ž njo moglo pričeti zidanji;. Tudi novci Frančiška Fiehtenau-a ne bi bili zadostovali, ako bi bili morali vse za kapelico potrebne stvari še-le kupili. A porabilo sejo mnogo starih stvari j, tako n. pr. stari zvonovi iz nekdanjo cerkve sv. Aniona in iz črnega marmorja izsekani altar, kije dotlej stal v kapiteljski kripti (božjem grobu). Roscnberg, Rosonbuchel, liabensberg, na Krokarjih, Friedens-berg in Kapiteljski marof se je zval tekom stoletij prijazni bolm, odkoder jo oni lepi razgled na mesto, o katerem se je govorilo v početku tega odstavka. Vstopimo v mesto! 4. Ljubljanska ali gorenja vrata. V dobi Marije Terezije je bilo mesto od vseh slranij z močnim zidovjem obdano ter na mnogih krajih /. visokimi stolpi utrjeno. Vhod v mesto je bil kaj impo/.anfeii. Veliko cesto so zapirala mogočna »ljubljanska« ali tudi »gorenja vrata«, »das obere Stadtthor« zvana. Utrjena so bila na levi in desni z mogočnima stolpoma, kojih jedcu je ves povezan še danes ohranjen ter je del Skabrne-love hiše. /raven vrat je imel vratar malo sobico, iz katere je nadzoroval vse v mesto prihajajoče ljudi, ter pobiral mitnino. Njegovo stanovanje je bilo nad vrati; stolpa zraven mestnih vrat pa sta bili ječi za meščani-, ki so prišli, bodi si na kateri način koli, s postavo navskriž. Ta severna stran mesta je morala biti najbolj utrjena, kajti jedino tU ni bilo mesto že po naravi zavarovano. Povsod drugod je bila Krka okoli in okoli mesta že sama- po sebi močna z.iuraja. Tu je bila nevarnost največja, lu hi bil prilomaslil sovražnik naj-lože v mesto. Zato so se nahajali tu največji in najmočnejši stolpi, najvišje in najdebelejše mestno u/.idje. Ljudstvo imenuje la krij Še danes »na Sancah«. .leden teh stolpov sloji sesedaj ter j 6 pre-menjen v stanovanje (g. Fajdige), Na nasprotnem koncu mesta, tam, kjer je zapušča velika cesta, SO stala druga, »dolenja ali kar lovska mestna vrata« (das untere oder KarlstaVdter Stadt.thor), zaprla z dvojnimi debelimi železnimi durmi, kojih jedne so se odpirale v mesto, druge na most. Vrata so bila, kakor ljubljanska, utrjena s stolpovi. 'hudi nad njimi se je nahajalo vralarjevo stanovanje, zraven njega pa ječa za zločince. 7052 Ta dvojna vrata sta bila jedina vhoda v mesto, okoli katerega je teklo ozidje okoli in okoli. Le tU pa tam so bili vanjo vsekani prehodi, skozi katere se je moglo do Krke. kakor nam kaže podoba v Valvasorjevi knjigi: »Ehre des II. Krain«. Mej oz i d jem in hišami je bil prazen prostor, ozka pot, da so mogli meščani o nevarnosti prihiteli na vsak kraj, kjer je bilo treba, Odkar so ustanovili Karlovec in je pojenjala turška nevarnost, zanemarjali so meščani ozidje; saj je bilo nepotrebno vzdrževati je in potrošati zanjo mnogo, mnogo denarja. Sicer se je prigodilo še tudi pozneje katerikrat, 5e v XVIII. stoletju, da seje pokazala tostran Gorjancev kaka predrzna turška druhal, lotila se tega ali onega gradu, a Novega Mesta samega se vkljuh zanemarjenemu ozidju ni upala napasti, dasi so bile tudi druge ohrambinc pripravo skromne, da nikoli tega. L. 1786, je prišel eesarsk nadzornik iz Karlovea v Novo Mesto, da popiše vse za obrambo namenjene stvari. Sporočil je gosposki, ki ga je odposlala, kaj je našel: dva topova (zwei metallene Faleonetts, vvelehe zvveipfiindige Kugcln scbiessen mit guten Lauethen, schleehten Radern, ohne Protz und Ladzeug). Jeden topov je imel napis: »Ferdinandu« D. Gr., R, II. et B. me lieri feeit. Leonhard Guesser bat raich gossen zu Laibaoh anno D. MDL<, drugi pa: >CarolusDei Gratia arcbidux Austriae me lieri jussit, Leonhard Guesser bat micb gossen zuLaibacb Ml M,XXI. Našel je dalje: 4 železne topove (Feldschlangen) z lafeto, a tudi brez žabe (Protz). S tem so streljali po t funt težke krogle; dva železna možnarja (Larma Poller) po 70 in 100 funtov težka; 1 mačjo glavo (Katzenkopf oder Orgler) s petimi cevmi; 322 po en funt težkih robatih železnih krogel, 198 gladkih, 23 pušk različne velikosti (Doppelhaeken), 238 pastij (238 vierspitzige Fuss- oder Pa 11 e i sen), pol centa svinca in kacih JO funtov železnih krogel različne velikosti. To se je nahajalo v jednem stolpu, v drugem pa 21 pušk. V neki shrambi'na rotovžu je izlaknil neko sila staro, ne več rabljivo orožje, s katerim so metali kamenje in granate (ein sehr uraltea ruiniertes Corpus). Na rotovžu je videl - mesingasti cevi z ročaji (2 messingene Kolu' mit Schaft), 11 dolgih dvocevk z ročaji, 4 brc/, ročajev, 45 mušket (pušk), 12 starih revij, ki pa 90 imele nove, po nemški navadi napravljene ročaje, S temi so o sv. Rešnji ni Telesu streljali pri prOcesiji. — Samo te puške so bile nove in za kako rabo. Za drugo orožje se že takrat (1.1736.) niso dosti brigali, ker je bilo nepotrebno. Puške so rabili le še za igračo; >. njo so se igrali »Biirgersehiit/.en«.1) Turkov se takrat ni hilo več hali, kaki redni vojski pak hi se mesto ta čas seveda ne bilo moglo več ustavljali, če ludi hi bilo njega ozidje v najboljšem stanu. Vojaška vednosl je napredovala v dobi Marije Terezije, v oni cesarja Jožefa pa cel6 že toliko, da bi bilo več nego nespametno v Novem Mestu ustavljati se kaki vojski, uravnani *) Vicedom. arhiv. po modemih načelih. Za turške čase XVI. in .XVII. stoletja je bilo ozidje močno dovolj, ne pa /a dobo francoske prekucije, ('emu torej z dragim denarjem vzdržavati nepotrebno ozadje, ki je bilo vrhu le I gld. 1 kr. (ta stoji še sedaj ter rabi prozidan m poprav Ijeii za Stanovanje), za tretjega, ki ni imel ne strehe, ne stropa več, so dobili 63 gld., za četrtega, v kapiteljskem vrtu stoječega, <>.'J gld., za petega 36, za šestega in sedmega pa skupaj 26 gld. GotOvO je imelo mestno ozidje še več stolpov, ki pa so se najhrže vže preje posuli, ali pa so stali na takih krajih, da za njih gradivo ni maral nihče nič obljubiti. Ljubljanska ali gorenja vrata so pustili še nekoliko let, če tudi so bila tako ozka, da so dali v mestni zid med sedanjo okrožno sodni jo in vojašnico izkopat) luknjo ter napravili cesto tu skozi. Za obrambo ali sicer varnost, mesta so bila vrata popolnoma nepotrebna, celo škodljiva; zavirala so promet ter kazila mesto, vendar so slala še konec XVIII, stoletja. Pustili so jih zaradi toga, ker je bilo nad njimi stanovanje za, milničarja. Zraven teh vrat je stal stolp, ki pa je bil tudi že ves porušen, kajti kupec se je moral zavezati, da ga bo podrl. Znotraj tega mestnega ozidja se je l. 1792 nahajalo 268 poslopij, I o raj več, nego danes. Največje med njimi in od vseh stranij najbolj vidno in morebiti tudi najstarejše je bilo kapileljsko poslopje s kapileljsko cerkvijo. 5. Kapiteljska cerkev. Na tem mestu, kjer sloji sedaj, se je nahajala cerkev svetega Nikolaja še prodno je bil kapitelj ustanovljen. Lila je podružnica mirnopeške Pare; a kedaj so to staro cerkev zidali, no pove nobena listina. Stara jo najmanj toliko, kakor mesto, če ne celo starejša, a taka, kakoršna je cerkev danes, jo nastala pozneje in sicer v dveh dobah. Sestavlja se namreč iz dveh delov: t. iz prezbifenja in 2. iz ladije. V gotskem slogu zidani prezbiterij je precej starejši del; pod njim je kripla, koje oboki slone na dveh vrstah močnih Stebrov. Vse zidanje je Jako primitivno, priprosto in okorno, in na h> lastnost naslanjajo se trdijo 1 litziuger') in za njim drugi, da je ta dol cerkve nastal v dobi zgodnje gotike, morebiti že v dobi Rudolfa IV. in ob jednem z meshun. Ta misel je kaj zapeljiva; imeli hi po tem takem pred seboj cerkev, ki je bila priča vseh usod Novega Mesta od njegovega prvega početka pa do danes. Zgodnji čas, sreda XIV. stoletja, ni taki trditvi prav nič na poti, saj so se zidale na Kranjskem cerkve V gotskem slogu celo še preje, n. pr, ona v Svibnem iScharfenberg) leta 1323."j A meni se to ne zdi. Priprosto zidanje, stebraste podstave na zunanji strani cerkvenih sten, stropi, okna in stene brez karakterističnih ukrasov itd. se mi ne zde še za starost cerkve j edino odločilne stvari, kajti ne more se oporekali, da se je zidal I a del pozneje, v dobi precej po ustanovitvi kapiteljna, torej v početku XVI. stoletja. stavilelj kapiteljske cerkve je bil morebiti le priprost zidar, komur je bil gotski slog znan le po svojih najpriprOStejših oblikah. Zidal je, kakor je vedel in znal. Zidalo se je denarnim sredstvom prikladno; teh pa ni imelo na ostajanje niti mesto, kateremu je morala bili prva skrb za drago mestno ožidje,,nitj mladi kapitelj, ki je bil ustanovljen s kaj skromnimi dobodki. Tudi kripla, katero najbolj naglašajo. ne odločuje. VkljUb kripli in vkljub priprostemu zidanju je mogoč«', da je prezbiterij nastal še le v dobi, ko je jel gotski slog vže propadati. Zidal ga jo stavilelj, ki boljšega ni znal. Oe bi sodili n. pr. starost naših cerkvic po kmetih zgolj po priprostosti njihovega zidanja, potisniti hi morali marsikatero, primeroma mlado podružnico v prav zgodnje čas«- nazaj. V vsi svoji sestavi in v vsem obrisu je gotski prezbiterij kapiteljske cerkve čudovito podoben onemu v novomeški frančiškanski cerkvi, in veščaki mi pritrjujejo, da je prav mogoče, da je stavil kapiteljski in frančiškanski prezbiterij jedcu in isti stavbar, ali pa je vsaj poznejši mojster posnel kapiteljski prezbiterij po frančiškanskem, h- da je kapiteljski zidan za spoznanje v večjih l) Mitlheil. lSfin. p. 109. ») Mitlheil. 1S66. dimenzijah. Vrhu tega se loči še vtem, da ima kapiteljski kripto, ki pak jo je, o tem ni nikakor dvomiti, povzročil jedino le neravni terrain. Frančiškansko cerkev so dozidali po 1. 1472. (no ve se natanko kdaj'; dve desetletji zatem se je ustanovil kapilolj, kije mislil pač takoj na zidanje kapiteljnu dostojne cerkve. A ker so bili dohodki njegovi s početka kaj skromni, moglo se je zidati le v presledkih. Najpreje so zgradili sedanji gotski prezbitorij. To je bila ob jednem tudi vsa nova kapiteljska cerkev. Nadaljevanj*1 dragega gotskega zidanja so ustavili hudi časi, ki so sledili ustanovitvi kapileljna. Morali so počakati. Sprva cerkev tudi zvonika ni imela. Zvonovi; so obesili, tako sodim, v staro, trdnjavi podobno zidanji;, ki je stalo tik cerkve na najvišjem kraju mesta, (nikoder je bil pogled odprt na vse kraje po okolici in se jo od tod preteča nevarnost zapazila že v veliki daljavi. Mogoče, da je bila ta trdnjavica oni v početku lega poglavja omenjani »Gradec«, ki je za silo in začasno služil sedaj kot zvonik. Ves načrt prezbiterija kaže, da so ga nameravali pozneje podreti ali vsaj prezidati. Toda zavoljo hudih poznejših časov se zidanje c >rkve po nameravanem načrtu ni moglo nadaljevati. Slabe letine, zlasti pa turške vojske, so kapiteljske gospode prisilile, drago gotsko zidanje opustiti ter dozidati cerkev slabim denarnim močem prikladno v najpriproslejši obliki. Zato so potegnili ladijo od gotskega prezbiterija naravnost do negotskega starega stolpa ter se niso ozirali na to, da so jo postavili proti prezbiteriju v ulomljoiii črti. Sicer je dobila cerkev zavoljo tega neprijazno lice, a ni se moglo pomagati. Treba je bilo varčevali in na stran so se morali odrivali vsi estelični pomisleki. 1 zmanjkovalo je denarja pa tako zelo, da nove, negotske ladijo niti obokati niso mogli, ampak ji dali le lesen Strop, ki je 0 velikem požaru I. 1:»7<> pogorel in se vdrl. Ko je prevzel prosi I N>lydorus de Montagnana I. 1 f>K2 prostovo dostojanstvo, našel je še pogorelo in vso razrušeno cerkev, dolgov pa celo kopo, Ker je bil Montagnana imovii mož, poplačal je vse dolgove iz svojega, pokril in popravil za silo cerkev z nova ter dal napraviti (udi iz svojega lep veliki allar, ki so ga ljudje le kar proštov altar zvali.'( A storilo se je še le najpotrebnejšo. (Jasi so bili takrat hudi. Ni ga bilo upanja, da bode mogoče priredili cerkev, kakoršna *) Vieedouiski arhiv. Je bila pristojna kapiteljnu. Da bi so to zgodilo, sklenili so kanoniki 1. 1591. s proStom pogodbo, po kateri so mu odstopili in prepustili vse svoje dohodke, da ž njimi dovrši pričeto delo. Le kapiteljski dekan si je izgovoril šentruperško Liro, trije drugi kanoniki pa po 60 gld. in po dva starija pšenice, rži, prosa in ajde, po deset VrČev vina. dva kozlička ali dve jagnjeti, deset kokošij in po petdeset sveč na leto.1) Po požrtvovalnosti teh za sveto stvar vnetih mož se je cerkev skoraj do dobra popravila. Kar je Montagnani še dela ostalo, /.vršil ga je njegov naslednik Marko Khun. Stolp pa je dal prezidati prošl jgrofThurn 1. 1667., h; daje bil pozneje večkrat prekrit. Sprva je imel leseno streho, leta 18(K). so ga pokrili s škrli *), leta 1S78. pa z bakrom. Tak jo še danes.3) Od takrat se cerkev od zunaj ni več spremenila, pač pa se je nje lice od znotraj v marsičem prestvarilo. O Valvasorjevem času je bil Montagnanin allar nadomeščen s še lepšim novim, za katerega je naslikal sloveči italijanski mojster Tintorotto še sedaj •'hranjeno podobo sv. Nikolaja. Valvasor pravi o nji, daje neprecenljive vrednosti. Na vsaki strani velikega a barja se je nahajal v Valvasorjevi d6bi po jeden žagrad; onega na evangeljski strani so pozneje podrli, sled njegove strehe pa se pozna še sedaj na steni zunaj cerkve. Cerkev je imela šest allarjev iu sicer na levi ženski slrani : (0 altar sv. Košu joga Telesa; v njem se je nahajal tahernakelj še KOnec minulega stoletja.h Pri tem altar ju je opravljala bratovščina sv, Rešnjega Telesa svoje pobožnosti ter dajala brali vsak četrtek pO jedno sv. mašo za duše umrlih5), a kakor mnogo drugih, razpustil je cesar Jožef II. leta ITSo. I udi to bratovščino, h) Altar štirinajstih pomočnikov. Ta je imel svoj benelicij, ki gaje ustanovil x) Vicedomski arhiv. -) Programm novomeške gimnazije I. PSiiS., str. 31. a) Stolp se je stavil v treh dobah. Najstarejši del, velik čveterokotnik z Zidom, blizu tri metre dehelim, je najstarejši del, starejši, kakor mesto in najlaže Oni stari »Gradec«. Ko so odmenili to, seveda prenizko trdnjavo za cerkveni zvonik, So jo povišali za tretjino, toda ta novi, na starem stoječi zid je za polovico Manjši, saj za zvonik pac ni bilo treba tako močnega zidovja. Na ta drugi podstavek je dal prost grof Tburn postaviti I. UMI. sedanji osmokotnik. 4) Breckerfeldt, p. 49. 5J Valvasor, XI. 1. lf)l, ta benefieij oddajati, je prepustil Strauss mestnim očetom.8) '/raven lega altarja jo stala od 1. ll>77. dalje lepa, pozlačena posoda s kostmi sv. Feliksa, ki jih jo dal I. 1675. prinesti prost Germanik grof Thum i/ rimskih katakomb.8) O tem svetniku pravi ljudska govorica, da je bil s Potovega Vrha blizu Novega Mesta doma. 12. septembra 1. 1756. je dal prvi goriški nadškof, objednem novomeški prost, Kami Mihael grof Alteins, prenesti te svete Ostanke pod veliki allar, kjer se nahajajo še sedaj. 1'ri Belokranjcih je ta svetinja v posebni ('asii. Vsako leto prihajajo v nedeljo po 12. septembru v velikih (nunah časi it sv. Feliksa če/, (gorjance, c) Zraven tega altarja je bil allar svete Ane; njeno podobo je slikal sloveči (Jorregk),4) Na moški strani je imela bratovščina sv. rožnega venca svoj allar. posvečen Marijinemu vnebovzetju. To bratovščino je ustanovil leta L660. novomeški stražmešter Miha, Jelšaver in ji pripisal lepe dohodke, med njimi ludi še stoječo hišo zraven kapiteljske cerkve. V kamen vsekan napis na hiši svedoči to. (Gospod Anion Koblar mi je sporočil, da je bil ta benelicij utelešen opatiji Božjega groba pri Ljubljani in da so imeli opati i/ rodovine Stembergov patronsko pravico in prezentacijo beneficijata. 11. decembra leta 17)52. je cesar Karol VI. potrdil benelicijala Gašperja Jošta. 1'rošl Marolti je poslavil »ex titulo devolutionis« neeega Andreja Vermatija, kar pa ni obveljalo.) V času cesarja Jožefa 11. je to bratovščino zadela tista osoda, kakor vse druge. Ustanovitelj je želel, da se vsako nedeljo glasno moli po pridigi sv. rožni venec. V 18. stoletju se je na to duhovno opravilo skoraj dodobra pozabilo. Prost Marotli, ki se je /, mestnim zborom tudi sicer v mnogih stvareh spopadel, odgovarjal se mu je težko, ko ga je ta pozval, zakaj so je opustila ta pobožnost.5) ') Valvasor trdi, XI. 4Hf>. da se j« to /godilo leta lf>22., listina v kapiteljskem arhivu pa je datirana od I. 1518 *) Mestni arhiv. :1) Kap. arh. f. XVIII 3-7. 4) Breckerfeldt, L c. p. 49. ') Breckerfeldt, 50; Vicedomski arliiv. 55 6628 CK To kapelice se je tiščal altar sv. Barbare. Tudi nje podobo je shk;d isti znameniti slikar Corregio. I>a so so nahajale v kapiteljski cerkvi slike tako slovečih mojstrov, Ionu se ni čuditi, kajti kapitelj je bil oglejskemu patrijarhu po največ italijanski. K temu altar ju je ustanovili 1675. korar in znani slovenski pisatelj Matija Kastelec heuelieij, ki ga je oddajal najstarejši grof rodovine < Irallenbergov.') Tudi sosedni altar sv. .lakoha je imel lepo staro sliko. Y kripti seje nahajala kapelica sv. Križa z te jednim allarjeni iz črnega marmorja. Tu je hral Straussov benelicijat vsak teden po jedno ustanovljenih večnih sv. maš. Vsak veliki petek so postavljati tu božji grob in praznovali slovesnost, h kateri so drli ljudje od vseh krajev. Procesija na ta dan ni bila dosti manj slovesna, kakor ona v Ljubljani. Odpravljena je bila že v dobi prošla Mamltija. Meščanom soje bila jako priljubila, kar posnamemo lehko iz pritožbe, ki so jo poslali vioe-domu, deželski oblasti v Ljubljani, potom, ko se je bila procesija zelo zanemarila; "1 Vocosija na veliki poteku, dejali so, »je sedaj pač dosti beraška; nosi se pri njej le par starih črnih in zelo raztrganih zastav, kar je velika sramota, ko se je prej vendar DlOsilo po 12 in 14 in še več podob. A la procesija in te podobe so bile prepovedani! in že lit let si1 ne nosi po mestu dntzega nič, kakor božji grob, ki pa je tudi dovolj slab fmiserabel); da se ljudje Zgledujejo in pritožujejo, je lahko umeti.« 8) (L. 1734.) Prost Marotti je procesijo odpravil in na veliki petek je bil napravljen le božji grob z izpostavljenim sv. Kešnjim Telesom. Cesar Jožef H. je prepovedal celo to slavnost/1) L. ISob. so prenesli, kakor je bilo že gori rečeno, črni altar v novo sezidano kapelico na pokopališču. Kripta se sedaj več ne fabi, raz.iin veliki teden. V nji stoji namreč božji grob. Hitzinger pravi o tej kripti, daje starejša nego kor nad njo; ljudsko prepričanje je celo trdilo, da je iz poganskih časov. ') lkeckerfeldt, 50; Vicedomski arhiv. 2) Vicedomski arhiv. 8) Breckerfeldl, 1. e. 51. 5. Napisi y cerkvi. Požar leta 157(1. je razsajal tako grozno, da je uničil celo kamenje v rorkvi ler je spremenil v apno; pokončal je tudi mnogo starih napisov, iz katerih hi se hila morebiti dala posneli starost njena. Vendar se jih je ohranilo Še dvoji; ali troje; nahajali so se .še kunec minulega stoletja!, deden je bil vzidan v steno nad velikim altarjem, na njega epistelski strani. Bil je kratka molitvica do sv. Nikolaja; drugi je bil vdolben na evangeljski strani nad korar-skimi stoli. Vsebina njegova je bila poučna ter je priporočala kanonikom vestno tzpolno vanje njihovih dolžnostij.') Skoro sredi cerkve pred stopnicami, ki drže v prczbilerij, je ležal nagrobni kamen prosta Andreja Stemberga z napisom, ki mu ga je napravil Matija Kastelec; glasil se je: Hie Joanncs Andreas a Stemberg PraeposituB jacet, totus in Deo compositus, Qninto denus; 1666 moritur saiius. C um ci essct 65, aetatis minus: lltiic adjaceut duo leritae, Qui ji t m umi dicunt: Missa ust, iti ' A dr.rtris rmujmits ldi>hi Uratande verleihen: Amen. Tu je bil pokopan isti Adam Grritscher, ki gaje protirefor-macijska komisija še leta L615. imela za p i sam iga kot protestanta, ■ i takrat seje bil že spreobrnil, kajti odgovoril je, da je poslal svoj spovedni listek grofu Panizolliju.*) V naslednjih letih je poslala ta rodovina celo plemenita. Nek '■ollhard pl. t rritscher je dal napravili svoji materi, soprogi ravnokar imenovanega Adama., nagrobni napis: Mer rahel in (Udi dir Kdh\ hlhr mul Tugendhaf/e Vran Marin Gritseherin, einegeporne Strussingerin \ViHil>. irelic/ie den 10. September des II,T,. Jahrs in Gutl sefig versehieden is t ikres Allers i m 74sten Juhr, dero und uus atleu der eieige Gott eine frohlirltr ('rs t m d rcrleilien leidle. Amen. Zraven altarja sv. Barbare sla bila grobova in napisa dveh Novomeških proštov, Nikolaja in 1'Vauea Mrava, kojih drugi je umrl, sakor je zatrjeval napis, l. junija 1650. leta. Zraven tega groba se je nahajal grob rodovine (Iregorie. Grobni spomenik jo bil postavljen 1. lt>22. ') Breckerfeldt.se tu moli. Ta napis se je nahajal <>d prvega poeetka nad vrati Kapiteljskega poslopja, kjer #a čilas" se sedaj ter se ^lasi: Deo, sibi et posteris. Vrhu tega je grb trojnat, kapiteljski, prosta grofa Thurna, na sredi pa dvoglavati državni orel. Millheil . 1867. p. 121. Na zunanji cerkveni strani je dal vzidati Matija Kastclec 1. 1(575. svoji materi v spomin pločico s skromnim napisom: »Mathiaa Kastelez, Canonicus senior snac viatri Catarhine cre.vit anno 1675. < Ti nagrobni spominki so izginili deloma že v dobi Jožefa II.. deloma pa v poznejših časih. 6. Cerkev sv. Antona. /a mali lučaj od kapitoljna in na poti doli na trg je stala cerkev sv. Antona. V svojih prvih početkih je bila brez dvoma starejša od kapiteljsko, ter se je imenovala »St. Antonius in silvis.« Že leta 1389,, torej le 24 let po ustanovitvi Novega Mesta, se je nahajala pri njej bratovščina sv. Trojice se svojim posebnim kape lanom r/ochprobstj. Tomu predstojniku »Jorgon dem Gallen, Pfarrer zu Tiefen und Probst der Bruderschaft der beil. Dreifaltigkeit in der St. Antoni Capelle in I Judollsvvcrd« je zastavil nek Peter s (Veleža več kmetij v larah: beloeerkovski in šmihelski pri Novem Mestu.1) Že Valvasorju SC je zdela ta cerkvica kaj stara -i; za njeno starost priča tudi najstarejši sijem novomeški, ki se jo vršil na praznik tega svetnika. Kdaj je bila sezidana in koliko stara že takrat, ko je Rudolf IV. povzdignil ta kraj v vrsto mest, o lom molče viri popolnoma. V poznejših časih jo ta cerkvica po obilih in velicih darovih močno obogatela, ostala pa je Vkljub temu mala in priprosla; lepo ozaljšana pa je vendar le bila, vsaj Valvasor zatrjuje tako. Povečali so jo še le o njegovem času. Pogorela je bila namreč 1. 1664, z večino drugih poslopij v mestu. Ko so se je lotili popravljati, prizi-dali so ji mestni očetje na mestne stroške kapelico sv. ETIorijana, da hi si zagotovili za prihodnost, pomoč tega varuha proti ognju.8) Dali so naslikati vanjo veliko podobo sv. Klorijana, ki jo hranijo sedaj v kripti kapiteljske cerkve. L. 1084. je ustanovil Ivan pl. \\ alleneck, župnik Irebelski, v tej cerkvi večne sveto maše ler dal mestnemu zboru pravico oddajati ta benelicij. Izgovoril si je za to grob pred altarjem svetega Florijana. On sam j<.' bil tudi prvi beneficijat. Po njegovi smrti 'i Milih.mL, IS(K>. |.. fj, Nr. 106. J) Valvasor, XI. p 486. n) M(!.stni arhiv. naj bi sc bralo za njegovo dušo vsak teden po dve sveti maši. Duhovniktj, ki naj bi jih opravljal, jo pripisal vžitek svoje hiše in vrta zadej za frančiškanskim samostanom, in vinograda, ležečega pod struško gosposko. Vrb tega nepremičnega blaga je pripisal bencficijatu tudi še vžitek od 11.00 gld., ki jih je naložil v mestni blagajnici; k nesreči je imenoval za nadzornika te svoje ustanove novomeški mestni zbor. l) Ta cerkvica je imela štiri altarje; mimo že omenjenih dveh (sv. Antona in sv. Florijana) še altarja sv. .Janeza Krstnika in svetega Valentina.8) Prizidani del cerkvice, kapela svetega Florijana, je bila tolika, če ne celo večja, kot prvotna cerkvica, kajti v kratkem sc je ime svetega Antona pozabilo popolnoma in imenovali so jo le cerkev svetega Florijana. Najbrže so jo pozneje kdaj tudi še prezidali, vsaj Breckerleldtu se je zdelo lomeč minulega stoletja, da nima nič starinskega na sebi. L. 1751. ji je počil strop. L. 1794. je jela vlada pritiskati na to, da se cerkvica zapre in podre, češ, da je nevarno vanjo zahajati, in da ljudstvo svetnika, če ima res toliko zaupanja do njega, časti z istim pridom lehko tudi v kapiteljski cerkvi, ki je !e par korakov od nje oddaljena, ali pa v frančiškanski, ki ima V jednem altarju tudi sv. Aniona. A vse mesto je bilo na nogah! Na jakp burnem, nalašč za to sklicanem shodu se je cula marsikatera trpka beseda iz ust meščanov, pa tudi iz ust zastopnikov gosposke, ki je po vsi sili botela priljubljeno cerkev podreti. Naposled so gospodje dejali, naj vzdržujejo meščani cerkev, če jim je res tako k srcu prirasla, sami, a ne iz državne ali mestne blagajnice. A to jo bila takrat težka stvar, kajti v mestu je bilo kaj malo denarja. Naposled se je dala 'gosposka vendar pogovoriti. Ko je šla komisija izvedencev še enkrat V cerkev pregledovat, da bi so sploh vedelo, kolike vsote je treba Za popravo, se je pokazalo, da je cerkvica še dovelj močna in da ji poprave sploh nobene treba ni. Najslabejšj je bil stolp, ki so ga na mestne stroške 1. 1798. z nova pokrili.8) Leta 1810. so jo pa dali Francozi vendarle zapreti, pa tudi sedaj ne morebiti zalo, ker je bila prenevarna, ampak ker so jo ') Mestni arhiv. '') Valvasor, ibcl. ;ii Mestni arhiv. potrebovali kot magazin za sol. Razglasili so jo za državno imetje. 2. junija so jo brala v nji zadnja sv. maša. Po odhodu Francozov so se 1. 1816. obrnili meščani do vlado, naj bi jim vrnila cerkvico, ki so so je Francozi polastili tako po krivem. Avstrijske gosposke so ustregle tej pobožni želji, a ker ga mej tem časom ni bilo nikogar, ki bi bil cerkvico popravljat in pokrival, poškodila se je bila toliko, da sojo morali 1. 1825. v drugič zapreti. Na javni dražbi jo je mesto kupilo za 300 gld. ter jo odme-nilo v shrambo za gasilno orodje. Spravljali so vanjo tudi kramarske lope ali uto. Pozneje so vselili vanjo dekliško šolo1), pred par leti pa jo do tal podrli. Prostor, kjer je stala, je sedaj javen trg. 7. Špitalska cerkev. Morebiti ravno toliko stara, kakor ta, in od kapiteljske cerkve tudi ne dalj prod, je bila špitalska cerkev, ali tudi cerkev svetega Martina zvana. Y najstarejši dobi so ji rekali cerkev naše ljube Gospe. Prizidana je bila meščanskemu špitalu ter stala tam, kjer stoji danes okrožno sodišče. V listinah je imenovana že 1. 1428. ter je imela svojega kapelana.-i Valvasor8] pravi, da ni bila posebno lepa, pač pa zelo stara. Jeden najstarejših dobrotnikov te cerkvice je bil nek Apfaltrern se svojo soprogo Katarino, rojeno Semenič. Oba sta bila pokopana tu, it čemer je pričal star grobni napis, katerega se je pak moglo konec minulega stoletja citati le še nekoliko besedij; IIIKI! LIECJT.....KOLK VND (i..........H. R......R1CH AIMIALT . . VND GEMAHI......KINA EINGEbOltNK S . M . . . TSCIIIN 1HE MITLKII)..... SCIIPITAI.........IIIKHKN.....PRID........VND........GL1CH..... ____THEILT . . GRA6 . . . ANNO 149. Kot spomin na ta dva, nekdanja velika dobrotnika shranjevali so še konec XVIII. stoletja, star srebrn in pozlačen kolih, v čegar stojalu sta bila vdolbena grba obeh rodovin, &pfaltrernove in Seme- lliee\ e '| Leta 1680, sla ustanovila brala Tisehler tu bogat heiielieij. 18. marcija 1. 1676.80 se dogovorili bratje Gašper, Ivan in Jurij Tisehler, da si bodo zapustili drug druzeniu vsak svoje imetje, •) Chron. Rud. IV J) Mittheil., L866. •) Valvasor, 1. e. *) Breekerfel.lt, 1)7. kadar bo kdo od njih umrl. Zadnji naj bo glavni dedič vsega ter h" smol ž njim početi, kar bo hotel. Dva od njih, Ivan in Jurij, sla bila duhovnika, Gašpar pa obrtnik. Slučaj je hotel, da jo Gašpar umrl prvi. Po njegovi smrti sta se ostala brata dogovorila drugače ter sklenila zapustili vse svoje imetje v izveličanje svoje duše in blagor revnih svojih someščanov. Zadnji od njii naj ho po bratovi smrti le uživalec vse zapuščine. Temu sla pritrdila tudi njuna neomožena sestra Neža in tedanji prost, I lerberslehi. Ze takrat so so bili nekdaj Jako obili dohodki meščanskega špitala za rad slabega gospodarstva toliko skrčili, da špital ni imel nobenegakapelana več, če tudi sta mu bila že 1. 1428.brata Mindorferja poklonila toliko, da bi bila živela o teh dohodkih lehko dva kapelana. Vkljub lomu, da so tudi v poznejših časih prihajala špilalu vedno nova darila, zadolžili so ga mestni očetje tako, da žel, 1680, niti j eden kapelan ni mogel več shajati. Zaradi lega so bili stari in hetežni špitalski reveži največkrat tudi ob nedeljah in praznikih brez sv. maše. Da bi ta nedostatek prejenjal, ustanovila sta brala Tischler v špitalski cerkvi sv. Martina henelieij ter sta. poučena po dosedanjih skušnjah, postopala pri tem kaj previdno. Podarila sla nameravanemu svojemu beneficiju zidano svojo hišo zraven cerkve sv. Katarine. V tej hiši naj bo kapelan stanoval ter je ne dajal v najem, ravno tako tudi ne vrla, poda, hleva in treh šup zraven kapucinske cerkve. V svoji skrbi naj bo nadalje imel tudi njivo pod Rabensbergom in njivo v Kačiču, ki jo je mejila na jedni si rani Krka, na drugi glavna cesta. Pripisala sta ustanovi dalje vinograd na Trški gori. v Murnom Dolu, deset velikih kmetij, kupljenih od Morda xa, in d<\el kmetij v Dolenjih Stranah. Velela sta, da se od kmelov, hivajočih na bdi kmetijah, ne bo smela zahtevali druga tlaka, kakor kolikor jo ho treba za benelicijatovo zemljišče; vsa druga jim je odpuščena. Pa, še takrat, kadar bodo prišli na llako, dajati jim bo ftioral benelicijat gorkih jedij in kruha. Da ne bi ostajal benelicijat davka dolžan, kar se je jako rado 1'i'igodilo, naložila sta v deželni hlagajniei 583 gld. ter določila, da se smejo te obresti jedino le v ta namen porabljati. Ko bi deželna gosposka ta kapital kdaj odpovedala, skrbel bo mestni zbbr zato, da se naloži kje drugej varno in plodonosno. Prvega benclicijata naj predlaga ostali brat, druge pa mestni zbor. Prednost fiaj imajo sorodniki. „Maticu" 1891. 3 Beneficijat l>o moral bivati vedno v mestu ter opraviti vsako nedeljo sv. mašo v špitalski cerkvi, če/, teden pa pO a vsi skupaj 20 gld. Z ostalim denarjem naj nakupi magistrat gilte, to so pravi deseline in gornice I»1 lergrecbt«), nikakor pa ne zemljišč. Magistratu naj bo na mari dohodke le ustanove pomnožiti.1} Urala Tisehlerja sta uredila ustanovo kolikor največ mogoče previdno, a v kratkem času seje večina le ustanove izgubila; toda o tem na drugem kraju. L. 177!). so to cerkvico zaprli, j<> podrli in njeno gradivo, pa gradivo meščanskega špitala, porabili za sezidan je nove hiše (štev. 56) na tistem kraju; cerkveno imetje pa so pripisali 1. 1795. verskemu zakladu. —- V katalogu meščanov je zapisano, da so prodali cerkev in špital za 1.50 gld. 8. Špital. S špitalsko cerkvijo je bil združen špital llhirgerspilal). Spital Ihospitalium) je imelo že v srednjem veku vsako večje mesio. Spita! ni bila bolnica, ampak hiša za uboge, obožanc in onemogle meščane, ki si niso mogli več sami služiti kruha. ') Mestni arhiv. Kdaj so ustanovili špital v Novem Mestu, se ne ve, najbrže pa kmalu po ustanovitvi mesta. Leta 1428. je /ostal, kajti to leto je dal Oglejski patrijarh odpustek 40 dni j vsem tistim, ki bi obiskali špitalsko cerkev o praznikih (lospodovih, Matere Možje, sv. Janeza Krslnika, sv. Petra in Pavla, sv. Mohora in Fortunata, tadanjih deželnih patronov, in o sv. Pošnjem Telesu, ali pa ee bi podarili kaj za reveže v špitalu.1) Spital je postal sčasoma imovit zavod. Milosrčni ljudje, dobre duše, so se v svojih oporokah spominjali ubogih someščanov ter jim volili vinograde, travnike, vrte, njive itd., tudi cela zemljišča s podložnimi kmeti vred. ki so živeli na njih. Kot špitalski pod-ložniki so morali ti kmetje robotati, obdelovati Špitalsko polje ter opravljati vsa dela, ki jih je špitalu dajalo zemljišče. Bilo jih jo veliko. Najemati špitalu ni bilo treba, ledini človek, ki ga je spital plačeval, jo bil »majar« na špitalski pristavi v P.ršljinu; vsa poljska dela so lahko opravili tlačani. Danes se več ne dado sešteti kmetije, ki jih je dobil špital že v srednjem veku v dar, vsakako pa je bilo njihovo število veliko, kar sodimo lahko p<> obilem davku, ki so ga plačevali špitalu podložni kmetje, drugič pa po tem, da jo imel špital toliko tlačanov, da jim ni mogel dali dovolj dola. Posebno veliko pa so žrtvovali Novomeščani za meščanski špital in za mestne reveže v dobi od 1. 1580—1740. Tako so na pr. darovali 1. 1679.: Ambrož Treh/. 100 gld., Jurij Posina 150, Kolenčič 50, Josip Anton Langer 50, Katarina Kosvvie 60, Kucss 118 gld, kr., največja dobrotnika sta pa bila: neki Melar, ki j>-daroval 1000 gld, in oelo pristavo, in neki K p c h , ki je zapustil revežem obresti od 1000 gld. in neko gilto v Bršljinu. Iz dohodkov obeh teh ustanov naj hi se razdeljevalo vsako leto štirim, ne v špitalu živečim revežem po HO gld. in sicer samo jedenkrat tistim, prihodnje leto naj hi prišli drugi štirje na vrsto. Pa ta določba se jo kmalu pozabila in mestni zbor je obdarjal vedno tiste reveže, dokler ni posegel leta 1727. vicedom vmes ter privid stvar v prejšnji tir. Koch je ustanovil vrhu tega tudi še 100 gld. za štiri maše, ki naj bi se brale vsake kvatre zanj in za njegove umrle sorodnike, V Mittlieil. IStili. 7. Nr. 138. a* 9. Cerkev sv. Jurija. Ta cerkvica je stala na Ilrogu (am llain) na severozapadnom pobočji holmca, na katerem stoji mesto, Po Valvasorjevi trditvi je bila velika in lepa. Imela jo tri altarje, v velikem sv. Jurija, v drugih dveh pa sv. Fabijana in Scbastijana1) O njenem pričetku ne ve Valvasor ničesar. Prodali so jo na javni dražbi I. 1790. Kupil jo je neki Ludovik Scvfriod, duhovnik, ter so zavezal, da jo bo podrl.2) Danes sloji tam hiša g. Lehmaiina. Najmlajša med podružnicami je bila 10. Cerkev sv. Katarine, ki je siala nekdaj na mestu sedanjega dfevoreda, nasproti okrajnemu glavarstvu in okrožnemu sodišču. Sezidana je bila 1. 1664. v spomin na grozni požar tega leta. Meščani, ki so bili prepričani, da je bila ta nesreča le dobro zaslužena kazen za njihove obilo pregrehe, so jo odznotraj in od z v unaj bogato okrasili'. Njeni trije al ta rji so bili zgolj svetnicam posvečeni: sv. Katarini, sv. Luciji in sv. Mariji Magdaleni, zato jo imenuje 1 Ireckerleldl. »gleiehsam ein beiliges (ivnaceum«.3) Požar je bil uzrok, da se je cerkev sezidala, požar pa tudi, da jo izginila iz mesta. V noči od 16. do 17. avgusta 1794, jo pogorelo šest hiš, št. 58 —0.3., blizu sedanjega glavarstva, če se.'gre iz mesta, na levi strani. Nekateri pogorelcj so bili prerevni, da bi si svoje hiše zopel sezidali, lesenih pa od 1. 1784. niso smeli več postavljati, ali bolje rečeno, ne bi jih bili smeli, če bi se bili držali postave, cesar pa niso storili, sicer bi danes v mestu ne šteli toliko lesenih kolib. L. 1794. je pogorela razun imenovanih hiš tudi cerkev sv. Katarine. Meščani so menili storili dobro delo krščanskega usmiljenja, če jo podero ter njeno gradivo darujejo pogorelcem. V spomin na to nesrečo so postavili na njeno mesto podobo Matere Božje z kronostihom: CoxCeivi'ak sI.ni-; Lahe kILIak patbIs arternT MatbI rh.ll VnIoknItI et habItaCVLo spIuItVs sanCt! i:XktrVOia. Mojstersko to delo ni, in okusno tudi ne. ter sloji lu zanemarjeno menda samo zato, da se vzgledujejo tujci nad njim. Meslni Valvasor XI. 484. *) ifreckerfeldt, 52. 3) Ibid. 4839 Zbof, ki ga obidejo časih misli o olepševanju mesta, hi storil prav, ho hi ta jedrni kip v mestu dal dostojno osnažiti, ali pa še bolj©, nadomestiti ga ž drugim. Drevored pri tem kipu in onega oh nekdanjem kapucinskem samostanu so zasadili leta 1830. največ po prizadevanju tadanjega okrožnega glavarja barona Rechbacha. Dri zasajanju so največ pripomogli vojaki tu hivajočega lovskega bataljona.1) II. Frančiškanska cerkev in frančiškanski samostan. Ko so se bili polastili Turki Bosne, so pribežali pred njihovo krutostjo tamošnji frančiškani najpreje na Hrovaško, za tem pa, ker tudi tu niso bili varni, na Kranjsko. Izbrali so si Metliko za svoj novi dom ter se naselili v nje obližju pri Treh farab (mona-sterium St. Mariae ad insulam propc Metlicam). A 1. 1469. so se pokazali Turki tudi tu; privrelo jih jo nad 10.000 iz I »osne preko Kulpe. Utaborili so se blizu Metlike, divjali v njeni okolici, požgali Tri fare ter se polastili naposled Metlike same, ki so jo do dobra razrušili. Frančiškani so spoznali, da jim tudi tukaj no bo prestajati, Zato so si prizadevali poiskati si miren in varen kraj tostran Gorjancev ter si izbrali tedaj dovolj močno Novo Mesto. Mesto takrat, še ni imelo svojega župnika in ne svoje fare, ampak je spadalo pod mirnopeško, kajti kapitelj se je ustanovil dvajset let pozneje. Duhovska opravila je opravljal vedno kak mirnopeški kapelam Novomcščani so frančiškanom, ki so jih prosili, naj jih sprejmo v svoje ozidje, ustregli drage volje, vzlasti še, ker sta želela to cesar Friderik IV. in papež Pavel II. Zato je ukazal Andrej, škof feren-tinski in generalni vikar oglejski, 31. oktobra 1. 1469.*) kostanje-viškomu opatu Tilnu, naj uvede frančiškane v Novo Mesto, kar je ta tudi storil ter jim odkazal 7. januvarija leta 1470. staro, staro cerkvico sv. Lenarta (sedanjo frančiškansko cerkev). V to cerkvico je ljudstvo zahajalo že takrat v obilnem številu in sta se v nji že nahajali dve bratovščini, in sicer sv. Lenarta in sv. Petra. A cerkvica je bila kaj skromna. V vpeljavnem pismu od 7. jam 1. 1470. se imenuje le kapelica i>quandam capellam St, Leonhardi confesšoriš in oppido 1 bidolfsvvert«.3) ') Chron. Rud. IV. »j Klati, arh. I. 29. :!) Chron. Rud. I. Samostan so si morali pa še le sezidati. Lotili so se drla ter ga tekom dveh let dovršili, namreč 1. 1472., kar spričujo prenovljeni napis nad samostanskimi vrati in se da posneti i/, neke listine istega leta. Neka grolinja Paradajzerjeva je podarila namreč to leto svoj vrt unstran, na desnem bregu Krke, samostanu ravno nasproti. »Poklicne dass . . . ich.....cingeantvvurt bab dem ehrvvurdigon Valer Andre, derinal Guardian /.u St. Lienhard in der Stadt Rudolfswerl unsern Garten, der gleich gegen dem bemelten Kloster ausserhalb des Wassers Gurk gelegon ist.'j« Ta samostan je bil pač majhen, imel je le dvanajst celic, a zadostovale so; kajti prvih frančiškanov je bilo le osem. Za nakup zemljišča in za zidanje samostana potrebni denar jo podarila Elizabeta Snopčan, vdova hrovaškega bogataša .lana Suopčana, rojena iz sloveče rodovine črnomeljskih gospodov. S tem denarjem so kupili frančiškani tri vrte in osem tik samostana in cerkve ležečih hiš, kjer so bivali zgolj rokodelci. To najstarejše zidanje je ohranjeno še danes. To jo oni četverokotnik, v čegar središču se nahaja samostanski vodnjak, ki so ga izkopali isti čas, ko so gradili samostan. Kmalu potem, precej ko je bil samostan dodelan, so se pripravili, da prezidajo cerkvico; bila jim je premajhna. Že 1. 1472. so vzeli stvar v roko in sicer so podarili za cerkev potrebni prostor mestni očetje po povelju cesarja Friderika IV. Izrecno je v dotični listini povedano, da so ga jim dali zato, da sezidajo na njem cerkev: »Wir N. Richter und Kath der Stadt zu Uudolfsvvert be-kennen, dass \vir nur Gott dem Allmaehtigsten und der hbchsten Jungfrau, selner wertesten Mutter Maria und dem heiligen Lienhard zu Lob, atich nach den Belehlen des romisehen Kaisers und unseres allergnftdigsten rlerrn, und mit Ilath und VVillen der ganzen (le-meinde williglich den Grund und Hofmark zu dem vvurdigen Gotteshaus des Klosters bei St. Lienhard in der bemelten unserer siadi gelegen, . . . gegeben.8)« Kdaj so cerkev dozidali, ne vem povedati. Samostanski kronist tega ni mogel dognati. Zidali so jo ravno tako, kakor kapiteljsko, v prestankih. Staro kapelico so podrli ter pričeli prezbiterij zidali v gotskem slogu. Načrt je natanko tak, kakor oni kapiteljske ») Chron Rud. I. '*) Chron Rud. — Letna številka 1467 v Letopisu Matice Slovenske 1. 1880., str. 7, je napačna, Leta 1467 frančiškanov še niti v mestu ni bilo. cerkve, lc da nima kriptc, in zdi se mi skoro nedvomno, da sta obe cerkvi zidani po jodnem in istem načrtu; mogočo, da ju je delal isti stavbar. Neugodni časi, turški napadi, so ustavili nadaljno zidanje tudi tu za tako dolgo, da se je do takrat, ko so začeli zidanje nadaljevati, gotski slog popolnoma primrzil ukusu stavbarjev in so gotskemu prezbiteriju prizidali ladijo v renesančnem slogu. Ko je leta 1576. vpepelil velik požar skoraj vse mesto, je bila cerkev v novem slogu vsekako že dozidana. V cerkev je ljudstvo hodilo skozi samostan in vrata, ki drže še sedaj zraven žagrada in altarja sv. Trojice vanjo, kajti pred cerkvijo je bil potegnjen zid, skozi katerega ni bilo nobenih vrat, prebili so jih še le k 1736. L. 1570. nista trpela niti samostan niti cerkev pri požaru nikake škode, kajti dobrih 20 let za tem, l. 1601., so frančiškani prosili, naj bi jim dali mestni očetje za cerkveno streho lesa iz mestne boste, »\vasmasson das urino Closter in zicmliohor I »aulalligkeit, sonderlich am Kircheiidachvverk in Abbau geralhcn. (Je bi bila cerkev 1. 1570. pogorela, bi 1. 1001. streha pač ne bila že tako slaba. Pogorela pa sta cerkev in samostan po onem groznem požaru, ki je Novo Mesto pokopal za vselej, t. j. 1. 1004. Ker se je vdrl takrat še leseni f) cerkveni strop, ostale so v cerkvi samo gole stene; pogorelo je vse, kar se je nahajalo v cerkvi, med tem tudi mnogo vojaških zastav, ki so visele po cerkvi (vexilla plurima oiiicialium pendentia combusta sunt). Porušili so se celo stari kamniti kipi (oliko, da so jih morali po požaru pometali iz cerkve. Pogorela so tudi vsa pisma, razun peščice onih, ki so se nahajala v malem zabojčku. Samostan najbrže ni trpel toliko; kronist ne ve o tem nič povedati; zdi se mu celo verjetno, daje pogorela k Večjemu streha, kajti samostan jo imel še o njegovem času podobo, kakoršno pri počet ku 1. 1472. Zidanjein prenovi jen je cerkve seje vršilo pač kaj hitro. Zel. 1668. so delali orgije. Prizidali so ji tudi sedanji stolp in ji dali novo pročelje po načrtu Kastelca. Leta 1074. je dal sezidati Lenart Mellar kapelico svetega Antona in do leta 1080. so tudi samostan precej povečali. Malo let za tem, leta 1692., je dal sezidati Breckerfeldt, graščak na Impolci, pozneje na Starem gradu, škapulirsko kapelico. ') Chron. Rud, I. Kronist trdi, da je bil po stari navadi strop do tega leta »ex meriš tahulis et asseribus«. 40 Ivan Vrhovec: Zgodovina Novefca Mesta, Ker so cerkev tako zelo* prezidali, posvetili so jo to leto znova. Mej leti 1586—89. so sezidali trakt proti Krki, 1. 1094. pa tisti del, v katerem se nahajajo velika samostanska vozna vrata, Večjega zidanja so se lotili 1. 172H., ko se je število frančiškanov vedno množilo in se je pričel lakozvani lilozofični študij. Vrhu tega je bilo treba varnega prostora za knjižnico in arhiv. Dozidali so del, ki se je pozneje imenoval »professorium«. Radi bi bili kupili še sosedovo hišo, a ker je mestni zbor zahteval, da se plačuje davek od nje za vse večne čase, razdrla se je stvar. Novomeščanom je bilo to pozneje seveda žal, kajti ko so 1. 17415. izmoledovali gimnazijo, morali so na svoje stroške sezidati nalašč zanjo poslopje, česar pa, bi ne bilo treba, ko bi bili takrat; spregledali davek ter omogočili nameravano razširjenje samostana. L. 1731. so postavili na poti od samostana do božjega groba pri Grmu križevi pot; prva postaja je stala blizu cerkve. Les je dal Siogfried Gallcnbcrg ter velel tudi slikati vse podobe, a že leta 1735.' so prestavili križevi pot zaradi več neprilik v cerkev; vzlasti po zimi je bil neugoden čas za izvrševanje te pobožnosti. Od takrat sta ostala cerkev in samostan nespremenjena, le da so v najnovejšem času prenaredili cerkveno pročelje d. 1866.) in jo od znotraj Jako olepšali. L. 1808. sta napravila v njej slike frater Procop (loldner in posestnik (helarini. Kar se tiče pak zgodovine frančiškanskega reda, se o njej pač ne da mnogo reči, ker ni zavoljo svojega bistva nikoli posegal v dogodbe zunanjega sveta. Celč o dogodkih, ki so se vršili znotraj samostanskega zidovja, je zvedel kronist za prve čase kaj malo; od 1. 1472. do 1494. ne ve povedati ničesar. Ko pa jo bil to leto ustanovljen kap i tel j, so nastali med kanoniki in frančiškani glede na neodvisnost samostana od kapiteljna neprijetni razpori, ki jih je patrijarhov generalni vikar sicer 1. 1500. poravnal, a 1. 1507. so se pričeli z nova. Ker ste imeli v lom obe stranki Svoje nazore, prepustili ste stvar 1. 1514. papežu Leonu \\, naj jo on razsodi. Nova vera jo spravila tudi frančiškane v zadrego, L. 1548. so se je bili vzlasti odličnejši meščani že tako oprijeli, da v nieslu več ni bilo varno pridigovati javno. I'. Joannes de llungaria je moral ta čas za svojo versko prepričanje umreti. Ranil ga je neki lutoran tako hudo. da, jo za rano umrl. Dokopali so ga v frančiškanski cerkvi. A nova vera je škodila samostanu tudi v gmotnem oziru. Godilo so jo frančiškanom tako slabo, da so bili 1. 1593. prisiljeni zastaviti kostanjeviškemu opatu Andreju za 20 cekinov več zlatih in pozlačenih stvarij. Tudi v naslednjem stoletju se jim stanje ni zholjšalo. Ko se jim je 1. 1047. podiral leseni veliki altar, ki ga je dal napraviti najbrže zališki opat Jakob Kafferle, so morali prositi po vsi deželi milih darov za nov altar. A hira se je slabo obnesla, kajti nabrali so le 72 gld. v denarjih. Pomagali so si, kakor so vedeli in znali. Novomeški prost je obljubil hrano za slikarja, barve in platno za pod*»ho, nek drug prijatelj samostana par starijev pšenice, tretji petnajst vedrov vina itd. Tako so frančiškani Vendar izmoledovali, kar jim jo bilo treba za altar. A vkljub obilim revam, v katere so zabredli zaradi nove vere in drugih neprilik tadanjega časa, so izpolnovali svoje duhovske dolžnosti vendar s toliko gorečnostjo, da sta izrekla kapitelj in mestni zbor samostanu najlaska-vejše priznanje ter mu potrdila to tudi pismeno. Še večje revo jih je, vsaj za nekoliko časa, obvarovala previdnost in razum generala kapucinskega reda. Sredi XVII. stol«'tja so se želeli namreč v Novem Mestu naseliti tudi oo. kapucini. Pobožni meščani, ki so imeli o tem odločevati, so pozdravili to vest z največjim veseljem in tudi tedanji prost Mihael pl. Cumberg so je na vso moč prizadeval ogladiti kapucinom pot v Novo Mesto, dasiravno jc bil sam frančiškan in dasiravno je šla frančiškanom tako trda, da se jih je nahajalo v samostanu le še osem, toraj ravno toliko, kakor v početku, 1. 1472. Bili so hudi časi, konec nesrečne tridesetletne vojske! Kaj je Cumberga napotilo streči kapucinom v roke, je težko povedati. Morebiti ravno premajhno število frančiškanov, ki niso mogli zadostovati vsem obilim duhovskim opravkom.1) Prodno pa je mogel Cumberg izvršili, kar je želel, ga jo prehitela smrt (1. 1653.). Vrhu tega je kapucinski general svojemu redu prepovedal, lotiti se zidanja, kaeega samostana preje, prodno no bodo že drugod pričeti samostani dozidani. Kapucini SO morali toraj to delo popustiti, posebno ker se tudi naslednik Cumbergov, Andrej Stemberg, s početka z, ozirom na tadanjo revščino meščanov ni strinjal s tem, da bi se naselil še jeden red, kije, kakor frančiškanski, živel jedino ob milih darovih. Pozneje; je pa vendar on sam mnogo k temu pripomogel, da so se naselili kapucini, o čemer pa se je govorilo na drugem kraju. ') Chron. Rudolf. 1. 190-194, Mej posvetnimi poslopji je bil za meščane in meščansko življenje minulih stoletij najvažnejši 12. Rotovž. Tak, kakor je danes, stoji sredi vclicega trga že od 1. 1721). o tem je pričal originalni napis na njegovem stolpu: Anno Vini CorrVptl aeDIflCata sVM. (tb se pravi: v letu pokaženega vina sem zidan.J Kronostihon je Oznanjal to kdo 1720. Zraven tega latinskega napisa se je nahajal še jeden nemški: »/'.'.v icttr triu scldechtes \Veinjuhr und t:h war beim liane Wein stati des Wassers gebraucht.1)* To leto je bilo toraj za vino tako slabo, da so je rabili pri zidanju mesto vode. Ta napis je tako originalen, da ga človek komaj verjame, in če ga verjame, reči si mora, da so bili kidanji mestni očetje veliki bahači, kajti najslabejše, če tudi dolenjsko vino, je Vendar dražje nego voda. Mestni dohodki gotovo niso bili v najboljših rokah, če se je tako gospodarilo ž njimi; in res, zgodovina mestnega zbora nas bo poučila, da taeega gospodarstva, kakor takrat, ni imeli* mesto še nikoli. A čisto brez uzroka se pa mestni očetje tudi niso široko -ustili. Novomeščani so se šteli v prejšnjih stoletjih Ljubljančanom v vsem jednake ter si prizadevali v nobeni stvari ne zaostajati za njimi, razven pri plačevanju davkov. Leta 1718. so si sezidali Ljubljančani svoj sedanji rotovž. Novomeščani seveda niso smeli nikakor več zahajati v stari rotovž; zato so ga podrli in si zgradili novega. A z ljubljanskim se vendar ni mogel meriti, dasi je bil zidan v istem slogu in skoraj po istem načrtu. Ker se toraj mestni očetje niso mogli kosati z Ljubljančani glede na velikost svojega rotovža, prekosili so jih pa v drugi stvari: delali so malto zvinom, česar Ljubljančani seveda niso mogli storiti, in častjo bila rešena!") Tak. kakoršen je bil rotovž I. 1720., je ostal do danes, le stolp in streha sta drugačna. Do 1. 1856. je bila streha Z deskami krita in stolp tudi le lesen. Zaradi varnosti proti ognju so dali leta 1856. streho pokriti z opeko, leseni stolp pa nadomestili z l) Hreckerfeldt, p. 98. a) Zidali so ljudje nekdaj z vinom, ker so menili, da je tak zid bolj trden. Op. gosji. Ant. Koblar. zidanim, ki pa so ga postavili na strop, kjer stoji šo danes in bo stal, dokler bo božji previdnosti tako povšeči. Stari leseni stolp z gori navedenim dovtipnim napisom so dali 2. junija 185(>. 1. podreti. Privezali so okolu njega močne vrvi ter ga majali toliko časa, da je z velikim hruščem in truščem telebnil na tla. Velika množica, z bobnom skupaj sklicana, je bila pri tem navzoča. Velik rotovž ni bil; le v jedno nadstropje zidan, jo štel, kakor tudi danes še, le pet oken v pročelju ter imel tri sobe. Največja je bila mestna dvorana, v kateri se je razvijalo vso politično življenje mestno. Človek težko ume. kako se je mogel v to sobo Zgnesti ves popolni mestni zbor: notranji svetovalci (12 glav), zunanji svetovalci (24), in še občina (48), vseh skupaj 84 glav! Dostikrat pa so se prerivale po rotovžu razven teh mož še stranke. Ko je minula po francoski dobi glorija mestnih očetov, Vselila se je 1. 1819. v mestno dvorano četrta latinska šola, v drugi sobi pa se je nahajala dekliška šola že od 1. 1816. Pa tudi za manj resne namene se je rotovž upotrebljeval. Kadar so prišli glumači v mesto, in to se jo zgodilo vendar časih, je postala mestna dvorana gledišče, kamor je drlo vse, kar so je le količkaj štelo; 0 pustu pa se je na rotovžu zbiral ravno tako ves boljši svet k plesom in balom. Kakor vso druge stvari, zanemarjali so mestni očetje tudi rotovško poslopje. Uraden dopis iz 1. 1799. nam je opisuje takole: »To poslopje, ki je bilo videti pred tremi leti od znotraj kakor zamazana pivnica (eine vervvilderfe Bierschcnke), je zadobilo odtlej po teb in onih popravah polagoma poštenejše lice (ein homietteres Aussehen), vendar mu je treba še mnogo poprav.« Na rotovžu se je nahajala tudi ječa in sicer pri tleh, tam, kjer danes. Imela je dva predela, jednega spredaj proti Velikemu trgu, druzega zadaj. Ta del ječo so je zval »na kuglah«, toda zakaj in kaj so bik; te »kuglc«, zato ne vem nobenega pojasnila. Ječa »na kuglah« se je nahajala že v starem, 1. 1720. podrtem rotovžu. »Na kuglah« 86 omenjajo hudodelci že I. 1047.1) Bila je tO kaj huda ječa; prostora je bilo v nji komaj za tri ljudi. Luči in zraka ni imela skoro nič, za tb pa tem več vlažnosti, tako, da se je po zimi delal led po stenah, kajti tudi kuriti je niso *) Chron I. 186—187. mogli, kakor sploh nobeno ječe v mestu ne. Lota 1799. je dejal jetničar pri neki obravnavi o tej ječi: »Na rotovžu se nahaja luknja za živali preslaba, kaj sode za ljudi. Lansko leto sta bila dva hudodelca le čez noč v nji zaprta; kot smrt bleda in mrličem podobna sla izlezla drugo jutro iz nje. Morali smo ju dejati v prednjo ječo, kjer smo imeli že dva tihotapca zaprla. Ko bi ju bili puslili lam noč in dan, morala bi poginiti.1)« Kedar je pritisnil celo hud mraz, je puščal jetničar, ki je bil ob jednem kožederec, vrata svojo sobe odprta, da so se prihajali hudodelci v njegovo sobo gret. Na levi strani vhoda na rotovž, tam, kjer ima sedaj gasilsko društvo spravljen jedcu del svojega orodja, je bila kruharna (J Irod kammer), kjer so prodajali peki svoje blago. Doma tega niso smeli in sicer za to ne, da so imeli mestni očetje najvažnejšo obrtnike, poke, vedno pred očmi. Na črni deski, obešeni na zidu kruharne, se je brala teža in cena kruha. Cene je določeval mestni zbor in to na podlagi posebne pekovske skušnje (B&ckerprobej. Pred rotovžem je stal steber, kateremu so rekah »Pranger«. Tu sem so privezovali ljudi, ki so prišli s postavami kakor koli navskriž. Pri tem sramotilnem stebru so stali po več ur drugim v svarjenjo in strašilen vzgled. Steber je stal že od nekdaj tu ter je bil simbol kriminalne sodske pravice. V prejšnjih stoletjih so pričakovali od kazni najboljšega uspeha, če je bila javna. Marsikateri obrtnik in rokodelec jo moral stati pri sramotilnem stebru s tablico olo ili vratu, na kateri je bil popisan njegov pregrešek. Pomočnikom in rokodelskim vajencem so prisojali tudi palice, 10—25, ali pa tudi šibo. Česa druzega na Velikem trgu ni bilo videti, najmanj pa kak lišp, kak spomenik ali kaj jednakega, brez česar je bilo pač malo katero mesto. Za take stvari ljudje niso imeli razuma. V tem so se zelo. ločili od Ljubljančanov, ki so v prvi polovici XVIII. stoletja postavili na svojem glavnem trgu najlepši kiparski umotvor na Kranjskem : vodnjak. Celo vodnjaka ni bilo v Novem Mestu do 1. 1800,, kar je lom čudnejše, ker ga glede na ogenj ni bilo skoraj bolj nevarnega kraja. Z vodo je bilo mesto kaj slabo preskrbljeno. Vsaka kapljica se je morala z veliko težavo iz globoko doli pod mestom in pod strmimi bregovi tekoče Krke prevažati ali prinašati. Kdo hi se čudil, daje pogiirel<» skoraj zgolj lesom; mesto o vsakem požaru do tal! ]) Mestni arhiv. Prvikrat so se meščani spomnili, da jim je vodnjak potreben 1. 1784. Takrat je magistrat ugibal, ne bi li so dala, s kako mašino, ki pa ne Iti smela preveč stati, potiskati voda iz Krke gori v mesti*. A stvar je zaspala, ter spala do leta 1800. Cisto nepričakovano so dobili meščani lota 1800. precej novcev izplačanih, o katerih niso nikoli pričakovali, da jih bodo še kdaj videli. Leta 1794. so bili namreč posodili cesarju nekoliko stotakov (Kriegsdarlehen), za kar so dobili obveznice (obligacije). Leta 1800. so se jim izplačale; vrhu tega pak se jim je izplačala tudi skoraj že pozabljena vojaška najemnina i Schlafkreuzer), na katero tudi že niso več mislili. Nabralo se je tem potom 1529 gld. Vj.ž kr. Meščani so večinoma vsi darovali te novce mestni blagajnici s pogojem, da jim napravi za ta denar vodnjak. Tudi nemška ko-meuda je dala 100 gld. za-to. Tako jo dobilo mestu vodnjak, ki pa so ga pozneje parkratov predelali. Denašnjije bil narejen 1. 1861. Nekov Skreni, posestnik v Metliki, a, rojen Novomeščan, jo kupil od svojega svaka Antona Smoleta lakozvani mestni mlin ter dovolil, da postavi mesto pri njem sesalko, ki naj bi gonila vodo gori v mesto. Vkljub temu je stal vodovod nad ."»500 gld. Prvikrat je pričela leči voda po njeni 4. oktobra, 1. 18(51. na cesarjevega godu dan.1) Sicer pa na glavnem trgu ni bilo opaziti nobene stavbo, ki bi le količkaj vlekla oči na-se. /a olepšavo sicer lepega in jako prostornega trga se ni storilo nič. celč cedili SO ga kaj malomarno. Se k 1820. je okaralo okrožno glavarstvo mestno gosposko ; »Neprijetni in gnus vzbujajoči pogled po trgu bode vsaeega v oči. Okrožnemu mestu se pač ne spodobi, daje toliko luž in gnojnic iz hiš na, Velikem trgu speljanih kar na cesto, kjer teče in se pari ob njenih straneh gosta rjava, juha, ki napravlja neznosen smrad ter škodi dobremu imenu mesta.« Glavarstvo je hotelo to stvar, o kateri se jo že govorilo, vendar jedenkrat odpraviti ter se je obrnilo najpreje do hišnikov na Vidikom trgu, ki so dobivali — kakor se je izrazilo — smrad mimotekoče gnojnici; kar iz prve roke ter imeli grdobo vedno pred očmi; a vkljub svoji znani ostrosti ni opravilo nič.-) Z Velikega trga so vodile, kakor danes, ulice na vse strani. Najvažnejša je bila ljubljanska ulica od gorenjih vrat na trg. V ') Chron. Rud. IV. 97. 2) Mestni arhiv. J2 U2W starih časih so ji rckali »Soidengassc«, najbrže po vasi Seidendorf, Ždinja Vas, kamor so jo iz tc ulice videlo. Druge ulice so se /vale: nad sv. Katarino, pod sv. Katarino, »Raubgassel«, špitalska ulica, sv. Miklavža ulica, »Poskokcngassc«, pri sv. Klorijanu, pri Dečnici, sv. Jurija ulica, na Drogu lam Rain unter St. Jorgen), pri mesnicah, pri frančiškanih (St. Leonhardgassoj, na malnu [ober der Muhi), poleg Kosamo (die Hohl* oder Ilollergasse, jetzt Kaserno-gasso gcnannt), sv. Antona Ulica, kapiteljska, nemška, kovaška, Krenova in šolska ulica.1 Hiše po stranskih ulicah so bih; kaj skromne, po največ lesene. O priliki je opisal okrožni urad 1. 1792. mesto tako-le : »Na Velikem trgu jo Še nekaj hiš, ki se lahko pokažejo, če pa krene človek le količkaj v stran, zaide v samo beračijo, zlasti na Bregu, kjer je ni zidam; ne jedne hiše.« In magistra! sam je pisal 1. 1789., daje »mesto vse kljukasto ter ima raz ven Velikega trga zgolj ozke ulice. Tlak je tako slab, zlasti z Vclicoga trga do ljubljanskih vrat, da mora voznik o sreči govoriti, če ne prevrne. Temu se ni čuditi, kajti tlak ni bil popravljen že najmanj slo let«. — Na pritisok vlade je moralo mesto to leto za popravo tlaka vzeti na posodo 1300 gld., katerih pa dolgo vrsto let ni moglo vrniti. Druzih poslopij, ki bi so bila le količkaj odlikovala ali po svoji velikosti ali po svojem namenu, je bilo le malo. 13. Nemška komenda. Kdaj in kakovp posest si je v Novem Mestu pridobil nemški red. ne vem povedati. V listinah ni 0 njem o nobeni priliki govorjenja. Najbrže ni imel druzega tu, kakor nemško hišo, v kateri so nahaja sedaj C, kr. mestno delegirano sodišče. Hišo je nemškemu redu kupil komondator Leonhart 1'Vuinenlin 1. 1564., kar zatrjuje še v steni ohranjeni napis: »Der chrvvirdig Edle und Gestreng llerr Leonhart Frumentin zu der Herrschafl Tulmein K'it ter deutsohes Ordens und dieser Zeit Gommenthour zu Laibach bat diese Bet hausung ermelten Idblichen Ritterlichen Ordon und dom deutschen Haus zu Laibach erkauit und zugecignet. Aimo Domini 1504.« 14. Kresija [Kreisamt), sedaj okrožno sodišče. Ko je prišel leta L749. prvi okrožni glavar v Novo Mesto, nahajale so se njegove pisarne v zasebni hiši. b Mestni arhiv. Leta 1804. pa je vlada ukazala, naj se okrožnemu uradu sezida posebno poslopje, ker mu ne pristaje, da bi se potikal po zasebnih hišah. Zidanje naj se izvrši na mestne stroški;, kajti najVeč prida od okrožnega glavarstva ima pač mesto. A to je bilo takrat popolnoma zadolženemu mestu do dobra nemogoč«;. Kje naj bi vzelo toliko denarja! K večjemu, če bi se davek povišal, a ta je bil že sieer tako velik, da so ga meščani komaj zmagovali. Vlada je morala izumiti toraj naklado, ljudem kolikor mogoči; malo občutno. Menila je, da je pogodila najbolje, ko je 1. 1,806. ukazala, naj se pobira po mestu in bližnjih vaseh: v Bršljinu, Ločni, Irčji Vasi, Produ, Gotni Vasi, Kogerčni Vasi, Žabji Vasi, Cikavi in Kandiji od všacega na drobno iztočenega bokala vina po jeden krajcar naklad«; (Weinaufschlag|. Sieer so se imenovano vasi, zlasti pa njih graščaki , upirali tej nakladi na vsi; kriplje ter si prizadevali naložiti to butaro meščanom, a njihov upor ni pomagal nič. Za okrožni urad so kupili neko staro poslopje, 1. 1779. prodani in prezidani meščanski špilal in špitalsko cerkev, iz kojega gradiva je trgovec Jacomini sezidal in priredil veliko hišo. To hišo je vlada kupila ter jo z nova prezidala za okrožni urad. Delo je stalo 6800 gld.') Prenovljeno in zelo povekšano je bilo to poslopje 1. 1830.«) L. 1849., toraj ravno slo let potom, ko je bil ustanovljen, je bil okrožni urad razpuščen in 1. 1850. se je v njegovo poslopje vselilo okrožno sodišče, kjer se nahaja še sedaj. Zazidanje okrožnega glavarstva potrebni stroški so bili nabrani žel. 1808., kajti dohodki iz vinske doklade so bili precejšnji. Nekoliko let poprcjo, n. pr. leta 1799. so poločili v mostu 2417, v Kandiji 872 avstrijskih veder vina, kar je prinašalo 1106 gld, 20 kr, dohodka. Obilo se je stočilo seveda vina tudi po bližnjih vaseh. Ko so bili stroški nabrani, je naklada za vasi sicer minula, ne pa tudi za mesto in Kandijo, ki sta jo morali še vedno plačevati. Zlasti Kandijanci so se bridko pritoževali, a vlada jim je odgovorila, da je Kandija, če se prav premisli, le del mesta ter uživa vse njega koristi. Prijenjala je le toliki* da so je pobiralo od bokala le po pol krajcarja in to še 1. 1828. Dohodki so tekli v mestno blagajnico ter so so ž njimi plačevali obili mestni dolgovi. ') Mestni arhiv. a) Costa, Reiseerinnerugen 107. 15. Vojašnica. Najprostornejše poslopje v mestu je bila brezdvomno vojašnica. Sezidati jo je dala dežela 1, 1771). pod vodstvom feldmarsohal* leutenanta barona La$termanna. Preskrbela jo je z vsem potrebnim ter jo podarila vojaškemu orani. Prostora je v nji za (150 mož.'l 16. Strelišče. Leta 1807. je bilo sezidano strelišče. Kakor meščani drugih mest, so se vadili tudi Novomeščani v streljanju Že v XVI. stoletju. Na strelišče so morali prihajati vsi. V spodbudo Strelcem je bil dovolil nadvojvoda Karol darilo 15 goldinarjev, za katero so streljali od velike noči ali od binkoštij pa do svetega Mihaela. .Meščani so pa še sami mod seboj skupno zlagali za kos sukna, ki ga je konec streljanja dobil najboljši strelec. Ko je bival 1. 15!)2. en oddelek koroških vojakov tu, streljali so tudi oni za te darili. Konec 18. stoletja so silili tudi mlade ljudi k streljanju. A ker je zmagovalec moral povrniti iz dobljenega darila strelcem vse njihovi1 stroške, so meščani tožili, da je vsaka zmaga zarad tega velika izguba; zato se streljanju izogne, kdor le more. Prosili so 1. 1593. nadvojvodo, naj jim poviša strelsko darilo od 15 gld. na HO gld. Novomeški strelci so hodili tudi v Ljubljano na skus streljat.8) Strelsko društvo se je ohranilo do francoskih časov. L. 1807. so si sezidali strelci novo strelišče, Za obrambo mosta takrat se veda niso bili več potrebni: streljali so, razven za svojo zabavo na Strelišču, le še o procesiji sv. Pešnjega telesa dan. za kar so jim je smodnik plačeval iz mestne blagajnice. Jožef II. je sicer to streljanje prepovedal, a po njegovi smrti se je zopet uvedlo. Iz strelskega društva je vzrasla meščanska garda, (oda o kateri priliki, ne vem povedati. Tudi sama toga ne ve. Najbrže se je zgodilo to leta 1808, ali 1809.; izcimila seje baje iz deželne hrambe ali pa črno vojske. Prenehala je v francoski dobi, ko so ji Francozi pobrali pušk«; ter jih prodali; pozneje pa so je z nova oživila. Puške, ki jih rabi sedaj, je dobila od narodne straže (Nationalgarde). ') Mestni arhiv. M) Vieedomski arhiv. Lota je nastala v Novem Mestu 19. junija 1848. leta. S puškami jo je preskrbela finančna straža; gardistom je bilo treba omisliti si le uniformo; plačevali so jo z mesečnimi doneski po najnumjf^gld. Nosili so tcmno-višnjeve suknje z rudečimi našivi, sive hlače z ravno takimi rudečimi pasportami, klobuke s perjem in kape s trobojno kokardo. Da so si pa mogli narodni stražniki omisliti svojo opravo takoj, ukazala je vlada okrožnemu glavarju, naj jim posodi 1000 gld. iz okrajne blagajniee. 28. septembra 1. 1848. ji je poslal grof Radeckv 200 z mesingom okovanih pušek, ki jih jo vzel sovražnikom na Laškem. Ko so 1. 1850. narodno stražo razpustili, oddali so njene puške meščanski gardi, ki se z narodno stražo ni bolela zjediniti ter so je tako ubranila, da niso tudi nje razpustili.1) Z opisovanjem vseh le količkaj znamenitih poslopij in stavb v starem mestu smo s tem pri kraju. Tako je postalo mesto tekom 400 let; večina teh stavb je nastala po največ v prvem in drugem stoletju po ustanovljenju mesta, od 1. 1365.—1580., kajti že konce XVI. stoletja se je razvitok mesta ustavil; že takrat je imelo mesto večji obsežek, nogo ga ima danes. Doba od k 1365.—1580. je hila najlepša v zgodovini Novega. Mesta. IV. Doba od leta 1365.—1580, S 1. Zgodovina. Pri ustanovitvi mesta si Rudolf JV. pač ni mogel misliti, v kako kratkem času bode isto poslalo važna trdnjava in močen jez proti turškemu barbarstvu, ki se je s tako hilrico valilo proti zapadu. Že dobro 30 let po Rudolfovi smrti so se sešli Slovenci prvikrat s Turki, ne sicer še na. slovenski zemlji, a ne daleč od nuj sedanjo Avstro-Ogerske. I'od vodstvom celjskega grofa so se s Turkom seznanili v bitki pri Nikopolju 1. l.'19(>. Leta 1408. pak so so pokazali že prav blizu Novega Mesta, a ostali so vendar še unkraj Gorjancev pri Črnomlju in Metliki.2) L. 1431., ali boljo 1429.s), so prišli -— vodil jih je Ali paša — že ') Mostni arhiv. 2) Valvasor, XV. 829. 3) Parapat, Letopis Mat. Slov. 1871. 16. ..Matica" 18!U. 4 zopet ter dobili Metliko v svojo pest. Bilo jih je neki nad lO.OOO.b Orožno so divjali, morili mlade in stare, pobijali moške in ženske, rušili cerkve ter pograbili vso, kar je imelo le količkaj vrednosti. Prilomastili so s tako naglico, da so zajeli Metliko prej, predno je še deželni glavar Jošt Schenk*) zvedel kaj o njihovem prihodu. Novomeščanom je huda predla. Tak grozen sovražnik jo razsajal že tako blizu njih! Le Gorjanci so ga ločili še od mesta! Poslali so v Ljubljano po hitro pomoč, sicer se jim bo, so dejali, zgodilo kakor Metličanom. Deželni glavar je naglo sklical deželni zbor, ki je sklenil priskočiti Novomeščanom nemudoma na pomoč. Zbral je skoro vse viteze Kranjske z obilico njihovih vojakov ter se spustil ž njimi proti Novemu Mestu. Nad 4000 možje odjezdilo in odšlo iz Ljubljane na Dolenjsko ; bilo jih je sicer manj, kakor Turkov, nad polovico manj, a bili so dobro oboroženi, bojeviti, ter so komaj čakali, da se spoprimejo s Turki na domačih tleh. V treh dneh so prišli pred Novo Mesto, ki so je Turki oblegali. Bitka je bila vroča. Kar je kristijanom manjkalo števila, nado* mestih so s pogumom, navduševljenjem in topovi. Pognali so Turka v beg ter ga ostrašili tako, da ga dolzili trideset let ni bilo videti blizu Novega Mesta. Ta napad je bil po Valvasorjevem zatrjevanju jeden najhujših.8) K temu vojskinemu strahu pa je pritisnil še hoj z domačim sovražnikom. Ošabnost celjskih pokneženih grofov, Friderika in njegovega sina Lirika, ki sta imela tudi na Dolenjskem, posebno okoli Novega Mesta, obilo svojih in oglejskih posestev4), ju je zapletla l. 1435. v vojsko s Friderikom V., poznejšim cesarjem Friderikom IV. Celjski vojščaki so razsajali po Štajerskem in Kranjskem, napadli mesto Lož, Schrottentburn pri Kranju, Katzeu slein pri Dogunjah in Mokronog na Dolenjskem ter dobili tudi, razam mesta Loža, vse te krajo v pest. Napadli so tudi Novo Mesto (1. 1435.1 in je hudo pritiskali, k sreči pa so sklenili Celjani s Friderikom V. mir.5) ') Khm, Archiv I. 2f>. •) Letopis Mat. Slov. 1871. 17. not. I. 3) Valvasor, XV. 389. 4) Ibid., XI. 487. r') Klan. Arehiv I. •>6. Se hujšo homatije so nastalo po smrti cesarja Albrehta II. Celo brat novoizvoljenega cesarja Friderika IV. je potegnil s Celjani. Vojskina vihra je pribučala leta 1442. zopet na Kranjsko, kjer so Celjski napadli Ljubljano, a se morali pobiti umakniti od nje. Kranj so sicer zajeli, a ga morali dati kmalu iz rok. Razgrajajo in požigaje po deželi so pridrli tudi do Novega Mesta, pa tu jim je spodletelo. »Tudi ta oreh«, pravi Valvasor, »ni bil mečji od ljubljanskega; skrhali so si le zobe ob njem, kajti mesto je odbilo napad tako možato, da so izgubili Celjani mnogo ljudij. Odnesli niso seboj nič druzega, kakor kosanje, da so žrtvovali za ta nepotrebni napad 1 oliko ljudstva.1) Ta možata obramba jo prinesla Novomeščanom mnogo dragocenih pravic in svoboščin, med drugim pa tudi odlikovanje, da so smeli odslej pečalifi svoja pisma z rudečim voskom. Taka kneževska milost se je takrat visoko cenila. A ta dva ponesrečena poskusa celjskega grofa nista toliko opkišila, da ne bi jo udaril še enkrat na Novo Mesto in to koj naslednje leto. Najprej je nameraval planiti nad kostanjeviški grad, potem pa si privoščiti tudi druge; večje kraje na Dolenjskem, a pozorni kostanjeviški stotnik, Henrik Apfalterer, je prišel njegovim nakanam na sled ter jih še pravočasno preprečil. A Celjski še ni miroval. Kmalu zatem je izvedel Apfalterer. da nabira grof zopet ljudi za tolovajski napad, ki je bil namenjen ali Kostanjevici, ali Višnji Oori, ali pa Novemu Mestu. A tudi to pot mu je izpodletelo, kajti Apfalterer je poučil dotičnikc Še o pravem času, kaj nameravajo Celjski.2) 1'Viderikovc vojsko s krščanskimi sovražniki s tem še ni bilo k« »iieo; pretegnila se je le iz slovenskih krajev na < »gorsko. Avstrijski i in Češko. Med tempa SO Turki brez ovir razkladali svojo moč ter vedno huje udarjali na ogorske, hrvaške in slovenske kraje, Leta 14(i(.l. jih je privrelo nekaj nad 10.000 iz Bosne čez Kulpo. Lfaborili so se pred Metliko, divjali v njeni okolici, se je naposled polastili in jo razrušili do dobra. Najpredrznejša druhal S(1 je spustila čez Kočevje proti Ljubljani, druga pa je razsajala okoli Žužemberka blizu do Kostanjevico ter se zalem utaborila na šenl jernejskem polju. Takrat so Novomeščani pač tudi trepetali pred Lurkom ter ga pričakovali vsak čas pod svoje ozidje, a najbrže ') Valvasor, XV. 340. ■) MittheiJ. d. hist. Ver. f. Krain, 1860. p. 24. 52 IvanVrhovec: Zgodovina Novega Mesta. sc ga Turki niso lotili ne to, ne poznejše leto, ko so razsajali po vsem Kranjskem ter jo udarili celo na Koroško. Leta 1471. so divjali zopet v novomeški okolici, kjer so vjcli Korošca Mihaela Zvvitterja ter ga prisilili, da jim je bil kažipot.1) Leta 1476. so drli zopet mimo Novega Mesta, kjer pa sc najbrže niso ustavili. Se isto leto so prišli še enkrat na Kranjsko ter na poti domov požigali in morili okoli Krškega in Mrežic. O sv. Mihaelu 1. 1491. so se zopet prikazali pri Metliki ter jo čez Gorjance udarili na Mehovo, Hmeljnik in Belo Cerkev. Da so se poskušali tudi nad Novim Mestom, je pač brezdvomno, ker so morali iti mimo njega. Pri Deli Cerkvi so se ustavili ter čakali, da upade močno narasla Sava, čez katero so menili kreniti na Štajersko. Med tem pa so razgrajali po novomeški okolici. Sila so trpeli Hmeljnik, Št.-Jernej, Otočec, Prezj*|ek (Preisegg), Mehovo itd.2) Naslednje leto so prišli zopet ter naskočili Novo Mesto, a vzeti ga niso mogli, zato pa so se zopet znosili nad njegovo okolico. Valvasor pripoveduje, da so uganjali grozne stvari, nabadali glave krislijanov na sulice, razbijali otročičem glave ob kamenje in drevje, zvezavali ljudi skupaj kakor pse; itd. Valvasor ne more najti dosti bosedij, da bi opisal njihovo krvoločnost.3) Novomeščanom se je odvalil težak kamen od srca, ko so konec XV. stoletja turški napadi minuli za precej časa in se je uboga dežela nekoliko oddahnila. L. 1495. je sklenil namreč ogerski kralj mir s Turki; tudi Maksimilijanu I. se jo to posrečilo. Turki dolenjskih krajev niso več s tako silo nadlegovali. Dalj časa jih ni bilo na Kranjsko. A bližala so jo nova nevarnost. L. 1520. je pričel Turkom vladati jedcu najsilovitejših sultanov, Soliman IT. Že dve leti za tem so razgrajali zopet po Kranjskem. Posebno veliko je trpela Metlika. Deželni komtur nemškega reda je tožil tačas v svojih pismih: »S Kranjskega, posebno iz metliškega okraja, bo Turek zdaj in zdaj odpeljal vse ljudi seboj v večno sužnost.« Zato bi bil posestva nemškega reda prodal rad že za polovico, toda nihče jih ni maral kupiti.'1) •) Dimitz, I. 285—286. 2) Ibid. 295 - 296. 8) Valvasor, XI. 488. *) Dimitz, I. Kaj so koristili skoro ncštovilni zbori in shodi kranjskih, koroških in štajerskih velikašev, ki so se posvetovali, kako bi zavarovali mejo proti Turkom! Kadar so hoteli, pa so bili ti hudi sovražniki zopet v deželi. Kranjci, ki so spoznali, da jim bo pomagano le tedaj, če si pomagajo sami, osnovali so 1. 1522. popolno urejeno službo ogle-duhov in glasnikov, da se je hitro raznesla pO deželi vest o pretečem napadu. Urni jezdeci in tekuni so švigali o tacih prilikah na vse strani ter raznašali neprijetno novico. Ce so prinesli tako poročilo v drugič, bilo je to znamenje, da so Turki že v deželi. Dotični prebivalci so izpustili tri strele ter zažgali gromade po hribih na okoli. Sicer to zažiganje ni bilo nič novega, ampak »von Alters her iiblich« '), a prejšnje neredno streljanje in zažiganje gromad se je dejalo zdaj v pravi red. Tudi Novomeščani sp imeli zraven kapiteljske cerkve prostor za gromado (Kreitfeuer). Po bitki pri Mohaču jo poslala turška nevarnost še celo velika. Zato je izdal leta 1520. deželni oskrbnik Josip Lamberg poziv, naj bo vsakdo vsak čas pripravljen za odhod nad Turka takoj, ko se bodo začuli trikratni streli in bodo zaplamtele gromade po gorah. V zbirališče za dolenjsko stran je bilo odločeno Novo Mesto. V koliki nevarnosti se je takrat nahajalo, posnemamo lahko po tem, daje ukazal cesar to leto novomeškemu proštu, naj popiše vso srebrnino, zlatnino in drugo premakljivo cerkveno blago, ter pošlje popis vladi, da se bo vedelo, kam so izginile te stvari, ako bi pridrli Turki v Novo Mesto. *) In res, dve leti za tem so videli Novomeščani Turka že zopet pod svojim ozidjem. V petek po vseh svetih 1. 1528. so prilomaslili pred Metliko ter se od tod podili proti Mehovemu, odkoder so poslali plenivce in tolovaje nad Novo Mesto. Kako se je meščanom takrat godilo, ne vemo, le toliko je gotovo, da Turki tudi to pot mesta "iso vzidi. Od tod so se spustili proti 1 fmeljniku, Staremu Gradu, na šenljernejsko polje, nad Turen in Zumberk. Ta napad je celo očividno dokazal, da je ne bo varnosti, dokler so ne ustanovi stalna Vojaška Krajina. Sprožil je obilo prošenj do Ferdinanda L, obilo shodov in deželnih zborov, kojih posvetovanja so se sukala samo o tej stvari, V naslednjih dveh ») Dimitz, II. 117. 3) Kapit. arhiv. desetletjih so naposled vendar po silnih težavah ustanovili Vojaško Krajine1) Za Novo Mesto je bila nje ustanovitev pravi blagoslov, kajti postalo je tem potom zbirališče mejnih brambovcev in skladišče vsega na meji potrebnega blaga. žila. streliva in druzih vojskinih potrebščin. Ker je ležalo mesto tostran Gorjancev, so bile v njem shranjene stvari dovolj varne pred kakim nepričakovanim napadom. Mesto sije vsled tega čudovito hitro opomoglo, vdnomer so vojaki prihajali in odhajali; obili vojaški dostojanstveniki so dali mestu neko posebno imenitno lice in trgovci so od blizu in daleč prihajali se svojim blagom ter ga prodajali vojaški gosposki, kije imela po mestu razstavljenih mnogo maga/.inov za najraznovrstnejše vojaške potrebščine. Veliko veselja je napravil v Novem Mestu 1. 1633. cesarjev razglas, ki je meščanom oznanjal, da se je sklenil mir s Turki. Pozival je prebivalce ob turških mejah, naj no dajo nobenega povoda, da bi se ta mir kalil, bodi si, da napadejo Turke, ali jih motijo v njihovem trgovanju.*) Kdo je bil miru pač bolj potreben, kot Dolenjci, kdo si ga je pač bolj želel! A ta za »vse večne; čase« sklenjeni mir ni trajal dolgo. Med Ferdinandom in Solimanom se je vnela kmalu nova vojska in 1. 1547. so pridrli Turki Že zopet pred Novo Mesto in celo še dvakrat to leto. Toliko, ko to pot, nista mesto in okolica morebiti še nikoli trpela. V kapiteljskem arhivu 80 imeli shranjen popis vse škode, ki so jo Turki kapiteljnu in njegovim podložnikom povzročili. Iz toga zapiska bi bilo tudi spoznati, so li morda Turki to pot vlomili celo v mesto, a zapisek se je že pred dvesto leti izgubil.8) Odslej ni bilo Turka Več videli blizu Novega Mesta, ki seje bilo obdalo do takrat z močnim obzidjem. Pil jo na Dolenjskem najtrdnejši kraj. Že 1. 1442. ga je celjski grof zastonj oblegal in tudi Turki niso nikdar nič opravili nad njim. Ta varnost je prinesla mestu mimo druzih dobrot tudi dve veliki odlikovanji. L. 1469. ali 1470. so se naselili v njem Iran čiškani, ki so iz. Posne pribožali naj preje na Hrvaško; ker I udi ') S. Rntar. Slovenske deželi; in ustanovitev vojaške krajine v >Spomenik o šeststoletnici začetka habsburške vlade na Slovenskem* p. 190—240. 2) Kapiteljski arhiv. a) Ibid. In niso bili pred Turki varni, naselili so se »v Treh farah« pri M t •( liki. A turška vihra jih je prepodila tudi od tod. Varnega in mirnega kraja iskajoči so prosili No\omeščaue, naj jih sprejino v svoje ozidje, kar so ti z velikim veseljem storili.1) Nekoliko let za tem je bil ustanovljen kapitelj. Novo Mesto jo že parkrat dokazalo, da more vzdržati celo hude sovražne po trese, zato so si izbrali dolenjski duhovniki, ki so želeli, da se ustanovi na Dolenjskem kapitelj, v ta namen ravno Novo Mesto kot najvarnejši kraj. Viharni časi sami so silili Novonieščano, da niso zanemarjali mestnega -ozadja, celo pa tega niso mogli storili, odkar je postalo mesto zbirališče mejne obrambe in skladišče za vse vojsk i ne priprave; kajti bogato založeno mesto je moralo Turke odslej še bolj mikati. Bilo je prvi večji kraj na turški meji. Za zgradbo in popravljanje mestnega ozidja so dajali deželni knezi iz svoje knoževske hlagajnieo vsakoletne primerne vsote. Sicer pa so bili že po Rudolfovem ustanovnem pismu k zgradbi in vzdrževanju ozidja primorani vsi v mestu stanujoči ljudje, katerega stanu koli. Tudi duhovščina ni bila izvzeta. V tej stvari se je nokalerikrat vnel prepir med njo in meščani. Ko so se naselili kanoniki v mestu, sprejeli so jih meščani z veseljem, odstopili jim za zidanje njihovih stanovanj potrebni prostor ter spregledali zanj vse davke. Tudi Maksimilijan jo izrekel leta L509., da so kanoniki v kapitoljnu sami svoji gospodje, ter Oproščeni bodi si katere koli odvisnosti od mestne gosposki;. Vendar je prišlo kmalu do prepira med njimi in to gosposko. Opiraje M na svoje obile svoboščine, so postavili kapiteljski gospodje na svojih in mestni gosposki ne podložnih tleh hlev in pod, toda. tako blizu mestnega ozidja, da se je na tem kraju prišlo le težko do njega. S tem se je zgodila meščanom krivica, kajti med poslopji in ozidjem je moral ostati hezadelaD prostor, ulica, po kateri se je moglo priti okoli in okoli mesta. Kaj naj bi koristil zid, če ne bi mogli do njega, da ga branijo o preteči nevarnosti! Meščani so napeli za rad tega tožbo proti kapitoljnu ter zahtevali, naj dajo gospodje hlev in pod podreti, dasi stojita na njihovih tleli. Tožba je tekla več let. Naposled sta odločila v imenu deželni; in cesarske gosposke deželni glavar •Jakob baron Lamberg in vieedomski namestnik Ivan Holzer takode: Hlev in pod naj ostaneta, ker že stojita, toda kapiteljski gospodje ju ne bodo smeli ne povišati, ne razširiti in ju ne še bliže pomaknili k mestnemu ozidju. Za to pa, da se jim hlev in pod ne velita podreti, jim ho pomagati pri /.gradhi in popravljanju mestnega o/idja. x) Chron. Rud. I. Novomeščani so delali takrat ravno nov, močnejši zid1); nadvojvoda jim je odločil za to zgradbo precejšnjo svoto iz svojega. Dalje je moral kapitelj sklicati vse svoje kmete na tlako k ozidju in to dve leti. Vsak tlačan je moral tlačaniti od sv. Jurija pa do Kresa po dva dni v tednu od (5.—(!. ure, jeden dan s konji in vozom, jeden pa samotež. Ce pa kdo ni maral priti s konji in vozom, tlačaniti je moral mesto te^ra za vsak dan po tri dni samotež. Hrano je moral kapitelj tlačanom preskrbljevati sam. In vrhu lega so kapiteljski gospodje plačevali te dve leti še po Iti ranjšev. Dostaviti moramo, da se je pravda sukala najbrže še o čem drugem, kajti za to, da je gosposka pustila hlev in pod na njunem mestu, je bila odškodnina vendar prevelika. Dalje je bila meščanom napoti tudi hišica, ki jo je sezidal Jurij, kapiteljski organ ist (Chormeister), zraven velike Upe na holmu, na katerem so sicer zažigali gromado, kadar se je bližala turška nevarnost. Odkar je stala ta hišica lam, je bila nevarnost velika, da se užge ter zapah vse mesto. Meščani so zahtevali, naj se tudi ta hišica odstrani; višja gosposka je meščanom pritrdila tudi v tem. Kapitelj jo je moral podreti ter pustiti ta prostor prazen za gromado. Godilo se je to I. 1568. (20. nov.)'J). Iz to pravde je razvidno, daje bilo deželnemu knezu mnoge do tega, da je mesto dovelj modno in sovražnemu navalu kos. Mestu na ljubo so izrekle više gosposke sodbo, neprijetno duhovščini, katere sicer v loj doki niso rado v čem žalile, a — sila kola lomi, in mesto je moralo biti dobro zavarovano. Ta čas je bilo Novo Mesto pač večje, kakor bodi si v kateri drugi dobi koli, večje kot danes. Že 1. 1615. je štelo veČ poslopij in več hišnih gospodarjev, kakor danes, namreč 272.8) Pa še neko drugo poročile; priča o tem, kako mogočno je bilo sredi XVI. stoletja. L. lo43. je dala namreč deželna gosposka sestaviti nov »(liilleiibueh«, nekako davčno knjigo, ter zračunila, da j«4 štelo Novi' Mesto takrat 3331{0 »Pfundherrengilt«. Meščani sami so gosposki oznanjali in cenili svoje imetje. Na podlagi tega »Gultenbueha« jo naložila deželna gosposka mestu davek, ter ga pobirala ves naslednji čas. V XVII. in XVIII. stoletju so so Novomeščani bridko pritoževali, češ, da se jim godi krivica, da niso več tako bogati, kakor so bili njihovi prodniki I. lol2. ; I. 1724. so cenili mesto z nova ter izračunali skoraj dve tretjini manj, le *) Mitlheil. d. hist, V. I'. Kr. 1865. p. 29. »Vnnd Nach dem aber solich . . . . Vnuermogen Zum lnyll Aus dem, das sy in disen geuerlichen leullen die Stat (ieiiieuer mil Tiirnen und Allerlav Not gepauen beuestigt nnd sich Derhalben AmmHen unnd Krsaigert, . . .« :) Kapiteljski arhiv. a) Vicedomski arhiv. 117 »Pfundherrengilt«, meščani so pa še vpili, da so previsoko cenjeni. Za toliko jo šlo mesto od 1. 1542—1724. rakovo pot.1) Skoda, da je zadela meščane v njihovi najlepši dobi velika nesreča! 0 postu leta 1540. je vpepelil grozen požar skoraj vse mesto, porušil stolpi; mestnega ozidja in tudi ozidje samo močno poškodoval. Valvasor tega požara ne omenja; njega likajoče se listino pa je naši d marljivi Elze v deželnem arhivu.2) Te nam opisujejo dosti jasno hudi udarec, ki je sprožil obilo prošenj do cesarja Ferdinanda 1., kot deželnega kneza in posestnika tega mesta. Nesrečni pogorelci so prosili, naj bi jim njegova milost pripomogla do tega, da jim popusti deželna gosposka davek, ki so ga ji doslej plačevali. Ferdinand I. jih usliši ter pošlje njihovo prošnjo deželni gosposki v Ljubljano z naročilom, naj se ozira nanjo, ko se bodo davki razpisovali, kajti mnogo mu je do lega, da se Novo Mesto, ker leži na meji proti Turkom »als ain Greriiz Flekh«, zopet sezida. Toda deželna gosposka se za to kraljevo željo ni zmenila in se tudi ni zmeniti mogla, kajti davki, ki jih jo deželni knez od nje tirjal, in obrambini stroški proti Turkom so bili sila veliki. Kako naj bi li Spregledala V tacih zadregah davke sicer nesrečnemu, vendar pa tako bogatemu in imenitnemu mestu ! Kacega pol leta za tem podrezajo Novomeščani pri Ferdinandu 1. Z nova v tej stvari in z nova pozove ta deželne stanove, naj popuste meščanom davek vsaj za nekoliko let. A neuspešen jo bil ta in tudi poziv naslednjega leta 1541. Novomeščani se obrnejo 20. julija 1542. v tretjič do svojega najvišjega gospoda ter mu tožeč in jadikujoč opišejo svojo žalostno Osodo. »Svoje hiše«, reko mu, »smo večinoma že zopet zgradili, a vzeli smo denar na posodo ter zastavili svoje njive, travnike, nove hiše in vse, na kar je hotel kdo kaj posoditi, zato davka ne moremo plačati nikakor.« To prošnjo jo poslal Ferdinand I. zopet deželnim stanovom v Ljubljano ter vedel, naj se Novomeščanov vendar usmilijo. Toda deželna gosposka jo prošnjo vrnila z dostavkom, da jim ne more pomagati, kajti ravno sedaj ji je denarja treba, kakor le koli. Novomeščani so se zakopali le v nepotrebne stroške, kajti prošnji; do deželnega kneza so stale takrat mnogo, mnogo denarja. *) Vicedomski arhiv. ») Millheil. d. hist. V. f. Kram, 1865. p. 26. Ncizprosljiva deželna gosposka je dala ravne to leto sestaviti prej Omenjeni »Giiltenbuch« ter naložila Novomeščanom brez ozira na njihoVO nesrečo 1653 gld. L6 kr. 3 Vin. davka. Za tedanji čas je bila to ogromna vsota. Poročila, ki so se ohranila o tej stvari, so si tako nasprotna, da človek ne ve, kaj naj verjame; na jedni strani tarnanje in jadikovanje, na drugi j)a tako visoka cenitev. A deželna gosposka,je sestavila »Giiltenbuch« na podlagi tega, kar so ji Novotneščani sami naznanili. Mogoče, da 60 se takrat, malo pobahali, ker morebiti niso sumili, čemu zahteva gosposka od njih izkazek. Najbrž«! so bile doslej navedene tožbe in tudi one. ki jih bomo še navedli, pretirane, kajti pozni potomci teh jadikovaleev so se v XVIII. stoletju z bridkim srcem spominjali onega leta, 1. 1542., ko je bilo Novo Mesto v svojem najlepšem cvetu; poudarjali so slo in stokrat, kako dobri časi so bili to za mesto. A v XVI. stoletju so Novomeščani vkljub temu le moledovali ter nikakor ne odjenjali. Od 1. 1542. dalje so Iri leta sicer molčali, potem pa z nova poslali do Ferdinanda I. celo posebnega poslanca. Tudi to pot jih je cesar uslišal ter poslal deželni gosposki v Ljubljano ne povelje, temuč ponižno prošnjo, naj mu stori vendar to ljubav ter odpiše Novomeščanom, če rte ves davek, pa vsaj nekoliko. Gospodje deželni stanovi naj pomislijo, da bodo morah iti meščani sicer beračit ter popustiti rojstvono mesto, ki bo vsled tega razpadlo. Pomislijo naj, da bo to gospodi sami v kvar, kajti Novo Mesto je takorekoč mejna trdnjava, nad katero si je Turek že nekaterikrat zastonj zobe lomil. (1e Novega Mesta več no bo, potem ne bo Turka zadrževala na Dolenjskem nobena reč več. Ferdinand I. je gospodi obetal, da je ne bo pozabil, ako ustreže njegovi želji; o priliki ji bo tudi on rad storil kako uslugo, če ga bo prosila zanjo. A gospoda je ostala trdovratna ter odgovorila Novomeščanom tako, kakor doslej že večkrat. Meščanom je poslalo jasno, da prosijo zastonj in da sami ne bodo opravili ničesar. Zato so so združili s Kanmičaui in Kočevci, ki tudi niso mogli zmagovati davkov, ter so prosili združeni, a ne več pri deželnem knezu, ampak to pot pri deželni gosposki, ki pa je poslala prošnjo, namesto da bi jo rešila, deželnemu knezu. Zlasti se jo upirala očitanju Novomeščanov, da bi jih bila l. 1542. v novem »Gultenbuchu« previsoko cenila; dejala je: Saj so sami izpovedali, koliko imajo, in tO izpoved še pismeno vložili. — Morebiti l)i bila zavoljo tolioih tožba deželna gosposka naposled vendar kaj spregledala, ko ne bi kila sama tičala v tolicih dolgeh ter ne bi bila prisiljena zakopavati se še vsak dan v nove, kajti stroški so bili takrat ogromni. Ali naj bi pritiskala kmeta, ki že sicer ni mogel shajati V »Seveda«, dejali so plemiči, »meščani so potrebni, zelo potrebni, in prav bi bilo, če bi si; jim kaj zaostalega davka spregledalo. A naj lože stori to deželni knez. Dovoli naj, da se od letne vsote, ki mu jo bo dežela poslala, odpiše toliko, kolikor jo bo popustil meščanom, in ustreženo ho njim in deželi.1)« Meščani so dobili tudi sedaj tak odgovor, kakor doslej že večkrat. Spoznali so, da je ves njihov trud zastonj ter se udali v neizogibno osodo. Toda vkljub vsemu temu in vkljub gotovo zelo pretiranim — tožbam je bila ta doba najlepša., kar jih jo Novo Mesto kdaj imelo. Odkar je poslalo zbirališče brambovcev proti Turkom, stekalo se je tu vedno veliko ljudij; tu so pregledovali in urili vojake, tu jim izplačevali plačo, ki so je ti ljudje veliko, ali rajše vso, pustili v mestu. Višjih in nižjih oficirjev, vojaških uradnikov je bivalo v Novem Mestu takrat premnogo. Tu sem je pridrla vsa dolenjska vojska, če je zašumclo po deželi. V mestu so se; nahajale velike žitnice in obilne shrambe za smodnik in druge vojskino priprave. Trgovstvo je postalo silno živahno; trgovci so drli od vseh stranij v mesto, posebno pa s llrovaškcga in Ogorskega. Priganjali so po največ živino semkaj ter jo zamenjavali za tukajšnje blago, a razun živine so prinašali na novomeško sejme tudi mnogo družili stvarij, pri katerih so nieščanje zasluževali lepe dobičke. Spomin na ta lepi čas se je obranil deloma še skoraj do naših časov v arkadah, obokih v pritličju. Z arkadami je bil obrobljen takrat ves Veliki trg. Ko je trgovstvo v poznejših časih pojemalo in naposled popolnoma minulo, zazidavati so jedi te arkade, ter sčasoma vzidi glavnemu trgu njegovo karakteristično trgovsko lice. Zadnje; arkade sp zazidali še le; pred par desedhdji, ohranjene so le še pri rotovžu in Bergmanovi hiši, le da so oboje seveda, v sedanji obliki mnogo manjšo. To je bila tista srečna ddba, v kateri je nastal v Novem Mestu lopi in prostorni Veliki trg, skoraj bi rekel najlepši in naj- l) Mittheil., 1865., 26—31. prostornejši od vseh trgov pri mestih na Kranjskem, prostornejši tudi, kakor ljubljanski, vsokako pa lepši. Ravno velikost Velicega trga živo priča o imovitosli tedanjega Novega Mesta. Prostorni trgi so bili v nekdanjih, z dražim obzidjem ograjenih mestih veliko večja potrata in to raj dražji, kot v sedanjih. Takrat se je porabila v mestu vsaka ped zemlje, ulice so se stisnile kolikor mogoče druga k drugi, ljudje so stanovali v tesnih, a visocih hišah Mesto, ki si je moglo privoščiti najprostornejši trg na Kranjskem, je bilo vsakako iinovito, bogato. Skoda, da je trajala ta doba le kratek čas, dotlej, ko so zgradili onstran Gorjancev Karlovec med leti 1570—1580. Hujši udarec Novomeščanov ni mogel zadeti. Za vojaki se je preselila iz mesta trgovina in ž njo vsa sreča, vse blagostanje. Mesto je jelo pojemati, pešalo je od leta do leta ter si ni opomoglo nikdar več. Danes životari še ob cesarskih uradih, ki se nahajajo v njem, a če mu ne bo druge pomoči, rešili ga tudi ti ne bodo popolnega P< »gina. S 2. Kulturna slika I. dobe, od I. 1365—1580. Sicer so poročila o raznih političnih, trgovskih in socijalnih in drugih razmerah novomeških za to dobo kaj skromna, vendar si sestavimo lehko iz njih še precej dosti jasno podobo 0 teh razmerah. Blaginjo mesta je čuval mestni zbor, »der Stadtrath«, sestavljen (najbrže že o času Rudolfa IV.) iz treh, po dostojanstvu in spoštovanju, ki sojo vživale pri someščanih, med seboj različnih skupin: 1. iz notranjega sveta, 2, iz zunanjega sveta, 3. iz občine. Notranji svet »der innero P a t h« je štel dvanajst glav, »svetovalci« ali pa tudi le »d vana j si ak i«, »die Zwolfer« zvanih: »die in ne m I i, athsvervvandten, de s in nem llaths Vorvvandte«. V zunanjem svetu »der iiussoro Pat h«, je sedelo še jedenkrat toliko mož, štiriindvajset, ki so se sicer tudi svetovalci zvali, »ftussere Pathsvervvandte« ali pa: »štirindvajsetaki« »die Vierundzvvanzigcr«, a njihovo dostojanstvo se nikakor ni moglo primerjati z. onim notranjih svetovalcev. Vendar jo bil sedež med zunanjimi svetovalci že velika čast, ter vsacemu porok, da bo dospel do še višje časti, do notranjega svetovalstva. Tretja skupina mestnega zbora se je zvala občina, »die Gcmein, die Gemeinde«, ki je štela 48 glav; v popolnem mestnem zboru je sedelo toraj v vseh treh skupinah 84 mož, toraj najmanj tretjina vseli polnoletnih in z vsemi meščanskimi pravicami oblagodarjenih pravih in pristnih meščanov, kojih je n. pr. leta 1721. bilo 191 1 Vsem trem skupinam glava je bil mestni sodnik, »der S tad trie h ter«, »judex«, za vsako leto posebej voljeni predstojnik mesta. A) Izvolitev mestnega zbora. Volitev je bila kaj slovesna in polna ceremonij. O njej nas popolnoma natanjko poučuje pismo nadvojvode Karola iz I. 1578. Izdano je bilo nalašč zato, ker so se bile tekom let vrinile v volitev nekatere neprikladnosti, ki jih je nadvojvoda. Karo! z imenovanim pismom odpravil.2) Volitev se je vršila v nedeljo pred sv. Golom. Ta dan je bil jeilen najvažnejših vsega leta. Ze oh šestih zjutraj je začel peli v rotovškem stolpu zvon, ki je klical meščane k vol i t vi. Pol je celo uro. Najpreje so volili notranji svet. Tekom leta se je dostikrat spraznil kak svelovalski sedež, hodi si, da se je mestni oče sam odpovedal svetovalski časti, bodi si, da so ga njegovi vrstniki zaradi kakega pregivška pahnili iz svoje srede, kar se je zgodilo marsikomu, bodi si, da jo zapustil Novo Mesto, ali ga je pobrala smrt. Ostali notranji svetovalci so volili na izpraznjeno mesto po večini glasov iz zunanjega sveta toliko svetovalcev, kolikor jih jo manjkalo v notranjem. /atom so volili zunanji svetovalci, ki so zevi v svojem gre-niiju mašili na jednak način z možmi občine, kakor notranji sveln valci z onimi iz zunanjega sveta, občina pa je dopolnila sedeže, ki so jih popustili v zunanji svet izvoljeni, z možmi, izbranimi iz vsega števila meščanov. Volitev je bila popolnoma prosta. Deželni knezi niso izrekli nikoli, kake; lastnosti naj imajo mestni očetje; meščani so si volili v svoj mestni zbor ljudi, kakoršne so si hoteli. Samo toliko so jim knezi priporočali, naj volijo najsposobnejše;, in v protestan- ') Vicedomaki arhiv. 2) Mestni arhiv. lovskih časih jo nadvojvoda Karol zahteval, da morajo biti mestni očetje katoličani. Želelo seje, a neizogibno ni bilo potrebno, da je znal sodnik brati in pisati, a še konec minulega stoletja nahajamo takih, ki niso znali niti jednega, niti druzega. Dobro je bilo, če je sodnik poznal tudi deželne in druge postave. Zlasti z vojaki so imeli sodniki dostikrat velike sitnosti; zato so n. pr. priporočali mestni očetje vieedomu 1. 1598., naj jim potrdi izvoljenega Gričarja, če tudi je protestant, kajti ta ume vesli se tudi proti najvišjim vojaškim dostojanstvenikom tako, kakor se spodobi.1! Vkljub popolni prosti volitvi pa je bil včasih le voljen kak človek, kateri ni bil na najboljšem glasu v mestu. Temu se ni čuditi, če pomislimo, da so imeli meščani skoraj le pasivno in le malo aktivne volilne pravice, Kdo naj pride v notranji svet, odločevala je jedino le dvanajstoriea notranjih svetovalcev; če ta ni hotela koga sprejeti med se, ga ne poklicati v notranji svet, prisiliti je niso mogli k temu niti vsi meščani. Kakor povsod na svetu, odločevalo je tudi V Novem Mestu osebno prijateljstvo, ali pa osebna mržnja, podkupljivost, terorizem in drugo take človeške stvari. Nekateri bogataši v mestu so imeli toliko moči, da so bili voljeni le taki, ki so bili njim všeč. Meščani so se pri svoji višji vicedomski gosposki kaj pogostokrat pritoževali, češ, njim gorki in zavistni notranji svetovalci jih nočejo volili v svoj gremij. Ko je bil mestni zbor v treh delih ali greinijih voljen in je tudi po stari navadi prisegel na postavo in mestne svoboščine, vršila se je volitev sodnika. V ta namen je postavil notranji zbor dva kandidata: vselej bivšega sodnika in še jednega moža i/, notranjega sveta. Ta dva moža so predstavili notranji svetovalci zunanjemu svetu in občini, ki sta imela med njima voliti. Če štiriindvajsefakom in občini noben teh dveh kandidatov ni bil po volji, sta smela zahtevati novih dveh, kojih jednega pa sta morala sedaj vsakako izvoliti. Glasove je zapisoval mestni pisar fStadl-schreiberl, Po dovršeni volitvi je poslal predsednik volilne komisij«; notranjim svetovalcem, ki pri glasovanju ni.so smeli biti navzoči, poročilo 6 izidu volitve. 13 tem so hoteli namreč zadržali preveliki vpliv notranjih svetovalcev; ti sO bili vsled fcegfj izvolitve sodnikove le toliko deležni, da so imenovali kandidata! Seveda pa je bilo to ') Mittheil., 1867. p. 83. tudi odločilno; kogar oni niso marali za sodnika, niso ga predstavili občini in zunanjemu svetu kot kandidata, in tak toraj tudi ni mogel voljen biti. Sv. Gola dan je prisegel novi sodnik vpričo dvanajstakov in štiriindvajsetakov. Pri tej priliki mu je oddal prejšnji sodnik, ali če jo bil ta zopet izvoljen, najstarejši svetovalec iz notranjega zbora, starejši na, srebrno sodniško žezlo, ter ga v slovesnem sprevodu spremil domov. Potoma je držal sodnik sodsko žezlo ves čas visoko kvišku. Najpozneje tekom osmih dnij je moral iti novi sodnik v Ljubljano k svoji gosposki, k vicedomu, cesarjevemu namestniku, kateremu so bili meščani odgovorni za vse, kar so počeli. Vicedom je bil njihova prva instanca; če jim je ta krivico delal, pritoževali so se pri najvišji gosposki, ki se je do dobe Marije Terezije zvala notranje-avstrijska vlada (die innerosterreichische Kegierungl, ali pa tudi navadno le dvor (»der llol«) s sedežem v Gradcu. Vicedom je bil visok dostojanstvenik, upravnik vsega knožev-skega imetja v deželi in prva gosposka vseh mest in trgov, v katerih je pobiral davim za blagajnico deželnega kneza. To važno viccdpmsko službo so oddajali avstrijski knezi le plemičem iz imenitnih rodovin. Vicedomi so bili kaj dobri in popustljivi gospodje, kojih potrpežljivosti se človek včasih kar načuditi ne more Bili so v istini kaj dobrohotni namestniki deželnega kneza. Svoj sedež je imel vicedom v Ljubljani, Vsak novoizvoljeni mestni sodnik je prisegel, da bo vsak čas branil in varoval blaginjo mesta. B) Mestni zbor in njega posli. Občina, »die Gemein«, je bila sicer bistven del mestnega zbora, a sešla se je le petkrat v letu: k volitvi sodnikovi in vsake kvatre k posebnim sejam, v katerih je izražala svoj«; želje glede gospodarstva mestnih očetov ali kritikovala njihovo postopanje; v raznih stvareh. Dostikrat je prinesla občina, ki je bila že posvoji organizaciji in svojem političnem pomenu v vodnem nasprotju z notranjim in zunanjim svetom, spisano celo kopo grehov, ki so jih storili mestni očetje kot gospodarji mestnega imetja in mestnih dohodkov. Bila je toraj v političnem življu novomeškem le nekak nadzorovalni faktor, ki je privajal mestne očete zopet nazaj na pravi tir, če so jo kodaj zavozili v stran. Pravi vodnik osodo Novega Mesta pa sta bila oba sveta, notranji in zunanji, s svojim glavarjem, sodnikom. Sodnik je bil najodličnejši mestni svetovalec in prva oseba v mestu ; v njem je bila vtelcšena oblast mestne gosposke. Kdor je njega žalil, žalil je najvišjo oblast v mestu in že Rudolf IV. je zažugal takemu človeku hudo kazen. Sodnik je bil predsednik v vseh sejali ter je podpisoval vsa v mestnem imenu izdana in z motnim pečatom pečatena pisma. Škoda le, da so imeli navadi. Podpisa vati ta pisma ne imenoma, ampak skupno: »Wir N. N. Pichtor und Rath der landesf. Stadt Rudolfswerth«; zaradi tega nam tudi ni mogoče sestaviti popolnega imenika novomeških sodnikov. Mestni sodnik je skliceval mestne očete vsak teden po dvakrat k sejam, vsak torek in petek, Prihajati je bilo k tem sejam obema svetoma, notranjemu in zunanjemu, in sodniku je bilo skrbeti za to, da so prihajali vsi. V teh sejali so se reševale tožbe meščanov, ki so jih ti imeli med seboj, zraven tega pa so izrekali mostni očetje tudi kazenske sodbe. Mestni zbor je imel pravico obsojali celo k smrti. Morišče novomeško je bilo že od nekdaj na Kapiteljskem hribu. Mestni očetje, to raj možje, ki so izrekali sodbe o pravicah, imetju ali celo življenju svojih someščanov, so bili večinoma pri-prosti rokodelci in obrtniki, pravnih zakonov seveda popolnoma nevešči; največkrat celo niti brati in pisati niso znali. Pa saj jim tudi učenosti treba ni bilo; srednjeveška mesta niso imela namreč nikacih kazenskih zakonov; celo za Ljubljano, glavno mesto, so izšla prva kazenska določila še le 1. 1514.') Svoje sodbo izrekajoč so se ravnali mestni očetje jedino le po tem, kar je zahteval običaj, kar jim je svetovala njihova vest. ali njihova dobra ali slaba glava. Sodili so v tej dobi zgolj po običajnem pravu. Kdor je menil, da so mu je storila krivica, pritožil se je pri vicedomu; smrtne sodbe pa je, predno so so izvršile, podpisaval deželni knez. Štiri seje v letu, vsak kvaterni petek, so se bavile z mestnimi stvarmi; zvale so se »Stadtree h I e n« , ter bile najslovesnejše: k njim jo prihajala tudi občina. Med notranjim in zunanjim svetom ni bilo glede'- na njune dolžnosti nobenega razločka. Vselej, kadar se je sešel notranji svet, ') klun, Diplomatarium. je moral biti navzoč tudi zunanji. Vendar pak so bili notranji .svetovalci mnogo bolj čislani, kakor zunanji, kajti le iz notranjega sveta so izbirali vse mestne poslovnike, ter jim oddel jcvali njihove posle na nedolžnih otročičev dan. Razvcn sodnika so imeli le trije mestni očetje svoj posebej določeni jim delokrog. Ti so bili: a) Mestni pisar, »de r Sta d t s o h r o i h e r«. Morebiti ga označimo najbolje, če ga imenujemo mestnega advokata, kajti spisavati mu je bilo vsa z mestnim pečatom izdana pisma. Ker je bilo mesto premajhno, njega dohodki preskromni, da bi moglo plačevati izvežbanega jurista, izbirali so si svetovalci v najstarejših časih pisanja veščo može iz svoje srede; ko pak so se v poznejših časih opravki vedno bolj množili in so razna določila deželnih knezov tirjala izvežbanosti v teh stvareh, poklicati so morali s časoma v notranji svet prava vsaj nekoliko vešče ljudi. Tako so postajali mestni pisarji ljudje, ki so si po grajščinah ali deželskih uradih pridobili vsaj nekoliko juridičnega znanja. h) Oskrbnik mestnega špitala, »Dor Spilalmoister«. Ta je bil upravitelj vsega špitalskega imetja v denarju in blagu ter j<* preskrbijeval v špitalu živeče ubožce z vsem potrebnim. c) Mestni blagajničar, »Dor Stadtkammerer«, je imel v oskrbi mestno blagajnico. Prejemal je hišni in obrtni davek, dohodke iz. mestnega mlina, opekarne, mestnih pristojbin iSladl gef&lle) itd. C) Mestne pristojbine. Pristojbino, ki jih jo imelo mesto pravico pobirati, so bile namenjene popravljanju mestnega OZldja in njegovih stolpov; ž njimi so se pokrivali vsi mestni stroški. Mesta so bila v prejšnjih dobah trdnjavo. - Novo Mesto pač jedila najvažnejših v deželi. Knezov te mestne trdnjave niso stale dO malega nič. Vzdrževali so jih meščani Zgolj sami, a da so mogli tO storiti, naklanjali so jim deželni knezi pravice, iz katerih so meščanom prihajali obili dohodki. Najimenitnejše pristojbine so bile: a) Stantnina (grosses und kleines Standgeld), ki jo je mesto o judih velikih soj meh pobiralo od voz, živino, kosov, to vorov itd. Mesto je petkrat, v letu sejmovalo; to pravico je imelo že od časov Rudolfa IV. Sicer v ustanovnem pismu to ni nikjer izrečeno, a Novomeščani so bili v poznejših časih prepričani, da je že Iffttic* 1891, 5 Rudolf IV, podeli) mestu pet sejmov. V tej ddbi so sejmovali tudi ob nedeljah. V pismu od 2. maja teta loOO. je izrekel nadvojvoda Karol, da imajo Nbvomeščani pravico sejmovali: L v nedeljo pred sv. Antonom, 2. na dan sv. Jurija, 3. na dan sv. Filipa in Jakoba, 4. na dan sv. Jerneja in 5. na dan sv. Luke. Prošnjam meščanov ustrezajoč, jim je preloži) Karol to leto (1566ij prvi sejem na 13. dan jauuvarija, leta 1631, pak je eosari slo storil se sejmom o sv. Filipu in Jakobu, ki ga jim je preložil na prvo nedeljo v adventu.1) b) Merice od vsega na trgu prodanega žita, soli. platna, sukna itd. Mestna gosposka je osiro pazila na to, da na njenih trgih niso nikogar /. mero sleparili. Zato so morali vso v mestu prodano sol, žito, vino, platno, sukno itd. meriti na javnem trgu, najraje pred rotOvžem in sicer / mestno moro. Ce so koga zasačili, da jo prodajal ali kupoval in moril po vezali ali sicer kje na skrivnem, kaznovali so ira ostro. Merili pa so mestni policaji. Deloma za ta trud, deloma pa tudi kot mostu pristajajočo pristojbino so pobirali merice in sicer po jedcu polič od vsacega prodanega mernika žita ali soli, ravno toliko najbrže tudi od vsacega vedra vina. Koliko so zahtevali od platna in sukna, ne vem po vedati. Se soljo* so kranjski kmetje, dokler ni 1. 1771. postala državni monopol, kaj živo trgovali. Kupovali so jo v Trstu in na Reki ter jo doma po vaseh in mestih prodajali z velikim dobičkom. Najobilnejši mestni dohodek pa je bila c) milnina (Zoll, Maulhi, ki so jo ob sejnioh plačevali kmetje in tuji trgovci pri ljubljanskih in karlovških vratih. Plačevalo se je po 10 kr. od lovora lepega sukna. po 8 kr. od tovora grope (Lodenj, po 5 kr. 1 vinar od tovoru voska, po 5 kr. od soda vina, po 4 kr. od tovora grobega sukna, po 3 kr. 1 vinar od tovora motik, po 2 kr. % vinarja od tovora olja. medu, sira, masla, špelia, kramarskega blaga, platna, volovskib kož, žole/.nine sploh, kožubovine, svinca in žcbljev. Po 2 krajcarja so pobirali od eenta jekla in lovora sit; po 1 kr. 2 vinarja od boha spelia, vatla lepega sukna in tovora sekir; po 1 kr. 1 vinar od tovora vrvij in vina, od novega praznega soda, od centa železa in bakra; po 2 vinarja od tovora soli, od vatla grobega sukna, od dolzega vatla platna in od jedne motike, ali sekire, ali volovske kože Od konja, prodanega na sejmu, sta plačevala prodajalce in kupec po 2 kr. in 2 vinarja, sicer pa 1 kr. 1 vinar od vsacega vola. 1 kr. % vinarja od svinje in 2 vinarja od vsakega repa drobnice. x) Mestni arhiv. Ta tarif je zanimiv zato. ker nam priča, da se je trgovsko blago pomikalo zgolj na hrbteh tovorne živine. Cesta takrat ni bilo, ali vsaj za vožnjo ugodnih ne. D) Meščani. Meščani, ki so se vsi brez izjeme pečali K1 s trgovstvom. obrtom in rokodelstvom, so so že v zgodnjem času sklenili v skupine, cehe ali zadruge i/aintte, Innungen zvane, da so se drug druzega podpirali ter hranili svojo blaginjo. Konec XV. stoletja je bilo zadružno življenje v Novem Mestu popolnoma urejeno; to nam deloma spričuje že kupno pismo, s katerim je mestni zbor frančiškanom potrdil, da so plačali vse od Novomeščanov kupljene hiš«1 in vrte, kamor so nameravali sezidati SVOJ samostan. Tam, kjer stoji danes frančiškanski samostan, so bivali I. 1472. rokodelci, ki so prodali frančiškanom svoje hiše in vrle; prvo je prodal niesarKiišan, drugo: cehovci, »Zechleute«, pri svetem Nikolaju, tretjo: Nessa (Neža) Zukna (Sukna), vdova rajnega krojača Anžeta (VVittib des Jansc Schneider Seelig), četrto: Vrban Bupadizh, pelo: Vrban VVebet (najbrže je bil ta človek tkalec), srsio; krojač Andrej, sedmo: čevljar Ahacij (der Achaci Schuster), osmo pa Jurij, soprog Zofije (das achte der Juri Sofie Mann} Vrte pa so prodali: Ma\ Bader, Jurij'Sodar (Juri Soder) in Josip (Josche) 1 'angerz. Nemška imena VVeber, Schneider, Schuster, Bader niso nikakor priimki, ampak zaznamujejo le rokodelstvo teh ljudij, in so le prevod imen njihovih rokodelstev. Rokodelstvo je nemškega početka. Zanimivo je pri teh imenih opazovati, da so se za roko« delstVO že takrat vgnozdili nemški izrazi, da pa krslnih imen nemški živelj ni še mogel prest varili. Ohranile so se v nemškem pismu še slovenske oblike: Nessa, Janše, Jurij in Josche. Pri jednem teh ljudij je celo za njegovo rokodelstvo ohranjen slovenski izraz: sodar; to rokodelstvo jo bilo v naših vinskih krajih vsakako po znano že preje, prodno so nemški rokodelci prišli semkaj. Ta čas »sodarja« ni še izpodrinil »pintar«; vendar se je pričel boj, seveda še nezavesten boj, med slovenskim in nemškim življem, ki je v naslednjih dveh stoletjih prispel do popolne zmage. Da je bilo v tem času mesto še večinoma slovensko, pričajo naj naslednja imena novomeških hišnikov iz leta 15I6.1) ') Od 272 bisnib posestnikov so nosili slovenska imena: Krištof Jarilseli, Jurij bvez. Andrej Dirgithey (Dergetaj), Jurij Nouina, Pavel Staretz, Tomaž Leschnik, Miha 5+ E) Duševno gibanje. Kakor v vsem drugem, zaostajalo ni mesto tudi v duševnem oziru za drugimi kranjskimi mesti, da, v nekateri 11 ozirih se je lahko kosale cele z Ljubljano. Svojo ljudsko šolo je imelo že 1. 1493.; pričela se je z ustanovljenjem kapiteljna. V pismu od k L609., s katerim je Maksimilijan I. konečno uredil kapilelj, je rečeno, da naj šolarji novomeški poj6 pri vseh duhovnih opravilih.1! Leta 1501). so bili šolarji v petju že izurjeni, sicer bi pri cerkvenem petju ne mogli sodelovati, šola se je toraj pričela vsakako že nekoliko lel popreje. Dobro preskrbljeno z duhovniki je bilo Novo Mesto že prodno so prišli frančiškani in je bil ustanovljen kapitelj. Bratovščini sv. Trojice in sv. Rešnjega Telesa v cerkvi sv. Antona ste imeli že v početku 15. stoletja vsaka svojega kapelana, L. 142S. so ustanovili: Viljem Kozjak, župnik v Beli Cerkvi in predstojnik bratovščine sv. Trojice v cerkvi sv. Antona v Novem Mestu, Erazem pl. Lichtcnberg in Jurij Mindorfer iz Klevevža večno sveto mašo Lvpetz, Klement Dobravez, Anže (Janše) Myekel (Mikelj), Jurij Preprost, Martin Kneyfflitz (sedaj Knafeljc), Jurij Skrbinez, Peter Zethiner (Šetinar), Miha Rezali, Urža Tschimtschitseh, Klement Sehkurjanez (&krjanec), Štefan Jeneu. Miha Marelme, Peter Suppau, Toma/, Griliza. Neža Speckhukha (Spehkovkai. Matevž Vschvvarien(Izvarjen), Miha Nune/. Gregor Lodiza, Osse (Jože?) Ruzman (Rozman?), Martin Osthauiza, (Jregor Putseha, Jakob Gvvalla (Glava), Matevž Kutscbevar, Jakob Syentseh, Andrej Ribnitscher, Luka Grabner, Andrej Vodapiuz, Jurij Drenig, Jera Ostavitecbauka, Martin Schepitz, Lovre Galult'. Jurij Gobruna, N. Volta, Martin Zrimscbeg, Marko Meydia, Matej VVariglitseher (Rarigličar), Jurij Motschnik, N. Detella, N. Lepitsch, N. Kupitseh, N. Schelutby, Martin Janselin, N. Muessetz, N. Griuiz, Jakob Scldatez (Zlatec), Luka Schinkbavie, Miha Jurieha, Martin Samapuch, Jakob Schischka, Martin Schettina, Klement Ystiscbka (Iztiska), Jakob Roschtan, Primož Chlebic, Jurij Prostinugkh, N. Pek, Gregor Prosenik, Martin Mirllitza (Mrviea), N. Noritseh, Jurij Miikfrz, Jurij Knessain (KosanjeV), Matija Skrobuth, Vrban Zaitz, Matija Selkha, Primož Gimitz, Paul VVerzell (Verzelj), Jurij Zelkho, Jurij Stuletz, Primož Voyschka, Gregor Losner (Lužnar), Matija Schlagabitz (Zlagavec), Pavel Holosta, Urša Mastnik, Jurij Ossel, Peter Scbkorz, Matija \Vinkovitsch, Matija Philipelz, Jakob VVobitsch, Lovre VVetcrz, N. Glietšcb, Pavel Schkrbina, Miha Wonnet (Vnet), Matija Mode, Jakob Petelin, Pavel Zone, Luka Derlegkh, Jurij Krobath, Pavel Janisehek, Martin Somrak, Simon Godetz, Miha Negi bal. Neža Marin, Miha Sterlegher. Vicedomaki arhiv. ') IJ t in dieta Kr.ido.sia St. Nieolai ipiotidie decantent nee non Vesperas per Scolares ejusdem oppidi decantari procurrent. Mittheil. d. hist. Ver. r. Krain, 1866. 96. V cerkvi sv. Antona ter nastavili v ta namen dva kapelana. M A Že prej je bival v mestu kapelan te bratovščine; med drugimi stvarmi so namreč darovali ti gospodje V namen večnih sv. maš tudi: "ilem das luvvs da der Capplan lun ist.«2) Svojega duhovnika je imela tudi špitalska cerkev; ime 1. 1481. in 1490. tu službujočega nam je celo ohranjeno: Jurij Schrille*); 1. 1488. je ustanovila Marija Broleich v šenklavški (pozneje kapi teljskij cerkvi pri altarju sv. Jakoba posebnega kapelana.*) Se pred ustanovijenjem kapileljna je imelo toraj mestece najmanj šest ali sedem duhovnikov, ki so poučevali meščane v verskih resnicah ter širili, kol najizobraženejši možje v mestu, med njimi omiko. V doka/, za veljavnost Novega Mesta v tej dobi nam služi tudi to, da je dobilo Novo Mesto za Ljubljano prvo lekarno; vzdrževala jo je dežela. 1. februvarja leta 1569. je sklenil deželni zbor sprejeti v službo lekarničarskega pomočnika Petra Klausa kol lekarnarja v Novem Mestu, ter naroČil vprašati ga, kakšnim potoni in proti kakšni plači hoče ustanovili lekarno. Peter Klaus je slavil ugodne pogoje in odprl kmalu potem res lekarno v Novem Mestu, kar sledi i/, tega^ da je isti Peter Klaus dve leti /atom, 1. 157] . prosil /a poboljšanje svoje plaČe, čemur pa deželni stanovi »aus mehr beweglichen Ursachen« niso mogli pritrditi.5) Stalnega zdravnika Novo Mesto takrat št; ni imelo. V pristavku, s katerim so rešili deželni stanovi Peter Klaus-0V0 prošnjo, so namreč dejali, da mu sedaj še ne morejo ustreči pa skrbeli bodo /a to, da bo v Novem Mestu vedno bival kak zdravnik. sicer se je deželna gosposka žel. 1569. prizadevala namestiti v Novem Mestu stalnega zdravnika ter se dogovarjala že dalj časa /. doktorjem Baltazarjem Burgerjem. Pozvala ga je to leto zadnjikrat, naj se izreče, hoče li stalno bivati v Rudolfovem, ali ne, sicer se bo jela dogovarjati z doktorjem Jakobom Clapitzem (Hlapec). A tudi tega ni mogla pridobiti. Zato je 21. oktobra 1. 1573. podrezal Karol Višnjegorski v »1 lollaidiimu« to stvar še jedenkral, l) Mittheil. 1866. p. 42 11 aJ lbid., L866., p. 6. :1) Mittheil, 1866. p. 7. Nr. 134. *) Mittheil. 1866. p. 89. Nr. 3. •') lbid., 1866., 81. naj l)i p*»slnli gospodje deželni stanovi vendar zdravnika na Dolenjske. Dr. Hlapec, ki je vsaj začasno bival v Novem Mestu, je kil isti dan z. vsem priznanjem in vso pohvalo kot novomeški zdravnik odpuščen; deželni stanovi SO mu darovali v njegOVO odlikovanje [troj jedenkraf posojenih mu 200 cekinov v zlatu z vsemi obrestmi vred. sklenilo se je pozvati doktorja Baltazarja Burgerja še enkrat, naj odide takoj v No\o Mesto, česal' pa ta vkljub temu ni storil. Ostal je v Ljubljani, kjer je umrl spomladi 1. 1575. Treba seje bilo Ozreti po kakem drugem zdravniku. Deželni stanovi so si izbrali doktorja Andreja Charopija, jednega izmed treh ljubljanskih zdravnikov, ki jih je dežela plačevala po 300 gld. Ta je odšel v Novo Mesto IS. aprila 1. L675. Deželni odbor mu je prisodil kot prispevek k stroškom pri selitvi 40 gld. ter mu priznal vrhu tega še primerilo letno priklado za stanovanje in kurjavo*1) A tudi ta ni ostal dolgo tu. L- 1585. je bival V Novem Mestu že nek drug zdravnik, doktor Krištof Homelius, z letno plačo 175 gld. Zdravništva se je učil na Laškem in Nemškem. Napredka v zdrav-ništvu, dejal je sam. ni prezrl nobenega ter je opozarjal deželno gosposko posebno na to, da se je do skrajnega seznanil z novo metodo Paracelsovo- Obljubil jo po tej metodi na Dolenjskem zdraviti. A tudi tega ni držalo dolgo časa v Novem Mestu. 7. novembra 1587.1. nahajamo na njegovem mestu doktorja .larneja Schoberja z letno plačo 300 gld., to se pravi s plačo, ki bi bila danes jednaka oni 3000 gld.; za 300 gld. se je v Ljubljani kupila takrat hiša v Židovski ulici.a) Z zdravniki je imela deželna gosposka križe. Tožbe zaradi njih pokazujejo se v protokolih deželnega zbora o vsaki priliki. »Die Medici allhie correspondieren nit und erSfmen gegen einander die recepta nicht.« Pritoževali so se ljudje o njih, da jim zapisujejo preveč zdravil, ter da ne pazijo na bolnike, Ftazven pryega od njih (Ordinarius) ne kaže nobeden pravega veselja do svojega poklica, Treba jim bo dati oster ukor.8) Najniže je imelo Novo Mesto tudi svojo javno bolnico. 11 Mittheil. 1866. p. 31 32. a) Dim i t/, Gesdnclite Krains III. p. 222. :i) Dirnit/.. Gesehichte Krains lil. p. 454. IV. Doba od 1. 1366 -1680. 71 Glede umetelnosti, vednosti ali poetičnega delovanja pa v tej dobi ni najti tu nobene sledi. F) Nova vera. Kakor drUgi Kranjci, oprijeli so se tudi Novomeščani kaj hitro nove lutrove vere. Ukoreninila se je v mestu^že 1 l^ls.: sprejeli so jo s prva le nekateri meščani, ki so sramotili katoliške pridigarje in duhovnike ter hujskali ljudstvo, da je jelo po mestu rogoviliti in razsajati. Pri jedni tacih rabuk so ranili pobožnega in učenega frančiškana patra Ivana tako zelo. daje za ranami umrl.1 Luteranstvo se je na Dolenjskem, in toraj tudi v Novem Mestu, razširjalo naglo zlasti zalo. ker so grajščaki V okolici sprejeli skoro vsi do zadnjega novo vero. Pri njih so se držali s cesarskimi ukazi preganjani luteranški pridigarji. Seveda, dokler je živel cesar Ferdinand k. se Novomeščani s svojo novo vero niso drznili preveč očitno na dan; a ko je le-ta zatisnil oči in mu je nasledoval luterahom prijazni, na skrivnem, kakor so dejali, celo ves mlani cesar Maksimilijan II.. razširilo se je luleranstvo tudi po Dolenjskem kaj hitro. Zato njegov brat. nadvojvoda Karol, deželni knez kranjski, štajerski in koroški, nove vere ni mogel zajeziti. Največ podpore so dobivali novomeški protestanti iz Metlike Z mladeniško navdušenostjo je oznanoval novo vero tam nek Gregor Vlahovič, o katerem so prihajala Trubarju naj prijetnejša poročila. Vlahovič jo prišel v Novo Mesto že 1. 1560. Dober prijatelj Trubarjev, ljubljanski meščan Khlombner, jo pisal Trubarju Ž4. februvarja 1660! leta, da je moral Gregor Vlahovič za novo vero že mnogo prestati. Novomeški prost Jurij Graf ga je dal zgrabili ter ga držal sedem dnij zaprtega. Iz Novega Mesta je šel na Vransko, kjer ga je dobil ljubljanski škof v pesi ter ga v najhujši zimi držal tri tedne v ječi ob vodi in plesujevem kruhu. »Er hal inn paiden iihel khampelt« pisal je Khlombner Trubarju v Kempten, kar sta mu pa ta dva, prost in škof, vrnila z. ječo in lakoto. A morala Sta ga izpustiti, ko so kranjski stanovi resno to zahtevali. Vrnil se je zopet v Metliko ter oznanjal novo vero še gorečnejše, kakor prej, "Dojim se«, dejal je Khlombner, »da bo postal Vlahovič kranjski mučenih. pO čimurhrepeni z vso dušo in z vsem srcem.«8) l) Chron. Rud 1. 143. a) Koslrencič, Urkundliche Beitrage zur LUeratufgesch, d. Sildslaven, p. 7. Gregor Vlahovič j«' bil tudi jedcu tistih, ki so vsi goreli za Trubarjevo prepričanje, da ga proti Turkom in boljšega orožja, kakor če so jih pridobi za Lutrovo vero, kar pak se 1«) zgodilo le poicm, ako se jim poda biblija v njihovem jeziku.1] I/, Metlike je hodil Vlahovič tudi V bližnje in daljne kraje; celo pO deset milj na okoli pridobival je novi veri privržencev.-') L. 1567. je prišel znova v Novo Mesto; oklicali so ga bili namreč meščani za svojega predikanta, a ker mu duhovščina ni dovolila, da bi pridigoval v kaki cerkvi, storil je to v hiši nekega gospoda Scheyer-ja.8) V kratkem je spreobrnil mnogo meščanov, zlasti ker je bil ar hid i jakon /.a Dolenjsko, trebanjski župnik Ivan Clement, pristaš luteranov; njegov bratje opravljal celo službo deželnega predikanta v Ljubljani. Novomeški prost je delal Vlahoviču seveda velike ovire; v prvi vrsti mu ni dovolil, da bi pridigoval v kaki cerkvi A meščani, do katerih so je prosi, obrnil, so potegnili s predikantom ter si izmislili zvijačo. Prosili so deželno stanove, naj jim pošljejo neko liko tovorov prosa ali peska v mesto, pa naj reko, da je smodnik, pripravljen za obrambo na turški meji; zaradi večje varnosti naj ga dado zanesti v kako novomeško cerkev, /raven pa ostro pre poved«), hodili z, lučjo vanjo. Cerkvene ključe pa naj oddado občini m mestnim očetom. Na tak način bi imeli predikauti pristop do cerkve in Novomeščanom bi ne bilo treba poslušati očitanja sosedov, da se morajo njihovi predikanlje potikati po hišah.1) • Isti čas, 1. lf)()7., jo prišel v Novo Mesto najbrže tudi krški predikant Weixler, bivši župnik kostelski.5i Vlahovič se v Novem Mestu ni dolgo mudil, kajti že naslednje leto, 1. 1568., je nadvojvoda meščanom zaukazal, naj zapodi'' iz mesta oba predikanta, onega, ki je bival prej v Metliki, to je bil Vlahovič, in onega s Krškega l\Veixlerja|. Vlahovič sejo preselil v Ljubljano, kjer je umrl 18. lebruvarja 1581. leta; pokopan je pri sv. Petru.*] • Kakor druga mesta, dobilo je tudi Rudolfovo povelje, voliti v mestni zbor jedino le katoličane. Leta 1590. je bil za sodnika l) Kostieneie, Urkundlirlie lieil.rage zur Literaturgescli. d. Siidslaven, p. 67. ») lljid. (14. »j Valvasor XI. 489. *) Dimitz, III. p. 20. *) Kostrcnčir, p, 180. fi) Mitthcil., 1884. p. 181. IV. Duha od i. i:u;r> if>so 7:; izbran protestanl Jurij Raab; vioedom je pisal \' Novo Mesto, da ga ne potrdi. Volijo naj katoličana! Novomeščani bo se udali temu povelju, porabili pa so prvo priliko, ki so jim j«1 ponudila, da so si volili zopel protestante v mestni zbor. L. 1592. in 1593. je že zopet zelo vrščalo ob turških mejah. Vojskine zadrege, v katerih je tičal nadvojvoda Ferdinand, ali bolje pečeno njegovo namestno vladarstvo, ker ni bil še polnoleten, dale so Novomeščanom pogum, da so k 1593. zopet izvolili protestan lovskega mestnega sodnika. Adama Gričarja. Volitev njegovo so zagovarjali s političnimi razmerami. Dejali so: »Doslej smo se pač ravnali po nadvojvodskem povelju ter volili katoliške ljudi, ker so bili časi mirni in se vojaki niso. kakor sedaj, pomikali vsaki dan v velikem številu skozi mesto. Sedaj pa, ko je pričakovati, da ho (o še hujše, je treba v mestnem zboru premožnih in branja in pisanja veščih ljudij, naj bodo potem vere katerekoli, zlasti sodnik mora bili lak. Nekateri katoliški mestni očetje ne znajo ne brali, ne pisati, tudi so prerevni. Ce prihajajo vojaki skozi mesto, vprašujejo le po sodniku, ki se mora ž njimi ukvarjati, mora skrbeti za njihove potrebščine, ter se jim v vsem odgovarjati. Ker nam primanjkuje gostilen, in se še v teh, kar jih je, ne godi vse tako. kakor bi se moralo, spravijo se vojaki dostikrat z zmerjanjem nad sodnika. Vsled tega smo izvolili mestnim sodnikom včeraj, b). oktobra, Adama Gričarja, dasi tudi je augsburške konfesije; pa saj z verskimi stvarmi ne bo imel nič opraviti, ampak h: z našimi velikimi in obilimi revami; z našim ubogim mestecem grč zelo navzdol. On je bogat trgoveCj ume brati in pisati, ve, če je treba, odgovarjati revežu in bogatinu ter more prenočišče dati tudi stotnikom in lake baze ljudem.1 GriČar se je branil sprejeti volitev, a gotovo le na videz. Dobro .jo vedel, da vioedom njegove volitve ne bo potrdil, k večjemu, če bi se meščanje še posebej izrekli, da hočejo le njega imeti kot sodnika. Zato so poslali posebnega pota do vicedoma v Ljubljano s prošnjo, naj zavrže t iričarjev prazni Ugovor ter ga potrdi, da se lun bo mogla prihodnjo saboto, na dan sv. Dola, oddati sodska oblast. Avicedom se zato ni zmenil, Gričarjeve volitve ne potrdil ter Novomeščanom ukazal, naj takoj izvolijo katoličana ter se ne kratovlčijo, da ne bo prisiljen poročati to nadvojvodi.8) ') Mittheil. 1867. p. ') thid., 1864., p. 83. AG 74 Ivan Vrhovec : Zgodovina Novega Mesta. To odločno postopanje vicedomovo je ustrašilo marsikaterega omahljivega protestanta, da se s svojim hiterskim prepričanjem ni upal očitno na dan; vkljub temu pa so še parkratov poskusili voliti v mestni /hoj' luterske ljudi, tako n. pr. 1. 151)7. Proti koncu XVI. stoletja so se nahajali v Novem Mestu le še posamezni luterani, kajti nadvojvoda Ferdinand je ukazal M), decembra lota 1597. vicedomu, naj opomni novomeškega mestnega sodnika, da se o prepovedanih Časih meso ne sme jesti in da mora biti mestni zbor katolišk. Ker se Novomeščani po tem ne ravnajo vsi, naj skrhi sodnik za to. da se bodo ravnali. Vicedom naj po-izvo pri sodniku imena vseh onih. ki dajo svoje otroke krstili lutersko ter ne prihajajo k pridigam v kapiteljsko cerkev. ( Hi jednem naj pošlje sodnik ta imena tudi proštu. kateremu se mora sicer v vseh stvareh v roko streči. So posebej pa je vicedom naročil tedanjemu sodniku Mateju Uršiču, naj pokliče predse ključavničarja Luko, ki je dal svojega otroka krstiti luterski, kar je strogo prepovedano; okara naj ga v imenu nadvojvodovem ter ga zapre tri dni ob kruhu in vodi. Zažuga naj mu, če to ne bode izdalo, še hujšo kazen.1! Največ zaslug pri zatiranju nove vere v Novem Mestu si je pridobil tedanji prost Polvdorus do Montagnaua. Ze preje, ko je bil naddijakon za savinjsko dolino in župnik na Krškem, se je pokazal vnetega zatiralca luteranov. Tam je pridigo val neki lhuins Wayxler, ki ga je Polvdorus segnal z leče in iz cerkve. • Toda takrat bi jo bil skoro skupil, kajti Krčani so bili tako razljučeni, da bi ga bili pretepli, ko bi se ne bil umaknil še dovelj zgodaj.-) Sploh so protestanti svoje prepričanje kaj resno kazali, kajti nosili so, ko so hodili k službi božji, orožje seboj. Pozneje, 1. 1582., je postal Monlagnana prost v Novem Mestu ter spolnoval tudi tu dolžnost katoliškega višjega duhovnika z vso gorečnostjo. Vneli pomočniki pri tem poslu so mu bili frančiškani. Njihove zasluge pri zatiranju luteranov jim je priznal tudi mestni zbor, ki jim je dal I. 1628. spričevalo, češ, da se jo vsled prizadevanja Iraučiškanov izgubilo iz mesta lulerstvo popolnoma.'') L. 1600. je prišla v Novo Mesti) protirelbrinacijska komisija, ki sla jo vodila škof Hren in deželni glavar Jurij Lenkovič. Kavno ») Mittheil. 18(54. p. 94 '.).">. 2) Valvasor. VII. 437. n) Chron. I. 179. tako vnet za zatiranje novo veri? je bit J?olydorov naslednik, Marko Khun. Vkljub temu, da je škof Hren sam prišel leta 1600. v Novo Mesto zatirat novo vero, jo posamezniki vendar niso hoteli popustiti; seveda so bili to le-najpogumnejši mod njimi. Celo javno,, v deželnem zboru, so so novomeški protestanti 1. 1607. pri nekem verske stvari tikajočem so posvetovanju nagnili na stran škofovih nasprotnikov.1! Pa tudi predikariti, katerim je nadvbjvodski ukaz 22. oktobra I. 1598, velel zapustiti deželo, so včasih poskusili priti nazaj v deželo. Tako se je zadrževal n. pr. predikanl lhums Dax, prej šolski učitelj v Kranju, 1. 1609, v Pogancu pri Juriju Gušiču ter se je podajal od tod k drugim protestantskim plemenitažem ponoči, včasih še celo v Kranj.-') Prod leti iz Toplic blizu Novega Mesta izgnani predikant Vrbec skrival se je ne daleč od Metlike pri grofu Zriniju ter se je vsako leto spustil katerikrat na Dolenjsko d. 1609. je bival pri mladem Pelzhoferju v Schneckenbicholnu), Deželni sodnik je dobil povelje; zasačiti ga in pripreti.8) llližina teh luterskib oznanovaleev je močno ovirala proli-reformacijo, To najbolje dokazuje tade dogodek: Ko se je podal prost Khun v poslu 1. 1614. opominjat in pokorit luteranee po Dolenjskem, so novomeški luterani takoj po proštovem odhodu dvignili predrzne svoje glave. Khun, kije izvedel o lom na Krškem, je poročal ljubljanskemu škofu, kot glavarju protireformacijske komisije: »Pritožiti se mi je še, da sta se v Novem Mestu predrznila 6; aprila dva luterska potepuha (bose praedikan-tisehe Sttu- und Spitzbuben), mizarska pomagača Magnus in Jakob, po mojem odhodu brili po mestu norce, na cesti napasti mojega oskrbnika, kanonika, in druge duhovne, jih bili po glavi in obrazu in jih celo raniti. To sla storila, ker sem ju opominjal jaz sam pa tudi moj kapelnik (Chormeistor) in drugi duhovniki, naj se Spreobrnejo h katoličanstvu, Vse to pa se godi h; zato, ker trpi novomeška, mestna gosposka lake nedostatnosti. Magnus n. pr, mi je lansko leto mojega velikega hlapca (Amtmarina) z zidarskim kladvom skoraj pobil in l) Dimitz, III. p. 860. ») Mittheil. 1867, p. 116. ") lbid. 6408 komaj še živega pustil; um, Jakob, pa je skoraj tako počel z mojimi duhovniki; mestna: gosposka in neki mlad meščan, Andrej Brezar, jim dajo potuho ter ja hujskajo proti mojim duhovnikom; to pa samo zalo, da moreta po protestantovsko pridigovali in o prepovedanih časih meso kuhati.«1) Protireformacijska komisija je izdajala kaj ostro ukaze. Kdor se ni maral spreobrniti, moral je popustiti deželo, ter plačati pri odhodu ilesel odstOtkOV od vsega svojega imetja. Ko je bilo lute- ranstvo v Ljubljani že skoro popolnoma zatrto, in so tam na odgovor pozvali leta 1615. h; tri moške in pet žensk pred versko komisijo, bili so tisli čas v Novem Mestu še naslednji sumljivi: Jurij Gčrtsch, oskrbnik pri provijantu, .Jakob in Adam VVeiss, Andrej Wuz s soprogo, Luka, Sattler, klobučar Schvveiger s soprogo, Selunidl, MatijaTsch&ndickh, soproga Gričarjeva, vdovi Rotter in lleinrieher, Gašper Dorller s soprogo, Andrej Jerič in Adam (Iričar.2) A še leta K) 17. mu se nahajali v mestu luterani :||. Seveda, ko so zatrli luteranstvo povsod po Kranjskem popolnoma, morali so se udati tudi Novomeščani. Ob Hrenovi smrti 1. 1630; pač ni bilo nobenega protestanta več v mestu. Pokatoličil se je cel6 sodnik Adam Gričar in vsa njegova rodovina.1) V. Od ustanovljenja Karlovca do Marije Terezije. (I. 1580.—1740.) § 1. Zgodovina mesta. Nad Novo Mesto so udarile s to dobo vso nesreče kar ob jednem. Prva, je zadela njihovo trgovstvo, ko so vzeli Turki Ka-nižo ter zaprli s tem ogerskim trgovcem, ki so prihajali poprej v gostem številu skozi Novo Mesto, pot na Dolenjsko. Že 1. 1564. so Novomeščani tožili, da se je trgovina jela nagibati na drugo stran ter se pomikati po Savi od Ljubljane do M Mittheii. 1807. p. 118. 3) Ibid. p. 121. a) Ibid. 122. *) Glej str. 29. Zagreba, Novega Mosta so ju pričenjala izogibati in ga puščati na strani.1! »Večje ni trgovine na Hrvaško«, jadikovali so, »odkar je jel razgrajati Turek po Kranjski in jo pustošiti. Poprej smo s Hrvati najbolj trgovali, zdaj pa se pet milj od našega mesteca sam človek ne sme nikjer pokazati zaradi groznega sovražnika; zato živimo večinoma le ob svojem težkem rokodelstvu : čevljarstvu, krojaštvu, krznarstvu itd.« Se groznejša nesreča je prišla nad mesto leta 1576. Pred pustom, 1. marcija, je mesto pogorelo skoro do tal, ostalo je le par hiš. Pogorel je rotovž, kapitelj in kapiteljska cerkev znotraj in zunaj, z vsem blagom in vsemi listinami vred. Ko se je zbrala 29. majnika tega leta dolenjska duhovščina v Novem Mestu k posvetovanju 0 nekem ukazu nadvojvode Karola, najbrže zaradi nove vere, poročala mu je o groznem požaru, ki je razsajal par mesecev poprej po mestu. Zgorelo je vse, kar so postavili in sezidali Novomeščani tekom dolzih let. Sto in sto družin je brez strehe. Zgorela je stolna cerkev, pogoreli so allarji v nji, razpela, zastave, podobe, ves cerkveni lišp, raztopili so se celo zvonovi.2) Tudi kmetom, ki so bili podložni kapiteljnu in mestu, je zgorelo vse.3) Najhujši udarec pa je bilo za mesto, da je dal nadvojvoda Karo! sezidati (od l. L570.-—1580.)*) Karlovec, ki je potegnil nase vse dobrote, ki so doslej pritekale v Novo Mesto. Zbirališča; za obrambo mej sklicanih vojakov je bilo prestavljeno v Karlovec, ž njim pa tudi vsi magazini, v katerih so se shranjevale vojaške; potrebščine. Za magazini in vojaki seje pretegnila iz Novega Mesta vsa obila četa civilnih in vojaških uradnikov. Nalašč za vojake; zidane hiše so ostale po požaru posute, rokodelci so Odpustili svoje pomočnike, gostilničarji so se zastonj ozirali po gostih, trgovci so pozaprli svoje prodajalnice ter se; poprijeli poljedelstva, s kratka, kakor vihar je pometel odhod vojake »v vse blagostanje1 iz mesta. Le vojaška krdela so se; pomikala skozi mesto, ki pa je imelo odslej Zaradi surovosti in brezobzirnosti od njih Več škode, kot dobička.") ') Vic.edomski arhiv. 8) Kapit. arhiv, :i) Imeli so namreč le rast; iz strahu pred Turki vse svoje žito in vse, kar je imelo kaj vrednosti, shranjeno v mestu. - - Kapiteljski arhiv. — Mestni fcbor je imel v mestu in zunaj mesta mnogo shraniš«'- (Gaden) za kmetako blago, e>el katerega so plarevali kmetje preeejSnjo najemnino. — Vi«;ed. arh. ihd. 1) Valvasor, XI. r') Vieednmski arhiv. Dotlej je ležalo Novo Mesto na meji krščanskega in muha-medanskega sveta, a počutilo se je vkljub neprestanim napadom vendar dolno, to se pravi: gmotni dobiček iz turške nevarnosti je bil za mesto večji, kakor škoda, ki so jo Novomeščani za varnim ozidjem trpeli pred Turki. Sicer niso zatisnili nobeden večer svojih očij z mirno vestjo. Ostre straže so stale na mestnih stolpih, v bližnji okolici in na (lorjancih. A če denemo te neprilike na stran, je bilo Novo Mesto vendar živahno tržišče, kamor so drli trgovci od vseli stranij. Odkar je bil pa Karlovee dozidati, je bilo z novomeškim trgovstvom in seveda tudi z novomeškim blagostanjem skoraj do dobra pri kraju. Kolikor je ostalo hiš po požaru v 1. lo7(i., so zgorele nekoliko let za tem, leta L583., ž njimi vred pa tudi mnogo novih, ravnokar sezklanih in pokritih poslopij. L. 1605. jo vpepelil velik ogenj nad 60 hiš v mestu, in 1. 16(54. je pogorelo mesto že zopet do tal; ostala' jo le tu pa tam kaka hiša.1) Po tacih nesrečah se pač ni čuditi, da so se Novomeščani znova jeli s prošnjami zatekati h kneževski milosti, naj se jih v njihovih velikih nezgodah usmili ter jim popusti preobili in krivično jim naloženi davek, Krivično jim jo bil pač naložen, kajti I. 1573. je deželna gosposka cenila Novo Mesto nad 700 ognjišč ter v tem razmerju tirjala davek od njega. Meščani so se priložili proti tej očividni krivici, a deželna gosposka jim je odgovorila, naj le ostane pri tem; če hočejo olajšanja, poprosijo naj pri knezu, morebiti jih usliši. Ta čas so Novomeščani naposled tudi to krivično naklado še zmagali, nemogoče pa jim je bilo to v početku XVII. stoletja. Prošnja,, ki so jo poslali I. 1606. nadvojvodi, je živa slika njihove hode, v katero so zabredli tekom nekaterih desetletij. »Ni nam ljubo«, pisali so deželnemu knezu, »da moramo mi, skoraj na mejbživeči in do skrajnosti trii, vendar vedno Zvesti in udani podložniki in meščani nadlegovati Vašo, tudi od drugih stranij nadlegovano kneževsko milost. Kaj hi želeli bolj, kakor če hi mogli brez svoje škode zamolčali revo našega izsesanega mesta. Toda, ker za Bogom no moremo nikomur drugemu položiti svoje reve, kakor Vaši kneževski milosti, kot našemu najiniloslnejšemu gospodu in zaščitniku, zalo prosimo milosti in posluha za svoj«; prošnje.« ') Velo, IX. p. 488. »Ki> sta si v minulih letih podajala lakota in Turek roko, nismo mogli s svojim blagom in obrtom od kraja do kraja In idili ter si ne pridobiti toliko, da bi mogli zmagati visoke davke, ki znašajo na leto čez 1200 gld.; toraj več, kakor davki kateregakoli druzega od osmih mest na Kranjskem. Po neki pomoti so nam naložili to pretežko breme.« »Razven vedno bolj in bolj pojemajočega trgovstva nas tarejo še druge reve. V kratkem Času je pogorelo mesto štirikrat, 1. 1540. popolnoma, k 1576, skoro do tal, 1. 1584. čez polovico, in zadnjič; 1; 1605., je bilo vpepeljenih 56 hiš.]i 155)8. leta so nas oškodovali K.nloveani (karlovška posadka), ki so tu pri nas prezimovali, za več ko 2000 gld.« »Bili so to konjski arkebuzirji. Morali smo vzeli 500 gld. na posodo, ter jim jih posoditi, a na Vračilo smo čakali zastonj, kajti mnogo i/med teh jih je pomrlo, mnogi pa so jo potegnili v druge kraje, Za hrano in druge potrebščine pa, ki smo jih jim dajali, so ostali ti ljudje na dolgu 104t> gld,, na kalen' čakamo še sedaj zastonj.« »L. 1599. je ra/.lil vsegamogočni Bog svojo pravično jezo čez nas, ko je razsajala preklicana kuga čez pol leta po mestu ter pobila k tlom ne le vse trgovstvb in obrtstvo, ampak tudi nad 800 ljuelij, med njimi 149 gospodarjev; polovica mesta je sedaj praznega, hiše so zapuščene ter se podirajo. Od ostalih hišnikov nam je mogoče za davek iztirjati komaj 400 gld.« o tej kugi pravi Valvasor, ki pa jo deva v I. 1590., da je razsajala tako. da je Novo Mesto skoro do dobra izmrlo; po Velikem trgu je rastla trava, da hi jo bili lahko kosih.-) »Da bi imelo mesto vsaj kaj zemljišča!« jadikovali so meščani nadalje. »Ali ni ga niti jednega pašnika, kamor hi mogel zaun.iti meščan svojo živino. Polja imamo malo, in malo majhnih vrtov in še od teh teče davek, ne v mestno blagajnico, ampak večinoma v one druzih gosposk,« »L. L601. S0 se pomikali skozi mesto vlaški vojaki luiilliseh Kriegsvolki ter Novo Mesio popolnoma izželi. Da, žugali so celo, da ga požgč, kar smo pa. z veliko silo vendar zabrauili. Bog ne daj, da bi zabredli v še večjo revo! Veliko meščanov je popustilo mesto ter se preselilo drugam zaradi velikih zadreg-in previsocega l) Mittlieil. 18(15. p. JU. a) Valvasor, XI. p., 48S, AZ 70 PU 4 davka. Od njih prazno stoječih hiš pa moramo vendar-le davek plačevati, zato moramo drugi obtoževati svoje imetje s trikratnimi težavami. Če se nam ne pomaga in kaj davka ne spregleda, bomo morali še drugi prijeti za beraško palico ter iti iz mesta.« »V mesto priti in se pri nas naseliti ne mika nikogar, vse tišči le vun iz njega; popuščenih hiš ni nikakor mogoče prodati, še zastonj jih nihče noče. Posvetovali smo se že mnogokrat ter ugibali na vse strani, kako bi si pomagali, od kod dobili denar za davke, a vse zastonj. Naše trgovstvo je popolnoma uničeno; res nam ne preostaja druzega, kakor iti. A Vaši kneževski milosti tO gotovo ne hode; v korist, že zaradi kameralnih dohodkov ne; prazno mesto ne prinaša nikacih. Vrhu tega je Rudolfovo za Vašo kneževsko milost že zaradi tega važno in bi se ne smolo opustiti, ker hodijo tod skozi odličnjaki in se ustavlja tu vojaštvo.« ') Leta 1604. je prilomastil v Novo Mesto del posadke iz Kar* lovca, bilo je kacib 150 mož. Prihruli so kar nenadoma; prisilila jih je k temu lakota in strah pred Turki. V Karlovcu jim je namreč pošel ves živež in tudi plače niso dobili že več mesecev nobene. Sklenili so odškodovati se zato pri prestrašenih NovomešČanih, ki bi bili morebiti Turka ravno tako neradi videli v svojem ozidju, kot te surove in izstradane ljudi. Zahtevali so plačo za cel mesec in hrano, kolikor jim je bo treba-; dejali so, da ne bodo šli preje; od tod, dokler se jim ne bo preskrbel živež in plača, kolikor jo imajo v Karlovcu zaslužene. Sodnik Cestnik je sklical mestne očete o tej neprijetni stvari k posvetovanju, ki naj bi se; bilo najbrže vršilo skrivoma, kajti, ke) se> spoznali Karlovčani na rotovž gredočega sodnika, planili so nanj, nastavili mu puške na prsa ter pripravili moža v grozen strah. Izgovarjal se1 je, da ni sklical mestnih očetov zalo, da bi odbili zahteve; teh nepridipravov, ampak, da se posvetujejo, kako bi se jim najložje; ustreglo. A vojaki ga niso pustili, ela bi šed sam na rotovž, spremili so ga ter ga potoma psovaliin preklinjali. V njihovi navzočnosti vršila se; je; zatem se;ja, e> kateri pa ne' vemo povedati, kaj se; je; v nji sklenilo. Da bi si jih spravili Novomoščani z glave, svetovali so jim nekaj, kar je tedanjega prosta Khuna silno razjarilo. Svetovali s<» jim, naj napadejo samostane in cerkve' v obližju, češ, tam beiihi ') Mitlheil. 1865. |>. JI2—:-H. dobili žita in vina na ostajanje;. Godilo se jo to v času, ko je silila vlada Novomeščane popustiti novo lutersko vero. To nakano je zvedel tudi prost tor jo urno sporočil opatu v Kostanjevici in v Pleterjali, naj pravočasno ukreneta, kar je potrebno; skrbita naj, da sc nc bo zgodilo kaj tacega, kakor tu, ko jim je vinjeni vratar brez obotavljanja odprl mestna vrata.1! V taci h velicih zadregah so prosili NovomeŠčani pomoči. Nadvojvoda naj odredi posebno komisijo: prosta Marko Khuna, kranjskega vicedoma Franca Galla, Jurija Baltazarja, Schreverja, grajščaka v Soteski in bmeljniškega gospoda Konrada Uuessa, da popišejo prazne; novomeške hiše ter jim odpišejo davek vsaj od teh hiš. »Cc se to ne; zgodi, šli bomo vsi po zlu, kar pa bode Vaša kne-ževska milost gotovo z vsemi svojimi močno zabraniti skušala ter pomislila, da bo povrnil vsemogočni Bog to v svoji dobrotljivosti z bogatim blagoslovom, elal srečo pri vladanju in dolgo življenje, za kar ga mi in naše žene in naši otroci v svojih vsakdanjih katoliških molitvah ne; bomo pozabili prositi.*)« Cesar je uslišal njihove) prošnjo ter poslal imenovano komi sijo v Novo Mesto, naj stvar preišče. Ta je* storila po ukazu ter cesarju poročila (24. septembra 1606. I.), da je; stvar še veliko hujša, kakor se> jo Novomeščani popisali. Vdove in otroci za kugo umrlih in gostači jTnWohner) zaslužijo preje, da sc jim da miloščina, kakor da se; lirja e>d njih davek. V svojih kajžah se; komaj komaj ubfanjujejo dežju, snegu in drugim neprilikam. Po posutih in požganih hišah stanujejo večjidel gostači in delavca, ki si služijo svoj ljubi kruhek deloma v mestu, dedoma pa ]>o kmetih; ti ne plačujejo za stanovanje; nič. To kaj že; je> pustil mestni zbor tem revam, da ima v mestu vsaj nekoliko moštva pod streho, sicer hi bilo mestece vse leto brez njega ter videti dolgočasno, kakor požgana vas. Od davka teh koč (236 gld. 27 kr.i bo mogoče; komaj polovico iztirjati, nikakor pa ne- od požganih ali praznih hiš in ^opuščenih zemljišč. Meste-ce nima nikakih drugih dohodkov, kakor pristojbino od sedi in mošta, ki pa nosi na leto k večjemu 80 gld.; le tovorniki prihajajo se;m pe> sol, žito in vino; od krubarne; dIrodkamnaer) dobiva mesto pe> 40 gld., in oel mestnega mlina 80 gld, najemščihe; dav<;k e>el nekaterih vrtičev v mostu, ki se> jih napravili iz popuščenih ') Vieedomski arhiv. J) Miltheil. 1865. p. 88, 34. ,,Matica" 1891. . 6 pogorišč, nosi komaj K) gld. na leto. Brez pravice za pobiranje cestnine mora mestece vkljub temu popravljati pota in ceste na štiri strani, vzdrževati veliki most čez Krim. mestno ozidjo, mlin, ter plačevati blagajnika, mestnega pisarja in drugo uradnike, Bogatih ljudij je V mestu le kakih pet. Ti so doslej ponia-govali iz zadrege, toda zdaj so se odločili, da se raje umaknejo iz mesta, ako ne dobe nikakoršne olajšave. Ko bi bilo še tako, kakor pred leti, ko so bile hrvaške in slovenske dežele (< hrabaten- und \VindischIandi še popolnoma varne in še vse pod avstrijansko vlado, plačevali hi radi davke, zdaj pa, ko se je pririnil sovražnik že prav do domaČega plota (da der Feind gar an don Molžami geriickt) ter je podvezana vsaka prilika za trgovslvo, zahteva pravica, da se davek zniža. Komisija je vsled tega predlagala, naj se Novomeščanom popusti ves zaostali davek, ter se določi za nadalje; namesto 834 gld., ki so jih plačevali doslej, le 400 gld.1) Dolgov je imelo mesto takrat razven imenovanega davka in tedenskega vinarja za I. Kitih, že sicer 170!) gld., kar jo po današnji veljavi denarja najmanj desetkrat toliko. Kmalu za tem, I- 1625., je udarila nesreča nad mesto znova. Pokazala seje zopel grozna kuga. Novomeščani so poročali vice-domu : »O kugi, ki jr prišla minulo leto nad naše; ubogo mestece, je umrlo .'122 ljudij, med njimi potnajsl gospodarjev, kojih otroci in vdove tavajo sedaj ob beraški palici po svetu, hiše so popuščene in ni ga upanja, da bi bilo mogoče dobili davek od njih. Minulo zimo si' je ped hiš podrlo. Kljub temu nismo zamudili, da ne bi bili v teh grozno žalostnih in nesrečnih časih podpirali in z živežem pre-skrbljevali revežev in siromakov ter se v ta namen lotili ne le mestnega, ampak tudi vsak svojega imetja.« ■dve) nas jo neusmiljena dežedska gosposka pritiskala, naj plačamo davke;, pretaknili smo vse kote, a našli vse izpraznjene' in kakor popihane. Trgovstvo je pojenjalo popolnoma. Nekdaj je bilo v mestu po 12 trgovcev, sedaj shajata le dVa in še ta dva sila revno. Iz jedne1 reve' prehajamo V drujgO, najhujša pa je bila lanska kuga, ki je trajala od majnika do 4. novemibra. Ni jih bilo dobili ljudij, da hi nam obdedali polje in vinograde, zaradi lega smo trpeli tu veliko škoelo.« ') Mittheil. 1865. p. M. »Leda 1024. so bili veljavo denarja /ni/ali; kor smo morali svojo davke plačevati v starem denarju, trpeli smo vsled lega čez 1000 gld. škode. Co smo hoteli živeti, morali smo na. posodo vzeti žita v špitalu, v Mediovcm pri 1 'araelajzarju iu drugod. Za zdravila smo naredili v Ljubljani za 100 gld. in tu v naši lekarni za 300 gld. dolga, kar znaša zopet več kot 1000 gld. (namreč v novem denarju '). Mesto nima družili dohodkov, kakor pristojbino od soli in vinsko merico. Se pred 40. leti je bilo tukaj mnogo dobrih krčmarjev (30—40), ki so svoj davek lehko plačevali, zdaj jih od teh še tretjina ni.«2) Prosili so pomoči: odpiše se naj jim davek. A vse jadikovanje jim ni nič koristilo. L. 1(154. so sicer zopet izmoledovali preisko valno komisijo, a ker je dežela denar zelo potrebovala, ostalo je pri starem. \ kljub temu, da so bili davki primeroma res preveliki, se jim ni moglo pomagali. Zalo so meščani popustili uadaljne prošnje;. Mimo drugih nesreč je po največ Karlovec uničil novomeško blagostanje1, ker je odnesel mestu vse fcrgOVStvO. Seveda Novomeščani niso tudi po loj nesreči držali rok križem, ter se ne trgovstvu popolnoma 6dpovedali. Trgovali so tudi odtlej še, a razloček med prejšnjim in tean časom je* bil velik; odslej so se-morali podajali, kakor sicer drugi kranjski meščani, s svojim blagom po svedu, preje so pa prihajali tuje-i sami v Novo Mesto po blago. To blago so bili seveda skoro zgolj domači pridelki, domače surovine. Ljudje1, ki jim pridevamo v fceh-le člankih prislov »trgovci«, 80 bili večinoma h1 prekupovalci in prodajalci domačega in roko delskega blaga. Seveda, so se1 pečali nekateri tudi s prodajanjem tujih in linojših izdelkov, dasiravno so bih naši predniki v tem pziru prej s kako stvarjo zadovoljni, nege) mi, sedanjiki. Po finejše ali sploh blago, ki ga v naših krajih ni bilo dohiti, so zahajali že v srednjem veku daleč na. tuje; Neki luterski novomeški trgovec, Rottonholer, je; prihajal cele') v Line;:!), ki je; imel V XVI in XVII. veku s Kranjskim mnogo živahnejše) dotiko, kakor ■ sle čase Dunaj. 1 lokler so Turki niso vgnezdili na t) gorske m, zlasti pa, dokler ni stal karlovec;, so ostajali trgovci s svojim domačim ') Dostavek pisateljev. *) Vicedomski arhiv 34. !l) Vicedomski arhiv. G* 1159 22 8042 blagom doma; tujci so prihajali semkaj, sedaj pak so morali iti Novomešeani sami ž njim po svetu, kar jim je dajalo seveda mnogo manj dobička. In kakor bi so bilo vso zapriseglo, da meščanskega trgovca uniči, jeli so se v trgovstvo vrhu tega vtikati še kmetje in gosp6da po grajščinah. Po srednjeveških nazorih so imeli jedino le prebivalci mest. in trgov pravico trgovati. Kmetom in gospodi je bilo to prepovedano. Avstrijskim in deželnim knezom je bilo mnogo do tega, da so bili meščani imoviti ter mogli vzdrževali z dražim denarjem zidano mestno ozidje, ne da bi kneze to kaj stalo. Iz tega uzroka so se o vsaki priliki potegnili za meščane ter prepovedali vsakemu vtikati se v meščansko trgovstvo. Toda vsled velicih zadreg, v katere so potiskale kneze turške vihre, postajala je moč deželnih stanov, grajščakov in imenitnih duhovnikov vedno večja. Sicer so knezi, vodni prijatelji in podpi-ratelji meščanov, prepovedovali v eno mer to kmečko trgovstvo, a prepovedati ga niso imeli moči. Velika gospoda po kmetih se ni zmenila za vse njih prepovedi ter delala meščanom Vedno večjo škodo. Vendar so pošiljali meščani po Kranjskem pod vodstvom Ljubljančanov v XVI. in XVII. stoletju v eno mer na knežji dvor poslance s prošnjami, da se gospodi ustavi to kmečko trgovstvo, ki je meščanom tako zelo škodljivo. A vse zastonj! Opravili niso nič. Novomeščani so bili menda prvi, ki so spoznali, da je ves njihov trud zastonj. Ko so 1. 1040. poklicali Ljubljančani zopet zastopnike vseh kranjskih mest k zborovanju o tej stvari v Ljubljano, odgovorili so jim Novomeščani, da jih ne bo, da so tako obožali in tako na slabem, da se jim je zbora nemogoče udeležiti, ker preveč stane; reve ne vedo, kje naj vzorno denar za poslaniške stroške.1) V svojih velikih zadregah so se 1. 1075. vzdramili z nova; poslali so zopet prosilce na knežji dvor prosit pomoči, toda uspeh je bil ravno tak, kakor dotlej, ravno tak tudi 1. 1696. in 1699. Vse zastonj! Sede 1. 17,2(). je odposlal vicedom novo komisijo, ki bi imela \ rodil i sila razdrapano mestno gospodarstvo. Ta komi sija je odkrila skoraj neverjetne stvari, ki so se godile v mestnem ') Vrhovec, Ljubljanski mešealli 112 zboru. Preiskava je dokazala, da tiče uzroki za slabo stanje mestne blaga jnice in meščanov spbth tudi še kje drugi'j, kakor jedino le v neugodnih političnih ali občo državnih razmerah.1) g 2, Mestni zbor v dobi od I. 1580.—1740.2) Vkljub ukazu nadvojvode Karola iz leta 157H.3l, ki jo dolo-čoval, kako se mora postopati pri volitvah, vrinili so se vendar kmalu zatem v mestne stvari marsikateri nedoslalki. Sicer so prav zanimivi, ter nam kažejo, na kaka kriva pota je zašlo v tistih časih mestno gospodarstvo po kneževskih avstrijskih mestih, a manjka nam prostora za natančnejši opis. Zadovoljiti se moramo le z nekaterimi potezami. Ze v XVII. stoletju se je bila napravila v mestnem zboru neka kotorija. ki je postopala na rotovžu, kakor se je nji zljubilo. Vse mestne službe so prešle v roko nekaterih, dveh ali treh, mogočnih rodovin. Kdor seje hotel pririti do kake mestne službe, potegniti je moral s temi mogočniki; najbolje je storil, če se je z ženitvijo vrinil v jedno ali drugo teh odličnih rodovin. To pak se je prizadeval vsak, kajti mestne službe so bile dobro plačane. S poČetka, po ustanovitvi Novega Mesta, so bile sicer vse le častne, toraj brezplačne, toda sčasoma so jele nositi lepe dohodke. 1. Sodnik. Najstarejši sodnikov dohodek, in najbrže tudi |edini, je bil tako zvani sodnikov davek (Richtersleuer). nek presto Voljen donesek, ki ga je za sodnika po izvolitvi pobiral mestni Stražnik. Velik pač ni bil, kajti imoviti meščani so plačevali po 17, drugi po 12, 10 in H kr., mestu podložni kmetje pa po 47» kr., zato pa so bili, če so imeli kako tožbo na rotovžu, prosti tako zvanega »Klaggroschen«. L. 1721. je nabral mestni stražnik vsega skupaj le 13 ghk, nikoli pa ne čez 15 gld, A še ti niso ostali sodniku, kajti po izvolitvi je moral, tako je zahtevala stara navada, povabiti ves mestni zbor k slovesnemu obedu. Sodnikove so bile tudi denarne kazni, ki so se nakladale meščanom, a tudi te niso nosile mnogo, kajti v minulih stoletjih so kaznovali skoro zgolj ali z zaporom ali pa s sramotilnimi kaznimi. ') Viccdomski arhiv. ') Vsa poročila so zajeta, ee ni naveden kak drug vir, iz vicedomskega arhiva. :l) Glej str. 61. A že 1. 15(54. je imel sodnik 40 gld. letnega plačila. Pozneje so je pridružilo še ved večjih in manjših dohodkov. Ko je šel n. pr. sodnik v Ljubljano prisegal k vicedomu, služil je en cekin, Za vsaeim umrlim meščanom mu jo pripadal takozvani »Storbclall-gulden«. Pri popisovanju zapuščine služil je vsak dan, dokler se je mudil ž njim, po dva goldinarja; ta dohodek so cenili na kacih 40 gld. na leto. Taksa za potrjilna pisma, »Schirmbriel«, je znašala 20 do !'J0 kr. 0 sejmeh so mu dajali v počelku XVIII. stoletja tujci, trgovci in krošnjarji kaj svojega blaga. Uibničanje n. pr. po en funt olja, lončene in suhe robe, krošnjarji sira, rib itd. — Užival je dalje travnik (Richterwiese), ki SO mu ga kosili mestni vratarji in žitomerci. Polje SO nm obdelovali revni ljudje, ki niso plačevali nobenega davka, gostači, delavci, osobenke itd. 0 sejmu na Trški gori je pobiral za-se lam gori štanlnino in jezike vseh takrat tam pobitih volov. Njegova je bila tudi gornica (»Bergrecht«), mali davek od vinogradov. Najboljši dohodek pa je bila mitnina in mostovina. Pravico mitnino pobirati so podelili avstrijski nadvojvodo mestu, da je pokrivalo ž njo mestne stroške in vzdrževalo ozidje, sčasoma pa so potegnili sodniki skoro vse na-se, zraven njo pa tudi še moslovino (1 iruckenpleimig). Pravico za pobiranje mostovine so dobili meščani v prvi polovici XVII. stoletja. Kdaj se je naredil most čez Krko, novem. Ko je umrl Leukovič, 1. L560., je bil na kraju sedanjega mostu še brod. Pravico prepeljavanja je imel Leukovič, ki jo jo v svoji oporoki zapustil frančiškanskemu samostanu; od frančiškanov jo je kupila kneževska kamora ter plačevala zanjo po 62 goldinarjev letne odškodnine. Ko pa jo leta 1576. Novo Mesto pogorelo skoro do tal, pripomogel je nadvojvoda Karo] meščanom k zidanju mesta s tem, da jim jo prepustil brod, najbrže pa jim ob jednem tudi naložil dolžnost, da naredi'- most čez Krko, deta IblMi.1) jo vsa kako že s lah ter plačujejo od mostovine po 230 gld. letnega davka d i enianeiizgi'li L Piidno pa je. da so izinoledov ali pravico za pobiranje mostovine še le 1. 1637.To moslovino so jemali vedno le sodniki proti plačevanju onih 230 gld. v najem, 0 neki priliki so sodili dohodke iz, mostovine nad 1000 gld. na kdo. Ta Številka je zanimiva že zavoljo loga. ker spričuje, kako živahen je bil takrat promet v Novem .Mestu. Sodnik je sicer oporekal. ') Miufuul. 1865, p. 34. ,J) Vicedomski arhiv. da je ta cenitev previsoka, in leta 1727. so našli v blagajnikbvih i 'o o u 11 i 11 zabeleženo, da je nesla 485 gld. 62 kr.; pregledovalec teh računov pa jo opomnil, da je to dosti premalo in mnogo Hlajenega. L. 1725. je razsajala huda živinska kuga. vrhu lega se je še pripravljalo za vojsko. Sodnik je trdil, da je Vsak, ki ga izvolijo Za sodnika, že s tem hudo topen, ker mora prevzeti mostovino in plačevanje davka (230 gld.). Zato je 1. 1782. vicedom ukazal, da naj se da mitnina na javni dražbi v najem. Sedaj sodnik ni bil prisiljen prevzeti je, a vendar se je poganjal zanjo ter jo prignal na 550 gld. — O samovoljnem in ošabnem postopanju sodnikov proti meščanom je prihajalo v XVII. in XVIII. stoletju vedno mnogo pri-tož(d) k vicedomu v Ljubljano, (auliti se je njegovi potrpežljivosti in da jih je sploh poslušal. Pa kdo hi se rad vtikal v take stvari? Naj se pobotajo meščani sami. V važnih slučajih je pa stopil vendar le odločno na noge, n. pr. 1. lb,(.)l. Takrat je razsajala po Dolenjskem huda živinska kuga. <) lakih prilikah so bili sejmi prepovedani. Sodnik pa je deloma meščanom, deloma sebi v prid sejem vendar dovolil Vicedom ga je takoj odstavil ter ukazal voliti druzega sodnika. Tudi v mestnem zboru je prišlo niaršikaterikrat do hudega ravsa in kavsa ; službovanje ni bilo nikakor prijetno; najnoprijel nejša je bila V tačih razmerah pač služba 2. mestnega blagajnika . kateremu je bilo pobirati davke. Posebno neprijetno je bilo pobiranje pri notranjih svetovalcih, torej pri ljudeh, ki so blagajničarja volili. Kdor je hotel to službo dalj časa opravljati, je moral biti kaj previden človek. Najbolje jo storil, če je sprejemal le prostovoljno mu prinesene davke. K vplivnim meščanom so hodili razumni blagajničarji celo po davke sami na dom, najraje pa niso imeli s stvarjo nič opraviti. Komur se ni ljubilo plačevati, ostal je dolžan. Previden blagajničar ni zaosta lega davka nikoli tirjal; zaostali davek pa je bil tako, kakor odpuščen, kajti davkoplačevalec je bil prepričan, da ga blagajničar ne bo podrezal zanj, celo pa lega ne bo storil njegov naslednik, ko bi bivšega več ne volili. Nov lak blagajničar hi si bil svojo srečo že koj s početka popolnoma skrhal. Zavoljo toga so ostajali mestni blagajnici velike svdte na dolgu, ta pa deželi. Po tem takem je lehko umljivo, daje narasel deželni dolg od leta 1701. do 1715. na 70.000 gld., to je največ med vsemi kranjskimi mesti. I 'reiskovalna komisija, ki jo je zavoljo trga odposlal vieedoin v Novo Mesto, je dognala, da 80 pokladali blagajničarji račune dostikrat še lo deset let po svojem slu/kovanju in še takrat le samo notranjim svetovalcem, s katerimi so bili v sporazumljenju, največkrat celo v sorodstvu; pokladali so jih ne na rotOVŽU, ampak na njihovih domili. Pri pogrnjenih mizah in pri vinski kapljici so se računi pregledovali in seveda tudi brez ovir odobravali. 3. Mestni pisar. Tudi služba tega je postajala vedno ne- prijetnejša. V prejšnjih časih so oddajali to službo kaeemu notranjemu svetovalcu. Ker pa so se v XVIII. stoletju opravki vedno bolj množili, jemali so za pisarje po največ tujce. Zadostovali so, da so znali le pisati, kajti za pravde in zamotane pisarske stvari 80 imeli v Ljubljani advokata in še po jcduega »agenta« najetega. Tudi pisar se je moral znati mestnim očetom prikupiti. Ko se je oglasil I. 17.TI. hmeljniški pisar za to službo, odsvetoval mu je to njegov gospod, grof Paradajzar: »Pomisli naj, da so mestni očetje kaj nezanesljivi in omahljivi ljudje, ki se človeka kmalu naveličajo... Pisarju je bilo žal, da ni poslušal svojega gospoda, '/a čez par mesecev so mu meščani odpovedali službo. 4. Oskrbnik špitala. Mestni špital je dobil tekom stoletij od milosrčnih ljudij jako veliko imetje,1) Denarje bil naložen v mestni blagajnici. Dohodki naj bi se razdeljevali med dvanajst ubozih meščanov, drugih dvanajst pa naj bi se preskrbijevalo v špilalu samem z vsem potrebnim. A mesto tega so plačevali s temi dohodki davke v deželno blagajn ieo, ali pa so jih brezobrestno posojali meščanom in kmetom, dostikrat celo takim, o katerih seje lehko vedelo, da ne bodo mogli posojila vrniti. Pristave in zemljišča špitalska so bila grozno zanemarjena. Ivo je 1. 1734. prevzel neki Drols špitalsko (»skrbništvo, tožil je vicedomu: »Pri špitalu gre vse rakovo pot. Našel sem samo beračijo, špital ves prazen, nič žita. nič drv. nič krme za živino, poslopja pa skoro vsa porušena.« A tudi Drols ni bil boljši, kakor njegovi predniki. Ko so ga 1. L736. spet izvolili za oskrbnika, dejali so kmetje, špitalski tlačani, na rptovžu, da si žele druzega, Češ, »me-kastil nas je že dovolj, ko je bil prvikrat oskrbnik. Silil nas je k nepravični tlaki in tudi revežem v špitalu ni dajal, kar jim je šlo.« •) Glej str. 35. V. (M uatanovljenja Karlovca do Marije; Terezije. (1580 1740.) ,S!) Ker so se poslopja preveč zanemarjala, morali so prodati 1. 1742. tri na izlivu Tešite vodo ležeče mline z grunti vred. Iz-kupili so za vse skupaj samo 850 ghl. in v kratkem jo izginil Se ta denar, da živa duša ni vedela kam. Tako je izginilo tudi mnogo špitalskih kapitalov. Reveže so oskrbniki silili, tla so jemali od lijih to, kar jim je šlo, V neznansko drago zaračunjenem blagu, mesto da bi jim plačevali miloščino v denarjih. Marsikateri voz je zgrešil s špitalskili travnikov ali špitalskega polja pravo pot in se zavoz.il na oskrbnikov dom, — s kratka, vicedom je o priliki pisal novomeškemu zboru, »dass bei diesem Spitalamt niemals so vollkommentlich j als einem ehrenhaften und getreuen Diener geziemt, nachgekommen ista. — To je trpka sodba in je tem Irp kejša, ker JO je zapisal vicedom, cesarjev namestnik in mož, ki je natanjko vedel, kako se godi. Kako so izpolnovali drugi mestni očetje svoje občinske dolžnosti, ne vem povedati, toliko pa 86 iz. aktov vendar razvidi, da jih je moral vicedom marsikaterikrat prav resno opominjati njihovih dolžnostij. Silili jih je bilo seveda težko, kajti njihova plača je bila kaj skromna, ali bolje povedano, imeli niso nobene, ampak le male postranske dohodke. Pri pravdah so bili n. pr. vseh stroškov prosti. Od 1. 1712. jim je pošiljal blagajničar vsacega Novega leta »lan na dom po jeden mernik soli, p<> jeden koledar, jedne bukve papirja, kos pečatnega voska, povestim gosjih peres in nekoliko svinčnikov, pa ne vsaeemu, ampak samo onim, ki so pridno zahajali k sejam. Od 1. 1727. dalje so imeli, toda tudi samo »pridni« očetje, stalno plačo po jeden goldinar na leto, ki so ga jim izplačevali nedolžnih otročičev dan. Najbrže pa se tega določila niso trdno držali, sicer bi bil nialokateri potegnil to svojo plačo, kajti k sejam so zahajali jako mlačno. Someščani so mnogokrat tožili, da je ni bilo še niti jedne sejo, pri kateri bi bili navzoči vsi mestni očetje, razven one nedolžnih otročičev dan, ko goldinarji; dele. skromen postransk dohodek prinašale so tudi inventure (popisi zapuščinski), pa še ta je bil negotov, ker je sodnik jemal seboj k popisovanju ljudi, katero je on bolel. I'o krivem se je polastil mestni zbor nekaterih dohodkov iz Dilančove ustanove. Po krivem so med seboj razdeljevali takse, ki so jih plačevali meščani za meščansko pravico, in ki so znašale ta čas po 10 do 30 ghl. 5. Reorganizacija mestnega gospoda rs I v a. Mestno gospodarstvo je bilo tako razdrapano, da mu je bilo preustrojitve in zboljšanja, pa temeljitega zboljšanja živo treba. Zato je poslal vicodom 1. 1721. v Novo Mesto preiskovalno komisijo, kije I. 17,">;>. in doloma leta 1737. — toraj 17 let po pričeti preiskavi, izdala pravila, »Instručtionen«, katerih se je bilo odslej mostnim poslovnikom natanjko držati. V prvi vrsti so zadevale blagajničarja pa špitalskega oskrbnika, Blagajničar je bil dotlej skoro brez vsacega nadzorstva, pokladal je račune le na videz in čez mnogo let, zdaj pa se mu je ukazalo, da ima to storiti precej po končanem letu. Z mestnim imetjem se blagajničar zdaj vplivnim mestnim očetom ni mogel več ljubeznivega skazovati. V vasi Gegovnici jo imelo n. pr. mesto opekarno,, kjer so žgali opeko in apno. Poprej ni blagajničarju nihče na prste gledal, koliko je opeke nažgal, koliko in po kaki cenijo prodal itd. Tacih vprašanj mestni očetje niso radi stavili, sicer bi se bilo pokazalo, koliko tisoč opeke je dobil /1, koliko II, koliko C itd., pa nikdar ne poprašal potem, koliko stane, t hlslej je postalo drugače. Zapisati se je moral vsak krajcar. Pačimo, ki jih je pokladal blagajničar preje mestnim očetom pri kupi vina, je zdaj pregledaval in pretipaval strogi vicedomov preglednik. Plagajničar je bil odslej odgovoren za vse davčne zaostanke. Mestni dohodki so se dejali V pravi red in izkazati se je moral vsak krajcar, ki so ga nosile razne mestne pristojbine, mlin, opekarnica, zemljišča itd. IUagajničarju je bil preglednik računov kaj neprijetna oseba, toda tudi ta ni užival nič dobrega. 0 priliki je tožil vicedomu, da ga ni na svetu sitnej-šega opravka, kakor Novomeščanom račune pregledovati. Ze čez tri leta bi se bili radi tega »nopridiprav-a« odkrižali, kar pak se jim ni posrečilo. — Ker so se opravki blagajničarjevi odslej precej pomnožili, dala mu je vicedomska gosposka pomočnika (Unter-Stadt-Kammerer.i Isto tako je obrnila ta gosposka svojo pozornost špitalu. < >bsodila je mesto, da ima povrniti vse, kar je tekom lel špitalu zmanjkalo; prepovedalo seje, odslej še kdaj špitalski denar posojati, ukazalo pa revežem miloščino izplačevali v denarjih. Spilalska zemljišča so se morala vest noje in o pravem času obdelovati, kar ni bilo pravnic težavnega, kajti špital jo imel tolike tlaki podvrženih kmetov, da vsi še na vrsto niso mogli priti. Odredilo seje, da se v računih ne smejo več prikazati stroški /a klajo, žito in drug živež, kajti na špitalskih gruntih se pridela vseh tacih si vari j lehko dovolj in še več. Vsa dela jo nadzoroval v špitalu preskrb! jevan revež, ki jo moral vsak najmanjši nedostatek naznaniti viccdomski gosposki, sicer mu jo bilo zažugano, da ga takoj spode iz špitala. Konečno so se sestavila še natančna določila, kaj gre dvanajsterim v špitalu preskrldjevanim revežem, koliko naj se porabi na teden zanje moke za kuho in peko, kaše, sočivja, mesa (veliko se jim ga seveda ni izgovorilo, en funl na teden za vsacega), koliko zabele, soli in vina (o največjih štirih praznikih v letu in sv. Martina dan po en maseljc). Tako jo vieedomska gosposka ZOpet uredila mestno gospodarstvo, toda ne za dolgo. § 3. Duševni živelj te dobe. Dasi je blagostanje novomeško od leta do leta bolj pojemalo in so se godile; v mestnem zboru reči, ki jih nihče ne more odobravati, vendar Novomeščanom v težavnem boju za svoj obstanek ni še srce otrpnilo popolnoma. Ne le, da so se obranili vsi zavodi prejšnje dobe, ljudska šola v kapiteljnu, kapitelj sam, frančiškanski samostan, spita! itd., pridobilo si je Novo Mesto celo še par novih zavodov, ki so širili omiko in duševno vzbujali prebivalce; v prvi vrsti sta bila to: kapucinski samostan, o katerem se je že na drugem kraju govorilo, in pošta. A) Pošta. Prvikrat je stekla pošta po Kranjskem 1. 1573. in to iz Nemškega Gradca v Ljubljano, Ustanovil jo je nadvojvoda Karol. Seveda je bila takrat kaj skromna. Hodila ali tekala je iz Gradca v Ljubljano peš (fusslaufonde Ordinari-Post). Toda pri tem ni ostalo dolgo. PeŠ-poŠto je 1. 15s,s. zamenjal nadvojvoda Karol z jezno pošto ter jo raztegnil od Ljubljane preko I Irušice v Gorico, odkoder je hodila dalje v Benetke. Druga poštna cesta, je šla iz Ljubljane na Dolenjsko čez Višnjo Goro, Trebnje, Novo Mesto in Metliko v Karlovec. Plačevala jo je deželna gosposka; hodila je lepojedenkrat v tednu; oh petkih je odhajala iz Ljubljane v Karlovec, ob torkih pa od tod v Ljubljano. To je bila pošta na konjih (ordentliche reitende Ppst1). Natančnejšega pak se za to dobo o novomeški pošti no ve nič. Mestni očetje so pošiljali svoja pisma, namenjena ') Zvon VIII., zv. 11 in 12, gosposkam v Ljubljani ali Gradcu, po posebnih svojih jj<'>ti 11 iKil bothen); za pot v Ljubljano jim je plačaval magistrat po 48 kr. potnine. ■] B) Lekarna in zdravniki. Reklo se je (str. 69), da so Novonioščani dobili prvo lekarno in prve zdravnike kmalu po tem, kakor v Ljubljani. Zdravnikom se v Novem Mestu ni dopadalo, neradi so bivali tU. Hranili 80 se le službe že v prejšnji dobi: llaltazar llurger, Jakob Chlapilz, Andrej Charopius, Krištof llomelius in drugi. Lavni) tako se je godilo tudi pozneje. V prvi polovici XVII. stoletja je zdravnikova] v Novem Mestu neki Morell, ki pa so ga deželni stanovi poklicali 1. 1654. v Ljubljano. Na njegovo mesto naj bi šel neki dr. Repek in sicer za kazen, ker se je proti svojim kolegam v Ljubljani nosil kaj odurno, pobiral njihove recepte i/, lekaren, jih črnil pri ljudstvu ter sejal razdor med njimi. A v Novo Mesto ga ni veselilo ili. Deželna gosposka mu je zažugala, da ga bo odstavila, če ne poj de. To je pomagalo. Dr. Repek je odšel in še tisto leto, 1. 1(554., so mu povišali deželni stanovi plačo od 300 na 400 gld.2) A dolgo ni ostal v Novem Mestu. Leta 1658. ga nahajamo že zopet v Ljubljani 8) Sicer pa ga ni bilo dosli škoda, kajti dve leti zatem, leta 1660», je dobil našlo povišane plače, za katero je prosil, ukor, »damil er sich in seinem methodo artis medicandi um so gevvisser besser perfec-tioniert mache und cautius iiirgehe « — L. 1678. so mu plačo celo ustavili. Najbrže je prišel za dr. Repekom Ivan Ganser, ki je svoje slovenski) ime Gosjak po tedanji navadi prevel v nemški Ganser. Tudi njegov sin istega imena, Ivan t lanser, 1. 1662. lastnik gradiča pred Mostkom (Steinbruckel) zraven Novega Mesta, služboval je tu. Oba sta bila pisatelja v zdravniški stroki ter pisala o ženskih boleznih.4) Mlajši Ganser je umrl leta 1688.. še le šliriinštirideset let star.5) ') Vicedomski arhiv, ") Diraitz, III. 455. 8) L. c. IV. 76. *) Hoff, Gemalde II. 48, 5) Ibid. HI. 130. V. Od astanovljenja Karlnvr-a do Marije Terezije. (1580—1740.) 93 llazvon teh zdravnikov sta bivala tu konec XVII. stoletja tudi Ivan liurkbardt1) in Woli' Ilrcckorfeldt. C) Ustanove in milodari. Lavno v tej dobi, ko je po velikem požaru od leta 1(1(54. nastala v mestu velika revščina, nahajalo se je v njem mnogo mož, ki so deloma v čast božjo in blagor svoji duši, deloma pa v podporo svojih ubozih someščanov darovali mnogo, nekateri vse svoje imetje. l*o homatijah luterske vere in še hujših homatijah tridesetletne vojske se jo ljudstvo oklenilo sv. cerkve z vso gorečnostjo ter svojo mržnjo nad minulimi časi kazalo s krščanskimi deli usmiljenja in spoštovanja do vsega, kar je bilo v zvezi s cerkvijo. Kaj obile darove je dobival frančiškanski samostan, ki se je mogel ustanoviti pač le zavoljo darežljivosti in prijaznosti pobožnih njegovih prijateljev. Število teh dobrotnikov je raslo od leta do leta. To dokazujejo obili grobovi imenitnih plcmenitažev, ki so si želeli v frančiškanski cerkvi čakati sodnjega dne. Nagrobni spomeniki nekaterih od teh so se ohranili do današnjega dne. V cerkvi pokopan biti si je želel takrat pač vsak verni kristijan : seveda se ta želja ni mogla vsakemu izpolniti, ampak le posebnim prijateljem in dobrotnikom samostana. In tacib jo imel samostan v prvem poČetku obilo. Leta 1520. so pokopali tu Sigmunda Villandersa, 1. 1553. Kunigundo Villanders, rojeno pl. (01011011 berg, 1. 1547. Viljema Villandersa in Ano Villanders, rojeno Trautsam. Villanders!, tirolska rodovina, so bili posestniki Otočca. Drugi še danes ohranjeni spomenik je Len kovice v ter se glasi: »Hie liegt begraben und ruhet der Kdl und Gestreng 1 Hiter llanns Lenkovitsch zu Frepthum an der Culp, wey-land Kny.sers Ferdinandi und jeziger Kays. Mag. nitih filrstL Ilurehltturhl Iferm Curl Erzherzogen zu Oesterreich gewester Rath und Obrist Feldt-llauptmann der dre gen Landen Stegcr, Carcnihcn und Črnin an den ivindisehen und kroatisehen Grdnizen und viehr Ort Fleken. So ge-storben ist den 22. Tag Juni im 1669, Jahr, dem Goli der Allmnchtige sambt seinem allda begrabenen Sohn Wolff Cristoph und allen gfauhigen Seelen ein ('hrisiliehen (Irstand verleihen wolle. Amen.* l) Burkhardt je bil jako pazen opazovatelj narave v novomeški okolici, opisal je razne toplice in zdravilne rastline v tem kraju. (Valvasor, III. 378.) i>4 Ivan,Vrhovec: Zgodovina Novega Mesta. Ta Ivan Lenkovič je bil jeden največjih dobrotnikov novomeškega konvenla, kajti umirajoč mu je pripisal brod čez Krko med Kandijo in Novim Mestom. Lenkovič ni imel le pravice prevažati ljudi in živino čez Krko, ampak njegov je bil tudi prostor pred mostom v mestu do skal nasproti sedanje hiše št. 82. Meščani niso smeli imeti tu nikaeih čolnov; pravica prevažali blago, živim) in ljudi je bila Lonkovičeva. Dohodki iz tega broda so bili tedaj, ko je bila trgi »vina jako živahna, kaj obili. Še v XVIII. stoletju so cenili mostovinske dohodke na 800— 1000 gld. na leto- Lenkovič jih jo prepustil frančiškanom. Ker se pa ti s takim poslom niso hoteli ali mogli ukvarjati, odkupila jim je graška nadvojvodska kamora (finančni erar) t" pravico za i»2 gld. letnega priboljška. Seveda je bila mnogo več vredna. Pozneje je odstopila vlada brod obubožanemu mestu ter mu naložila zato, da na mesto nje plačuje frančiškanom izgovorjeno odškodnini > Ravno ta Lenkovič je najbržc, dokazati se ne da, podaril frančiškanom tudi pravico ribarjenja v Krki od mostu pa do jeza, Sicer so si prizadevali meščani pozneje 'že pred več ko 200 leli, 1650. leta1) vzeti samostanu to pravico, vendar jo ima samostan še danes. Kmalu za tem, I. L574., so pokopali v frančiškanski cerkvi Jurija Sigisdorfa, stotnika morske krajine v Senju. Sicer ni povedano, koliko je samostanu zapustil, a vsakako ga nam je šteti med velike prijatelje in dobrotnike njegove. Isto velja o tu pokopanem grajščaku Krištofu (I a I I u pl. Gallen steinu iz. Luknjo, gradu kako dobro uro od Novega Mesta. Inirl je C.all 1. 1576. ' Leta L619. je umrl Gabriel Kri zanič, grajščak v Oeden-gratz-u in Trebnjem, I'o navadi tedanjega časa je zaukazal, da se morii za njegovim pogrebom vesti jeden najboljših njegovih konj, po pogrebu pa se dati samostanu. Ker pa je vdova želela konja nazaj, prepustili so ga ji za 'M) tolarjev. Martin Raab je volil v svoji oporoki (-J-1. 1(122.i 100 gld., kojih 6°/p obresti naj bi dobival samostan. L. 1666. jo umrl I Iregor Ma t ež i č, kateremu so OO, frančiškani dovolili, da napravi v njihovi cerkvi za se in za svojo; rodovino rakov ter sme: vsekati v nagrobni kamen napis, kakoršnega si želi. J) Ohron, Ruil. S- 5452 V hvaležno poplačilo za to jim je podaril Matežič svoje v mestnem po morij n ležeče zemljišče;, s čegar dohodki naj hi se poravnavali vsakdanji, hodi si katerikoli stroški pri altarju sv. Trojice. Ko jo 1. 1659. zboroval na Tersatu definitorij, rešil je mnogo prošenj novomeškega frančiškanskega samostana, iz katerih se razvidi, da so bili članovi najodličnejših dolenjskih rodovin vneti prijatelji in dobrotniki njegovi. Dovolil je n. pr. grofu P ara da j-Zarju in baronu Jurišiču napraviti napise nad grobovi svojih rodovin, Obljubila sla, da se bosta skazala za to samostanu hvaležna. Sprejel je ponudbo Dreckerl eldta, zdravnika in doktorja medicine, ki je hotel napravili v čast sv. Antonu 1 'adovanskomu altar, in ponudbo nekega K oslerj a, ki je nameraval sezidali lav relansko kapelico.') Leta L660 je velela grofinja Dorothea Prangepani (rojena baronov ka llalleri, ki seje V drugem zakonu poročila z grofom Paradajzarjem, v oporoki svoji hčeri Eyi Frančiški s Pogancev, da mora dajati samostanu vsako kdo po 15 gld., razven lega pa še tudi vina in žita. Isto kdo je odmenil neki Fedrigi 300 gld. za sv. maše, ter naložil denar v metliško mostno blagajno, ki jo izplačevala samostanu letne obresti.2) Leta 16Q6. jo umrla Ana Marija Me 1 Inr, soproga onega v zgodovini mestnega zbora v dobi Od leta 1574.- 1740. večkrat omenjenega dobrosrčnega mostnega pisarja Mellarja Lenarta. V svoji oporoki je izgovorila frančiškanom in kapucinom v priboljšek njihove hrane po 15 gld. letne podpor«; ter svojemu soprogu in njegovim dedičem naročila, naložili v ta namen 500gld.9) V tej d6bi je živelo v Novem Mestu in njegovi okolici mnogo dobrosrčnih ljudij, ki so dajali od svojega obilega posvetnega blaga znatne podpore sirotuaškim in cerkvenim zavodom, dobrodelnim ustanovam, ali sicer v občni blagor, .leden tacih starih prijateljev 00. frančiškanov je bil tudi Ivan Jurij \Vuset, grajščak v S1 je umrl karlovški general grof Matija Strassoldo ter zapustil novomeškemu samostanu 1000 gld. L. 1(582. jo dovolil grof Auersperg hoditi v njegove gozde po les. Leta 1(58(5. jo testiral mestni pisar Jurij Perše 100 gld. Ko so 1. 1(580. devali nove zvonove v stol}), plačal je neki Lukančič vse lesarsko in tudi zvonarske stroške za prelito v srednjega zvona. Isto leto je umrl tudi kanonik in slovenski pisatelj Matija Kast i'le c, pač jeden največjih prijateljev samostana tedanjega časa. Kastelec ni bil le spreleti pisatelj, ampak tudi izvežban stavbar, pod čegar vodstvom je dobila frančiškanska cerkev po požaru 1. 1(5(54. sedanji obok, ki ga popreje ni imela, in nov stolp. Matija Kastelec je pokopati v cerkvi zraven svojega brata llvacintha, gojenca frančiškanskega samostana. Želel je sam tu počivati, kar priča napis, ki si ga je napravil sam. V naslednjih letih so darovali 1. 1(588. medicino doktor Ivan Ganser L000 gld, 1. 1691. Ana Katarina Raab (roj. VVerneg) 100 ghk, 1. 1(592 .je dal zdravnik VVolfgang Konrad pl. Brecker-feldt iz Impolce sezidati škapulirsko kapelico s kripto vred in potrošil za to v denarjih 200 gld. ter dal delavcem vso potrebno ») Ghron. Hud. 1. 247. a) Ibid. t. 258. liraim. sicer pa so pripomogli pri tem delu tudi drugi dobrotniki z manjšimi in večjimi dohodki, n. pr. Conslantia Mordax s tO, helicila Dilanee s 100 gld. itd. Ko je bilo delo dokončano, je preostalo samostanu še 53 gld. 35 kr. gotovine. Leta 1709. je dal sezidati baron Ferdinand Mordax blizu svojega gradu Grma kapelico Božjega groba, keje podrtine se še vidijo, ter naložil za frančiškane 1.000ghl. (»bresti je odmenil za večne sv. maše. Za bratovščino sv. škapidirja je podaril še p<»seboj 50 gld. Leta 17lo. je naložila Marija pl. Mosbach za frančiškane 200 gld.; 1712. Constantia Wo If, novomeščanka, 1000 gld.; leta 1712. jo deželna gosposka dovolila samostanu 40 gld. letno podpore; 1. 1715. je naložila Marija Sa.uer 1000 gld.; I. 172-1. Katarina Schitfeld 2000 gld.; lota 1720. Daniel Schitfeld 2800 gld. To je bilo zadnje večje darilo, ki je je samostan dobil; le še k 1730. mu jo daroval bcnelieijat na Holmcu pri Kamniku 600 gld. za knjižnico; 1. 1732. novomeški mesar Andrej Svet o e loOO gld., za katere pa se je moral samostan pričkati z njegovimi dediči, in leta 1753. mu je neki Filip Grebbin odstopil svojo terjatev pri dunajskem državnem banku v znesku 1000 gld. Nekdanji dobri časi so polagoma minevali in samostan je jel doživljati marsikatero grenkobo. L. 1724. ga je pritisnil podjetnik Revner, ki je vzel mestni mesarski davek v zakup, da so morali Odslej plačevati tudi frančiškani davek od vsake za svojo potrebo zaklane živine, katerega davka so bili preje prosti. Isto leto so prišli navskriž z grofom Paradajzarjem, ki ni hotel plačevati obrestij onih kapitalov, ki so jih njegovi predniki naložili v prid frančiškanom. Da hi frančiškane vjozil in se znosil had njimi, napel je grof vse žile za to, da bi se naselil v Novem Mestu ali pa v njega okolici še jedcu beraški red, namreč oo. Pavlini, kar1 bi bilo obema že obstoječima samostanoma, kapucinskemu in frančiškanskemu, gotovo v kvar, posebno tiste čase, ko je darežljivost meščanov pojemala od dne do dno bolj. K sreči je vodila merodajne osebe razumna razsodnost, da bi škodila priselitev vsem treni samostanom. Zato se Pavlini niso naselili. Leta 1746. so si naložili frančiškani težko breme, ker so prevzeli pOUk v gimnaziji; koliko noprilik so zavoljo tega doživeli, se ')(> povedalo pri zgodovini gimnaziji'. V to dobo (1580.—1740.) spada tudi ustanovitev obilega števila beheficijev, ki smo jih omenili pri opisovanju raznih cerkva. A „M»tica" 181)1. 7 tudi za druge dobrodelne namene so darovali dobrodušni meščani volila svote. Nekatere teh ustanov so: 1. Martin Streha je bil kanonik v Št. Vidu v »Voggau*ua. L. 1642, (I- septembra je odmeuil 2000 gld. za dve dijaški ustanovi v graškem »Ferdinandcum-u«. Dogovoril se je z lektorjem tega zavoda, z jezuitom D. Oaharijo Trinchellis, da bo le-ta iz obrestij teh 2000 gld. preskrbljeval po dva dijaka v imenovanem zavodu z vsem potrebnim. Denar se jo takrat obrestoval s 6%; 40 gld. je bilo odmenjenih za brano in stanovanje vsacega dijaka, 6 gld. za posteljno perilo, 15 gld. pa za obleko in druge potrebščine, — Prosilci za ti dve ustanovi so morali biti najmanj 14 lel stari, ter imeti toliko znanja, da so mogli vstopiti v gramatiko, to se pravi vsaj v prvo latinsko šolo. Sorodniki ustanoviteljev! so imeli pri ban prednost, za njimi novomeški sinovi, ali vsaj v Novem Mestu rojeni otroci, potem pa tudi drugi Kranjci. Prezentacijsko pravico je prepustil Streha vsakočasnemu sekovskeniu škodi. — Ustanovitelj si ni izgovoril stanu, katerega si morajo njegovi Štipen dijati izvoliti. Prizadevati so si le morali pridobiti si kmalu tako lastnosti, kakor so jih imeli drugi Perdinandejoi. Ce se niso vedli po predpisih, veljavnih v temi jezuitskem zavodu, smeli so jih iz njega baeniti, le da je moral biti o tem sekovski škof poučen. Ustanovo so lehko uživali, dokler so so šolali. Novomeški magistrat si je prizadeval dobiti to ustanovo v svojo pest, kar pak se um hvala EJogU ni posrečilo. Kmalu po nje ustanovljenju je jed dajati prosilcem zanjo obljube, dajobodo dobili, kadar se izprazni jedna ali druga. Take pismene obljubo so se zvale »okspektanceee. L. 1716. so mestni očetje to ustanovo celo kar oddali, dasi niso imeli nobene pravice d<> tega. Seveda je bilo to početje brezuspešno, a bil je |o prvi poskus, dobili štipendijo v svojo oblast A tudi sekovski škol je pazil na svoje pravice ter poslal za to predrznost mestnemu zboru kaj oster ukor.]) To ustanovo, ki se je sicer tekom let parkratov kaj zelo skrčila, uživajo novomeški dijaki še sedaj. Njena glav niča je nmogo večja, kakor je bila pri ustanovitvi. 2. \Vo llenecko va ustanova. Ivan pl. \Yolleneck je bil župnik na Trebolnem, potem pa kanonik v Novem Mestu. 'j Mestni arhiv. V. Od u*tanovbenja Karlovca do Marije Terezije. (1580—1740.) 99 3. Mikičeva ustanova. Neki obrtnik Mikič, ki nam je sicer popolnoma neznan, je ustanovil 1. L683, beneficij ter od-menil za tO eno hišo V mestu, ki je imela I. 1785. številko L60, <'ii vrl, tri njive na novomeškem polju in tri vinograde. 4. hilančeva ustanova. V svoji oporoki je neka Felicita Dilanec, rojena Gričarioa, naročila svojemu sinu, naj naloži na kak varen kraj L000 gld., IZ kojih (>% obrostij naj se plačuje vsako lefo dvema revnima a nravitima nevestama i/ Novega Mosta po HO gld. kot prispevek k njihovi doti. simi Dilancu se je zdel ta kapital najboljšo naložen v »gilti«, zato jo nakupil za to svolo desetino <>d žila in živin*1 (Sack-, Gafben-, Jugend- und PeinstSckzehent) na usmili gruntih v Dolenjem Gradišču v šentjernejski fari, v Ostrogu, na Rojih, na Drami in na Mikaven, pa vinsko desetino in gornieo na Tolstem Vrhu, ki je nosila po L5*/8 veder vina. Dohodke iz teh pravic jo naročil pobirati mestnemu zboru tet ga zavezal plačevati vsako leto dvema nevestama po 30 gld. /godilo se jo to leta 1687. To so najimenitnejše ustanove iz XVII. stoletja. Po vsem pa, kar smo že culi o mestnem gospodarstvu in kar so ho pozneje še reklo, smemo sklepati, da se je mnogo ustanov že koj pri svojem počelku poizgubilo, da jim niti imen več ne vemo. D) Slavni meščani te dobe. V tej dobi nahajamo mnogo slavnih mož, ki so bili ali novo moški rojaki ali pa so dolgo časa v mestu bivali ter si prislužili Zaslug za njega razvilek ali vsaj njega dobro ime. Razven dobrosrčnih Ustanoviteljev, ki smo jih ravnokar imenovali, in slbvečih dveh zdravnikov Ganserjev, si je pridobil največ slave znani slovenski pisatelj Matija Kastelec. Sicer ni bil Novomeščan, ampak Notranjoc, rojen v Kellenbergu blizu Vrema 24. januvarija I. 1620, Ce je Valvasorjevo poročilo pravo, postal je že z 22. letom župnik v Toplicah k 1642., kjer je ostal trinajst let I. L655.}, /atom je l>il dve leti župnik v »t. Jerneju na Dolenjskem, odkoder je prišel kot kanonik v Novo Mesto ter kanonikoval lu celih 30 let.1) 1". 1668. mu je naklonil Žiga pl. Gallenberg beneficij sv. Erazma V Soteski.2) V zahvalo za to je dal Kastelec, ko je ustanovil 1. H>7f>. ') Valvasor. VI. 8fiB. -') Milthei], d. Iiist. Ver. f. Krain, lS(i;"). p. 86. v cerkvi sv. Nikolaja v Novem Mestu pri altarju svete Barbare beneficij, grobi Žigi < lallenbergu in njegovi rodovini pravico predlagati beneficijata.J) Kot kanonik je bil neumorno delaven ter jedi ti najplodovitejšib pisateljev svoje dobe. V slovenskem jeziku je spisal: 1. Kratki sapopadek potrebnih catoliskih naukou. Ljubljana 1085. 2, Navuk Christianski sive praxis Catechistiea etc. Ljubljana 1688. S, Nebeški zy). tu je premishlouaine teh svetih ozliakou. Ljubljana 1684. 4. Nebu na semli po boshji voli. V Ljubljani 1686. 5. Spegel te Zhi-stosti. 6. Shpeigel duhouni. 7. Bratouske burjviee Svetiga Roslien Kranza. Gratz, Druga izdaja se je tiskala v Ljubljani. — Razven teh knjig je spisal še slovensko-nemško - latinski slovar okoli leta 16H0. in vee" knjig verskega zadržaja v latinskem jeziku. Mimo pisateljevanja se je bavil (udi s stavbarstvom. Tod njegovim vodstvom je bilo narejeno, dejali smo na strani 39, pročelje (fasada! novomeške frančiškanske cerkve in se je sezidal njen stolp. Sploh je bil Kastelec velik prijatelj frančiškanov, v kojih cerkvi je tudi pokopan. Grobni napis sestavil si je sam; ta slove: I lic Mathias Castellez Ganonicus jacet Clamat o viator ne tace gui 'tonu mortuus non tacet. sultan dir. retjniescat in pure. Loipiitur hic in fornice et tu ni Die ut docet S. Sulpitius nec silent alibi muri Deus sit ei propitius Jlic sciens architeeturam Obiit in Domino A. ltisu fecii sibi I,one Bepulturam Dir XIX. Junii aetatis LKVIII, ct ut sit ntnt iiiumiis Lux aeterna luceat ei Domine Petit a sintjulis pateenoster vel de Gum sanetis tuis in aeternum. pinftmdis Ob kamnu na štirih straneh je napis: (Juacris cur voluerit sepeliri hic intus, ait causa fuit viens /niler IIijnt intlms. \ jogo v bral. I\ llijacint, jo bil Irančiškan v Novem Mestu in, ker sta so ljubila \ življenju, nista hotela bili ločena po smrti, pravi kronika novomeškega frančiškanskega samostana.2) Razven tega spomenika spominja nanj tudi še napis nad hišo. V kateri se nahaja nemški kazino: SVB POTKSTATE MAR I ANA VIVET AEDES CASTELZIANA. To hišo je namreč daroval leta lfi(>8. svojemu benelicijalu. Prodatia je bila /. vrtom vred 1. 17(.H>. /a 100 gld. *) Valvasor, XI. 486. ") Novice 1864. p. 74. V. Od ustntiovljenja Karlovea do Marijo Tereziji:. (15SO 1740.) ]()] Sloveč slikar je bil Ivan Koch, čigar oče je bil prej imenovani dobrotnik špitala meščanskega. Kochova rodovina jo bila jedna najbolj sloVečih v mestu. Ivan Koob sam je bil jednajstkral mestni sodnik, 1. 1689., 1691,-1692., 1695—1697., L702,—1705. in 171;}. Posebno slavna je bila njega slika sv. Tomaža v kapelici gradiča \Veinbolen (V) pri Veseli Oori.1) Slikal jo je k 1682.; slovela je kot mojstorsko (kdo. Tudi Valvasor omenja več njegovih del; zlasti lepe so bile njegove podobe kranjskih noš in slike zgodo-vinske, kojih mnogo je Valvasor prevzel v svojo slavno delo. Ivan Žiga pl. Breckerfeldt, rojen v Novem Mestu 1. L689., -j- L760. Uit je sloveč in učen dr/.avnik, ki si je pridobil Za državo veliko zaslug. Spisal je in v rokopisu zapustil mnogo razprav, hi jih navaja Hoff, Gemalde II. 49. France Al beri Pel z h ofer, bari m s Schdnau-a, c. kr. svetovalec, j*'bil sloveč jurist, V Krankobrodu je i/.dal I. 1710.; »Area-norum status libri decem.« Bival je tik Novega Mesta v gradu '»Strinbruckel«, ki ga je kupil od (lanserjevih dedičev. Ivan Urh Uudolphi. Rojenje bil v Novem Mestu, pa se ne ve kdaj. Njegovi slariši so bili Ivan Krištof Uudolphi, podpolkovnik (< »bi-istlieutenanti in Marija roj. VVernegg zVrhovega (Frevhof). Tudi ta je bil sloveč jurist. vseučiliški [>nd"esor in roctor magni-lieus v Inomostu. Izdal je juridično knjigo »CenturiaPalladis togatae.« V drugi izdaji je izdal isto knjigo njegov sin Anton Andrej Uudolphi. doktor obeh prav, in profesor na vseučilišču v Inomostu. Mihael llerrmann, rojen v Novem Mestu 1. 1618., je bil regens v konviklu na Dunaju in rektor v ljubljanskem jezuitskem kolegiju leta 1652. Bil je duhovni pesnik, ki je skladal in izdajal pesmi v čast sv. llarbare. sv. Ignacija, sv. Alojzija in drugih svetnikov. Te njegov*1 pesmi SO se večkrat z bakrorezi ozaljšane izdajalo med svet. V tisku so izšle tudi »K.vercilia pielalis« za dijake.*) Antonij 15 rezan, rojen v Novem Mestu in ondi frančiškan, je bil sloveč pridigar. Objavil je več dubovskib knjig, med njimi tudi BVoje pridige v Vi. zvezkih.'15) P. Anton Morda\, rojen v Grabnu zraven Novega Mesta 25. decembra lb(>2. leta, umrl v Ljubnem (Leobenl 4. februvarija h 1725. IJil je profesor modroslovja in bogoslovja v Gradcu, Celovcu, l) Dimiiz, IV., p. 112. -) Breckerfeldt, 1. e. 35. s) Hoff, Gemalde II. 51. Lincu in rektor pri sv. Ani na Dunaju, predstojnik vojaške duhov ščine in rektor v Ljubnem. Spisal je več pobožnih knjig.1) Leonhard VVolf, rojen v Novem Mestu, je izdal več pobožnih knjig, med njimi »Ceremoniale ordinis s. Francisci«, 1649.*) I lil je frančiškan. VI. Doba od Marije Terezije do francoske okupacije. £ 1. Prosvetljeni absolutizem in njega posledice za Novo Mesto. Blagostanje novomeško je šlo že v XVII. stoletju vedno bolj rakovo pot, a prišli so še hujši časi. /o v dobi Karola VI. se j«' napovedoval v zapadni Evropi, po Angleškem in Francoskem, nov duh, ki je kmalu prešinil tudi Avstrijo; stavil si jo nalog, odstraniti in razrušiti vse, kar je veljalo doslej v cerkvi, šoli in državi, javnem in zaseb ne m življenju. Porodil se je v najvišjih vladnih krogih, ter se vrival v vse razmer«1 državnega življenja. Merodajni krogi so postajali vedno bolj prepričani, da je bil ves dosedanji način vladanja ponesrečen, skažen. Lotili so so od-stranjati vse srednjeveške razmere, ki so se ohranile v Avstriji s čudovito žilavostjo celo do dobe Marije Terezije. »Proč z vsem, kar spominja le količkaj na zastareli srednji vek«, jo bilo geslo avstrijskih državnikov. Zaprisegli so se, izvesti ga do najskranejše skrajnosti. To prestvarjevanje in prerojevanje je doseglo tudi Novo Mesto in reči moramo, m; v njegov prid. Spodkopalo je zadnje ostanke njegovega blagostanja ter storilo iz njega pravo beraško mesto. Naj prej o so to jeli čutiti trgovci. Modrijani in državniki so obsojali v znanstvenih sistemih dotedanje ovire, ki so podvezovale po njihovih mislih razvitek fcrgOVStva. Prepričanje, da se morajo trgovstvu gladili pola in raz biti spone, ki so ga oklepale dotlej, se je jelo javljati v tem, da je dal Kanti VI. popravljali in razširjevati važne, a dotlej slabe trgovske peste, in delati nove. da je razglasil Trsi in Reko za l) Dimitz, IV., ji. 109. *) Hoff, 1. c. It, p. 62. svobodni Inki (Freihafen), da^je odpravil mnogo milnic ler s komer cijalnim patentom od lota 1717. razveljavil marsikatero trgovsko neprilicno določbo itd. Cesarski patenti so vabili tuje trgovce v deželo ter jim olajševali trgovino in promet, kolikor je bilo mogoče. Kranjski trgovci so se pač spogledovali, ko je dal Karo! VI, razglasiti, da smejo po Avstriji trgovati tudi Judje in Turki. Turki, ti Ijuli sovražniki krščanskega imena' Tedanjikoin so bile to čudno, neumljive prikazni. Ko bi bili hoteli uvidevati, da je prevzel novi duh vse merodajne kroge, ne bi se bili kranjski trgovci podali v ono dolgotrajno in drago pravdo zaradi knielskega trgovska. Izgub ljena je bila že naprej. Kar so meščanizahtevali, obsodila je vlada že daVno. odkar je odpal jedini uzrok, iz katerega so imeli meščanski trgovci vse trgOVStVO v rokah, odkar namreč mesta zaradi napredka vojskine taktike niso bila več stebri države, ker se vojskam nove dobe niso mogla več upirati, spustila jo vlada meščane iz rok ter naklonila svojo milost vsem državljanom v isti meri. Že za Karola VI. toraj je bila nastavljena sekira na ižključ-ljivo le mestom dovoljeno trgovstvo in ž njim združeni lehki dobiček. Leta 1733. so se nahajali v Novem Mestu le še trije trgovci in še od teh je bil samo jedcu pravilno izučen in pravi mojster. Najpotrebnejšega blaga nisi mogel kupiti pri njih, zlasti tacega ne, ki ga ženske oči vidijo tako rado. Prinašali so je kroš njarji (Hausierer); če teh ni bilo dolgo na spregled, bili so meščani, celo pak meščanke, v veliki zadregi. Zato so 1. 1733. meščani kaj močno godrnjali in mrmrali nad mestnim sodnikom, ker jim je zapodil ravnokar prisile kroSnjarje i/, mesta, prodno so mogli še nakupiti, kar so potrebovali.1' 1'resi valjanje dotedanjih razmer je pa jelo iti v cvet, ko je vlado nastopila Marija Terezija. Seveda je bilo malomestnim obrtnikom težko umeti, kake razmere se pripravljajo: v prvem času so celč menili, da se jim dela krivica. V Novem Mestu je imela mestna gosposka n. pr. z mesarji in peki, takrat najvažnejšimi obrtniki, največe križe in težave. Ilili so to kaj trmoglavi in samovoljni ljudje; kadar se jim je zdelo, nehali so mesarji klati, peki peči. ter so spravljali občinstvo V največji i zadregi >. Mesarjem je cone določeval sicer mestni zbor. a bil je pri tem ves v rokah mesarjev, kajti storiti je smel to le na podlagi l) Vicedoniski arhiv. »mesarske skušnje«. V to svrho so kupili mestni očetje na sejmu živinče, za čigar meso se je imela cena dognali. Dobro seveda niso nikdar kupili, ampak žival vselej preplačali. Skrbeli so že mesarji za to, sieer so sumničili mestne očete, da so prodajalca podkupili. Za poskušnjo kupljeno žival so zaklali na javnem trgu ter pozvali k poskušnji vse meščane. Na tak priprost način so si prizadevali dognali v prejšnjih stoletjih pravo ceno, v XVIII. stoletju pak so višjo gosposke jele spoznavali, da lake skušnje v la namen niso pravo sredstvo. In vendar so se morali meščani takim poskušnjam udajati, sieer so se mesarji skuj al i in občinstvo je bilo brez mesa. Prigodilo se je celp, da n. pr. 1. 1744. mesarji še po tacih cenah niso marali prodajati, kakor jih je skušnja dognala. Nehali so mesariti. Takrat pa so bili mesarski privilegiji že precej omajani. Zato so se razdraženi mestni očetje opogumili, poklicali kmečkega mesarja v mesto ter mu dovolili, da smo sekali meso po določeni ceni. A mesarji so se priložili pri vicedomu, ki je mestni gosposki naročil, kmečkega mesarja takoj pognati iz mesta. Privilegiji, (lasi tudi takrat že precej omajani, so imeli še vendar toliko moči, da se vicedom ni upal prezirati jih. Obljubil je, da bo prišel celo sam v Novo Mesto; napravila naj se bo mesarska skušnja vpričo njega. In res je prišel. Ker se pak ni mogel del j časa v mestu mudili, ukazal je, naj se prične skušnja takoj ter se po stari navadi pozove vse občinstvo k nji. A dasi tudi so razglasili že ob sedmih zjutraj, da je vicedom tu, bilo je vendar že prepozno, kajti Novo-meščani so odšli skoraj vsi iz mesta na poljska dela svoja.1! To je bilo za mesto, čigar prebivalca so bili trgovci, obrtniki in rokodelci, žalostno znamenje. Na polju so si morali iskati svoj bori kruhek, ker ga jim trgovstvo in obrt nista več dajala. Temu jo bila kriva nova doba! Odklenkalo je tudi takim skušnjam. Leta 1775. jih je vlada prepovedala ter ukazala, da se je mesarjem glede na ceno mesa ravnati po Ljubljani; v Novem Mestu naj bo meso za on krajcar cenejše, kakor v Ljubljani; ali pa, če hočejo, en krajcar dražje, kakor v Zagrebu.*) ') Vicedom. arhiv I. p. I .".;>. 2) Mestni arhiv. 3112 Jožef II. je celč dovolil, da smo vsak rokodelčiti, obrtovati in trgovati, celo kmetje, Zalo so jeli meščani popuščati svoje posle ter se se lotili poljedelstva. Kaj je pomagalo n. |>r. mesarjem, da jim je vlada ukazala 1. 1775. ravnati se po cenah, kakoršne so bile navadne v Ljubljani, ter meso prodajati za en krajcar cenejše, kakor tam; kmetski mesar ga je prodajal lahko po dva krajcarja cenejše ter je imel vkljub temu boljši dobiček, kot meščanski. Celo slabi časi pak so prišli proti koncu XVIII. stoletja, ko seje Zaradi vojska vse podražilo, posebni) pa žito in živina. Mesarji so nekaterikrat svoj obrt zaradi tega popolnoma ustavili. V prejšnjih časih je mestna gosposka na j ložo mesarje uganjala v kozji rog, če jim je zažugala, da jim bo obrt prepovedala, akb 66 ne bodo vedli tako. kakor zahteva pravica in postava. A tako žuganje zdaj ni več izdalo, saj so puščali mesarji svoj obrt sami. Kdo bi se bil hotel le zastonj truditi, ali celo še škodo trpeti! Leta 1.791. je prišlo že tako daleč, da si je le še jeden sam mesar prizadeval zaslužiti si v Novem Mestu z mesarstvom svoj kruh. Bil je to neki Kalčič, ki je pa magistratu že parkrat izjavil, da bo tudi on popustil svoj obrt, češ, da mu hodi le v zgubo. Leta 1801. je imelo mesto že zopet štiri mesarje, štiri leta za tem, 1. 1805., pa zopet samo jednega. Pa še temu se je slabo godilo. Klal je le dvakrat v tednu, v torek in sabolo. Vkljub temu pa mu je ostalo nekoč od jedne sabote toliko mesa, da se v torek ni upal zopet vola pobiti. Bilo je po letu in bal s«1 jo, da se mu meso usmradi. Prodati je hotel poprej ostanke. Kakor nalašč pa so prišli v sredo vojaki v mesto, ki so ostalo govedino povžili; vsled tega je bilo vso občinstvo od srede do sabote brez mesa. Ravno tako so je godilo pekom. Sredi XVIII. stoletja so se nahajali v mestu trije. Njihov obrt je bil tako slab, da nekoč tri dni ni zakuril niti jeden peči. Ko jih je mestna gosposka zaradi tega prijela, dejali so: kako naj pečemo, ko ne moremo moke kupiti, saj nima nobeden človek denarja. Ko je šla mestna gosposka preiskovat njihovo shrambe, našla jo pri vseh treh le šest mernikov moke. Leta 1789. sta bila le še dva peka v mestu, pa še tema so je godilo tako slabo, da sta dejala, da zadružnega davka (40 gld.J nikakor ne moreta plačevali; če so jima ne spregleda, popustila bosta svoj obrt. Leta 1803, nahajamo sicer zopet tri poke, pa tudi ne v boljših razmerah, Vsak čas je primanjkalo kruha. Magistratu se je zdelo, da se kujajo nalašč, zale je dal razglasiti, da sme peči, kdor hoče. Hipcem se je oglasilo pri magistratu 56 ljudi j najrazličnejših rokodelstev, med njimi tudi on brivce, češ, da hočejo peči kruh za predaj. A zdaj so jele še le prihajati tožbe o premajhnem in slabem kruhu na rotovž! Magistrat, ki je izgubil vsled svojega, razglasa tudi še dohodke, ki so mu jih plačevali peki za pekarsko pravico, si ni vedel drugače p.....agati. kakor da je preklical svoj prejšnji razglas, ter dal pekom njihove pravice nazaj; dejal je, da peki sicer no morejo živeti, dol/nosi magistratova pa je, skrbeti za vse svoje podložno jednako. Iz uradnega poročila, ki je je poslal 1. I80H. magislral svoji višji gosposki, okrožnemu glavarstvu, odseva vsa bčda novomeškega obrta. Pisal je: »V novomeškem pomeriju, ki sega pol ure okoli mesta daleč, se nahajajo trije mesarji; dva v Kandiji, korene Mikuš in Matija Drgauce, in jeden sam v mestu, Miba Kohrmann.« >Milar in svečar (Seifensieder) je bil že od nekdaj samo jeden tu. Sedanji se zove Anton Kalni-, ki streže občinstvu kaj slabo, a m- more bolj.'.', ker ima preveliko rodovino, je slab gospodar in tudi ne posebno priden, dasitudi bi ga njegov obrt redil lahko prav dobro. Za golov denar loja ne more kupovati, ker ga nima, na up mu ga pa mesarji nečejo več dajati. Prodajajo ga v Ljubljano aH Karlove«, občinstvo pa si mora sveče naročati, ali i/, drugib krajev, ali si jih pa liti samo.« »Svečar Kalčič tiči do ušes v dolgeh in se pripravlja, da bo prodal hišo in obrt ter šel od tod proč,« »Peki so sicer štirje tukaj, Matija Stibernik, Loretic Vevšek, Damijan VViirstl in Anton Žitnik, a s pekarijo se ukvarjala le prva dva in še ta dva le po malem, tretjemu je le polje in druge špekulacije na mari, četrti je pa lenuh.« »llzrok, da v Novem Mestu ni dobiti vsak dan kruha po peki, tiči v v tem, da se prodaja skoro v vsaki deseti hiši, pri meščanih, gostilničarjih in drugih obrtnikih tako zvani kruli v hlebcih (das sogenannte Laibbrod), zalo se večkrat prigodi, da ostaja krub časih po tri in še več dnij. Težko bo peke silili, da bi preskrbljevali občinstvo s kruhom tako, kakor treba. Sklicujejo se na to. da se nihče ne zmeni za njihove svoboščine in da ga ni urada, ki bi se zanje potegnil, marveč se dovoljuje peči kruh, komur se ljubi.« »Pred tridesetimi in več leti smo imeli tukaj tudi pivovarja, a pri sedanjih nizkih vinskih cenah ni mogel shajali, popustil je pivovarjenje in odšel. Za njim se potem dolgo ni nobeden več lotil tega obrta. Odkar pa se je vino podražilo, pivovariti je jel tukajšnji kotlar Anton Jiiger, toda te po malem; zadovoljno ni z njegovau obrtom niti občinstvo, ker mu prodaja le slabo pijačo, niti ni zadovoljen on sam. ker pivo težko spravlja v denar.1) ') Mestni arhiv Tako se je godilo obrtnikom, a nič boljše no rokodelcem. Rokodelstvo je storilo vsled prizadevanja višjih gosposk v Avstriji res precejšen korak naprej, toda le v pogubo novomeških rokodelcev, ki se nikakor niso mogli meriti s fabrikanti, kojim so bili na razpolaganje veliki kapitali. Ličnejši in gotovo tudi cenejši izdelki, ki so jih dobivali meščani sedaj vsled boljših cesta in ugodnejšega prometa iz Ljubljane ali celo od dalj, so vzeli domačemu rokodelcu vsa dela iz rok. A da čujemo oba zvona, navedena naj je tudi sodba sovrstnika, ki je živel dalj časa v Novem Mestu ter razmere dobro poznal. Breckerleldt piše o tedanjih meščanih: »Fabrike« (v tedanjem pomenu besede: večja industrijelna podjetja) »niso nastale tu nikdar, a kdo bi pak tudi kaj lacega od tako ubožnih ljudi j mogel zahtevati!« »Rokodelstvo je tukaj kaj .slabo. Meščan, prizadevajoč si, pridelati si kruh in vino sam, peča se /.raven svojega rokodelstva preveč s poljem in vinogradi. Zato ni niti dober kmet, niti dober rokodelec. Vsakemu je njegovo rokodelstvo postranska slvar. Posledica temu je, da ga ne dobiš iz^njegovih rok še tako majhnega dela pred tremi, šestimi, osmimi ali še več tedni. Marsikdo si naroči, predolzega čakanja sit, to, kar potrebuje, rajši iz Ljubljane, če je le mogoče. Vrhu tega pa s" še vsa dela navadno nerodna in šušmarska. Rokodelci popivajo rajši, kakor da bi delali. Po goslivnah posedajo preradi. Zato je najboljši novomeški obrt g OS ti vn a ter toči skoro vsak hišnik vino. Meščan menda tu ne pozna druge zabave. kn| pijančevanje.« »Ker so se cehom vzele njihove svoboščine, trpi mesto veliko škodo. Pretrgana je vez jedinosli. ki je vezala, cehovske člene. Nemogoče je sedaj iz tujine naročiti si dobrih rokodelcev. Le slučaj privede mojstru pomočnika v delavnico. Tem potom si nakopava mesto, ker pomočniki niso naročeni in izbrani, samo pritepcuce. A vsprejemajo se, ker boljših ni, Zato pak tudi ni v rokodelstvih nikakoršnegn napredka. Poprej, ko so pomočnike še naročali, je prihajalo mnogo tujcev v deželo. Zalo so tukaj narodnosti tako močno mešane; zato iščeš v mestu zastonj pravega narodnega značaja (?), dobiš ga le zunaj na kmetih. Mnogi so res pravi tujci, mnogi pa žive komaj v drugem rodu tu.« »Število tukajšnjih rokodelcev ne zadostuje polrebam tega mosta in lega okrožja. Mnogi od njih niso domačini, doma so iz druzih dežel, kjer vino ne raste. Vino je najbržo tudi ona vada, ki jih je izvabila, da SO se tukaj naselili.« »Sedaj (I. 175)1.) se nahajajo lu naslednji obrtnik) in rokodelci: 2 lekarnarja, 3 brivci, 1 kipar, 'A peki, 1 bukvovez, 1 puškar, 2 izprašana r&nocelnika, 1 strugar, 3 železninarji, 3 barvarji na Črno (Schvvarzlarber), 1 sodar, 2 trgovca z galanterijskim blagom. 1 goslilničarka (Gastgeberin -=< llotelierin). 2 trgovca z dišavskim blagom (Gewiii7.hiiii(ller), I kipar, ki vliva razpela iz gipsa, 1 steklar, 2 pasarja, 2 lončarja, 2 rokovičarja, 2 babici, klobučarji, I glavniear (Kainpelmacher). 2 krzna rja, 1 kotlar, kmel.skih krojače v, 2 vrvičarja (Scliniirmacher), 1 dimnikar, 4 čevljarji, 1 mali mesar (klavec, Schvvoinstecher), 1 milar, t vrvar (Seiler), 1 nogovičar, 3 mizarji, 2 suk-njarja, 1 urar, 1 kolar, 1 svečar, 2 slrojarja na belo (irbarja, VVeissgiirber), 1 lesar, 1 sladčičariea.1)« Gotovo majhno Število! A še tega malce blaga, ki so ga ti — in še vsi ne pridni — rokodelci in obrtniki izgotovili, niso mogli i/.pečali. Boljše in cenejše blago jim je stalo povsod na poli. Odkar jo bilo rokodelstvo in obrtstvo vsacemu dovoljeno, je trpel meščan veliko škodo. Tuji trgovci že davno davno niso prihajali iz tujine, /. Ogerskega in HrvaŠkega, v mesto. Potrebnega blaga so dobivali zaradi zboljšanega, prometa v svoji bližini in tudi doma dovolj; i/ostajali so celo kranjski kmetje, ki so na sejmeh pO vaseh in okoli cerkva kupovali in prodajali, kar so želeli. Celo po pridelke in izdelke iz tujih dežel jim ni bilo treba več prihajati v mesto, prinašali so jim jih obilni krošnjarji, Novomeški sejmi, nekdaj vir mestnega blagostanja, so izgubili vso svojo veljavo. Odkar si je vlada prizadevala trgovstvo razviti in je osvoboditi vseh dotedanjih ovir, izpodrivali so tujci s svojim boljšim blagom meščana s sejmov j meščani niso imeli od njih skoraj nič druzoga, kot le jezo. Kes je, da so Še prihajali kmetje v gostih trumah proti meslu, v mesto pa ne več; ustavljali so se raje zunaj pred njim, kajti od vsacega blaga, prinesenega v mesto na sejem, je bik) treba plačevati, kakor smo culi na str. 65, več pristojbin. Dasiravno te pristojbine niso bile veliko, vendar so se kmetje, da bi jih jim ne bilo treba dajati, ustavljali že v vaseh pred mestom, v Bršljinu, Cikavi, Žabji Vasi, na Pogancih. zlasti pa v Kandiji, kjer je bilo včasih bolj živahno, kakor v mestu samem. Proti temu se je postavljala mestna gosposka z vsemi silami po robu, ker je škodilo to njenim dohodkom, zraven tega pa tudi mestnim trgovcem. Toda svet unstran Krke je spadal pod Uuperčvrh in samostan kostanjeviški, od leta 1785. daljo lastnina verskega zaklada, ki se je seveda tudi potegnil za svojo pravico, kajti ruperčvrška gosposka je v prejšnjih časih tudi pobirala sojmovino od sej m a rje v na svojem svetu, na katerem ni imela mestna gosposka nobene besede. Zastran tega so si bili vedno V laseh in se zapletali v dolge pravde, katerih je mesto skoraj vsako izgubilo. Le proti koncu stoletja, ko je bilo *) Breckerfeldt, 1. c. p. 27. mesto zabredlo zaradi velikanskih žrtev, ki mu jih je nakladala vlada, v grozno revo, usmilila si1 ga je ta, ter prepovedala sejme v Kandiji. Posodila mu je celo vojaško pomoč; ker je bilo vedno dovolj vojaka v mestu, dajal je vsak bataljonski komandant proti malemu plačilu za vsak sejem patruljo 10 mož, ki je razganjala zakotne sej mar je v Kandiji in druzih blizu mesta ležečih vaseh. \ kljub vsem tem neprilikam pak je bilo mesto v minulem stoletju o sejmeh vendar še bolj živahno, kot danes. Na Velikem trgu je stala še čada vrsta arkad. Prodajalci z žitom so bili postavljeni pred rotovžem in od tod do Pabijanove hiše na voglu gimnazijske- ulico, zato, da so se mogli umakniti z. žitom pod oboke <^ehwibbogen), če je pričelo deževati. Prodajalci s soljo in z vsemi takimi stvarmi, ki so jih prodajali na bokale, stali so od rotOVŽa po vsem trgu doli do mostu. Sol so imeli na koceh po tleh razloženo, konji šolarjev pak so hodili, ker niso bili privezani, med ljudmi sem ter tja. Po mestu, zlasti pa na južnem koncu Velikega trga, je bilo o tacib (hudi kaj tesno, kajti ulico, ki je držala s trga na most, so Zapirala kaj nizka in ozka mestna vrata, tako nizka, da so morali visoko obloženi vojaški vozovi, ki so bili na potu na most, dostikrat odložiti svoje blago. Toda to je bila težavna reč, kajti precej pri mestnih vratih, na levi od vode gori, so k skalam pritisnjene stale Štiri tako nizke hišice, da so jim visoki vozovi dostikrat strehe porušili. Podrli so jih še le 1, 1845.; odkupil jih je erar, ki spravlja Bedaj tjekaj les. ki ga rabi za most, Samostanski kronist, ki joto stvar zabeležil, dostavil je: »Ljudje se bodo kdaj čudili, ko se jim bo pripovedovalo in se jim kazal kraj, kjer so stale kdaj hiše.«1) Pri cerkvi sv. Antona so imeli lončarji in Ribničanje za suho robo svoj prostor, živinski trg pa je bil že takrat na Loki, kamor so ga [i Kandije prestavili, a tudi v Kandiji je pobiralo mesto živinsko mitnino. Meščani bi bili imeli tudi v teh časih lehko od sejmov še nekoliko koristi več, kakor so jo res imeli, a ravno oni sami so bili najbolj uzrok, da so ostajali prodajalci zunaj mosta, kajti lokali so že zgodaj zjutraj vun v Kandijo, kupovali od njih blago, v prvi vrsti, kar je človeku za jed potreba, za prav drago ceno ter tako ljudi sami napotovali, da so ostajali zunaj mesta. ') Cliron. -IV. G. A ce tudi se sejmi konec minulega stoletja niso mogli primerjati prejšnjim, vendar se se meščani vselej veselili smanjih ilo treba tudi prostora, kadar je dospela v mesto kaka vojaška bolnica. Leta L801. se je nahajala, tu celo glavna vojaška bolnica in preskrbovalna zaloga (Verpflegsmagazin). Novo Mesto je bilo ob jednem zbirališče vseh onih, ki so spadali k bolnicam v Kostanjevici. Karlovcu, Zagrebu in morebiti še drugje na Hrvaškem. Najrazličnejše bolniško osobje je Čakalo tu tedne in mesece povelja, da odide na določeni mu kraj. To leto so prišli ob jednem semkaj: jeden bolniški poveljnik, jeden podčastnik, jeden oskrbnik, jeden pristav, jeden vojaški Kapelan, jeden feldwebel, štijji furirji, jeden štabni zdravnik, šest nadzdravnikov in petnajst zdravnikov; ž njimi pak tudi še drugi, ne k tej bolnici spadajoči bolniški poslovniki, jeden vojskini komisar, jeden častnik, jedna lekarna z dvema pomagačema, jeden zdravnik, dva lurirja in jeden Žid, ki je spadal k mesarskemu oddelku vojske. Vse to je hotelo biti seveda pod streho in to kolikor mogoče prijetno spravljeno. V vojašnico, kjer je bilo dosti prostora blizu za 700 ljudij, pa malo snažnosti, si ni želel nihče; ljudje, ki so imeli svoje opravke pri bolnici, še celo ne; drugod po mestu pa je bil ta čas vedno vsak prostorček oddan. Nobena teža menda ni bila meščanom tako čutna, kakor ta. Vojaki so si le kar kljuke podajali; komaj so jedni odšli, prišli so že drugi, časih pa se jih je nagnetlo toliko, da jih je bilo ne-le mesto polno, ampak tudi vse bližnje vasi; tako n. pr. 1. 1797., ko se je nastavilo tu 1728 vojakov in to za več dnij. Dosti je bilo hišnikov, ki so se morali umakniti vojakom iz vseh svojih sdb ter se zadovoljevati z jedno samo za vso rodovi uo in vse posle. Da! dostikrat so se zgnetli domači in vojaki v jedno sobo. L. 1797. je imel nek meščan skozi več kot pol leta 12 vojakov v svojem stanovanju. Vsak najmanjši prostorček je bil založen. L. 1797. so vzidi ter porabili za vojaško stražnico celo malo sobo v mestnih vratih, kjer jo bival sicer mitničar. Najemnik mestne najemnine, neki Brtoncelj, se je proti temu bridko pritožil, češ da njegov mitničar sedaj ne more več pobirati mitnine, ker ga pehajo vojaki proč od okna, pri katerem jo pobira; rekajo luli, da tO JO njihova stražnica, kjer nima nobeden drug' človek nič opraviti. Vojaki ne trpe, da bi se kak voz in Ustavil, vozniki mu toraj uhajajo, no da bi mu plačali. Navadno je bilo že od nekdaj, da so se meslna vrata zaprla, če so ljudje na enkrat veliko živine prignali. Tudi tega vojaki ne puste" več, ampak razganjajo živino s palicami na vse strani, Brtoncelj je dejal, da trpi škodo; zato pač ne bo plačal tako najemnine, kakor se je z mestom pobotal zanjo, ako se mu ne pomaga. Potolažili so ga, naj malo počaka, da vojaki odidejo, saj je tudi magistrat v veliki zadregi ter ne ve, kam bi jih potaknil. Vojaki so res odšli, a pomagano mu ni bilo, kajti še tisti dan so mu poslali druge. Sedaj je pa tudi Prloncoljna minula potrpežljivost. Dal je magistratu na izbiro, ali naj prestavi vojake, ali mu pa popusti kaj mit ni ne, kajti z mitnino sta mu bili oddani tudi obe sobi v gorenjih in dolenjih mestnih vratih. Po leti je za vso silo še shajal, mitničar se je preselil z vso svojo rodovino pod streho, po zimi pa ne more tam več bivati. Tacih in jednacih pritožb bi se dalo navesti cele kope. Da se je vojakov vsak branil, se nam pač ne more zdeti čudno, posebno če pomislimo, kake vrste ljudje so to bili. L. 17!)!). n. pr. Novoinoščani pač niso bili posebno o vesoljem s sporočilom, katero jim jo poslala višja gosposka, da je na poti proti Novemu Mestu 352 vojakov, vrhu tega še prostovoljcev, ki so se nosili posebno ošabno. Take čete so se meščani vselej najbolj bali. Prostovoljci, ljudje toraj, ki so nosili radovoljno svojo kožo sovražniku v boj na prodajo, dovoliti so si smoli še več, kot njih drogovi, ki jih j*; le sila in zvijača potisnila med vojaška krdela. Prostovoljci minulega stoletja so bili vselej in vsi izmečki človeške družbe, ljudje, katerih je marsikdo skrival pod vojaško suknjo zločine, za katere so človeški in božji zakoni odmenili vešala. Napovedan je bil tedaj prihod take sodrge. Vojaška gosposka, ki jo je meščanom napovedala, je pri dejala pač nepotrebni dostavek, da so to po večjem ljudje, »die einer besonderen Peaulsiehtigung bedurfen«. Zato je ukazala, da morajo biti vsi meščani vse noči. dokler bodo ti ljudje v mestu, z orožjem v reci po koncu, kajti bati seje nereda, hrupa in celo ognja. Vrhu tega bi jim Utegnilo na misel prihajati, kako hi ubegnili od vojakov. (losposka je storila meščane odgovorne zato, da ne zmanjka nobenega, in da se to ne bi Zgodilo, morajo hoditi vse noči močno meščansko patruljo po mestu in imeti zlasti mestna vrata dobro zavarovana. Po takem poročilu meščanom seveda ni bilo pričakovati naj prijetnejših duij. In res takoj prvi večer je nastal med njimi in došlimi prostovoljci pretep, v katerem so meščani pobili tri prostovoljce, več pa jih hudo ranili; ali tudi marsikateri meščan je nosil drug dan obvezano glavo. Takih !i'osto\ se je seveda vsak branil poti svojo streho ; ker je pa zakon strogo zapovedoval, da ni nastanitve nihče prost, iskali SO meščani najrazličnejših ovinkov, pO katerih bi se izognili tej neprijetni dolžnosti. Potiskali so si vojake drug drugemu v hiše in pritožb na to stran ni bilo konca ne kraja. Tepeži med vojaki so bili navadna stvar. 13. julija 1. 1806. so se stepli v Mačkoveu trije vojaki nadvojvode Josipa polka z nekaterimi ondotnimi kmeti. Več kmetov je bilo ranjenih, dva od njih celo prav nevarno. Vojaško poveljstvo je poslalo tjekaj častnika s 50 možmi; a mesto da bi postalo vsled tega boljše, pripetili so se še hujši izgredi. Več maroderjev (vojaških tolovajev) se je ločilo namreč od svojih tovarišev ; po noči so se razkropili po Mačkoveu in Ločni ter S silo udarili V hiše, kjer so pobrali, kar jim je prišlo v roke. Vojakov se je branil vsak, ubranil pa se jih seveda ni. Posebno Kandijanci so se upirali proti nastanitvi na vse kriplje. Mestna gosposka se je zarad tega pri okrožnem glavarstvu mnogokrat pritoževala in zahtevala, da naj nosijo Kandijanci z meščani vso iste teže. Posebno čvrsto so se branili 1. 1800. Novomeški magistrat je dejal: »Tam v Kandiji je neki človek, ki se nosi, kakor bi bil res kandijski starejšina; to je neki Pissig, mlad, golobrad neslanec, ki je komaj misliti začel; ta res meni, da bo pripravil Kandijancem oproščenje od nastanitve. Ker se nismo hoteli pričkati, preoblagali smo svoje meščane, ki so kaj taeega že od zadnje turške vojsko sem vajeni. Kolikokrat prihajajo semkaj transporti v pozni noči, ne da bi bili prej oglašeni. 0 tacih prilikah vzbujamo someščane iz spanja ter jim pošiljamo vojake v hiše, med tem, ko Kandijanci mirno dalje spe. Leda 1797. je bilo mesto čez pol leta z vojaki kar prenatlačeno, meščani smo jim morali dajati dvakrat na dan kurjave in soli. V vsej Kandiji jo bilo takrat le par Hrvatov, ki so v tednu komaj jedenkrat kuhali ter spali ali po skednjih in šupah, ali pa pod milim nebom. — 0e bi hoteli, (Inka/ali bi lehko, da spravlja mesto po Kandija komaj % sem prihajajočih vojakov pod streho. (V hi šteli hiše in odšteli v mestu one, kamer vojakov ne sinemo ali ne moremo pošiljali, našli hi komaj sto za stanovanje pripravnih hiš. Dosti je stanovanj, v katere vam vojaki ne gredo za nobeno ceno; in tak je ves Breg, vsa vojaška in samostanska ulica in vsa okolica kapiteljska. Kandija pa ima najmanj trideset in sicer prav prostornih hiš, toraj h' za */8 manj, kakor jih je v mestu.« Najneprijetnejši posel jo imel pač oni mestni oče, ki je raz-vrščoval vojake po hišah. In s kom so mu je to plačevalo? — Z jezi i in sovraštvom ! (Idškodnina za take in jodnako sitnosti pak jo bila kaj majhna, le po jeden krajcar za prostaka na dan (Schlafkreuzer), pa še na to odškodnino so morali meščani čakati dostikrat po več let. Obilo vojske so izpraznilo vse državne blagajnice. Državniki so izumljali davek za davkom; ko pa vsi le še niso mogli pokrivati stroškov, obrnili so se do državljanov za prisiljeno vojskino posojilo. § 3. Prisiljeno vojskino posojilo. Prvikrat so je to posojilo zahtevalo leta 1794. Izogniti somu ni mogel nihče, kdor je imel le količkaj svojega. Za posojilo je dobil na svoje ime pisano potrjilo, ki pa je ni mogel prodati. Patent od 13. januvarja 1. 1794. je obljubil, da se bodo potrjila po končani vojski zamenjala za obveznice. A to je bilo neizvršljivo; država je bila v tolicih zadregah, da je dala naslednje leto po časopisih objaviti, da pričakuje od svojih upnikov kolikor mogoče velike pripomoči. Pričakovala je in poživljala naravnost, naj se ji posojeni denar daruje. Zato naj se oglasijo meščani s svojimi pobotnicami o posojenem denarju najpozneje V šestih, kmetje pa v dvanajstih tednih za obveznice. Kdor bo ta čas zamudil, prečrtalo se bo njegovo posojilo ter so razlagalo, kakor bi ga bil daroval. Oglasilo seje res veliko ljudi) prepozno, ki pa niso nameravali svojega posojila darovati. Bilo jih je toliko in vedeli so navajati take izgovore, da gosposke niso mogle ostati pri svoji prvi izjavi. Dale so 3'/jodstotne obveznice tudi onim, ki so določeni obrok zamudili. Avstrija ni nikakor računila, da bo vojska s Francozi trajala tako dolgo. Zanašala, so je na gotovo zmago in tej sledeči nagli konce vojske. Ihezdvonmo se ji jo /.dele, da ko posojeni denar mogla vrniti svojim državljanom že k 1795., a mesto tega je kila prisiljena leta 1797. potrkati Z nova pri njih. Lota .1797. je spravila posojevauje v pravilen red ter prisilila vsacega k posojilu, od kogar je hilo le kaj izsiliti. Posojati so morali po temle načrtu: Posestniki zemljišč, v prvi vrsti toraj grajščaki in razni cerkveni zavodi, farovži, samostani, opatije itd. so posojevale toliko, kolikor je znašal njihov »gosposki davek od zemljišč« d)ominical-contribution), kmetje pa le 30"/u svojega »kmečkega davka« (Rustical-ci >i i tri I ii it ion). Hišniki po mestih so dajali polovico odmerjenega jim hišnega davka kot posojilo. Celo hišniki, oproščeni sicer vsega hišnega davka, so morali posojati v isti meri, kakor drugi. Državljane, ki niso imeli nikaeega nepremičnega posestva, vendar pak gotove letni; dohodke, toraj: obrtnike, rokodelce in kapitaliste, je dejala vlada skupaj v jedcu razred ter jih imenovala »quarlum genus hominum«, izvzeti so bili iz tega razreda le duhovniki in uradniki, ki so jih obdavčili drugače. »Quartum genus hominum« je dajal posojilo od čistega letnega dohodka. Kdor ga je imel manj kot 100 gld., je bil posojila prost; od čistega dohodka 100—150 gld. so posojali po 4%, od 150 — 200 gld. po 6%, od 200- 300 po 8% in od 300 dalje po 12%. Vsakdo je moral svoje dohodke sam gosposki oglasiti. Nalašč za to postavljena »dvorna komisija vojsk i nega posojila« je pazila na to, da 80 se oglašali ljudje s svojimi dohodki pravično in pošteno. Ce se ji to ni zdelo, odmerila je posojilo sama. Cisti letni dohodek nekaterih ljudij, n. pr. malih rokodelcev, je bil dostikrat kaj majhen. Da bi si prihranila dvorna komisija pri nujnosti opravkov delo, naložila je rokodelcem in obrtnikom davek kar skupno, vsemu cehu. Ta ga je razdelil za tem med posameznike. Čudno! Vkljub hudim časom se je oglašalo mnogo novomeških rokodelcev z veliko večjim čistim dohodkom, kakor so ga res imeli. Dvorna komisija je pošiljala tako izjavo magistratu v odobravanje ali popravo. Magistrat jo bil pač o dohodkih bolje poučen, kakor komisija. V Opazkah, s katerimi je reševal izjave o dohodkih, nahajamo stavke; kakor: »N. N. nima niti polovice oglašenih dohodkov«, ali: »velika revščina«, ali: »vsa rodovina strada« itd. IK Kako to, da so oglašali ti ljudje večjo dohodke, kakor so jih res imeli, je skoraj neumljivo. Najbrže niso umeli, da je razloček med dohodki in čistimi dohodki; tla bi se bili v teh hudih časih i/, gizdavosti in nespametno nečinmrnosti delali bogatejše:, kakor so bili, skoraj ni misliti, a mogoče je, /lasti v Novem Mestu. Na vrnitev posojila/a kdo 1794. je mogla mislili država sede I. iS) 14. Dala je razglasiti, da se snu jo na ime pisano obveznico prodajati odslej tudi dalje, da se. smejo zamenjati, zastaviti ali kar hoče kdo ž njimi storili. Pripravljena je bila jih o vsaki priliki izplačati; zato je ustavila tudi njihovo obrestovanje 1. novembra k 1804. Rečeno je bilo, da bodo Zapadle vse obveznice, ki se tekom leta ne bodo pri državni blagajnici zamenjale za gotov denar. A predno se je moglo to izvršiti, začela se je zopet nesrečna vojska 1. 1805., vsled katere država ni mogla ne le nič vrniti, ampak bila narobe prisiljena jemati zopet na posodo. Isto tako se je godilo lota 1806., 1808. in 1809. Vrače vanjo se je vsled groznih nesreč, v katere je Avstrija zabredla, zavleklo celo do 1 1828. Koliko so posodili Novomoščani tekom onih nesrečnih let, ne vem povedati, računi so preveč zmedeni. Znano mi je le, da je posodil 1. 1794. »quartum genus hominum« v Novem Mestu 130 gld., leta 1795. (57 gld.; leta 1799. so posodili vsi meščani skupaj 350 gld., leta 1800.444 gld. 54 V4 kr.; leta 1807. 131 gld. 223/4 kr. Od leta 1805.—1808. in od 1. 1809.—1810. so posodili Novomoščani vsega skupaj 24.505 gld. 9 kr.; v tem je vračunjenih tudi onih 2000 gld., ki so jih izsilili Francozi od njih. Mnogo tega posojila, o katerem niso pričakovali, da ga jim bodo kdaj vrnili, darovali so meščani 1. 1800. za napravo vodnjaka na Velikem trgu. Zadnjih vrnjenih svot tega vojskinega posojila pa je malokateri posojevalec dočakal; izplačale so se jim še le 1. 1830. Po tem takem so ni čuditi, da jo nastala v Novem Mestu v početku tega stoletja tolika revščina, da je magistrat tožil 1. 1800.: »Indem bei dem herrschenden schweren Mangel an Barschaft schon dic Umsetzung (t. j. Umwecbslung) einer Banknote von 25 11. hierorts deri ausscrsten Schwierigkeiten, jene einer hbheren der platten Unmoglichkeit ausgesetzt ist.« £ 4. Zgodovina mestnega zbora (od I. 1740. 1809.). Tako globoko, kakor v vso droge razi noro meščanskega življenja, jo posegla vlada Mariji' Terezijo in Jožefu II. tudi v mestni zbor, Culi smo, kako neomejeno svobodo so vživala avstrijska kneževska mesta, dandesliirstliidie Sladici v prejšnji!) dobah. Bila so skoraj do dobra samostalne republike, ki so se same vladale tako, kakor se je njim zdelo najprikladneje. Le redko kdaj je moral vicedom, cesarjev ali knezov namestnik, vmes poseči, pa še takrat je storil to nerad. Sedaj joto prenehalo popolnoma. l*o nazorih prosvitljenega stoletja so se morali dati tudi mestnim zborom strogejši nadzorniki, kakor so bili vicedomi. Ker je bilo vse meščansko gibanje dejano v ozke ojniee, moralo se je to tem 1 x >1 j zgoditi tudi z mestnim zborom, ki je bil vendar povsod duša vsega življenja v mestu. To je doživel tudi novomeški zbor. Najimenitnejši osodepolui ukrep ga je zadel 1. 1747., ko jo dejala Marija Terezija zadnjega kranjskega vicedoma, grofa Orzona, v pokoj ter uvedla mesto vice-domske gosposko okrožno glavarstvo. Okrožni glavarji (Kreishauptleute), nasledniki vicedomov, so morali biti možje nove dobe. napoj eni z novim prosvitljenim duhom. Njihova dolžnost je bila skrbeti z največjo natančnostjo, da se uvode in spolnuje vse, kar ukazujejo višje gosposke. Brezobzirni (k> skrajnosti, posebno, če se jim je stavilo pri spolno-vanju njihovih dolžnostij kaj na j>ot, so bili okrožni glavarji navdušeni občudovatelji novega časa. čim vnetejši novotarji so bilk tembolj so sc prikupljali svojim gosposkam, a ravno tako neprijetni so postajali meščanom, ki so niso mogli tako hitro, kakor SO oni želeli, vživljati v nove naredbe. Pa kako bi bilo tudi pričakovati kaj tacega od ljudij, ki so jim bile stare razmere in navade svet/1 in priljubljene ravno zato, ker so bile stare. Lola 1747. je dobila Kranjska mesto jednega prejšnjega vicedoma tri okrožni' glavarje, jednega za Gorenjsko s sedežem v Ljub ljani, druzega za Notranjsko s sedežem v Postojini, tretjega za Dolenjsko s sedežem v Novem Mestu. Ž njim jo dobil mestni zbor kaj natančnega gospoda, Prigal se je za najbolj malenkostne stvari. Kako bi si bili novomeški gospodje prej kdaj mislili, da bo prišel čas, ko ne bo veljala njihova beseda čisto nič, ko vkljub svojim privilegijem in častitljivim svoboščinam ne bodo smeli brez glavarjevega dovoljenja iz mestne btagajnice potrošiti" niti najmanjše svete! Preje pa so s tisočaki gospodarili, kakor so hoteli. Kako bi si bili mogli misliti, da bo treba kdaj poprašati, smejo li na rotovžu popraviti okna ali vrata, ali dati popraviti streho! 1. Prvi okrožni glavar je bil Woli' Adam baron Erberg (1747.—1754.), ponosen in silovit mož. Za (kdo, pravi Rreckerfeldt, ni bil posebno vnet Glavne naloge, ki se mu je naložila, uravnan ja mestnih dohodkov, ni izvršil, prehitela ga je pri tem smrt. 2. Sledil mu je Maks baron Erberg 11754.—1761.). Za okrožnega glavarja tudi on ni imel drugih sposobnosti j, kakor da je bil prijatelj novodobnih nazorov. Bil je lieutcnant v polku generala Dauna ter se tam tudi odlikoval. Slekel je lieutenantsko opravo ter oblekel ono okrožnega glavarja, ki je imel dostojanstvo oberst-licutenantovo. O poslovanju ni dosti umel, kar tudi ni bilo pričakovati, a dali so mu v pomoč izvrstnega tajnika, Novomeščana Mikoliča. Erberg je nosil le ime, delal pa je Mikolič, »durch den aueh das Kreiswesen lediglieh dirigiert und betricben wurde«. V priznanje in plačilo za njegov trud so poslali pozneje Mikoliča kot okrožnega glavarja v Benj. Erberg ni dolgo glavaril v Novem Mestu; umrl je tu že 1. 1761, ter so ga v frančiškanski obleki pokopali V tukajšnji frančiškanski cerkvi v škapulirski kapelici.1) Tudi on ni uredil novomeškega gospodarstva. Storil je to njegov uradni pribočnik Ivan Žiga pl. Breckerfeldt, začasni naslednik prejšnjega glavarja Adama barona Erberga. Seveda je bilo to uredo-vanje sila težavno delo, ker ni vedel niti jedcu mestnih očetov, kakošni so mestni dohodki. Težavno delo je bilo končano še le leta 1760., ko je Maks baron Erberg že umiral. )5. Tretji glavarje bil Fran c bar. A p falter n (1761.— 1767.). Tudi ta mož ni bil na svojem mestu. Breckerfeldt pravi o njem: »Scin elastisoher < leist hatte die Kralt nicbt ge\vonnen, sich in dem \Virkungskreise nacb seinem inneren Vermogen ausdehnen zu kormen.« Storil je le, kar sta hotela tedanji vladar Kranjske iLandesrogierer), grol Henrik Auersperg in baron Josip Brigido. 1) Rreckerfeldt, p. 17. L. 1767. je zamenjal dolenjsko glavarstvo z gorenjskim, s katerega s*1 mil je umaknil 4. četrti novomeški glavar Ivan Karol pl. K las sena u (1767.—1783). Ta je glavaril v Novem Mestu 16 let. Bil je mož obilne vednosti in spretnosti ter neumorno delaven. Sreče pa ni imel. 0 njegovem času seje pričelo ko varstvo proti blaga jničarju Vaelavu Skubicu. Novomeščani so imeli Klassenaua radi; vkljub temu jo bil poklican v Ljubljano, pa ne kot glavar, ampak kot okrožni komisar, dasi tudi so mu pustili prejšnjo plačo. 5. Za njim je prišel v septembru 1. 1783. Ivan Ncpomuk Ursini grof Blagaj 11.783.-— 1786.), guhernijalni svetnik. Tudi lega glavarja se Breokerleklt ni ovesolil. Sodba njegova o njem je zelo trpka. »Dosedanji glavarji so imeli v svoji pisarni le po jednega tajnika in pristava, ki pa ni imel nobene plače. Blagajn so dali obilnejše osebje in obilnejšo plačo.« Poln trpkosti in uža-ljenja proti Blagajn, pravi Breckorfeldt o njem, da bi bil za orientalskega pašo bolj na svojem mestu, kakor za novomeškega okrožnega glavarja. »Kakor kmet poželjivo pogleduje po bogati strni, tako ta grof po žetvi, ki mu je cvetela o priliki, ko so razpuščali samostane ter odpravljali bratovščine in cerkve. Ko jc jel cimiti razpor med grajščaki in podložniki, pospeševal ga je nalašč in pristranski, kolikor je mogel. Bogata žetev mu je zorela pri kazenskih pristojbinah in drugih denarnih pritokih, ki jih ni mogoče natanjko nadzorovati.« Služboval je le tri leta in poltretji mesec, potem pa šel v pokoj. V njegovi dobi jc izgubilo mesto ozidje in stolpe ter moralo na njegovo povelje zidati z mestnim denarjem dragoceno, a čisto nepotrebno in skažeVio ledenico, ki je stala 1400 gld. Ker ni bila za nobeno rabo, prodali so jo za 1'30 gld.1) 6. Njemu jo sledil 19. decembra I. 1786. gubernijalni svetnik Ivan Žiga pl. Coppini (1786. - 1802.), mož prav po volji božji. Poštenost in možatost sta značili vsako njegovih početij na lom neprijetnem potu. 7. Na njegovo mesto je prišel mariborski okrožni komisar Ani bi ing, ki pa je kmalu umrl (I. 1806. ter se umaknil 8. baronu Mareneiju, ki pa je tudi že odšel 1. 180!). '.). V najhujšem času, v budi vojski s Francozi, je prevzel Vodstvo dolenjskega glavarstva jeden najbolj zaslužnih glavarjev ') Kreekerfcldt, p. 18 in li). Josip Ha ni bal grof Ilohenvvart, drugi sin Jurija Jakoba grofa llohenvvarta, ki je bil predsednik deželnega sodišča v Ljubljani. Hanibal Hohenwart je bil rojen 24. majnika 1. 1771. Vzgojal ga je njegov stric Žiga Ilohenvvart v Florenci. Žiga jo bil tam vzgojevalec poznejšega cesarja Franca II. Iz Florence je poslal Žiga svojega gojenca na Dunaj, da se izšola na vseučilišču. Tu se je seznanil s Karlom pl. Schreibersem, poznejšim dvornim svetovalcem in vodjo naravoznanskega kabineta To znanje mu je vžgalo veselje do naravoznanstva, medicine in montanistike. Svoje študije dovršivši se je podal na potovanje v Dalmacijo, da praktično pomnoži kun svojo naravoslovske vednosti. O tej priliki se je seznanil z Žigo Zoisom, ki mu je znal vneti le še večje veselje do te stroke. Menda prav zato, da bi bil bliže Zoisa, potegoval se je za službo okrožnega komisarja pri ljubljanskem guberniju ter postal to tudi 1. 1795. L. 1803., so ga poslali kot vicokapifana, namestnika okrožnega glavarja, v Koper. Zaradi njegovega domoljubnega in avstrijskega mišljenja so ga Francozi 1. 1804. v Trstu priprli ter ga z vojaškim spremstvom odvedli v Gorico k Masscni. Slabo bi se mu bilo godilo, ko bi ga ne bil rešil general Charpenthior. Cez 14 dnij so ga zopet izpustili. L. 1809. je prišel malo pred Francozi kot okrožni glavar v Novo Mesto. On je bil tisti, ki je dolenjsko črno vojsko v kratkem času spravil na nogo ter jo izvrstno organiziral. Kot poveljnik njen je otel 250 mož kočevskega in ribniškega bataljona neizogibnega pogina. Zato so ga Francozi v Ljubljani obsodili, da bo ustreljen; k sreči njegovi pa so sklenili Avstrijci prej mir. To mu je rešilo življenje. Ko so se Francozi polastili 1. 1809. Novega Mesta, ubežal je prednjimi ter odnesel seboj in rešil tako 1890 gld. 25 kr. mestnega imetja, ki ga je 1. 1811. poslal z Dunaja mestu nazaj.1) L. 1816. je postal Ilohenvvart gubernijalni svetnik v Benetkah. Štiri leta za tem je šel v pokoj, ker je začel In debati. Odslej se je bavil jedino le s tako priljubljenim mu naravoslovjem, s poljedelstvom in montanistike L. 1821. je ustanovil Ljubljanski muzej. Bolezen v nogi ga je k 184)5. prisilila popustiti vsako delo. 2. avgusta 1. 1844. jo umrl v Ljubljani čez 72 let star. Okrožni glavarji so imeli blag posel. V prvi vrsti naj bi bili zaščitniki in brani tel j i ubo/.ega zatiranega kmeta nasproti ošabnim ') Mestni arhiv. grajščakom, v drugi vrsti pa kolikor moč pomagali meščan«mi. katerim je nakladala vlada od leta do leta večje teže. Lepa prilika, pokazati SVOJe Ijudoljubjc, ponujala seje ravne v Novem Mestu, čegar prebivalci so mnogo trpeli zaradi razdrapanega gospodarstva mestnih očetov prejšnjih dob. To stvar urediti in /boljšati je dobil povelje že prvi glavar, Wolf Adam baron Erberg, a izvršil ga ni niti on, niti njegov bolni naslednik. Se le leta L760, se je dodelal tako zvani domestikalni sistem ali proračun o stroških in dohodkih Novega Mesta. § 5. Domestikalni sistem leta I760. Da se dožene, koliko ima mesto stroškov in dohodkov, osnovala je vlada posebno komisijo d!cetilications-( ommission), ki je po novih nazorih določila davek od pohištev, obrtnosti in druzih stvarij. Ta nova vreditev davkov so je /vala »der reetificatorisehe Anschlag«. Objednem je sestavila tudi navod. kako naj gospodarijo mestni očetje nadalje. Pri tem pa se je tudi mestni /bor zelč premenil. Vladi seje zdelo potrebno, število svetovalcev skrčiti. Občinski zastop je bil za Novo Mesto mnogo prevelik: saj se je sestavljal iz «4 ljudi j. Marija Terezija je skrčila to število na 17 glav: sodnik, osem notranjih in osem zunanjih svetovalcev; leta 1770. pa na devet Objednem so se izdale zanj«1 instrukcije, katerih se jim je bilo odslej natanko držati, a) Sodniku je bilo gledati na to, da se je sodstvo vršilo natanko in brez postranskih namer. Razglašal je v mestnem zboru vse odloke višjih gosposk ter skrbel, da so se tudi izrševali. Imel je drugi ključ od mostne blagajuice lor bil z blagajničarjem vred odgovoren za vsak primanjkljaj. Z blagajničarjem vred je skrbel za to, da so meščani plačevali svoje davke točno, in so se ti ravno tako točno pošiljali v deželno blagajnieo. Za zaostanke sta bila oba odgovorna, Skrbeti jima je bilo, da so se obresti naloženih kupi talov razdeljevale tako, kakor so zahtevali njihovi darovalci. Vsak, tudi najmanjši potrošek seje moral popreje v /boru skleniti, in so ta sklep predložiti okrajnemu glavarstvu v potrjonje in odobrenje. h) Blagajničarjev glavni posel je bilo pobiranje davkov; zaostanke so davkoplačevalci morali obrestovati po 10%, ftC pa je zaostanek zakrivil blagajničar, trpeti je moral to škodo on sam. — Pobiral jo najemščino od mestnih pristojbin, ki so se moralo v se dati n a j a v n i dr a ž b i v z a k u p. — Nadzoroval je mestne gozde, naroda! jih trebiti ter pazil, da ni posekal kdo v njih niti najmanjšega drevesa ali premaknil mejnikov. Proti plačilu se je dobila tudi paša v mestnih gozdeh, toda čegar Živina je napravila kaj škode, moral jo je povrniti. Račune je moral blagajničar vsako leto sproti polagati in ne 10 ali 20 let pozneje, kakor v prejšnjih dobah. — Zavoljo varnosti je moral vložiti 500 gld. kavcije. c) Z blagajničarjevim poslom je bil, toda le za par let, po L760. 1, združen tudi posel mestnega pisarja. V tej dobi je moral biti pisar že dobro izvežban pravnik. Izročena mu je bila mestna pisarna, vse nje knjige, pisma in listine. Zaukazan mu je bil strog red. Novomeški zbor si je moral prvikrat omisliti regi- straturo. Svetovalci naj hi bili, želela je vlada, Če ne Že učenjaki, pa vsaj branja in pisanja vešči. Ukazano jim je bilo pridno prihajati k sodniškim obravnavam. Malomarnežu je bilo zaŽUgano, da ga bodo izpodili iz mestnega zbora. Ta dolžnost je bila dosti težavna, kajti sodniške obravnave so se vršile vsak teden po dvakrat. Dva mestnih očetov sta hila celo še vrhu lega ogenjska komisarja iPeuereoinmissareh Skrbeli jima je bilo za varnost proti ognju. V tem poslu so se mestni očetje menjavali po mesecih. Sploh pa je bila to prva ognjevar-stvena naredba, ki jo nahajamo v novomeški zgodovini; vkljub temu. da je bilo mesto skoro vse leseno, se ni storilo v prejšnjih dobah prav čisto nič v tej stvari. Zdaj pa so o priliki (1. 1784.) celo nameravali omislili brizgalnico (Spritze). Plača mestnih očetov je bila kaj skromna: sodnik je dobival le 40 gld. na leto m najemnino od tako zvanega sodniškega travnika. [Glej str. 86.) Ker vlada ni marala pustiti mostnim očetom niti najmanjše stvari V lastni oskrbi, dala je tudi ta travnik v najem; najemnino jo spravljal sodnik. Svetovalci so imeli celo neprimerno malo plačo, notranji po b, zunanji pa po 2 gld. na leto, pa še ta se jim ni izplačevala iz mestne blagajne, ampak iz šesline na dva dela deljene Tischlerjeve ustanovo; v Ljubljani so isti čas služili notranji svetovalci po 30, zunanji po 8 gld. na leto. b ') Vrbovec, Ljuhlj. meščani p. 48. ,,Mutic;i" 1H'.M. Med svetovalci sta imela posebno plačo le blagajničar in mestni pisar ali sindicus, vsak po 75 gld. na kdo. Mestnih služabnikov je bilo malo. Najimenitnejši od njih je bil stražmešter iStadtvvachtmeister) s 20 gld. na leto. Navija vec mestne uro je služil vkljub temu, da si je moral olje za mazanje ure sam kupovati, po 4 gld. na kdo. mestni bobnar (Stadttambour) po 2 gld., vratar pri gorenjih mestnih vratih 10, pri dolenjih 14, in štirje močni in zanesljivi stražniki (Stadt-\v;"ichter) po 20 gld. na kdo. To so bili prave pare' Uporabljali so jih za vse; skrbeti jim je bilo za varnost proti ognju, o tržnih in semanjih dneh so pobirali na trgu merice od žita, soli, platna itd., če je bilo treba tlak popravljati, so bili oni jedini za to sposobni delavci itd. (lozdnega čuvaja (Forstknochtl je plačeval magistrat le z lesom. Plača vsega osebja, gospodov in služabnikov, jo znašala le. 404 gld. na leto. Ravno tako majhni so bili tudi drugi stroški. Mestu seje prodalo, kar se je le moglo v denar spečati: hiše, oba mlina, mestni mlin in mlin na Strmem I begu. ribji lov v Krki, travniki, veliko gozdov, KoChova pristavil v Bršljinu itd. V lastni oskrbi je ostalo prav malo nepremičnega blaga: rotovž, mestna vrata, vratarjevi hišica nad njimi, sedem stolpov in še par drugih malenkostij. Ostala je mestu še tudi nadalje kmečka gilta, »die Gilt am Land«, pa most čez Krko. Davek od vsega mestu ostalega pohištva in zemljišča je znašal le 104 gld. 24 kr. Za popravo mostu jo odmerila rektilikatorična komisija 50 gld. na leto, ravno toliko za popravljanje vseh mestnih pohištev z gimnazijo vred, toliko tudi za nasipanje cest in L60 gld. za popravo tlaka. Pri ustanovitvi gimnazije se je mesto dogovorilo s frančiškani, da jim bo za njihov trud pošiljalo vsak teden, izvzemši one dni, v katerih se frančiškani postijo, po 12 funtov govedine v samostan. To dolžnost je premenila komisija v denar ter naročila mestu plačevati za to 19 gld. 53 kr. Tekom let je sprejela mestna blagajna iz rok dobrodušnih ustanoviteljev in podpornikov velike svote, ki pa so do I. 1760. večinoma skoro vse izginile. Zasledovanje teh svot je bilo najtežavnejše, pa tudi najnevspešnejše delo rektifikatorične komisije, ki se je sicer s to stvarjo bavila, a naposled pa brez daljših ovinkov mestno blagajnico obsodila, da mora plačevati obresti za izgubljene kapitalo, seveda le za tiste, o katerih se je moglo dokazali, da bo se sploh kdaj nahajali, kajti mnogi so se izgubili brc/ vsako sledi. Te obresti so znašale 217 gld. 7 kr. (V prištejemo tem doslej imenovanim stroškom še hišni davek in davek, ki ga je pobiral blagajničar od obrtnikov, rokodelcev, krčmarjev in kmetov, mestu podložnih Iki so plačevali 307 gld. H kr. 2Vn vin.), vsega skupaj 1066 gld. 57 kr., znašali so stroški mestne blagajnice 2294 gld. 17 kr. v'n- Za pokrivanje stroškov je imelo mesto te-le dohodke: 1. Ves ravnokar imenovani davek . . 759 gl, 18 kr. 2. Kmečki davek (Dominicalcontri- hution von der Gilt am Land) 95 > 42 » 1V3 vin. 3. V najem dane pristojbine in sicer: a) vratarska pristojbina (Thorwartl-geldbestand) ... . . 12 gl. — ,kr. b) mesnica........8 » 30 » c) pečnica (Backofen).....5 » 6 » d) žitne merice (Comaunmasserei) . 100 » — > e) merice od sukna (Grope) in platna (Loden- und Lein\vandmassorei) . 10 » — » f) vinske merice...... 20 » — » i) mostovina in mitnina in »Biichsen-gehDod mitnice V Desnici inZdinji Vasi....... 520 » — » j) desetina od lazov (»Gereuter- zehent«).......2 » 33 » A;) opekarna..... 12 » — » /) pekarska pristojbina (Brodkam- mergefiille).......130 » — » m) davek od Lampičeve hiše . . 2 » 50 » n) taksa za vsprejem med meščane (Burgerstellung) ... . . 12 » — » o) telesni davek (Lcibsteuer) 8 » — » p) dominikalna kontribiieija od pro- danih gozdnih parcel . . . . 4 » f> » 2 v. 980 » 35 » 2 Neizgubljeni kapitali od Tischlerjeve in Wolleneck-ove ustanove, kollkpr jih je še ostalo, in od dobrodelnih namenov so nosili samo ... 14 » 54 > l*/8 » V deželni blagajnici naloženi kapitali . 63 » 48 » Dohodki od mestnega zemljišča in mestnih poslopij . . 250 > — »_ Vsi mestni dohodki so znašali . . 2316 gl. L5 kr. 2a/45 vin. » » stroški pa..... 2294 » 17 » Prebitka je bilo toraj...... 8l'gj. 58 kr. l37H/4()ri vin. S tem prebitkom naj bi se plačevali velikanski mestni dolgovi. 8 6. Mestno gospodarstvo po novem domestikalnem sistemu. Ta domestikalni sistem je bilo kaj površno delo. Mnogo dohodkov ni bilo nikjer vštetih, ravno tako pa tudi mnogo stroškovno. Dolgovi so rasli kar vidoma; gospodarstvo mestnih očetov je bilo zopet v kratkem tako nepravilno, da je izzvalo med ljudstvi »m silno nevoljo, ki se je z vso srditostjo zagnala v tedanjega bi a gaj -ničarja Vaclava Skubiea. Skubic je blagajničaril v Novem Mestu dvanajst let, od leta 1770.— 1782. ter polagal seveda zelo površne račune, ki sta jih pa odobrila oba, okrožni glavar pl. Klasscnau in cos. kralj, dvorno kuj igo vodstvu, kamor so se poslali v končno odobritev. Take površne račune pokladati je bilo takrat navadno povsod in ne le v Novem Mestu, to pa zato, ker SO jih pri c. kr. dvornem knjigovodstvu ravno tako površno tudi pregledovali. Dvanajst let je šla stvar tako daljo, kar se vname; velikansk vihar proti Škubicu in okrožnemu glavarju, ki gaje ljudstvo sumničilo, da streže1 Škubicu v roke. Vsakako pa mu je bil zelo naklonjen. Škubie je prišel v Novo Mesto s praznimi rokami, brez novcev ter si tu prigospodaril lepo imetje; ljudstvo je bilo prepričano, da z mestnimi dohodki. Sprožilo je zagrizeno pravdo proti njemu, zahtevajo, naj položi račun od vseh dvanajstih let, Meščani niso mirovali prej, dokler jim ni višja gosposka poslala preiskovalno komisijo v Novo Mesto, pred katero se je bilo Škubicu zagovarjati, A čez dvanajst let se že priletni mož ni mogel več spominjati na vse okoliščine posameznih stroškov. Po dolgotrajni in nečloveško mučni obravnavi je bil Skubic obsojen povrniti mestni blagajnici 8354 gld. 2(>kr., vrhu tega pa še presedeti tri leta v ječi. Prodali so mu vse imetje. Ker pa to ni vrglo toliko, doplačati je moral okrožni glavar Klasscnau, češ da je stroge! Škubicu v roke, 1291 gld. Vsa obravnava se je vršila z nepopisljivo zagrizenostjo; niti jodna Škubičeva trditev ni veljala, med tem, ko se je vsacemu meščanu in vsaki meščanki verjelo, kakor svetemu pismu. Po končani obravnavi in morebiti tudi že po prestani kazni 'česar pa ne morem odločno trditi), je napel Skubic v zvezi s Klassenauom, ki so ga prestavili v Ljubljano kot komisarja, pravdo proti mestnemu zboru, proti preiskovalni komisiji in proti pregledovaleem njegovih računov in jo je tudi dobil. Skazalo se je, da j o blaga j ni koval popolnoma pošteno! Vsi pri pravdi prizadeti so bili obsojeni povrniti Škubicu in Klasseuau-u storjeno Ikodo. Predolge pravde sit pobotal se je stari Škubic /. mestnim zborom za 2000 gld., pridržal pa si pravico, tožiti vse, ki so s svojim pričanjem pripravili ubozega moža na kraj groba.1) Mesto jo zabredlo vsled te pravdo v še večje dolgove. Vrhu vsega tega je pa postal za Škubicem nek Gottlieb Schevrer ros lak blagajnik, kakoršen so sumničili da je bil skubic Tudi ta je pokladal svojo račune celih 14 let, a dvorno knjigovodstvo, ki naj bi jih bilo pregledovalo, se^ ni zmenilo zanje, dokler se ni ljudstvo oglasilo z jednako tožbo, kakor takrat proti Skubicu. 8cheyrerju se je dokazalo, da je osleparil mesto za 1228 ghl. 7 kr.. 2947 gld. 44 kr. pa iz malomarnosti za mestno blagajnico iztirjal ni. Obsojen je bil to sveto ali iztirjali, ali jo pa plačati iz svojega ravno tako kakor onih L228 gld. 7 kr. A Schevrer se ni zmenil niti za jedno, niti za drugo; ko so meščani podrezali v tej stvari pri višji gosposki, izgovarjal se je, da je Vložil pritožbo. Dokler ta ne bo rešena, se ne meni o tem z nikomur, a še leta 1800. pritožba ni bila rešena. Med tem pa je (in to že do leta 178(5.) izginilo tudi onih 8354 gld., ki jih je mestni zbor iztržil za Skubičevo imetje prav do zadnjega krajcarja. Da, še več! Isto leto je imela blaga j niča celo že 125 gld. 30 kr. dolga. Ko je bilo mesto obsojeno povrniti Skubicu odvzeto imetje, zašlo je v najhujše zadrege;. Z mestnimi dohodki je bilo nemogoče shajati. Dolgovi so se kupičili drug na druzega! Mestni očetje so se lotili naposled ustanov, ker si drugače niso vedeli pomagati. Osoda ustanov. Na straneh 1)8 in 99 smo omenili mnoge ustanove, kojib kapitali so bili prepuščeni rokam mestnih očetov. Od svoje ustanovitve pa do prihoda Francozov so imele to ustanovo vse kaj žalostno osodo. 1. Straussovo ustanovo je dobil kmalu po njeni ustanovitvi kapitelj v svojo oskrb, kar je bila sreča zanjo. 2. Streho v a ustanova je bila že od svojega početka v rokah 00. jezuitov v Gradcu ter natanko vzeto ne spada pod to poglavje;. 3. VVolleneckova ustanova. Rektifikatorična komisija se je 1. L760. zastonj trudila zaslediti, kam so izginili novci za to ustanovo. Razšla se' je, ne da bi bila to izvedela. A vlada ni smela mirovati in ne pustiti, da bi stvar zaspala. L. 1785. so se jede1 ustanove in njihovi novci z nova preiskovati, 1) 0 priliki bom to prezanimivo pravdo na drobno opisal. Pis. a tudi sedaj ni komisija nič opravila. Mestna blagajnica je plačevala le beneficijatu po (H gld. 3] ki', na leto; toraj ki bila imela ustanova po tem računu takrat 1538 gld. gotovine. I. Mikičeva ustanova, <> tej ustanovitvi rektifikatorična komisija I. L760. niti /vedela ni, da se sploh nahaja, take so jo znali prikrivati. Druga komisija, ona od 1. 1785., je bila srečnejša; dognala je vsaj, koliko hi morala imeli kapitala, a kapitala samega ni bilo mogoče izvohati nikjer. 5. Melaijeva ustanova. Bila je popolnoma izgubljena. 6. koehova ustanova. U nji velja isto. kar o Melarjevi. 1 Jesena je hila jedino le gilla v Bršljinu. 7. T i s e h I e r j e v a ust a no v a. Lola 1760. je bilo od bogate le ustanove samo še 934 gld. mogoče zaslediti. Toliko si je namreč izposodilo mesto iz nje za svoje potrebe, a dolžnega pisma o tem posojilu .ni bilo nikjer. Leta 17Sf>. se je našlo poročilo o druzih L510 gld., ki si jih je izposodilo mesto, ali pa najbrže kak mestni oče, iz ustanove. Mestna hlagajniea je plačevala beneficijatu po bo gld. 26 kr. obresti za to posojilo. Tudi za to ni bilo najti dolžnega pisma. Dalje je zasledila ta komisija še 600 gld., ki so bili naloženi pri deželni gosposki, in 1000 gld., ki si jih je izposodil grajščak iz Starega Grada že 1. 1706. 8. Dilančeva ustanova je bila prispevek k doti dveh revnih Novomeščank lepega vedenja. Fundirana je bila v raznih desetinah. A teh desetin seje polastil mestni zbor ter dajal nevestam mesto denarja »ekspektance«, obljube, da se jim bo ustanova izplačala, kadar bo to mogoče. Zc do leta 1726. so imele Novo-meŠčanke čez petdeset taeib ekspektanc v rokah. Bile so seveda brez vrednosti in le slepilo za lehkovernioe. Ko je prišlo to vicedomu do ušes, je prepovedal izdajati ekspektance ter ukazal izplačevali ustanovo v gotovini. A čez par let se je to že zopet pozabilo. Kaj je brigalo mestne očete, da jih je Dilaneo prosil v ustanovnem listu »za pet ran Kristovih«, naj pazijo, da hode mogli dajali odgovor na sodni dan. L. 1760. je velela rektifikatorična komisija Dilančevo desetino prodali. Kupil jo je baron Žiga Zois za 2005 gld., ki pa so se naenkrat izgubili, kakor bi se bili udih v zemljo. L. 1761, že ni nihče vedel povedati, kam so prešli. Mesto je bilo obsojeno plačevati obresti od izgubljenega denarja, a le 51 gld. Tudi leta 1785. so ni moglo nič najti. Komaj pa je komisija odšla, ustavili so takoj celo izplačevanje onih 51 gld. Od 1.1785.— 1799. ni dobila nobena nevesta nili bora. odi. 17(.i!l. 1802. so ustanovo zopet razpisavali, potem pak so bile obresti z nova ustavljene do letu 1827. Dohodke jo spravljalo mesto ter plačevalo ž njimi do prihoda Francozov svojega sindika. Francozi so pripisali ustanove domenskemu zakladu. Po njihovem odhodu je mesto zopet porabljalo obresti, L. 1821. je moralo sicer vslecl višjega povelja ločiti račune to ustanove od druzih mestnih računov. Vendar pa je tudi za tem obresti uporabljalo za svoje potrebščine. L, 1826. je; [»rešilo, naj bi se ustanova odmenila za dekliško šolo, kar pa se ni dovolilo. Redno izplačevati se je pričela pa zopet I. 1827. Takrat je imela 1085 gld. v obligacijonih, 325 gld. 56 kr. v bankovcih dunajske' veljave, 810 gkl. 51 kr. pav kovanem denarju iMetallmiiiizoj. Odslej, kakor se vidi, je ostala ustanova dobro urejena ter imela n. pr. I. 1800. 2174 gld. gotovine. Le zaradi tega ali onega juridičnega vprašanja so nastajala časih še nasprotstva med magistratom in okrožnim glavarstvom. Dognano še ni bilo n. pr., ali se sme Novomeščanka oglasiti za ustanovo še tudi več let po svoji možitvi, ali kako naj se porabi, če se katero leto ali celo več let zaporedoma ne oglasi nobena zanjo; dalje: če je dovoljeno razpisati katero leto tudi več kakor samo dve ustanovi itd. V zadnjem oziru niso bile gosposke vedno istih mislij. Časih so jih razpisale po tri. štiri, celo pet v jednem letu. Tudi sedaj še niso odpravljeni vsi pomisleki glede jedne ali druge stvari pri tej ustanovi. Kakor z Pilančevo, godilo se je pozneje; tudi z Tischlerjevo ustanovo. L. 1797. je vedela vlada prodati tej ustanovi vse nepremično blago. Oel 1. 1785.— 1793. so se porabljali nje^ dohodki za mestne potrebe. 22. julija 1801. se* je nje imetje združilo s Ibnekmi meščanskega špitala, kije imel takrat 7821 gld. gotovine. Končno so je uravnala še le l. 1820. Meščanski špital je imel S195 gld imetja. Novemie-ščani so dokazali, da so do dobra nesposobni gospodarji, a priznati se' mora. ela so tudi zahteve' prosvetlje-nega absolutizma mnogo pripomogle k slabemu stanju mestnega imetja, okrožni glavarji so postopali kakor despoti ter nakladali, brez ozira na revno me-sto. zedo mnogo in dostikrat nepotrebnih stroškov. Naslanjajo se> na predpise prosvetljenega stoletja so zahtevah, naj postane' Novo Mesto kakor kaka rezidenca. i:-ir> Ivan Vrhovcc: Zgodovina Novega Mesta. Tako se je spomnil u. pr. glavar grof Blagaj, da mesto Se nima ledenice. Zaukazal je sezidati jo takoj. Mestni očetje so se; sicer temu upirali na vse kriplje, a zastonj. Ledenica se je morala sezidati in to po načrtih glavarjevih. Stala je čez 1400 gld., a ko je hila gotova, ni bila za nobeno rabo. Koliko so stale druge; stavbe, ceste, mostovi in razne nepotrebne poprave, ki jih je ukazala zdaj ta, zdaj una gosposka! Magistrat je tožil 1. 1800.: »Ukazovali so take nepotrebne stroške ljudje, ki jim ni bilo prav nič do tega, ali si mesto opomore, ali pa popolnoma propade, Redno smo polagali račune, a gosposke so jih prezirale. Ko so se pritoževali reveži, da ne dobivajo pristajajoči!) jim obresti j, posegle so gosposko po ustanovinskih kapitalih, mesto pa obsodile, da naj plačuje obresti. Kako bi le moglo to sedaj, ko mu je še preje bilo nemogoče, ko so bili kapilali v njegovih rokah! Pomagano ni bilo nič; reveži toraj tudi odslej niso dobivali ničesar. Z Gottliebom Schey-rerjem je imelo mesto čez 5000 gld. škode, a še do danes ni dobilo povrnjenega niti bora. L. 1796. je bilo treba plačati Klas-senaua. Mesto je moralo, da plača vsaj nekoliko lega dolga, \ /.< I i 600 gld. na posodo. L. 1797. so stali potrjeni sejmski privilegiji 130 gld. Ko se je pomikalo k 1797. skozi mesto silo veliko vojaka, morali smo most in ceste štirikrat v letu popravljati, najemniku mostovine pa popustiti velik del najemnine.« Teki davka od mostovine ilicmanerizgeld) ni moglo mesto več plačevati. Od leta 1790.— 1798. je ostalo za 1207 gl. 30 kr. na dolgu. Višji uradi so žugali, da mu bodo vzeli mostovinsko pravico, če ne plača. Magistrat je odgovoril, da ne more več shajati, ('o mu višji uradi nočejo pomagati, da bi n. pr. iztirjali od Sehev rerja vsaj nekoliko njegovega dolga, potem naj vzamejo mostovino v božjem imenu 1 In res! Vzeli so jo še tisto leto, ter je niso mestu nikdar več dali nazaj. Prisodili so jo najprej cestnemu fondu, potem pa bankaliteti, Magistrat ni pričakoval, da ga bodo tako hitro za jezik vjeli. Napel je vse žile dobiti mostovino zopel nazaj, plačal ves zaostali davek še 1. L801., a zastonj. L. 1807. je vzel erar most brez kake odškodnine popolnoma v svojo lasi. Prodno se poslovimo od magistrata, bedi še povedano, da je guhernijalni odlok od .'k lebruvarja leta 1784. vzel dotedanjemu mestnemu sodniku ta naslov, ter ga zamenjal za »(lerichtsver-vvalter«, namestnik sodnikov. Odslej so volili namestnika ne za jedno leto, kakor minula stoletja, ampak na tri, od 1. 1788, pa na štiri leta. Magistrat je štel odslej pel oseb, kojih gospodarstvo je nadzoroval meščanski odbor |der biirgerliche A.US8chU88) sestavljen iz dvanajst glav. Njegov posel je bil pregledovati račune. Tako je bilo odpravljeno starodavno, čez 400 let staro, čestit-ljivo dostojanstvo mostnega sodnika. Ker so sodniki druzega mesta v deželi za zgodovino Kranjske vsakako važni, navedeni naj bodo lu oni, kojih imena se mi je posrečilo zasledili. L382, 1427. I I'. 17. i m. 1521. 1521. 1542. 1548. 1550. 1553. 1561, 1562. 1566. \ 1567. j 1568. 15(59. 1570. 1580. 1581, 1582. 158:5. L584. 1585. 158(5. 1588. L589. 1591, 1593. Martin LinsacJc. Primus Landmann. Meri (Martin) CinJcšič ( 'i Hišic ('Jchimschilsck). Matej ('tsir.1) Ir. Schumpel. Flor. Lambert. Miha Viir. Jurij llcinulseha. Pavel Sparcr. Jakob Gričar. Tomaž Kaldsckmidl. J al; ob Krenčevič. Franc Krenčevič. Jakob Krenčevič, Jurij Miklič.*) Valentin Oster a olj. Tomaž Moser. Simon Schinnagcl TUrastnus Scheiter. Jurij Jursehc (Jitrčc). Jurij Jial). Jurij Glavar. U. 1600. 1(504. 1(50(5. 1(507. 1608. 1*509 1612. 1613. 1(518. 1621. 1(527. 1(529. L633. 1634. 1(540. 1649. 1650. 1651. 1(552. 1653. 1(554. 1655. 1(55(5. 1657. 1658. 1(559. 1(5(50. 1(5(51. 1662. Jurij Dirlae. Cestnik. Jurče linah. Andrej liottrr. Jakob Kramar. Peter Garttvin, Pavel Cestnih Adam Gritsehcr, Lorenc Grivitg. jurče }>l. Liictjg. Hlač Taillcr. Jurij Kern. Matija Tlako ta. Jakob Kramar. Vil ji nt Mausratnel. David Delmor. Henrik Kock. Adam Tcxlor. Ivan Koch. Leonard Melar. Ivan Kock. Leonard Melar. le. Jurij pl. Geiersfdd. ') Mitllieil. IKl. Geigersfeld. Matijo Langer, J ari] pl. Geigersfeld. J arij Jakše. Andrej ViedHcr. L 'linij pl. (leitji rsfeltl. Andrej Fiedler (Fie- deler). Miha Mrhar. Leopold Thurner. Jurij pl. Lauschrnliof. Jurij PerSb, Ivan Oadei. Mirko Rajoni. Jurij Perše. Leopold Fiedeler. Jurij Perši. Ivan Koeh. /ran Koehner. Ivan Koeh. Nikolaj Liskntin. /run Koeh. j Jurij Marin. Nikolaj Liskutin. 1701. 1702. 1703. 1704. 1705. L706. 1707. 1708. 1709 1710. 1711. 1712. 1713. 1711. 1715. L716. 1717. 1718. 1719. 1720. 1721. 1722. 1723. 1724. 172."). 1726. 1727. 1728. 1729. 1730. 173.1. L732. 1733. 1734. 1735. 1736. L737. 1738. 17:59. Nikolaj Liskutin. Iran Koeh. Maks !■',!< k, !i>r< nner. Jernej Delmor. Iran \\'tn/ko. leten Koeh. Ferdinand Pt rše. Filip Derganšeh. Ivan Kriitnan. Ferdinand l'< rše. Fran Fričko. Martin Finih. Josip Korak. Daniti Ferš,. Vaeltiv Fričko. Martin Finih. Vaclav Fričko. Jurij Samuel, Josip Novak, 171"). ] hrane Ignac Pote. 1740. 1711. 1712. 17 43. J 744. 7 i.) 17 Ki. 1747. 1748. 1740. 1750. | 1751. | Jurij Samuel. Matiju Drbls. Franc Josip Langer 1752. I 753. 1754. 1755. 1756. J Ignac Pote. 1757. 1758. 1759. 17o dva ])losa, jednega [tustno nedeljo, druzega pustni torek. Pri njem je moral biti vsak ples o polnoči končan, kar za plese na rotovžu ni veljalo. Dalje je plačal za plesno pravico samo dvajset krajcarjev, nasprotno pa se mu je zažugala huda kazen dvajset tolarjev, ko bi so prigodilo kaj nerednega. Tudi gledališke predstave so se vršile na rotovžu^ vendar pa tudi drugje, .leden okrožnih glavarjev jo pa dovolil, da so smeli vojaki prirejati gledališke predstave celč v gimnaziji, v sobi, v kateri so sicer petošolci in šestošolci opravljali svojo marijansko pobožnost. Gledališke predstave se se prirejale že v prejšnjih časih, že v dobi Karola VI., kar smemo sklepali po jedni njegovih prepo-vedij. V nji so bili navedeni vsi dnevi, o katerih se ni smelo niti v gledišču igrati, niti se osnovati pelje, godba ali kaka druga veselica.'] Do I. 17!hJ. je imelo mesto le jediio kavarno; kavarnar se je zval Gašper Tesio iz Milana; to kdo pase je "glasil za to obrt še neki Ivan Makar; proti temu pa se je Tesio postavljal na vse kriplje po robu, češ da dva kavarnarja nikakor m' moreta shajati. ') Ti dnevi so bili: 1.) vsak petek, 2.) v advenlu dnevi od 14. decembra dalje, 8.) Sveti dan, 4.) ves post, 6.) Velika nedelja, (i.) Križevi teden od srede do BObote, 7.) Uinkoštna nedelja, H) praznik sv. Trojice. oktava sv. Rešnjega Telesa, 10.) prazniki in predvečeri praznikov Matere llozje, 11.) kvaterni dnevi, 12.) dan Vseh svetnikov in njega predvečer, I."-.) dan sv Treh kraljev, 14.) 1. in 4. oktober kot rojstni dan iti god cesarja Karola VI., la.) 28. avgust in 15). november kot rojstni dan in god ranjke cesarice Elizabete Kristine. Vendar nahajamo še isto 171)2. leto dva kavarnarja, razven Tesio še Franeesca Marchose. Marsikateri dogodek priča o tem, da se jo gibalo življenji! meščanov v kaj skromnih razmerah. Tako čitamo n. pr. 1. 1800., da so si najeli meščani črednika (Stadthirt), ki je gonil meščansko goved na pašo. Za to je dobil od vsacega repa po jeden goldinar na leto, na hrano pa je hodil po hišah, od jodne do drugo. Pogodbe s črednikom so delali meščani na rotovžu vpričo mestnih očetov. Po ulicah so švigali ljudje po noči z gorečimi trskami, s katerimi so si svetili tako pogostokrat, da je moral magistrat to razvado 1. 1800. ostro prepovedati. Tobak so kadili v Novem Mestu še leta 1803. kaj po malem, kajti "magistrat je izdal naslednji oglas: »Opazuje so, da je postalo kadenje tobaka v tem mestu na javnih prostorih, med hišami in na trgu že prav nekaka zabava. Zato bodo mestni stražniki vzeli vsacemu, bodi si katerega stanu in dostojanstva koli, Ivo ga bodo prvič zasačili, pipo — smodek takrat še niso kadili, — drugič pak ga bodo odpeljali v jedo, kajti lehkomišljen človek ne zasluži nobenega prizanašanja.« Pošta. Pošta, o kateri sum rekli, da se je uvedla v Novem Mestu že konec XVI. ali najpozneje v prvih letih XVII. stoletja, se je ohranila tudi še v XVIII. stoletju.1) 29. novembra 1798. leta je kupil Josip pl. Fichtenau od Antona Krenna to pošto za 2500 gld. Za prevažanje pošte je dobival Fichtenau polovico pisemske poštnine (den halben Briefporto) in letni priboljšek 150 gld. Ko so razglasili cesarske urade poštnine proste, je dobival tudi za te odškodnino, za vse skupaj 303 ghl. L e k ar ne. Proti koncu stoletja ste se v mestu nahajali dve lekarni. l) Leta 17(>t). je bila nekoliko prestvarjena, kajti dotični odlok je javljal: »Es wird eine Post von Laibacb nacbber Karlstatt aufgestellt und zvvar die < rsle St&tion za UnlerbosendoiT bel Fedran, die zweite zu R.udolfswert bei Herrn Pober, die dritte zu Mottling bei Herrn Verlinscheg.< Izraz: ,es wird eine Post . . . aufgestellt.' bi nas utegnil navodili na misel, da je poŠta do 1. L769. prenehala. In tudi neka druga listina »Information des Josef Fichtenau hinsiclil.licli der Erblichkeit der Poststalion Neustadtl« kaže z nekaterimi izrazi nato, n. pr. »1. Die im J. 1769. errichtete Post in Rudolfsvverth (Neusladtl) haben die Vorbesitzer Joh. Nep. Pober, Joseph und Fran/. 11/irti. ilann Anton Krenn.....erblich vererblich zugleich mit dem Verkaufungsrechte . . . besessen.« Toda iz drugih poročil sledi, da pošta novomeška ni nikoli prejenjala, ampak so jo takrat le-temeljito prestvarili. „Matic»" 18U1. 10 Občeval ni jezik je bil med meščani večinoma nemški, če je res, kar je sporočal leta 1785. magistrat, ko jc dejal: »Dve tretjini vseh meščanov govorita nemški; mnogo od njih jih slovenskega (krainerisehe Spraehe) celo nič ne ume.« — Iz tega uzroka jc prosil magistrat, naj bi se pridigo val o po cerkvah mimo slovenskega jezika tudi nemški, kar se do takrat ni zgodilo; a ravno ta dostavek dokazuje, da je magistrat pretiraval, kajti ni verjeti, da bi bili dve tretjini meščanov, čc ste bili res nemški, do takrat brez nemške pridige. Najbrže jih ni bilo toliko Nemcev. Isti magistrat pa je o drugi priliki poročal svoji višji gosposki, da se cesarski odloki na štirih krajih mesta objavljajo z bobnom. Iz nemškega jezika jih prevaja v slovenski jezik mestni pisar. A govori se v Novem Mestu že toliko nemškega, da v par letih tega več ne bo treba. S tem se zlaga tudi neka druga vest, ki se nam je ohranila za jedno naslednjih let, za 1. 1788. Nemški tujci so tudi takrat, dasiravno jih je bilo manj kot domačinov, imeli v mestnem zboru prvo besedo. Zato so se pritožili domačini, češ, da se zaradi vpliva pri volitvah navzočega vladnega zastopnika in komisarja volijo v uustni zbor skoro zgolj Nemci. Prosili so, naj vlada ukaže voliti v mestni zbor vsaj polovico domačinov, Kranjcev. Toda od okrožnega glavarstva je došel odgovor: če se bodo mestni očetje spomnili še kedaj kaj tacega, jim bo kazen gotova. V prejšnjih dobah, in tudi še v XVIII. stoletju, je bila Kranjska za tujce kaj mikavna dežela, ki je obetala obil in gotov dobiček. V gostih trumah so se vsipali vanjo, napolnili si žepe ter ž njimi odhajali, od koder so prišli. Ljubezni do Kranjske in do mesta samega pri teh ljudeh ne smemo iskati. Kdor hoče notranjo zgodovino Novega Mesta prav razumeti, prav presojati sebično gospodarstvo mestnih očetov, ne sme pozabiti, da mu jo opraviti s tujimi ljudmi, kojim jo bil le njihov blagor na mari. Od tod tolika hitra prememba priimkov; komaj jeden rod (jedno generacijo) srečujemo v obče ista imena meščanov; od tod pak je tudi razlagati, da so nahaja med sedanjimi meščani toliko ljudij z nemškimi imeni. Sc-le po dobi Jožefa II. jo postalo meščanstvo stalno je, to se pravi od takrat dalje, ko obrtnost in rokodelstvo nista imela več zlatega dna, kakor popreje. Ravno v dobi Jožefa II. so se hišniki kaj hitro menjavali in sicer iz dveh uzrokov: prvič zato, ker so po naredbah Jožefa II. rokodelstvo, obrt in trgovstvo postala skoraj popolnoma prosta in vsakemu pristopna; drugič pa zato, ker je bil 1. 1784. odpravljeni takozvani »Einstandsrecht« (glej str. 113 in 114). Ker v vedno bolj pešajočem mestu nista trgovstvo in obrt zlasti odslej več obetala tistega dobička, kakor šc malo poprej, so prejšnje rodovinc ali obožale ali pa proste volje prodale svoje hiše. To nam celo jasno spričujeta dva imenika hišnikov novomeških. Vjednem so vpisani hišniki od 1. 1772., v drugem oni od 1. 1792. Leta 1772. je štelo Novo Mesto z vsemi javnimi poslopji, toraj cerkvami, samostanoma, vojašnico itd. vred — 267 številk. V imeniku od 1. 1792., ki je toraj le za 20 let mlajši, se čita le še 78 istih imen, kakor v onem od leta 1772. Vse drugo hiše so prešle ta kratki čas v roke drugih rodovin. če pa iščemo v tem imeniku tudi še imena sedanjih hišnikov, kaže se nepričakovana prikazen, da se je do današnjega dne ohranilo samo še 13 hiš v tistih rodovinah. Vso druge so izmrle ali odšle ali pa obožale. čez sto let stare hišniške rodovine, ki so toraj vpisane že v imeniku od 1. 1792., so le šc: Langer, Kalčič, Grm, Luser, Papež, Kastelic, Zupančič, lirunncr, Grciland, Kraus, Surz, Wolf in Žitnik. Vrhu teh se nahajajo, dasitudi niso več hišniki, še nekateri potomci hišnikov 1. 1792.; tiso: Muthvvcis, Mohorčič, Sevfert, Kusehmann, Skola, (iregorič in Rizzoli. Če pa pogledamo v imenik od leta 1772., srečamo v njem samo še osem prednikov sedanjih hišnikov. To velja za dobo Marije Terezije. Za prejšnji! čase je hitra prememba v imenih rodovin težje dokazati, ker je prvo ljudsko štetje ukazala še le Marija Terezija, pa le pri tem so imenoma šteli iz vojaških ozirov le moške. Imenik hišnikov za XVI. ali XVII. stoletje bi so dal sestaviti po davčnih knjigah, a tudi te SO se pogubile. Vendar menim, da sodba moja o hitri menjavi rodovi nskih imen ni napačna, če pomislimo, kako malokrat naletimo pri obilih imenih, ki se v tej zgodovini omenjajo, na imena istih rodovin. P>rcz dvoma bi se morala taka imena kazati v vrsti mestnih sodnikov, kajti mestne sodnike se volili le iz najodličnojših rodovin; najodličnejše pa so bile vsakako le take, ki so bivalo že dolgo časa v mestu. A od tacih jih nahajamo lo malo. Imenik mestnih sodnikov nam kaže, da je bila jedna tacah rodovin, ki je živela v mestu dalj kot jedno stoletje, Koehova, razven njo so imenovati za XVII. in XVIII. stoletje šc Langorjeva, Peršetova in Novakova. Imenik iz 1. 1772. pa nam spričuje tudi, da ste so od rodovin, iz 10+ katerih so kdaj jemali sodnike, toraj od starih rodovin, ohranili do tega 11772.) leta le še rodovini: Langer in Riefl". Po letu 1792. se je menjava rodovinskih imen za dalj časa precej ustavila; od 1. 1819. pa so se jela zopet tako hitro premiji jati, da nahajamo n. pr. danes med imeni hišnikov le še 41 tacih, kakoršne čitamo leta 1849.; a to kdo je štelo mesto 231 hišnih številk !z javnimi poslopji vred), med tem, ko jih šteje danes 241. Hitro menjavo posestva dokazuje tudi (o. da od vseh rodovin na Velikem Trgu in v njemu bližnjih ulicah ni razven Fichtenau-ove, Luserjeve, Grmove, Jeiovskijeve in Jenknerjeve nobena čez301et v posesti sedanjih svojih hiš. l*o tem kratkem skoku v stran se vrnimo zopet k svojemu glaviiemu predmetu g 8. Frančiškanski red. Prosvetljeni absolutizem jo nakopal tudi frančiškanskemu redu marsikatero nepriliko na glavo. Leta 1748. bi bil skoraj izgubil dohodke Lonkovičevega darila, ker ni mogel z listinami dokazati, kedaj in kako je dobil to pravico. Vendar se mu je po velicih težavah posrečilo, ohraniti jo. In odslej so prihajali od višjih gosposk od leta do leta nepri-jetniši ukazi. Marsikateri vzdih in marsikatera trpka beseda kronistova nam kaže dosti očito, da so frančiškani dobro čutili, kakošna sapa je začela pihati in da se v nji napovedujejo hudi, viharni časi. Frančiškanski kronist je vestno zasledoval pota. po katerih je začel hoditi prosvetljeni absolutizem ter zabeležil vsak le količkaj važen in samostana dotikajoči se ukaz višjih oblastij. Slom se ne bomo dalje ukvarjali, ker so tO stvari, ki so se tikale vseh samostanov in druzih cerkvenih zavodov v Avstriji; svojo pozornost pa hočemo obrniti povelju, da naj predloži samostan izkazek o imetju in svojih dohodkih. Frančiškani so storili to 1. 1702. Tekom let so se porabile nekatere ustanove za neizogibne poprave cerkve in samostana, druge pa same po sebi jenjale, ker dediči ustanoviteljev niso hoteli plačevali izgovorjenih obresti]. Za ustanove so bili naloženi naslednji kapi tal i: 1. Ustanova Neimenovanega v znesku gl. 500'— dež. velj. 2. » Leonarda Mellar-ja » » « 1772'13 » » 3. » Andreja Kosler-ja » » » 200"— » » 4. » Lorenca Jiaab-a » » » 317'46 » » 5. Ustanova /rana Ganser-ja V '/ .nosku gl 500 — dež, vel <>. M Katarine Schitjeld-ove » » )> 1 ()()()•— n 7. )) Daniela Schitfeld-a » » 1800- — )> 8. )) Andreja Sneli iz-a » » 1500 — » 9. » Filipa rot. Frangipani-jeve naložena v 1 'ogancih ; » 100-— » 11. Eve Ff. Parade iser-jeve naložena v Pogancih; » » 250 — » 12. » Ferdinanda Morda.v-a naložena, v 1 Irinu; » » )) 1000 — » L3. Marije pl. Mosbadi-ovc naložena na (h dem ; » » » 100 — » 14. » Konštancije Wolf - ovc nal. p. zatišk.sanv »si.. 1000-— » 15. » Nikolaja Fedrigi -ja naložena v Mol liki. » D » 300 — Vsi kapital] so znašali nemške veljave I0,581gld. 19 kr.; obrestij 543 gld. 2b' kr., za katere so opravljali frančiškani na leto po 916 maš. Dalje izvemo iz tega izkazka, da je živelo v samostanu takrat 16 duhovnikov, in sicer: jCden gvardijan, jeden bivši provineijal, jeden vikar, jeden učitelj gojenec v (magister deren jungen Cleri-corum itn geistlichen Leben und in der kk">s(erliehen Zueht), dva lectores philosopbiac (učitelja sedmega in osmega gimnazijskega razreda), trije gimnazijski profesorji, štirje očetje pa so hodili na biro ter opravljali notranjo in zunanjo službo božjo, šest jih je bilo klerikov, jeden terciarij in S bratov (kuhar, krojač, bolniški strežnik in drugi v vsakem samostanu potrebni rokodelci); razven teh pa še trije posvetni posli, kojih jednemu so odkazali dela v lekarni, druzemu v kuhinji, tretjega pa, ki je bil na pol slep, so redili iz usmiljenja. Že 1. 1764, so frančiškani zvedeli, da so sklenili možje pro-svctljenega stoletja razpustiti tudi v Avstriji vse rede, v prvi vrsti pa beraške. v Novem Mestu toraj frančiškanski in kapucinski red. Ker se je tej prosvetljcni gospodi zdel izkazek prepovršen, zahtevala jo 1. 17(14. lmtančnejšega ; zlasti je hotela zvedeti, koliko vrednosti imajo milodari, kijih naprosijo frančiškani tekomjednega leta. Iz odgovora izvemo, da so pobirali frančiškani spomladi maslo, po letu pšenico, v jeseni mošt, po zimi pa ajdo in sicer pet milj na okolu do Zatičine. Kostanjevice iti Polšnika (Billichberg). Na tem prostoru so se nahajale fare: Krka, Št. Vid, Sv. Kri/, Trebnje fkjer pa mošta niso pobirali), Ifino, Žužemberk, Dobernif^. Št. lluport, Mokronog, Šmarjeta, Skocijan, Št. Jernej, Št. Peter, Pela Cerkev, Šmibel in Mirna Peč. V Me tliki in Semiču so pobirali le mošt, v Kočevju in kočevskih 1'arah pa le sočivje. V bližini samostana so so priporočali za repo in zelje, v mestu samem pa so pobirali po enkrat v tednu kruh in enkrat v lotu, o postu, sveče (mimogrede naj se pove, da so jih nabrali vselej kacih 800). — To je določil 1. 1719. shod vseh gvardijanov. Frančiškani so gospodi odgovorili, da v številkah ne morejo izreči, koliko merijo, vagajo in so sploh vrtnine tekom jednega leta nabrane stvari. Kajti reveži, dejali so, nimajo navade podarjene jim stvari ceniti, meriti in vagati. Vrhu tega je obilica teb stvarij kaj različna, ter se ravna po letini, dobrih rokah darovateljev in njihovi naklonjenosti, če nastane v samostanu pomanjkanje, skrbi za najpotrebnejše stvari duhovni oče (der geistliohe Vater). Grajščine ali dobri prijatelji so frančiškanom tekom leta le redko kedaj poslalo kak dar »in natura«, a če so ga, ga frančiškani niso cenili in ga ne dejali morebiti v kak račun, ampak ga porabili, kadar je prilika nanesla, kakor delajo to pač vsi reveži. Gosposke s tem odgovorom niso bile zadovoljne, ampak so zahtevale številk; zato so cenili frančiškani sami ter dejali, da potrebuje samostan za 32, oziroma 35, v njem živečih ljudij in za obile reveže, ki v enomer trkajo na samostanska vrata, pač 200 mernikov pšenice, ravno toliko ajde, čez 300 veder vina, in, ker je več kot polovica dnij v letu postnih, najmanj 9 centov masla. A tudi ta izkazek ni zadostoval; gosposke so pritiskale vedno bolj na večjo natančnost in samostan je moral predložiti take izkazke še nokaterikrat: 1. 1770., 1772., 1775., 1782., 1784., mod tem pa se je vedno tresel, da mu dospe zdaj pa zdaj v roke dekret, ki mu bo naznanil, da jo razpuščen, zlasti, ker so dan za dnem prihajali ukazi, ki so se vtikali v najbolj notranjo in samostanske stvari. Lota 1776. se jim je prepovedalo sprejeti še kdaj kacega terciarija, leta 1783. so morali razpustiti zasebno VII. in VIII. šolo v samostanu in poslati svoje gojence v Ljubljano; isto leto so morali razpustiti tudi na gimnaziji bratovščino Matere Požjc, koji se je pobralo vse, kar je imela cerkvene posode, obleke in orodja. Leta 1784. so zatrle gosposke vse bratovščine sploh; v samostanski cerkvi se je nahajala samo še škapulirska bratovščina. Vzeli so ji vso imetje: 600 gld., ki so bili naloženi pri deželski gosposki v Ljubljani za sv. mast1 za umrlimi udi bratovščine, in 215 gld. iz pušice, shranjene v samostanu; daljo tri srebrne krone s podobo Matere Božje, dve srebrni žezli, zlat kolar, kolar iz pravih biserov, deset oblačil za to podobo, svileno zastavo, z zlatom prešit škapulir in več druzib stvarij, ki so jih leta 1785. na očitni dražbi prodali. Med tem pa so prihajala tudi že poročila, da se razpušeajo samostani. Razpustili so n. pr, k 1782. kartavzo v Bistri, samostane sv. Klare v Ljubljani. Loki, Mekinab, in sv. Dominika v Velesovem, 1. 1784. zatiški samostan in samostan obutih avguštincev v Ljubljani; 1. 1786. eistercijenški samostan kostanje viški, samostan diskaleeatov, bosonogih avguštincev v Ljubljani in kapueinov v Novem Mestu in Kranju. Toda novomeškega samostana ta osoda ni zadela. Obvaroval ga je te nesreče pouk v gimnaziji, in od 1. 1778. tudi v normalki. L. 1789. se je prepovedala hira, a obljubila se je primerna odškodnina. Ostalo je le pri obljubi, ker je cesar Jožef II. kmalu za tem umrl. Z Leopoldom II. pa so nastajali boljši časi in polagoma je prišlo vse zopet v stari red. Ker je z letom 1794. frančiškanski kronist najbrže vsled hudih vojska pero dejal iz rok, zaključimo tudi mi samostansko zgodovino s tem lotom ter navedemo le še vrsto gvardijanov od početka pa do danes; o šolah, ki so bile prepuščene oo. frančiškanom, so bo govorilo na posebnem kraju. Vrsta gvardijanov. T. Andrcas iz Novega Mesta 1472., izvrsten slovensk pridigar. » Mihael iz Ljubljane 1500.—1507. » Sebastian iz Novega Mesta 1508.—1510., 1512. in 1513. » Ludovik z Dovjcga 1511. » Favel pl. Pferdcrsheim 1513.— 1515. » Pancratius iz Novega Mesta. Chronieon Kudolfsvv. javlja, da jo neznano, kedaj je bil tu gvardijan; IJreckerfeldt pa pravi, da 1. 1517. Isti Chronieon imenuje iz tega stoletja še jednega gvardijana: P. Pancratius dc Fiirstenfdd, a brez letne številke. Zatem so mu neznani vsi gvardijani do leta 1655., dasiravno navaja na drugem kraju (I., 182 in 183) pismo novomeškega gvardijana Petra Seidetti-ja za 1. 1647. Breckerfeldt pa nasitiva med tem gvardijane: T. Ivan Vosek 1524. » Pankrarij iz Novega Mesta, v drugič gvardijan 1531.—1583. Tej zadnji številki dostavlja opazko, da je Novo Mesto to leto, leta 1533., pogorelo. Pri tem požaru je zgorel p. Johanneš iz Kemptona. o Vankracij iz Fiirstonfelda 1538. .Chron. Kud. pravi, da je to kdo umrl. • Ivan, Madjar, 1548. To je tisti Ivan, ki ga je usmrtil o priliki luteranskih liomatij nek Sl.ajarce, ki ga iSreckerleldt imenuje P razi na. * » Fngclbcrt iz Maribora 1549. ' » Ludovik 1597. ' » Matevž Vidoš 1609. * » Mihael pl. Chumberg, Goričan, 1016. Pozneje je postal dvakrat provincijal, generalni definitor, generalni komisar nemškega naroda, škof v Chrvsopolji, prost v Ljubljani in Novem Mestu, kjer je 1. 11)53. umrl. * » Andrej Strdkel 1620. * » Bernard Ilorcha 1627. * » Frančišek Zeuda 1631. ' » Aleksander Eampel 1637., bil je tudi provincijal. ' » Bonaventura Valko 1642. " n Veter Sedctti, Goričan, 1647.—1649.; bil je tudi provincijal. ' n Ivan Ilaberle 1650.—1652. * » Joahim Stross 1653.—1654.; bil je dvakrat provincijal. » Leo Muf/liovich, t loričan, 1655.; ta je bil žo poprej dvakrat provincijal » Dominik Pizzolini, Goričan. 1656.— 1657. » Gabriel Tonjulto 1658. Dominik Pizzolini, Goričan, 1(559.— 1660. » Gabriel Tonjutto 1661.—1663. » Vinccnc Komel, Goričan, 1664. o (Jaharija Textorius 1665. » Maksencij N. iz Castue 1666. » Vital Majerie, Novomoščan, 1667; » Lorenc Tomažič iz Reke, 1670. » Pavel Surian, Korošec, 1671. » Poncijan Novak, Novomcščan, 1672. V. Josip J!osi::io, Goričan, 1(573. » Vinccnc Lampretič, Uibničan, 1(574. » Bonaventura Spindler, Stajarec, 1(575. » Poneijan Novak .1(57(5. » Frančišek Mazol 1(577.; postal jo pa Se to leto provincijal. » Constantin Pcrkopcc, Novomeščan, K578. » Frančišek Kimmerle, Ljubljančan, 1(579.— 1681. » Ferdinand Stadler, Stajarec, 1(582.— 1684. » Avguštin Vekleva, Kraševec, 1(585.-- 1687. b Anton Brczan, Novomeščan, 1(588.— 1091). » Avguštin Dcldeva 1(591.— 1693. •> Vil Jurjevič, Ljubljančan, 1694. » Angelih Dgrrheim, Bavarec, 1695. » Avguštin Deklcva 1696.—1697. » Vaclav Muhič, Novomeščan. 1698. — 1699. » Bonaventura Guttler, stajarec, 169'.). » Gavdencij Lingo, Korošec, 1700. » Konrad Ziegler, Korošec, 1701.; bil je dvakrat provincijal. » Peter Stibelli, Goričan, 1702.—1704. » Vit Jurjevič 1705. » Celestin Studler, Bavarec, 1706.— 1707., provincijal. » Bernardin Gregorič, Novomeščan, 1708.—1710. » Mauricij Bobnar, Kranjčan, 1711. » Bernardin Gregorič 1712.—1714. » Friderik Skerpin 1715. » Bernardin Gregorič 1716.— 1718. » Constantin Feitl 1719. » Friderik Skerpin 1720.— 1722. » Ivan Battig, Goričan, 1723. » Bernardin Gregorič 1724.—1720. » Kalikst Watscher, Novomeščan, 1727. » Bernardin Gregorič 1728.—1730. )> Žiga Bahel, Ljubljančan, 1731. » Bernardin Gregorič, 1732.—1733. » Anton Kalan, i/. Skorje Loke. 1733. » Benno Waldreich, Tirolec, 1734. » Albert Črne, Goričan, 1735.—1738. » Maks Kliviser 1739.— 1740. » Kosmas Taubcr 1741. P. Tcodat Čebul, Ljubljančan, 1742. » Ciril Mahaj, Ljubljančan, 1743. » Albert Črne 1744. (vdrugič). » Godefricd Pfeiffer i/. Radovljice, 1745.—1747. » Benno Waldrcich 1748.—1750. (vdrugič). » Angelin Koballi, Kamničan, 1751. » Godefricd Pfeiffer 1752.—1753. » Arhangel Mihclič, Ljubljančan, 1754. » Adolf Bobnar, Kranjčan, 1755.—1757. » Florijan Čohclj, 17(50. » Bernardin Schurg, Ljubljančan, 17(51.— 17(53. » Bonavita Dietrich, Ljubljančan, 17(54. » Bernardin Schurg 1765 —1767. (vdrugič). » Ludovik Busct 1768. » Bonavita Dietrich 1769.—1771. (vdrugič). » Bernardin Schurg 1772.—1774. (vtretjič). » Jordan Zierer, Ljubljančan, 1775.— 1777., ima največ zaslug za osnovo novomeške ljudske šole. » Jakob Vohalič 1778.—1780. » Kastulus Weibl, Novomcščan, 1781.—1783., leta 1784 pro-vincijal. » Karol Novak, Ljubljančan, 1784.— 1787. » Mauricij Pbhm, Čeh, 1788.—1803. » Nereus Florijančič 1803. » Avguštin Ilerrnfort 1804.—1806. » Regalat Mašič 1806.—1809. » Gratus Mauermager 1810.—1811. » Hugolin Leiller, 1811.— 1818. » Chrisosthomus Fogh 1820. » Verccundus Porenta 1821. —1823. » Karol Železnih 1823.—1826. » Angelus Gorenz 1826.—1847. » Fulgentius Arho 1847.—1862. m Burghardt Schwinger 1862.— 18(53. m Bernard Vovk 1863.—1867. » Rafael Klemenčič 1867.—1869. » Ignacij Staudacher 1869.—1870. a Bernard Vovh 1870,— 1880. » Ignacij Staudacher 1880.—1882. V. Bernard VovJc 1882.—1883. n Hugolin Sattner 1883.—1887. » Inoccnc Koprivec 1887.- 18(J(). » Florentin Ilrovat 1890. S 11. Giasoviti Novomeščani. V bojnem hrupu iztekajočega se XVIII. stoletja so obmolknile modrice tudi v Novem Mestu. Ho IT, komur jo bilo novomeško življenje te dobe dobro poznano, pravi v svojem znanem delu »(iemahle von Krain« : »Vednosti so v tem mestecu malo znane, llazven male knjižnice v frančiškanskem samostanu1), ni najli tu nobene knjige. Tudi sicer je težavno postati tu človeku učenemu. Le v šestih humanitetnib šolah (to se pravi v gimnaziji) poučujejo frančiškani. Do 1. 1781. so poučevali ti menihi (pa tudi le svoje gojence) v metafiziki in fiziki po Locke-jevih in Newton-ovih načelih; jelo je svetlo postajati, ker se je preje delal mrak. Toda odkar se je vsem menihom zasebni pouk ustavil, prejenjala so tudi ta predavanja (namreč v metafiziki in liziki).« »Vednosti niso bile tu nikoli stvar, s katero bi so bilo kaj prislužilo; tiskar ali bukvar bi moral tu lakote poginiti. Vendar pak se vidijo tu pa tam sledi, da Novomeščanom ni manjkalo nikoli nadarjenosti (Oonie), dobre volje in pridnosti, da bi postali koristni v znanostih. To mestece ima tudi svoje učenjake, kojih so nekateri zagledali luč sveta v tem mestecu, nekateri pa sicer drugje, pa so vendar svoje učene misli tukaj izročili svetu. Tisti, ki se niso mogli vežbati s knjigami, so si pomagali z rokopisi, da ustrežejo prijateljem in poznavateljem vednosti. Večinoma pa se pogreša pri njih »politura«, poznanje sveta, dostikrat tudi dobri okus. Znanja in nadarjenosti pa se nikakor ne more odrekati. Odlikujejo se zlasti s pravilnim mišljenjem pa z lepoto in jedrovi-tostjo v izrazu, v čemur so si skoro vsi jednaki.«2) Toda ta ugodna sodba lloffova velja le zgolj o frančiškanih, kojih delovanje za tem ocenja. Od teb so si; na literarnem polju odlikovali: Lamhert Fabiani, Novomeščan, je dal v Benetkah tiskati: Idia sacrae eloquentiae. x) Sicer pa je bila ta knjižnica primeroma jako velika. 'JJ Hofr, 1. e. II. 46.-48. Castulug Weibl, Novomeščan, rojen 28. aprila 1. 1741., gimnazijski profesor, je objavil več spisov verske vsebine; ter nadaljeval 1. 177;>. samostansko kroniko. Peter Alcantara Krammer, Novomeščan, gimnazijski profesor v Novem. Mestu. Pridobil si je veliko učenost ter živel 22 let kot misijonar v Egiptu po največ v Kajiri. Od tod so je vrnil v Novo Mesto, ki je, je pa zopet zapustil ter odšel v Ljubljano, kjer je umrl leta 1778. V rokopisu je zapustil arabsk prevod svetih evangelijev. (jottfried IMeifer, kronist novomeškega samostana.1) Vrhu lega je spisal in v kroniko vplel: »Kurze Lrleulerung iiber die Seltsame hVag, ob die Kloster Chirurgi die Weltliebe ohno Unterstdiied, auch zii allen Zeiten, da Sie begebref werden, ctiriren konhen.« Druge njegove spise navaja lfofT, Gemiihldc II. 55. Konrad Branko iz Mengša; tudi ta je mnogo pisal.2j »Če bi hotel navesti«, pravi Hoffa), »vso učene može, ki so bivali kedaj v tukajšnjem frančiškanskem samostanu ter se odlikovali s svojimi učenimi spisi, omenil bi jih lehko še 16, a ne omenim jih, ker niso Novomeščani.« Pač pa jih navaja Breckerfeldt v svojem večkrat citiranem rokopisu *): 1. France Gladinich, Istrijan, je spisal: »Origine della provincia Bosna, Croatia, Udine 1648.« 2. France Maturclli iz Arco. 3. Pavel Janžič iz Karlovca. 4. Ludovik Premb. 5. Anton Lazari, Ljubljančan, prestvaritelj provincije. 6. Žiga Sigoni, Goričan. 7. Jakob Iloffstattcr. Ljubljančan. 8. Maksim Ruesch, Bavarec, zaščitnik škotistike. 9. Peter Fanzetič rz Reke. 10. Goričan Frančišek Skaletari. 11. in 12. Gašper in Clarus Pasconi, brata. 13. France Zupančič, vsi trije Goričani. 14. Ljubljančan Ivan Tropper. 15. Otto Sprugg, Kamničan, in 16. Atanazij Kavčič iz Idrije. Od mož, ki sicer niso bili Novomeščani, pa so se na novomeški gimnaziji vežbali ter položili tu temelj svoji vednosti, naj se navedejo: 1. Andrej Laurin. auditor goriške nadškolovske kurijo. 2. France Molir. 3. Acmilijan Janitsch, rojen v Št. Joštu pri P» gancib; postal je benediktinec v GoLUveihu, ter seje odlikoval ') Glej uvod. B) Hoff, II. 55. 3) Ibid. 56. 4) Str. 43. z ol»širnim znanjem, zlasti v orijentalskih jezikih. Leta 1791. je izdal na Dunaju tudi tri zvezke potopisov.1) Tu sta se šolala tudi dva znana slovenska književnika, Marko PoUin (od k 1747. in 1748.) in France Ser. Metelko (odi. 1808. do L 1810.). Oba sta čez dve leti odšla v Ljubljano. Tudi Valentin Vodnik je bival par let v Novem Mestu pri svojem stricu (1768. in 1769.) frančiškanu Marcelinu Vodniku, ki je poučeval na gimnaziji od 1. 1761.— 17b5. V gimnazijo pa Valentin V Novem Mestu ni hodil. Njegovega imena v katalogih gimnazije ni zaslediti. Ti trije so si pridobili nevenljivo slavo s peresom v roci, drugi trije gojenci novomeške gimnazijo pak so z mečem zapisali svoje ime v zgodovinsko knjigo. Mili so |o poznejši sloveči generali Oreskovič, lvukavina in Quosdanovič, vsi trije Hrvatje. NovomešČanov posvetnega stanu, ki bi se bili odlikovali v jcdni ali drugi umetniški ali slovstveni stroki, ne nahajamo I a čas, razven jodne rodovine, nobenih. V prvi vrsti so bili to trije bratje Šege. Vsi so bili kot medaillcurji in graveurji na izvrstnem, glasu. Najbolj sloveč med njimi je bil Franc Andrej Sega, rojen 1. 1711. Njegov oče je bil znan puškar v Novem Mestu. Sedemnajst let star je odšel France Sega na tuje, bival dve leti v Steinu na Gorenje-Avstrijskem ter se podal od tod v Monakovo, kjer se je štiri leta vežbal v rezanem puškarskein delu. Dva glasovita mojstra sta bila njegova učitelja. Zatem so je jel vaditi v rezbanju pečatov, vpodabljanju v vosek po naravi in risanju, ne da bi imel kacega učitelja. Ko je menil, da seje v tej umetnosti dovolj izvežbal, vpodobil je v vosek tedanjega i zbornega kneza bavarskega Karola Alberta. Predložil mu je to delo po tajniku in unetem poznavatelju te umetnosti, Ivanu Askaniju pl. Titru. To delo mu je pridobilo službo v monakovskem uradu za kovanje denarja (Miinzamt) 1. 1738. Od tod so ga dvakrat poklicali na Dunaj, 1. 1758. in 17(1(5., da jo vpodobil Marijo Terezijo v vosek. Izborni knez Karol Albert mu je podelil službo dvornega medailleurja. Slava Šegova jo bila tolika, da niso le inozemski dvori naročali pri njem svojih del, ampak mu tudi ponujali svoje; službo. A ostal je raje na Bavarskem, kjer je tudi umrl 1. 1787. ') Ho«, II. 57. Njegov mlajši brat Jernej je živel še leta 1806. na Dunaju. Učil se je pri bratu Francu Andreju v Monakovem ter se pri njem tako izvežbal, da je veljal za prvega rezbarja pečatov v Evropi. Tega brat Ivan Anton Šega je slovel na Dunaju kot puškar.1) Tudi nečak teh treh mož, Jernej Hribernik, je bil sloveč rezbar pečatov. Svoje slovensko ime je premenil v »Bergen«.2) VIL Francoska okupacija.3) (1809.—1818.) § 1. Francoska patrulja v Novem Mestu I. 1797. Toliko vrišča, strahu in trepeta, kakor 1.1797., na Kranjskem že dolgo ni bilo. Že dolgo let ni bila prilomastila v deželo sovražnikova vojska; tedanjih ljudij se ni spominjal nobeden več, kakšna je ta huda šiba božja; izkusil je ni nihče, slišali so o nji le pripovedovati. Daje udarila kateri krat jata tolovajskih Bošnjakov čez mejo, tega ne jemljemo v poštev. A 1. 1797. je vrščalo zopet po deželi in vrščalo je grozno, kajti prihajali so Francozi, ki so si neki hoteli ves svet spraviti pod nogo. Na tem svojem potu jih je zaneslo tudi na Kranjsko. Vrtoglavi in razburjeni Francozi so bili že pred petimi leti zgrabili za orožje, da se ubranijo nemškega cesarja, ki jim je žugal, da jim razdore Pariz, kjer ne bo ostal kamen na kamenu, če se ne streznijo. Toda stvar se je zasukala popolnoma drugače, hran eo/,i so se s cesarjem tako čvrsto spoprijeli, da mu niso le zastavili poti v Pariz, ampak mu vzeli celo lepo in bogato deželo Belgijo, ki jo jo dobil Io še jedenkrat za par mesecev, potem nikdar več nazaj. V vojsko zapleteni Francozi niso hoteli prej mirovati, dokler nemškega cesarja popolnoma ne pripognejo k tlom. Leta 1795, zagrabijo ga na treh straneh, celo na Laškem. Spočetka so imeli Avstrijanci tu srečo in so Francoze nekaterikrat dobro pretepli, a huda jim je jela presti, ko je prišel spomladi 1. 179(5. Napoleon na Laško ter prevzel poveljstvo nad francosko vojsko. l) Dimitz, IV. 191. a) VVurzhach, Riog. Lexicon 9. 369. °) Vsa poročila za to poglavje so zajela iz tukajšnjega mestnega arhiva. Prodno jc minulo loto, pometel jo vso avstrijske polke z Laškega in jih zapodil v tirolske in goriške hribe. Po zimi 1.1796. na 1797. so se umikali Avstrijanci s svojimi pobitimi četami in ranjenimi vojaki prek Kranjskega nazaj z Laškega. Meseca marcija 1. 1797. se je moral umakniti Napoleonu celo sloveči nadvojvoda Karol, cesarjev brat. Bežal je s svojimi četami čez Vipavo in Oporno na Kranjsko. Za njim pa so drli Francozi v deželo, kjerkoli je peljala kaka cesta vanjo. Prvi je bil general Bernadotte, ki je pri-lomastil dne 23. marcija v Idrijo; pet dnij za tem so se pokazali Francozi v Postojini. Šel je pred njimi tolik strah, da je bežalo iz Postojine vse, kar je le bežati moglo, v bližnje hribe. Drugi dan, 1. aprila, primarširala je iz Logatca prva francoska četa z muziko v Ljubljano. Vodil jo je Bernadotte, ki je dal takoj po svojem prihodu razdeliti po mestu v treh jezikih pisano oznanilo, da bo skrbel za najlepši red in gledal na to, da se ne stori nikomur niti najmanjša krivica. In res, dokler je bil Bernadotte v mestu, se ni bilo nikomur pritoževati. Novomeščani so ugledali prve francoske vojake dva dni pozneje, nego Ljubljančani. Dne 4. aprila zvečer je prijezdila semkaj francoska patrulja, ki je štela štirinajst glav. Avstrijanski generali niso nikakor pričakovali, da bodo prišli Francozi tudi semkaj. To njih prepričanje se je pokazalo najbolj v tem, da so odposlali iz Ljubljane, ko so se ji bližali Francozi, 24.278 stotov za vojsko potrebnih stvarij na Dolenjsko, češ, naj bi se spravile in skrile v Novem Mestu. A do sem se te stvari niso pripeljale, izgubile so se na poti, toda kje in kam, tega ni vedel pozneje nihče povedati, kar jo jako čudno, zlasti če se pomisli, da jc bilo treba za tako težo nekoliko sto voz. Videti je, da so bili Avstrijanci ali o gibanju Francozov kaj slabo poučeni, ali pa so jih le-ti tako zelo iznenadili, da v prvem strahu niso vedeli, kaj najbolje kaže, V Novem Mestu na priliko ni bilo 4. aprila, ko je prijezdila tjekaj francoska patrulja (14 konjenikov), no jednega avstrijskega vojaka, v tem, ko se je mudil malo prej polk Alvinzi-jev (547 mož) celih 18 dnij tu, od 7.— 24. marcija, za njimFsterbazy-jev polk dva dni, in dan poprej bolnica Thurnovega polka; tri dni po odhodu francoskih 14 konjenikov sta prišla zopet dva bataljona graničarjev, ki so ostali tu od 7. aprila do 2. avgusta. Prihod onih štirinajstih Francozov je napravil v Novem Mestu grozen, toda nepotreben strah. Mestna gosposka, ki je pozneje po- ročala o teh stvareh višemu oblastvu v Ljubljani, je dejala, da so se vedli ti ljudje jako dobro; nikoli bi Novoineščanje o njib kaj takega no pričakovali ; seveda, vojska je vselej huda stvar in P>og nam je ne. daj še kmalu, vendar bi se bili Francozi v Novem Mestu nosili lahko sovražne je. kakor so se. K sreči je ohranjen protokol seje, h kateri je novomeški mestni zbor poklical vse liste, katerim so Francozi napravili 0 prihodu svojem kaj škode. /a koliko so oškodovali meščane'' Nekov .lager, kotlar in za-jedno pivovar, moral je dali, ko je prišla patrulja v mesto, vina, piva in kruha, ki mu ga seveda ni plačala. Odkod je patrulja prišla, ni povedano, a če tudi ni bila lačna in žejna, reči moremo, da je bila zelo zmerna. Vso škodo, ki mu jo je napravila, je cenil .lager na 1 gld. 2 kr. Denar je imel takrat seveda veliko večjo ceno, za 10 kr. se je dobil bokal vina, za 4 kr. bokal piva. A četudi; štirinajst seveda upehanih in trudnih ljudi j je povžilo samo za 1 gld. 2 kr., jeden sam torej še za H kr. ne. Popili so tri bokale vina po 10 kr., dva bokala piva po 4 kr.; snedli so za 14 kr. kruha in vzeli prazen bokal s seboj, ki je bil vreden 10 kr. Drugi meščan, ki so ga oškodili, je bil neki usnjar France Papež. Ta je mestni gosposki takole pravil: »Dne 3. aprila, — zmotil se je toraj za jeden dan — ko je bila francoska patrulja tukaj, so prijezdili k meni trije konjeniki ichevaucheurs). Jeden teh stopi s konja, nastavi mi golo sabljo na prsi, z drugo roko pa me zgrabi za rame ter zakriči: Denar sem! Vtem pa opazi, da imam uro pri sebi, seže po nji in mi jo iztrga iz žepa; zatem me zopet zgrabi in zahteva iz nova denarja. Jaz da ne, .....la, in tako se mekastiva nekoliko časa. V tem pak je pobegnil iz sobe sosed moj, čevljar Valenčič, ki je bil po naključju pri meni. To videč me Francoz izpusti in gre iz pritličja gori v prvo nadstropje. V tem so zagnali sosedje moji hrup. tla so tolovaji tu! Vrišč in krik je najbrž Francoze odgnal, kajti pomaknili so so vsi drug * za drugim iz hiše. Spoloma je še jeden potegnil materi moji turško ruto z vratu, Da se je res tako godilo, prič* lomu je sosed čevljar Valenčič in dolga moja oolezon, ki se me je prijela zaradi prebitega strahu, in ki me je stala mnogo, mnogo denarja. Škodo pak. ki jo imam, cenim na 38 gld. Srebrno uro s tremi pokrovi kupil sem od pokojnega Strbenoa za 31 gld., velika ruta matere moje pak je bila vredna najmanj 7 gld.« To pripoved Papeževo je potrdil tudi Valenčič, kolikor se je godilo, dokler je bil on v sobi, kot od besedo do besede popolnoma resnično. Prvi pot Francozi torej Novomeščanom niso storili Bog si ga vodi koliko škode. Razven te patrulje, kije drugi dan, 5. aprila, precej daljo odšla, 1. 1797. ni bilo nobenega Francoza v mesto. Že tri dni zatem je bilo v Ljubnem na Štajerskem sklenjeno premirje in Francozi, kolikor jih je bilo še na Kranjskem, so se jeli počasi pomikati iz dežele. Tudi v Novem Mestu so hitre zvedeli o sklenjenem premirju. Prinesel ga je sem poseben kurir. Ta z veselo novico došli vojak pak je bil mnogo nezmernojši v telesnih potrebah, nego onih štirinajst Francozov, sovražnikov. Mestna gosposka je izdala zanj za hrano, vino, punč, kavo, rozolijo in za krmo njegovemu konju 13 gld. 40 kr. V ravno tistem protokolu je popisana tudi škoda, ki so jo napravili domači avstrijanski vojaki, ki so kmalu zatem marŠirali tod skozi. Ta protokol je zanimiv zaradi tega, ker dokazuje, da so se domači vojaki vedli huje od sovražnikov; dalje pa dokazuje tudi, da so bili Novomeščanje reveži, naj so potovali skozi,prijatelji ali sovražniki. § 2. Francoski ujetniki v Novem Mestu. Dve leti zatem so imeli Novomeščani zadoščenje, da so videli Francoze v čisto drugačnem položaju prihajati v njihovo mesto. Bili so to 1. 17(JU. na Laškem ujeti Francozi. Avstrijsko bojno minislerslvo (der k. k. I lolkriegsrath) je odsodil, da se pošlje teh ujetnikov nekoliko v Ljubljano, nekoliko v Mekine, Velesovo, Kamnik, /aličino, Kostanjevico in Novo Mesto (500 mož). Naročilo se jo političnim oblastim, bdi ujetnikov nikakor ne v neinar puščati Strogo je bilo ljudem prepovedano govoriti ž njimi ali se; celč kako pajdaših; kivmarjem je bila zažugana kazen treh tolarjev za vsak pot, ko se bo zvedelo o njih, da so dali kakemu Francozu ali jesti ali piti ali jih sploh pod svojo streho trpeli. Ce se pomisli, da so Francozi po mestu prosti hodili, kakor se jim jc ljubilo ter So morali le o določenem času biti v vojašnica, polom je lahko umljivo, da se to prepovedi skoro ni bilo mogoče držati in je prišlo višji gosposki kmalu do ušes, da dobivajo Francozi Matica 181)1. 1 1 v Novem Mestu za dober denar vse, cesar žele. Bolj, kot prepovedi višjih gosposk, oplašila je Novomcšeane nalezljiva bolezen, ki je jela razsajati med Francozi ter jih tudi skoro vse pobrala. Sicer so dali razglasiti, da ne sme od Francozov nihče nič kupiti, a lakomni ljudje se niso dali preplašiti in neki mesarje vkljub temu kupil od Francoza dve ruti; mestna gosposka je dobila povelje, vzeti mu ju ter sežgati na Velikem trgu. Iz nova se je zabičila prva prepoved in se zažugala dvojna kazen, ki pa tudi ni nič izdala. Francoski ujetniki so imeli najbrž mnogo denarja ter ga tudi stiskali niso. Prepoved so morale gosposke še v tretjič ponoviti ter kazen povikšati na 12 tolatjev, kar pa tudi ni nič izdalo, ker se tudi avstrijski stražniki francoskih ujetnikov niso brigali za ukaze svojih viših; 14. majnika 1. 1800. je kupil neki Novomeščan, pekarski mojster Wiirstl, od neke Francozinje — tudi Ženske so hodile namreč takrat za svojimi možmi v vojsko, dasiravno ne tudi v boj — kožuh za 6 gld. 48 kr., posredoval pa je pri tej kupčiji neki avstrijski poveljnik. Francoski jetniki so prihajali skozi Novo Mesto tudi naslednjo leto 1801. Bilo jih je nad 700. Avstrijanci so jih odvajali na < »gorsko. g 3. Novo Mesto prvikrat v francoskih rokah (1805.). Leta L805, pak SO prišli Francozi V Novo Mesto zopel kol sovražniki. L. 1797. so sklenili namreč z Avstrijanci mir v Campo Formio, a ni jim bilo do mini; 1. 1799., torej precej dve leti zatem, je že zopet zagrmelo na vseh straneh: pokalo je na Nemškem in Laškem. Francozi so Avstrijance, ki so bili zvezani z Rusi, spravili navzlic temu v tako zadrego, da so morali od vojske odjenjati, skleniti s Francozi mir ti. 1801.) ter jim odstopiti mnogo lepih dežel: A tudi še zdaj ga ni bilo miru. Francozi so delali celo v mirnih časih po Evropi toliko krivice, da je bilo evropskim oblastim tega naposled vendarde preveč. Zato so se dogovorili Avstrijanci 1. 1806. z Angleži, Rusi in Svodi, storiti vendar temu večinami rogoviljenju konec. A grozno so se opekli. Francozi so jih tako do dobra otepli, kakor doslej še nikoli ne. V najhujši zimi, dno 2. decembra, jo ugonobil Napoleon avstrijansko in rusko vojsko pri skivkovem (Austerlitz) na Moravskem polju lake zel6, da je moral deti avstrijanski cesar Franc I. orožje iz rok in skleniti z Napoleonom mir, kakor ga je ta sam hotel. Dne 20. decembra 1. 1805; je podpisal ta mir avstrijanski cesar V Požunu ter izgubil mnogo lepih dežel, med njimi tudi Tirole. Na Kranjsko so pridrli Francozi to leto še nekaj dnij pred one odločilno bitko pri Slavkovcm. Pokazali so se na Notranjskem proti koncu meseca novembra, v Ljubljani dne 28. novembra 1. 1805. Novomeščanje so jih ugledali dne 16. decembra. Prišlo jih je 1700 glav, ki so posedli vso Dolenjsko doli do hrvaške meje. Vodil jih jo general d Espagne, ki si je izbral Otočcc za stane vanje svoje; vsi drugi so ostali v Novem Mostu. Tudi to pol je bilo njih vedenje takšno, da se meščanom zaradi tega ni bilo pritoževati, Seveda, česar so potrebovali za-se in za živine svojo, izterjavah so od njih z vso vojaško ostrostjo, sicer pak so puščali ljudi pri miru. Deset dnij po njih prihodu je bil sklenjen mir v Požunu in počasi so so pripravljali za odhod. Dne 4. januvarja leta 1800. so se pomaknili iz Novega Mesta »popolnoma mirni« so poročali mestni očetje višji svoji gosposki v Ljubljano. V novomeškem arhivu jo še shranjen natančen račun o troških, ki jih je napravil deželi francoski sovražnik. Meso so dobivali proti nakaznicam mestne gosposke pri naših mesarjih. Pojeli so ga za 1230 gld. 30 kr. A tudi mestu so pouzročili mnogo škode. Njih poveljniku v mestu, stotniku Fallionettiju, je moralo mesto plačevati po 6 gld. na dan obednine (Tafelgelder). Kupilo je zanj sedem srebrnih žlic (40 gld.), srebrno uro repetirko (125 gld.), prisilil je je, da mu jo preskrbelo »ein spanisehes If gld. za moža in to tudi takrat, ko J>i imeli ti nižji častniki z višjimi skupni obed. Kar bodo ti gostilničarji potrebovali, kupovali bodo kdiko v vojaškem magacinu, kjer bo podrzan vagan (»gostriohener Metzen«) pšenice stal K) gld., star puran 3 gld. 24 kr., kopun 51 in 24 kr., kokoš 30 kr., piščanec 10 kr., žlahtnih rib funt 40 kr., rak 5 kr,, funt masla 1 gld., presnega masla funt 40 kr., slanine funt 34 kr., bokal svežega mleka 15 kr., jajce 1 kr. To stvari bodo lehko kupo vali v magacinu, no pa tudi vina, kisle vode, rozolijc in slivovea. Ker bodo pak morebiti nekateri častniki rajši obedovali kakor se jim bo ljubilo, ter bodo plačevali sproti in iz svojega žepa, zavezani so krčmarji dajati jim, česar bodo zahtevali in jim računati po cenah, kakoršne bodo v mestu veljavne tudi za druge ljudi. In da ne bi vojaški erar trpel kake škode, izkazati se bodo morali gostil ničarji vsaki dan sproti, po koliko častnikov je obedovalo pri njih. Druga dva meščana sta morala skrbeti za to, da V vojaškem magacinu ne bi nikoli pošlo potrebnega žita. Računi njujini naj bodo vedno v najboljšem redu; za vsak nedoslatok ali za izprijeno žito odgovorna sta onadva. Za preskrbo vanje moke so odločili štiri druge. Tem so naložili Jako siten posel. Dobivali bodo namreč žito iz magacina ter je dajali mlet. Vsak vagan pšenico ali mešanega žita (pšenice in rži) dati bo moral 82 funtov moke in po 12 funtov otrobov. Izgovorov ne bo poslušalo francosko oblastvo nikacih; če se bb namlelo od žita manj moke, plačali bodo nedostatek oni štirje možje. Vožnje v mlin in nazaj bodo morali opravljati brez obotavljanja meščani, ki imajo konje, račune pa bo treba polagati vsaeih osem dnij. Od te moke se bo pekel kruh za vojake. Skrb zato morata prevzeti dva meščana, ki bosta oddajala iz magacina moko pekom; le-ti bodo morali speči od vsacega stota dano jim moke po 40 hlebov po tri funte težkih. Če bo kruh lažji, prijeli ne bodo pekov, ampak one, ki bodo oddajali moko iz magacina. Na jednak način so razdelili med posamezne meščane tudi skrb za vsi; druge stvari, za seno, slamo, ribo, ki so jih morali preskrbovati vsak dan sproti iz Soteske in < Močca, rake, maslo špecerijsko blago itd. Za stražo pri magacinib so imeli preskrbovati vsak dan po 60 kmetov. Ko so zapustili meščani, vsak s svojim poslom obložen, mestno dvorano, spogledali so se pač, Češ da je pričela vleči drugačna sapa, kot pod mehko avstrijansko vlado. Kavno preskrbo-vanje potrebnega živeža, /lasti pa mesa, delalo je dotlej avstrijanskim deželskim in mestnim gosposkam največ preglavice. Kolikokrai so se prej mesarji uprli, da ne bodo več klali, ker jim je magistrat določil za meso prenizko ceno, nekaterikrat so celo popolnoma izpregli, češ, naj pa kolje in mesari magistrat sam ali pa vojaški polk, ki se je takrat v mestu mudil, če hoče mesa. Prigodi] o se je ne jedenkrat, da so bili meščani in vojaki časih po več dni j, tudi pp ves teden brez mesa, ker so se mesarji kujali. Sedaj pak je bilo vse v najlepšem redu, blago je šlo brez obotavljanja iz rok v roke in francoska vojska v mestu jo bila brez skrbi, da ji ne bo treba trpeti pomanjkanja, naj bi šlo v deželi za živež še tako trdo. Njih gosposka je prijela meščane dosti hudo v škripce. Napoleon ni določil nobenega časa, do kdaj bodi vojskina naklada nabrana. Njegove gosposke so si razlagale to povelje tako, da najbolje precej. Kranjski interidant Fargues je razglasil torej po deželi, da mora biti osmina te naklade plačana vsaj v desetih dneh. Do 18. dne avgusta — dva milijona frankov! Toda gospodje pri deželni gosposki v Ljubljani in tudi predstojniki drugih okrajev niso nič kaj hiteli z nabiranjem. Ti gospodje so bili namreč avstrijanski uradniki, katere so Francozi prisilili, da so ostali v prejšnjih svojih službah. Drugače si Francozi seveda niso mogli pomagati; navezani so bili popolnoma nanje. V čast tem uradnikom bodi rečeno, da so sicer premenili gospodarja, zamenjali za h1 ranča I. Napoleona, ali srce je ostalo avstrijansko. Če jim je bil naročen kakov posel, ki jih je kot Avstrijance užalil, izvijali so se in kratovičili, dokler so je le dalo, prodno so ga zvršili. Še-le, ko so jeli Francozi žugati z ostrostjo, lotili so se ga. a kolikor mogoče mlačno. V tem oziru se je posebno odlikoval podpredsednik deželske gosposke v Ljubljani, grof Brandis. V desetih dneh bi bila morala biti nabrana dva milijona, toda minulo je že pol toga obroka, ne da bi bili izterjali Francozi le jeden krajcar. Grof Brandis je bil pri tem bržkone zelo prizadet in intendanl Fargues mu je pisal 18. dno avgusta, da bo on, grof Brandis, dajal odgovor, če ne bo denar nabran vsaj 25. dne avgusta. Primaknil je torej še pet dnij, poleg tega pa tudi še dva milijona frankov naklade ter zahteval štiri, namesto dveh. Grof Brandis se niti ganil ni in ko je celo podaljšani rok minul, pisal mu je Fargues: Gospod podpredsednik! Dovolil sem si čast, Vam dne 13. avgusta oficijelno naznaniti, da morate do dne 25. avgusta plačati v deželno blagajnico štiri milijone frankov na račun vojskine naklade za Kranjsko. Danes pišemo že 24. in vplačevanje se niti še pričelo ni. Vsak trenutek delate ovire in težave samo zato, kakor se mi zdi, da bi stvar zavlekli in da bi si nakopali na glavo zažugano ostrost. Ali ni n. pr. čudno, da v dveh dneh niste mogli določiti, kakšen kurz imajo papirji v Ljubljani? In ravno tako se zavlačuje oddaja konj! Storilo se ni nič, česar je pri taki stvari treba; dolgo časa niso ljudje konj prignali, in ko so jih prignali, bili so taki, da jih je iz 300 bilo za rabo le 40. Iiavno tako se zavlačuje naprava čevljev, srajc in drugih stvarij, ki so se terjale od dežele. Celo potrjilnih listov od stvarij že oddanih nisem mogel do danes dobiti v roke. Posebno Vam, gospod grof, in še dvema članoma vlade pripisujem, da se ne zvršujejo povelja, ki sem Vam jih dal, kar se tiče vojskine naklade, terjane od dežele kranjske. Opozarjam Vas! Če ne boste tekom 25. dnč (avgusta) naprti vseh žil, da se stori temu konec in se zagotovi nemudoma rpla čanje onega dela naklade, ki sem ga določil, postopal bom kar najostreje, da ne bodo povzvočitelji tega nereda veljave svoje uporabi je vali za to, da ovirajo porelja Njega eesarosti.1) Farguea sam jo spoznal, da se nabiranje ne bo tako hitro vršilo, kakor si jo umišljal, in 25. dno avgusta jo pisal grofu BrandisU, da ne zahteva več* štirih ali potih milijonov, ampak samo dva, in to do 30. dno avgusta. Namesto plačila jo pošiljal grofi Irandis naslednji; dni hVaneo/.om \ jednomer pritožbo Kranjcev, češ da se jim godi krivica pri odmerjen ju nanje spadajočega dela vojskine naklade. Intendant Fargues je bil /.daj že jako hudomušen in pisal jo grofu BrandlSU 29. dne avgusta: »Vidim, da Vam ni druzega na mar i, kakor slaviti v jednomer ovire, da bi se le povelja Njega eesarosti ne izvršila.« V odgovor temu pismu mu je poročil grof I Irandis še tisti dan, da se kmetje po deželi branijo plačevati vojskine naklado; Minul je v drugič podaljšani rok (30. dan avgusta) in namesto dveh miliji »nov je prinesel gn d I Irandis Francozu Farguešu 22.488 gld. 442/4 kr. in še to v papirju. Fargues je Spoznal, da se na ta način ne bo dal nabrali denar. ') Milllieil d. hist. Ver. f. Krain, 18(18. p. 14. PrailCOzi so bili v budi zadregi; naj so pritiskali, kakor so hoteli, vse zastonj; od nikoder niso mogli dobiti denarja, da bi zmagovali vsaj najpotrebnejše treske. Ker vojskina naklada ni prinesla ničesar, izvolili so si Francozi pol, po kateri je avstrijanski cesar od podložnikov svojih vselej dobival potrebnega denarja. Razpisali so prisiljeno posojilo za pol milijona frankov. Veleli so, da naj sc to posojilo razdeli na duhovnike, plemenitaže, trgovce, kapitaliste in sploh na ljudi, ki lehko kaj posodijo, Za vplačane vsoto bodo dobili upniki obligacijo, ki se bo obrestovala s šestimi od sto. Novomeškemu okrožju so naložili 58.000 frankov prisiljenega posojila. Največ so morali posoditi Višnja Gora, Turjak in Cobolšperk, skupaj 25.000 frankov, zatem pa Kočevje z Ribnico in Kostelom 20.000 frankov; Novo Mesto samo so obložili z 2000 franki. Ker pak so Francoze bridke izkušnje; učile, da gre Kranjcu za Francoza kaj nerad denar iz rok, zažugali so z vojaškim eksekuci-jonom. V srenjo, ki ne bo v določenem času posodila prisojene ji vsote, poslal se bo oddelek vojakov po aajmenj 20 glav. Tc ljudi bo morala srenja preživiti, vrhu tega pak še plačali vsakemu prosta k u po jeden frank, korporalu po dva, seržantu pa po tri franke na dan. Vsak večer sproti bo morala srenja prinašati ta denar seržantu, ako ne, vzeli bodo vojaki živinče, kjer je bodo dobili — ter je prodali za katero ceno koli. Tisti pa, ki bodo svoj del plačali, bodo iz tega. števila izvzeti; to naj so bo godilo toliko časa, dokler ne bo v občini plačan zadnji krajcar.1) Stvar se je torej resno zasukala! Pa še nekaj energičnega je ukrenil Fargucs. V noči od 81. dne avgusta na 1. dan septembra jo dal namreč zgrabiti po vsi deželi najodličnejše može in jih kot talce odpeljati na Laško v Palmonovo, med njimi tudi grofa Brandisa, ki mu je delal tolike preglavice. V novomeškem okrogu je dal prijeti grofa Blagaja, grofa Turjaškega, grela Barbo, barona Lichlenberga, Lazzarinija Fichtcnaua in gospoda Mordaxa. 'ledini grof Barbo je še o pravem času ušel iz deželo, grofa Turjaškega pak so pustili zaradi njegovi1 bo-lehnosti v Novem Mostu, odkoder pak je tudi pobegnil nekanm doli v Istro takoj, ko je ozdravel. Večina teh ljudij je bila pri Francozih slabo zapisana, ker je bujskala ljudi, ne plačevati vojskine naklado. ') Novomeški mestni arhiv Tudi v Novo Mesto so dobili vojaški cksckucijon, ali »garni-zerje«, kakor so jih imenovali Francozi. S početka se je res videlo, kakor bi bila strogost Francozov Kranjce oplašila, a strah ni trajal dolgo. Dne 5. septembra se je Fargues ros hvalil v nekem pismu, katero je pisal novomeškemu okrožnemu glavarju, da je plačala Ljubljana ves svoj del, ali že dva dni potlej nasproti deželnemu podpredsedniku ni mogel razumeti, da je priteklo tako malo denarja v blagajnico ; in posto-jinskemu glavarju je pisal dan za tem: »Res se ne morem prečuditi, da se v Vašem okrožju ni nabralo še več ko 17.165 gld. 33 kr. Napi lile vso žile, da dobite, kar še manjka. Dva komisarja naj gresta z vojaki v kraji-, ki še niso plačali svojega dela, in lotijo se naj jih z garnizerji. V Ljubljani in Novem Mestu je to pomagalo. Denar se zbira ostro in natančno.« Dan popreje, dne 4. septembra pa je pisal Fargu 3s novomeškemu okrožnemu glavarju, naj napne vse žile, da bo Novemu Mestu določena svota kar najhitreje plačana.1) Toraj tudi Novomeščani niso z oduševljenjem plačevali. Do 10. dne septembra niso mogli Francozi iz vse dežele izžeti več nego 198.000 gld. Največjim je hodilo na pot to, da so bili Kranjci preverjeni, da se bo vojska v kratkem zopet pridela in da potem francoske vojskine naklado ne bo treba več plačati. Tudi nevojak je znal proudariti, da imajo Francozi premalo vojaka v deželi in se nikakor ne bi mogli braniti, če bi udarili Avstrijanci nanje;. Drugi zopet so pričakovali, da bo mir vsak čas sklenjen in Četudi bi Avstrijanci Kranjsko izgubili — tako so ugibali razni preroki — prislonil jo bo Napoleon italijanskemu kraljestvu in — naklada bo odpuščena. Plačevanju so se najbolj upirali kmetje, posebno na Dolenjskem. Kočevci so se celo zgnetli v tolpo kacih 000 mož ter dejali, da no plačajo nikakor; seveda, ko so se prikazali garnizerji, razšli so se tudi razjarjeni kmetje, plačevali pa vendar niso. Novomeški glavar je prosil za 400 vojakov, sicer ne bo opravil ničesar, in Fargues je tožil: »Plačevanje se vrši jako počasi in z velikimi težavami. Lokalni; gosposko me no podpirajo kar nič, delajo mi še težave . . . Žuga nje ni izdalo nič; prišlo je tako daleč, da sem moral dati talce zagrabit . . . Storil sem pa to še-le potom, ko som poslal gamizei je vsem, ki so s plačilom zaostali. Na ta način *) Mittheil. 1868. p. 24, 2(5. sem dobil v blagajnico vendar nekaj denarja, a ker jc tu (v Ljubljani] garnizija le majhna. Uporabili so to zaostali izterjevalci ter čakali, dokler jim nisem poslal vojakov.« — Iz tega se lahko sklepa, kako počasi je to šlo. »Ker je Kranjska skoraj vsa gorata, se je bilo bati, da si kmetje to obrnejo v svoj prid in se ustavijo vojaški sili, ki jo jc treba seveda zelo razcepiti. Pa ostalo je vse mirno, izvzemši neki trg, kjer so nekateri grdi jeziki inzultirali nekega častnika. Dva bdi hujskačev smo prijeli in ja obsodili za nekoliko mesecev v ječo, Ko smo na ta način pokazali ljudem strah, jo nastal zopet red vsaj v tem kraju, v bližini ljubljanski.«1) Takšen je bil Fargucsov položaj. Mož jc bil preverjen, da bo celo prva dva milijona težke težko nabral, zato je dal poklicati dvajset najbogatejših trgovcev in posestnikov po deželi ter jih pozval, naj posodijo, kar še manjka. Francozi bi ne bili nikdar verjeli, da so Kranjca takšni trdoglavci! S 5. Kmečki upor proti Francozom 16. oktobra leta 1809. Ko so kmetje zvedeli, da so se uprli Tirolci in Francoze nekaterikrat dobro pretepli, jelo je tudi nje šegetati po vseh udih. Najprej so vstali Kočovei ter se uprli plačevanju, toda Francozi so jih kmalu ugnali. Imeli so zatem ves mesec mir, ali v noči od 8, do dne oktobra je završčalo iz nova in to na dveh krajih, v Kočevju in v Metliki. Vsa južna meja kranjska je bila zdajci na nogah. Kmetje so mnogo Francozov ujeli, še več pa jih pobili in se z njih orožjem oborožili. Razdraženi so bili po neusmiljenih garnizerjih že dovolj, a prihajali so k njim še prejšnji avštrijanski uradniki ter jih vspodžigali. .leden glavnih vspodbujalcev proti Francozom je bil grof Turjaški, ki je bil pač proti svoji volji v francoski službi okrožni komisar v Dostojini. Francozi niso imeli v početku bivanja svojega na Kranjskem nikacih prijateljev. Uradniki so jim stavili ovire, kjerkoli so mogli, kmete 80 Francozi razdražili s pobiranjem vojne naklade, plemstvo in duhovščina pak je bila sovražnik Francozov že po tradiciji. Le malo je bilo pleme nitažev, ki so skušali s servilno udanostjo prikupiti se Francozom *) Mittheil. 1868. p. 32. „Mattca" 1891. L2 A /daj je bila vsa Dolenjska na nogah; gorje jim! V Kočevju so kmetje nekega komisarja < lasperinija, ki je celb strogo in neusmiljeno pobiral naklado, vlačili po cestah in razmesarjenega pahnili v jarek oh cesti ! j) Takrat so imeli Francozi v Novem Mestu polk italijanskih vojakov, katerim je zapovedoval general Zucchi, Ko se je unel 10. oktobra upor v Kočevju in Kostelu, odšel je s svojo malo vojsko tjekaj mirit; v mestu sta ostali le dve kompaniji Z dvema topovoma. Nastanjeni sta bili po hišah, v vojašnici ni bilo nobenega vojaka. Na nevarnost Francozi nikdar mislili niso, živeli so popolnoma brezskrbni. To ugodno priliko so porabili kmetje in udarili dne Ki. oktobra ha Nove Mesto. Zbralo se jih je kaoih 400 mož iz Žužemperka, Soteske in Trebnjega. Oboroženi so bili jako slabo; nekateri so imeli pač puške, po največ francoske, drugi pa le silno dolge kole z železnimi ostmi in kljukami — bržkone še iz časa črne vojske. Se zunaj mesta so prestregli nekoliko francoskih vojakov in jih odpeljali na Hmeljnik. Prihajali so od Bršljina sem, ne da bi Francozi le količkaj slutili. »Tudi mi meščani«, pravi Zalokar *), »nismo nič vedeli o tem«. Ihl je ponedeljek, toraj ravno tržni dan. Kmetje so si izbrali ta dan za to, da ne bi prezgodaj vlekli očij na-sc. Ljudje, ki so prihajali na trg. so pak na tihem pač kaj zvedeli o nakani, kajti odhajati so jeli s svojim blagom s trga ter si klicati: »Gred6, gredo!« V par trenofkih je bil trg kakor popihan. Naenkrat je bilo slišati nekoliko strelov gori pri okrožnem glavarstvu. Brzo se napotimo tje gledat, kaj se godi; kar srečamo več prestrašenih in doli proti trgu bežečih neoboroženih vojakov, ki so zraven kresije ravno dobivali svoj živež; sreča vali so nas pa tudi drugi ljudje ter nam svetovali, naj idemo takoj domov, če nočemo, da nas post rele. Jaz in še par mladih ljudij smo izve deli kmalu, pri čem je stvar. Zdelo se nam jo najpametneje. da se nevarnosti umaknemo. Jaz sem tekel v ozko ulico za šolskim poslopjem. Ko pak sem prišel de vogla gimnazije, odkoder se vidi na trg, pomeri jeden Francozov na-me in toliko da me ni zadel; krogla je tik mojih ušes zažvižgala. Vsi smo bili kaj radovedni, l) Diraitz, IV. 299. '-') Milllieil 1851, p. tU. BJizu tako pripoveduje tudi Gosta v »Mitlheilungen« 1866, p. 44. kako sc bo stvar iztekla. Poiskali smo si hišo, iz katere se je dalo pod streho opazovati, kako se reči gode. Culi smo mnogo strelov in krika z zgornjega dela mesta. Vojaki se kričali: »Briganti! tolovaji!« Sčasoma pa jo je boj pretegnil doli proti trgu. Sicer sum si želeli, da bi kmetje zmogli, bali pa smo se jih vendar. Kmetov sejo vsak oborožil, kakor se je mogel. Kar zagledamo z našega okna doli, da prihaja proti trgu kačah desel kmetov z drogovi, lake dolgimi, da so moleli celo čez male hišice. Prišli so do vogla šolskega poslopja, kjer je. kakor sem dejal, nekdo na me streljal; tudi kmete je sprejela kar toča krogel j. Zato so obrnejo ter teko nazaj, kolikor le morejo. Ta boj je trajal že kako poldrugo uro in še ga m bilo konec. Mnoge kmetov se je ločilo v mestu od druzih; jeden oddelek jo je udaril celo takoj proti prostij:, ker je pričakoval, da bo lam ugrabil francosko blagajnico; v proštiji je namreč po navadi stanoval general Zucchi, ki pa je odšel, kakor je bilo že rečeno, takrat nad Kočevce. Nespametni kmetje so celo vrata za seboj zaprli. Francozi so jih tu zgrabili ter do zadnjega vse postrelili.« V mesto prišoclši so potratili kmetje prav po nepotrebnem mnogo časa s tem, da so hoteli prisiliti okrožnega glavarja in njegovega komisarja, naj pritegneta k njim. Ker sta se branila, jedo so frčati kroglje okrog kresije. Okrožnega glavarja so kmet je nekaterikrat obstrelili, njegovega komisarja pa pobili. Naposled se je kresijskim uradnikom vendar posrečilo, vezna vrata zapreti in kmete nazaj potisniti. V tem so se francoski vojaki od prvega strahu oddehnili in se jedi zbirati. Nastavili so pred Fichtenauovo hišo, pred pošto, dva lopova, ter Z nekaterimi streli razpršili kmete, h Troti poldnevu se je čul le še zdaj pa zdaj kak strel, če se je pokazal namreč kak kmet iz svojega skrivališča ter hotel pobegniti. V mestu zaostalim je bilo jedino le to mar, kako bi se dobro poskrili. »Tudi k nam«, pripoveduje Zalokar dalje, »je prišel fante ter nas za I loga prosil, naj ga skrijemo. A tO je1 bila kočljiva stvar, kajti ravnokar so bobnali po mestu ter zažugali smrtno kazen, kdor bi kacega kmeta prikrival; kdor ve za koga, ali če se kateri k njemu zateče, izdati ga mora pri tej priči; In precej za tem so jedi Francozi preiskovati hiše. K sreči smo imeli v vrtu pri Krki luknjo ali jamo in zraven nje gnojišče! Tjekaj oclveelemo fanta ter ') Mestni arhiv. zadelamo luknjo z gnojem. Vkljub temu pa smo se tresli zanj in zase, a k sreči ga ni nihče izvohal. Deset itnij smo mu nosili tukaj sčm brano, seveda le po noči, kajti unostran Krke je stala straža, ki je vse, kar se je v mestu to stran Krke godilo, prav lahko opazovala. Se le če/, deset dni j smo se »mali pripeljati ga v čolničku čez Krko; minulo pa je več mesecev, prodno nas je zopet obiskal ter nas zahvalil za srečno rešitev. Se tisti večer so dejali Francozi mesto pod obsede (Bela-gerungszusland); teden dnij se ni smel nihče iz mesta ganiti, nihče vanje priti, k večjemu, če so ga vojaki spremljali. So tisti večer so izvohali Francozi nekoliko skritih kmetov ter jih takoj na ulici postrelili. Pri tej rabuki je poginilo kaoih 40 kmetov, ki so jih Francozi pometali v Krko. Meščan se ni ponesrečil nobeden. Pozneje so Francozi dognali, da se Upora sploh ni udeležil nobeden. Koliko pak so kmetje Francozov pobili, 0 tem se ni govorilo. Slišalo se je pozneje le, da so pobili, 5 jih ranili, 11 pa jih ujeli. Te poslednje so kmetje pri svojem prihodu iznenadili ter jih takoj povezali. Kaj se ž njimi storili, se ni izvedelo .nikoli. Najbrže pa je Francozov poginilo več. a pokopali so jih na tihem. Tudi ubite kmete so spravili Francozi hitro in na tihem s poti.a l) Kakor nalašč se je vrnil general Zucchi še; tisto noč iz Kočevja. V Pršljinu. slabe pol uro od Novega Mesta, streljal je nekdo nanj, pa ga ni pogodil. Ves razljučeu da general vasi 1 Večino in Bršljin opleniti ter do tal požgati; pogorela je takrat tudi kapiteljska pristava na kapiteljskem hribu. Tudi St. Mihel je bil za požganje odmenjen, vendar so izprosili zanj milost okrožni glavar m nekatere novomeške gospe.2! Tudi Trebnje bi bili požgali, ko ne bi bil te nevarnosti od njega odvrnil dekan Mušič.3) Ko so je general Zucchi dosti znosil nad Dolenjci v novomeški županiji, skrbel je, da se stori mir tudi v okolici njeni. Dno 19. oktobra je razdal povelje, da ima biti v štiriindvajsetih urah mir po vsem okraju: vsi. ki so morebiti kam pobegnili, vrnejo naj se takoj v svoje hiše, kajti kogar bodo Francozi dobili z domi ali celo z orožjem v roci, bodo brez usmiljenja ustreljen; če pa koga dobiti ne bodo mogli, prijeli bodo njegovo rodovino in pošto ») Mittheil. ibid. 1886, p. 32. *) Mestni arhiv. *) Mittheil. ibid. 1865, p, :52. pali ž njo kakor ž njim samim. Kolikor je dal Zucchi vasij požgati, da.l jih je le zaLo, ker so vaščani ali streljali na Francoze! ali ker so lo-ti dobili te vasi prazne, kar je bil najboljši dokaz, da njih slanovniki niso imeli čiste vesti. knielski vslanek se je bil razširit po vsi deželi; na nogah je bila vsa Dolenjska celo tja do Ljubljane Francoskega vojaka jo bilo takrat jako malo v deželi, ne več nego 2800 mož, zato je moral general Zucchi, komaj iz Kočevja prišedši, takoj zopet proti Ljubljani odriniti. Novomeščani mu niso več delali skrbi; vedel je, da so dovolj ostrašeni in da jim ne bo mari poskušati znova kak šum. t hlšel je in jim le naročil, naj skrbe. da bede mir. dokler ne pride nazaj. Za vse, kar bi se zgodilo v tem, storil jih je odgovorne. Vrhu tega je prišel Dolenjce mirit in pogovarjat ljubljanski škol' Kavčič, ki je že prej po duhovščini svoji kmetom svetoval, naj se no upirajo francoskim oblastveni. In res ■— Novo Mesto je ostalo mirno, dasi ni bilo niti jednega Francoza v njem; kazen je bila prehuda, da bi se je ne bili Novomeščani predobro zapomnili. Ko se je general Zucchi vrnil iz Ljubljane, prepovedal je ljudem o vstanku dno 16. oktobra celo govoriti, češ, »da to nima prav nobenega druzega namena, kakor podpihati novo razburjenost, ali pa očrniti one osebe, ki so na dobrem glasu«. Ako bodo Dolenjci odslej mirni, obljubil jim je popolno odpuščenje. Se več, Francozi so dali celo za pogorelee nabirali milodarc po vsem Dolenjskem. 21. oktobra 1809. že je razposlal intendant po vseh dekanijah in farah novomeškega okrožja naslednji oklic; Vsak ve, kako žalostmi osodu ji; zadela toliko vasij taja okrožja. Urez hrane, hrez podstrešja čakajo na našo pomoč. To nas mora spodbujati k delu. Vse gosposke, dekanije in (are naj urno prič no nabirali zanje, do dobe podstrešja in hrane. Jaz bom skrbel za pravično razdelitev. Precej drugi dan je dal novomeški župan ta oklic razglasiti pO mestu. Ob jednem s tem oklicem pa je objavil župan nastopni poziv: Tudi brez ozira, na poslani mi ukaz francoske vlade zahteva človekoljubnost in vera od nas, da pomorema ljudem, ki se potikajo zaslepljeni po svoji revi ali lehkomiselnosti zdaj hrez strehe in hrane okoli. Prepričan o tolikrat že puknzani radoduruosti tukajšnjih meščanov pričakujem, da se bodo odlikovali ž njo tudi tO pot ter poziv/jem vsakega, da. si udeleži z izdatnim doneskom bodisi v denarjih, bodisi v blagu. Vsak najmanjši donesel 8i bo hvaležno sprejel ter se odposlal okrožnemu glavarstvu, ki ga bo odvedlo t je, kjer ga je najbolj treba. 1e 100 gld. grof I lolienvvarth, usnja]' Nachligalh dokler llartel in JenčiČ, j eden, ki ki m hotel imenovan bili, 30 gld., pel meščanov je darovalo vsak pO 20 gld., drugi po 15. 10 in 5 gld. A tudi po kmeiih so nabirali pridno še vse naslednje leto, leta 1810. Popolnih računov o teh darilih nimamo, pač pa se je obranil listič, na katerem so zabeleženi doneski, ki so s*1 poslali dolenjskemu intendantu od 21, julija pa do br>. avgusta 1. 1810, Se več pa gotovo že prej, saj so ljudje že tudi takrat vedeli, da dvakral da, kdor hitro da. S kmeti je simpatizirala vsa dežela. Tekom še ne jednega meseca nateklo se je za pogorelce nad 4000 gld., kar je ia listi čas vsakako velika sveta. Odslej je bilo mirno po Iliriji. Kranjci so se polagoma privajali novega gospodarja ter ga ubogali, bodisi že radi ali neradi. Samo jedenkrat 1. 1812. je še završčalo nekoliko med dolenjskimi kmeti v novomeški okolica. Francozi so bili namreč prejšnjo sužniško zvezo med kmeti in grajščaki ilJnterthancnvcrband) pretrgali do dobra. Med drugim so n pr. odpravili tudi vso osebno tlako, to se pravi tlako siromakov, dninarjev, težakov in druzib tacib revežev brez nepremičnega imetja (»lajšali so pa tudi kmetom tlako s tem, da so jo razglasili kot odkujpljivo, kar je bil sicer že Jože! II. odredil; pa to se je pozneje deloma pozabilo, deloma preklicalo. Kmetje pa, ali te olajšave niso razumeli, ali pa so jih nepri-jatelji Francozov nahujskali, kratko — spomladi leta 1812. so bili v novomeški okolici vsi razburjeni in vsi na nogah. Dolenjski intendant je dobival od vseh stranij pritožbe grajščakov, da se kmetje odpovedujejo tlaki, grajske biriče, ki jim prihajajo napovedovat tlako, odpojajo z zmerjanjem ali pa tudi s poleni, z orožjem v reci se branijo spolnovati svoje dolžnosti itd. Zlasti odločno so so upirali hmeljniški podložniki, a tudi na Otočcu, Ruprčvrhu, Pogancu in drugih gradovih so se kmetje in grajski biriči neka-terikrat prav grdo spogledali. 1'Vaiieozi so postopali kaj odločno. Novomeškemu Županu se je naročilo skrbeti z vojaško silo za to. da bodo opravljali kmetje svoje dolžnosti. Prizadevali so si »pokoriti jih z eksekucijonom, pošiljali so jim vojake v stanovanj*'. Vsak vojak je služil na laeein eksekucijonu po 1 frank na dan. To je bila kaj huda kazen Videči, da ne Opravijo nič, so se kmetje raj še udali. § t). Novomeščani pod francosko oblastjo od I. 1809.—1813. Kaj pa vojna naklada, zaradi katere je največ nastal po deželi takšen vrišč? Ta se ni plačala nikoli. Do 20. dne oktobra leta 1S09. so Francozi iz Kranjcev i/želi h; 898.600 gld., torej še milijona goldinarjev ne: v tem številu pa je všteto ludi vse, kar so prejeli Francozi v blagu, konjih, govedi, obutvi itd. Do konca oktobra meseca so dobili Francozi lc šo 13.112 gld. 14 kr. in par tisočakov tudi meseci novembra.' Gotovo se je odvalil grofu karguesu. ki je imel dolžnost nabrati v deželi 16 milijonov frankov, težak kamen od srca. ko mu je prinesel kurir 22. dno oktobra veselo poročilo, da je mir sklenjen in da Ostanejo Francozi na.Kranjskem. S ban je bilo tudi ustavljeno nadaljnji1 vplačevanje vojskine naklade. Meseca novembra je dal Napoleon povelje, naj se; nabiranje ustavi. Kdo je bil tega bolj vesel, kakor naši kmetje in pa grof Farguos, kateremu je ta si var stavila (oliko sivih las! Odslej so bili tudi oni talci v Palmanovi brez potrebe tam in v početku meseca novembra so so vrnili domov. Teh mož niso Francozi odpeljali samo zavoljo njih imetja in spoštovanja, ki so je uživali pri svojih sosedih, na Laško, ampak ker so bili zajedno tudi poroki za mir v deželi. Francozi so posegli zgolj po (aeih. ki so jim jih ovaduhi počrnili, da niso prijatelji Francozom. Seveda, ko bi bili hoteli Francozi pripreti vse svoje sovražnike, morali bi bili odvesti vse Kranjce v PalmanOVO, Segli so le po najodličnejšib, sosebno po plemičih, ki so imeli — tako je dejal Farguos sani v necern pismu do generalnega guvernerja tako hude nazore, da nikoli tega, Po sklenjenem miru so se Francozi poprijel) urejanja dežele, pri čemer so jim delali Kranjci ovire, kolikor le mogoče, s Fran OOzi in njih napravami se večina ljudstva ni sprijaznila nikdar in ») Mitlhuil. 1868. napačni, so nazori, ki jih imamo danes, sedeči največ po Vodnikovi »Ilirija oživljena«, da so Kranjci Francoze lekarna srce pritiskali Vsaj po ostalih zapiskih soditi jim je bilo ljudstvo nasprotno, kakor mačka psu. »Fronki« (davek izbujajo še danes kmetu kaj neprijeten spomin na Frane-o/e. Že konservativni značaj Avslrijanca, zlasti pa Kranjca, se nikakor ni mogel sprijazniti s prerevoluoijo-narnimi in zaradi toga nerazumljenimi naredbami francoskega samo silnika. Užaljeni so bili ljudje vrhu tega prav v dnu svojega srca, da jim je francoska vlada odpravila vse praznike, da jim je ukazala sklepali zakone prod županom, kar se je zdelo ljudem prav »ciganski« itd. Ljudski dovtip se je lotil Francozov o vsaki priliki. Francoski nagovor »citoven« (meŠČan, državljani, ki so izgovarja »sitoajen« so Francozom v posmeh tolmačili (če tudi ne Leg si ga vedi kako duhovito) v »sitno je«. Celo Novomeščani. ki se Francozom nasproti niso nikdar odlikovali s preveliko srčnostjo, so jih brcali s svojim dovtipom, kadar se je le prilika ponudila. Izmed obilice takih dogodkov izberem samo jednega, ne zato, ker je najnedostojnojši, ampak ker označuje dovolj sovraštvo do Francozov. Dne 21). aprila 1.811. 1., ko so bili torej Francozi že skoro dve leti v deželi, je poročal magistratu francoski komandant v mestu, že omenjeni Pietragrassa, da so minulo noč nekateri nieščanje žalili francosko stražo na jako surov način. Na poziv: »Quivive!« (Kdo je!) odgovoril je jeden med njimi: »Piš1 me ti!« Pietragrassa je5 ukazal natančno preiskavo, ki pa ni dognala ničesar druzega, kakor da je zaklical jeden: »Petrič, ali si ti?«1) Kranjci so si želeli priti zopet nazaj pod avstrijansko vlado in radi so prestrezali pripovedovanja lakih ljudij, ki so jim obokali, da bode francoskega gospodarstva na Kraifjskem kmalu konec. Francozi so prežali seveda na take ljudi, kakor kragulj na ptiča. Zlasti na kmete, kjer nikakor ni bilo mogoče udušiti avstri-lanskega palrijolizma, niso smeli tujci. Strogo so ukazali, da se tuji potniki drže le velikih cest. U6 zasačijo žandarji koga kje na stranskih potih, primejo naj ga ter natančne pregledajo njegov potni list; če pa dolu'' koga v roke, ki ga cede m- bi imel, preiščejo naj obleko njegovo najnatančnejše, če nima v nji kje kaj /.asilega in skritega ter ga zatem izreče gosposki. Gotovo so Novomeščani culi z največjim veseljem novice. bili adjunkti in mestni svetovalci, kojih število se je ravnalo po velikosti župauijc. Novomeška županija je imela, dva adjunkta (Josip Maček in Josip Skrem). Municipalni svetovalci so bili: Jenčič, Schrott, Luzar, Braunseis, Mahorčič, S trans, Schvvinger, Oovekar, Gregorič, Pisik in Ude (najbrže Hude). Zupan je nosil plavi' obleko in rudečo prevezo (prepasnico) s trobojnimi franžami. Jednako se je bilo e>blačiti adjunktu, h- da je' imela njegova preveza samo bob' franže. Vlada je odločne zahtevala, da se oblačijo uradniki tako, kakor ona zahteva. Dejala je, da se to doslej ni /godilo, prvič zalo ne, ker gosposke niso na to gledale, drugič pa zato ne, ker municipalni uradniki niso dobivali nikake plače, odslej se pa to mora zgoditi. V službinih opravkih se odslej ne sme nihče pokazati brez te predpisane uniforme, »kajti uniforma povzdiguje spoštovanje do onega, ki jo nosi, bolj, kakor katera si hodi druga stvar koli. Ge pa hi nikakor ne šlo, da bi jo nosili župan in njegova adjunkta. vsaj prepasnico morata imeti opasano vselej.« Dovolilo se je dalje, da si smejo naročali municipalni uradniki to opravo iz občinske blagajniee. Zupanova prepasniea je bila precej draga, stala je 88 frankov. Uradnikov se je nahajalo v Novem Mestu, kol središču dis-trikta, precejšnji: število. Izkazok iz leta 1812. nam jih našteva: 1.) Gozdni in vodni nadzornik Groisse, 2.) vcrilicateur do domaines Eduard Strauss, 3.) nadzornik domen (državnih zemljišč) Guillot, 4.) blagajnik za državna zemljišča Kari llradezkv, 5.i kontrolorji za cesarski davek (contribution) Iv. Vesel, Jernej Schebenik, Josip Flodnig, 6.) percepteur el re«jeveur (davkar) Nace Banko in Štefan Podržaj, 7.) notarji Leopold Nachtiger, Anten Schwarz in Franc Kšaver pl. Raab, 8.) solni in tabačni davkar Miklavž Anthoine, 9.) solni in tabačni kontrolor Hoffmann, 10.) mestni in cestni »conducteur« Perogrin Kaisel, 11.) solni mereč Jos. Wolf, 12.i cestni assistent Leopold Lukmann, 13.) cestna nadzornika Jos. Kadež in Kari Schwarz, 14] županijski tajnik Josip Kukec. loj policijski komisar Jos. Maček, 16.) nadzornik cestovin Jos. Kušar, 17.) nadzornik mestnega daca Miha Kikel, 18.) huissieur (berič) Anton Prokl, 19.) lekarnarja Gašper Schrotl in Anton Žagar, 20.) loterijski kolokiant Iv. Pagic, 21.) poštar pl. Fichtenau, 22.) poštni odpravnik Jernej KoŠak. Uradni predpisani jezik je bil sicer francoski, v islini pa nemški, vsaj novomeškemu županu so pošiljale gosposke večinoma nemške akte. Časih je dobil tudi kako francosko listino v roke, a največkrat ji je bil priložen nemški prevod. Tiskane listovine so imele skoraj vse /raven francoskega in italijanskega originala tudi nemški in ilirski, sem in tje tudi slovenski prevod. Prisega županova bila je jako priprosta: »Jaz N. N., župan v Novem Mestu, prisegam Bogu vsegamogočnemu ter obljubljam pri svoji prisegi zvestobo pri izpolnjevanju svojih uradnih dolžnostij, kakor gotovi* mi Peg pomagaj. V potrdilo sem napisal le prisego lastnoročne ter pritisnil svoj pečat.« Se priprostejša je bila prisega državljanov: »Jaz N. N. prisegam pokorščini) državni ustavi in zvestobo cesarju.« Mestnemu magistratu se Francozi delokrog močne razširili ter mu naložili marsikateri pos zasledovala vse' one-, ki bi utegnili bodi si na kateri način koli spodkopavati Veljavo fran* cOskega gospodstva v teh novo pridobljenih krajih. Že; avstrijska vlada je priporočala popotnike najnatančnejšemu nadzorstvu, še skrb* nojsi so bili v tem obziru Francozi, Potovati se je> smelo h' po glavnih cestah in le s popotnimi listi. Kaj v živo so pritiskali Francozi v potepuhe in tolovaje, ki so postali v zadnjih vojskinih ledih sila predrzni. Ti so bili po največ vojaški ubežniki, ki so z orožjem v rokah držali domačine in tujce1 v strahu Že maroija meseva 1810. 1. so ukazali Francozi, da je- dolžnost vsacega državljana te ubežnike zgrabiti, naj so že-ubežali bodisi kateremu oblastvu koli. Ukazali so: orožja ne- sme nositi nihče razven narodne straže nacijonalne garde); pri komur koli se dobi, se mu odvzemi ter se oddaj onelotni gosposki. Oelvzedc puške je; sprejemal artilerijski komande ter plačeval za vsako, ki je bila za rabo, pb 2 franka nagrade. Vsacega, pri komur so osem dnij p<> razglasu lega povelja našli kako strelno orožje, so kaznovali s loo franki, jedno polovico od teh je spravil artilerijski komando, druga še je' pa izplačala denuncijantu. Tako strogo postopanje je rodilo v kratkem dober sad, in kmalu so izginili obili tolovaji s e-e-st in skrivališč po gozdih. Vkljub francoski strogosti pa se; je; dogajalo vendar marsikaj, kar bi se ne; smelo, 18. junija 1810. 1. se; je pritožil novomeški župan, češ ela je> videti nekega nevarnega zločinca, ki bi moral sedeti v ječi lili) [vari Vrhovec: Zgodovina Novega Mesta. v Ftuprčvrhu, skoro vsak dan v Novem Mestu. Župan je prosil, naj l»i intendant to prepovedal, ali pa naj l>i se obvestila novomeška gosposka, da ima ta človek dovoljenje hoditi i/, ječe; Novo-meščani se bodo vedeli vsaj varovati pred njim. 6^ Zdravstveni ukrepi. Prvi francoski ukrep v zdravstvenih rečeh je bilo uvedenje pasjega davka, 15. majuika 1. 1810. Vsi psi so morali nositi marke, ki so stale K) krajcarjev, kojih dva so odločili Francozi za reveže. Sicer pa o zdravstvenih rečeh in naredbah Francozov ni dosti zabeleženega. Največ so storili za stavljenje koz. Že 16. oktobra 1. 1810. je dal pozvali generalni guverner vse uradnike, duhovnike in sploh vplivne osebe, naj priporočajo slavljenje koz. L. 1811. so obljubili zdravnikom darilo treh frankov za vsacega, komur so so prijele koze. V tem so je posebno odlikoval novomeški distrikt, kjer SO stavili koze nad 900 otrokom. A ker vlada ni spolnila svojih obljub in zdravnikom še stroškov ne povrnila, ohladili so se kmalu stariši in zdravniki.1) Za uspešno delovanje v tem oziru so bili dohodki ilirskih provincij premajhni. Nič bolje ni postalo, ko so jih Francozi 1. 1811. za stalno uredili ter n. pr. dva odstotka občinskih dohodkov odločili za zdravstvene stvari, jeden odstotek celo še zgolj za sta\ Ijenje koz. Med intendant i se je v tem oziru najbolj odlikoval novomeški Tauflrer. Odkar je bil 26. avgusta v Ljubljani osnovan centralni komitej za stavljenje kčz, stavili se jih po vsem Kranjskem 6000 otrokom, med njimi 4276 otrokom same v novomeškem distriktu. Stavljenje koz je bila takrat še le nekaj let znana iznajdba ; vsled tega se kmečko ljudstvo seveda ni hotelo ž njo sprijazniti, če tudi bi jim jo bil vsiljeval kdo drug, kot Francozi. Spomladi leta 1813. pa so razsajale ravno po Dolenjskem kaj hudo koze. Baron Tauflrer jo zato napel vse žile ter poslal novomeškemu županu poziv, da stori v tej stvari vsi;, kar je v njegovih močeh. »Zaradi trme neumnih kmetov je minule pomlad pomrlo za kozami veliko otrok.« Da bi zaprečil razširjanje te kuge. naročil je Tauflrer iz Avstrije1 cepiva, ker so mu distriktni zdravniki zatrjevati, da ga od ljubljanskega komiteja ni bilo dobili. »Na Krškem, na I laki in v Semiču je že cepljenih čez 170 otrčk. Skušnja je učila, da ») Dimitz, IV. 817. neumni kmet, sovražnik vsemu, kar je novega, ne pripozna dobrote te nove iznajdbe ter vsemu prigovarjanju maši ušesa. Treba jo, da se s silo uči spoznavati tO korist.« Zato je zaukazal Tauflrer županu, naj popiše vse otroke, o katerih ve, da še nimajo koz stavljenih, ter stopi v dogovor s kakim distriklnim zdravnikom, do katerega ima največ zaupanja; potem naj napove dan za cepljenje koz ter prisostvuje s kakim distriktnim adjunktom in nekaterimi mestnimi svetovalci. Vrhu tega naj povabi k cepljenju, da bode stvar slovesnejša, duhovščino in najodličnejše može. Dve nedelji zaporedoma naj da razglasiti odločeni dan, ob jednom pa naj tudi objavi, da ne bo nihče sprejet v licoj ali kak drug javen zavod, kdor nima stavljenih koz. Vsi stariši, ki prosijo za kako službo, pa imajo otroke, morajo svojim prošnjam priložiti spričevala, da se njihovim otrokom koze že stavljene. Ravno tako tudi ne bo dobil nihče; penzije brez tega poiroja. Celo davkoplačevalcev, ki bodo prosili za pomanjšanje davkov, ne bodo gosposke poslušale, ako ne bode dali poprej svojim otrokom koze cepiti, Necepljeni otroci so celo k birmi ne smejo puščati. K sklepu je opozoril intendant še prav resno, naj gotovo izvrši ta njegov ukaz, sicer ga bo, če tudi mu bo neprijetno, silil k temu, Pooblastil ga je, da sme poslati po necepljene otrofee; duhovščino po kmetih pa naj pozove, da pouči ljudstvo v tej si vari. Duhovnike, ki bi tega ne boleli storiti, naj mu naznani nemudoma, ravno tako pa tudi zdravnike, ki se odlikujejo pri Cepljenju. Župan mu mora vsacih štirinajst dnij poročati o tej si vari. V plačilo vestnega izpolnjevanja njihovih dolžnosti j je obljubil Tauffrer županom, da bode predložil imena za cepljenje koz zaslužnih Županov slavnemu guberniju. Dostavil je, da se za trdno zanaša, da ne bodo župani zaostali za okrajnimi komisarji, ki so s svojim prizadevanjem dosegli, da so cepili na Kranjskem 982 otrokom kozo z dobrim uspehom. c) Te 1 egraph- 0flicie 11. Za <»bjavljanje vseh ukazen' in na-red(d), tikajočih se javnega življenja, so ustanovili Francozi za ilirsko dežele poseben časopis, Telegrapb Olliciell. Po pozivu od 10. decembra 1810. 1. naj bi izhajal ta list v treh jezikih, v francoskem, italijanskem in ilirskem; obljubljeno je bilo, da bode prinašal najnovejše vnanje novice, ki se bodo po posebnih kurirjih kar najhitrejše sporočale iz Pariza. Prinašal hode pa tudi znamenite domače dogodke in vse odloke larretesi general i lega gubernija, vsa oficijalua poročila in publikacije, Intendanl za Dolenjsko, VVilcher, kije odšel s Kranjskega kmalu za tem (1. januvarija 1. 1S11.I, je j)ozval vsled povelja generalnega guvernerja, naj se naroče na ta list vsa javna oblastva, sodniki, okrajni komisarji, javni in grajščinski uradniki, velikoposestniki, dekani, župniki, kapelani itd. Vsoletno naročilo je veljalo 2(1 frankov. Okrajni komisarji in dekani so se morali v osmih dneh pri intendantu izkazali, da so ta poziv pravočasno in primerno razglasili. Francozom je bilo mnogo do tega, da se naroči na ta list kolikor mogoče največ ljudij. Naslednik Wilohorjev, dolegue za Dolenjsko TauHrer, je 27. julija 1. IS 11. z nova pozval vse; prej imenovane osebe k abonementu. A Kranjca se niso l.og si ga vedi kako silili k naročitvi; izgovarjali so se, da list jako neredno izhaja, čemur je Tauffrer sam pritrdil in dostavil, da so se dosedanje ovire odstranile. V ilirskem jeziku ni »dVlegraph-Ollieiell« izhajal nobenkrat. Ze 1. 1811. so popustili prvi načrt, in list je izhajal le \ dveh jezikih, v francoskem in nemškem, in to dvakrat v tednu. Dar. Tauffrer je zaukazal, da mu mora novomeški župan tekom jednega meseca poslati imena naročnikov v novomeški županiji. 2. septembra mu je poslal ta imena. Naročili so se: Baron Tauffrer sam. trgovca Kanduč in Govekar, kontrolor Schebenig, lekarnar Žagar, poštar Ficbtenau, grof Lichtenberg, verilicateur Stohr in udova pl. Sdenczay. Število naročnikov gotovo ni bilo veliko. Meseca oktobra je pozval Tauffrer župana z nova ter zahteval imena vseh že naročenih in onih, ki se menijo naročili na list, kajti ukazano mu je, predložiti jih guberniju, ki se prizadeva list razširiti kolikor mogoče. — A tudi v drugič mu župan ni mogel poslati več imen. Sredi 1. 1811. je prvi urednik Beaumes bil poklican na neko drugo mesto; uredništvo za njim je prevzel neki Pariš, v januvariju 1. 1813. pa Ch. Nodier. Novomeško županstvo je dobivale naročnino za »Telcgraph-Ofliciell« iz deželne blagajnice. Vkljub vsemu prizadevanju višjih in nižjih gosposk pa »Telegraph« vendar ne bi bil mogel shajali samo z naročniki, ko bi mu ne; bila odprta državna blagajnica na sležaje. Naročil si ga je le malo malo kdo, zaradi tega je ta časopis najredkejša na Kranjskem tiskana knjiga tega časa. d) Zavodi za reveže. Leta 1812. so ustanovili Francozi zavode za reveže, v vsaki županiji po jednega. Može. ki so imeli skrbeti za reveže, so zvali dobrodelno komisijo; sestavljala se jo iz petih članov. Lili so najimovitejši ljudje vsake županije. Prejemali so v korist revežev prihajajoče pristojbine, n. pr. deset odstotkov od vstopnin za javne igrokaze, plese, koncerte; pobirali so določeno in po čistem dohodku proračun jene pristojbino od prirediteljev javnih svečanostij, od vrvolazcev, skakačev, ekvilibristov, glumačev in od vseh, ki so razkazovali nenavadne in redke stvari in uprizarjali male špeklakelne (entrepreneurs de petits spcctaclesi. Sprejemali pa so tudi prostovoljne doneske v denarju in blagu; francoska vlada se je obrnila zlasti do dam, ki naj bi nabiralo take doneske po domeh, cerkvah in javnih shajališčih, kjer naj izobesijo pušice. Postava o zavodih za reveže se jo razglasila 10. septembra 1. 1812. Na podlagi to postave je sporočil Tauffrcr novomeškemu županu, da želi generalni intondant ustanovo take komisije tudi v Novem Mestu. V ta namen naj mu imenuje, kar najhitreje mogoče, tri gospode. Župan sam bo predstojnik te komisije, glede na župnika pa je provincijalni intondant izrazil željo, da vsakako vstopi v komisijo. Priporočil je županu dalje, naj se temeljito pouči o novi postavi ter premišljuje, kako bi se dal najbolje in najhitreje izvesti dobrodelni namen vlade, kaj naj bi se pridržalo od dosedanjih revnili naprav in kaj se zboljšalo; posebno pa naj mu imenuje sredstva, s katerimi bi se dali povekšati dohodki za reveže: Iz vsega tega je razvidno, da je bila Francozom resna želja, pomagati revežem, a koliko se je v tem oziru v Novem Mestu zgodilo, ne vem povedati. 3. .lavni promet. Za javni promet so Francozi skrbeli prav pridno, kar posnamemo že iz tega, da so poklicali v korporacijo za ceste in mostove najodličnejše može, kranjske inženirje, ter jim dali za načelnika iz Francoskega poklicanega izurjenega inženirja Blancharda.1) Na Dolenjskem so pozvali 1. 1811. voznike, naj si omislijo kočije; ter jih uporabljajo /a javne in privatne vožnje. Obljubili so ') nimitz, IV. p. 819, Matica 1801. jim oproščenje davkov ter jim zagotovili, da ne bo smol na cesti, /a katero se kodo oglasili, nihče drug" prevzeti kake VOŽnje; vrhu tega jih bode gosposka odlikovala z darili. Pošto so Francozi v obče pustili v početku tako, kakoršna je bila v avstrijski dobi. Leta 1809. je ukazal intendant v poštnih stvareh le, kakošno opravo naj imajo pismonoše in postili jeni. da naj imajo našive v francoskih barvah, na rokavih pa našite ploščico s slovenskim napisom: »Pisna pošla iz ilirske; pokrajine.« Se le, ko so Francozi uredili slovenske pokrajine po svoje, lotili so se tudi prestvarjanja pošte. P dekretu generalnega guvernerja Pertranda dno 11. septembra 1. 1811. so si morali postilijoni omišljati posebno obleko, določile so se poštarjem ne le cene /a vprego, ampak vse1 njihove uradno postopanje. Leda 1812. so se lotili tudi urojenja tekunske pošle- 1 'ostenlauf, (muriorsi. Uravnali se jo tako, da je iz Trsta prihajala vsak dan, iz Dalmacije in (iore-njega Koroškega pa le po dvakrat v tednu, iz Novega Mesta, Karlov ca, Kostajnice. Reke, s Francoskega, iz Italije in Goriškega po trikrat, nemška pošta pa preko Vranskega po štirikrat V tednu. Za poštarje izdana določila so bila najbržc zavoljo strahu pred ogleduhi ostra. Vsaj pismo, ki ga je intendant TaurTrer poslal novomeškemu poštarju in županu Fichtenau-u, utegne' pričati o tem. V svoji preveliki natančnosti je ustavil namreč Fichtenau z žandarji polkovnika Fiandota, ko je1 ta potoval skozi Novo Mesto ter ga pozval, naj se oglasi pri njem. Fiando se; je- pritožil zaradi tega, kajti potoval je v službi. Deleguč za Dolenjsko jo poslal županu vsled višjega naročila ukor, ker je to storil. Pisal mu je: Naročili so mi gospod guverner, Vas gospod mairc, okarati, do str sr predrznih r službi potujočega polkovnika na njegovem potovanju ustaviti. Priporoča sr Vam, da si taeili nepostaenih. korakov nt dovolite v prihodnje nikdar vrč. tedaj, ko bi bil gospod Fiando za svojo osobo res paš t no p r i stoj h t no zavezan plačati, bi ga, ker je potoval v službi, ne. bili smeli ustaviti, če niste hoteli zlorabiti svoje oblasti, ampak sestaviti. In bili imeli o tem protokol ter ga postati v razsodbo onemu, ki je poklican za take stvari. Tan/fi rv 4. Mestni proračun za 1. IS lik Francozi so uredili tudi razdra-pano mestne) gospodarstvo, nad katerim se> si avstrijski uradniki ubijali glavo več kot 50 let. Francozi so se oprijeli te stvari z večjo odločnostjo in tudi večjim znanjem in boljšimi skušnjami Od I. 1809.— 1811. so gospodarili mestni očetje še po starem, 1. 1812. pak se jim je /aukazalo uravnati mostno gospodarstvo po vzgledu onega francoskih mest. Proračun služi v marsičem v dopolnitev kulturne slike te dobe, zato bomo posneli iz njega nekatere stvari, ki utegnejo zanimati prijatelja novomeške zgodovine. Iz njega izvemo, da v Novem Mestu ta čas ni bilo bolnice. Prejenjal je tudi meščanski špital, ki pa ni bila bolnica, ampak le zavod za reveže. Prodati ga je Velela že avslrijanska vlada 1. 1797. z vsem posestvom vred. Stržili so zanj 7821 gld., ki pa jih je avstrijanska vlada 1. 1807. mestu vzela ter mu niti obrestij od njih ni plačevala. Ista vlada je brez kake odškodnine vzela mestu tudi na 2676 gld. 41s/4 kr. cenjeni most čez Krko, kije bil kdaj mestna lastnina ter prinašal lepe dohodke;. Gotovine je imelo mesto b054 fr. 73 c, dolgov pa 5516 IV. 78 o. Penzijonislev, katerim naj bi plačevalo kako penzijo, mesto ni imelo. Isto tako tudi ni imelo nikaoih izvanrednib in h; malo rednih dohodkov, razven če štejemo sem naklado na vino, ki jo je avstrijska vlada 30. septembra k 1808. naložila na vsak bokal (po 1 kr.), in tako zvani mesni davek (Fleischdaz). Vinska naklada je nosila v francoski dobi 5152 frank. 45 cent., mesni davek pa 4015 fr. 84 cent. ; eleset odstotkov teh elvedi dohodkov jo bilo po postavi določenih za boljši (belil kruh in juho vojakov, vrhu tega pa se je v isti namen odločilo tudi deset odstotkov dohodkov od žitnih in drugih meric na trgu. Jeden Odstotek vseh rednih dohodkov, ki so 1. 1812. znašali z vinskim in mesnim dacom vred 12.451 fr. 43 cent., je bil po pe>stavi odmenjen za zboljšanje intendantove plaeV. Občinske stroške so določili Francozi po številu glav in sicer so zračunili, tla stane; vsak občan občino po 50 centimov (100 centimov = 1 franki na leto. Novomeška občinaCpa je štela 1812. leda — 3731 glav, ki so jo teirej stale; 1865 frankov 50 oent. Uradniškega in občinskega osobja je imela občina h-malo: gozd nega čuvaja, štiri policaje in jednega cestarja (Strasscneonducteur), ki je opravljal ob jednem stavbarske posle Drugi uradniki so služili morebiti brezplačno, ker ni v proračunu zanje; določene nobene vsote. Sicer je mestni zbor predlagal že preje1 name ščonje policijskega komisarja, toda, ker mesto ni štelo 2400 duš, se mu po postavi ni moglo ustreči. Dalje izvemo iz loga proračuna, da je bilo mesto po noči še nerazsvetljeno, da je; bil mestni tlak sicer jako slab, a da se ni za njega popravljanje ninglo dovoliti več kot 400 Irankov. Ognjegasne priprave se stale le 40 frankov na leto, za stavljenje koz je bilo po francoski postavi odločenega po mestih pol odstotka, po kmetih po jeden odstotek vseh dohodkov. Za sprehajališča se ni moglo zavoljo pre-malib dohodkov nič v proračun postaviti. Obremenili pa so Francozi mestno občino s popravljanjem kapiteljskega poslopja, ki se je preje iz kapiteljskih dohodkov vzdrževalo, in s popravljanjem sub-delegacijskega poslopja (okrožni urad), ki ga je preje popravljala dežela. Vodnjak na trgu je stal 60 fr. na leto. Za ustanovo na ljubljanskem liceju ni predlagal mestni zbor nič, dasiravno ga je francoska vlada pozvala, naj ustanovi za novomeške dijake katero, zato jo tim čudneje, tla je pa vkljub svojemu varčevanju določil zadeto »rožne deklice« (Ilir dic Aussteuerung eines Uosenmadehcnsi 600 fr. Rožna deklica je bila nakrepostnejše dekle v obojni. < hmna-zija je napravljala mestu 515 fr. stroškov. O tej priliki je mestni zbor opomnil, da razven gimnazije in fantovske šole ni nobenega učnega zavoda v mestu, dasi tudi bi bilo dekliške šole živo potreba. V proračun se je vzelo tudi 60 frankov za šolska darila in sicer 25 fr. več, kot leto poprej, ker so se šolska darila preje kupovala z doneski dijakov samih. Kot prispevek za stanovanje ljudskega učitelja je plačevala občina HO fr.; iz tega sledi, da takrat niso poučevali zgolj frančiškani. Za cerkvene potrebe niso Francozi hoteli potrošiti iz državne blagajnice niti bora; ustavljali so se celo nasvetom mestnega zbora, češ, naj se. ker sam župnik v Novem Mestu nikakor ne zadostuje, namestita še dva kapedana z dosti majhno plačo 500 fr. na leto. Nasprotno pa so dovolili za manj silne potrebe, za javne slovesnosti in veselice 100 fr., 1. 1812. ta svetu celo zadostovala ni. Opomni naj se; še. da so nameravali Francozi v Novem Mestu sezidati sirotišče ter 28. septembra 1. 1812. odmenili zato dva odstotka vseh občinskih dohodkov. Vkljub vsej varčnosti se je vendar pokazalo, da ima mesto 1275 fr. It) c. primanjkljaja, ki bi bil seveda manjši, ako bi tekli dohodki od leta 1807. mestu po sili in brez odškodnine vzetega mostu v mestno, ne pa v demonsko blagajnico. Znašali so 871 fr. 52 c. Konec svojega proračuna so se mestni očetje proti francoski vladi izrekli še zoper vsako koli novo naklado. »Občani so večinoma kmetje ali pa revni obrtniki, ki že sedanje davke težko plačujejo. Kak nov, posebno užitninski davek jim naložiti, bila bi zanje; velika teža. Da občinski dohodki ne dosegajo občinskih stroškov, prihaja od tod, ker so se mestu naložile le teže, vzeli pa vsi prejšnji dohodki. Posebno pa se kaže; to pri službi božji; za cerkveno osobje je moralo mesto iz svojih dohodkov v proračun postaviti in žrtvovati iz svojega 1700 fr., 1000 frankov za dva kapehma. 400 fr. za organista, 100 IV. za vzdrževanje kapiteljskega poslopja, 100 za cerkovnika in 100 fr. za vzdrževanje njegove hiši- in kapi feljske cerkve. Kapiteljske dohodke pa, ki so znašali najmanj 10.000 frankov na leto, in s katerimi bi si' morali ravnokar navedeni in še drugi stroški pokrivali, je na potegnil demonski fond na-se." VIII. Zgodovina kapiteljna. § 1. Ustanovitev njegova. I/ tega, kar smo pripovedovali o Novem Mostu na str. 4.1—00, se je dalo posneti, da seje Novo Mesto že do konca srednjega veka zelo povzdignilo, po največ seveda zaradi obilih milostij, ki mu jih je podelil njega ustanovitelj Rudolf IV. Rlagostanje njegove je rastlo od lela do leta ter se kazalo tudi v tem, da so pobožni verniki žrtvovali tudi v Novem Mestu, kakor takrat povsod po svetu, mnogo svojega posvetnega blaga v blagor revnih someščanov in v prid svoje duše. Kakor v posvetnih in rokodelskih stvareh, združevali so se meščani ta čas tudi v cerkvenih v družbe, v verske družbe, ki so jih zvali bratovščino. Vsaki od njih jo bila prva skrb dobiti si svojega kapolana, ki je opravljal službo božjo za živo in mrtve brate in sestre. V ta namen so prihajali bratovščinam od njihovih udov obili darovi v denarju in blagu : z dohodki so plačevali kapelane. Ze 1. 1389. se omenja v Novem Mestu bratovščina sv. Trojice pri cerkvi sv. Antonaleta 1488. bratovščina sv. Jakoba2) in isto leto ona sv. Rešnjega Telesa.3) Leta 1493. SO so dogovorili hratovščinski novomeški kapelani in nekateri drugi dolenjski duhovniki ter so prosili še isto leto cesarja Friderika IV., naj bi jim dovolil, da se združijo Rogu na čast in slavo v duhovniško celoto, zlože vse svoje1 dohodke skupaj ter žive vsi skupaj pod jedno streho in obedujejo pri jedni mizi. Zate naj bi jim cesar dovolil ustanoviti kapitelj.1) J) Mitth. 1866., 105. p. 6. ,J) Mitth. 1865. p. 39. :1) Ibid. 4) Mittlieil. des hist. Ver. fur Krain 18(;n. p. 22. , , . bekermen, . . . d as vns die ersam erberen vnser lieben andechtigen Jacoh Awrspei'gar pfarrar zu sand Ituprecht erzbriester in der nideren March in Oain gotsleichnam brueder-schafft (brobsl) Gancian planer zu Douernikh der heiligen Driualtigkeit brueder-Schaffl verbesar Clement und Jacob derselbigen gotsleichnam bruederschaflt (kaplan) vnd Paul cap])lan sand .Jacobs bruederscliafft zu Rudolfswerd zueikhennen geben haben lassen \vje sy mil sambi andercn benclicialen daselbs zu lludolfsvverd in begirde vnd willen weren sich mit iren nuzen vnd rennten so sy und ir yeder aufzuheben niet zuainander zetuen zelegen vnd vnder in selbs in der gemain zu prauchen. Ti duhovniki so bih: t.) Jakob Avvrspergar, /upnik šehl ruperški in veliki duhoven (erzbriester v slovenski Krajini (to se pravi na Dolenjskem) in ključar iZechprobst) bratovščine svetega Rešnjega kolesa v Novem Mestu. 2.i Dobrniški župnik Canciau. 3. Clement, upravitelj iverbesari bratovščine sv. Trojice v Novem Mestu. 4.) Jakob, kapelan ravnotiste bratovščine svetega Rešnjega Telesa. ;"».< Da vel, kapelan bratovščino sv. Jakoba, in še ve č d r u /. i b novomeški h b e n e f i c i j a t o v. Da pa jim bo mogoče shajati, dostavili so tej prošnji še, naj bi eesarost /družila s kapiteljnom tudi lare Si. Rupert, Mirno Peč in Ponikve na Stajarskem.1) Cesar Friderik IV. je uslišal njihovo prošnjo, zahteval pa je, da naj bodo opravljali kanoniki »horas canonicas« in vsak dan vsaj po jedno peto sv. mašo ter molili za blagor cesarjevinblagor njegovih prednikov in potomcev. Ta prvi pot so si smeli kanoniki izvoliti prosta sami; za prihodnje čase pa je pridržal cesar to pravico sobi in svojim naslednikom. Dal pa jim je pravico, da si bodo smeli na vse večne čase popolnoma po svoji volji voliti vsacemu umrlemu kanoniku naslednika S tem je bil novomeški kapitelj v soboto po svetem Marku, 27. aprila 1. 14911. ustanovljen. To pismo je potrdil cesar Maksi milijan I. na Dunaju sv. Tomaža dan leta 1493.2) Izvršitev tega cesarskega dovoljenja in kanonično ustanovitev kapileljna je naročil papež Aleksander VI. 30. aprila 1. 1494. zatiškemu opatu, zapovedujoč mu, naj ustanovi kapitelj tako, da bo štel 13 kanonikov; prvi med njimi naj bo prost, drugi dekan. Vsi kanoniki naj bodo pod jedno streho ter obedovali pri jedni mizi. Proštu je dal pravico nameščati po tarah, kapiteljnu podložnih, župnike popolnoma po svoji volji. .leden kanonikov naj bode oskrbnik kapiteljskega imetja; sprejema naj dohodke, polaga račune ter je odgovoren proštu in dekanu, ki ga tudi lehko odstavita.:1i Naslednje; leto 1495. je dal tudi mirnopeški župnik Viljem Peuscher, ob jednem kanonik v Augsburgu in Regensburgu, svoje dovoljenje za inkorporacijo svoje (are, le da so se kanoniki morali zavezati, plačevati mirnopeški lari za to 50 gld. odškodnine na leto.4) ') Mittheil. 1865. p. 106 107. nr. 1. in ihid. 1866. p. 22. ') Mittheil. 1866. p. 22. Mittheil. 1805. p. 37 in 38. *) lbid. 40. Lota 1495. jo prosil tudi šmihelski župnik. Ivan Pogon, naj ki se njegova fara združila s kapiteljnom;1 To združenje; je izvršil kardinal de Aggreda, »Legatus a latereo 1. 1496."] Prvi kanoniki so bili umeščeni 3. januvarija 1496. k3) Da bi se dohodki /boljšali in se kapitelj ob jednem tudi povzdignil v svoji oasti, poslali se kanoniki leta 1497. svojega dekana in oskrbnika Jakoba. »Szlaticu« (ZlatkonjaV I na dvor cesarja Maksimilijana z dvojno prošnjo i l.) naj bi se; združila s kapit(djnom tudi Irebanjska 1'ara, 2.) pa, da bi cesar Maksimilijan pridobil oglejskega patrijarha za to, da podeli kapiteljnu arhidija-konat za vse večne čase;.'j »Szlaticu« ali Zlatkemja je; bil za le poslanstvo pravi mož, ker je; bil preje jako upliven dvejrni kapelan na dvoru Maksimilijane)ve;m. A vkljub temu ni dosegel niti jednega, niti drugega; zakaj ne, nam ni znano. L. 1505. (4. majnikai je; potrdil Maksimilijan svojo ustanovo z nova6) potom pa še je3denkrat v taboru v Costeri na Laškem 10. oktobra 1. 1509.") Ta listina je posebno zato zanimiva, ker jo pisana, kakor bi bil kapitelj sede zdaj ustanovljen in ker dalje; ni v nji Maksimilijanov oče, cesar Friderik IV., niti z jedno besedo kot prvi in pravi ustanovitelj omenjen. Vso zasluge) si pripisuje Maksimilijan sam. Kaj ga je k temu napotilo, se ne> more dognati. Zanimiva pa je ta ustanovna listina tudi zato, ker so dolžnosti in pravice kapiteljnove izrečene, kolikor je le želeti popolno. Najvažnejša dolžnost kapiteljnova je bila, daje opravljal vsaki dan pe> dve »peti sv. mašiee in pe';l »ofiicium diurnum et noeturnum« in večernice. Pri vseh teh in drugih cerkvenih opravilih so peli novomeški dijaki. S petjem spremljevani so morali biti tudi mnogi drugi, v farni cerkvi izvrševani opravki. Nasproti tem, natančno doloeVnim dolžnostim pak je cesar vzel v svoje- pismo ravno tako natančno določi in- pravice. Potrdil je kapiteljnu vso do takrat ž njim združene fare: Mirno peč, Št. Kupert, Ponikve, sv. Križ v Poljanah in ') Kapit. arhiv 3 in 4. ,J) Ibid. 7, S, \). ;1) Klim, Aodiiv I. 31. in Mittli. 1852. 84, ■') Mittlieil 186&. p. 41. nr. 12, r>) Kapit. arhiv, n) Mittheil. 1865. p. 35. nr. 1. inkorporacijo beneficijev špitalske cerkve in cerkve svetega Aniona v Novem Mostu; potrdi) jo že 1. 1497. izdani ukaz1!, da ostane zapuščina proštov in kanonikov kapiteljska last, ter je podaril dalje kapiteljnu vse meščansko pravice; kapitelj je smel s pridelki svojih zemljišč trgovati v mestu in zunaj mesta, kakor meščani, in jih prevažati v mesto, ne da hi mu bilo treba plačevati od njih kako pristojbino (Ungeld). Tri vsem tem pa je bil prost vseh tež, ki so jih meščani nosili; ni mu bilo treba pošiljati straž k mestnim Vratom in na ozidje, prost je bil mestnega robota, daca, cola in druzih pristojbin. Topa se seveda ni nikakor ujemalo s svoboščinami Rudolfa IV., ki ni od mestnih tež izvzel nikogar1, bodisi kdor koli. Zato so se v poznejših časih sprli meščani s kapiteljskimi gospodi nekaterikrat prav do trda, največkrat zaradi popravljanja mestnega ozidja in sodskib pravic. (Glej str. 55.) V srednjem veku, in še v prvih sto letjih novega, je menda ni bilo skoraj pravice, ki bi jo bili meščani bolj varovali, kakor je bila sodska. V tem jih ni smel nihče žaliti; tu so bili najbolj občutljivi. Sredi XVI. stoletja je bilo n. pr. neki pot vse mesto po koncu, ker so peljali kapiteljski hiriči nečega človeka s kmetov po mestu gori h kapiteljnu, da bo tam sojen. Meščani kratko malo niso hoteli o tem nič vedeti; trdili so: kdor stopi na mestna tla, tega ima le mesto pravico soditi. Svoje zločince naj sodijo kapiteljski gospodje, kjer jih hočejo, tudi v kapi teljnu store to lohko, nikakor pa jih ne smejo voditi skozi mesto. Kdor je stopil skozi mestna vrata, je bil meščanskemu sodišču podrejen. Kakor njegov oče, pridržal si je tudi Maksimilijan imenovanje proštovo sebi, druge kanonike; pak si je volil kapitelj sam ter jih tudi sam potrjeval. Kot poseben znak naklonjenosti jim je dal cesar pravico, da so smeli svoja pisma Z rudecim voskom pedatiti. Ob jednem s temi pravicami, toraj I. 1509., je dobil kapitelj tudi svoj grb, ki je razdeljen v tri polja. Korenje polje je plavo ali modro, kakor zrak, srednje zeleno kakor trava, spodnje belo kakoi- veda. V srednjem polju stoji neobrzdan in neosedlan zlat konj z pridvignjeno prednjo nogo in pridvignjenim repom. Nanaša so na prej omenjenega Zlatkonjo, leta 1497. na Dunaj poslanega kanonika. Z ozirom na njegovo ime je dobil kapitelj svoj grb. Iz l) Mittheil. 1865. p. 40. nr. 11. tega pa tudi sledi, da je bil /latkonja že 1. 1509. prost, in ne več Avvrsperger, kakor je zabeležil Valvasor in drugi za njim. Awrsperger je bil sicer prvi novomeški prost, ter že 1. 1493. tako imenovan, a grb jo pridobil svoji proštiji še le '/latkonja. To ustanovno pismo sta potrdila papež Aleksander VI. in Leon X., zatem pa tudi mnogokrat avstrijski vladarji n. pr. k 152(i., 1570., 1009., 1642. in 1741.1) Imena prvih kanonikov so nam skoro vsa znana; 1. 1495. se nam imenujejo: prosi AwTsperger, Jurij Schkrille, Miha Appez, Klemeni Scherbeyla, Jacob Szlat (Zlatkonja), Pavel Zceulih, Jakob Khytz, Primež Pinka 2), Miha Strilegh , leta 1505. pa Mihael Sterleker,8) Kapitelj je bil ustanovljen pri mestni farni cerkvi sv. Nikolaja. Ustanovitev kapitelj na so provzročile važne politične in cerkvene razmere. Od Karola Velikega pa do ustanovitve ljubljanske skelijo 1. 1402. je spadala vsa Kranjska v cerkvenih stvareh pod Oglejske patri jarhe, ki so se šteli med najmogočnejše posvetne in cerkvene kneze; bili so tudi na Kranjskem prvi veljaki. Mogočnejšega gospoda, kakor je bil oglejski patrijarh, ga razven papeža ni bilo. Šestnajst škofov in cela vrsta opatov seje uklanjala njegovi besedi. Na cerkvenem shodu y Mantovi 1. 820. se je izreklo, da mu gre prednost pred vsemi italijanskimi škofi in da je po svojem dostojanstvu prvi za papežem, kar je leta 1028. papež Ivan XX. znova potrdil.1) Kralji in cesarji so si šteli v čast skazati mu kako prijaznost. S cerkveno mogočnostjo se je združila kmalu tudi posvetna. Oglejski patrijarh je imel na Furlanskem, v Istri in na Kranjskem kmalu več zemlje, kakor bodi si kateri koli posvetnjak. Ko pak je jela vspevati čudovita beneška republika, jela je oglejskim palrijarhom kmalu postajati kaj neprijetna, pritiskala jih je od leta do leta bitij. L. 1218. so morali preložiti svoj sedež iz Ogleja v Videm. CJim bolj je šla beneška slava in mogočnost v cvet, tem edvisnejši so postajali patrijarh i od ponosnih Benetek, ki se jim jemale kos za kosom njihovega posvetnega imetja. L. 1445. so jim vzeli zadnje' njega ostanke.6) ') Muzejski arhiv. '2) Mittheil. 1865. p. 10. *) Letopis Mat. Slov. 1872. str. 26. 4) Klun, Archiv. II. 57. ") Ibid. 97. To jo provzročilo mnogo noprilik v duhovni oskrbi avstrijskih trrkvii. Da bi se to kolikor mogoče zaprečile, in so avstrijsko dežele kar lo mogočo odtegnile tujemu vplivu, ustanovil je Kri derikIV. 1. 14(51. 1 j ubij a nsk o ško fij st v o , kateremu je oddal vse svojemu patronstvu podrejene fare na Kranjskem in Koroškem. Papež Pij II., velik prijatelj cesarjev, je 1. 1402. odtegnil ljubljansko Škofijstvo oglejski cerkveni nadoblasti po|)olnoma, ter je neposredno podredil apostolskemu stolu v Rimu. Drugo kranjske tare pak SO ostale Še nadalje oglejske.1! S tem se je pričel boj avstrijskih knezov proti cerkveni nadoblasti oglejskih palrijarhov. Ljubljansko školijstvo sejo ustanovilo proti volji oglejskega patrijarha, ki ga zato tudi ne nahajamo podpisanega na Ustanovnem pismu; zato je tudi nastalo kmalu za tem mnogo prepirov med patrijarbi in ljubljanskimi škofi. Lo zato je imel prvi ljubljanski škof Žiga Lamberg toliko križev in težav, prodno je bil potrjen in se je oglejski patrijarb podal. L. 14b(i se trčili z nova drug ob druzega. Generalni vikar oglejskega patrijarha se je namreč uprl proti temu, daje ljubljanski škof samostalno postavil vikarja v Št. Vidu pri Ljubljani; trdil je, da je šentvidska fara Ogleju podrejena, čemur pak so oporekali ljubljanski škof, prost in kapitelj. t leneralni vikarje dejal zaradi tega na povelj«; svojega patrijarha vse imenovane može s škofom vred v cerkveno prekletstvo. »Iz tega se razvidi prav lehko«, pravi Valvasor, »da je bil patrijarb nagel in vročekrven mož.« 2) Seveda je bil užaljen, da se mu je vzelo na Kranjskem tolike lam ter se ustanovilo proti njegovi volji novo škofijstvo. Skoraj dvesto let so oporekavali oglejski patrijarbi tej naredbi, dokler ni bil 1. 1627. dolgi prepir s priznanjem neodvisnosti ljubljanskega školijstva končan.8) Drugi korak v izrivanju patrijarha s Kranjskega je bil storjen s tem, da je cesar Friderik IV. v zadnjem letu svojega življenja ustanovil novomeški kapitelj. To uslanovljenje pa je bilo nepopolno, le površno in z neke bitrico storjeno, smrt je Friderika IV. prehitela in mu zabranila postaviti novi kapitelj na trdno podlago. ') Hitzinger, v, Kluns Archiv, II. 87. a) Valvasor, IX. p. '21. n) Hitzinger, I. e. p, «J8. Njegov sin in naslednik Maksimilijan jo potrdil to Ust&nOVO, kajti italijanske homatijo so mu obrnilo zopet Oči na Kranjsko. L. 1508, se je namreč; napotil proti Rimu, kjer se je menil dati kronati za nemškega cesarja; kar so mu Benečani zaprli pot. udarili na Furlansko, Trst, Goriško in Kranjsko ter mu vzeli mimo družili važnih krajev tudi Postojino. S papežem v zvezi je začel Maksimilijan z Benečani vojsko, h kateri so mu Kranjca — tako zatrjuje Valvasor ') -— poslali največ pomoči, ter se vedli v njej najbolj možato. V vojnem taborišču v Costeri je podpisal 16. oktobra 1. |5O0. ustanovno pismo za novomeški kapitelj, kar moramo razlagati kot nekak izraz hvaležnosti za obilo pomoč Kranjcev. 8 tem ustaiiovljonjcm se je obrnil cesar proti oglejskemu patrijarhu, ki je s svojimi ljudmi stal in seveda moral stati v vrstah Benečanov. Ker jo pridržal cesar imenovanje novomeških proštov sebi in svojim potomcem, odrinil je s tem oglejski upliv, kolikor je bilo največ mogoče od novomeškega kapiteljna ; popolnoma ga odriniti seveda ni mogel. Novomeškega kapiteljna ni mogel oglejskim patrijarhom tako iz rok iztrgati, kakor n. pr. njegov oče ljubljansko škofijo; kapitelj je ostal v cerkvenih stvareh podrejen Ogleju. § 2. Zadrege prvih časov. O kapiteljski cerkvi in nje znamenitosti se je že na drugem kraju obširnejše govorilo. Kapiteljsko poslopje ali proštijo so začeli kanoniki zidati leta 1497. Pobožni meščani, ki je je bil takrat sodnik Martin Cimšič, so radi dali nekoliko mestnega zemljišča za to zidanje; izgovorili so si le, da mora med poslopji, ki jih bodo kanoniki sezidali, in med mestnim zidom ostati toliko nczadelanetra prostora, da se bode lahko prihajalo do ozidja in da kapitelj na to stran no bo zaviral mestne obrambe, kadar bi se pokazala kaka nevarnost.-) Kapiteljski gospodje pa so pozabili na ta pogoj ali že pri tem prvem zidanju, ali pa pri naslednjem. Vnel se je med njimi, kakor smo povedali že na drugem kraju (str. 55. in 50.) dolgotrajen prepir, ki ga je nadvojvoda končal sede 1. 1558. Prva leta novega kapiteljna so bila kaj huda. Turek je v onomer žugal in spravljal kralja Ferdinanda v največje zadrege. l) Valvasor, X. 309. ») Mittheil. 1865. p. 40. nr. 10. Tu si ni vedel drugače pomagati, kakor da je posegel po cerkvenem imetju. Izrekel je namreč že 1. 1523., da so vse ustanove in samostani od nekdaj prava cesarska lastnina; uporabljati jo smejo brez papeževega ali duhovskega dovoljenja, kakor jim drago. Toda še-le tri leta za tem je razglasil to povelje, ki ga je dobil tudi novomeški kapitelj, da mora namreč popisati vso svoje dragocenosti, zlatnino, srobrnino, bisere in gotovino ter jo dati vpričo stanovskih komisarjev tehtati in ceniti, da se izve, koliko je cerkvenega imetja.') To neprijetno povelje se je poslalo kapileljnu 1. 1526,, toraj še ne 15 let po konečni njegovi ustanovitvi. Turška nevarnost jo potiskala mladi kapitelj v velike stroške ter ga spravila celo z meščani v prepir. Le-ti so namreč zahtevali v svoji veliki zadregi od kapiteljna pomoči ; naslanjali so se pri tem na ustanovno pismo Rudolfa IV., ki je velelo, da morajo vsi v mestu stanujoči pri zgradbi, popravljanju in obrambi mestnega ozidja z meščani vred nositi iste teže. Kapiteljski gospodje so se temu upirali, ter se izgovarjali na svoje ustanovno pismo Maksi milijana I., ki jih je oprostil vsakoršnega mestnega bremena. In skoraj, da so trdili pravo; toda hudi časi, velike zadrege, v katerih je tičalo mesto, so napotile deželnega kneza, da je pritrdil meščanom. Kdaj so to pravdo dobili, ni povedano, a leta 1558. je bil že odkazan kanonikom kos mestnega ozidja, za čigar varnost so morali oni sami skrbeti. Kakor drugi veljaki in velikoposestniki na Kranjskem, morali so tudi kanoniki dajati vozove in priprego, s katero so se speča vale vojskine potrebe na mejo. Pri tem S(> niso radi prehitevali, zaradi česar jim je poslal kralj Ferdinand I. prav oster ukor 1. 1550,») Celo daleč proč od Novega Mesta klicali so jih na pomoč. 9, majnika 1. 1545. je sporočil kranjskega deželnega glavarja namestnik Anton grof Thurn novomeškemu proj&tu, da je vdaril sovražnik minulo nedeljo zopet na Kranjsko in Stajarsko. kjer je napravil mnogo mnogo škode, ter pobil veliko ljudij. Vohuni in ogle-duhi so izvedeli, da bode v kratkem zopet prilomastil ter da ima to pO! nakanjeno na Zagreb. Ce zajemo to mesto, pisal je grof Thurn prostu, bila bi škoda tudi za Kranjsko velika; zato je pozval mimo ') Kapiteljski arhiv — Letopis »Mat. slov.« 1S71. p. 1IS. a) Mittheil. 1865. p. 77. druzih vclikašcv tudi njega, prosta, da pošlje pripisano svoto novcev za obrambo važnega Zagreba.1) Take in jednake nevarnosti so potisnile kapitelj že zgodaj v dolgove in take zadrege, da je moral svoja zemljišča ali prodati, ali pa zastaviti. L. 1538. je predal prost četrtino vsega kapiteljskega imetja.2) L. 1542. je moral posotliti cesarju zopet 300 ranjšcv ter zastaviti iz tega vzroka kanoniku Juriju Kotzlu za posojilo 221. gld. pet kmetij.*''i Deželna gosposka, do katere se je prost z ljubljanskim kapiteljnom vred obrnil s prošnjo, naj se mu v njegovi veliki zadregi in revi popusti nekaj davka, je bila tudi sedaj, kakor o vsaki taki priliki, gluha za njegove tožbe. Odgovorila je. da nobenemu obeh kapiteljnov nič ne manjka, ampak da imata oba svoje lepo in obilo dohodke. Zvrnila bi le vse teže rada na druge. Novomeškemu kapiteljnu je celo očitala, da si kanoniki med seboj prodajajo zemljišča ter navela gori imenovanega Ketzla, ki jo nakupil najboljša kapiteljska posestva.4) L. 1566. je moral posoditi kapitelj zopet najpreje 400 r'i in potem še 600 gld., kipa mu jih jO vicodemska blagajnica čez desel let, 1576., zopet vrnila.0) Kmalu za tem, 3. oktobra 1668., začujemo novo tožbe o slabih dohodkih kapiteljskih. Ge smemo pritožbi proštovi verjeti, so bili ti kaj majhni; seveda ne smemo pozabiti, da tarna mož o priliki, ko prosi, naj se mu davek zniža. »0e odračunim brano in stanovanje«, tako je jadikoval, »ne dobim v letu ne 40 gld. plače, kanoniki pa komaj po 20. a še ti dohodki ne prihajajo naravnost meni, ampak skozi roke kapiteljskega upravitelja. Več ne morem shajali, kajti davka plačujem, kakor bi bil prost kake katedrah; (Domprobst), mesečno 3 gld. 45 kr., kar znaša v letu 45 gld.; kanoniki plačujejo pa po jeden goldinar.7) In kakor nalašč! Ravno ko je bil kapitelj v največjih denarnih zadregah, je pogorela 1. marcija 1576. z mestom vred kapiteljska cerkev in proštija do tal. Jedno celo stoletje so imeli prešli ') Kapit. arhiv. X. ') Ibid. ») Mittheil. 1865. p. 77. * ') Ibid. 1867. p. 39. r*) Il)id. 1866, p. 78. ") Musealni arhiv. 7) Vicedomski arhiv. opraviti, prodno so cerkev in kapiteljsko poslopje z nova sezidali, ter jima dali tako lice, kakor ga imata danes. Ta tudi v poznejših časih je moral prost seči marsikaterikrat globoko v kapiteljsko blagajnico, ko ga je; pozval cesar, naj mu pomaga: tako n. pr. k 1657,, ko je morala duhovščina zjedinjenih treh dežel, Kranjske, Koroške; in Stajarske, plačati 120.000 ghk, od te svete- je pripadalo novomeškemu kapiteljnu 1000 gld.h Vrh tega pa se ga žulili visoki davki; o priliki j<1 tožil prost, da plačuje od vsega cesarskega davka, ki je naložen kranjskim prelatom, dvajseti ded.2) Seveda pa je bilo tudi imetje novomeškega kapiteljna po tem. § 7. Kapiteljski dohodki. V kapiteljskem arhivu se je ohranilo več urbarov; najstarejši je> iz 1. 1526.; ta nam pripoveeluje1, da je imel kapitedj vže' v tako zgodnjem času, še ne dvajset let po svoji ustanovitvi, že kaj le>pe' dohodke. Imel je blizu Novega Mesta mnou'e njiv in vrtov ter nad 80 kmetij v bližnjih in daljnih vaseh. Drugi urbar je; iz leda 1658. Do tega leta se je imedje1 kapi teljsko ogromno pomnožilo, kajti kapitelj je imel v 66. vaseh takrat 144 celih podložnih kmetij, mne;ge> kajž in 8 mlinov, vrhu tega ]e pobiral desetino od snopja, omlačenega žita, živine;, panjev in vina v 255. vaseh na Kranjskem in Stajarske;m. Vasi, v katerih so bili kmetje1 z jedno ali drugo dolžnostjo odvisne- od kapiteljna, so bile naslednje : Na Potoku, Na Vrhu pri St. Jerneju, Pod Goro pri Straži, Dolenje in Gorenje Vrhovo (FreiholTj, Pršljin, Ifrušiea, llruše^vee, Miška Vas, Birčna Vas, Platnik, Na Hudem, Boričevo, Poršt, Pod Borštom, Bregavce, Pred, Brusnica, Bukovec, Bučna Vas, Karte-lovo, Sv. Križ, Daljni Vrh, Dobje, Dobrava, Dolenja, Vas pri St. Juriju, Dolenja Vas pri Krki, Deilž, Derganje Selo, Zaboršt, Gabrskat iora,< labrije;, »(lallou Sez pri Pokavcih« (j lalhaisilz), St Jurij, Jerička Vas (Geritsehdorf.) Grm, Qobodol, Globočin Dol, Dobni Dol, Na Molom Vrhu, (lomila, (loriška Vas, Graben, Knežija, Jama, Griblje (Orubla), na Krki, Krška Vas, (letna Vas, Zajčji Vrb, Ihneljčič, na Prehodu lUnter-Pottendorl), Mirna Pe;č (v prejšnjih stoletjih ') Vietcdom. arhiv, 2) ll.id. vedno le Medna Peč imenovana , Pod Hosto, Na Hribu, llrastje, Hudanje, Jablan, V Jančicah, Jelše, Jesenovec, Iglcnek, St. Jošt, Na Jordanovem Kalu, Jurka Vas, Jurna Vas, Ivanja Vas, Na Kali i ali Luknjska Gora jKailberg bei Lucggi. Kalce, Končni Dol, Kamnjo, Kamcnska Gora, Kamenec, Na Koncu, Koroška Vas, Ključ, ('roš-njiee, Krcmcnik, Kukmak, Kužarjev Kal, Na Kiju (am Schl5gel), Lakomnice, Na Lazih, Lastovcc, na Ločnem (danes: v Ločni), Ločno (Ho iT Sch i t tlel di, Luben, Pod Lubnom, Malenska Vas, Mali Kul, Mali Vrh (St. Matthaus), Šmarje pri St. Jerneju in Šmarje na Stajarskem, Srnarjeta, Šenklavžka Gora, Pri Mrharjih, Smihel, Mi hovec, na Mraševem, Meniška Vas, Mubaber, Novomeško polje i»eig-entlieh Vorstadt Candia«, dostavek poznejše roke iz konca minulega stoletja), Nova Gora, Orehek, Ob vrh, Ortlovec, laika, Pangcrc, Grm, Cerovec (Pechberg), Smolinja Vas (Pechdorf), na Petanih, Plomberg, Plešivica, Poljano, Poganci, Potovska Vas, Potov Vrh, Potočarska Vas (Pototsehendori). Zaloški Urad (I .ul Preitenau), Praprcče, Pristava, Pod Pečjo, Rakovnik, Na Radeži (danes: na Ratcžil, Ragovo, V Rebri, Regerča Vas, Rajnušče, P okna Vas (Rockcndorfj, Rožek (Rosenberg), Rukna Vas, Ru-manja Vas, St. Pupert, Ruprč Vrh, Zagorica, Zajčji Vrh, v Za-lakah, Zalok (Sallachdorfj, Stranska Vas [Seitendorfjt, Na Šclih, na Scdiščih, Belce, Sušice (Soheschiz), Zihovo Selo, Skrjanče, Težka Voda, Sibika na Stajarskem, Slatina iSlattenegg), Srcbrniče, Slo-piče, Stranska Vas (Strcindort), Straža (Ober-Warth), Streklje, Suho* dol, Tomažja Vas, Dolenji Gobodol ali Celovec (Unter-Tielenthalj, Toplice, Vrh Trebnja, CeŠca Vas, Pod Turnem, Grm, Tržič, Cer-mošnjiei;, Vavta Vas, Na Vrhu (Verh bei t iurzborg, bei St. Matthaus, bei St. Rartelma, bei Hasenberg, bei Prapreče, bei Ober-Lakounie, bei Nussdorl), Vrhpeč, Vcrdun, Vina Rebar, Vinja Vas, Vinji Dol, v Višnjah (Weix (cesarja, da se nahaja v Novem Mestu mimo njega in dekana še 11 kanonikov, in ko je prost Stembcrg 1. 1662. prosil za mitro, navel je, da kapitelj šteje; 11 kanonikov, torej je dovolj dostojen in mitra se mu sme1 pač podeliti. Pozneje pa se je to število zopel skrčilo. Kacih sto let po Polvdorovi smrti je imel kapitelj zopet same) 9 kanonikov. ProŠt pl. Marotti jih je našel pri svojem pri-hodu v Novo Mesto 1. 1715. cede še; samo šest; a še to število se mu je zdelo preveliko, skrčil je je zato na tri. Le-ta je bil med vsemi prosti najslabši gospodar. Pil je tujec, Italijan, škof v Pedeni, ki je1 le redkokedaj prišel v Novo Mesto; komaj jedno tretjino svojega preštevanja se; je; mudil tu, pa tudi v Pedeni ga ni držale, po največ je bival v Reki. Kapitelj mu je bil le v tem prijetna služba, daje mogej svoje italijanske duhovske prijatelje tu dobro preskrbovati. Ti tujci so bili našega jezika seveda nevešči; služba božja je trpela veliko škodo, in tudi njihova nravitost ni bila, da bi jo bili priporočali drugim v izgled. Ustanovno pismo je zahtevalo od kanonikov skupno življenje pod jedno streho in pri jedni mizi, a samo jeden Marotti-jevib kanonikov je stanoval v kapiteljnu, kletar, drugi so se potaknili po hišah v mestu. Celih devet let je bil kapitelj brez dekana, in še tisti, kije zatem prišel, ni bil slovenskega jezika vešč. Jezika nevešči Italijan je opravljal pobožnosti bratovščine sv. rožnega venca v slovenskem jeziku, zaradi česar se jo ljudje dostikrat kar iz cerkve potegnili. Marotti je odpravil tudi učitelja, ki je moral pO ustanovi poučevati dečko, da so na koru j)eli. Zaradi tega niso odpevali niti učitelj, niti dečki, ampak neki italijanski duhovnik, ki ni znal ne slovenskega, ne nemškega. Novomeščani so morali pošiljati svoje Otroke na tuje v šolo. Cerkev je tako zanemarjal, da jo skozi okno v prezbiterij dežilo in je moral cerkovnik marsikateri krat sneg izpred altarja pomesti. Streha je bila tako slaba, da je nosil deževnico dostikrat kar v skalili iz cerkve. Novomeščani so prestajali to gospodarstvo pač nekoliko let, dokler jim ni postalo preveč. Njih obilo in pravične pritožbe so naposled na dvoru cesarja Karola VI. uslišali, dejali kapiteljske dohodke pod sekvester ter pričeli 1. 1731. preiskavo proti Marottiju. Prišlo je na dan, da že par stoletij ni bilo število kanonikov polno, kar so najbolje dokazovali prostori v proštiji. Vseh 13 kanonikov bi ne bili nikakor mogli spraviti pod streho; zato je predlagal sekvester KarolAvgusI Sebastijan pl. Uuesscnstcin, naj se proštija, kolikor treba, prezida. kajti proslora je, če se dobro porabi, dovolj. Dohodke kapiteljsko je cenil Kuessenstcin takrat na (»000 gld., s katerimi bi se po njegovi misli dalo prezidavanje prav lahko izvršiti. 0 tej priliki izvemo tudi, koliko je kapitelj tačasno bde izdajal denarja. 1 J.ucssonstein je poročal lako-le: Ce se računi za vsaeega kanonika vsa oskrb brez stanovanja-, ki ga ima v kapiteljnu, po 50 gld. na leto, shaja se s 000 gld. za 12 kanonikov. Da je to celo prav visoko računjono, Ruessenstein še dokazovati ni hotel ter prepuščal razsodbo vicedomu, kateremu je ta predlog predložil. On bo to stvar najbolje vedel, saj se je mudil že sam v Novem Mestu ter pozna razmere prav dobro 14+ Kapiteljski davek v deželno blagajnico je znašal 2000 gld Oskrb za prosta (Probsten -Tafelgeld), kot najimenitnejšega med njimi, računil je trikrat tako visoko kakor za kanonika...... 150 » Za konje in voz, koojaža in pisarja v livreji 160 » Oskrb za 12 kanonikov (Kost- und Tafelgeld), za vsacega 50 gld..... .... 600 » Oskrbnik služi.......... 100 » Za vino mu pristaje....... . 15 » Valpot služi ,.......... 15 » Za vino dobiva.......... 5 » Dva hlapca služita......... 20 » Pastir služi........... H > Dve kuharici........... 16 » Oskrb teh šest oseb stane....... 100 » Učiteljeva plača.......... 100 » Organistova........ . . 100 » Cerkovnikova..... ..... 20 » Skupaj . . 8899 gld Kapiteljski dohodki pa znašajo vsako leto najmanj 6000 » Toraj mora preostajati najmanj..... 2601 gld. Seveda, tako potratno in luksurjozno sc pač nc smo živeti, kakor živi Marotti, nadaljeval je Pucssenstein. Njegovi predniki so dejali vsako leto mnogo na stran, tako n. pr. je dal narediti grolThurn veliki altar ter napraviti dragoceno palo (zaboj, v katerem so bile shranjene svetinje sv. Feliksa), hi ga je stala več tisoč goldinarjev; grof llerberstein je zapustil težek srebrn pastorale; grof Lanthieri je nakupil veliko knjižnico ter jo podaril kapiteljnu. 1 'olvdor Monta-gnana je prav dobro shajal s kapiteljskimi dohodki, vkljub temu, da jc dobil kapitelj dve 1'ari na Stajarskem : Šentjurij in Šmarije, pristave: v »Krokarjih«, na Potovem Vrhu in v Paki, in mnogo druzega zemljišča in prebend še le po njegovi dobi. Neprestane pritožbe meščanov in kapiteljskih podložnikov so prignale nad prosta pl. Marotti ja komisijo, kije preiskala to nesrečno gospodarstvo, sestavila deta L738.) na podlagi starega urbarja iz 1. 1658. novega ter uredila razdrapani kapitelj tako iz nova. 1/, tega urbarja izvemo, da sc kapiteljsko imetje od 1. 1(558. pa dotlej ni mnogo premenilo. Število kmetij ali gruntov je bilo skoraj isto; prememba se je zgodila le v tem, da je kapitelj od 1. 1668. do 1. 1738. razbil cele grunte skoraj brez izjeme vse ter naredil iz njih ali [tel ali četrtgrunte. /godilo se jo to zgolj zale, ker se je od polgrunta dobil leže primeroma višji davek, kakor od celega. Od 1. 165K. sčm je davek v obče nekolike poskočil, VII1. Zgodovina kapiteljna. tako, da jo n. pr. najslabejši celi grunt nosil kapiteljnu (i, najboljši pa 10 gld. davka na leto. Zavoljo slabega gospodarstva se je mnogo kmetij tako poka-zilo, da so se n. pr. mlini skoraj vsi opustili. L. 1(558. jih jo imel kapitelj 9, po velikosti so bili različni; dva; »Pod Porštom« in »Na prehodu« (sedaj pod Potovim Vrhom) sta nosila po 2 gld., oni pri Smarji na šentjernejskcm polju 3 gkl. 45 kr., na Ratežu 10 gld., v Črmošnjicah 15 gld. 15 kr., Vrh Peči 15 gld. 50 kr., v Gabrijah 24 gld. 35 kr.; mlinar v Valli Vasi pa je dajal po 8 mernikov soršice in 84 mernikov črne mešane moke na leto. L. 1738. je bila večina teh mlinov opuščena, med njimi celo največji, oni v Gabrijah. Sekvestcr jo odpravil nedostatke v gospodarstvu, zraven tega pa tudi one v izpolnjevanju duhovskih opravil. Dolžnosti kapiteljskih gospodov je določilo že Maksimilijanovo ustanovno pismo popolnoma natančno; preiskovalna komisija pa je uvedla tudi nekatere druge določbe, ki so jih zahtevale omenjene razmere. Po Marot-t i j o v i smrti na p ri m o r ni postal noben duhovnik v Novem Mestu več kanonik, če ni bil slovenščini! in nemščine vešč. Daljo je moral biti vsak sposoben spovedovati in opravljati vso cerkveno službo božjo. Po ukazih, ki so izšli vsled to preiskave, so si volili kanoniki iz med sebe vsak teden po dva, ki sta v koru pričenjala petje (\vclche i ni ('bor zu into-nieren hattcn), delila umirajočim sv. zakramente, pokopavala mrliče, skratka opravljala vse, kar je bilo opraviti treba, deden kanonikov je bil mestni župnik. Ukazano je bilo kanonikom dalje, da so prihajali ob nedeljah in praznikih na vse zgodaj v spovednico ter bili pripravljeni za verno ljudstvo tolike časa, da so šli v kor molit. Kapitelj je nameščal duhovnike ter nadzoroval vso službo božjo in vsa opravila po vseh, ž njimi združenih farah, to so pravi: v Sen! liupertu, Mirni Peči in Poljanah na Kranjskem, in v Ponikvah, Šentjurju, Šmarju, Sibiki in Lembergu na Stajarskem. V tej dobi je bil novomeški prost ob jednem tudi arhidijakon za Dolenjsko; če pa je kam odšel, nosil je njegov kapiteljski dekan ta naslov. Vsako kdo ji; moral kapitelj opraviti po jeden »aniverzarij«, klicati v Nove Mesto vso njemu podrejeno duhovščine, imeti ž njo tri dni trajajoče duhovne vaje ter opravili eksekvije, bile in črno mašo za avstrijsko rodoviuo.1) ') Vicedomski arhiv. Iz poročila, ki ga jo kapitelj poslal cesarju Karolu VI., izvemo, da je odslej storil časih še celo več, kot svojo dolžnost; imel je la čas n. pr. dva učitelja, ko mu je ustanovno pismo velevalo le jcdnega. Preiskovalna komisija je storila, kar jo mogla, a nekdanjega popolnega števila kanonikov, njih 13, vkljub Ftuessensteinovemu računu ni mogla več sestaviti; dohodki so bili le premajhni. Z odlokom 13. majnika k 1741. je določila cesarica Marija Terezija število kanonikov, s proštom in dekanom vred, na 10 in z nova uredila dohodke. Doba Marije Terezije in cesarja Jožeta tudi kapiteljhu ni bila Ugodna, kakor mnogim drugim cerkvenim zavodom ne. L. 1770. ga je vlada pozvala, naj sestavi poročilo o svojem imetju, oziroma njega dohodkih. Kapitelj jo to storil, a to poročilo ni zanesljivo, kajti sestavljeno je bilo s prepričanjem, da bode segla vlada, naslanjajo se na to poročilo, po kapiteljskih dohodkih, morebiti cel6 po vsem njegovem imetju. Zato je poročal kapitelj kolikor mogoče sla ho. Prost je tožil, da se godi kapiteljnu kaj slabo, da ni moč shajali, zato je vseh kanonikov ž njim in kapiteljskim dekanom vred le 10, mesto 13, in še ti imajo kaj skromni; dohodke. Temu pač ni bilo oporekati, kajti njihova plača ni bila'večja, ko 42 gld. 30 kr.; dekan je imel pač 145 gld., pa vendar še ne toliko, kakor prvi kapiteljski učitelj, ki je služil tačas 150 gld. na leto, seveda pa ta ni imel proste hrane, kakor kanoniki. Vsa plača proštova se jo prav s trda dala spraviti na 274 gld. Kapitalijev ni imel kapitelj, razven dveh ustanov, nobenih. Neki Volčič je ustanovil 1. 1693. za vsak teden dve večni maši, ter vložil v ta namen štiriodstotno deželno obveznico za 850 gld. Druga ustanova pa je imela 2000 gld. gotovine; nek dr. Zapf je ustanovil 16. majnika 1. 1758. tudi po dve večni maši v tednu in nekoliko miloščine. Vse različne dohodke svoje jo zračunil kapitelj na 4079 gld. 10*/4 kr., davke in drugi; stroške pa na 1777 gld. 29l/s kr., tako, da jo preostajalo le 2301 gld. 417« kr. S tem denarjem je moral vzdrževati kapitelj deset kanonikov, jednega uradnika, tri veliko hlapce lAmtleutei, jedno hišino, pet fantov, štiri dekle in dva voznika.1) To poročilo je imelo boljše nasledke, kakor jih je kapitelj pričakoval, kajti leta 1774. je skrčila cesarica število kanonikov s l) Vicedomski arhiv. proštom vred na šest ljudij, ter /boljšala s tem njihovo plačo. A neprijdten je bil konec tega odloka, s katerim se je ukazalo popro-dati razven proštije in zraven nje ležečih vrtov vse kapiteljske realitete, denar pa vložiti v deželno blagajnico. Plače kanonikov so se določile tako, da je dobival zraven prostega stanovanja prost 900, kanoniki pa po 800 gld. Odpravljen je bil tudi skupni obed pri jedni mizi. — Ta predlog je stavil vladi prost Jabacin. Pozneje je želel, da bi se dala kapiteljnu še dva vikarja, a vlada mu je odgovorila, da kapitelj ni druzega, ko navadna fara z župnikom in šestimi kapelani, in toliko jih pač zadostuje za Novo Mesto. Zo preje je izgubil kapitelj marsikatere male dohodke, ki v računu, vladi predloženem, zato niso bili navedeni; Marija Terezija je prepovedala že preje, 1. 1750., obilo malo darove, ki so jih 0 svojih praznikih in slovesnostih prinašali rokodelski cehi: mesarji so dajali n. pr. vsako leto v dar po 6 funtov sveč, tkalci po 53/4, kovači po 5V8, klobučarji po 4 V*, lončarji po 58/4 funta. Ker so nabirali za nakup tega voska denar po mestu okoli moledovaje, morala so od leta 1750. dalje ta darila prenehati.1) A prišli so za kapitelj še hujši časi. Leta 1802. je umrl prost baron Zicrheim in odslej ni imel kapitelj do prihoda Francozov nobenega prosta več. Nastali so namreč prepiri med proštom in kanoniki. Ljubljanski škof je pritiskal celo na to, da se kapitelj razpusti. Že leta 1808. se je govorilo po mestu o tem; mestna gosposka je zvedela od nekod, da nameravajo vse kapiteljske dohodke nakloniti ljubljanskemu semenišču. Novomeščanov se je polastila velika nevolja; prosili so vlado, naj tega nikar ne dovoli. Kapitelj jc 800 let star zavod. Novo Mesto bo izgubilo s tem no lo osem duhovnikov in dušnih pastirjev, ampak bode tudi za najmanj 3000 gld. na slabšem. Vrhu tega pak je kapitelj dajal mestu tudi nekakov blesk. Vlada naj tudi še pomisli, da jc ravnateljstvo gimnazije, prefektura, v kapiteljskih rokah, ker so frančiškani vsi stari in s posli preobloženi. In ravno sedaj se hoče kapitelj razdreti, ko vse kaže na to, da bo dobila novomeška gimnazija tudi še iilozolični študij (to se pravi: sedmi in osmi razred). Ta prošnja je bila kaj pikro sestavljena ter se z razburjenostjo zaganjala v duhovščino, ki je zaradi svoje nespravljivosti in večnih razporov med seboj, dejali so meščani, bila jedini vzrok, da sejejelo *) Kapiteljski arhiv. misliti na razpustitev kapiteljna. (Sicer pa jc treba tu dostavili, da si je že okrožni glavar grol Blagav 1. 1783. prizadeval kapitelj uničiti.] — Vlada je poslala to prošnjo ljubljanskemu ordinarijatu »zurAeusse-rung umi Berichterstattung«, Pri ordinarijatu so so čutili sila zadete ter zahtevali zadoščenje in ostro kazen ža mestnega predstojnika, ki je lake razžaljivo poročal 0 kanonikih ter jih grdil kot prepiravce. I Milinarijal jo dostavil, dokler ne dobi zadoščenja, so no bo 0 tej prošnji za nobeno cono izjavil, ne take, rte lake. Proti mestnemu zboru seje začela vsled tega marcija meseca 1. 1801. preiskava. Med preiskavo so pa Novomeščani spoznali, da je tudi vlada na Škofovi strani, zalo so dejali: »Mi vemo, da ne bomo opravili ničosa, zale se podamo vsaki sodbi, ki jo bo visoka vlada izrekla o tej stvari, vendar pak si dovolimo še jodenkrat predložiti svojo prošnjo pred prestol najmilcjšega in najpravičnej-šega vladarja, naslanjajo se na cesarski dekret od 2. aprila 1. 1802,, ki je izrekel, da se odslej ne bo noben duhovni zavod di noben samostan več razpustil, ali se njegovo imetji! združilo s kakim drugim, dokler bo vestno opravljal svojo duhovske dolžnosti. Saj smo tekom 20 let izgubili nad 20 duhovnikov, kapucinski samostan in štiri benelieijale, ki so bili kdaj ustanovljeni, gotovo ne, da bi si delali napelje, ampak ker se je mnogo sosednih občin, ki niso imele dovolj dušnih pastirjev, zatekalo v Novo Mesto in se jih zateka št; zdaj. Krivično bi bilo, če bi so odpravila najlepša dika mesta, cesarska rodbinska ustanova, ki je dajala mestu skozi tri stoletja izborno čast; krivično hi bilo, če bi se odpravila precej pri prvem nesrečnem razponi, ki ga niso provzročili toliko tukajšnji duhovniki, ampak tuje spletke. RazpuŠčenje kapiteljna bi bil žalosten spominek duhovske nejedinosti; izpodkopalo bi zaupanje do njo ter rodilo mržnjo do cerkve.1) Meščani so s svojo prošnjo prodrli, česar niso nikdar pričakovali. Kapitelj je ostal, vendar si pa ni mogel več opomoči. Zaradi preslabih dohodkov je štel 1. 1807. le še tri kanonike. Ker so imeli li obilo posla, dala jim je vlada priklado vsacemu po 100 gld. Leia L808.JC imel kapitelj 4758 gld. 42 kr. dohodkov. Plače kanonikov so se izdatno zboljšale; imeli so — bili so trije — po 300 gld. plače in vsak še po 350 gld. doklade, upravitelj kapiteljna x) Mestni arliiv. celo še 360 gld.; vikarjeva plača je znašala 300, oskrbnikova 400 L! Id.; prvi pisarje imel .'500; drugi in tretji 160, kapelnik 216 i< 1 dobiti, moral jo storiti dolgo pot v Videm. Vse to se je godilo le zato, da so bili nadlegovanj ubogi avstrijski podložniki, pa, da patrijarhova pisarna ni izgubila svojih dohodkov. Že tri leta je bil takrat izpraznjen arhidijakonat na Dolenjskem, vkljub temu, da sposobnih osob zanj ni manjkalo. ,,Matica" 1K91. 16 226 TvanVrhovec: Zgodovina Novega Mesta. Jeden največjih nedostatkov pa je bil ta, da ni znal patrijarb in tudi mnogo njegovih duhovnikov po avstrijskih deželah potrebnih jezikov. »Ljudstvu veljajo pridige več, kakor maše in drugo cerkvene ceremonije«, poročal jo prost. oLuteranci so ravno s pridigami največ dosegli! Patrijarb bi vsakako moral znati te jezike, in bi moral o sebi reči: Moje ovce čujejo moj glas. Jaz poznani BVOJe ovce in one poznajo mene.« To so najimenitnejši razlogi, s katerimi si je prost Pesslor prizadeval pridobiti Sv. Očeta za to, da odpravi s Kranjskega, Stajarskega in Koroškega upliv Oglejskega patrijarha. A njegov trud je bil zastonj.1) Albert Pessler je umrl najpozneje 1. 1629., morebiti že 1. 1628., kajti to leto se imenuje neki Jurij VValdner, kapiteljski dekan, kot preštov namestnik. Leta 1629. pa je bil že 12. Karol Pessler (1629.— 1630.) imenovan za novomeškega prosta.9) Preje je bil župnik v Ribnici in arhidijakon za Dolenjsko.:'i Prešteval je ali samo jedim kdo ali pa proštije morebiti še celo prevzel ni, kajti že naslednje 1630. leto oltarno, da je dovolil papež Prban VIII. 2H. decembra proštu 13. Nikolaju Mrau-u (1630 —1639.?), še jedno leto-odloga, da napravi doktorski izpit, kar mu dotlej zaradi kuge ni bilo mogoče. Novomeškemu proštu pa je »tancpiam primat; dignitatis« doktorat neizogibno potreben, dejal jo papež.4! Nikolaj Mrau je bil najbrže Novomeščan. Župnikovalje najpreje v »Lindarji« ter postal 28. dee. 1. 1614. kanonik v Trstu.5) Bilje tudi župnik v Ribnici in Cerknici. Pela 1634. je postal škof v Skardoni, ostal pa še vedno prosi novomeški.8] Valvasor je zabeležil, da je bil prost do 1. 1636.'), kar pak ne velja, kajti leta 1637. poslal je ta Nikolaj Mrau in so poslali kanoniki novomeški nekega Franca Mrava, kapiteljskega dekana, do cesarja, da izprosi od njega potrditev kapiteljskih privilegijev.*) 16. avgusta leta 1637, je predlagal po smrti dekana Luke ') Kapit. arhiv. *) Vicedomski arhiv, kjer se nahaja dotirni dekret. •') Mittheil. 1. o. 4) Mittheil. 1865., p. 85. r>) Kapit, arh. Fasc. IX. 15. •) Ibid, X. 12. ') Valvasor. XI. 482. "j Kapit. arh. Fasc. X. 14. Grboca prost Nikolaj Mrau /a dekansko mesto beneficijata, sub-dijakona in bakalavreja modroslovja Franca Mraua.1) klavno la 14. Prane Mrau (1039,— 1650.), najbrže brat prejšnjega, j<-postal njegov naslednik. L. Ib40. ga nahajamo že v proštovski časti podpisanega kot pričo na neki listini, po kateri sta vzela neki Max Mrau in njegova soproga na mlin na Strmem Bregu 200 gld. na posodo.2) Ta dva sta bila najbrž njegova sorodnika, morebiti oče in mati. Nagrobni spomenik v kapiteljski cerkvi, ki se pa sedaj več ne vidi, je svedočil, daje umrl 1. junija 1. 1650.3) Sledil mu je 15. Mihael Kmhhht pl. Chumhrrg (1650.—1653.) / Goriškega doma. Bil je frančiškan, jako učen in slavljen mož, ki si ga je bosenska pro.vincija, h kateri je spadala takrat tudi Kranjska, dva krat izvolila za provincijala; prvikrat na sveti Gori na Goriškem 1. 1625., drugič v Kamniku 1. 1628. Isto leto so si ga tudi izbrali za generalnega definitorja.*) Od leta 1.641.— 1650. je bil prost v Ljubljani5), o čemur pa frančiškanski kronist nič ne poroča, dasi je v vsem drugem, kar se Chumberga tika, precej popolen. L. 1650, je postal prost v Novem Mestu, ob jednem pa tudi škof v Chrvsopolu »in partibus«.6) Proštoval je samo tri leta; umrl je 30. junija 1653. Pokopali so u-a v frančiškanski cerkvi;7) 16. Ivan Andrej Stemberg (leta 1653.—1666.). Da je pričel proštovati še-le leta 16511., bi utegnila motiti nekoliko listina iz 1. 1647., ki jo po vsebini navaja Kraus.8) V tej listini prosi Jurij Žiga pl. Gallenberg v Turnu, Rožeku in Gallensteinu, naj investira »prost« Stembcrg v »beneficium simplex Sti. Erasmi« v Soteski predlaganega mu »gospoda Petra«. A tu ne govori Gallenberg o novomeškem proštu, ampak o predstojniku (IVobst, Zoohprobsli imenovane bratovščine. Bil je ob jednem škofvSkopiji v Bolgariji »in partibus inlidelium«, a ponajvee je živi d v Ljubljani, kjer jo bil prost od 1. 1650.—-1658. L. 1653. j<" dal tam na Poljanskem predmestju postaviti od Sentpeterskega mostu pa do otepanje Vasi križev pot ter jo sezidal v imenovani vasi božji grob, kamor so ') Videmski patr. arh. Dostavek gosp. Antona Koblarja. 'h Kupit, arh. Fase. X. 47, ;1) breckerfeldt. «) Ohron. Rud. I. 191. r") Catalogus dioeces., in Ilitzinger v„ Mitthoil. 1805. 108. "j Chron. Rud. I. 91. 7) Chron. Bud, ihid., in lircckorfeldt, 55. H) Mitiheil. 1865., SO, nr. 74. Zahajalo tOP zahajajo še danes o postu trume pobožnih vernikov, le da ne vlačijo več velikih in težkih križev tjekaj, kakor se je to godilo o Stembcrgovem in šc tudi v poznejšem času. Od šlaeijonov tega križevega pota seje ohranil do danes le še jedem v znamenju, ki sloji tik štepanskega mostu, in kapelica na pokopališču zraven štefanske cerkve z napisom: »In memoriam Passionis et Sepulturae Domini erexit, fundavit et dotavit liane Capellani Jeliann Andreas A. Stemberg, Praepositus, Lahaci. anno M. D. C, L. lik« V svoji oporoki od 15. aprila Piha. leta jo ustanovil v tej kapelici božjega greha bcnelieium simplex, ter odmenil za to več urbarijalnih dohodkov in tudi gotovine. Bcnoficijat je moral in mora ali sam, ali pa po kacom druzem duhovniku opravljati o postu vsak dan, sicer pa še o nekaterih praznikih v letu po jedno sveto mašo.1) A tudi novomeškemu kapiteljnu se je prizadeval nakloniti veliko milost. Napel je vse žile, da bi pridobil Novemu Mestu skelijo. V vicedomskem arhivu se nahaja prošnja do cesarja, ddo. 24. januvarija 1. 1656., da bi se v Novem Mostu ustanovil škofovski sedež. Ta škof bi bil sulragan patrijarhov. imel bi pa pod svojo oblastjo vso gorenjske in dolenjske tare, ki niso spadale pod ljubljanskega škofa.2) Ker se mu pak to doseči ni posrečilo, prizadeval sije kapiteljnu pridobiti vsaj inlulo, ter je bil v to svrho več let z mnogimi agenti v Rimu in na Dunaju v živem dopisovanju. Ovire, ki se se stavile temu prizadevanju nasproti, so bile pač velike. Naposled se je potegnil še cesar Leopold zanj, ter pobijal pomisleke, ki jih je imel apostolski stol; v nebesa je povzdigal zasluge proštove, navajal, da je nosil Stemberg infulo že v Ljubljani, ko je bil tam prost, Poudarjal je: dohodki kapiteljski so pač toliki, da bo prost infulo lahko nosil z vso potrebno častjo; dalje: da novomeški kapitelj ni le prelatstvo, ampak prava proštija; novomeški prost ima v deželnem zboru med kranjskimi plcmenitaži odlično mesto; ob jednem je oglejski arhidijakon za vse Dolenjsko; podrejenih mu je čez 50.000 duš in 35 far. Kapitelj je popolen ter šteje mimo prosta in dekana še jednajst kanonikov. Nahaja se v mestu še več druzih duhovnikov; Novo Mesto je metropola dolenjske strani (in metropoli inferioris Camioliae), kjer ima tudi starešinstvo (senatus) svoj sedež. V tem mestu in njega okolici živi veliko plemenitažev, ') Mittheil. 1866. p. 37-38. a) Opazka gosp. Antona Koblarja. ki prihajajo k slovesnim cerkvenim opravilom vsi semkaj. Proštija leži na turški meji in jo jctlon kalen hoda od Ogleja oddaljena, zato niso videli tu živeči ljudje še nobeno pontifikalno maše, kar ni tako malenkostno, kakor bi so morebiti zdelo, kajti treba jim je verskega krepila; saj je bila Dolenjska kdaj skoraj vsa luterska. Infulo je nosil že prej jedcn proštov in misli se, da je papež ni dovolil le njemu, ampak vsem njegovim naslednikom. Dokazali se pa to ne more, ker so pisma pogorela in ni naslednik onega prosta nikdar bival v Novem Mestu, ampak največ v Rimu, kjer jo tudi umrl.1) Prost Stomberg si je prizadeval več let dobiti infulo in je potrošil v ta namen mnogo novcev. A zastonj; smrt ga je prehitela. Zastonj se je poganjal tudi za pravico blagoslavljati cerkve, altarjc, zvonove in kolibe, »vkljub temu, da je bilo na Dolenjskem mnogo tacih neblagoslovljenih stvarij v rabi in« — dejal je Stomberg — »bo še dolgo tako ostalo, kajti deželni knezi ostro prepovedujejo oglejskim patrijarhom prihod na Kranjsko. Iz tega uzroka je večina cerkev neposvečenih in nimajo ti kraji pravice zagovarjali hudih ur, ki so v teh krajih tako obilo.«2) Stemberg je umrl 18. aprila 1. 1666. Znani Matija Kastelec mu je sestavil nagrobni napis, ki smo ga že navedli na str. 28. 17. Gtermanik grofa Turri et Valite Saxinae (1666.—1679.). Leta 1604, je postal prost v Ljubljani, 1. 1666. pa v Novem Mestu ter je bil ob jodnem korar v Passau-u, kjer je tudi večinoma živel. On je dozidal od onega požara d. 1576.) še vedno deloma nedo-vršeno cerkev in proštijo, ter dal sezidati sedanji kapiteljski stolp. Kar se ni posrečilo Stcmbcrgu, dosegel je grof Thurn, pripravil je kapiteljnu infulo in palico,8) On je dal 1. 1675. prinesti tudi sve-tine sv. Feliksa i/. Kima.4) Umrl je kot dolenje-avstrijski generalni vikar na Dunaju 15. januvarija 1679.5) 18. Krištof Žiga grof Herberstein (1679.—1683.), baron v Noubergu in Gutenhaagu, gospod na Lankovicu, dedni kamornik in dedni stolnik (Truchsess) na Koroškem. Od k 1666.—1679. jo bil prost v Ljubljani, ob jednem pa tudi regensburški, pasavski in x) Vieedomski in kapiteljski arhiv; v njem se nahaja tudi vsa dotična Steinljergova korespondenca. a) Ibid. !>) Mittheil. 1865. p. 108. 4) Kapit. arh. Fasc. XVIII, 2. 5) Mittheil. 1865. p. 108. bazilski kanonik.1) Leta 1(580. jo postal arhklijakon za Dolenjsko, potem, ko je prevzel pO Thurnovi smrti proštovo mesto v Novem Mestu. Od tod je odšel leta 1683. v Ljubljano za knezoškofa. Leta 1701. jo prestopil v bratovščino sv. Filipa Neri-ja ter umrl 1. 1716. v Perugiji na Laškem.2) P). Ilijeroiiim Friderik grof bantlum (1684.— 1696.). To častno mesto je zaradi bolezni'1) odstopil v prid svojega nečaka, tedanjega župnika v St. Eupertu4), 20. Raj kota grofa Lanthieri-ja (1698.—1714.), ki jo bil ob jednem korar v Olomucu. L. 1698. je postal arhklijakon za Dolenjsko, potem, ko je bil že k 1696. pomočnik (coadjutor) svojega strica Htijeroninia. Takrat mu je bilo tudi obljubljeno, da mu bo sledil v prošlovi častili Imenovan je bil 21. decembra 1. 1698., potrjen pa 10. januvarija 1699. leta.6) 21. Jurij Franc Ksaver de Marotti (1715 — 1740.). Bil je naj-preje korar, potem coadjutor škofa v Pedeni, in škof v Dardaniji »in partibus inlidelium«. L. 1715. je postal prost v Novem Mestu in arhklijakon za Dolenjsko, leta 1716. pa po smrti svojega škofa sam škol v Pedeni. To je bil tisti prost, proti kateremu se je oglašalo toliko pritožeb. Umrl je v Reki 20. avgusta 1. 1740! ter je tam pokopan v cerkvi sv. Vida.7) 22. Anton Motliard L. H. ab Erberg (1741 — 1755.). 6. febru-varija leta 1729. je postal kanonik v Ljubljani.8) Po Marotti-jevi smrti ga je predlagal novomeški kapitelj za kapiteljskega vikarja u), nastala je mala vakatura, 5. avgusta leta 1741. pak ga je potrdil papež kot prosta. Umrl je 25. majnika 1. 1755.10) Več kot jedno leto je bilo proštovo mesto prazno, potem pak je dosegel proštovo čast 23. Karol Mihael grof Atteins (1756.— 1774.). Jednoletna vakatura je imela svoj vzrok v tem, da se je neutrudljivemu prizade- ') Vicedomski arhiv. '') Mittheil. 1865. p. 108. n) Vicedomski arhiv. *) Mittheil. ihid. °) Kapit. arhiv Fasc. X. nr. 20. ") Vicedomski arhiv. T) Mittheil. 1865. p. J08. H) Kapit. arhiv Fasc. XII. nr. 10. e) Ibid. Fasc. XI. nr. 2. 10) Ibid. vanju avstrijskih knezov naposled vendar posrečilo avstrijske cerkve odtegniti tujemu, od benečanske vlade popolnoma odvisnemu oglejskemu uplivu. Culi smo, da je poslal nadvojvoda Ferdinand prosta Alberta Pessler-ja v Rim, da bi pregovoril papeža, naj ustanovi goriško nadškofijo. Opravil ni nič, vkljub temu, da je nadvojvoda Ferdinand 1. 1609. prepovedal dubovske prepire avstrijskih duhovnikov prepuščati oglejskemu patrijarhu, da naj jih razsodi. Ferdinand III. je 1. 1657. prepovedal predlagati kandidate za izpraznjene duhovske službe patrijarhu v potrjilo ali imenovanje. Pridržal je to pravico rimskemu apostolskemu stolu, oziroma nunciju v Rimu. Benečani so umeli vsa ta prizadevanja zaprečiti, celo infule ni hotel papež novomeškemu proštu Stembergu dovoliti, kajti novomeški prost je bil jeden zadnjih Ogleju podrejenih višjih duhovnikov na Avstrijskem. Če bi se mu bila dovolila infula, bil bi to en korak dalje v rušenji oglejske moči. Stemborgov naslednik grof Thurn jo je po velikem trudu naposled vendar pridobil, kar pa je bilo pač pripisovati največ njegovemu osebnemu uplivu in rodbinskim zvezam. S tem je bilo vsaj nekoliko pridobljeno, a avstrijski vladarji so želeli oglejski upliv popolnoma iz Avstrije izriniti, vendar sta so upirala Leopold I. in Karol VI. zastonj. Šc-le Mariji Tereziji se je vkljub najkrepkejšemu upiranju Benečanov 1. 1747. posrečilo pridobiti papeža Benedikta XIV., daje imenoval najprej posebnega apostolskega vikarja za vse avstrijske cerkve oglejskega patrijar-hata; 1. 1751. pa dovolil, da se je ustanovila goriška nadškolija.1) Leta 1747. imenovani generalni vikar grof Attems je postal prvi goriški nadškof. Oglejski upliv je bil s tem popolnoma uničen. Fare na Kranjskem, Koroškem in Stajarskem, ki so bile dotlej še pod cerkveno oblastjo oglejsko, so se podredile goriški nadškofiji; med temi farami seje nahajal seveda tudi novomeški kapi tel j, kateremu je po Krbergovi smrti 1. 1750., potem, ko je bil kapitelj čez jedno leto brez prosta2), postal prost grof Attems goriški nadškoi. To mesto mu je podarila cesarica kot priboljšek k njegovi slabo doti rani nadškofiji. Novomcščani ga niso bili veseli. V Novem Mestu ni bival nikoli, kapitelj je bil mnogo let v istini brez prosta. Nadomcstovala ») Klun, Archiv II. p. 100. »j Chron. Rud. II. p. 86. 232 Ivan Vrli ovce: Zgodovina Novega MesLa, sta ga kapiteljska dekana, najprej Anton Mattez, pozneje pa Jabacin. (irol Attems si je prizadeval nakloniti dohodke novomeškega kapi-teljna za vselej goriški nadškofiji, ali natančno rečeno, njenemu semenišču, kar je spravilo NovomešČane v prav slabo voljo. Na cesarskem dvora so bili tudi proti temu; sicer se mu je naposled posrečilo doseči, kar je želel, leda to le za svojo osebo. Po njegovi smrti so kapiteljski dohodki bstali kapiteljnu.1) P. 1768. je sklical nadškol grof Attems v Gorico sinode, katere se je po svojih poslancih udeležil tudi novomeški kapibdj. I 'mrl je 18. lebruvarija 1. 1774. Kapjteljnu je pridobil grof Attems veliko odlikovanje. Papež Klemeni XIII, je dovolil namreč novomeškim kanonikom nositi mozeto višnjeve barve, podšito s svilo »cremesini coMris«. A pape Ževega pisma, s katerim se je to 1. 1774. zgodilo, ni učakal grof Attems več; našlo ga je že mrtvega.8) 24. Martin Jabaciu (1775.— 1789.), prijatelj Petra Pavla Glavarja. Nadomestoval jo grofa Attemsa že od leta 17(52. dalje. Iz svojega je dal napraviti v kapiteljnu orgije, ki se rabijo še sedaj. Znan je kot noprijatelj ljudske šole. Umrl je 23. septembra k 1789.8) 25. Franc Nikolaj IVrsič pl. Kiisteiiiiain (1791,— 1797.), preje drugi ravnatelj graškega samostana. Umestili so ga 21. novembra 1. 1.791. Pil je Istrijan, ki ni znal niti slovenski, niti nemški. Bil je odstavljen, ker so se zaradi njegovega vedenja pritoževali Novo-meščani v enomer. 26. Zadnji prost pred prihodom Francozov je bil Rudolf baron Zierliaini, najprej cistorcijan.ee v Zatičini, zatem j)a župnik v Trebnjem. Prost je postal 1. 1797. in to brez svojega prizadevanja. To nepričakovano imenovanje mu je napravilo mnogo sovražnikov med duhovščino; od tod povzročeni prepiri so zakrivili, daje bilo po njegovi smrti 26. majnika leta 1802. proštovo mesti* prazno, dokler so, kakor je že bilo povedano drugej, Francozi leta 1810. kapitelj razpustili. Mnogi teh novomeških proštov so zavzemali imenitna cerkvena dostojanstva. Eden od teh je bil nadškof (grof Attems), šest 1) Chron. Toni. II. 86. 2) Kapiteljski arhiv Fasc. XI. p. 15. ') Breckcrfeldt. jih je bilo škofov ali prej ali pozneje; Zlatkonja, Nik. Mrau, pl.Olium bcrg, Stemberg, rlerberstein in pl. Marotti; jedem Montagnana, je bil protonotarij; štirje so bili genoralni vikarji: Montagnana, Khun, Karo! Pessler in Bajko grof Lanthieri, Sest poznejših novomeških proštov je imelo že poprejo proŠtOvsko dostojanstvo v Ljubljani, kar dokazuje, dajo veljal novomeški prost v prejšnjih časih več kol ljubljanski; štirje pa so bili arbidijakoni: Montagnana, Herberstein, Hajko grel' Lanthieri ih Marotti. To zadnje častno mesto ni bilo zvezano s proštovskim dostojanstvom, ampak se je oddajalo sproti in »ad peršoham«, Kranjska je imela po ustanovitvi ljubljanske skelijo dva arbi-dijakona, jednega za Gorenjsko, drugega za Dolenjsko. Arhidijakon je imel nadzorništvo, celo neko kaznovalno oblast ne le nad župniki, ampak tudi nad dekani, da, arbidijakoni so bili celo prešlem včasih kaj neprijetni gospodje, ker so imeli nadzorovaluo pravico tudi nad kapiteljnom. Kapitelj je praznoval vsak veliki četrtek slovesno duhovno opravilo za avstrijsko vladarsko rodovino, kot Ustanoviteljico njegovo. Navzoča je morala biti pri tej obletnici (anniversarium) vsa dolenjska duhovščina, ki pa je ni skliceval prost, ampak arhidijakon. Zaradi tega so si bili prosti in arbidijakoni kaj gorki. Ne le avstrijskim vojvodam, ampak tudi prostem je bilo mnogo do tega, da bi se odtegnili tej neprijetni odvisnosti. Prost je poročal svojemu Vladarju neugodno o arhidijakonih, ti pa ravno tako oglejskemu patrijarhu o kapiteljnu in njega gospodih, kar nas pa ne zanima dalje. Ko je nastala v Gorici nadškolija, jo to seveda prejenjalo. Arhidijakon je moral vsaj jedenkrat v letu obiskati in pregledati vse fare ter poročati o njihovem stanju. Podrejenih mu je bilo 35 lara. l.J Smarije iSt. Marie in llarlandt), 2.) Prežganje, 3.) Višnja gora, 4.J Sv. Martin pri Litiji, 5.) Št. Vid pri Zatičini, (ki Gorenja Krka, 7.) Žužemberk, 8.) Dobernil 9) Polšnik, 10.) Gal-lenstein, 11.1 Sv. Jurij, 12.) Trebnje, 13.) Mirna, 14.) Št. Rupert, 15.) Pazeče, 16.) Trebelno, 17.) Mokronog, 18.) Šmarjeta, 19.) Ško-eijan, 20.) Raka, 21.) Krško, 22.) Čatež, 23.) Sv. Križ, 24. Kostanjevica, 25.) Sv. Peter, 26.) Pola Cerkev, 27.) Novo Mesto, 28.i Šmihel, 29.) Mirna Peč, 30.) Boštanj in 31.) Soteska in še štiri druge mi neznane.*) l) Kapit. arhiv. Na prošnjo Novomo.ščanov jo oživil cesar Franc I. novomeški kapitelj že leta 1818. z nova, a novega prosta so umestili še-le 25. septembra 1. 1831. Bil je to 27. Andrej Albrecht (1831.—1848.), ki je bil najpreje župnik v Semiču, pozneje pa kanonik in stolni župnik v Ljubljani. Umrl je 28. novembra 1. 1848.]) 28. Jernej Arko 11852. - 1808.1 je bil instaliran 9. majnika leta 1852. Za proštijo ni prosil, ampak mu jo je ljubljanski škof prevzeti naročil. Njemu je bilo posebne elepšanje kapiteljske cerkve, v prvi vrsti olepšanje stolpa na mari. L. 1855. je dal preliti vse zvonove. Stolp jo bil sicer gotsk, a ne v vseh stvareh dosledne gotsko izdelan. Dal mu je narediti novo gotsko streho, ki je bila, dasiravno še le 37 let stara, vsa trhla, ter jo je dal pokriti s škidi. Gotsko predelati je dal okna ter napraviti nad njimi piramide ali gotske trikotnike (1. 1860.). Vse delo je stalo 2700 gkk, katere je plačal po največ Arko, nekoliko tudi kanoniki, najmanj pa farna občina.2) Arko je umrl 11. septembra leta 1868. odlikovan s Franc Jožefovim redom. Njegov naslednik je bil 29. Simon pl. Wil£ui (1869.— 1881.1. 30. Peter Urh (1882.— 18—.), popreje kanonik v Ljubljani. M Mittheil. 1805. p. 10'J. ,J) Ohroo. Rud. IV. 94. Zgodovina novomeških šol. L Ljudske šole. £ 1. Fantovska šola. V šolskih stvareh so Novo Mesto sme ponašati, da ni dosti zaostajalo za Ljubljano. Svojo šolo je imelo že v srednjem veku. (lovorih sme o njej pri ustanovitvi kapiteljna; samo to se ni dalo dognati, se je li nahajala šola že popreje, kakor kapitelj, toraj pred 1. 1493., in ali so jo vzdrževali meščani iz svojega, ali jo j«' vzdrževal kapitelj; najhrže pač kapitelj. Toliko pa je gotovo, da se je koncem srednjega, veka, ali kar je isto, v početku novega veka šola v Novem Mestu pač nahajala. L. 1509.SO bili učenci te šole vsa-kako že toliko uvežhani, da so mogli pri sv. maši peti, kajti Maksimilijan I. jo kanonikom pri končni ustanovitvi kapiteljna to cerkveno petje še prav posebno zabičil: da morajo pri večernicab peti novomeški šolarji, ne pa morebiti kateri drugi (»ut vesperas per scolares cjusdem oppidi decantari procurent se. cauo-niei). Iz besedij »scolares cjusdem oppidi« se da morebiti celo še sklepati, da je bila šola, v katero so dečki zahajali, mestna šola. Toda s to stvarjo se tu ne ukvarjajmo dolgo. Stori si vsak sam svojo sodbo. Če ne že takoj od 1. 1493. dalje ali celo še v prejšnjih časih, vsakako pa je imelo Novo Mesto svojo šolo od 1. 1509. dalje. To »kapiteljsko šolo« je vzdrževal pač kapitelj s svojimi dohodki; proje-njala ni nikoli, tudi v najhujših časih ne. Za to imamo mnogo dokazov. Ta šola se omenja kaeih 50 let za tem; leta 1558. je iztekla ona dolga pravda med mestom in kapiteljnom za prostor med mestnim zidom in kapiteljskimi poslopji. (Glej str. 55. in 56.) Rešil jo je deželni knez, cesar Ferdinand k, ter med drugimi stvarmi tudi velel, da mora kapiteljski učitelj, »Jtirg, der Chormeister«, svojo hišo zraven velike lipe podreti, ker jo je postavil na kraj, na katerem so meščani sicer gromado zažigali okoličanom v znamenje, da jo Turek v deželi. »Chormeister« je bil kapiteljski organist, ki je poučeval otroke, če ne v drugem, pa vsaj v petju. Mogoče, da je bil ob jednem tudi pravi učitelj. Šola je stala torej blizu druzih kapiteljskih poslopij. To posname človek tudi iz druzih zapiskov. Kapiteljski urbar od leta 1658. našteva okoli kapiteljske cerkve ležeče vrtove; med njimi je tudi »ein Kuchelgarten unter dem Freythof (rMedhoi), zwischen der Schuell und Zeughiitten.«1) In precej za tem omenja še en vrtič, ki sta ga uživala učitelj in cerkovnik, vsak polovico. Vrt je bil mestu podložna zemlja, od katere bi se bil davek moral dajati v mestno blagajnico, toda mestni zbor je uči telja in cerkovnika tega davka oprostil, učitelja morebiti zato, ker je poučeval njihove otroke. Leta 155(8. je »Chormeister« opravljal morebiti dve službi, organifitovo in učiteljsko, v XVIII. stoletju pa je gotovo, da je plačeval kapitelj za ta dva posla dve osebi: učitelja in organista. Leta 1732. sta imela ta dva službovalca jednako plačo, vsak po 100 gld.*) Šolski pouk za meščanske otroke ni bil brezplačen, ampak primeroma celo drag, kajti 1. 1738. so plačevali nekateri po 30, nekateri po 12 kr. na mesec, kar je za tedanjo čase vsakako vidika svota. Ta šolnina je bila priboljšek učiteljevi plači. Vrhu toga so mu prihajali še postranski dohodki od pogrebov in obilih cerkvenih opravil.3) Z učiteljem, ki je služboval 1. 1732., se niso hvalili. Vice-domska gosposka mu je očitala, da ni vešč ne računstva in ne muzike, ampak je v tem sam učitelja potreben. Da je tudi organist poučeval, je v aktih naravnost povedano. L. 1738. se je učitelj pritožil, češ, da zavoljo mnogih cerkvenih opravil ne more opravljati svojih dolžnostij. Cerkveni opravki mu požirajo ves čas; dostikrat mora sodelovati pri treh ali štirih cerkvenih opravilih ter zanemarja zavoljo tega šolo. Nič čuda, da so mu pokaži marsikateri talent, ki sicer dobro, celo prav dobro kaže. Učitelj je prosil, naj mu da vicedomska gosposka, ki je imela takrat kapitelj v sekvestraciji, podučitelja (Untermeister) ter ga plačuje po 30 gld. na leto, brane mu bo že on sam dajal. Vicedom je odgovoril, daje učiteljeva pritožba opravičena. »En sam u či telj in eh organist ne moreta vseh cerkvenih, zraven njih pa še šolskih poslov opravljati. Kapiteljnu je vsakako treba dveh učiteljev. Sicer je pa kapitelj pred nedavnim časom, ob času prosta *) Kapit. arhiv. a) fhid. Gerichtsprotokoll. *) Vicedomski arhiv v ljuldj. inuz. I. 33. IX. grofa Lanthierija (od Uda 1684.—1714. sta preštevala tu Jeronim Friderik iti Rajko grof L.) imel že dva učitelja. In tisti čas sta cvetela pobožnost in bogočastje, kakor še nikoli.« ]) Koliko razredov je imela kapiteljska šola? Leda 17118. gotove več kot jednega, kajti meščani so se pritoževali, da pobira učitelj od »gr a mat i sto v« po 30 kr. šolnine na mesce, da pa ne dela nobenega razločka med temi in med učenci nižjo šole, ki plačujejo le po 12 kr. Dva razreda je imela ta šola takrat najmanj. Kdor bi hotel devati na izraz »gramatistae« poseben naglas, izvel bi iz njega lahko celo tri razrede, »Gramatistae« so se imenovali po takratni upravi gimnazij učenci tretjega gimnazijskega razreda. Ker Novo Mesto takrat gimnazije št; ni imelo, in je gimnazijo nadomeščala kapiteljska šola, je prav mogoče, daje imela kapiteljska šola takrat najmanj tri razrede, a trditi toga nečem. Takratni učitelj je bil Nemce ter mimo latinščine; vešč tudi muzike, toda o računstvu ni umel nič. — Ravno ta nauk pa je bil njih sinovom, otrokom trgovcev, obrtnikov in rokodelcev, tako so tožili meščani, najbolj potreben. Zato je učitelj obljubil, da se bo tudi v tej lepi umetnosti izuril.*) Plače je imel učitelj takrat 85 gld. na leto, in seveda tudi šolnino, a zavezati se je moral, da bo zato poučeval dva fantiča V cerkveni godbi. Pouk v godbi to raj ni pripadal organistu, ampak učitelju. Njegovi dohodki so bili primeroma torej veliki, kajti kanoniki so imeli listi čas po 60 gld., zraven tega pa seveda tudi prosto hrano in prosto stanovanje. V naslednjih letih se je učiteljeva plača še nekoliko povišala.3) L. 1761. je služil učitelj Casserroller 100 gld., 12 mernikov pšenice in 15 vedrov vina, za opravke v cerkvi pa še posebej 1. gld.4) Ta čas pa se je tudi vlada že prav goreče bavila z ljudskimi šolami ter n. pr. prašala k 1762. kapiteljske gospode, kaj menijo o napravi ljudskih šol. Ti so odgovorili: »Ne bilo bi napačno, ko bi se po izgledu nemških dežel napravile ljudske šole ter se najeli tako zvani »sebulmeistri« in organisti, ki bi poučevali mladino v pravilnem branju, pisanju in štetju, a kdo jih bode plačal? Učitelji in organisti imajo že sicer majhno plačo in ne bo, se moglo od J) Viced. arhiv v ljuhlj. muz. I, 33. IX. ») Ildd. 3) Viced. arhiv I. 34. XI. 4) Kapit. arhiv. njih zahtevati, da se pri tako slabi plači oblože še z večjimi posli. Cerkve jim ne morejo povečati plače ; kar se pa kapiteljna samega tiče, izdaja za šolo že sedaj zadosti. Plačujejo naj jih tisti, v kojih korist so nameravajo šolo osnovati, meščani in gospoda. Želje visoke vlade, da bi ji z osnovanjem novih ljudskih šol ne prirasli nikaki stroški, so neizvršljive, kajti tu ni nobenega fonda, nobene ustanove, ki bi so mogla v ta namen porabiti.1) Mnogo odločnejše proti novi šoli se je izrekel tedanji namestnik novomeškega prosta, dekan Jabacin, ki je kratko malo in dosti naivno zval ljudsko šolo nepotrebno in celo škodljivo. Kdor pa hoče najti v njegovi izjavi protislovij, beri jo sam.2) Ko pa so prašali o tej stvari znanega slovenskega pisatelja Blaža Kumordeja, poslal je vladi odgovor, v katerem se je potegnil z vsemi svojimi močmi za osnovo ljudskih šol na Kranjskem.3) Pisal je: »Dasi-ravno leži ta Vojvodina (Kranjska) v dobrem kraju, dasi je njena lega za trgovstvo ugodna, dasi so ljudje delavni in jih je Bog oblagodaril z dobrimi lastnostimi uma in srca, vendar žive, zlasti oni na kmetih, v največjem uboštvu, ter menijo komaj komaj1 plačevati deželske in druge davke. V vojaški službi se z njimi malo opravi, kep se jim ta stan vidi zavoljo surovega nagiba narave največje zlo na svetu. Po cesarskih poveljih se ne vedo, ker so jim večinoma neznana: in končno so vun potisnjeni iz vsake koristne dotike s sosednjimi narodi, ker govore jezik, ki je le njim lasten. Da je tako, je krivo pri kmečkem ljudstvu največ to, ker ne zna ne brati, ne pisati; V tom so ljudje; tu tako neizkušeni, da zna razven maloštevilne mladine, duhovščine, nekaterih meščanov po mestih in ljudij po grajskih pisarnah v vsej Vojvodini komaj 100 ljudij brati in pisati. Ko bi to znali, dopovedala bi se jim lože volja deželnega kneza, če bi jim jo natiskali v domačem jeziku, ter jo razglašali tako, kakor jo razglašajo po drugih deželah. Po knjigah bi jih lahko seznanili z verskimi in gospodarskimi nauki, da bi lože pridobivali in spečavali svoje pridelke, ter državi plačevali davke, lože bi jih poučevali o dolžnostih državljanskih, da ne bi bili v vojaškem stanu tako neprilični ljudje. Celo do tega bi jih privedli, da bi se priučili nemščine in narečij, ki se tako malo ') Kapit. arhiv. a) llelfert, Die Griindung der (isterr. Volksschule dureh Maria Theresia. 3) Čudno, da se la njegova izjava ni So polnoglasno objavila. ločijo od njihovega jezika: hrvaškega, dalmatinskega, češkega in poljskega. Tako hi se jim pota za pridelovanje; in prodajanje; neznansko ogladila.« Zanimivi so elalje; njegovi nasveti, kako hi se kmečko ljudstvo brati in pisati naučile), ne da bi bilo treba državi kaj šte-ti. Vsaka druga ali tretja vas ima cerkovnika, komur daje; cerkev malo opravka. Župnikom bi se moralo prepovedati jemati koga v službo, ki bi ne znal brati in pisati. Ti naj hi ob nedeljah in praznikih poučevali po kake tri ure mlade in stare. Cerkovnikom pa, ki so že; v službi, pa ne; znajo ne brati ne pisati, bi se določil čas, doklej se morajo tega privaditi, duhovščina naj bi jih poučevala. A ker odganja ta ljudi v javnih pridigah od učenja, ker misli, da bi se utegnila tem potom širiti kriva vera, zato bi se ji moralo naročiti, take govore opustiti ter ne žugati s pogubljenjem, ki si ga učenci nakopavajo na glave). Da bi se vlada prepričala, se li godi po deželi res vse tako, pošiljala naj bi kakega modrega uradnika okoli; ta naj bi mimo druzega gledal tudi na to, da bi se domači kranjski jezik približal in spojil s hrvaškim, dalmatinskim in drugimi podobnimi.1) Dasiravno se je stolni dekan Jabacin odločno izrekel proti nameravani ljudski šoli, jo je Marija Terezija vendar dala osnovati tudi v Novem Mestu. Začela se je 20. majnika leta 1778. s tremi razredi. Pouk so prevzeli frančiškani, zavoljo česar je napravile) šest od njih izpite za ljudske šole. Solo samo pa so dejali v gimnazijsko pe)slopje. Zate) se je morala gimnazija nekoliko stisniti, prenehala pa ni, kakor trdi Ilellert.2) Dasiravno je štela tri razrede, se je vendar zvala »normalka«, ne pa glavna šola, kajti izvežbavali so se na nji tudi pripravniki, kar se; je godilo le na normalkab. Pozneje je bila prestvarjena v štirirazrednico 1. 1807.; a postala je; h- »Hauptschule« ter izgubila ob jednem pravice normalk, kar je bilo za bližnje; občine in za Novo Mesto samo velicega pomena. Po novi uravnavi ljudskih še)l k 1807. jo imela vsaka Iara svojo trivijalno šolo, v katero so morali zahajati otroci iz ne; čez pol ure oddaljenih vasij. Cc pa si iara ni omislila šole, morali so hoditi otroci tudi od dalj v prvo najbližjo šolo. V novomeško, odslej trivijalno šolo zvano, so bile zavoljo tega všolane tudi vasi Kandija, *) Prepis v kapit. arhivu. 1 a) Helfert, Die Grtindung der osteiT. Volksschule etc. Glej pozneje navedene statistieme tabele o številu dijakov v tem in naslednjih letih. Žabja Vas, Irčja Vas, Ločna, Šmihel, Bršljin, Brod, Gbtna Vas, Mala in Velika Bučna Vas, Muhaber, Regerčna Vas, Oegovnica, Cikava, Ragovo in Idinšina. Nobena teh vasij seveda ni imela Šole. Po patentu od 28. oktobra 1. 1829. pa so morale nositi vŠo-lano občine jedno tretjim) stroškov. Deset let so imenovane občine svoje doneske plačevale in opravljale tudi odločeno jim tlako za šolo, 1. 1839. pak so se proti temu pritožile in k 1842. je okrožno glavarstvo oprostilo te teže Malo in Veliko Ručno Vas, Muhaber. Cegovnico, Ragovo in Idinšino, češ, da je za otroke predaleč, posebno po zimi, druge pa so ostale še dalje všolane. Ravnatelj normalke je bil v početku vsakratni učitelj tretjega razreda, ter bil pod nadzorstvom okrožnega glavarja, kateremu je prisostvoval še jeden nadzornik dubovskega stanu. O novi šoli se je ljudstvo zelo spodtikalo zlasti zato, ker je vlada otroke v to šolo silila. Sumničili so jo, da ni v prid mladino, sicer ne bi je vanjo silili; kazali so na gimnazijo, ki je obstajala že čez 30 let; vanjo je vstopil, kdor je hotel; kaj pa je bilo ljudski šoli sile treba ? Koliko dijakov je škda ta ljudska šola za prva leta, .ne vem povedati! paČ pa so se ohranilo številke za naslednja leta: 1788. = 88 dijakov 1819. 207 dijakov 1793. = 113 » L820. 212 1794. = 111 )> L821.== 201 1795. = 127 1822. = 221 n 1796.== 115 » 1823. = 215 » 1797.= 114 » 1824. = 2a4 » 1798.= 122 n 1825. = 238 1799. = 127 M 1826. - 226 1800. = 154 )) 1827. = 209 )) 1801. = 135 w 1828.= 181 » 1802. = 122 )) 1829.= 175 n 1803. = 100 )) 1830. 169 n 1804. — 128 )) 1831. = 149 » 1805. = 147 » 1832: *= 142 » 1806. = 123 » 1833; — 129 » 1807. = 112 j 834. — 14?- 1808. = 125 » 1835.= 142 » 1809. = 117 » 1836. = 153 1818. = 189 )) 1837. = 156 » 1838. = 159 dijakov 1865. = 196 dijakov 1839. = 179 » 1866. = 166 1840. = 177 1867. 160 1841. = 198 1868.= 144 » 1842. = 194 18(59. = 155 M 1843. = 196 » 1870. = 170 1844. = 185 1871.= 169 » 1845. = 192 1872. = 101 )> 1846. = 206 1873.= 151 1847. = 196 » 1874. = 141 » 1848. = 171 » 1875.= 139 » 1849. = 141 » 187(5.= 148 )) 1850. = 125 » 1877. = 153 M 1851.= 136 » 1878. = 182 » 1852. = 152 » 1879. = 174 1853. = 169 » 1880. - • 160 1854. = 183 » 1881. = 156 » 1855.= 186 » 1882.= 142 » 1856.= 197 1883. = ? » 1857. = 221 » 1884. = 176 )) 1858. = 239 M 1885. 172 1859. = 249 )) 1886.= ? » 1860. = 21 1 » 1887. - 188 » 1861. = 220 » 1888. = 197 » 1862. — 21 t IS89. = 193 1863. = 211 » 189(1. - : 197 » 1864. = 202 » 1891. = 207 Francoska okupacija ni normalke nič promonila, lo duhovščino je odstranila od nadzorstva, katero jo naročila županu. Dalje; se šola tudi ni vzdrževala več z javnim fondom, ampak se je naložilo to breme občini. Novomeškemu gimnazijskemu prefektu in direktorju normalke so bilo v francoski dobi podrejene tudi ljudsko gole vsega novomeškega distrikta. Nahajale so se te v naslednjih krajih: V Smartnem, Raiečah, na Krškem, na Raki, v Kostanjevici, Smariju, Trebnjem, Št. Jerneju, Metliki, Št. Vidu, Črnomlju, Semiču, Višnji gori, na Krki, v Žužemberku. Kočevji, Ribnici, na Lsfekem Potoku, v Št. Ruportu, Sodražici in Skooijanu pri Turjaku. „Mntica" 1891. 10 Francoska vlada jo novomeškemu ravnatelju ljudske šole naročila pregledovati stanje teh šol ter ji pošiljati njihova imena, in sicer: ali so glavno ali trivijalne šole, pošiljati ji imena učiteljev, ime fonda, s katerim se vzdržujejo, število učencev in naučne načrte. Ko so se Avstrijci povrnili v deželo, so odpravili to, kar so Francozi spremenili ter normalko zopet podredili duhovski nad-oblasti. Vojski ne vihro 1. 1813. so napravile šoli in njenim učiteljem marsikaj sitnosti. Najneprijetniša je bila pač ta, da niso dobivali frančiškani 1. 1813. in 1 SI4. več mesecev nobene plače. Se*le 17. aprila 1. 1814. je dovolila vlada za gimnazijsko in nor-malsko osobjo 2000 frankov za dolžno plačo. Pa še to veselje ni bilo nekaljeno, kajti rečeno je bilo, da so poprave za šolo prve, le kar čez to ostane, sme se učiteljem razdeliti. Po 1. 1815. normalka ni imela posebnega kaloheta; vsak učitelj je v svojem razredu poučeval veronauk. Odi. 1815.— 1821. so oddajali ta predmet kapiteljskemu kapelanu, le od 1. 1822. do 1823. je to mesto zavzemal frančiškan. Se-le od 1, 1830. dalje je prepustila vlada službo katebetovo frančiškanom proti mali remu-neraciji. Ravnatelj je bil tudi odslej vsakratni učitelj najvišjega razreda, 0 1. 1817. je dobival samostan iz normalnega zaklada po 90 gbk, iz šolskega 250 in iz verskega 25 gld. posebej (od kod?) za kateheta. § 2. Dekliška šola. Leta 18lb. jo dobilo Novo Mesto tudi dekliško šolo, katere dotlej ni imelo. Deklice so poučevali najbrže doma, ker ni verjeti, da bi bile hodile preje s fantiči vred v šolo. Otvorili so jo 20. junija. Vzdrževala se je v prvi vrsti iz dohodkov 1. 1810. zatrtega kapitelj na. Iz teh dohodkov seje plačevalo za to šolo 255 gld. 80 kr. Ko se je osnovala namreč 1. 1781). v Novem Mestu ljudska šola, je kapiteljska prenehala. Najbrže ni kapitelj odslej za novo deško šolo nič štel. Ko se je napravila dekliška, spomnili so se zopet kapitelj na ter mu naložili kot aequivalent omenjeno svoto. Mesto pa je plačevalo iz prosto volje 60 gld. Tako so osnovali lokalni šolski fond, s katerim so plačevali šolske potrebe. Poučevala ni učiteljica, ampak učitelj. Prvi učitelj se je zval Knenkel, ki pa je kmalu obolel. Zato je moral pouk prenehati. Ker pa vlada ni marala, da bi komaj osnovana šola zopet zaspala, naročila jo Knenkclnu, da mora s prihodnjim novembrom priti zopet v šolo; če pa tega ne more, a vendar upa okrevati, poišče se mu naj dober pomočnik, ki pa ga mora Enenkel sam plačevati, dokler ne pride zopet v šolo. Ako pa ni zanj nobenega upanja, da se ozdravi, naj se odstavi. Pouk veronauka je moral prevzeti kapitelj in to brezplačno. Ko se je oglasil kapiteljski katehet za remuncraeijo ter zahteval 100 gld., reklo se mu je, da se dajo katehetom remuneracije le takrat, če poučujejo veliko ur in imajo v šoli posebno dobre uspehe; v vseh slučajih pa je remuneraeija 100 gld. mnogo previsoka. To šolo so vtaknili na rotovž in sicer v svetovalnico, katera se po novih naredbah ni več potrebovala, kajti magistratu so vzeli vse nekdanje posle. Tu je ostala šola do 1. 1831. To leto pa se jo morala preseliti. L. 1831. je vlada namreč kapitelj zopet oživila ter odkazala novemu proštu in novim kanonikom seveda kapiteljsko poslopje, v katerem je uradovala takrat mesto nekdanjega magistrata gosposka Puperčvrh »Pezirks-t )brigkeit Pupertschhoi zu Neustadl«. Ta gosposka se je morala kanonikom umakniti. Cc meščani niso hoteli, da so jim preseli iz mesta, naposled res celo na Ruperčvrh, morali so ji preskrbeti dostojnih prostorov za uradovanje. Za to jo bil seveda najpripravnejši rotovž, iz katerega se je morala dekliška šola umakniti. Iskali so po mestu prostora zanjo, a od treh najboljših sob, ki so jih mogli dobiti, ni bila ne jedna za rabo; jedna je bila pretesna, druga prenizka, tretja pretemna. A ker ni bilo boljših, odločiti so se morali za jedno od teh ter so izbrali sobo na Bregu v hiši neke Ane Papež. A tožbe o nepriličnosti te šolske: sobe so so jelo oglašati vedno pogosteje. Magistrat je predlagal, naj s«; pripravi dekliški šoli prostor v gimnaziji; tam je jedna soba pri tleh kaj ugodna: le vrata na mostovž je treba zazidati, mesto bdi jedna prebiti na cesto, tako ne bodo prišle deklice; nikoli v dotike s fanti. A ta predlog ni obveljal, in leta 1834. nahajamo dekliško šolo še vedno na Bregu pri Papeževki. Pozneje so jo potikali pO raznih kotih, dokler niso našli prostora v zapuščeni cerkvi sv. Antena, kjer je ostala, dokler niso cerkve podrli. Tudi v dekliško šolo novomeške se bile všolane ravne tiste vasi, kakor v deško. II. Gimnazija.*) A. Prva doba: od ustanovitve do 1.1809. § 1. Ustanovitev gimnazije. Ko so je govorilo (str. 110) o revi, v katero je gazilo Novo Mesto i/ več v/rokov vedno globočeje, reklo se je tudi, kako so Novomeščani moledovali pri cesarju Karolu VI. in njegovi naslednici Mariji Tereziji, naj jim za božjo voljo kako pomaga, sicer jim ne bo prebijati. Cesarica, ki je rada ustrezala prošnjam svojih podložnikov, v kolikor ji je bilo mogoče, jo poslala 1. 1744. Novo-meščanom deželnega vicedoma, grofa Orzona. Ta jim je vdihnil dobro misel, češ, prosijo naj za gimnazijo. To so Novomeščani tudi storili ter v prošnji do cesarice v velicih potezah opisali zgodovino in tudi revo novomeško. Pomagaho pa bi jim bilo, so dejali, ako bi jim cesarica osnovala v frančiškanskem samostanu javne: »latinske šole«, to se pravi gimnazijo. Obili dijaki bi povživali poljsko pridelke, ki jih mesto sedaj ne more spečavati v denar, vrhu tega bi si prislužil marsikateri meščan in marsikatera uboga vdova svoj kruhek, ker bi jemala dijake v stanovanje. Pomagano bo meščanom z javne šolo že zato, ker jim ne bo treba pošiljati svojih otrok in ž njimi svojega denarja v daljne tuje kraji'. Stroški za otroke so veliki; že v nekaterih letih si bodo meščani opomogli, če bodo imeli šolo doma. Hiše se ne bodo več opuščale in posipale, in z iehka bodo izpolnovali davkoplačevalci svoje državljanske dolžnosti Zaželjena Šola pa ne bo v korist samo Novomeščanom, ampak (ker se bo poučevala v nji nemščina] tudi vsem Hrvatom, od katerih jo Novo Mesto oddaljeno le par ur. Tudi tem ne bo treba pošiljati svojih otrok V tuje šole; prihranili si bodo oboji veliko. Cesarica naj toraj osnuje v novomeškem frančiškanski'in samostanu gimnazijo, v kateri bodo frančiškani poučevali preti majhni odškodnini, ki jim jo bodo meščani plačevali. Cesarica se ni protivila izpolniti te prošnje, le zahtevala je, stvari naj tako urede, da gimnazija ne bo države nič stala. Ce hočejo meščani plačevali frančiškanom toliko, kolikor bodo zahtevali, potem ni nobene zavfere. *) To poglavje je sestavljeno, če ni naveden kak drug vir, zgolj po aktih tukajšnjega gimnazijskega arhiva. A za šolo kaj potrošiti niso kili meščani nič kaj pri volji. Že loto poprej (1. 1744.) so se pogajali s frančiškani ter jim obljubili 300 gld. priboljška /a njihov trud, a ker so hoteli plačevati ta /nosek ne v gotovini, ampak v blagu, so se pogajanja razbila. Previdni frančiškani so jim odgovorili, da imajo blaga sami dovolj, manjka pa jim denarja, ki jim je za obilo njihove potrebe v cerkvi in samostanu neizogibno potreben. Kar potrebujejo hrane, dajo jim je dobrotljivc roke pobožnih vernikov same, denarja pa ne morejo dohiti: celo maše jim plačujejo ljudje le v blagu.1) A ravno tako tesna je bila tudi Novomeščanom za denar, zato se niso mogli s frančiškani pobotali. Videti je bilo, da pri najboljši volji milostljive cesarice meščani ne bodo dobili gimnazije, kajti 300 gld. na leto utrpeti se jim je zdelo popolnoma nemogoče. Obrnili so se še jedenkrat do cesarice; razložili so ji, kako bi bilo mogoče dobiti teh 300 gld., da ne bi bolelo ne njih. ne države; cesaričina milost naj jim namreč dovoli pobirati za nekoliko povišano mostnino fPruckonpfennig). Toliko bo povišek že vrgel, da bodo mogli plačevati ž njim oo. frančiškane. A Novomeščani bi v tej dobi skoraj ne bili megli nasvetevali bolj nesrečne stvari. Ravno ta čas so si po cesarskih pisarnah ubijali glave, kako bi odpravili — najrajše vse — eestovine in ino-stovine. Nasvet Novomeščanov se je zdel korak nazaj. Vlada jim niti odgovorila ni. Novomeščani so se spametili ter jeli ugibati, kako bi megli vzdržati gimnazijo s svojimi novci. V ta namen so sklicali 21. majnika 1745. slovesno sejo na rotOVŽ. V njej so se dogovorili s frančiškani tako-le: a) Vsakdo, meščan ali nemeščan, ki stanuje v mestu ali zunaj mesta, bo plačeval vsacega novega leta dan po 2 gld. šolnine od vsacega v gimnazijo pošilja nega otroka. b) Dijaki bodo morali biti v stanovanju in na hrani v mestu in ne zunaj mesta, toraj ne n. pr. v Kandiji; dijakov po stanovanjih zunaj mesta frančiškani ne bodo sprejemali v šolo. c) Tisti, ki bodo imeli dijake na hrani, bode plačevali v mestno blagajnico od vsacega po 3 gld. na kdo, oni pa, ki jih bodo sprejemali le v stanovanje, pa samo po 15 grošev. l) Vicedomski arhiv. Lit, R. 48 a. 3. 246 1 min Vrhovec: Zgodovina Novega Mesta. d) Ti doneski se bodo plačevali tako dolgo, dokler mesto ne bo dobilo povekšane mostnine (v katero so Novomeščani še vedno upali) ali sicer kak dohodek, ki jim bo odvzel skrb za gimnazijo z ramen. Seveda, ko bi se število dijakov zelo pomnožilo, znižal bi se tudi v primeri letni donesek, narobe pa povekšal, če bi so skrčilo. e) Povekšal se bo nekoliko lahko tudi obrtnijski davek vsem obrtnikom, ki bodo imeli dobiček od gimnazije, zlasti mesarjem, pekom in krčmarjem itd.J) Ali tega dogovora Marija Terezija ni hotela potrditi, ker je bil ta način plačevanju najbržo vendar le preveč dvomljiv. Sedaj ni kazalo druzoga, kakor da so se Novomeščani i/rekli brez daljših in nepotrebnih besedij plačevati za gimnazijski pouk po 300 gld. na leto. V tem smislu so se obrnili s prošnjo na Dunaj. Cesarica je poslala provineijalu Žigi Skrpinu poziv, naj se izreče o bij prošnji. Le-ta se je izjavil v dveh poročilih (od 8. janu-varija in 9. marcija 1746) za osnovo nameravane šole. Tudi.ko so višje gosposke vprašale tadanjega prosta pl. Erberga, kaj meni o ustanovitvi gimnazije, priporočal jo je z vsemi močmi; odločno pa je bil tudi on proti povišani mostovini. S tem so bili vsi potrebni dogovori storjeni; in cesarica je naroČila 6. maja 1. 1746. provineijalu, naj napravi z mestnim zborom pismeno pogodbo glede odškodnine, ki so jo frančiškanom obljubili za pouk. Dostavila pa je, da se zuvoljo šole število frančiškanov nikakor ne sme pomnožiti. Kmalu za tem, 8. avgusta, je podpisala važno listino, s katero je dala novomeški gimnaziji pravico javnosti. Zapovedana pismena pogodba je bila storjena v Ljubljani v pričo deželnega vicedoma 27. avgusta 1746. 1. Obsegala je naslednje točke: I. Frančiškanski red se zaveže preskrbljevati pouk šest-razredne gimnazijo s tremi učitelji in jednem vodje ali prelektom, in sicer take, da bodo mogli prehajati novomeški dijaki k očebnn jezuvitom v Ljubljani, ljubljanski pa na novomeško gimnazijo. Dalje obljubijo mladino vežbati: »in Christlicher Lehr und andem er> J) Vicedomski arhiv. Lit. It. 48 a. S. Ibrderlichen Geschicklichkeiten«. Gimnazija naj se prične takoj po vseli svetih. II. Mestno starejšinstvo in vse meščanstvo prevzame dolžnost, sezidati šolsko poslopje na priličnem kraju in ne daleč od samostana, na Fričkovem zemljišču zraven frančiškanske; cerkve, iz gimnazije na ker to cerkve pa narediti pokrit hodnik.1) Vzdrževanje gimnazije in hodnika nalože meščani sebi. III. Kot priboljšek za pouk in kot odškodnino za potrebne knjige;, drva, papir in druge šolske potrebe se starejšinstvo zaveže plača val i po -500 gld. na leto in to v štirih letnih obrokih, vsak kvaterni petek po 75 gld., vrhu tega pa še pošiljati učiteljem vsak teden po 12 funtov mesa v samostan, razven onih tednov, ko se frančiškani postijo, Ker je bilo starejšinstvo tedanjega časa znano kot nezanesljiv plačnik, izgovorili so si frančiškani, da se smejo vpisati na dohodke; mestne mitnine, iz katerih se jim je plačevalo že sicer po 62 goldinarjev na leto (zato, ker so jim prepustili most, glej str. 86). Vedno previdni in spekulativni Novomeščani so dodali temu pogoju še dostavek: »če bi se pa prigodilo danes ali jutri, prej ali slej, da bi se kak dobrotnik našel, ali ko bi kdo šolo celo fundiral (tO se pravi: tako glavnico naložil zanjo, da bi se iz njenih obrestij plačevati mogel obljubljeni priboljšek), ali če bi se šole nehale, potem bi Novomeščani ne bili dolžni več frančiškanom niti plačevati dogovorjenih 300 gld., niti jim pošiljati obljubljenega mesa v samostan.« IV. Meščanje se dalje zavežejo, frančiškanom nikdar ne jemati pravice do poučevanja in je nikdar ne oddati kakemu druzemu duhovskemu redu; še celo narobe: postavljali se bedo z vsemi močmi po robu, če bi se; hotel nastaniti kak nov red v mestu. V. in slednjič si meščani izgovore, da se mora vsako šolsko leto pričeti s peto sveto mašo za cesarsko rodovino, zlasti pa za Marijo Terezijo, ki je milostno dovolila gimnazijo, do sv. opravilo je brezplačno. Prihajati pa mora k njemu vse starejšinstvo in vse meščanstvo. To pogodbo je potrdil 17. septembra 1746. deželni vicedom. ]) Tuili jezuviti v Ljubljani so hodili iz kolegija (samostana) v poslopje, kjer so stanovali njihovi jezuvitski vajenci, po hodniku, razpetem čez sedanjo zvezdarsko ulico. 248 IvanVrhovec: Zgodovina Novega Mesta. Za ustanovitev gimnazije sta si pridobila največ zaslug tedanji mestni sodnik Polec in provincijal Skrpin. Kmalu zatem je poslala cesarska pisarna tudi važno listino, s katero je zagotovila novi gimnaziji vse pravice, posebnosti, prostosti, s kratka vse privilegije, ki so jih vživale tačas druge gimnazije v Avstriji. Ti šolski privilegiji so bili jako stari ter so segali v nekaterih določilih celo v dobo Friderika I. Rudcčebra-dega, ki je podelil latinskim šolam 1. 1158. posebne pravice. Najimenitnejša pravica novomeške gimnazije je bila pač ta, da se v šolske stvari ni smela vtikati nobena oblast, niti posvetna, niti duhovska. Predstojnik gimnazije, »Praefectus« zvan, je bil neomejen vladar v šoli. Za vse, kar so dijaki počenjali, so bili odgovorni lc njemu. Še tedaj celo, ko so po mestu razgrajali in ne pustili ljudij v miru, jih ni smel prijeti mestni sodnik ali njegovi stražniki, ampak oglasiti mu je bilo poredneže preiektu, ki jih je kaznoval, kakor se je njemu prav zdelo. Djali smo že, da je bila ljubljanska jezuvitska gimnazija vzgled tudi za novo osnovano novomeško. Tu so učili vse iste predmete, kakor tam, le grščino so črtali, češ, da so skušnjo dokazale, kako nepotreben je ta trud, mesto tega naj se pbdučuje v aritmetiki, zemljepisji in pravopisji. Glede discipline in drugih šolskih stvarij pa so se frančiškani postavili, kakor se mi vidi, popolnoma na svoje noge. § 2. Najstarejša osnova. Od 1.— 6. septembra 1746., torej dva meseca pred dvorjenjem gimnazije, je zboroval v Ljubljani frančiškanski delinitorij ter sklepal o pravilih, po katerih se bo ravnati učencem in profesorjem. Sklenili so tu mnogo, ter to izrekli v 22, točkah; od teh se na pouk sam nanašajo le tri ali štiri, vse druge se tičejo disciplinarnih stvarij. Najvažnejše točke so bile naslednje: 1. Šolsko leto se je imelo pričeti po vseh svetih, 3. novembra. Dva dneva v tednu, torek in četrtek, sla bila zraven nedelj in praznikov »prosta«. V postu pa je bila prosta le sreda, izvzemši sivdpostni leden, ko sta bila tudi dva dneva prosta. Prosta sta bila sicer tudi še najimenitnejša praznika frančiškanskega reda: dan sv. Aniona Padovanskcga in pa Poreijunkulc, in ker je bila gimnazija v vsem uravnana po vzgledu ljubljanske, so bili prosti tudi: Božič, Novo leto, zadnji trije dnevi Velikega tedna, Velika in Binkoštna nedelja. Da bi se dijaki vadili v govoru, ukazal je definitorij osnovali v spodnjih štirih razredih komične dramatične vaje (comieum exer-eitium) in sicer po jedenkrat v letu, v višjih pa po dvakrat. O prostih dneh so spremljali profesorji svoje učence vun na prosto; hodili so ž njimi, da ne bi uganjali kacih budalostij ali ne-spodobnostij. Vselej sta bila navzoča najmanj dva profesorja, ali šo boljše vsi trije; nikoli pa ne jeden sam. Profesorjem je delinitorij prepovedal dijak«; drugače kaznovati, kakor z zaporom, izključevati pa jih je smel le prefekt, leda le v najhujšem slučaju. Definitorij mu je zažugal hudo kazen, ako bi storil to brez velike; potrebe. Mnogo obširnejša pa so določila, ki so tičejo pobožnostij in cerkvenih vaj novomeških gimnazijcev. V početku in na koncu šolskega leta je bilo dijakom hoditi za procesijo v bližnjo cerkev sv. Ane na Grabnu. Procesijo je vodil prefekt. Ta procesija je bila pri samostanskih gojencih že dolgo prej v navadi, le da ni bila tako slovesna. Dijaki so se odslej sčakovali onstran mosta v Kandiji, vstopali so tu v procesijo ter odhajali, sv. rožni venec moleč, proti sv. Ani. Tam so opravljali službo božjo ter se vračali pomešani domov. Ob nedeljah in praznikih so se shajali k sv. maši ob 7*9- uri; po maši so jih vodili profesorji v njihove razrede, kjer so jim razlagali katekizem in jih izpraševali, kar so jim dali poprej učiti se; na pamet. To je veljalo za spodnje štiri razrede, peto- in šesto-šolci pa so ostali v cerkvi pri petem sv. opravilu in pridigi. K petemu sv. opravilu so hodili dijaki tudi o vseh praznikih frančiškanskega reda, in teh je bilo velike. Ostati so smoli tak praznik doma le, če je prišel na prost dan. O sv. Antonu in Porcijimkuli pa se se morali vdeleževati duhovnih vaj, naj sta bila ta dva dneva sicer prosta ali ne. Po dokončanem sv. opravilu so se shajali v šolo, ki zaradi duhovnih vaj ni smela trpeti škode. Udeleževati se jo bilo dijakom tudi vseh lilanij v frančiškanski cerkvi. Da zaradi njih niso pouka zanemarjali, preložili so jih na četrto uro popoludne, K spovedi in obhajilu so hodili dijaki po dvakrat v mesecu. To dolžnost jim je bilo natančno izpolnovati; nemarneže so strogo kaznovali. 0 sobotah popoldne so bili v posameznih razredih odrejeni duhovni pogovori, ali pa so jim čitali iz sv. zgodovino, spodbujajoč jih k pobožnosti in studu nasproti grehu. Vsaka šola je imela svojega patrona; prva (najnižja) — sv. angelja varuha, druga — sv. Petra Pegalata, tretja — sv. Bernarda iz Siene, četrta — sv. Bonaventuro, peta — sv. Antona Pa-dovanskega, šesta pa — sv. Frančiška. Na praznik teh patronov se je bilo vsem dijakom dotičnoga razreda spovedati ter prihajati dan poprej in na dan patronov k litanijam. Nekateri so prejemali ta dan tudi sv. obhajilo. Daljo so ustanovili frančiškani tudi dijaško bratovščino Matere Božjo pO pravilih jezuvitov. Vanjo so sprejemali dijake gorenjih štirih razredov. Drugošolei so ji pristopali o veliki noči kot novinci. Udje te bratovščine so prihajali dve nedelji v mesecu k latinski pridigi ob 3. uri popoludne, dve nedelji pa so prepevali Marijine pesmi; le, če je umrl kak ud bratovščine, molili so mesto tega zanj. Če so je kdo ohladil v pobožnosti do Matere božje, okarali so ga javno najpopreje v obče, a čc to ni pomagalo, tudi imenoma. Razni stroški za to bratovščino so se pokrivali s prostovoljnimi doneski dijakov. Bratovščini glava je bil vsakratni profesor najvišjega razreda, druge poslovnike: rektorja, tajnika in sindika (ki je nabrane novce shranjevali pa so volili dijaki sami izmed sebe. Toda zaradi prevelike revščine novomeških gimnazijcev si ta bratovščina dolgo časa ni mogla opomoči. V 22. točkah izrečene svoje določbe je predložil definitorij redovnemu generalu, ki pa jih ni maral potrditi, češ, da se ne more še reči, so li vse dobre in se li dado vse izvrševati. To bode skazala šele skušnja. Zato je poslal tc točke novomeškemu prefektu le kot začasno veljavne; poskuša naj, koliko so vredne ter potem pove, ali pač kaže držati se jih. Protekt je sestavil sam nekoliko novih postav, jih kot nasvete predložil delinitoriju, ki je obravnaval te stvar iz nova (31. avgusta 1. 1747; ter zamašil, če tudi m; vsako, vendar marsikatero luknjo disciplinarnih postav. Od sklepov tega shoda navadi bomo le nekatere. Pouk jo trajal po zimi od polu osmih do desetih, poleti pa od sedmih do devetih. Popoldne so ga pričenjali ob polu dveh ter poučevali do štirih, čc ni bilo litanij, sicer pa od dveh do štirih. Le za dijake najvišjega razreda se je pouk začenjal ob polu osmih zjutraj in ob dveh popoludne, bodisi poleti, bodisi po zimi, in naj so bile litanije ali no. Dijake so k pouku klicali z zvoncem; prvikrat so pozvanjali jedno četrt ure prej, drugič pa v trenutku, ko se je imel pouk pričeti, kakor se godi še danes. Kogar je prisilila lenoba ali lahkomišljenost ali prepički nadarjenost, da je moral zaostati tri leta v istem razredu, zapodili so ga konec tretjega leta brez spričevala; vendar je moral pro vincijal temu pritrditi. Naloženo kazen je bilo vsakemu prestati, sicer ga niso več sprejeli, ako je odšel, ter se potem kodaj zopet oglasil v šolo. Prepovedano jo bilo dijakom orožje: pištole, noži itd. Ogibati se jim je bilo vsakoršnib bomatij in tepežev. Zažugali so jim, da ga bodo priprli, ali celo še iz šole zapodili, ako zvedo o kom, da zahaja v gostilne, zlasti zunaj mesta. Prepovedano jim je bilo zahajati v sumljive hiše. Oe je zvedel prelekt za katero tacih, prositi je moral mestnega sodnika pomoči, da zabrani dijakom zahajati vanjo. Po zimi so morali biti najpozneje že ob sedmih zvečer doma, po leti pa ob devetih. Tatove so strogo kaznovali ali jih tudi poganjali iz šele. Pijancem so žugali, da jim bodo o prvi priliki, ko zvedo zanje, prepovedali šolo. Prepovedano jo bilo naposled našemljenim hoditi po mestu. Glede duhovnih vaj jo pritrdil deliuitorij skoro vsem onim določbam, ki jih je sklenil minulo leto, ter dostavil še marsikatero novo. Kaj pa jo dejala vlada k tem ukrepom ded in i torija ? — Nič! kajti v tej dobi se ni brigala za to, kaj in kako se je godilo v šolah. Prigala se tudi ni za gimnazije. Te so bile po vsej Avstriji v rokah duhovskih redov, po največ oo. jezuvitov, ki so sami določevali, kako naj se uči na njihovih zavodih. Seveda tudi država ni delala zanje nikacih potroškov. Učitelje in vse, kar je bilo šoli treba, so plačevali redi sami. Z državo so bilo gimnazije le toliko v zvezi, da jih je potrdila in se o priliki potegnila zanje, če je bilo treba. Še v zadnjih letih Karola Vi. so bili jezuviti sami svoji gospodje v šoli, vendar se je vlada jela vtikati že ta čas v njihove šole. Cesarski patent od 10. novembra leta 1735. je premenil že nekoliko v naučnem načrtu jezuvitskem, ter ga dejal pod državno nadzorstvo, toda le na papirju ; v istini je ostalo še vse pri Starem.1) ') Program graške prve c. kr. gimnazije. 1871. p. 16, nr. 2. § 3. Prizori iz dijaškega življenja v prvih ietih novomeške gimnazije. Prvo šolsko leto so pričeli s slovesno službo božjo 3. novembra 1. 174(5. Izpolnila so je Novomoščanom dolgo gojena želja. Dobili so gimnazijo ! V spodnjih dveh razredih je poučeval O. Romuald Laurin, v III. in IV. Ildefons Karner, v V. in VI. Chrvsolog Uaiebel, prefekt gimnazije pa je bil Bogomir Pleiller, tadanji gvardijan. Otvorili so vseh šest razredov ob jcdnem, ter šteli v njih 66 dijakov, in sicer: 4 v VI., 8 v V., 11 v IV., 4 v III., 9 v II. in 30 v I., najnižjem razredu. V svoji prošnji za gimnazijo so Novomešeani cesarici popolnoma odkritosrčno povedali, da jim gimnazije v prvi vrsti ni mar toliko zarad svojih otrok, kakor zato, ker pričakujejo od nje gmotnega dobička. V gornjih dveh razredih ni bilo niti jednega dijaka iz Novega Mesta, v IV. le dva, v III. štirje, v II. jeden, v I. pa devet, od vseh 66 torej samo 16; 14 jih je prišlo izza Gorjancev, bili so to: Hrvati, Metličani, Crnomaljci in Semčani, 34 jo bilo drugih Dolenjcev, šest Ljubljančanov, trije iz Kranja, trije Notranjci, štirje Štajerci in trije Tirolci. S tako majhnim številom se je pričela gimnazija. Kljub temu je dajala prefektu mnogo opravka. V enomer je moral biti na preži nad dijaki zaradi njihovega pijančevanja, ponočevanja, prepirov in tepežev. Ponajveč so bili tega krivi meščani sami, ker so jim dajali k temu priliko in potuho. Dijaki, ki so zahajali prvi čas na gimnazijo, niso bili najboljši. Razstrescna poročila o njih vedenju nam bodo vsaj medla slika njihovega življenja v onej dobi. Vodenje njihovo je biki jako slabo. V drugem letu so morali zapustiti gimnazijo trije šestošolci in jeden petošolec, ker so bili ponočnjaki, pijanci, pretepovalci, trdoglavoi, ki so se profesorjem pO robu postavljali itd. Pili so vsi pritepenci z druzih gimnazij. Neki Janežič je prišel iz Gradca, ter prosil za vsprejem v poetiko (pelo šolo), a ker ni imel spričeval, ga prefekt ni hotel sprejeti. Moledoval je pa zanj neki uradnik toliko časa, da se je dal prefekt pregovoriti. Toda dolgo Janežiču na gimnaziji ni bilo obstanka; veš čas mu je potekel v pohajkovanju in pijančevanju. L. 1748. so ga morali, ker vse kazni niso nič izdale, pognati iz šole. Naposled je jed celo krasti. L. 1749. je prišlo pet dijakov z jako sumljivimi spričevali na novomeško gimnazijo; prelektu se je zdelo, da so ponarejena. Vkljub temu je dijake sprejel, prvič zato, da se prepriča, znajo-li res toliko, kakor so njihova spričevala kazala, drugič pa, da se prepriča, jedi njegova sumnja glede ponarejenih spričeval prava. Ko pa sta dva teh dijakov zaslutila, kaj prefekt namerava, popihala sta jo iz mesta. Tretji pa je bil neki Hečan; bil je samo jeden dan v šoli. Iz Celovca je prinesel spričevalo za tretjo šolo, a ponaredil je je za šesto. Celo ptiča pa sta bila dva 1 Irvata, došla iz Varaždina. Ta dva sta se po noči preoblačevala, da sla ložo ponočevala in burke in nerodnosti uganjala. Napadla sta neko noč celo s palico in nožem nekega duhovnika. Jeden od nju, Josip Rogljevič, jo pri mestnem sodniku po krivem ovadil meščana, pri katerem je stanoval, češ, da mu je pokral iz kovčega knjigi; in perilo. V resnici mu pa je odnesel (seveda Z vednostjo llogljevičevo) te stvari njegov pajdaš Ljubanovič, kar se je pa zvedelo še le pozneje. Nosila sta se tako, da ju je moral prefekt izključiti. A prodno sta vzela od Novega Mesta slovo, pokradla sta še nekemu barvarju platno iz sušilnice. Sicer so ju zasačili in priprli, a peti dan sta jo popihala iz ječe. Meščani so natolcevali, da so jima dijaki pomagali iz luknje. Pozneje, ko že ni bilo o nju več ne duha nc sluha, se je prelektu reklo, da sta imela tudi ponarejen pečat novomeške gimnazije. Ko je preiskoval njune listine, zvedel je, da sta imela ne lo jeden, ampak celo tri pečate, ter obilno ponarejenih spričeval Dajala sta dijakom za dober denar in lepe besede spričevala, kakeršna so si želeli, ter ponarejala v to ali uno svrho tudi podpise profesorjev. Ti doneski o morali prvih dijakov novomeške gimnazije; naj zadostujejo. A mlada gimnazija se je morala boriti še z druzimi nepri-likami. Jezuvitom so nikakor ni ustrezalo, da so ustanovili v Novem Mestu gimnazijo Zato so ji delali sitnosti v vsaki priliki, če; so le mogli; vsaj prefekt jih je sumničil, ter dejal, da ima dovolj dokazov za sve>je prepričanje: jezuviti bi radi ugonobili gimnazije*. Ce se) koga izpodili z novomeške gimnazije in ga niso hoteli nikjer sprejeti, jezuviti v Ljubljani so ga gotovo sprejeli, naj je prine;s«;l seboj spričevalo ali ne. O jednem dijaku je prefekt n. pr. zvedel, da so ga jozuviti sprejeli, dasitudi je imel njegovo spričevalo on v rokah, Dotični dijak namreč svoji gospodinji ni plačal hrane in stanovanja, zato mu je ta spričevalo vzela ter ga prinesla k prefektu, češ: naj ga dijaku da, kadar bo plačal. A dijak jo je popihal iz mesta brez spričevala, ter bil v Ljubljani sprejet. In ravno tako so sprejeli tam nekega dijaka, ki jo svoje slabo spričevalo vpričo prefekta raztrgal. Celo velikega ncprijatelja pa je dobila'mlada gimnazija z novim okrožnim glavarjem. Ta urad je bil ustanovljen v Novem Mestu leta 1749.]) Prvi okrožni glavar Wolf Adam pl. Erberg si je prisvajal tudi nadzorstvo gimnazije. Koj prvo leto svojega urado-vanja (1750) je zahteval ključe gimnazije, da nastani v njej vojake, ter gimnazijo premeni tako v vojašnico. Toda frančiškani so sc proti tej krivici postavili krepko na noge in od dveh strani] je dobil Krberg poziv, naj se ne vtika v stvari, ki ga do malega nič ne brigajo. Glavar jo le nadzornik gimnazije, ne pa gospodar njen. Nekoliko časa je imela gimnazija mir pred posvetnimi go-sposkami, a 1. 1758. so nastale nove homatije, katere jo ponajveč zakrivil pač okrožni glavar Maks pl. Erberg. Konec šolskega leta 1758. je ukazal mestni sodnik, (bil je to tisti Ignacij Polec, kateri se je za ustanovljenje gimnazij«; tako zel«') zanimal), zaukazal je, pravim, na povelje okrožnega glavarja Krberga zapreti mestna vrata, meščanom pa priti s cepci in poleni oboroženimi pred rotovž. Kdor bi se branil, bo kaznovan. Meščani so prišli vsi; sodnik jih je vodil po mestu, ter jol z različnimi psovkami zabavljati dijakom. Ali ti so bili, ker je bila že pozna deveta ura (18. septembra), večinoma doma, vsaj kar jc bilo boljših in domačinov. Dijaki iz drugih krajev pa so se odpravljali, ker j«; šolsko leto ravno minulo, domoV ter se poslavljali v neki krčmi pri kozarcu vina. Ko pak so jeli meščani po ulicah razgrajati, prišli so vun gledat, kaj se godi. A toliko, da se se pokazali, lotila se jih je razgrajajoča množica, jela jim zabavljati, jih pograbila ter odpeljala nekatere izmed njih v ječo. Naslednji dan jih je dal mestni sodnik vpričo zbranih mestnih očetov privesti pred-se, a ker je upoznal, da so nedolžni, poslal jih je domov. Kaj pa je bil povod temu vrišču? ') Itoff. Gemaddde v. Kraki II. 42, pravi, da I. 1748. Pred rotovžem je visela Črna deska, na katero so nabijali cesarske in magistratske ukaze. Noe poprej, 17. septembra, pa je ta deska izginila z rotovškega zida; drugo jutro so jo našli obešeno na »prangerju«, sramotilnem kolu, h kateremu so privezovali zločince ljudstvu v posmeh. Nihče ni vedel povedati, kdo je to storil. Mestni sodnik in poglavar sta zasledovala poredneže, a ker jih nista mogla pozvedeti, uganila sta, da so storili to dijaki, ki so ravnokar končali šolsko leto. Vsled tega sta osnovala lov nad-nje. Dijakom, kakor smo dejali, se sicer ni zgodilo nič hudega, raz ven da so nekatere priprli; a užaljen je bil pretek t. Kaznovanje dijakov je bila namreč prefektova stvar, zagotovljena mu s privilegijem Marije; Terezije; ker sta mu posegla mestni sodnik in glavar v njegove pravice, pritožil se je pri najvišji deželski oblasti, pri reprezentaciji. Mestni sodnik, mestni pisar in glavar Erberg so dobili od reprezentacije ukaz, naj poročajo o tej stvari natančno od pičice do pičice. Le-ti možje so si prizadevali na vse načine oprati se, a vsi njihovi izgovori niše veljali dosti. Reprezentacija jo poslala v Novo Mesto nalašč za ta slučaj komisarja Franca Karola pl. Sclnveigerja stvar preiskavat. Le-ta je poročal svoji gosposki, in ta je poslala okrožnemu glavarju tak-le odlok: »Skrb za odpravo ponovnega rogoviljenja je sama na sebi prava in dobra, a preiskava je jasno dokazala, da ona vizitacija, ki se je vršila 18. septembra po povelju okrožnega glavarja na tako nenavaden način in s pripomocjo mestnega sodnika in več meščanov, ni bila odrejena s pravim razumom in iz dobrega namena, ampak jedino le s to pristransko mislijo, da bode nenavadni ponočni vrišč privabil nekoliko dečakov na prosto ter ponudil priliko, nekatere od njih pripreti. To se je tudi zgodilo; res so nekatere dijake prav po krivem prijeli, jih drugi dan zaslišali, in ker se jim ni moglo nič slabega dokazali, jih zopet izpustili. K temu naj se še dostavi, kar je priznal mestni sodnik sam, da se je namreč oborožil s ptiškami in da ga ceh) ni bilo sram, s pištolo streljati za jednim dečakov. Za to dokaj nepremišljeno in spoštovanje prefektovo nikakor ne povzdigujoče početje daje se okrožnemu glavarju s tem ukor, ravno tako tudi sodniku Ignaciju Poku z dostavkom, da naj se poda k gospodu prefektu ter se obloži zaradi svoje naglice. Gospodu okrožnemu glavarju pa se svetuje, naj se vede mirneje in pohlcvueje. On, kakor tudi mestni očetje naj se držč gledi- na dijake in glede na kako ve nerodnosti, ki bi jih utegnili ti početi, natanko svojih predpisov, ki naj jih nikakor ne prekoračajo ter ne dajo več povoda za jednake neprijetnosti. Ljubljana 5. marcija 1759." Tej podobno rabuko je izkresal takoj naslednjo leto prostov oskrbnik Filip Pugelj. Zaukazal jo namreč svojemu pisarju zgrabiti nekega dijaka Jeniča, da ga utakne v vojake. Takrat so namreč vojake še lovili. Vsaka graščina ali velika posest je morala nabrati vsako leto med svojimi podložniki odločeno ji število mladih ljudij za vojaštvo. Jcničevi stariši so bili kapiteljski podložniki in Pugelj si je izbral njega. Kaj ga je nagibalo seči ravno po tem dijaku, ni povedano. Pisar jo povelje izvršil in Jeniča prijel. Ko dijaki to zvedo, zbere se na ulici, o katerej so vedeli, da bodo Jeniča po nji peljali. Trije od njih stopijo h kmetom, ki so gnali zvezanega tovariša ter jih prijazno ogovore, naj Jeniča izpuste. Toda ti se temu ustavijo, na kar zaženi') dijaki vrišč, zapode brez orožja kmete v tek, tovariša pa oproste. Ko je oskrbnik Pugelj to zvedel in se mu je vrhu tega še reklo, da Jenič celo dijak ni, prišel je v gimnazijo poprašat po tej stvari. Tu so mu rekli, dajo napačno poučen, kajti Jenič dohaja vedno in redno v šolo, na kar se je Pugelj opravičeval, češ, da bi tega ne bil nikdar ukazal, ko bi bil to vedel. Prefekt, ki je že sklenil vložiti svojo pritožbo zaradi motenja njegovih pravic, je bil s tem zadovoljen, ter se dal utolažiti že zato, ker jo želel s kapiteljnom živeti v prijateljstvu. Podisi pa, da sejo Pugelj ali premislil, ali da je Jenič potem kmalu izostal, s kratka obrnil so je Pugelj, ali bolje rečeno, obrnil se je njegov pisar Fischor do gosposke v Ljubljani, do reprezen-tacije, ter zahteval, naj prefekt u zappve, dijaka izročiti, ali če je ubežal, dati mu kacega druzega mesto njega, če pa tega noče, pa naj plača toliko zanj, kolikor je bila takrat cena za vojaka. Vrhu tega pa je še zahteval zadoščenja za kmete, ki so bili, kakor je dejal, v onej priliki ranjeni. Rcprczentacija je pozvala pretekla, naj poroča, kaj jo na tej stvari. Prefekt je poročal natanko; med tem pa je dijaka Jeniča zaradi njegove varnosti vzel k sebi v samostan, ter ga tam hranil. Odgovor je bil reprozentaciji po vsem tako povoljon, kakor si je prefekt le mogel želeti. Reprezentacija je zaukazala okrožnemu glavarju Maksu pl. Erborgu, naj pokliče Fisoherja predse, ter ga ostro pokara, da se je predrznil zgrabiti dijaka, ki je vendar-le jedino prefektu odgovoren. Ako bi mu prišlo še kdaj kaj tacega na misel, kaznovali ga bodo z 20 cekini, za zdaj naj pa plača samostanu stroške za Jeniča. Tudi glavarje dobil ukor; v prihodnje naj no dovoli, da bi se še kaj taecga dogodilo, najmanj naj pa sam kaj pripomore. Kmalu zatem je Erbcrg umrl. Njegov naslednik je bil baron Frane Andrej Apfaltern. Tudi ta ni bil dosti boljši. Od ustanovitve gimnazije pa do tega leta se je v šolskih stvareh mnogo prcdrugačilo. Z letom 1701. je dobila prej popolnoma neodvisna gimnazija uradnega nadzornika, ki se je /val direktor. Ta posel je naložila vlada vsakočasnemu okrožnemu glavarju. Katalogi in v njih zabeležena klasifikacija je odslej postala veljavna še le potem, ko jo je podpisal direktor, t. j. okrožni glavar. Pregledoval in podpisoval je račune o šolskih stroških ter dajal svoje privoljenje za nakup šolskih potrebščin. Leta 1764. se. je zdelo okrožnemu glavarju, da ga preiekt kot direktorja prezira, ker ni poslal izkazov o nravitosti in napredku dijakov njemu, ampak kar naravnost reprezentaeiji v Ljubljano. To gotove m bilo prav in najbrže je bil preiekt tu kriv, če tudi je bilo res, kar je trdil, da je glavarja večkrat iskal z izkazi, pa ga ni našel nikoli doma. Apfaltern mu je vrnil to preziranje s tem, da je izobčil kot nadzornik pouka vse le količkaj slabe dijake. Preiekt se je proti temu pritožil ter je dosegel, da so smeli vsaj nekateri izključeni dijaki vstopiti zopet v šolo. Še nostrpljivejši je bil pa okrožni glavar Classcnau. Ta je zaukazal dijake ne le nadlegovati, ampak jih kar naravnost preganjati. Kot direktor in nadzornik šol predrzni! se je 1. 1770. iz malega števila dijakov, ki jih je gimnazija takrat štela, od 121 dijakov, izobčiti 54, torej skoro polovico. Vendar so se smeli vsi ti izobčenci vrniti zopet v gimnazijo. Pokazal je pa glavar še na drug način, kako mogočen gospod je. NekOv France Grm, sin tukajšnjega meščana, izpriden, zanikam človek, o katerem ni bilo slišati ni jedne dobre; besede, je opsoval brez povoda šestošolca Nikolaja Delinca na javnem trgu. Opsovani Delinee je za ta pot požrl svojo jezo, češ, da se bode; že ponudila prilika, ko mu vrne. fn res! Ne dolgo potem se poda Delinee in ž njim več njegovih tovarišev vun na kmete, kar srečajo tu popolnoma nepričakovano Grma. Imel je puško seboj. Z jednim skokom je bil Delinee pri njem ter so je polastil puške, da ne; ,,Matica" 1891. 17 bi bilo kako nesreče, kajti Grm je bil tako razvpit človek, da so mu zaupali vse, tudi najhujše. S puško v svoji pesti zahteva Delincc od Grma odgovor, s katero pravico mu je zadnjič zabavljal. Ko Grm vidi, da se je jcla štrena čudno motati, ne zine nič, popusti Delincu puško v rokah ter pokaže pote, dasitudi mu ni nihče grozil ali se ga dotaknil. Delincc zakliče nekaterikrat za bcžečim, naj se vrne ter pride po puško, kar pak temu ni nikakor prijalo. Prefekt — po čegar zapiskih ta-le dogodek pripovedujem — je menil: »Jaz ne razumem, kateri ,predsodki' so Grma trapih, da ni maral priti« Delinec je premišljeval, kaj naj stori s puško. Najpametneje se mu je zdelo o.ddati jo baronu Zoisu, čegar je bil lov v onem kraju, kjer se je to godilo. In to je tudi storil. (Irm naznani to stvar nevtegoma preiektu ter zahteva od njega zadoščenja in ugrabljene; mu puške. Le-ta pokliče Delinea ter ga kaznuje, ker si je hotel sam pravico delati in je Grma javno napak Da se izogne kakim sitnostim, oznani prefekt tudi glavarju, kako jc stvar razsodil in da je Delinec za svojo samovoljnost že kaznovan. A l.lrm s same kaznijo dijakovo seveda ni bil zadovoljen, ampak je zahteval, da mu vrne ali plača tudi puško. To "pa je imel baron Zois. Preteki je sicer vedel, kaj mu je o tej stvari dalje storiti, vendar je prašal glavarja, kaj se njemu zdi najbolje;; pokazati mu je; s tem he>tel sve)je zaupanje. ( llavar je odgovoril, da Delinec nikakor ni dolžan Grmu puške povrniti; Grm naj so sam pobota z baronom Zoisom, komur je hodil v Škodo. Seveda seje Grm tega hranil, kajti v grad < Irm (Stauden, četrt ure; od Novega Mesta' pedali se. ga je bilo malo groza: bil je v gradu prav na slabem glasu in imeli so že nekaterikrat sitnosti ž njim. Grm je šel rajši na rotovž k mestnemu sodniku, češ, naj mu ta pripomore do puške. Sodnik je bil preiektu gorek, zato mu je bilo to kaj Všeč; poslal mu je nemudoma ta-lc; odlok: »V Grmovi zadrt-i .sr Vam poroča, da naj se vzame dijakom njihova obleka in se jim ne da popreje nazaj, dokler ne bodo vrnili Grmu ravno tako puško, ali pa plačali tri cekine. Ker pa bi bilo to za dijake le prehudo in presramotno, zato Vas prosioi, da blagovolite v prilogi naštetim dijakom vstop v šolo za toliko časa, zabranili in nikomur od teh dati spričevala (če bi se utegnil kateri oglasiti zanje), dokler se ne pobotajo z našim someščanom Francem Grmom.« Stvar jc postala za prcfekta ros prav neprijetna. Boječ se, da se utegnejo izcimiti iz nje še večje neprijetnosti, so je zatekel znova k glavarju ter ga vprašal, kaj naj odgovori sodniku. Glavar je takoj pritrdil, da sodnik ni pogodil prave, in da dijaki niso nikakor zavezani plačati puške. Ukazal je svojemu tajniku Maksu Pilpachu, naj pokliče sodnika pred-se, ter ga pokara, ker si prisvaja pravice, katere mu nikakor ne pristajajo. V tem smislu je tudi prelekt odgovoril sodniku ter mislil, da je stvar rešena in dognana, zlasti zalo, ker se je glavar sam potegoval za dijake in jim obljubil svojo pomoč. In res se ni o tem govorila niti beseda več — kar nastane nov vriše*! 29. avgusta 1771. kje šel proti devetim zvečer četrtošolec Božič domov in mimo hiše, v kateri je bival Grm. Ko se slučajno pred-njo malo ustavi, skoči Grm nenadoma in zavratno nanj, podre ga na tla ter ga s toporiščem tako premlati, da revež več dnij ni mogel z roko ganiti. Deček Zakliče na pomoč, na kar pritoke vojaki s svojih straž ter odvedo na sodnikovo povelje pretepenega in nedolžnega dečka v zapor, < Irma pak puste prostega, dasiravno se pozneje vojaki sami prefektu zatrjevali, da Božič ni zakrivil prav čisto nič, in ga je pijanec Grm napal iz gole zlobnosti. Prelekt se je podal drug dan na rotovž ter protestiral proti surovosti, zahtevajoč za dijaka popolno zadoščenje. Pred sodnika poklicani Grm ni tajil svoje krivde; zato so ga odvedli v zapor, dasi se jc branil na vse kriplje; le toliko je izprosil, da ga niso odvedli v zapor javno, ampak skrivoma. A par ur za tem ga je že prelekt videl sedeti pred njegovo hišo. Sedaj je bil med dijaki ogenj v strehi. Videli so jasno, da jih*V šoli za vsako razposajenost kaznujejo najostreje, da pa nasprotno pri sodniku ne dobe zadoščenja, če jim stori kdo krivico. Se več! Videli so, da sodnik surovosti meščanov nikakor ni kos. Zato se se zbrali 2. septembra, lotili so Grma ter ga s kameni nagnali. »Storili mu pa niso toliko hudega — to so zopet besede prelektove — kakor je ljudstvo pozneje hrup zagnalo, 'hudi zdravnik, ki je preiskoval njegove rane, je dejal, da se mu ni zgodilo toliko hudega, kakor je ljudstvo vpilo.« Nastal je vrišč in vojaki pritoke od vseh stran ij vkup. Ko dijaki to vidijo, se spuste v tek; toda vojaki dobe dva od njih v pest in ju vtaknejo v luknjo. 200 Ivan Vrhovec: Zgodovina Novoga Mesta. A ravno ta dva nista bila pri tej stvari prav nič prizadeta, ampak prišla le slučajno blizu. Jeden od nju, neki Kušlin iz Kandije, celo dijak ni bil; drugi, Nikolaj Dolinee, jo sicer bil dijak, »a popolnoma nedolžen«. Med vriščem se je mudil pri nekem častniku 1'alflvjevega polka, kar je ta pozneje tudi s svojim podpisom potrdil. Odšel je proti domu, ko se je že ves hrup polegel in so se razsajalci razkadili na vse vetrove. Celo oba Grma, oče in sin, sta dejala vpričo dveh duhovnikov, da ne vesta za gotovo, je-li bil Delinec navzoč, ali no. Zanikavali so njegovo navzočnost tudi drugi meščani ; zanikavali so jo dijaki, ki so sprožili ta hrup, ter so se obtožili tudi prelektu svoje krivde. Zato so oba vjetnika, Kušlina in Delinca, že drugo jutro še o mraku izpustili iz ječe. Ta dan slučajno ni bilo prefekta doma. Vrnil se je še le čez dva dni, 4. septembra, v samostan. Po polnoči 5. septembra se je stepla zopet velika množica vojakov in meščanov vkup; ukazalo se jim je namreč nekoliko dijakov vloviti; če bi bilo treba, dvignejo naj jih s silo s postelj. In res so vzeli najprej ona dva: Delinca in Kušlina, dalje Kušlinovega brata (šestošolca), tretješolca Josipa Garzarollija in drugošolca Jakoba Štreklja in Franca Haana, (ta zadnja dva so našli speča na travniku blizu njunega stanovanja). Vsi ti so bili razven Štreklja kaj slabi dijaki, ko jim je bila šola zadnja briga. V katalogih je zabeleženo, da je bil Delinec pretepač in zabavljač, Kušlin ponočnjak, tretje-šolec (iarzarolli pa pijanec in vzor ialota. Komaj se jc drugo jutro dan storil, šol je preiekt k sodniku ter zahteval od njega, naj mu izroči zaprte dijake, da jih zasliši in kaznuje vsacega po njegovem zasluženju. A sodnik je odgovoril, da so dijaki zaprti, ne ker je on to ukazal, ampak na povelje glavarjevo, toraj jih tudi on nima pravice; izpustiti. • Za dijake predobri preiekt se je podal od sodnika k glavarju, ki ga je; pa to pot osorno sprejel. Rekel mu je, (ne sam, ampak po jednem svojih slug), da o tej stvari ne bo z nobenim človekom prej govejril, dokler ne bodo dijaki javno kaznovani. — Jedino, kar je; prefekl mogel storiti, je bilo, da je protestiral proti temu, češ, da prva gosposka za dijake je on, in nihče drugi; ta pravica mu je zagotovljena v e;esarskib privilegijih. Ob de;vetib so pripeljali Delinca in Kušlina iz ječe in ju odvedli pre;el glavarje;vo hišo, kjer so vpričo vseh meščanov našteli vsacemu po trideset na zadnjo oplat. Navzoč jc bil tudi glavar. če smemo verjeti prefektu, po čegar zapiskih je to posneto, /dela se je ta kazen celo mešeanom prehuda, škripali so neki z zobmi, preklinjali grelo postopanje glavarjevo ter ga obsipali z najtršimi priimki. Najbrže pa so veljale psovke, če jih je bilo sploh kaj slišati, dijakom in njihovemu rogoviljenju. Po izvršeni eksekueiji je poslal glavar- prefektu vest, da je stvar sedaj končana, da pa Dolinee in Kušlin ne smeta dobiti spričeval, Delihec mora vrhu tega plačati št; Grmovega zdravnika. Prcfekt zdaj že lahko pride k glavarju, če hoče. Seveda je bil le-ta užaljen ter le kratko odgovoril: »Sedaj nimam več vzroka za to. Glede spričeval pa bom storil, kar mi bo vest velela.« Dijaki so ostali med tem seveda v ječi, razven llaana, ki ga je dal glavar izpustiti kot nedolžnega, in Garzarollija, ki jo je, kot najpremetenejši med vsemi, popihal iz ječe. 6. septembra so izpustili pa tudi druge. Delinec je moral plačati Grmu šest goldinarjev za puško in še tisti dan zapustiti mesto. Glavar je kot direktor gimnazije izključil vse zaprte, a tudi dva druga, ki sta jo še o pravem času popihala ter vsaj šibam odtekla. Da bi zaprečil izključevanje še o pravem času, pisal je prcfekt glavarju še jedenkrat prav energično pismo; a glavar so ni dosti zmenil zanje. Na svojo odgovornost in v svojem imenu je dal nabiti imena izključenih dijakov na črno desko v gimnaziji. A prefekt ni miroval. Da zve vse natanko, kaj in kako se je ž njimi godilo, zaslišal je izključene dijake ter Izvedel, da se živa duša ni mudila s preiskavo njihovo zatožbe, da niso zaslišali ne jedne priče (niti zanje, niti proti njim), da so jih obsodili v ječo, v šibanje in izobčenje proti vsem človeškim pravicam. Tako so dijaki pripovedovali, prefekt pa je rad to slišal. Nedolžni so bili po njegovem prepričanju seveda vsi. Nazadnje je naznanil prefekt vso to stvar c. kr. deželnemu glavarstvu v Ljubljani, ki je novomeškemu glavarju zaukazalo, naj se opere. Ta je to storil. Iz njegovega zagovora pa so v Ljubljani spoznali, da sta se pregrešila oba, glavar in prefekt, in dobila sta od svoje gosposke vsak svoj ukor. Prefektu so očitali, da mu je bilo več za obilo število dijakov, kakor za njihovo kakovost, da je preveč popustljiv in da se zaradi trga prigodi toliko neredov, o katerih bi gotovo ne bilo slišati, če bi postopal strogejše. Priporočali so um zatorej za prihodnje večjo odločnost in malo ostrejše: nadzorovanje dijakov. Okrožnemu glavarju pa je odvrnila deželna gosposka, da se prizadeva sicer v svojem poročilu oprati se, da pa je vendar iz vsega jasno, tla ni postopal, kakor bi bil moral, da se je rabuka vršila v septembru, on pak da jo je dal natančne preiskovati še le v oktobru in še le potem, ko je že prejel poziv od gosposke, naj so zagovarja. Dejala mu je, da si ne more kaj, da ne bi tlaki tudi njemu ukora ter mu priporočala, naj postopa V prihodnje zmerneje in z večjim premislekom. Za prefekta je bilo očitanje, da je premehek, kaj britko in hotel ga je s svojih ramen zvaliti; hotel je dokazati, da je jedini glavar vsega nereda kriv. Poslal je deželnemu glavarstvu jako obširen zagovor v Ljubljano, od koder mu pa še odgovorili niso. Stvar je bila s tem pri kraju. ^ 4. Pravda za letno plačo treh sto goldinarjev. Prefekti prvega čctrtstolctja novomeške gimnazije; so' imeli res prav težavno stanje. Najbolj jih je užalilo pa to, da so jim delali krivico tudi mestni očetje, ki so sc vendar tako krčevito za to poganjali, da dobe gimnazije), ki jih je — vsled požrtvovalnosti frančiškanov — stala jako malo, skoraj nič. Za 300 goldinarjev so frančiškani ne le poučevali, ampak preskrb ljevali tudi vse, kar je bilo v šplipotreba: kredo, gobe, papir, knjige itd. Onih 300 gld. je teklo meščanom iz Lenkovičeve mostovine, ki jim je prinašala seveda mnogo večje dohodke. Ž njimi so plačevali lahko teh 300 gld. in onih 230 gld. tako zvanega »Remanenzgeld«-a, in še je preostajala mala svota. Toda že prvo leto so imeli frančiškani z dogovorjenimi 300 gld. velike sitnosti in težave. Šolsko leto je minulo, ne da bi se mestni zbor frančiškanov spomnil. Se za one1 funte mesa, ki jih je; obljubil pošiljati v samostan, je moral prefekt v enomer pritiskati. Z velikim trudom so frančiškani naposled mcnela iz mestnih očetov vendar izžulili, kar jim je šlo. Tudi elrugo leto ni bilo boljše;, tretje d. 1741).] pak so ustavili meščanje plačevanje popolnoma. Frančiškani so pritiskali in pritiskali za plačo, toda zastonj: posebno od leta 1751. dalje jim je splavalo po vodi vsako upanje, da se jim bode zgodila pravica; splavalo jim je zaradi slabega gospodarstva z mostnim denarjem. Ker mestni očetje niso znali, ali pa ne hoteli dobro gospodariti, sekvestrovala jim je vlada mostovino, ki je bila takrat v zakup dana za 600 gld. Ti novci so tekli v mestno blaga jnico. A namesto da bi opravljal mestni sodnik ž njimi mestne dolžnosti, prilastil si jih je kot svojo plačo, dokler mu niso prišli na sled. Slabo gospodarstvo se je kazalo povsod, kamor je človek pogledal. Cesto od mesta do Bršljina, ki jo j«; moralo mesto popravljati, zanemarili so tako, da se ni bilo mogoče po nji voziti. Zato je zaukazala višja gosposka, reprezen-tacija, tadanjemu deželnemu nadzorovatelju cest (landschaftlicher Strassen-1 leparaliens-Commissar) Wussotu, naj pobira najomščino mestne mostovine (600 gld.) ter uporablja preostal ino čez cesarski davek (Remanenzgeld 230 gld.), toraj 370 gld., za popravo cest in sicer štiri leta. S to cesto, katere pa v istini niso popravljali, so se izgovarjali Nevomeščani že leta 1749., ko so frančiškani zahtevali od njih dogovorjeno letno plačo. Ko prefekt ni hotel odjenjati, spustili so se na pot laži. Ovadili so prav po krivem frančiškane, da zahtevajo plačo, dasi tu d i ne poučujejo. Na ta način so skušali zvrniti stroške za vzdržanje gimnazije na samostan, ki seje toliko žrtvoval zanje. To jo bila pač skrajna naivnost, o kateri vrh tega človek tudi ne more razumeti, kakošen uspeli so si obetali Novomeščani od nje. Saj seje vendar lahko dognalo, poučujejo-li frančiškani ali ne. Reprezcntacija je pozvala frančiškane, naj se opravičijo, zakaj ne poučujejo več. A mesto zagovora so le-ti poslali gimnazijske kataloge v Ljubljano. 1'redno pa se je ta stvar v Ljubljani rešila, je bila mostovina, s katero so mestni očetje doslej frančiškane plačevali, že v sekvesl.ru in za popravo ceste v Bršljin odmenjena. To je bil jedrni denar, ki bi bil Novomeščanom pri tadanjib denarnih zadregah preostaja! za gimnazije. Kaj storiti? Gospodje v Ljubljani so se prenaglili, ker so jedini izdatni mestni dohodek odmenili če tudi že za potrebno, vendar pa no za najpotrebnejše stvar, bili so v hudih kleščah. Niso si vedeli pomagati. Da bi stvar vsaj malo zavlekli, veleli so namestniku okrožnega glavarja, Sigmundu pl. Breckerfeldtu "■), naj to stvar natančne preišče. ') Ta mož je najbrže tisti Breckerfeldt. ki je spisal ono v uvodu med viri (št. 9.) navedeno »Histor.-topogr. Beschreiliung voti Rudolfsvvert.« 204 'vati Vrhovec: Zgodovina Novega Mesta. Ta je poročal za frančiškane prav ugodno; hvalil jih je, češ, da so imeli v šoli vedno zel6 dobro uspehe in da jim niti na misel ni prihajalo prejenjati s poukom. Njim se ne more prav nič očitati, pač pa je mesto ustavilo plačo 1. 1749. Seveda, zagovarjali so se Novomeščani: že prej jo šla trda za onih 300 gld., odkar pa je višja g-osposka vzela 1. 1751. mosto-vino, je do malega nemogoče plačevati jih. If.es je, od samostana se nikakor ne mor«! zahtevati, da bi zastonj poučeval in vrhu tega nosil še šolske stroške; a ker jih mesto ne more plačevati, plačuje naj izgovorjeno svoto drŽava ali iz svojega, ali pa naj da zopet mostovino iz rok. Ce višja gosposka novomeškemu gospodarstvu res ne zaupa, teko naj dohodki iz mostovino, ne v mestno bla-gajnico, ampak naravnost v deželno. Le-ta naj bo plačevala cesarski davek (Kemanenzgeld) in frančiškanom obljubljeno plačo oh jednem z ostalim dolgom. Tak je bil nasvet mestnega zbora. V Ljubljani se niso posebno oveselili. Spoznali so, da so se zelo prenaglili, ko so za šolsko potrebe namenjeni fond odločili za popravo ceste. Bili so v veliki zadregi. Kaj storiti? Vpraševali so se, ni li zaslediti nikjer nobene ustanove, ali sploh kacega kapitala, ki bi se za silo dal uporabiti za šolo ? Breckerfeldt je svetoval: ker bo v štirih letih cesta popolnoma popravljena, naj se bo mosto-vina čez štiri lota uporabljala zopet za to, za kar je bila namenjena, za gimnazijo. Preostajalo bo celo vsako kdo še 70 gld., s to preostalimi naj sc plačuje dolg, ki se je med tem pri frančiškanih natekel že na 1102 gld. 45 kr. A ta nasvet se ni izvršil, no vemo, zakaj ne. Frančiškani so poslali zaradi tega 1. 1755. dva svojih bratov na Dunaj do cesarice k avdijenci. Imelo je to vsaj toliko uspeha, daje cesarica ukazala dvornemu komisarju grofu rlohenfeldu, ki je bival ravno takrat v Ljubljani, naj stvar preišče. A ta mož za to ni bil sposoben, o šolskih stvareh ni vedel čisto nič; vrhu tega se ga še oplašili gospodje pri reprezentaciji v Ljubljani, kjer so ustrelili onega velikega kozla, čez katerega sedaj niso mogli več skočiti. Stvar je zopet zaspala. Sicer je dobil glavar Erberg povelje, naj natančno preišče aktiva, in pasiva Novega Mesta, a ta mož je bil sila len, vrhu tega tudi sovražnik šole. Storil ni nič. L. 1758. je p<»slal provincijal svojega tajnika Matisa Sohlercrja na Dunaj stvar še jedenkrat podrezat.1) Ta dosegel je toliko, da je Erberg vsaj do polovice leta dokončal naročeno mu delo: popis aktivov in pasivov Novega Mesta. Tako v kozji rog gnana ljubljanska reprezentacija je iskala na vse kripljo, kje bi našla denar, da zadovolji ž njim gimnazijo. Kar se posreči jednemu teli gospodov zaslediti pravo pot. Pred mnogo leti je ustanovil Ljubljančan Andrej Kreti z 1800 gld. dve dijaški ustanovi, vsako po 45 gkk Pravico oddajati jo je imel ljubljanski mostni svčt; ta pa se je te sitnosti odkrižal ter si pridržal lo pravico vredno dijake predlagati. Sčasoma pa je tudi na to pravico pozabil in isto tako se tudi za Krenovo ustanovo ni zmenil živ krst več. Pila je popolnoma pozabljena. Kam pa je izginila in kam so tekle obresti? To izvohati se je posrečilo v škripcih Učečim uradnikom pri roprezentaciji. Dognali so, da si; je ustanovni kapital pred več leti posodil nekemu baronu Schvvitzu, ki pa je na plačevanje obrestij tudi pozabil. Ker je bil kapital naložen pri deželni gosposki (Landeshauptmannschaft) in ga je ta izposodila, zato ji je ukazala cesarska gosposka (Repraesentation und Kammer), naj iztirja Schvvitzu posojeni denar z obrestmi vred. Gospodje pri roprezentaciji so se na ta način izkobacali iz velike zadrege. Toda izbijanje je bila težavna stvar, ker so se zahtevanemu plačanju tako velike svote Schvvitzovi pravni nasledniki Upirali seveda na vse kriplje. V tem je minulo celo leto, in ker je cesarska vlada na Dunaju upoznala, da utegne minuti še marsikatero loto, prodno se bo storila frančiškanom pravica, zato je ukazala — no novomeški občini — ampak deželni gosposki, naj izplačuje gimnaziji izgovorjenih 300 gld. iz deželne blagajnice, in to toliko časa, dokler ne bode pravda za Krenovo ustanovo končana. Tako je dobila gimnazija vsaj letni donesek 300 gld,, za 2000 goldinarjev dolga pa, ki se jo za frančiškane med tem z obrestmi vred nabral, je cesarica velela počakati; plačali se bede pozneje. Mestna občina se jo tem potom iznehila obljubljenega letnega doneska, iznebiti pak so jo bolela cede onih 12 funtov mesa vsak teden. S početka so spolnovali mestni očetje vsaj to svojo dolžnost, l) Chron. II. 117. 266 I vati Vrliovec: Zgodovina Novega Mesta. a ko so čutili, da jim bodo višjo gosposko odvzele z ramen letni donesek 300 gld., menili so, da je prilika ugodna, otresti se tudi te dolžnosti. Toda došel je ukaz, da morajo vsaj to malenkost žrtvovati za gimnazijo. Iz tega se jasno vidi, da mestni očetje že pri podpisovanju ustanovne gimnazijske pogodbe niso imeli resne misli plačevati dogovorjene svote. Leta 1759. se je pravda vendar naposled za samostan še precej ugodno zvršila. Po velikih ovirali in zadržkih so gosposke naposled zračunile, da je Krcnova ustanova narasla na 7874 gld., ki jih morajo Sehvvitzovi nasledniki plačati. Ta svota se je razdelila tako, da se je ustreglo ustanoviteljevemu namenu, ob jednem pak tudi Novomeščanom. 2000 gld. so odločili za ustanovo Krenovo, ostalih 5874 gld. pak so na obresti naložili za gimnazijo. Novci so se takrat obrestovali po pet odstotkov; zato je prejemal samostan mesto 300 lo 293 gld 42 kr. V samostan pošiljano meso najbrže ni bilo najboljše; pritožbe zarad tega so se ponavljale leto za letom. Ko so napravili za mestno gospodarstvo oni »Domestikalsvstem«, premenili so občinsko dolžnost, po kateri so imeli pošiljati vsak teden po 12 funtov mesa, v davek, in sicer tako, da je plačeval mestni zbor namesto mesa od 1. 1760. dalje po 19 gld. 53 kr. na leto. S tem se je ustreglo tudi frančiškanom, katerim se odslej za plačilo ni bilo več treba z mestnimi očeti pričkati. Seveda so bili tudi pri tej premembi na škodi. Že par desetletij za tem je veljava denarja močno padla in 19 gld. 53 kr. je zadostovalo komaj za jeden mesec za nakup mesa. Kaj pa se je zgodilo z onimi 2600 gld., ki jih je ostalo mesto samostanu na dolgu? Dobil jih ni samostan nikoli; prosil je še parkrat zanje, toda neugodne denarne razmere, mestne in državne, so stvar tako zavlekle, da se je naposled do dobra pozabila, in so frančiškani odjonjali od svoje tirjatve.1) S takimi križi in težavami seje morala boriti mlada gimnazija. Meščani so se skazali pač malo hvaležne, da se jim jo po požrtvovalnosti frančiškanov ustanovila gimnazija. Ko bi je ne bilo, prišlo bi, kakor je preračunil frančiškanski kronist, za najmanj 25.000 gld. denarja vsako leto manj v Nove Moste, kar je bilo zanje pač dober p rib olj šok. l) Cliron. II. 12«. § 5. Gimnazijsko poslopje. Za novo gimnazijo jo kupilo mostno stare jšinstvo malo hišico in vrt nekdanjega mostnega sodnika Fričko-ta. Ta rcaliteta je stala 2000 gld.1) Ta prvotni tempelj vednosti in znanosti je bil pač Jako skromen, dasi jo imel že tedaj jedno nadstropje, s katerega so dali meščani napraviti mostovž na kčr frančiškanske cerkve, da so profesorji hodili lahko po njem takoj iz samostana čez kor v gimnazijo. A mostOVŽ ni tako dobro služil, kakor so pričakovali frančiškani, ki so si ga nalašč izgovorili; že čez dve leti (leta 1748.1 so ga dali podreti iz več vzrokov; delal je v cerkvi (v kapelici SV. Frančiška) preveč teme; škodoval jo orgijam, posebno pa, ker so se po tem mostovžu plazili tatovi v cerkev in v samostan ter odnesli že nekatero stvar.2) Da so bile šolske sobe kaj skromne, o tem nas uveri neko poročilo iz leta 1785., katero pravi, da so dali na mestne stroške popraviti v jedni od bdi tlak iz ila in kamna (Estricb). Sobe toraj niso imele poda. Z nova narediti so dali takrat tudi zimska okna. To je bilo kaj potrebno, kajti za kurjavo gimnazije mestni očetje niso imeli novcev, a tudi vlada ni marala za to nič potrošiti. Dijaki se morali za kurjavo sami skrbeti; toda, ker so bili večinoma sami reveži, in je bilo še teh malo, prezebovali so, da so jim zobje drgetali. Sede 1. 1799. je dobil prefekt iz šolskega zaklada prvikrat nakazanih 108 gld. za kurjavo.3) Konec stoletja je bilo to poslopje že kaj slabo. Neki popis okrožnega glavarstva pravi o njem : »V prvo nadstropje, kjer se nahajajo latinsko šolo, se gre po groznih stopnicah, ki so lestvi še najbolj podobne in jednako nevarne za učence in učitelje. Za šest latinskih šol je le pet sob, toraj se morajo učenci različnih razredov poučevati v jedni in isti sobi. Prvega nedostatka (to se pravi stopnic) ni kar nikakor odpraviti, drugemu pa bi se pomoglo, ko bi sc velika soba, v kateri so vrše javni izpiti, s steno predelila, ter se naredila vanjo še jeclna vrata. A kor je velika soba za izpite in razdeljevanje premij neizogibno potrebna, so tudi temu ne bode dalo lahko opomoči; to bi bilo le tedaj mogoče, ko bi sosed hotel ') Novomeški arhiv. -) Arhiv novomeške gimnazije in Cliron. Rudolfsw. II. 480. 3) Ihid. odstopiti kos svojega zemljišča.« A to se ni zgodilo in gimnazija je ostala še nadalje, kakoršna je bila. Pozabiti se ne sme, da so stisnili v gimnazijsko poslopje 1. 1778. tudi normalko. Vojskini hrum Napoleonove dobo je zadušil tožbe 0 tesnosti normalko in gimnazije. L. 1809. so prišli Francozi v deželo, ki so skrčili gimnazijo na tri, prvo leto celo na dva razreda. Ko so se vrnili Avstrijanei, uravnali so gimnazijo zopet po starem. Imela je zopet po pet razredov, kakor pred francosko dobo, a ne dolgo; naučni načrt od leta 1819. jo je prestvaril v šostrazredno. A v gimnazijskimi poslopju je bilo le pet sob; zato se je moral jeden razred (sintaksa) vseliti na rotovž, kjer pa je bila že dekliška šola. Poslopje se je moralo toraj vsakako razširiti. Zgodilo seje to 1. 1821. Dotlej je imelo le jeden trakt, oni, ki gloda k frančiškanski cerkvi. V ta tesni prostor so bili zgneteni štirje normalni, kije bilo zgnetenih šest latinskih razredov. Ta tesnoba je bila škodljiva uku in zdravju. Zato so sezidali 1. 1821. še drugi trakt z dvema sobama pri tleh in dvema v prvem nadstropju. A ker so pri zidanju pozabili na stranišča, morali so končnima sobama pri tleh in v prvem nadstropju odzidati vsaki po jedno okno in ta prostor porabiti za imenovano potrebo. Zopet predelano je bilo gimnazijsko poslopje 1. 1853. in sicer ponajveč vsled prizadevanja in požrtvovalnosti slovenskega mecena, ljubljanskega škofa Antona Alojzija Wolfa. Od leta 1848. dalje je jelo namreč semenišču primanjkovati duhovniškega naraščaja. Plemeniti škof je ugibal, da bi postalo v tem boljše, če bi šestrazredna novomeška gimnazija postala popolna višja gimnazija. Ministerstvo je bilo pri volji tej želji ustreči, a za osem razredov ni bilo prostora v malem poslopju. Moralo bi se toraj povečati, toda v ta namen ni hotelo šteti denarja ne ministerstvo, ne mesto; mesto pač zato nc, ker ga ni imelo. Tu je napel A. A. Wolf vse svoje žile ter z okrožnico do duhovščine svoje škofije spodbujal k prostovoljnim doneskom v ta namen; on sam je podaril 1000 gld. Mesto je obljubilo 1500 gld. v denarjih, v blagu pa toliko, da je bilo to vredno družili 1500 gld. Nameravalo se je vse poslopje za jedno celo nadstropji; vzdigniti. Navdušenje za to podjetje je bilo veliko, celo preveliko, in /akt se je v kratkem same sebe ujedlo. Čez par mesecev na višjo gimnazijo že nihče mislil ni, kajti vsak je bil prepričan, da tolike svote, kakor je je bilo (roba (13.000 gld.), nikakor ne bo mogoči; spraviti skupaj. Vrhu tega so se nahajali tudi ljudje, katerim razširjenje gimnazije nikakor ni bilo po volji. Videti je bilo, da bo vsa stvar popolnoma zaspala, kar se oglasi — najbržc vsled prizadevanja škofa Wolfa—naučno mini-sterstvo z odlokom od 3. junija 1852., s katerim je ukazalo gimnazijsko poslopje, toda le oni del, ki je obrnjen proti frančiškanski cerkvi, povišati za jedno nadstropje. Stroški so se vsled tega zmanjšali na 6502 gld. 46 kr. Ob jednem pa se je moralo tudi v samostanu preskrbeti nekoliko novih sob in pohištva za profesorje, kajti tudi profesorjev ministerstvo ni maralo dati svojih, ampak hotelo je višjo gimnazijo dovoliti le proti temu, da prevzamejo pouk profesorji frančiškani, katerim je plačevala vlada za njihov trud le po 50 gld. na leto, med tem, ko so posvetni profesorji imeli po več sto gldinarjev plače. Provincijal je tudi v to privolil, kajti samo šest razredov, kakor doslej, ni smela nobena gimnazija več imeti, ampak z dosedanjimi šestimi se je morala združiti tako zvana filozofija (sedanji sedmi in osmi razred). Ali celo gimnazijo, ali pa samo pol, šestraz-rednih novi naučni načrt ni poznal. Provincijal je bil prisiljen udati se vsem zahtevam ministerstva in to žc samo z ozirom na frančiškanski red, kateremu vzdrževanje sedmega in osmega razreda samo za frančiškanske gojence ni bilo več dovoljeno. Stroške za gimnazijsko poslopje in za prireditev nekaterih sob v samostanu so izračunih nekaj nad 9500 gld. Tudi mestnemu zboru je moralo biti mnogo do tega, da mesto dobi višjo gimnazijo ; zato se je ponudil prevzeti vse te stavbe, če sc mu da, kar se je po deželi nabralo v ta namen, drugo bo nosil sam. Škofovega daru je bilo 1000 gld., prostovoljni doneski (cel6 iz drugih provinci]") so znašali 3858 gld. 48 kr. Toda prerevna občinska blagajnica bi se dola kar nikakor ne bila mogla lotiti. Tu ji je naposled prišlo ministerstvo na pomoč, Da se ustreže tolikim željam, dovolilo je iz verskega in šolskega zaklada 1641 gld. 12 kr., ter tako omogočilo zidanje. Današnje lice pa je zadobilo gimnazijsko poslopje še-lc 1. .1871 ko so tudi stranski trakt, v katerem se nahaja sedaj biblijoteka in jedna šolska soba, vzdignili za jedno nadstropje, kar je stalo 4515 gld. 13 kr.1) Naslednjo leto so postavili tudi stolpič s šolskim zvoncem nad glavni vhod; nahajal se jo prej na voglu proti cerkvi. l) Ghron. IV. § 6. Število in imena razredov. Novomeška gimnazija je štela od svojega podetka pa do 1. 1770. po šest, od 1. 1776. do prihoda Francozov po pet, 1. 1811. in leta 1812. dva, leta 1813. in J 814. tri, po odhodu Francozov od 1. 1814.—1815. po štiri, od 1. 1816.— 1819. po pet, od 1. 1820. do I. 1853. po šest in od I. 1854. do danes pa osem razredov. Ravno tako pogosto in Še pogostejše so se menjavala imena razredov. Stvar je deloma že sama na sebi zanimiva, zato navedimo ta imena tako, da pričenjamo po tadanji navadi z najvišjim razredom. Nižji trije, od leta 1820. dalje pa nižje štirje, so se zvali gramatikalni razredi, gorenja dva pa bumanitetna. Leto Imena razredov: od do VI. razred: V. razred: IV. razred: 111. razred:! II. razred: | I. razred: 1746 1776 rethorica poosis syntaxis grammat. principia parva J 77(5 1777 — prima hum. cl. secunda , hum. cl. f?1™^ principia parva 1777 1787 1787 prima hum. cl. secunda hum. cl. suprema media infima gram. cl. 1807 poCsis rethorica syntaxis grammat. principia 1807 1810 secunda hum. cl. prima hum. cl. tertia grammat. cl. sive syntaxis secujida gram. cl. prima gram. cl. 1811 1812 — — — pnma gymnasii classis secunda gymnasii classis — — — — classis humanit. classis grammat. 1813 — — — hum. cl. prima grammat. secunda gram. cl. 1814 — — suprema grammat. secunda grammat. prima gram. cl. 1815 — prima hum. cl. syntaxis secunda grammat. prima grammat. Leto I m ena r a z r e d o v : od do VI. razred: V. razred: l V. razred: III. razred : II. razred: j I. razred: L816 1820 . — secunda hum. cl. pri rmi hum. cl. tertia grammat. secunda grammat. prima gram. cl. 1820 1853 secunda hum, cl. p rima hum. cl. suprema gram. cl. tertia gram. cl. secunda gram. cl. prima gram. cl. Leta 1853. so dobili razredi po novi gimnazijski organizaciji ista imena, kakoršna imajo še danes, ali bolje rečeno nobenih, ker so samo štejejo. Novomeščani so se nekaterikrat potegnili tudi za to, da hi dobili tako zvani »humanistični studiom« ali lilozoiična dva razreda, sedmo in osmo šolo, kakor so jih imela mnoga druga mesta; posebno 1. 1807. so bih te stvari več kot gotovi. A ker niso hoteli za to višjo šolo nič šteti, ampak jo menili tako zvrniti na rame frančiškanov, kakor so to storili z gimnazijo, dobili je niso nikoli. g 7. Učni načrti. a) Država vzame gimnazijo pod svoj vpliv. Pri ustanovitvi gimnazijo so cesarska vlada ni vtikala niti v disciplinarno niti v poučevalne stvari, dasiludi se je prizadeval že Karol VI. vplivati na gimnazije, ki so bile skoro vso v dubovskih rokah. V zadnjih letih Karolovega cesarovanja pak so je vnel boj med jczuvili in gospodo po cesarskih pisarnah; leda je jela zbirati nedostatko posebno po jezuvitskih učilnicah ter stopila s to zbirko prod cesarja. Lota 1735. (16. novembra) je izišol cesarski patent, ki je dejal jezuvitsko šolo prvikrat pod državno kontrolo. Vendar je ostalo še vse pri starem. Večji uspeh sta imela patenta Marijo Terezije od 16. oktobra . in 24. novembra 1747. leta. Zahtevala sta med drugim tudi gojenje zgodovini', grškega jezika in aritmetike že v spodnjih razredih in prikrajšanje počitnic. Novomeška gimnazija so na ta patenta ni ozirala, in vlada najbrže v tako mladi gimnaziji tudi ni pritiskala na nju izvršitev. Odločnejša pa je bila resolucija od 21. junija 1752: »Instruetion wcgen iler kunltigen Einrichtung der humanistisehen und philo-sopbiscben Studiem« Največji nedostatek na tedanjih jezuvitskih šolah je bil, da so poučevali zgolj mladi ljudje, ki so ravnokar sami zapustili šolske klopi; pa še teb niso pustili jezuviti dolgo pri tem poslu; komaj so se šole nekoliko privadili, pošiljali so jih po drugih opravkih. Šola je bila zanje le nekaka vožbalnica za važnejše; posle. — Imenovana resolucija je ta nedostatek strogo prepovedala. Dotedanji pouk je bil zgolj mehanično učenje na pamet. Prepovedal je tako učenje sicer že patent od 1. 1735., toda brez uspeha. Resolucija je to z nova prepovedala ter predpisala tudi, kaj naj se bo poučevalo odslej. Pazven latinščine so se učili doslej druzih predmetov kaj malo; malo zomljepisja in še tega še le v peti šoli, malo aritmetike v šestem, toraj še le najvišjem razredu, nič pa ne zgodovine, k večjemu malo cerkvene, nič naravoslovja ali drugih realij. Latinščini je pustila sicer Marija Terezija še nadalje ono odlično mesto, ki ga je imela v prejšnjih časih, zraven nje pa je zahtevala tudi gojenje materinega ali nemškega jezika. Seveda je veljala nemščina tudi v Novem Mestu kot materin jezik, dojiti se je morala zlasti v višjih razredih jednakomemo /. latinščine. Učni jezik jo bil do 1. 1752. tudi v najnižjem razredu latinski. Iz latinske slovnica' se se učili latinščine. Marija Terezija je ukazala, da se sme goditi to k večjemu le še jedno leto, dokler ne bo namreč natiskana nemškodatinska slovnica; po loj se bo učile po vsej Avstriji. Sicer pak je prepustila sestavo šolskega reda, koliko ur naj se poučuje ta ali oni predmet, v katerem obsegu itd. za sedaj še prosti volji in določbi oo. frančiškanov. Po druzih gimnazijah so se učili tudi grščine in to že V spodnjih razredih, frančiškanski delinitorij pa je sklenil 1. 1747. s tem predmetom kot nepotrebnim se ne ukvarjati. Pri tem jo ostal tudi še po resoluciji od 1. 1752. Zato je vlada dregnila prefekta novomeške gimnazije še posebej, naj pove, kaj misli o grščini, da je no da poučevati; če že drugim ni potrebna, koristila bo vsaj onim, ki se bodo poprijeli bogoslovskih študij. Pove naj, nameravadi poučevati ta predmet ali ne; če tega ne more storiti, poroča naj vsaj, kako bi se brez velicih stroškov uvel tudi na novomeški gimnaziji ta pouk, kajti bilo bi vendar neprilično, ko bi morali dijaki hoditi ravno zarad tega v drago tujino. Pri objavljenju tc resolucije j«1 bila vladi mlada novomeška gimnazija še posebno na mari, postopala je prav varno in previdno. Zalo je naročila prefektu, naj poroča, je-li izvršljivo, kar so mu ukazuje ali ne, morebiti katere zahteve no ugajajo razmeram novomeške gimnazije. Prefekl je kanu pozivu odgovoril obširno in določno: če le katera, more se novomeška gimnazija ravnati po doposlanih ji ukazih. Zale je dal poučevati tudi aritmetiko odslej po vseh razredih, isio tako se je ravnal po predpisih glede druzih predmetov. Sedemletna vojska s pruskim kraljem Friderikom 11. je okrnila vso pozornost avstrijskih državnikov od notranjih slvarij vun na Prusko. Komaj pa so sklenili mir, izdala je vlada 1. 1764. nov in natančen učni načrt, prvo instrukcijo za avstrijske gimnazije. Stopila je že popolnoma odločno kot jedina za šolstvo merodajna moč na dan. Določila je za vsak razred poseki j predmete in njihov obseg. Nemški jezik je dobil tisto pravico, kakor latinski, celo prevladoval je. Najimenitnejšo na tem navedenem naučnem načrtu pa je bilo, da je napovedal dosedanji jezuvitski zistemi in metodi odločno vojsko. b) Načrti od leta 1775 in 1776. A tudi pri tem načrtu niso ostali dolgo. Da jezuvitski načrti niso veljali nič, prepričan je bil vsak, prepričan pa tudi, da novi načrt od I. 1764, ne zadostuje. A kako vstvariti kaj boljšega? Leta 1774. jo uvedla cesarica — vsaj po nekaterih avstrijskih deželah — ljudske šole. Trehalo je gimnazije kolikor mogoči; tesno zvezati ž njimi. A kako naj se to zgodi, v tem vprašanju se mero-dajnj strokovnjaki dolgo niso mogli zjediniti. Jedna stranka bi bila najrajše uvedla zopet stari jezuvitski načrt, le da hi ga v malem spremenila in zboljšala; druga in nji nasprotna pa ga je obsodila popolnoma ter želela pouk uravnati po saksonskem ali pruskem vzgledu. Po mnogih ovirah je izdala vlada 1. 1775. vendar nov načrt, ki gaje izdelal profesor Ignacij pl. Hess, a predno je dospel v Novo Mesto, predno so jeli frančiškani poučevati po njem, ga je vlada (čez par mesecev) že umaknila ter ga nadomestila 1. 1776. z novim. Ta načrt je skrčil gimnazijski [nad; od šestih let na pet ter ZVeZal gimnazijo z novouvedeno ljudsko šolo, normalko. Zalo se ijbtiu" I8M. 18 jo dovolil vstop v gimnazijo le tistim dijakom, ki so dovršili normalko. Odjenjal je od prejšnjega načrta iz 1. 1764., ki je od-kazal nemščini isto pravico V šoli, kakor latinščini, skoro popolnoma ter prestvaril gimnazijo zopet zgolj v vežbalnieo za latinski jezik. Vse drugo je bila postranska stvar. Zabičilo se je učiteljem, naj napne vse žile, da izurijo svoje dijake V tako zelo potrebni latinščini. Govorniške vaje se se zdele v ta namen neizogibni pogoj. Ozirati se je bilo mimo spretnosti v izrazu v prvi vrsti na čistost v govoru in pisanju. Leta 1781. so izdali latinščini na ljubo celo oster ukaz: V gorenjih dveh razredih se ni smela izreči niti jedna nemška beseda. Da se dijaki uvežbajo v latinščini, so morali profesorji jemati predpisane klasike pridno v roko. vezati latinske naloge z nemškimi, a varovati so pri tem, da pouk ni postal dolgočasen in mrtev. Zaradi razlike se si morali prizadevati, da so mladini vcepljali tudi nekoliko druzih vednosti], n. pr. malo zemljepisja domačo dežele, kateremu so smeli v višjih razredih pridejati tudi nekatere politične opazke. Načrt je daljo zahteval, da naj učitelji pripovedujejo dijakom tudi dogodke iz stare zgodovine ipa brez vsako zvezo mod seboj', zlasti take, ki opozarjajo mladino na poštenje, nesebičnost, velikodušnost in domoljubje Grkov in Rimljanov, ali odličnih mož druzih narodov. Iz nove zgodovino se je priporočalo omenjati po največ cesarje iz habsburške rodovine. Iz naravoslovja, ki se je toraj v tem načrtu prvikrat uvedlo v gimnazijo, naj so je povedalo dijakom k večjemu nekolike o prvinah in kaj o navadnih rastlinah Po tem načrtu, ki je jako obširen in obsega celo kopo najrazličnejših melodičnih določil, so poučevali v Novem Mestu de lota 1807. Vendar so skoraj vsako leto uvedli kaj novega ter dostikrat posegli nazaj po starih, sicer že odpravljenih določbah, ki pa so se zdele vendar boljše nogo nove. C) Temeljni načrt od leta 1807. Leta 1807. je izšel dolgo časa piljeni in toliko in tolikokrat predelani novi načrt, ki se bistveno loči od onega iz leta 1776. le v ■tem, da so učitelji poučevali le posamezne predmete in ne več vseh v je dne m razredu. Izdelal ga je dunajski gimnazijski ravnatelj Lang že 1. 1804. Novomeški prelekt ga je dobil 2, januvarija 1. 1807. ob jednem s po/dvom, naj pošlje kresiji v kratkem imena profesorjev, ki so se oglasili po svojem nagneriju in svoji izvežbanosli za ta ali oni predmet. Učni red za novomeško gimnazijo je bil ta-lo: Število ur v tednu Predmeti. na graniatikalnih razredih na humanit. raz. I. II. III. I. II. Pocetki latinskega jezika 9 9 — — — Latinska slovnica - — 9 — — Slog, poetika in retorika — — 9 9 Grščina — — 2 2 2 Zgodovina in zemljepis 3 3 3 3 3 Matematika 2 2 2 2 2 Naravoslovje 2 2 2 2 2 Veronauk 2 2 2 2 2 Skupaj . IS 18 20 20 20 Po tem načrtu so poučevali toraj učitelji na avstrijskih gimnazijah prvikrat vsak svoje predmete. Novomeška gimnazija je imela takrat šest učiteljev, predmete so si razdelili tako-le: Prefeki Mauormavcr jc poučeval veronauk po vseh razredih. Povejmo že na tem mestu, da novomeška gimnazija do 1. 1805. za veronauk ni imela posebnega kateheta, dobila ga je še le z letom 1805. Poetiko in retoriko je prevzel V gorenjih dveh razredih Aurelius Hoermann; latinščino v III. in naravoslovje v T. in II. razredu je učil llugolinus Leillor; latinščino v I. in 11. razredu Norberl I >aueh, grščino in matematiko Theophilus Zinsmeisler, zgodovino in zemlje pis pa je po vseh razredih poučeval Maluriniis Greil, Dve leti za tem so pridrli Francozi v deželo; kako so se pri gimnazijskem pouku ravnali ti, se bo povedalo v posebnem poglavju. Po njihovem odhodu pa se je uvel prejšnji avstrijski načrt, s katerim pa že tudi več niso bili zadovoljni. Komaj se pognali Francoze iz deželo, že se je jela vlada Davit i z vprašanjem, bi li ne bilo dobro, ko bi se povrnili nazaj k slanami gramatikalnemu 18* pouku, to se pravi k načrtu, po katerem je vsak učitelj poučeval vse predmete jednega razreda. Leta 1819. so se res povrnili k njemu. Kakor v vsem javnem življenju, pokazala se je reakcija tudi v šoli. Latinski jezik je dobil ono važnost, kakoršno je imel pred letom 1752. Pogoltnil je drugim predmetom skoraj vos čas. Naravoslovje, ki se je poučevalo od k 1796.— 1807. po vseh razredih, od 1. 1808.— 1819. pa vsaj v spodnjih dveh lizvzemši 1. 1811. in 1812.) je izginilo iz gimnazijo popolnoma. Grščina so je sicer še poučevala, toda le v gorenjih dveh razredih. Ta načrt je veljal skoro neizpremenjon do nove organizacije leta 1849. g 8. Vodstvo gimnazije. Najvišjo vodstvo in nadzorstvo gimnazije jo imel v početku frančiškanski definitorij, 1. 1752. pak je izročila vlada to nadzorovanje svojemu uradniku, ki mu je dala naslov šolskega super-i n t on d en ta. Temu je bil ravnatelj gimnazije, prefekt, odgovoren za vse stvari, ki so so tikale šole. Superintendent je imel svoj sedež v Ljubljani, vsakako predaleč od Novega Mesta, zato je naložila vlada nadzorstvo novomeške gimnazije že 1. 1761. tukajšnjemu okrožnemu glavarju ter mu dala naslov šolskega direktorja. Odslej je bil vsak glavar ob jednem tudi gimnazijski direktor do 1. 1848.; le od 1.1790. do 1802. se je dale gimnaziji toliko samostalnosti, da so izrinili direktorja iz šole ter nje vodstvo zaupali samo prefektu. Gimnazijski direktor (okrožni glavar) je bil časih učiteljstvu in gimnaziji kaj neprijeten gospod. V notranjih šolskih stvareh je bil njegov upliv v vsem odločilen. Bilo mu je naročeno, strogo paziti na to, se li zvršujejo vsi vladini šolski ukrepi tako, kakor je zahtevala vlada. Zate mu je bilo obiskovati posamezne razrede, najraje n<'pričakovano; sam je dijake izpraševal, sam se prepričava! o njihovih napredkih itd. Ravno tako nepričakovano je tudi pošiljal k prefektu po zvezke dijakov. Navzoč je bil pri vseh izpitih in pri razdeljevanju daril ali premij ter Odrejal, kdo naj zaradi slabega učenja zaostane še jedno leto v razredu, ali se celo izključi, kdo naj dobi darilo itd. Seveda se je pripetilo marsikaterikrat, da okrožni glavar, ali ni bil prijatelj šole, ali pa ni imel razuma za njeno potrebe, kar jc prelektom napravijak > mnogo grenkih ur. sicer pak je bil duša gimnazije in njen najboljši vodnik rav natelj, ki se je zval do 1. 1848. prefekt. To službo je opravljal s početka vsakratni gvardijan tukaj šnjega frančiškanskega samostana. Pri ustanovitvi gimnazije mu je določil njegove dolžnosti frančiškanski definitorij, 1. 1764. pak je izdala cesarska vlada, »reprezentacija in kamora«, Se poseben navod /a njegovo poslovanje;, Zahtevala je oel nje'ga, da naj bo vsedi na gimnaziji predavanih predmetov popolnoma vešč ter se odlikuje od svojih kolegov po svoji učenosti. Ker mu je dajal ravnateljski posel dovolj opravka, je1 bil poučevanja oproščen. A sčasoma se'je> nakopičilo zanj tolike dela, da obeh dolžnosti), gvardijanove in prefektove, ni mogel več zmagovati; zanemarjati je moral jedno ali drugo, Zavoljo tega je 1. 177H. odvzel definitorij gvardijanu posel prefektov te>r ga naložil bodisi kateremu koli patru. A to je napravljalo časih mnoiro silnostij in težav, kajti odslej se dostikrat učitelji preteki u. ker ni bil njihov gvardijan, niso hoteli pokoriti, češ, tla so si v šoli vsi jednaki in vrstniki, kakor v samostanu. Posledica tega je bil prepir. Sicer se določili prefektove stališče nasproti podrejenim mu učiteljem že cesarski ukazi, a pravega sporazumljenja le ni bile, dokler ni definitorij izrekel, da je prefekt, če tudi v samostanu vrstnik ali še; celo nižji, v šoli vendar prvi med učitelji in njih glava; kar se godi v šoli ali zunaj šole napačnega, je razsojali samo njemu; če se pregreši dijak proti svojemu učitelju, ga ima le prefekt pravico kaznovati, bodisi, da ga da pretepsti ali zapreti; samooblastno sme' učitelj dijaka obsoditi k večjemu na šesl udarcev (sex ietus ; on, prefekt, deli darila in podpisuje spričevala; o vsem, kar je namenjeno za javnost in gosposke, mora on vedeti. Dokler so bili gvardijani objednem tueli prefekti, prigodilo se je seveda, tla je lanski prefekt, ki ga niso izvolili več za gvardijana, postal letos zopet le učitelj; a tudi sedaj, po novi naredbi, je marsikateri prefekt moral popustiti svoje odlično mesto ter stopiti nazaj v vrsto učiteljev. A tO ni bilo nikakor spodtakljivo in žaljive, ampak se je vjemalo z redovnimi pravili pokorščine in pohlevnosti. Sicer pak se je tudi sedaj še dostikrat prigodilo, daje opravljal gvardijan tueli prefektov posed, a bilo je to odvisno le oel njegovo dobre' volje. Prefeki je imel vedno dovejj posla; novi naučni načrt od 1. 177b. pak mu je naložil še novega; odslej je moral n. pr., če je; zbolel kak učitelj, za čas njegove bolezni prevzeti on zanj poučevanje. Njegova naj važnejša dolžnost je bila seveda nadzorovanje pouka. Način pa, ki ga je vlada predpisovala, pač ni bil najboljši. Navedeno naj bo le, da je klical, če se je bolel prepričati, store li učitelji svojo dolžnost ali ne, dijake k sebi v pisarno ter jih za hrbtom učiteljev izpraševal iz raznih predmetov, kar ni bilo niti spodbudljivo za dijake;, niti častno za učitelje. Zadnja dva tedna vsacega tečaja je sestavljal naloge; te so za tem izdelovali dijaki vpričo njega. Vpričo njega so so vršile tudi tako zvane »concerlationes«. Konec; vsacega šolskega leta je pošiljal gosposki zapečatena skrivna poročila o izvežbanosti, pridnosti in natančnosti podrejenih mu učiteljev. Leta 1793. je doštd frančiškanom kaj žalilen odlok. Vzeli se jim vodstvo gimnazijo ter odredili, da mora biti v Novem Mestu prefekt vedno le kak kanonik. Iz katerega vzroka je vlada to storila, ni Upoznati. Vsakako pak jo bil odlok naperjen proti frančiškanom, ki so to nezaupanje tudi prav bridko čutili. Samostanski kronist, ki je zabeležil ta dogodek v samostanski kroniki, se jo pritožil proti temu prav trpko.1) Cemu naj bi imel li kanonik prednost pred frančiškanskim prefektom, ki je morebiti v šolski službi že osivel ? To je frančiškane zelo bolelo in se celo ujemalo ni z ustanovnim pismom Marije Terezije, v katerem je bilo rečeno, da bodo na gimnaziji le frančiškani gospodarji. Mestni zbor jo obljubil takrat vso svojo pomoč, če bi se kdaj usiljeval kdo frančiškanom v gimnazijo. Zdaj pa se je to zgodilo Res je, ukazi Marijo Terezije in Jožefa II. so v šolah marsikaj zelo spremenili, vendar je frančiškane bolelo, da so jim na njihovi gimnaziji, ki so jo vzdrževali z občudovanja vredno vstrajnostjo in požrtvovalnostjo, odvzeli prvo mesto ter je oddali kanoniku, o katerem se še vedelo ni, je li prijatelj šole in mladine, ali ne. A že. prvo leto je prineslo užaljenim frančiškanom zadoščenje. Novega prefekta Josipa Strbenca je moral kapitelj odstaviti »ob mala ct perversa principia religionis«. Na njegovo mesto je poslal kanonika Mihaela Hoffmanna, dasi tudi so želeli frančiškani le *) Natolceval je francoske prekueuhe, češ, oni so kili temu vzrok: »1793., als die verderblichen irreligiosen Ideen franzosisclier und anderer Freiheits-scdivvindler aueh in unseren Gegenden bei den Gebildelen vvillkommcne Aufnaluue gefunden und mithin die Franciscaner als Gegner soleher Ansichtcn aucdi nicht melir fiihig ersehienen, die Jugend dem verkehrten Zeitgeiste gemiiss zu erzienen.« Ohron. III. zaprečiti. Hoffmann je ostal prefekt do lota 1808., za njim pa je postal prefekt zopet frančiškan P. Gratua Mauermayer, ki je opravljal ta posel z veliko polivalo do 1. 1820. V tej i, od početka gimnazije pa do prihoda Francozov, so vodili gimnazijo naslednji prefekti in ravnatelji: l. Bogomir Pfeiffer 1746.— 1748. 2. Angelin Kobal 1748 — 1752. 3. Adolf Bobnar 1752.- 1754. 4. Maxim Sclder 1754.— 1755. 5. Adolf Bobnar 1755.— 1758. 6. Jakob Vokalie 1758.— 1760. 7. Florijan Cokl 1760 — 1761. 8. Bernardin Surk 1761.— 1764. 9. Bonavita Dietrich 1764. f 10. Ivan Tropper 1764.— 1765. 11. Florentin Andre 1765.— 1766. 12. Marcel Vodnik 1766.— 1768. 13. Ludovik Bnset 1768.— 1769. 14. Kastni Wcibl 1769.— 1775. 15. Jordan Zierer 1775.— 1776. 16. Chrijsol. Marchisettt 1776.— 1779. 1 7. Bernard Garmrolli 1779.— 1782. 18. Narcis Grilce 1782.— 1784. lt). Mauricij Bohm 1784.— 1785. 20. Alan Markovič 1785.— 1791. 21. Kastul Weibl 1791.— 1793. 22. Josip Strbenee 1793.— 1794. 23. Mihael Hoffmann 1794 — 1808. 24. Gratus Mauermaijer 1808.— 1826. g 9. Učiteljski zbor. Število učiteljskega zbora je bilo s početka kaj skromno. Skozi celih petdeset let, od 1. 1746.—1796., so poučevali na gimnaziji, ki je šbda do leta 1776. po šest, potem pa po pet razredov, samo po trije učitelji; teraj je poučeval vsak učitelj po d\ji razreda. Se-le 1. 1 790. je dobila gimnazija za grščino še četrtega pomožnega učitelja, čogar glavni opravek pa je bil sicer pouk vjedneih normah kinom razredu. Leta 1790. je dobila gimnazija za svojih pot razredov tudi pet učiteljev in vsak razred svojega, kar pa je trajalo tudi le samo štiri leta. L. 1803. sta so zaradi pomanjkanja učnih močij oddala zopet dva razreda jednemu samemu učitelju. K sreči pak je prišlo takrat, 1. 1804., v novomeški samostan več bavarskih frančiškanov ]), zato so imeli razredi od 1. januvarija kda 1804. daljo zopet vsak svojega učitelja. L. 1805. je dobila, gimnazija cede svojega posebnega kateheta, ki ga dotlej ni imela, ampak je vsak razrednik poučeval v svojem razredu tudi veronauk. Ko se jo 1. 1807. izdal nov učni načrt, so se oddelili učiteljem posamezni predmeti; gimnazija je Štela pel učiteljev in sicer do 1. 1809., ko so pridrli Francozi v deželo. Ti so pustili 1. 1809. in 1810. vse pri starem, 1. 1811. pa so gimnazijo tako skrčili, da jo imela razven pretekla, ki jo dobil naslov direktorja, le še dva učitelja. Po odhodu Francozov so uvedli Avstrijca svoj stari načrt, leta 1819./20. pa ustanovili zopet gramatikami pouk ter šestim razredom dali šest profesorjev; pri tem je ostalo do 1. 1848. Učitelji so bili z malimi izjemami frančiškani, dasitudi je zraven njih poučeval kak »elericus«, 1. 1803. je naveden celo nek »laicus«. Učitelji so spremljali dijake odi. 1746.— 1776. od najnižjega de najvišjega razreda. Peta 177(5. pak jim je bilo to ustavljeno; vlada je zahtevala, da so to premikanje godi sicer v spodnjih treh razredih, učitelja gorenjih dveh pa morata ostati po več let v taistem razredu in sicer zato, ker so predmeti tako težavni; teb se zamere učitelj privaditi, da jih uspešno predava, šo-le po dolgotrajni vaji. l) Tedanji izborni knez bavarski (Kurfurst) Maksimilijan in njegov minister Monlgelas sta v vsem posnemala cesarja Jožefi) II. ler razpuščala posebna c»4» samostane. Ko se je še 1. ISO;* /. onim znamenitim »Reichsdeputationshaupt-beschluss* toliko nadškolij. školij in slovečih samostanov spremenilo v posvetna posestva, ni bilo na Nemškem posebno za beraške redove nobenega prostora več. Menihi so se razšli, kamor so mogli. Tako je prišlo tudi 14. decembra 1. 1803. IZ bavarske provincije več frančiškanov, Sest se jih je preselilo v Novo Mesto za profesorje: Gratus Mauermaver, Norberl, Dauch, Aurelij llormanu, Theophil Ziusineister, Hugolin beiller in Malurin Greli. Aurelij Hormann je umrl v Karlovcu kot gimnazijski ravnatelj. Zadnji bavarski frančiškani (Vincenc Pressl) je umrl 1K. februvarija leta 184:5. in sicer v novomeškem samostanu. (Chronicon Hudolfsvv. III.) Ko so leta 1807. razdelili predmete med strokovne učitelje, je to samo po sebi nehalo, a uvedlo se je zopet 1. 1819., ko so znova elvorili gramatikalni pouk. Kakove študijo pak je bilo treba tem učiteljem, ki so se zvali »doetores« in preti koncu stoletja tudi že vprofessores« ? 0 tem je odločeval v tej dobi jedino le frančiškanski predstojnik, provin-cijal. Izbiral jo učitelje po svoji vednosti in svoji vesti ter naj odličnejšim frančiškanom nakladal poučevalno dolžnost. Iz mnogih opazek se da spoznati, da je bil učiteljski posel marsikomu vidika žrtev, ki si jo je naložil le kot pokoren redovnik. — Izpitov ni bilo treba delali nikacib, k večjemu, da je novinec napravil pri pre-fektu nekako skušnje, po kateri je leda mogel presoditi, je-li ppslani mu kandidat sposoben za poučevanje, ali pa če je vsaj upati, da se kdaj privadi. Vlada se je popolnoma zanašala na frančiškanski red, da bo odbral za pouk najsposobnejše ljudi. Samo 1. 1788. čitamo, da je moral oditi prefekt Markovič na Dunaj, da se priuči nove pouče-valne metode ter jo vcepi sčasoma tudi drugim podrejenim mu učiteljem. Izpitov vlada celo od posvetnih učiteljev, kakor se mi vidi, ni zahtevala. Da bi si vzgojila dobre učno moči, otvorila je še 1. 1809. na Dunaju posebno šolo, a oglasil se ni vanjo niti jeden kandidat; morala jo je zopet zapreti ter je le zahtevala, da napravi vsak. ki prosi za kako učiteljsko službo, »konkurz«. Konkurz se je imenoval izpit, ki ga je prosilec delal v kraju, kjer se je nahajala gimnazija, na kateri je prosil za kako mesto. Izpraševalni komisijon je bil sestavljen iz direktorja, to je okrožnega glavarja, prefekta in najmanj dveh profesorjev. Izpit je bil pismen in ustna n. Naloge za pismeni izpit, ki je trajal dvanajst ur, je sestavil prefekl ter jih po direktorju zapečatene poslal deželni gosposki, Ta jih jo pregledala, jih zavrgla ali odobrila ter kandidatu določila dan, kdaj naj pride h konkurzu. Pismene nalogo, ki jih je deželna gosposka zapečateno nazaj poslala izpraševalni komisiji, se se bdpe-čatile vpričo kandidata. Pri pismenem izpitu okrožnemu glavarju (direktorju) ni bilo treba biti navzočnemu, pač pa pri ustmenem, pri katerem je bil ob jednem predsednik. — frančiškanom pa naj-brže v tej dobi ni bile treba delati nobenega konkurza, kar se ne bo nikomur zdelo čudno, kdor pomisli, koliko učiteljskih močij je moral red preskrbljevati, in da so mladi ljudje ravno takrat neradi vstopali v samostane. Vlada in pruviia ijal so bili veseli, če se sploh dobili ljudi, ki so hoteli in mogli poučevati, naj so bili potem že pri konkurzih ali ne. Od 1. 1746. pa do prihoda Francozov se poučevali na novomeški gimnaziji naslednji učitelji: 1. Romuald Laurin 1740.— 1751. 2. Ildcfons Kamer 1746.— 1750. 3. Chry$olog Reichel 1746.— 1749. 4. Athamtr.ij Kavčič 1750. 5. Simeon Purger 1751.— 1753, 6. Maksimilijan Ude 1751.— 1754. 7. Lambert Fabian 1753 — 1755. 8. Magnus Niederkorn 1754.— 1756. 9. Damijan Maček 1755.— 1758. 10. Florenlin Jezeršck 1756 — 1758. 11. Ehrenfried G nad 1757.— 1760. 12. Jordan Zierer 1759.— 1762. 13. Koloman Mulej 1759.— 1763. 14. Marcel Vodnih 1761.— 1765. 15. Abund Pilpaeh 1763.— 1766. 16. Kastid Weibl j 1764.— 1796.— ! 768. 1806. 17. Benedikt Mulej 1766.— 1770. 18. Kapistran Gesund 1767.— 1769. 19. P. Chr. Marchisetli 1769.— 1773. 20. Fakund Lipič 1770 — 1780. 21. Bernard Garzarolli 1771.— 1774. 22. Maurieij Bbhm 1774.— 1786. 23. Alfons Gaber 1775. 24. Narcis Grill 1776.— 1781. 25. Ildcfons Hafner 1781.— 1783. 26. Begalat Mas tč Kalikst Wetbl 1782.— 1799.— 1793. 1802. 27. 1784.— 1800. 28. Bernard Terlipp j 1787.— 1796 — 1791. 1804. 29. Burhard Krammer 1794 — 1795. 30. F:ihivi Sulax 1795.— 1799. 31. P. Skrbinz 1801.— 1803. 32. 33 34 35 36. 37, 38, 39 Thcophil Zimmcister 1803. Norbert Duuch 1803. Aurdij Hoertnan 1803. Kurol Zelemih 1813. Hugolin leiller 1804. Matur in Grcil 1804 ikm Košičeh 1804. Gfratf, Maucrmayer 1804. 1807. 1807. 1813. 182(5. 1816, 1816. 1808. Za svoj obilni Irud so bili frančiškani kaj slabo plačani. S 3011 gld., ki so bili pravo /a pravo le njih plača, so morali plačevati vso stroške, ki jih jo napravljala gimnazija: tiskovino, papir, črnilo, kredo, učne priprave, knjige za revne dijake iti sto in sto druzih malih in večjih stvarij. Ti stroški pa so rastli seveda tem bolj, čem bolj se jo šolstvo razvijalo. Naposled ni proostajalo profesorjem že skoraj nič. Proti koncu minulega stoletja je potrkal prelekt še jedonkrat pri mestnem zboru, naj pripomore kaj k šolskim stroškom, ki jih samostan že kar večno more zmagovati; opomnil je mestne očete, da so njihovi predniki pri ustanovljanju gimnazijo obljubili, da bodo nosili vse izdatke za šolske; potrebščine, a zdaj so jih zvrnili na samostan. (limnazija je bila pač ustanovljena le Novomoščanom v korist, ne pa frančiškanom v škodo. — Toda mestni sodnik je odgovoril, da je dal pregledati vse mestne račune do 1. 1760. nazaj, a nikjer ni našel, da bi bilo mesto plačevalo kdaj kaj za šolo, raz ven onih 19 gld. 53 kr. na leto, s katerimi se je odkupilo, da ni pošiljalo več po 12 funtov mesa vsak teden v samostan. Vsa plača frančiškanov so bile obresti Krenove ustanove. Plačevale so se jim, kakor se mi zdi, do leta 1773., ko so razpustili jezuvitski red ter z njegovim imetjem ustanovili šolski zaklad (Studienfondl. Iz tega zaklada je vzdrževala vlada odslej razne šole po Avstriji. L. 1775. so so določile profesorske plače. Na akade-mičnih gimnazijah, to se pravi po takih mestih, kjer so se nahajala ob jednem tudi vseučilišča, so imeli profesorji po 700 do 800 gld., na licejskih gimnazijah po 600 do 700, po vseh druzih pa le po 500 do 600 gld. plače. A duhovščini sovražni princi}) te dobe je še od te skromne plače odščipnil profesorjem svetovnega duhovstva po 100gld., onim redovnega pa po 200gld. Neka poznejša določba je profesorjem rodovniških gimnazij, toraj tudi novomeškim, odrekla celo vsako plači) ter jim dovolila le zdaj pa zdaj kako remune- racijo, če so se posebno odlikovali. Od 1. 1700. dalje je dobival le preteki po 100 gld. remuneraoije. profesorji po 30 gld., kahdiet (od k L815, dalje) po 25 gld. kdue remuneracije. L. 1827. se jo prelektu ski'čili na 02 gld. 30 kr., profesorjem pa na 15 gld., a jo 1. 1830. povišali zopet na 30, 1. 1848. pa na 50 gld., toda le, če se bili »aprobirani«, tO se pravi, če se napravili kOnkUTZU podoben izpit; če niso bili aprobirani, določevala jim je gosposka plače po njih sposobnosti za pouk. To plačo se vlekli, dokler je bila gimnazija frančiškanska, ko pa je postala k 1870. državna, postala je plača njihova jednaka plači druzib (posvetnih) profesorjev. Brez šolskega sluge je bila gimnazija dok 1840. Prvi sluga, ki pa jo moral biti neoženjen, je imel 120 gld. plače. B) Druga doba: Gimnazija pod francosko vlado. (1809.— 1813.) Ko so privreli 1. 1707. Francozi v Novo Mesto, je bilo favno konec prvega tečaja, meseca marcija, ko so se imeli pričeti izpili; šola je morala prejenjati in izpiti prvega tečaja so izostali. Sicer pa ni njihov prihod na šolo nič uplivak Tudi njihov drugi prihod 1. 1805. ni šole nič zadel. Drugače pa je bilo to, ko so prišli dne 0. avgusta leta 1800. v tretjič ter jo Kranjsko postalo francoska dežela. V šoli se sicer to leto ni nič poznale, razven da se je prejo končala, kakor bi se bila sicer. Tudi naslednjo šolsko leto so ni izpremenilo kar nič, poučevali so vsi tisti profesorji in po tistem prejšnjem avstrijskem načrtu brez vsake premembe; le Število dijakov se je precej skrčilo; konec šolskega leta 1800. jih je štela gimnazija 84, konec 1810. pa le 69. Temeljito pa so Francozi preustrojili gimnazijo 1. 1811. Naj-preje SO vzeli nadzorstvo šol duhovski oblasti ter je oddali županom. Avstrijski načrt so sklenili popolnoma predmgačiti, ter se šolsko leto 1811. otvorili le z dvema razredoma; tretje-, četrto- in peto-šolcem so svetovali, naj gredo v Ljubljano, prvošolci iz k 1810. pa naj vstopijo v drugi razred. A ker so zahtevali Francozi znanje francoskega jezika, so morale biti šolske uro tako razdeljene, da so k francoskemu pouku v prvem razredu zahajali lebko tudi drugošolci, Število učnih predmetov seje zdatno skrčilo: v druzem razredu so poučevali leveronauk, latinščino, francoščino in zgodovino z zemljepisjem, v prvem pa veronauk, francoščino, italijanščino (namesto latinščino in aritmetiko. Poseben predmet je bil v leni razredu »mera in vaga«. Poučevala sta razven prcfekta Maucr-mayer-ja samo dva profesorja. Zinsmeister in Košičck, in siecr ta italijanščino, Mauermayer pa francoščino. Dijakov je štela gimnazija \ obeh razredih 45. Šolsko leto je imelo le jeden tečaj. Način klasificiranja se jo precej ločil od prejšnjega avstrijskega, posebno bode v oči, da v katalogih nravitost dijakov ni ocenjena ; mesto reda je potegnjena V kan predalcu črta. Nadzornik novomeški gimnaziji je bil »regent« ljubljanskega liceja. Prcfekt je postal v francoski dobi mnogo imenitnejši, kakor je bil prej. Že to jo njegovo veljavo zelo povzdignilo, da ni bil podrejen političnemu uradniku, okrožnemu glavarju, ki se je zval sicer gimnazijski direktor, toda o šoli ni dostikrat nič umel, ali pa je bil celo njen sovražnik. Prcfekt je bil sedaj ob jednem tudi »direktor«. Ukaz (arrete) 18. avgusta leta 1810. je prvi francoski orga-nizatorični poskus tudi za novomeško gimnazijo. Najimenitnejše njegove določbe se tičejo direktorja: »Direktor nadzoruje gimnazijo in začetne it. j. ljudske šole), On hrani pečat gimnazije, ki ima okoli cesarskega orla napis: »< rvmnase de Neustadl«, Vsaj jedenkrat na leto mu je obiskati vsako začetno šolo svojega okraja.1) On pobira dijaško takse, kijih uporablja za pisarniško potrebe, le da mora svojemu predstojniku, regentu liceja v Ljubljani, polagati račun. Takse so odmerjene tako-le: dijaki plačujejo 10 sous za vpisovanje v gimnazijo in 10 sous za spričevalo glavnega izpita, vendar jih snu' direktor oprostiti, če je prepričan, da takso težko plačajo ali jo celo plačati ne morejo. Regentu liceja v Ljubljani poroča dvakrat v letu o vseh stvareh na gimnaziji in njemu podrejenih začetnicah. Direktorjev namestnik je najstarejši profesor.« Iz tega načrta posnemamo dalje tudi še tole: »Gimnazija je razdeljena v dva razreda, dijaki prvega razreda pa v dva oddelka zato, da morejo nadaljevati pouk v drugem modernem jeziku ; listi, ki se zjutraj uče francoščine, prihajajo popoldne k italijanskemu *) Glej str. 241. pouku in narobe. Vsak učitelj predava jedonkrat v tednu predpisani katekizem, Pouk v šoli ima dva dela: 1.) razlago pravil in 2.) vaje. Za latinščino zadostuje prestava predpisane tvarino, v {francoščini in italijanščini pa se morajo vspeti dijaki vsaj do tega, da bodo znali pravilno pisati. Gimnazija se prične 4. novembra ter so konča z 22. avgustom zato, da ostane čas za glavne izpite. Prostih dnij v letu ni druzih, kakor nedelje, prazniki in četrtek, če sicer v tednu ni praznika, in zadnjih osem dnij v postu. Jesenske počitnice se prično šc le potem, ko so se razdelila spričevala. Rabiti se smejo le take knjigo, ki jih je potrdil gubernij. Vsacega 20. avgusta opomni direktor regenta licejev in profesorje svoje gimnazije, da se bodo vršili izpiti 25. avgusta in naslednja dva dneva. Vsak profesor spiše obseg v svojem razredu poučevani!) predmetov. Ce je regent navzoč, sme slaviti vprašanja (tako tudi vsak profesor) ter izreči svoje; mnenje o napredku. Dijake prvega razreda je izpraševati o osnovnih pojmih in pravilih latinske slovnice od besede do besede (!), dalje iz katekizma, računstva in o mori in vagi; izpraševati jih je iz tega, kar se je med letom razlagalo. Naposled se jim da kaka tvarina, da sestavijo pismo ali v francoskem ali v italijanskimi jeziku. Dijake druzega razreda je tudi od besede do besede izpraševati o pravilih latinske slovnice, iz zgodovine in zemljepisja; tla naj se jim pismeno prestavljati kak odlomek iz klasika, razlaganega tekom leta. Konec izpita pobere direktor klasifikacijo profesorjev ter sestavi po tem svojo sodbo. Redi so: optime, accessit in bone. Slabi dijaki morajo razred ponavljati. Po končanih izpiti h razdeli direktor spričevala, ki jih jo podpisal on, profesorji, in, če je bil regent navzoč, tudi ta. Dijak s takim spričevalom ima pravico naslednje; leto prestopiti iz I. razreda vik ali pa v licej; v tem slučaju položi prošnjo na regenta. (dede na premije ali darila so ostali Francozi s početka pri prejšnji avstrijski navadi. 0 tej stvari je določil isti arrcte naslednje: »Za prvi razred so štiri darila; dva za tista dijaka, ki imata »optime« ali »accessit« iz francoščine, dva pa za »optime« ali »accessit« iz italijanščine. Drugi razred dobi dve darili, prvo dijak za »optime«, drugo oni za »accessit«. Co jo v kakem razredu čez 40 dijakov, smejo se tudi dati po dve darili za »optime« in dve za »aecessit«. Če zasluži več dijakov tako darilo, srečkajo med seboj; tisti, ki ne potegnejo ugodno, omenijo se pohvalno. Za razdelitev daril odločeni dan je 1. september. Direktor naznani to regentu ter slovesno povabi odlične osebe k tej slav-nosti; skrbeti mu je, da dobe ti odličnjaki njim pristajajoče prostore. Slavnost otvori direktor s slovesnim govorom ter prebere imena obdarjenih dijakov.« — A pri tem niso ostali dolgo, le še leta 1811., potem pa so premije odpravili in sicer zavoljo premajhnega števila dijakov, kajti premije so kupovali z vpisovalnimi taksami, ki pak so se tako skrčile, da se premije ž njimi niso mogle omišljati. Gosposka pa ni hotela za premije nič šteti. Ker je razdeljevanje premij prefekl (direktor) težko pogrešal, poskusil je, če ne bi se dalo kupiti jih z doneski dijakov samih. A to seje slabo obneslo, dedoma ker so bili dijaki revni, deloma ker jih je bilo premalo. Ko se je prelekt zavoljo te stvari obrnil do vlade, reklo se mu jo, naj potrka pri subdelegue-ju ; morebiti utegne ta preskrbeti nakup premij iz občinske blagajniee. Ta je tO tudi storil in 1. 1812. so nasvet ovali mestni očetje v svojem proračunu, ki so ga morali vladi predložiti, da ga potrdi. — nasvetovali so /a premije 35 frankov, leta 181H. pak celo 60 frankov. Tudi na to, da dobe učitelji svojo plačo, Francozi v teh razburjenih časih niso pozabili. Dne 13. junija 1812. 1. je pozvala vlada novomeškega preiekta, naj se oglasi, če ima on, ali kdo učiteljev tirjati kako zaostalimi, kajti cesar Napoleon je odmenil za ilirsko kraljestvo v ta namen 6 milijonov frankov. — Plače so so izdatno povekšale, prelekt Mauermaver je imel 1000, Košiček 000 frankov. A te plače se se izplačevale kaj neredno, kajti leta 1811. n. pr. so potegnili učitelji plačo za april še-le oktobra meseca. Ljudstvo je imelo do francoske šok; kaj malo zaupanja; leta 1811. so gimnazijo prav s težka in pozno, še-le 12. decembra, otvorili. Nihče; se ni maral več vpisati. Culo se je namreč, da mislijo Francozje vso gimnazije; skrčiti samo na jedcu razred Regent centralnih šol, kanonik Walland v Ljubljani, je; prigovarjal prefektu, ki mu je tožil o malem številu dijakov, naj ne obupa, dijaki bodo prišli, ko bodo izvedeli, da se bosta otvorila dva razreda in da se bodo učili vsi tisti predmeti, kakor nekdaj. S pro-fesorjem Košičkom vred naj poučuje prefekt latinščino, francoščino, aritmetiko, zcmljepisje in sveto zgodovino. Francozi, katerim dosedanja avstrijska uravnava gimnazij ni ugajala, so nameravali to vrsto šol po svoje preustrojiti, kajti dne 25. decembra 1. 1811. čujemo regenta Wa!!anda, da tolaži novomeškega pretekla, naj se pomiri, novi načrt še ni odobren, pač pa guvernerju že predložen. Ravna naj se prihodnje šolsko leto po provizoričnem učnem načrtu ljubljanske gimnazije, kjer poučujejo v prvem letu: latinsko in francosko slovnico, sveto zgodovino in pričetke mitologije; v drugem letu: latinski in francoski jezik, pričetke grškega jezika, kronologične tabele, aritmetiko in geografijo; v tretjem letu: latinščino, francoščino, grščino, zgodovino in geografijo, geometrijo in algebro. Ta načrt je bil le začasen in je prefektu novomeške gimnazije le malo koristil, kajti ljubljanska je imela tri, ta pa samo dva razreda. Zato je dejal regent Walland prefektu, da bode storil najboljše, če poučuje po knjigah, ki so bile dotlej v gimnaziji v rabi, vsakako pa naj se uči v novomeških dveh razredih: latinščina in francoščina (v nemškem jeziku), sv. zgodovina, aritmetika in pri-četki geometrije. Ali se je na novomeški gimnaziji poučevalo v slovenščini ali ne, je težko povedati; obligaten predmet gotovo ni bila, kar dokazujejo katalogi. Latinščina in francoščina se je brez dvoma poučevala v nemškem jeziku, kar sledi prvič iz gori navedenega dobrega sveta VVallandovega, drugič pa iz tega, da učitelj francoščine in latinščine, Mauermaver, slovenščine kot Bavarec, rojen v Ingolstadtu, gotovo ni bil vešč; od 1. 1804. pa, ko je prišel z Bavarskega k nam, pa do leta 18.10., oziroma 1811. se je v tedanjih časih tudi gotovo ni priučil; to se lahko z vso odločnostjo trdi. Drugi učitelj, Košiček, Zužemberčan, je seveda umel slovenski, a znal ni francoščine ter poučeval le italijanščine, najbrže tudi v nemškem jeziku. Nameravali so pa Francozje brez dvoma uvesti slovenščine, kajti leta 1811. je objavil \Valland prefektu novomeško gimnazije, da je slovenska slovnica Vodnik-ova, ki slane 36 kr., že tiskana, slovensko francoska pa že v tisku. Ce želi preteki, kakega sveta, obrne naj so na Vodnika, pisal je po opravkih iz Ljubljane odhajajoči \Valland novomeškemu prefektu. Vodnik je bil toraj regentov namestnik. V naslednjem letu 1812. je imela gimnazija še manj učencev, le po 18 v vsakem razredu, medtem, ko je obiskovalo ljubljansko gimnazijo takrat čez 300 učencev. To bde so Francozi začenjali ocenjati že tudi nravitost dijakov; od 3(5 so imeli le štirje prav dobro (optimei, drugi vsi pa le dobro (bene), razven jednega, kije dobil srednji red (mediocriter). »Praemifera« sla bila dva iz francoščine in dva iz latinščine. Z letom 1812. so se lotili Francozi šol že prav resno ter jih skušali z raznimi sredstvi povzdigniti in zamrlo veselje do njih /. nova oživeti. 21. marcija leta 1812. je dobil novomeški župan fmaire) od dolenjskega intendanta naslednji odlok: » V Ljubljani se je ustanovil licej1;, kjer se bodo izgojevali in poučevali deloma na vladine stroške, deloma na 8troŠke občin, mladeniči iz Ilirije od 9.—12. leta. V ta namen se snujejo štipendije. Cela štipendija znaša 700, polovična 350 frankov. K pristopu se vabijo le tiste občine, ki morejo zmagati kak donesek, sicer pa ustanovi leliko tudi več občin jed no tako štipendijo. Take občine bodo imele tudi pravico predlagati mladeniča, ki naj bi se sprejel'v lice j. Pri pregledu proračuna bom pri občinah, pri katerih se bo to dalo storiti, predlagal doneske ter si prizadeval vse tako ura v nati, da bode prihajal dobrodelni namen vlade, če bo le mogoče, tudi novomeški občini v prid; med tem pa naj jemljo oni župani in one občine, ki občinskega proračuna za leto 1S12. niso še sestavile, ozir na to stvar. Da pa bodo gospodje občinski predstojniki, star i si i a varuhi poučeni vsaj v glavnih potezah 0 tem zavodu, pošiljam Vam, gospod mairc, izpisek statutov. Točka 52.: Pred izvršenim devetim letom ne more v licej nihče vstopiti. Točka 53.: Vsacemu gojencu morajo biti, da more vstajali v ta izgojcvnlni zavod, koze stavljene. Statut za gospodarstvo v lieejih od 19. septembra 1S09.: Točka 18.: Gojenei, ko je vzdržujejo stariši. morajo plačati mimo stroškov za hrano še 50 frankov za knjige in pouk. Točka 20.: Gojenei morajo prinesti seboj posebno opravo: Siv frak z rudečim k rogelj nom in z rudečimi nosi vi; frak je podšit z rougem in ima jedltO vrsto gumb iz navadne kovine; gumbe imajo v sredi ime lieeja, na okni/ pa ime kraja, v kalen m se nahaja licej. Dalje mora imeti vsak: jeduo suknjo, jopico z rokavi in telovnik lake barve, kakoršne je suknja, d roje hlače, dvoje spodnje hlače, dva. francoska klobuka, dve rjuhi iz krelona po dva mvlra dolgi, šest sevvijetov, šest žepnih robcev, šest robcev okoli vrata l) No v pomenu besede: osem razredna gimnazija, ampak v pomenu: i/.gojevahn zavod. ..Maticu" 1891. [kajih nekateri s<> prte ni, dra pa i: črne s rile) štiri pare bomba -[ustih nogavic, tri nočne čepice, dra plašča, ki se rabita pri fri-ziranji {Vudermantel), jedno krtačo, dra glavnika, dva para čevlje r, jedi n vrček in jedno srebrno kupico. Vse to mora biti novo. Točka 21.: Nikakor se ne sme reč zahtevati, ko te stvari. ' Točka 22.: Pri izstopu se bo dala gojencu vsa taka oprava nazaj, izvztm&i r/al/ in servijetov, ki ostanejo za bolnico.* Novomeščano ni ta naprava nič kaj veselila. Ko so delali mestni očetje lota 1813, mestni proračun, niso marali ustanoviti štipendije, ne cele, ne polovične. Izgovarjali so se, daje mesto pre-revno, da ne more za tako štipendijo nič utrpeti. Najbržc je pa pritiskal intendant, da se mora ustanoviti vsaj pol take štipendije, kajti 1. 1813. je Novo Mesto temu zavodu pristopilo vendar s 326 fr. in 78 sous. Kaj so je storilo z primankljajem, ne vem povedati. Učitelji so nosili v francoski šoli uniformo, ki se ni dosti ločila od one drugih uradnikov. Rila je iz zelenega sukna, ovratnik in uašivi karmelitsko-rujavi, meč, gumbe in zaponke pa posro-brone; tudi porte so bile posrebrene ter se ravnale1 po dostojanstvu. Za nadaljno preustrojevanje šol Francozi niso imeli časa. Morali SO so umakniti iz dežele. C) Tretja doba od L 1813.-1854. Šolsko 1. 1813/14. se je pričelo zopet pod avstrijsko oblastjo, ki je uvedla sicer nekdanji svoj učni načrt, toda gimnazije ne povečala ; tako je imela prvo kdo toraj tudi samo tri razrede. Število dijakov je ostalo skoraj tisto; bilo jih je 13 v tretjem, 10 v drugem, 10 v prvem razredu. Nadzorstvo je oddala avstrijska vlada zopet duhovski in politični oblasti, češ, da »obilo skušnje dokazujejo, da ima dobri uspeh gimnazij svoj Vzrok večinoma v razumni zvezi duhovnega in posvetnega delokroga; ker se je pokazala tudi v ilirskih pro-vincijah, dokler so bile avstrijske, ta zveza koristna, zato se je zdelo guberniju potrebno, dati konzislorijem in intendaneam pri-čenši z letom 1818/14 prejšnjo veljavo in nadzorstvo«. Francoskega jezika sicer niso odpravili, a ni bil obligaten. Prelekt, ki je pal v nekdanjo odvisnost od političnih uradnikov, je moral zopet predlagati imena (lijakov in tajne kvalifikacije o profesorjih, kar jo bilo pri Francozih pristudeno. Vsak učitelj je zopet učil, kakor pred letom 1807. vse predmete svojega razreda, le veronauk je poučeval v vseh razredih, francosko pa v dveh razredih isti učitelj. »Na natančno razdelitev ur«, dejala je vlada, »se sedaj še ne more pritiskati, ker gimnazija še ni uravnana«. Osobjc tega leta jo bilo naslednje: prefekt Mauermaver, 38 let star, je poučeval syntaxo in francoščino, imel je deset službenih let, ter 800 frankov plače (pod francosko vlade 1000);Karol Zeleznik, 33 let star, 700 frankov; Košiček, 32 let star, učitelj 1. razreda 700 (prej 900) frankov. A že naslednje leto se skrčili te plačo na nekdanjo malo remuneracijo (glej st. 283). V prvem tečaju leta 1813/14 st; je pouk kaj slabe obnese]. Intendant jo pisal prefektu : »Ne morem si kaj, izreči, da uspeli nikakor ni lak, kakor smo ga pričakovali, najmanj pa je tak, da bi mogli biti ž njim zadovoljni. Nezadostni in jecljajoči odgovori pričajo o slabem napredku. Vzroka temu ni toliko iskati pri učencih, kakor v pomanjkljivi gorečnosti in pridnosti učiteljev. A da ne bom ne pravičen, izvzeti moram prvi gramatikami razred; tu so dijaki od govarjali mnogo hitreje in bolj prav, kot v onih dveh. /ab> priporočam vsem učiteljem, da se v drugem tečaju posvetijo pouku mladine z vso gorečnostjo, ter zaslužijo s kan zaupanje vlade, ki sme zato, ker svoje učitelje plačuje ivveil der Slaat 1'i'ir den Unterhalt der Lehror sorgti, tudi po vsi pravici pričakovati, da store svojo dolžnost; kdor lega noče ali ne more, nima poklica učiteljskega; rajše naj se mu odpove, kakor da bi si nakladal odgovornost za izgubljeni čas mladih ljudij. Za gotovo pričakujem, da se bom pri izpitih konec drugega tečaja prepričal 0 boljšem napredku dijakov, potem si bom pa I udi prizadeval, da dobite ne le zaostale plačo, ampak da se Vam bodo tudi zanaprej redneje plačevala.« Ta ukaz je prouzročila najbrž pritožba iz kapiteljna. Konzi-storij pisal je namreč: »Učitelji se ne ravnajo po cesarskih predpisih, niti glede predmetov, niti metode, niti prostih dnij. Proste napravljajo popoldneve ob torkih in vse četrtke, dasi je vsled najvišjih predpisov le četrtek popoldne prosi« Leta 1815. je dobila novomeška gimnazija še čel rti, in 181(5. še peti razred, ter je bilo uvedeno s tem tako stanje, kakoršno je bilo I. 1809, Leta 1819. pak je bila tudi naša gimnazija, kakor druge, z nova preustrojena ter povekšana šozajeden, šesti razred, 19* Poučevalo se je \ obče po načrtu od 1. 1807., le zdaj pa zdaj so premenili kako malenkost. Leta 1849. pak so avstrijske gimnazije uredili tako. kakor so urejene danes. Takrat se je na Kranjskem šlo tudi za te, kakoŠen naj bo v prihodnje poučni jezik. 0 tem je sklepal tudi novomeški gimnazijski učiteljski zbor ter izrekel, da mera biti tukaj poučni jezik edine le slovenski, kroti temu je bil samo katehel Ehrenfried Pipan, doma iz Mariji nega Dola Mariae vallisj na Koroškem, a gubernij mu je ukazal, da se mora podati jednoglasnefrlU sklepu koleg. V tej dobi je bil do 1. 1826. gimnaziji prciekt Mauermayer. Ker se je naveličal šolskega }>osla in se tudi že postaral in vrhu tega še obolel, prosil jeza umirovljenje, ki se mu je dali z veliko pohvalo. Frančiškanski red pa mu je dal na izbiro samostan, v katerem hoče živeti dalje Izvolil si je ljubljanskega, kjer je umrl 24. oktobra 1827. Njegov naslednik je bil VSO to dobo (do 1. 1851.) Angel < '-oreuee, poučevali pa so od 1.1813.— 1854. naslednji profesorji: Karol Železnih 1813 — 1838., umrl 78 let star 13. februvarija 1858. Athanazij Saite Bonaventura Sajovic Hieronitn Zinig Klemen Velikan ju Verekund Porenta V c rckuud I I a dovernik Emanuel Bodicinsky Albert Schubits Filip Marout Rudolf Ovsenih Bernardin Osredkar Benvenut Ghrobath Vincenc Pressl Ifilarij Wutti Fuhjencij Arko Ghru80loQ Grostuk !•) lini lin ni Si huringer Ehrenfried Pipan Nikolaj Jenko Fratcrn. Terlepp Pij Osredkar Knijelberl Knifis Gabriel Resnic Chrisostom Pečar 1814.- 1819. 1817.— 1839. 1814.— 1817. 1816.— 1819. 1817. 1819.— 1835. 1820.— 1826. 1829.— 1838. 1826.— 1831, 1827.— 1838. 1831.— 1840. 1831.— 1832. 1818.— 1833. 1834.— 1838. 1836.— 1866. 1838.— 1846. 1838 — 1856. 1839.— 1857. 1839— 1 851. 1839.— 1854. 1842.— 1856 1844.— 1856. 1848.— 1851 1851.— 1853. Tudi po odhodu Francozov so nameščali učitelje na podlagi konkurznih izpitov in sicer j«1 provincijal kandidata nasvetoval, deželna gosposka (die Landesstelle] ga-je pa, ali potrdila, ali odklonila. A tudi sedaj konkurz še ni bil neizogibno potreben in marši kateri frančiškan je s pridom poučeval mnoge let na gimnaziji, ne da bi ga bil napravil, n. pr. prefekt Mauormavcr, komur so izrekli Francozi in za njimi Avstrijci najbolj laskavo priznanje za njegovo šolsko delovanje. Sčasoma je pa najvišja šolska oblast vendar jela pritiskati na to, da se tudi frančiškani oglašajo h konkurzom, bodisi potem že kjerkoli, če tudi n. pr. v Zagrebu ali Karlovcu. Proti koncu te doke se bili že večinoma vsi učitelji »aprobirani«, se prestali »konkurze«. Najvišja šolska oblastev naše gimnazije je bil s početka frančiškanski definitorij, od 1. 1755.— 1757. pa c. kr. dežel, glavarstvo v Ljubljani (die k. k. Landeshauptmannschaft). Ko pa so ustano-vili k 1757. na Dunaju takozvano »k. k. Studien-Hofcommission«, bila je ta do leta 1849. najvišja šolska oblast. Njeni odloki so prihajali k deželni vladi v Ljubljano, ki so je imenovala zdaj »k. k. Landeshauptmannschaft«, zdaj »k. k. Repraesentation umi Kammer«, zdaj »k, k. Gubernium«. Ta deželna gosposka je dopisovala gimnaziji po okrožnem glavarstvu, ki je bilo toraj zanjo prva instanca. Okrožni glavar, direktor, je bil tudi v tej dobi šolski nadzornik ne le v političnih, ampak tudi pedagogičnih stvareh, vendar mu je pridala vlada po odhodu Francozov šolskega nadzornika v današnjem pomenu besede, in sicer za ljudske šole in za gimnazijo. Najbrže so tO posneli po francoskih naredbah. ki so prve. uvedle nadzornike in potisnile okrožnega glavarja (v francoski dobi »inten-danta« zvanegaj iz šole, le 4. sedmo. 1. 1800. pa Osmo Šolo. Tako je bila gimnazija popolna. To bde sta napravila na novomeški gimnaziji prva dva abiturijenta maturo. Pouk je pustilo ministerstvo še tudi nadalje 00. frančiškanom, že izkušenim in pri šolskem poslu osivelim možem. Začasni ravnatelj je bil Engelbert Knifiz in sicer že od 1. 1851. dalje, po smrti Angela (lorcnca. Profesorjev je bilo z ravnateljem vred trinajst. Poučevali so: Imena profesorjev • Predmeti in razredi a a si >■ *« 2 > Engelbert Knifiz latinščina In filozoflčna propedevtika v Vlit. 7 Fulgencij Arko latinščina v V. in Vi. 12 Bernardin Osredkar matematika v I.— IV., nemščina v VII., slo venščina v VIII. 17 Mauricij Leiller zgodovina in zemljepis v V.— VIII., slovenščina v II., nemščina v VI. 17 Chrysolog Grosnik grščina v V., VI. in VIII., slovenščina v VI. 16 Burghard Schvvinger latinščina v IV., zgodovina in zemljepis v IV., nemščina v IV., slovenščina v IV.. naravoslovje v VI. 17 Ehrenfried Pipan veionank v vseli razredih 15 Fratern. Terlepp latinščina v III., zgodovina in zemljepis v II.. lik, slovenščina v lil., Vil. 16 Imena profesorjev Predmeti in razredi Število ur v tednu | Gratian Ziegler latinščina v I., naravoslovje v II. in V., nemščina v lil. I(> Theodor Sailz (suppl.) latinščina v II., naravoslovje v III. in IV., nemščina v II. in V. 19 Bernard Vouk matematika v V., VI. in VII., fizika v VII. in VIH. 16 Ladislav Hrovat latinščina v VIL, grščina v IV. in Vit, nemščina v VIII. 17 Ivan Schibrath (suppl.) grščina v III., zemljepis v I., naravoslovje v I., nemščina v I., slovenščina v I. in V. 17 Razvcn p. Bernarda Vouka in Ladislava llrovata, ki sta napravila izpite po novih predpisih ter bila nameščena 7. septembra 1854., št. 10.366., so bili druga vsi le »apmbirani« humaiiitetni (gra matikalni) učitelji, ki so napravili le (ne konkurze, ampak) konkur-zom podobne izpite (concursartige Prtifungen), a še teb ne vsi. S prieetkom 1. 1855. je šol v pokoj Aquinas Ramutha1), ki je dotlej od 1. 1851. poučeval matematiko in liziko. l) Ramutha (Alojzij) je bil Gorenjec, rojen 1. 1787. v Javorniku, kjer je služil njegov oče pri baronu Zoisu za oskrbnika. Ko je toliko odrastel, poslal ga je oče v ljubljanske šole, kjer pa ga ni veselilo; veselil pa ga je vojaški slan. Zato se je dal na svoje stroške vsprejeti v artilerijo. Artilerijsko šolo je dovršil z odliko, na kar so ga uvrstili med sloveče dunajske bombardirje. To četo je ustanovil Jožef II. in prvi učitelj za matematiko in fiziko v tej bombardirski šoli je bil naš sloveči rojak Vega. Ko so prišli Francozi na Kranjsko, služil je Ramutha v ilirski vojski, ki so jo Avstrijci z ilirskimi deželami vred odstopili Napoleonu 1. Mimo več nadarjenih mladih ljudij so poslali tudi Ramutho v artilerijsko šolo v Pariz, kjer se je z vso gorečnostjo oprijel Francozov in vsega, kar je bilo francoskega. Ko so leta 1818. morali Francozi oditi iz Ilirije, imel bi se bil vrniti v Avstrijo tudi Ramutha. ki je takrat prispel v francoski vojski že do »kapitena*. A pri Francozih mu je bilo bolj všeč; zato je ostal rajše v Parizu, kjer se je seznanil z nekim bogatim, a malo trčenim Angležem, kije Ramutho pozval, naj ga spremlja na njegovem potovanju po Francoskem in Ruskem. Potovala sta več let ter skusila marsikaj, o čemur je Ramutha, ki je znal kaj zanimivo pripo- Frančiškanska, toraj zasebna, je ostala gimnazija do 1. 1870., ko jo je prevzela država v svojo oskrb. Med tem časom 80 vodili gimnazijo naslednji ravnatelji in so poučevali naslednji profesorji: a) Ravnatelji: 1. En&elbeii Kniliz od 1. 1851.— 1857. Iz zdravstvenih ozirov se je 17. sept. 1857. 1. odpovedal tej časti ter umrl 4. oktobra 1. 1858. 2. Bernard Vouk od 1857.— 1807., tudi ta se je odpovedal tej časti II. avgusta 1. 1807.; postal zopet le profesor do 1. 1884. ter se preselil v Gorico, kjer št; živi. Provincijal je predlagal namesto njega za ravnatelja 3. Ignacija Slaiularherja, ki ga je ministerstvo 20. oktobra I. 1867. tudi potrdilo. Ta je opravljal to službo do 1. 1870. 4. Ladislav Hrovat, začasni ravnatelj do 1. 1871. b) Profesorji: Od onih 1H profesorjev, s katerimi se je osemrazredna gimnazija 1. 1854. pričela, so do 1, 1870. umrli ali pa odšli, razven že omenjenega ravnatelja Kngidlirida Knifiza. Pulgencij Arko, f 1. 1800.; poučeval je v Novem Mestu od 1. 1836. dalje". Bernardin Osredkar, prestavljen 1. 1857.; poučeval je od 1. 1833, Mauric.ij Leilier, prestavljen 1. 1857. (-hrvsolog Orilsnik, 1. 1859. prestavljen v Kostanjevico pri, Gorici; poučeval tu od 1. 1838. Ehraifried Pipan, f 15. decembra 1. 1857., poučeval je 18 let v Novem Mestu. Krateni. Terlepp, f 90. avgusta 1. 1855. za kolero; poučeval od 1. 1839. vedovati, v poznejših letih kaj rad pripovedoval. Pravijo, da je svoje dogodke zelo obširno popisal ter to kacega pol leta pred svojo smrtjo nekemu prijatelju zatrjeval, da pa so ta životopis nalašč uničili. Pozneje, ko se je popotovanja naveličal, je vstopil še jedenkrat v vojaško služIjo, in sicer v avsliijanski vojski, v kateri je služil kot stotnik. V nekem boju so mu sovražniki izbili jedno oko, in kmalu za tem je padel kaj nesrečno s konja v nek globok prepad. Te nesreče, pravijo, so ga napotile 1. 1880. v samostan v Nazaretu, kjer je imel novo mašo. Od tod je odšel v Brežice, od lam pak so ga poslali kol profesorja matematike in fizike na novomeško gimnazijo; leta 1861. je umrl v Novem Mestu, kjer so ga z vsemi vojaškimi častmi pokopali. (Laihachcr Zeitung 1H8S.) Oralian Ziegler, urhirovljen 3. septembra leta 1868. zavoljo bolezni). Theodor Salta od 1. 1863. do L860. Ivan Schibrath, vstopil 1. 1854., prestavljen 1. 1860, Ko je prevzela 1 1871. gimnazijo država v svojo skrb, uči-teljevali so od frančiškanov, ki jih nahajamo 1 1854., ki .še trije: Burghard Schwinger, Bernard Vnuk in Ladislav Hrovat. Med (••in pa je poslal definitorij na novomeško gimnazijo še tede učitelje, nekatere za dalj, druge za manj rasa Kajetan Picigas je prišel mesto umrlega Terleppa 1. 1855. ter bival tu do 10. maivija 1. 1866, ko so ga prestavili v Samobor. Bogomir Hlebec je prišel 1. 1857. kot suplent mesto prestavljenega Bernardina Osredkarja, mesto Mauricija Leillerja pa [nOCenC Onidovcc, ki je umrl v početku aprila 1. 1808.; od 1. 1802. dalje je vodil tudi dijaško petje. lniiacij Staudaeher je prišel k 1857. mesto umrlega Ehren-frieda Pipana. L. 1867. je postal direktor ter ostal to do 1. 1870. Rafael Kleniničič. je prišel leta 1859. namesto v Kostanjevico poklicanega GrOsnika; poučeval je razven zgodovine in zemljepisja, za kar je bil postavne izpitan, po smrti Inocenca Gnidovca, od početka aprila 1868.— 1875., tudi petje; umrl je 29. junija 1886. FrancSamotorČan, suplent odi. 1860., j- 3. septembra 1. 1862. Na njegovo mesto je prišel Štefan Šenica, doslej učitelj na pazinski gimnaziji. L. 1866. so ga prestavili v Nazaret. Adolf Kokalj 1863. -|-2. februvarija 1. 1868. Kegalat Slaincar je prišel sem leta 1860.. umrl 16. junija 1. 1890. Tudi ta je bil postavno izpitan. Evgen Hegler. in IMj Kapilar sta došla 7. majnika 1. 1866. Obadva sta ostala tu prav male časa. Heglerjevo mesto je prevzel že k 1867. Gregor Lašina od 1. hsi>7. ■ 1868., Kopitarjevo pa Engelbert Vouk, suplent od 20. sept. 1. 1867. do 2. septembra 1. 1868.; zaradi bolezni umirovljen. Konstantin IVpovič 20. septembra 1, 1867. umrl 21. februvarija 1. 18(58. Fortnnal Vidie 24. januvarija 1- 1868. do 2. septembra 1K08.; poklicali so ga v Kostanjevico, da je nadaljeval tam svoje študije. Theodor-a Pristov-a je postal defmitorij 3. septembra 1. 1868. v Novo Mestu na mesto obolelega in umirovljenega Gratiana Zieglorja, a tudi Pristov je kmalu obolel. Na njegovo mesto je prišel še isto leto 19. oktobra Pij Kopitar ter ostal tu do 2. lebruvarija 1. 1870. ftazven njega so prišli isto leto še Ekrenfried Zapet 1868,- 1871. Evgen Hegler 1868.— 1871. Stanislav Škrabec 18(58.— 1871. Kalist tfedič (tega je nadomestil že 3. septembra leta 1869. Engelbert Vouki. Klemen Jelenec, od 12. lebruvarija leta 1870. dalje naslednik 1'ija Kopitarja. Vsled cesarskega ukaza od 20. septembra 1, 1870. je prevzela država gimnazijo v svojo oskrb. Zaradi tega so ostali na njej le še oni učitelji, ki so napravili izpite po postavnih določilih: a) Bernard Vouk za matematiko in liziko, b) Ladislav Hrovat za klasično biologijo, c) Rafael Klemenčič za zgodovino in zemljepis, d) Regalat Stamcar, e) Ignacij Rtaudacher je učil verouk. Zaradi bolezni je odstopil 1. 1881. Drugi so se nadomestili s posvetnimi profesorji. Prvi ravnatelj je poslal Ivan Ziendler, dotlej profesor v Senju, najprej začasen, od 27. junija 1. 1872. pa. delinitiven. Ko je meseca marcija 1. 1874. obolel, nadomestoval ga je od 21. avgusta k 1874. dalje Bernard Vouk, Ziendler pa je zatem odšel v t lorico. Na njegovo mesto je prišel Ivan Fischer 4. septembra 1874. z gimnazije; v Br6dy-ju ter je služboval do konca avgusta 1. 1885. Nadomestil ga je Andrej Scnekovič, ki je ravnateljeval od 27. septembra 1885. do 7. septembra 1890. Sedanji ravnatelj je Dr. Franc Detela, doslej profesor v Dunajskem Novem Mestu. Od k 1870. dalje se službovali na gimnaziji razven že imenovanih naslednji profesorji: Wreischko Franc, preje profesor v I Iradcu, k 1872. odšel v Trst. Ignacij Tkač, preje gimnazijski učitelj v Vinkovcih, k 1872. odšel v St. Polten, Adalbert Meingast, dotlejsuplenl na gimnaziji v Lincu L. 1872. odšel v Celovec, Josip Suggenberger, kandidat i/, Gradca, je odšel še isto kd«» 1870. Ivan Zaje, preje gimnazijski učitelj v Vinkovcih; obolel 1. 1872., umrl 24. julija 1872. Jnrij Margesin 1871,— 1872., odšel v Maribor. I*. Burghardt 8chwinger, ki je poučeval sicer na novomeški gimnaziji že od 1. 1838,, in Regalat Stamcar; daljo Miha IVčar, suplenl, odšel kda 1872. v Vinkovoc, 28. julija 1. 1875. pa se je od tod vrnil v Novo Mesto kot profesor, 29. avgusta so ga iz službenih o/.irov prestavili v Tešin. Josip Sclnveger. učitelj /a risanje, leta 1871.—1878. (umrl 1. januvarija 1. 1878.). Luka Knnstek (iz Ljubljane) od leta 1872. do 28. oktobra 1. 1878., odšel v Maribor. Sebastijau Žepič (iz Varaždina) od leta 1872. do 28. oktobra 1. 1878.; odšel v Zagreb. Ivan Polanec (iz Maribora) od 1. 1872. do danes. Pl. Bolim je prišel suplirat oholega Zajca, a obolel je sam in kolege so ga nadomestovali do konca leta, ko je bil prestavljen v Olomuc. L. 1872. bi imeli v Novo Mesto priti Janko Pajk iz Maribora, Josip Stare iz Požege in dr. K. Glaser, toda Pajk se je odpovedal, Stare si izbral Varaždin, Glaser pa Ptuj. Josip Ogrinec (kandidat) je vstopil 1. 1878. kot suplent mesto umrlega Zajca. Po Sch\vegerjevi smrti je prevzel tudi risanje; v oktobru 1. 1878. je odšel za suplenta v Vinkovce. Ivan Krsnik (kandidati, jo prišel mesto v Maribor odišlega Margesina; Josip Medeotti pa mesto v Maribor odišlega Kunstka, umrl 31. maroija 1878. Ihvornk kandidati jo umrl 8(5 ur po SVOJem prihodu v Novo Mesto 8. oktobra k 1872. Tudi Krsnik in Medeotti sta obolela; poslednji je kmalu za tem umrl 81. marcija 1. 1878. Na Medeottijevo mesto je prišel suplent Anton Lantschnerl. 1878.- 1874. Frane Suklje je prišel 1. 1878. kot suplent iz Gorice mesto Krsnika, ki se je moral zaradi bolezni službi odpovedati. Suklje je zapustil gimnazijo in odšel v Ljubljane 1. 187(5, Henrik Petrina je ime] priti 1 1873, /. gimnazije v Elbognu, a se je odpovedal; z velikimi težavami so našli namestnike: Franca Sparmana dota 1878.— 1877.), Jakoba VVanga, Josipa • )| ta in I 'avla Ti imaschika. Jakob Wang, suplent, leta 1878.— 1870.. zaradi bolezni odpuščen. Josip Ott 1. 1878.— 1874. Pavel Toinascliik 1 1873—1874. 20. sept, 1874. sta bila umirovljena Burghardt Schwinger in Regalai Stamcar, ter jima je šolski svčl izrekel svoje priznanje. Burghardl jo umrl 1. 1870., Stamcar pa 10. junija 1. 1800. Josip Ogorek 14. julija 1. 1874. do 0. avgusta 1881., odšel je v Lvov. Leopold Koprivšek 14. julija 1. 1874.. službuje še sedaj. Anion Organe 12. avgusta 1. 1874.— 1888., odšel v Ljubljano. Anton Bledel 10. septembra 1. 1874. do o. februvarija 1. 1886.; prestavili so ga iz službenih ozirov v Kočevje. Julij Tastih, suplent, 1. 1874.— 1878. Nikodeni Donneiniller, suplent, 1. 1875., 13. septembra« je bil imenovan gimnazijskim učiteljem ter službuje še sedaj. Hajko Nachtigall 11. junija 1870. do 0. junija 1889. f (Instav Stanger 1. 1878.—1887, odšel v Inemost. Franc Breznik 1. 1878—1890., odšel v Ljubljano. P. Ilugolin Sattnerje nadomestoval obolelega Staudacherja od 13. septembra 1. 1881. do 18. septembra 1883., ko je bil imenovan učiteljem veronauka : Dr. Josip Marinko 1. 1883., službuje še sedaj. Josip Teutsch, suplent, od 15 okt. 1881.de 16 junija 1882. Hajko Perušek 18. junija 1. 1882. do julija 1. 1890., odšel v Ljubljano. Ignacij Fajriiga, suplent, 3. nov. leta 1884 ; gimnazijskim učiteljem ha mesto umirovljenega Bernarda Vouka imenovan 18. junija 1. 1885. Službuje še sedaj Franc Orožen, (suplent za obolelega p. Rafaela Klemenčičaj 25. februvarija 1. 1885. do 26. septembra 1886 Josip Slurin 18. julija I. 1880 do 7. septembra 1. 1890. odšel na Dunaj. Ivan Vrliovec 22. septembra k 1886., službuje še sedaj. Anton Kerer, od avgusta 1. 1887. do 1889.. odšel v Keklkirch. Valentin Ainbrusch od 28. avgusta 1. 1888., službuje še sedaj Ko je leta 1800. obolel, nadomestoval ga je nekolike mesecev, od 13. marcija do konca leta: Franc Jeraj. sedaj suplenl v Ljubljani. Viktor Bežek, suplent, od 5. oktobra leta 1888. do konca Šolskega leta 1888 90. Dr. Lorenc Požar, od is. avgusta 1. 1889. do konca šolskega leta 1880/00.; odšel v Ljubljano. Karol Šega 18. avgusta 1880.. službuje še sedaj. V šolskem letu 1800 01. se se vršile velike premembe na naši gimnaziji. Odšli so ž nje v Ljubljano ravnatelj Senekovič, in profesorji dr. Požar, Perušek in Breznik, Sturm pa na Dunaj. Na njihi >va mesta se prišli: Luka Pintar, Matevž Suhač. Ivan Fon, Ivan Franke, kipa je ostal v Ljubljani; zato je supliral jedno leto (1890i njegovo mesto llugo Skopal. Med tem je bil imenovan Franke najprej za začasnega, potem pa za (kdinitivnega učitelja na ljubljanski realki Franc Novak je prišel namesto mnogozaslužnega Ladislava llrovata, ki je šel odlikovan z zlatim križcem s krono v pokoj. Poučeval je celih 36 le1 vedno v Novem Mestu. Bil je zadnji profesor frančiškanskega reda. Matej (»einbre.šič, gimnazijski učitelj 22. julija leta 1882, se je uvedla slovonščina kot učni i e /. i k v spodnji gimnaziji. Prosti pred m eti: Staroslovcnščina. Poučeval jo p. Ladislav Ilrovat po dve uri v tednu in sicer v drugem tečaju k 1855. Francoščina. Leta 1854. je poučeval p. Aipunas Kamnika, h-ia 1802. Bernard Vouk, leta 1871. Tkač, leta 1876. Josip Ogorek. Italijanščina. Leta 1862. < Iratian Zioglor, 1871. Tkač, 1874. Anton Lantschner, 1875. Julij Tusch. Hrvaščina. Leta 1873. Sebastjan Zepič (dve uri v tednu). "Risanje. Leta 1856. Schaschel (dve uri v tednu), 1. 1871. do 1873. Sch\vegor, 1. 1875. in L886. Riodel, 1. 1886.—1890. Sturm. L. 1871 se je uvedlo risanje za dijake spodnje gimnazije kot pbll-gaten; za dijake višje pa kot prost predmet. Petje. L. 1861.—1868. Ineeene i Inidovce, k 1868.-—1876; Rafael Klemenčič, leta 1875.— 1800. Hugolin Sattner, leta 1891. Otokar Aleš. Kaligrafija. L. 1875 — 1886. Ricdel, 1. 1886.—1890. Sturm. Stenografija. Leta 1868. ji; poučeval pet mesecev geometer Ludovik Zuckler, 1. 1871. Tkač (šest ur v tednu), 1. 1874. Josip Ott, lota 1875.—1878. Julij Tusch, leta 1883. Perušek, sedaj od k 1890. profesor Novak. Telovadba. L. 1875,— 1876. Frane Sparmann. 1. 1877. Ivan Vrhonig, feldvcbcl lovskega bataljona, 1878.— 1880. izurjen dijak pod nadzorstvom ravnateljevim, 1. 1881.—1882. I »rožnik, 1. 188.3. do 1. 1885. ravnatelj Fischcr, 1. 1880).— 1887. KOprivšek, 1. 1888. Kerer, 1. 1889,— 1890. davkarski adjunkt Ignacij Kline. Geologija. 1875. Anton Drgancc. Podporno društvo. Leta 1858. je povodom rojstva cesar-jeviča Rudolfa jel tadanji prost Jernej Arko nabirati prostovoljne darove, da se ustanovi podporno društvo za uboge (lijake1. Nabral je 124 gld. 30 kr. Naslednje kdo seje; društvu osnovale. Obrtnijska šola, otvorjenanovembra 1. 1873. z nemškim učnim jezikom. Gimnazijska zastava. Podaril jo je 1. 1858. gimnazijski komisar in kanonik k1 rane Jelovšek pl. Fichtenau, Knjižnica. Knjižnici se je temelj položil leta 1846., ko je najvišja šolska gosposka »die k. k. Studienhofcommission« odredila (16. majnika leta 1846., št, 3715), da se ima šest let polrošati za knjižnico po 200 gld., pozneje po 50 gld. na kdo. Leta 1855. jo štela 600 zvezkov. Danes Šteje učiteljska knjižnica 8241 zvezkov, 845 sešitkov in 7653 programov, dijaška pa 2028 zvezkov in 297 sešitkov. N a ra v o z n a n s k i k a b i n e t. Pri ustanovitvi nove gimnazije k 1854 5. zanj ni bilo nobenega fonda, niti mu ni prihajala od kod kaka podpora, (de si je hotelo ravnateljstvo preskrbeti kaj naravo-znanskih predmetov, se je moralo obrniti do pridnosti dijakov in darežljivosti šolskih prijateljev. 13. decembra leta 1865. se je pa odredilo, da se pošlje eventuelni prebitek dotacije (180 gld.), katero je dobivala ljubljanska gimnazija za naravoznanski kabinet, novomeškemu kabinetu. Prvo letno poročilo se je izdalo leta 1855.; v njem je objavil začasni tadanji ravnatelj p. Eng&lbert Krtifiz Članek: ■»Kure-grfasstc Gcschichte von der Entstehung der Stadt Neustadtl und des Gymnasiums* (stran 1—18). Obsegalo je dalje naučni načrt, naslove nemških nalog na višji gimnaziji in nje kroniko, ne pa tudi imen dijakov. L. 1800. ni hotelo ministorstvo za tisek programa nič dovoliti, zato ni izšel. Ker se je drugo leto 1801. ravno tako godilo, zložili so profesorji denar skupaj ter izdali vsaj imena dijakov. L. 1802. in 1863. je program zopet izšel, a to leto je dal ravnatelj Bernard Vouk imenik dijakov tiskati s slovenskimi oblikami krajevnih imen, n. pr. Kraus Adalbert aus Novo Mesto, ali pa: Kkrabar Viktor aus Zatičina. S tem se vlada ni vj cm al a; ostra pisanja so hodila som in tja, a ravnatelj ni hotel odjenjati. Vtaknil se je v ta prepir še provincijal Salezij Volčič, toda tako nesrečno, da bi bili skoraj višjo gimnazijo vzeli. Polagoma je prepir pojenjal, no da bi se kaj odločilo. Prihodnji! leto pa ministorstvo ni zopel za program nič dovolilo, ki zavoljo tega to loto tudi ni izšel; izšel pa je za tem redno vsako leto. V programih so se objavile naslednje razprave: 1866. Zu Hectors Characteristik, von Lad. Hrovat. ls~>7. Arithmctische Frogressioncn, von Bernard Vouk. J.sns. Uebcr das aoristisehe Perfect in Folgesdtzen nah einem tempus historicum itn Hauplsatze, von Lad. Hrovat. ts't'.t. War Oesterreich nuch dem Tode des letzten liabenbcrgers ein Krbgut seiner Verivandten, oder ein crledigtes Reichslehen? von "Rafael Klemeneič. 1861. Izšle so samo perijohe. 1862. Slovenski genitiv, von p. Ladislav Hrovat. 1863. Welchcn historisehen Wert hat die livianisehe Frzdhlung der Vcrtreibung der Gallier ans Rom und der Wegnahme des Losegeldes durch den IHctator Furius Camillus 365 a. u. c., VOH p. Rafael Klcmenčič. — Casoslovje latinskega jezika, von p. Ladislav Hrovat. 1865. I. llieronim, čegav je? — II. Pogojni latinski stavki. — III. »Begri/f* — kako po slovenski'? p. Lad. Hrovat. 1866. Popotovanje našega Gospoda in Izveličarja Jezusa Kristusa ob Času njegove triletne ueitve, kvonnlogično zloženo po štirih evangelistih, in popo-tavanje sv. aposteljna Pavla; spisal p. Ignacij Staudachev. 1867. Pravila ga pisavo. Spisal p. Ladislav liro vat. 1868. Cronologische Darstcllung der wichtigstcu, die Stadt RudolfSV>ert ln-trejfenden Daten mit bcsonderer Berucksichtigung dcs Franciscancr-Conventes, von p. Rafael Klemenčič. 1869. Vvod v Sokratovo Apologijo, sp. Lad. Hrovat. 1870. 0 glasa in naglasu našega književnega jezika, spisal Stanislav Skrabec. 1871. Bemcrkungen itber den ablativus absolutus im Latcinischen, v. Adalbcrt Meingast. 1872. I. Die geologisehen Verhdltnisse der Umgebung von liudolfsivert, von dr. Anton Bolim. — II. F. W. Schneideiviu und Ad. Scholts. Standpunktc in der Vrage itber die Motive und den Plan der sophokleischen Tra-gbdien, von L. Kunstek. 1873. Obsežek Demostenovcga govora Megalopolskega, sp. Ivan Polancc. 1874. Tridesetletna vojska v svojih počet k ih. sp. Fr. Suklje. 1875. P. llofjmanns Peerlkampius qua rationc emendaverit satir as Horutiunus, nonnullis ostendatur c.vcniplis, a Francisco Sparnanno liaguarum anti-quarum subdoctore. 1876. Ueber Abfassung der Lchrbuchcr, v. Direktor Fischer. — Ilorat. Carm. I. 28 ad dialogi similitudinem revocari non posse demonstrator, Prof. Jos. Ogorek. 1877. De Socrate marito patreaue familias, Jos. Ogorek. 1878. a) Slovenski dom, Lad. Hrovat. — b) Wann hat Cicero die beiden crsten catilin. Reden gehalten? Prof. Ogorek. — c) Ueber das Telluriam dcs Prof. Klemenčič. 1879. Wann hat Cicero die beiden ersten catilin. Reden gehalten ? (Schluss) Prof. Jos. Ogorek. 1880. 0 Sokratovi metodi s posebnim oziram na Platonovega Menona o pojmu, IV. Breznik. 1881. Der Romerzug Ruprechts v. d. Pfalz und tlesscn Verhaltuiss zu Oestcr-reich, iushesondcre za Hcrzog Leopold, v. Prof. Nicodcmus Donnrmillcr. 1882. Der absohite Gcnitiv bei Homev, Joh. Tentsch. 1883. Krzichung und Unterricht bei den Griechen, Fr. Breznik. 1884. Krzichung und Unterricht bei den Rčmern, i'r. Breznik. 1885. Die Platonischc Anamnesis, Gustar Stanger. 1886. Nekoliko o srbskih narodnih pismih, lruti Volanec. 1887. Die Gegner dcs licllenismns in Rom bi s zur Zeit Ciccros, Leop. Knpriršrk. 1888 Die Kutdcckung dcs Hgpmdisiuus u. der mit derselben rrricnudtcn Za- stiinde, und der sogenannle unimalisehe oder Lebensmaguetisinus, Anton Drganec. iss<). Jezik v Mat. Ravnikarja »Sgodbah fv. pifma sa mlade ljudi«, V. Bežck. 1890. Zloženke v novi slovenščini, Rajko Perušek. 1891. Latinsko-sloveuska /razcologiju k I. knjigi Caesavjevih komentarijer de bello Gallico za naše četrtošolce. Von Leopold Koprivšek. Število d i j ako v. Leto Razred i Skupaj Leto Razredi Skupaj VI. V, IV. 111. II. I. VI. V. IV. III. II. I. 174« 4 8 11 4 9 30 66 1778 — 17 21 22 19 23 102 1747 11 12 12 12 23 25 95 1779 — 22 18 22 14 24 100 1748 12 16 13 19 21 25 109 1780 — 16 16 13 15 31 91 1749 9 8 9 14 15 27 82 1781 — 9 10 13 26 31 89 1750 9 9 12 14 13 19 76 1783 — 9 8 26 23 23 88 1761 13 9 17 14 14 24 91 1783 — 10 8 25 23 23 89 1752 15 21 15 14 15 23 103 1784 — 7 16 13 15 17 68 1758 20 17 17 15 17 30 116 1785 — 11 8 12 13 9 53 1754 14 18 16 17 20 23 108 1786 — 4 7 11 8 8 38 1755 31 20 27 17 27 — 122 1787 — 5 11 9 8 6 39 1766 18 17 32 11 24 32 134 1788 — 8 9 7 6 8 38 1757 15 27 14 19 23 16 114 1789 — 3 4 9 9 13 38 1758 27 12 17 27 14 20 117 1790 — 4 7 18 11 1!» 54 1759 16 19 25 11 13 20 104 1791 — 4 9 6 16 14 49 1760 17 24 14 15 15 21 106 1792 7 7 13 9 27 63 1761 19 15 11 13 17 24 99 1793 — 4 9 8 16 21 58 1762 19 10 16 16 16 29 106 1794 — 7 8 10 17 31 73 1763 8 7 9 20 28 25 97 1795 — 4 6 15 24 29 ! 78 1764 8 12 16 20 26 42 124 1796 - 1 11 17 27 26 78 1765 11 23 20 23 25 39 141 1797 — 4 19 19 23 16 81 1766 16 22 19 18 32 30 137 1798 _ 12 23 19 15 28 97 1767 19 20 14 27 23 47 150 1799 18 18 13 21 19 89 1768 22 13 19 17 23 42 136 1800 — 11 14 16 17 21 79 1769 12 14 11 20 33 33 123 1801 10 15 15 22 23 84 1770 11 12 15 29 25 29 121 1802 — 10 14 15 22 24 85 1771 18 16 25 25 17 26 126 1803 — 8 12 21 18 26 85 1772 20 22 18 18 24 19 121 1804 — 5 22 18 20 18 83 1773 22 14 18 17 18 31 110 1805 — 15 15 14 15 21 80 1774 18 19 20 1H 21 25 141 1806 — 8 11 14 19 38 90 1775 22 15 19 22 31 28 137 1807 — 7 14 14 35 22 92 1776 14 14 20 25 19 29 121 1808 — 11 13 25 19 25 93 1777 — 9 19 23 21 32 104 1809 — 8 18 11 19 28 84 Malica" 181*1. 20 Leto Razredi Skupaj Leto Razredi ;upaj VI. v- IV. III. 11 I. v.. V. IV. III. II. I. CG 1810 — L3 11 6 14 25 69 1832 17 22 18 14 26 26 123 1811 - — — — 25 20 45 1833 20 17 14 19 22 23 115 1812 — — — - 18 18 36 1834 13 13 18 24 16 34 118 1813 — — — 9 13 18 40 1835 11 13 21 14 12 38 109 1814 — — — 13 10 19 42 1836 13 17 16 9 23 32 110 1815 — — 13 4 9 28 54 1837 18 15 9 20 12 36 110 1816 — 10 7 10 9 23 59 1838 18 12 23 7 28 35 123 1817 — 10 6 10 10 11 47 1839 13 19 11 25 22 40 130 1818 — 10 14 12 22 45 103 1840 21 18 17 13 26 37 132 1819 12 11 25 19 31 63 161 1841 18 16 to 33 32 32 140 1820 9 17 15 88 18 45 142 1842 17 12 81 31 30 33 154 1S21 14 17 25 17 31 60 173 184.i 14 21» 34 26 22 38 165 1822 10 24 18 24 39 51 166 1844 23 38 23 24 81 44 185 1823 25 is 20 33 47 60 203 1845 29 18 27 28 34 47 183 1824 16 19 25 39 44 52 195 1846 17 22 30 .34 22 47 182 1825 19 25 35 18 45 56 207 1847 16 25 26 25 33 44 167 1836 24 37 26 37 37 51 212 1848 20 24 23 23 37 51 178 1827 35 23 29 30 46 37 200 1849 19 20 17 32 2 i 34 146 182S 16 43 27 36 25 36 183 1850 18 15 24 18 20 41 lir, 1829 36 25 34 22 34 46 197 1851 11 17 15 16 20 15 94 1830 24 30 20 27 41 32 174 1852 12 12 10 16 9 21 81 1831 26 16 21 24 20 35 142 1853 14 12 10 13 16 16 80 Leta 1864. je imela gimnazija v sedmih razredih 82 dijakov, z letom 1855. je postala o se m raz redna ter štela od takrat pa do danes: k 1855. — 102 d [jakov 1. 1803. -=? 238 dijalu » 1851). =» 104 )> * 1804. t* 240 » » 1857. =-129 » » 1805. — 214 « )) 1858. -! 151 L866, = 197 ») )) 1859. — 193 » 1807. = 200 » )> L860. =-227 » 1868. = 182 )) 1861, — 222 » 1869. «= 170 » )) 1862. 220 1870. = 146 » 1. 1871. 181 dijakov 1. 1882. 175 dijakov » 1872. = 107 » 1873. = 102 9 1874. » 101 o 1875. 96 » » 1876. — 105 » o 1*77. -=114 >» o 1878. == 128 o » 1879. = 148 » )> 1880. raa 164 » » 1883. = 158 » o 1884. = 131 » 1885. = 129 ») » 1886. == 151 o » 1887. = 147 » 1888. = 170 » » 1889.= 180 » o 1890. = 199 » » 1891. = 207 » 1881. = 169 1/. toli tabel so vidi, kako jo število dijakov sedaj poskakovalo, sedaj zopet upadalo. V minulem stoletju jih je imela gimnazija največ leta 1767. po končanih vojskah s pruskim kraljem Friderikom II. Ko so ustanovili ljudske šolo, razpuščali duhovne rede ter jele višje; gosposke sovražno postopati proti duhovščini in cerkvi, se je število dijakov sila hitro krčilo. Najmanj jih je štela gimnazija zadnje leto Jožefa TI ; zatem pa jo število v malih odstavkih zopet rastlo in to do leta 1798., ko je vojskini hrum zopet jel zavirati veselje do šole. V francoski dolu, takrat toraj, ko jo sreča zasukala Avstriji hrbet popolnoma, je obiskovalo gimnazijo celo manj dijakov, kakor v dobi Jožefa II., potem pa jo število ZOpet polagoma rastlo. Vzroka za to malo število dijakov so iskali prefekti v raznih stvareh. L. 1758., ko je štela gimnazija 117 dijakov, je dejal preteki, da bi jih bilo prišlo še več, ko bi le ne bilo toliko vojaka v mestu in bi mogli kje stanovati. L. 1807. je dal magistrat pri meščanih pozvedovat, koliko dijakov bi bilo mogoča; v mestu preskrbeti /. vsem potrebnim. Več meščanov je bilo pripravljenih sprejeti 132 dijakov, toda samo na hrano, 49 samo v stanovanje in le 14. dijakom bi dajali—• seveda proti plači — oboj«!. To so bila kaj slaba poročila. Manjkalo je stanovanj, kakor danes. Magistrat je ponudil meščanom posojilo iz mestne blagajnice v ta namen, da bi priredili gospodarji dijakom prikladna stanovanja, a oglasila sta so samo dva. Po odhodu Francozov je število dijakov hitro rastlo; 1. 1826. je štela gimnazija največ dijakov: 212. To je bilo nenavadno veliko število. Ze leta 1824. je vlada tožila, da tišči mladina preveč v gimnazije; seveda, je to veljalo več za druge gimnazije, vendar pak se sme iz lega. da je imela novomeška gimnazija leta 1825. čez 200 dijakov, sklepati, da je za to gimnazijo to število največje, ki ga je bilo po vseh razmerah pričakovati. Druge gimnazije so štele takrat seveda veliko več dijakov; pritisk v šolo je bil tolik, da je morala vlada dijake od nje odrivati z vsemi močmi, ter jo zavoljo tega priporočila postopati pri izpitih kolikor mogoče strogo; uvedla leta 1827. šolnino (12 gold. na leto), stavila štipendistom hude pogoje itd. To je izdalo. Število dijakov je padlo že v osmih letih (1826.—1835.) na polovico, od 212 na 109. Sčasoma pa je vlada sama odjenjala; število dijakov je zopet rastlo dok 1848. do najnovejše organizacije. V naslednjih letih, ko so se Novomeščani bali za svojo gimnazijo, se je število dijakov zopet krčilo do leta 1855., to se pravi do takrat, ko se je osnovala popolna osem-razredna gimnazija; od takrat je prihajalo vedno več dijakov, njih najvišje število je bilo 1. 1864., ko jih jo imela gimnazija 240. Dodatek. i. Ustanovno pismo novomeško od 7. aprila 1365. leta.') Wir Rudolffe der Vierdt von Gottes gnaden Ertzhertzog zu Ossterreich, zu Steyr, zu Kharndten, zu Crain, Herr auf der win-dischen March vnd zu Porttenavv, Graue zu Habspurg, zu Tyroll, zu Phierdt vnd zu Khiburg, Marggraue zu Purgaw vnd Landgraff im ElsaO. - Bekhennen vnd thaen khundt mit disem briefe, allen den, die in scchend, lesen oder horend nun oder hinach in khunf-tigen Zeiten, wie das scy, Dann wir allc vnsere Undterthanen vnd getreuen von angeborner guettigkhait vnd mit ftirstlicher gunst gern versorgen und bedenkhen mit sollichcn Rechten vnd Gnaden, mit dem Sy aufnemen vnd ain yeglicher in seinen wesen bey reehte vnd guettem scherme beleibe, So sein wir doch von naturlicher begier sonderlich genaiget, die aufzubringcn, zu mehrn vnd zu be-gnaden, dic \vir selber zusammenbracht vnd mit stifftung ainer Neuen Statt veraint vnd gcuestent haben, Darumben wir die Statt genandt Ruedolfswerd, gelegen auf dero windischen march, Die wir von neuen Dingen aufgeworffen vnd nach vnsern Namen also genennet haben, So gcben wir It mit fiirstlichcr macht, dise reeht vnd gesetzc, die hernach gesehriben stendt Des Ersten was man in guettem Fridc in die statt zu behalten geit, Es sey Khorn, VVein, Fleisch, Gewandt, oder was es sey, das soli gentzlichcn frey sein in der statt, vnd ob sich einViienng luiebe, So soli dannoch dasselb guett frey sein, das dieselben die es Zubhalten gebendt es miigen freylich verkliauffen oder ftiern, wo sy hin \vellen, vnnfl vnd der Statt nicht zu sebaden, was auch ausser Leute in die Statt farendt vnd Burgef werden \vellent, die soli der Stattrichtcr freylich zu Burger empfachen on geuerde, Wer aber das yemandt clagte nach scinem Mann, dem soli der Stattrichtcr das reeht von im bietten vnd darumb ainen Tag geben zu viertzehen Tagen, vnd wcr das, ') Kopija i/, leta 1602. das er Ime dann bchabt vor dem Rcchten, So soli dann als derselbe man darnach viertzchcn Tag sicher sein vnd fahren vngeirret, \vo Er will, \ver auch freylich vnuersprochenlich Jar vnd Tag sitzet, der soli fiirbas daselbs berubt beleibcn vor meniglichen an alle an-sprach Es soli auch khain ausser Mann khain Burger nicht anbe-haben mit aussern Leiiten, Er babe dene zu den aussern ainen Burger von der Statt. Auch soli zu den Jarmarkhten der vorge-nandten vnnser Statt allcr meniglicb dar vnd dann acht Tag vor vnd acht Tag hinach sicher Leibs vnd guettes varen, bcide fur fcindschafft vnd fur Pfandtung, ohne allain Todtschleg. Was auch gesehicht in der Statt vnd dem Burckh fride, der hernach gesehrieben stehet, das soli der Stattrichter richten vnd nicht der Landtrichter, wann demselben Burgkhfride vnnds dem gernarkhcn der Stattrichter und niemandts anders richten soli. Es sollen auch Edl vnd Unedl, baide arme vnd Reiche, die Haufl vnd Hofif in der vorgenandten vnserer Statt zu Ruedolffs\vcrde yctz habendt, oder noch fiirbas gcvvinnent vnd des Markhts daselbs \vellcn geniessen, so des noth ist, helffen der Statt zu pessern, zierkhlen vnd wachen, vnd mit der Statt dienen. So soli auch niemandt in der Ehegenannten statt Mundleuth haben, an der Landsfiirst allain vnd dieselben sollc vor dem Stattrichter das Reeht thuen vnd vor ander niemandt vnd sollen auch allen den Dicnst thuen den ander Burger thuent, Es sollen auch die Burger khain Ilaufs in der Stadt khainem Edlen Mane vcrkaufTen noch ander yemandt, nur den, dic in der statt von Burgera gesessen seindt oder sitzen wellendt vnd mit der ge-main wachen vnd Steuern. Sy sollen auch fiirbas khain Ir guett das khainen zu der Statt yemandt hingeben oder schaflfen bey Irem lebenden Leibe oder an Irem Todte, Es seindt Heuser, Miillen, Flcisch-penkh, VVeingarten, Wisen oder Ackher, das es vnns von Dienste kheme. Wer es dariiber thctte, vvellen wir das, das khain Krafft babe, wcr auch in der Statt vnd in dem Purckhfride wider das Gericht icht tbuet, Es sei mit vntziichten oder mit andern sachen, derselbe soli das rceht thuen vor dem Stattrichter vnd vor ander niemandt, auch sollen Sy nemen Zimerholtz vnd Prenholtz aus allen vnsern VValden, \vieuill Sy des bedurfFendt vnd wo in die allernegst gelegen sein, vnd durch das die ehegenannte vnnser Statt dester bas aufnemb an Lcutten vnd vnd an guete. Haben wir Ir die gnad gethan vnd thuen auch fiir vnns, vnser Briieder vnd Erbcn, wclche die seindt, dic in dieselben vnnser Statt ziehcndt vnd daselbs sedel-hafft sein vvbllen, das die Siben gantze Jar, die nachsten nach der Zcit alls Sy sich hineintziehendt ledig vnd frey sein sollcndt auch sollcndt die Burger vnnscrcr Ehegenannten Statt mit Irer Kbauff-mannschafft ledig vnd frey sein alles Zolles vnd Mautt zu Lantz-straB, zu Weicbselbcrg vnd an der Reschentz vnd das auch die Stral3 von Mungcrn gecn Krain vnd an das Mar durch dieselben Statt gecn vnd auch niderleg darinen sein soli, darzue benennen, geben vnd vndtcrschaiden VVir der ehegenanndten Statt zu Irem Purkhfrid den Chraifs als er mit diesem nachgeschriben gemerkhen inbegruflfen Des ersten oberhalb der Statt vntz an das Wasser, das man nennt die Prikbirne vnd von dem Vrsprung der Prikhnei vntzt fur das Lucg vnd vmb den gantzten Perg, den man nennet den Khall vnd oben vmbher vnzt an die gemerkhe, vndter den Ster-mcntz vmbhin, vntzt an die Pimcrkh, die oben herzue sagent Siden-dorf vnd zu den Z\vayen Hbfen an dem Perg vntzt in dem Pach, der da rinet vndter Obcr-Gertschou, dem grundte nach vntzt hin zvvischen Alltcnburg vnd Kherstetten vntzt in die Gurkh niderhalb der Statt RuedolrTswerde vnd was da endtz\vischcn ist, das soli der Stattrichter zu Ruedolffswerde richten vnd nicht der Lanndtrichter, Es sey auf Felde oder in Dorfferri oder in ainschichtigen Ilofen oder wic es genent ist. — Darumbcn gebieten wir bey vnsern hulden flir vnns, vnser Brueder vnd Erben, allen vnsern Landherra, Haubtlciithcn, Rittern vnd Khnechten, allen Richtern, Burggrauen, Pflegern, Vitzdomben, Mauttnern, Zollnern vnd allen andern vnsern llaubtleiithen, Diennern vnd Vnterthannen, wic die genannt seind, gegenvvartigen vnd khiinfftigcn, das Sy die ehegenanndt vnser Statt vnd Burger bey den vorgesehriben reehten vnd gnaden bclciben lassen ohn allc vvidcrrcde vnd in davon khain Irrung, hindernuse, noch cingrifT thuen noch ycmandt gestatten zu thuen, ucr es aber mit freuler gediirfftighait thett, in khain vvecg, der vvisse sich darumb in vnser fiir.stlichc vngnad schuailich verfallen sein vnd ist vnfs darumb zu VVandl verfallen I lundtert Pfundt Goldes der vnnfs luniTtzig in vnnser Camcr vnd Rinfftzig der ehegenannten Statt an Iren gcmainnen Pa\v \verden sollend ohn alle gnade. — Diescr ding seindt gctzeugen (priče, kakor jih navaja Valvasor XI. 480.). Geben zu \Vicnn am Montag nach dem Palmtag nach Christi geburt Dreyzechcnluindcrt Jahr vnd darnach in dem biinffvndsechzigistcn Jare, vnsers alters in dem Scchsvndzvvaint/.igisten vnd vnsers gc-walts in dem Sibenden Jahre VVir der vorgenannt Ilerzog Ruedel[)h steikhen disen brieff mit der vndtcrschrift vnser selbst Ilandt. Pouk nadvojvode Karola Štajarskega, kak6 se je Novo-meščanom ravnati pri volitvah (1. 1573.)- Wir Carl von Gottes gnaden Ertzhertzog zu Osterreich, Hertzog von Burgundj, Brabant, Zu Steyer, in Kharnndten, Zu Krain, Zu Lutzenburg, Zu Wiertemberg, Ober und Nider Slesien, Fiirst zu Schvvaben, Marggraue des Heiligen Romischen Reichs zu Burgund und Zu Marhern, Ober und Nider Lausnitz, Gefurster Graue zu Habspurg, zu Tyrol, zu Phierdt, zu Kiburg vnnd zu G6ryc, Landgraue in Elsafi, Herr auf der Windischen March, zu Porttenavv vnnd zu Salins. — Bekhennen offenlich mit disem Brif vnnd thuen kbundt mcnigelich — Nachdcm \vir in grundtlicher erkhundigung befunden, das in vnnscr Stal R.uedolfswerth nicht allain mit erwellung aines Richterš sondern auch in annder mer weeg gegen anndern Steten ain grofic Vnordnung vnnd vngletchait gehalten worden vnnd abcr niclits liebers seheri \vollcn, dann das diese vnnd anndcrc vnnscr trc\v Stcct vnnd vnndertbanncn zu der-sclben dest mercrn aufnemen mit gueten loblicbcn Ordnungen, fiir-gešehen vnnd geregiert, Dagcgen abcr allc vnordntingen vnnd Mifl« breuch ganutzlichen abgestellt vnnd verhliet werden. — Derhalben so ordnen vnnd \vellen \vir fur das Krst, das nun binfuron Jarlicben den Sontag vor Sanct Gallc tag, wie von alters bcrkbumcn, dic envellung aines Kicbtcrs be-schchcn spile, Doch dergcstalt vnnd in diser ausgedrukhter be-schaidenhait, Nemblicb das bei solcher ehvellung auch sonnst I m Innern Rath nicht mer dann Zvvelf, im aussern Rath abcr Vierund-zwaintzig vnnd aus der Gmain Achtvnndvicrtzig kcrsonen vnnd allenthalben in ainer Summa vicrvnndacbtzig Personen sambt dem gevvestcn Ricbter vnnd nit dariiber geordcnt sollen werdcn. Vnnd im fahl etwo dasselbig Jar hinumb aus den Zwelfen des Innern Raths ainer oilcr mehr mit Todt abgienngen So solle derselben Stell alfbald aus den Viervnndzvvaintzigern des aufJern Raths vnnd gleichesfals die Vierundz\vaintziger aus den Achtundvierzigern von der gmain die Achtundvicrtzigcr aber von der auBern gcmain doch jedes mit vorgeender ordenlicher Waal auch aufgenumben Aydspflicht mit tauglichen vnnd Erbern Burgers Personen erstatt vnnd erfiillt vnnd volgends, wann nun also der Inner vnnd aufscr sambt der bestimten antzall aus der gmain voli besctzt ist, Sodann solle neben dem alten Ricbter ainer des Innern Raths oder Zwel-fern, vveleher Inen hiertzu fur gesehikt vnnd teuglich ansieht, autt-,geworffen vnnd die beid den Vierundzvvantzigern des auf3ern Raths sammt den Achtundvicrtzigern von der gemain ftirgestellt vverden. Vnnd im fahl Inen den Vicrundzwantzigern vnnd den Achtund-viertzigern von der gemain aus denselben Zwaien fiir gestellten Personen khainer zum Richterlichen Ambt annehmblichen \vare vnnd dessen sonnderc bcdenklien hatten, So sollen vnnd miigen Sy anndere Zwen von den Zvvelfern des Innern Raths fiirzusttdlen begeren vnnd also die Umbfrag der VVaal durcb den verstaindlich-sten vnnd teuglicbsten aus den Vierundzvvantzigern bedcnklicb nacli-einannder beschehen, vnnd solche VValln durch den gesclnvornnen Statschrciber, wie die von einem j eden ausgesprochen fleissig vnnd trculich verzaichent und bcschrieben worden. Solche verzaichcnten vnnd bescbribnen sollen allsbald durch denselben tcuglichsten Vier-undzvvantziger, .o die Umbfrag gethan sambt vnnd neben dem Statschrciber denen Zwelfen im Innern Rath fiirgebracht vnnd mit flcifl durch Sy gesehcn \vcrdcn, vvclchem vnnder vorgedachten Zvvaien fiirgestelten Ratsverwandten die maiste Waal beygcfallen. Dcmsclbcn solle alsdann an Sanct Gallntag vor mittag in beysein des Innern vnnd auDern Raths dem alten herkhumenden Gebrauch nach durch den vorgewe!ten Statrichtcr in dem geuamdlichen Rath-haus oder Comaun der gcwondlich Ayd furgehalten vnnd volgcnds darauf aer Gerichtsstab vberanntwortet wcrden vnnd im der vor-geweste Richter auf die Recbtcn vnnd der Kltist auch furnembist vnnder den Zwelf Rathsfrcundten auf der Linggen sciten geen. Zum A n n d e r n so solle dcrselb New erwelte Richter aufs lenngisl tnner acht Tagcn nach Sanct Gallntag durch Zwen oder drey des innern Raths vnnserm Vitzdomben in Crain, wer der yeder Zeit sein wierd, gen Laybach presentirt werden, vnnd daselbst nach aufgenomnen Richteraydt die bestattung emphahen. Zum dritten obwoll bisher gebreuchig ge\vcscn, das \van ain gantzcr Rath sambt denen von der gemain durch den Richter furfallunder gcnbtiger Handlungcn \villen zusammen erfordert, das solehes den abent daruor, durch den Gerichts Poten hin vnnd wider in der Stat ofentlich beruerTt \vorden, \velcbes etwo in anndern Stctten nicht gebreuchig, sonndern wann die Ervvellung aines Richtcrs vnnd anndcr dergleichen wichtig Handlungcn, sonndcrlicbcn auch wann das Malcfitz Rccht gehalten vnndt furgenomben werden, albegen dic Glo^gen auf dem RathauC oder Comaun durch den Gerichts-dienner aufs wcnigist ain halbe stund, wo nicht lennger geleyt vnnd also dardurch meniglichen, so darzue verordent, auf das Rathaufl oder Comaun vor enndung solehes gleits zu erseheinen vnnd zu gehorsamen beruefft vvird — Demnach solle es hinfiiron daselbst zu Rudolfsvvcrth auch also vom merers ansehen wegen zu obuermelten Zeiten vnnd so orTt es dic notdurfft eruordert gehalten vnnd yctzo an Sanct Gallntag vmb Sechs vhr vor mittag in dem namen Gottes also damit ain anfang gemacht werdcn, Zum Viertcn, wo aber ainer oder mer vber solche erfor-derung es sey von den Innern oder aubern Rathsfreundten oder aus der bestimbten antzall der gmain hieriiber vngehorsamblichen ausblciben vnnd nicht zu rechter Zeit auf das Rathhaufs oder Comaun erscheinen sich auch seines ausbleibens nicht zuuor etwo furfallunder genotigter ehebafTten halben gegen dem Statrichter entschuldigen vvurde, gegen denselbigen sollen vnnd muggcn Ricbter vnnd Rath mit geburlicher geldstraff nach gelegenheit der sachen verfarn vnnd daselb strafTgeld zu gemainer Statnotdurfiften anvvenden. Zum fiinfften, ahveil auch befundcn wierdet, das mit ein-forderung der Stat Steurn nicht ain khlaine vnordnung bisher ge-halten vnnd dicselb durch die dartzue verordenten Steuer Einnember albegen von haufs zu haufs vnnd solehes zuuilmalen ersuechen haben miiefsen auch \voll mit bosen thadungen abgefertigt worden welches sich aber in khainerlcy weeg getzimbt. Vnnd so dann in den Haubt vnnd anndern Stetten allentbalben gebrelichig, wann solche Stat Steuern durch den Gerichts oder Stat Poten dffentlichen in der Stat an den Platzen vnnd gafsen beruefTt \verden, das ain jeder liurgers-mann dieselb den Tag so dartzue bestimbt selbst auf das Rathaufs oder Comaun zu bringen oder zu schikhen sebuldig vnnd \velchers nit thuet, sonnder vngehorsamblichen aussen bleibt, das gegen dem-selben zu erhaltung schuldigen gehorsamb mit geburlicher straff ftirganngen, auf das also die Steuern zu rechter weil vnnd Zeit einer Krsamcn Lanndschafft Einnemer, wer der ycdcr zeit ist erlegt vnnd also gemaine Stat disfals vor schadcn vnnd nacbtl auch ver-gebendlicher Zerung vnnd vneosten verhuett werden mbge. Dem-nach solle es nun hinfuron alda zu Ruedolfs\verth mit cinforderung angcregter Stat Steuern auch aller mafsen vnnd nicht anndcrst als obsteet gchalten vverden. — Unnd gebietten allen vnnd yeden vnnsern Lanndthaubtleiithen, Lanndt Vcr\vcscrn etc (navadni konec diplomov). Gebcn in vnnser Stat Gratz den Sccbtzebenden Tag des Monats Octobris Nach Christi vnnseres lieben Herrn geburdt Im Aintausent luinffhundcrt vnnd Dreyundsibentzigisten Jare. Carolus m/p. Wlir Maria Theresia von Gottes Gnaden Rom. Kavfserin (sequitur titulus) bekhcnen offentlich mit disen brief Vndt thuen khunt allermeniglich, dfs Uns Unscre Getrciie Liebe, N. Richter Unndt Rath Vnnserer Landtsfurstl. Statt Rudolfs-werth in Vnseren Herzogthum in Krain allcr unterthenigst vorge-stellet, vvasmafien wir ermelter Statt aus dcncn angcbrachten Be-\vegniifien iiber den von Vnseren G. O geheimen Rath derentvvillen abgefordert auch vnntcrn 8. Jcnner dises Jahrs gehorsambst ersta-tencn gutachtlichen bcriihrt annoch sub dato 16. April lezthin gdigst bcvvilliget haben, da!3 daselbst zu Rudolfsvvcrth durch die aldortige P. T. Fran-ciscaner die 6 untere schuellen a parva usque ad rhetoricam inclu-sive offentlich gelehrt werden mogen. Vns hiierauff gehors. bittende, d!3 Wiir als Regiercnde Kbnigin, Frau vndt Erb Landsfiirstin dcren J. O. Furstcnthumb vnnd Landen sollich erichtendes studium mit Eben Jenen Freyheutcn, womit andere derley in Vnseren Oster-reicliischcn Erblanden befindliche Gymnasia versehen scindt, gleich-falls zu bcgnaden, allcrmildest geruehen mdchtcn. VVan VViir dan gdiglich angesehene Soleh dcren Supplicanten gehors. l^ittc, vndt dfi durch dic cinfiirung obbcmclter 6 Vnteren schuellen nicht allein das anlangendt armen Burgerschaft zu Rudolfs-vverth einiger Nutzcn verscbaffet, vndt derselben in Etvvas ausge-holfifen werde, šondern dfi auch die benachbarte Jugcndt anmith die gclegcnbcit iibcrkhomc, sowohl in christlichen Sitten vnndt Tugenten als in dcncn Mundercn Studicn mit geriingeren vnkhosten vntcrricht werden, folglich desto leicbter zu denen Hocheren wissen-schaften zu gelangen, auch sich zu des gemeinen wesens : dienst geschikht vnndt tauglicb zu machen, Als haben Wicr mit \vollbedachtcn mueth, gueten Rath vnndt Rechten uisscn ermeltes zu Rudolffswerth erricbtendesStudium dercn 6 vnteren schuellen nachmahlen verliehen, guetgeheifien vnnd bc-stetiget. Thuen dfi auch beaugenehmcn vnndt bestaten dfiselbe aus Konig vnndt Landtsfurstl. Machts - volkhomenhcit hiermit wificntlich in Crafft dieses Bricffs, ordnen sezen vnndt wollcn, d(3 mehrge-dachtcs studium der 6 vnteren schuellen allda zu Rudolffsvvcrth von den P. T. Franciscanern ofTcntlich tractirth vnndt gehalten vndt dfi da selbs crrichtende Gymnasium sich Eben Jcner befiignuOen, welche andere derlcy, mit Landthirstl. Bewilligung aufgerichtcte Gymnasia gcniefscn, gleichfalls erfreycn mithin dic aus diesen vnthcren schuellen austretende Jugendt zu Fortsez: vnnd Erkhenung deren hoheren vvissenschafftcn aller Orthen jedoch gegen voruei-sung deren gevvbhnlichcn testimonicn ohn\veigerlicb angenommen werden sollc. Vndt Gebtieten darauf N. allen, vnndt Jeden Vnseren nach-gesezten Geist: vnndt weltlichen Obrigkheitcn insonderheit abcr vnsere jezig, vnndt khiinfftigen Statthaltern, Landt - Marschallcn, Landthauptlcuthen, vcrwcscrn, Landtvicdomen, desgleichen dencn Vorstehern, vnndt Rectoribus deren in vnnseren Ostcrr. Krblandcn befundlichen universiteten vnnd Gymnasien, dan sonst allen vnsern Amtleuthen, Vnterthanen vnndt Getreuen, was Wiirden, Stants, od. \vesens die Seuen, hiermit so gnadig, als Ernstlich vnndt VVollen, d(3 Sye vilermeltes zu Rudolfswerth errichtendes Gymnasium, bey oberwehnter durch die dasclbigc P. P. Pranciscaher vornehmendt-offentlicben Tradirung deren 6 vntheren schuellen ruihig verbleibeil lassen, selbes anderen mit landtfiirstl. bewilligung aufgerlchteten Gymnasio gleichgehalten, mithin die von danen \vegziehende Jugendt zu Fortsetzung Ihrer vveiteren studien aller Orthen, Jedoch gegen Vorzeigung deren gevvbhnlichen testimonien obnvveigcrlich annehmen auch sonsten Gedachtes Gymnasium bei diesen gncdigsten Privilegio obrigkheitlich schiizen vnndt hanthaben, darvvider selbst nichts Trengen od. beschvvaren, noch das von anderen zu beschehcn ge-statten in kheine vveis noch weeg als Lieb einen Jeden Seye vnsere sclnvare Vngnadt vnndt Straff zu vermeiden. Das meinen Wiir ernstlich mit Vrkhundt dises Briefs, besigelt mit vnsern Kayl3cr: Konig vndt Erzhcrzoglich anhangenden Insigel, der geben ist in vnsern Statt VVien den 8. Monatstag Augusti in 17.46.ten vnserer Reiche im Sechsten Jahr. Maria Theresia J. J. Graf v. Seileren. Avg Myller von Freyburg Ad Mandatum Sac. Caes. Reg. Majest. propr. F. G. von Rolenau. NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJI2NICR A00000059427A