Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 % Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 PODUREDNIŠTVO: 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija . . Lir 13.000 Letna inozemstvo .... » 18.000 Letna inozemstvo, USA dol. 25 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 m |V Leto XXXII. - Štev. 10 (1593) Gorica - četrtek 6. marca 1980 - Trst Posamezna številka lir 300 Naš odnos do trpečih v postnem času Hitri tempo življenja, navezanost na dobrine tega sveta, hlastanje, sebičnost, iskanje pustolovščin, lastne skrbi in še kaj so vzroki, da množica bolnikov, invalidov in ostarelih med nami životari v osamljenosti in pomanjkanju. Postni čas je čas notranje prenove, da bi se v srcih odprli in približali trpečim ter osamljenim bratom in sestram. Z njimi se moramo povezati v živo občestvo, da bomo res eno v Kristusu. Najprej se potrudimo, da bomo sprejeli bližnjega takšnega, kot je, pa naj je star ali mlad, zdrav ali invalid. Bog gleda na to, kako ravnamo s človekom, koliko se naša vera prelije v sproščena dejanja dobrote, prijateljstva in dejavne ljubezni do bližnjega. OSAMLJENI Poiščimo pot k bližnjim, ki samevajo med štirimi stenami in so hvaležni za vsako izkazano pozornost. Približajmo se jim preprosto in naravno, pa bomo sami postali bogatejši. Kristus je hodil okrog, da bi našel vse: zapuščene, oropane, lačne, hrome. INVALIDI Mnogo dobrega jim lahko izkažemo mimogrede, z majhnim opravilom, pozornostjo, pismom, obiskom. Potrebna nam je iznajdljivost! Invalida peljimo kdaj k maši, na izlet, na obisk k prijatelju. Pokramljajmo z njim in mu potrpežljivo dajmo prijožuost, da bo on prišel do besede. Prav s tem bi iz mnogih src pregnali sledi razočaranj, ponižanj in samote. Stiska in muka se bo zanj spremenila v moč in vero za nadaljevanje poti. OSTARELI Pri odraslih spoštujmo njihovo onemoglost, minulo delo in izkušnje, da bomo v njih odkrili osebnost. Njihova duhovna podoba izpričuje dediščino njihovih življenjskih izkušenj in spoznanj. Tako nam posredujejo podobo svoje žive vere, upanja in ljubezni. Nekaterim od njih domači že z obraza berejo njihove želje in potrebe, drugim dajejo jasno čutiti, da bi se jih najraje znebili. Seveda so kdaj nadležni in potožijo. Tudi nas čaka na starost podobna usoda. Če jih skušamo čim bolj razumevajoče spremljati, se toliko bolj pripravljamo na lastno starost. Morda bomo ob njih začutili, da na tihem molijo tudi za nas! TRAJNO BOLNI Včasih se jih družina sramuje in jih poriva v ozadje. Največkrat nihče ne skrbi za njihovo izobraževanje in vključitev v življenje. Starši so do bolnega otroka preveč »očetovski« in ga razvajajo. Zato mora družina ob takem bolniku sama najti pravo razvojno pot. Staršem in družini je treba pomagati v tej veliki duhovni krizi, vendar »ne z besedo in jezikom, ampak v dejanju in resnici«. IZKORIŠČANJE BOLNIH IN OSTARELIH Le ti potrebujejo srce, razumevanje, dobroto. Pod pritiskom časovne miselnosti, napredka in potrošništva pa večkrat doživljajo, kako hočejo zdravi iz njih iztisniti vse, kar še imajo: denar, zadnje življenjske moči... Tukaj je izzvana ljubezen in pravičnost do bližnjega! Kristjani se moramo v tem spreobrniti z vsem srcem v postnih dneh. ODGOVORNOST CERKVE Bolnikom, invalidom in ostarelim se mora posvečati vse farno občestvo, ne le duhovnik. Lepo delo čaka župnijske pastoralne svete, veroučne skupine, mladino. Trajna naloga so obiski in razne drobne usluge. Novi ljubljanski nadškof in metropolit H m Novi ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar Ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik je svojega naslednika predstavil vernikom z naslednjo okrožnico: Sveti oče Janez Pavel II. je danes, 26. februarja, razglasil imenovanje novega ljubljanskega nadškofa in metropolita prelata dr. Alojzija Šuštarja. Podpisani sem leta 1977 v skladu s koncilskimi priporočili predložil svetemu očetu prošnjo, naj me razreši službenih vezi z ljubljansko nadškofijo, ker sem dosegel starostno mejo 75 let. Sv. oče Pavel VI. mi je odgovoril, da mojo odpoved sprejema, toda naj ostanem ljubljanski nadškof do imenovanja naslednika. Tako sem še dve leti in pol vodil nadškofijo. Sedaj po naročilu apostolskega prommcija vodim še nadškofijo kot apostolski upravitelj, dokler ne bo novi nadškof uradno po kan. 334, § 3 prevzel vodstvo nadškofije. Novi nadškof se je rodil 14. novembra 1920 v vasi Grmada nad Trebnjem. Ker je takrat ta vas še pripadala župniji Dobrnič, šele kasneje je bila prefarana v Trebnje, je bil krščen v Dobrniču pri istem krstnem kamnu kakor naš svetniški kandidat Baraga. Ljudsko šolo je opravil v Trebnjem, nato so ga poslali v Zavod sv. Stanislava v Šentvidu, kjer je z odliko opravil gimnazijske študije. Maturiral je leta 1940 in še isto leto stopil v ljubljansko bogoslovje. Prvi letnik je študiral rta ljubljanski teološki fakulteti. Že jeseni 1941 ga je škof Gregorij Rožman poslal v Rim v zavod Germanik. Tam je dovršil filozofske študije z licenciatom in teološkim doktoratom. Za duhov- nika je bil posvečen v Rimu 27. oktobra 1946. Leta 1949, ko je končal študije v Rimu, je nevarno zbolel za pljučno boleznijo. Dobrotniki so mu pomagali, da je prišel na zdravljenje v Švico. Po hudih operacijah so mu komaj rešili življenje. Nato je ostal v Švici, kjer mu je škof lz Chura najprej dal kaplansko mesto v St. Moritzu. Po dveh letih so ga povabili za profesorja filozofije in verouka na gimnaziji v Schwyzu. Tu je bil tudi spiritual dijakov. Po dvanajstih letih so ga povabili v Chur za profesorja moralne teologije v semenišče. Tam je bil tudi tri leta rektor semenišča in še kasneje rektor novoustanovljene Visoke bogoslovne šole. Leta 1968 ga je škof Vonderach imenoval za škofovega vikarja. V tem času je opravljal še mnogo pomembnih služb v švicarski Cerkvi: bil je tiskovni referent škofovske konference, zelo aktivno in predsedujoče je posegal v švicarske sinode, veliko je predaval na teoloških tečajih za laike ne samo v Švici, ampak tudi v Nemčiji, Avstriji, Franciji in Italiji. Precej časa je bil tudi predsednik odbora in pa stalni sodelavec pri izdajanju cerkvenega lista Kirchenzei-tung. Pet let (1971-76) je opravljal odgovorno službo tajnika Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE). Ves čas je tudi veliko pisal, predvsem iz področja moralne teologije in ascetike. V Švici so ga pritegnili tudi v komisijo za revizijo kazenskega zakonika itd. V Švici je novi nadškof preživel 27 let. Večkrat si je vmes želel, da bi se vrnil domov. Švicarji ga kar niso pustili. Škof iz Chura si je izprosil, da bi bil dr. Šuštar inkar-diniran v njegovo škofijo. Leta 1976 pa smo ga začeli vabiti domov. Odločil se je in prišel prve dni januarja 1977. V teh treh letih je kot izredni birmovalec prepotoval velik del naše nadškofije, spoznal se je z našimi problemi, veliko je predaval po tečajih tako doma kot zunaj domovine, pisal mnoge koristne članke v Družino, Mladiko, Bogoslovni vestnik in drugod. Vodil je lani duhovne vaje za duhovnike. Veliko je delal pri komisiji za koordinacijo verskega tiska, pri pastoralnem svetu, pri komisiji za župnijske pastoralne svete in drugod. Skratka lahko rečem, da so ga Kardinal Stepinac ni pozabljen * V Švici so imeli v nedeljo 2. marca referendum o vprašanju, ali naj pride do popolne ločitve med Cerkvijo in državo. Švicarji so se povečini izrekli, naj ostane sedanje stanje. Zavrgli so ločitev med Cerkvijo in državo. V zagrebški stolnici so se 10. februarja svečano spomnili 20-letnice smrti kardinala Alojzija Stepinca. Zadušnico je opravil zagrebški nadškof Franjo Kuharič skupaj z redovnimi provinciali, kanoniki, župniki in številno duhovščino. Prostorna stolnica pa je bila naravnost natlačena, tolika je bila udeležba vernikov, ki niso pozabili velikega in junaškega pričevalca vere. V pridigi je nadškof Kuharič orisal življenje pokojnega kardinala. Omenil je težki medvojni čas in poudaril, da je Alojzij Stepinac živel v izredno občutljivi in tragični zgodovinski dobi. Nad svet je padla strašna noč doslej najhujše uničujoče vojne. Hrvatski narod in Cerkev, kakor vsi drugi jugoslovanski narodi, niso bili izvzeti iz te krvave evropske in svetovne tragedije. Ideologije, programi, mržnje in navdušenje za nekaj, maščevanje za krivice in obtožbe zaradi zločinov, težnja po svobodi in strasti po osvajanju, laži in prevare, resnica in trpljenje, obup in nade, vse to se je prepletalo, spopadalo in zvijalo v krvavih krčih krivičnega ubijanja. V tistih časih je nadškof Stepinac sledil v svoji zavesti trojni luči: veri, upanju in ljubezni. Vedno je želel le dobro svojemu in vsakemu narodu in pomagal vsakemu človeku brez ozira na njegovo prepričanje, vero in narodnost. Tiha in neprestana molitev na njegovem grobu za glavnim oltarjem v zagrebški stolnici ne preneha. Iz svežega cvetja in luči nad njegovim grobom diha ljubezen vseh tistih, ki odpuščajo. Taka je božja zapoved. Ljubezen kliče ljubezen. Zgodovina bo še imela čas, način in možnost, da v polni nepristranosti preuči vse dogodke, dejstva, okoliščine in vso dramatično in tragično napetost dobe, v kateri je deloval, govoril in trpel nadškof Alojzij Stepinac. Brez strahu za njegovo čast čaka hrvatski narod, vsi jugoslovanski narodi in vesoljna Cerkev to sodbo zgodovine. V Rimu pa je opravil mašo zadušnico za pokojnim kardinalom Stepincem njegov nekdanji tajnik, sedaj kardinal Franjo šeper. - hs v teh treh letih dobro spoznali naši duhovniki in verniki. Zato se njegovega imenovanja za nadškofa z duhovniki in verniki ljubljanske nadškofije veselim tudi jaz in mu z vami skupaj želim obilje božjega blagoslova pri njegovi odgovorni nadpastirski službi. Nadškof Jožef Pogačnik apostolski upravitelj Čestitke goriškega nadškofa Med prvimi je novemu ljubljanskemu nadškofu čestital goriški nadškof. Takole pravi: Goriška Cerkev, zlasti njeno slovensko občestvo, se pridružuje veselju ljubljanske Cerkve. K imenovanju prisrčno čestita, želeč vam polnost božjega blagoslova. PETER COCOLIN, nadškof Predsednik Pertini v Apuliji Predsednik italijanske republike Pertini se je štiri dni mudil v Apuliji, kjer je obiskal vrsto krajev in se sestal s predstavniki ondotnega prebivalstva. Najprej se je ustavil v Foggi, kjer je odkril spominsko ploščo padlim v odporništvu, v kraju Bisceglio pa kip antifašistu Calaceju. Svojo pot je nato nadaljeval v Bari. Tam je v bližnjem mestecu Turi obiskal jetnišnico, kjer je bil zaprt leta 1931 kot socialist in antifašist. V isti kaznilnici je bil tedaj zaprt komunist Gram-sci. Pertini je stopil v njegovo celico in ostal v njej sam nekaj minut. Pri tem se je raznežil do solz. Na sedežu občine v Turiju, kjer so mu podelili častno meščanstvo, je nato govoril polno uro, čeprav tega govora protokol ni predvideval. Obudil je spomine na Gramscija, omenil Apulijo, ki se je spominja kot »dežele zaporov«, pa jo sedaj spoznava kot deželo, ki si želi življenja in dela. Spomnil se je Alda Mora, sina Apulije, ki »je tako v svoji stranki kot v državi pustil za seboj praznino, katere do sedaj nikomur ni uspelo napolniti«. Govoril je tudi o nedavno umorjenem prof. Bacheletu. »Bil je mehak človek, neposreden moj sodelavec.« Ponovno je podčrtal potrebo novega odpora proti terorizmu. V Tarantu kot v Brindisiju njegove besede niso bile nič manj krepke. Pred obratoma Italsider v Tarantu in Montedison v Brindisiju je zbranim delavcem ponovil, da je treba »braniti demokratične svoboščine in republiko, ki je osnovana na delu in ne na privilegijih...« Glede terorizma pa je še dejal: »Terorizem ne sme v tovarne. In če je kdo od teroristov v njih, ga je treba nagnati predvsem zato, ker je sovražnik italijanskega delavskega razreda. Ostanite, dragi delavci, združeni, tesno združeni, borite se za svoje zahteve na področju, ki vam ga daje svoboda in omogočajo ustanove, ne nasedajte pa nikoli tistim, ki se poslužujejo nasilja in terorističnih dejanj. Ti ljudje so vaši sovražniki, ker so sovražniki demokracije.« ■ Italijanska poslanska zbornica in senat sta na mesto umorjenega prof. Bache-leta odobrila imenovanje prof. Maria Pe-troncellija za podpredsednika višjega sodnega sveta. Prejel je 646 glasov, medtem ko je odv. Mario Boneschi zbral 16 glasov. Belih glasovnic je biilo 75, razpršenih pa 5. Petroncelli poučuje na neapeljskem vseučilišču cerkveno pravo. Ob šestdesetletnici teološke fakultete v Ljubljani Teološko izobraževanje med Slovenci sega daleč nazaj, skoraj vse do začetka krščanstva v našem narodu. V 11. in 12. stoletju so v Sloveniji nastale številne opatije; menihi, glasniki klinijskega gibanja ali vezani na cvetočo šolo v St. Gallenu, pozneje na cistercijansko gibanje, so bili nosilci tedanje najvišje izobrazbe. Nedvomno so Slovenci bili deležni 'njihovega teološkega pouka. Nov polet so teološkemu študiju prinesli v 13. stoletju uboštveni redovi, predvsem dominikanci in minoriti, sami nosilci strmega vzpona teološke znanosti. Visoko stanje teologije na Slovenskem v srednjem veku so močno zavrli turški vpadi. Velikega pomena za teološko izobraževanje so bile župnijske šole po mestih. Nekatere od njih (Ljubljana, Ribnica, Kranj) so dale duhovniškim kandidatom vso potrebno izobrazbo. Nastale so tudi nove redovne šole. Frančiškani so od leta 1593 imeli svoj lastni bogoslovni študij. Leta 1597 se je v Ljubljani začel pouk na jezuitski gimnaziji; od tod so številni dijaki šli v teološke šole drugih redov. Škof Hren je 1605 obnovil Collegium Ma-rianum v Gornjem Gradu, le nekaj let kasneje so začeli s svojim teološkim študijam kapucini, ki so od 1608 imeli samostan v Ljubljani. Na jezuitski šoli se leta 1619 omenja prvi profesor moralne teologije, od 1633 sta že dva predavatelja poučevala isto stroko. Tega leta so imeli tudi prvo javno disputacijo o teoloških tezah. Od 1708 so ohranjene številne tiskane teze za slovesne šolske disputacije in obrambe in sicer za različne bogoslovne šole. Ljubljana je torej v tem času že imela po tedanjem pojmovanju popolne visoke študije, vendar te šole še niso dobile položaja univerze. Do velikih sprememb je prišlo v zadnjih ■desetletjih 18. stoletja. 1773 so po ukinitvi jezuitskega reda prenesli pouk teologije v semenišče. Z odlokom Jožefa II. 1783 so prenehale vse teološke šole; vsi škofijski in redovni bogoslovci so študirali v »generalnem semenišču« v Gradcu. V času Ilirskih provinc (1809-1813) so v Ljubljani delovale Centralne šole, pozneje preimenovane v Akademijo, ki so imele značaj prave univerze. Teologi so bili med študenti najštevilnejši. Po odhodu Francozov je avstrijska oblast obnovila teološki študij na liceju. Leta 1851 je škofija sama prevzela ureditev teološkega študija. Po prenosu lavantinskega škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor 1859 je tudi tu začela delovati bogoslovna šola; 1898 je začela izdajati prvo slovensko teološko revijo »Voditelj v bogoslovnih vedah«. V Ljubljani je leta 1919 bila ustanovljena univerza s teološko, pravno, filozofsko, tehnično in medicinsko fakulteto. Teološka je dobila prostore v Alojzijevišču. Dve leti kasneje je začela izdajati svojo revijo »Bogoslovni vestnik«, ki je izhajal do 1944 in spet od 1965 dalje. Leta 1952 je teološka fakulteta nehala biti državna ustanova in je odslej samostojna cerkvena fakulteta. Od 1968 deluje v Mariboru posebni oddelek fakultete, kjer študirajo študentje zadnjih treh letnikov. Odkar fakulteta obstaja, je bilo v Ljubljani promoviranih nad 80 doktorjev teologije. V študijskem letu 1979/80 je na fakulteti vpisanih 154 slušateljev. V ponedeljek 10. marca bo v Ljubljani slovesno praznovanje 60-letnice teološke fakultete. Ob 9. uri bo pronuncij Michele Cecchini vodil v ljubljanski stolnici somaševanje s slovenskimi škofi, ob 10.30 pa bo v veliki avli teološke fakultete slavnostna akademija. Dekan teološke fakultete dr. Štefan Steiner bo imel pozdravni govor »Luč koncila fakulteti na pot«, dr. Vekoslav Grmič pa bo imel slaivnostno predavanje »Teologija v službi človeka in naših 60 let«. Sledile bodo promocije, podelitev diplom in Tomaževih nagrad za diplomske naloge. Duhovnik v službi liturgije in kateheze POSLANICA GORIŠKEGA NADŠKOFA ZA POST 1980 Nikoli ni bilo toliko govora o dostojanstvu in pravicah človeka kot sedaj. Žalostni dogodki, ki smo jim priča vsak dan, pa so v najbolj glasni opreki z njimi in zgovoren dokaz njih neupoštevanja. Zatiranje, krivica, vojna, lakota, smrt, terorizem in zanikanje osnovne svobode so rezultat civilizacije, ki je zavrgla Kristusa in njegovo re-šenjsko poslanico. Postni čas nas vabi h globokemu notranjemu sprebrnjenju: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« Ta klic velja vsakemu človeku dobre volje, vsakemu kristjanu; ta klic prodira do srca, da najde človek v njem nov bivanjski način pred samim seboj in drugimi. Ne pustimo iti mimo te priložnosti ne da bi nekaj časa posvetili premišljevanju z namenom približati se iskanju sebe in Boga. To notranje opravilo nam bo pomagalo opustiti lažne ideologije in goljufiva upanja, v katera smo do sedaj verovali in. si pridobiti čut odgovornosti pred nami samimi in našim bližnjim. Pričel se bo tako čas obnove in pridobitve vrednot na podrtijah samoljubja in materializma. Temu razmišljanju bo nujno sledila osebna zavzetost v našem zasebnem in družinskem življenju, na delovnem področju, v naši skupnosti, v svetu. Težavne situacije, tako bližnje kot daljne, zahtevajo naš nastop. Kot Cerkev smo se opredelili za oznanjanje Kristusa, Odrešenika sveta. Je to poslanstvo, ki ga je Kristus zaupal Cerkvi in se mi moramo tega zavedati. Naravno je, da se vsaka oseba in vsaka skupnost posveti predvsem misijonskemu delu v okolju, v katerem se nahaja. Toda vsak škof, vsak duhovnik in vsak krščenec je poslan tudi za ves svet. Tudi to zavest je treba razviti, tudi to odgovornost globoko čutiti. Cerkev, ki naj bo Cerkev, mora biti misijonarska. Vsi kristjani bi se morali vedno bolj posvečati katehezi, verskemu pouku, mladi pa biti razpoloženi, da postanejo duhovniki in misijonarji ter se v celoti posvetijo oznanjanju Kristusa človeka. Pri tem pa nastaja vprašanje: le kdo bo oznanjal Kristusa, če ni oznanjevalcev? Naša škofija potrebuje duhovnikov in misijonarjev. Njena življenjska moč se bo pokazala prav v rasti in dozorevanju duhovnih poklicev. Težav na človeški ravni ni malo, a Bogu ni nemogoče ničesar zlasti če najde osebe, ki so pripravljene reči svoj »da« in pustiti vse, da sledijo Kristusu in z Njim gredo človeku naproti. Pridružimo svoji veri potrpežljivost, vztrajnost in sposobnost, da se ob njih soočimo s tveganji in žrtvami, ki jih Bog od nas zahteva. Odpovedati se lastnim načrtom, ambicioznim izbiram, samoljubju, ki nas pogojuje, zaupanju v naše moči je prvi korak k oznanjanju Kristusa. Naj Bog blagoslovi in stori rodovitno to naše delo! PETER COCOLIN, nadškof Nekai Mic iz Mma in Kitajske (Zaključek pastirskega pisma tržaškega škofa za post 1980). Ko sem govoril o katehezi zakramentov in sem omenil posamezne zakramente, nisem spregovoril o mašniškem posvečenju ali svetem redu, ker sem nameraval o tem govoriti bolj obširno. To bom sedaj storil ob zaključku pisma, da podčrtam pomen duhovnika za katehezo in liturgijo. Kristus, ustanovitelj in glava Cerkve, je zagotovil obstoj vseh življenjskih interesov v svoji skupnosti po služabnikih, nositeljih svete oblasti, ki služijo svojim bratom. Po njegovi volji so njegovega posvečenja in poslanstva postali deležni najprej apostoli in nato še njihovi nasledniki - škofje; ta služba je bila podrejeno posredovana duhovnikom. Tako so duhovniki, ki so razkropljeni po vsem svetu in v vsaki posamezni cerkvi, deležni škofovega duhovništva, po njegovem naročilu in v edinosti z njim. Oni vodijo liturgična srečanja, jih sklicujejo, jim oznanjajo evangelij in v Kristusovem imenu posvečajo evharistijo, ki je vir življenja Cerkve. Duhovniki varujejo in posredujejo zaklade odrešenja: resnico in milost. Vera vzklije po besedi večnega Boga, ki jo oznanja duhovnik in do katere imamo vsi pravico. Vsi zakramenti imajo svoj izvor v evharistiji in evharistijo imajo v svojih rokah duhovniki. Duhovniki so in morajo biti živi stebri, ki vzdržujejo delo in skrb za posvečenja vsega božjega ljudstva. Ko oznanjajo božjo besedo, jo sami sprejemajo in po njej živijo. Ko mašujejo, se srečujejo s Kristusom in vodijo k njemu tudi druge. Ko se v dušnem pastirstvu z deli ljubezni posvečajo drugim, živijo z dobrim Pastirjem, ki daje življenje za svoje ovce, in z njim občutijo potrebo po reševanju duš. Zavedajo se, da po njihovih rokah blagoslavlja Kristus in po njihovi govorici razsvetljuje in podeljuje odpuščanje; po njihovih stopinjah se približuje bratom in jih spremlja. To je popolna povezava. Duhovniki so stalni in nenadomestljivi ter po zakramentu usposobljeni pobudniki najvažnejše, najbolj stvarne in najznačilnejše cerkvene dejavnosti: so rojeni vzgojitelji verskega življenja, so verodostojni oznanjevalci odrešujoče besede, so posvečevalci vernikov. Na njih sloni največja odgovornost za evangelij in božje kraljestvo. Ob njih se z ljubeznijo in spoštovanjem zbirajo verniki, da vsi po svojih močeh sodelujejo pri gradnji božjega kraljestva. V ponedeljek 25. februarja so se »Fantje izpod Grmade« poslovili od prijaznih gostiteljev v Sloveniku. Še zadnjič so stopili v rimski »metro«. Ravno teden dni prej so namreč odprli novo podzemsko železnico v Rimu, ki prečka mesto od vzhoda do zahoda. Fantje so ugotovili, da je to velika pridobitev za Rim, saj se je mogoče zelo hitro premikati iz enega konca do drugega. Za 200 lir se npr. pelješ od Cine-citta do Sv. Pavla v manj kot pol ure s podzemsko A in B. ZDRAVLJICA ZA RUSE NA BENEŠKI POSTAJI V vlaku jih je čakalo novo doživetje. Na rimski postaji Termini so zasedli vagon, ki je bil takoj za vagonom, na katerem je bil napis: Spalnij vagon, Carrozza letto in tabla Roma Termini-Moskva. »Glej, glej, vozili se bomo z Rusi,« so se čudili. Po poti so hoteli v vagon k Rusom, a je bil prehod zaklenjen. Kaj pa to pomeni? so se vpraševali. Med vožnjo so dobili odgovor: Vagon je bil res zaklenjen. Nihče ni smel vanj, ker je kljuko imel sovjetski Dober nauk o zakramentu mašniškega posvečenja lahko vernikom v celoti pojasni globoke vrednote evangeljskega sporočila in cerkvene skrivnosti ter stvarnosti. Dušnopastirslco delo, opravljeno z duhovniki in pod njihovim vodstvom, vzgaja pravo cerkveno čutenje in to v resnici razodetja, v ljubezni edinosti in v gorečnosti pri apostolatu. Pišem vam vse to v letu, ki ga je italijanska Cerkev posvetila semeniščem in duhovniškim poklicem. Mojo dušo neprestano muči skrb, kako bi preskrbel naši tržaški Cerkvi svetih duhovnikov, ki bi ustrezali vsem našim dušnopastirskim potrebam. Želim, da bi vsi tržaški kristjani bolj iskreno cenili duhovništvo, se vse bolj zavedali pomena duhovniške službe in da bi se jim okrepila zavest, da je celotna skupnost dolžna skrbeti za rast in obstoj tolikih duhovniških poklicev. Vsak naj sedaj resno premisli, kaj bo naredil, da bo božji klic za duhovniški stan našel velikodušen in iskren odziv. Molitev, žrtve, vzgojno delo, skupine za poklice, gorečnost za semenišče, darovi: vse to je potrebno, a najbolj je potrebna molitev. Veliko in stalno je treba moliti. Nobena stvar ni odveč, vse je še premalo, če hočemo priti do novih duhovniških poklicev. Končujem s pozivom, ki ga polagam na vaše krščansko srce. Po priprošnji nebeške matere Marije, svetega Justa in vseh svetnikov prosim nebeškega Gospoda, naj nam kmalu podeli milost, da bo naše semenišče polno. Polno mladeničev, ki ljubijo Jezusa in so pripravljeni iti z njim do konca, kot oznanjevalci evangelija in služabniki Cerkve, in to z vsem srcem, za vse življenje in za ves čas. Samo po tej poti bosta resnica in milost, ki ju posredujeta kateheza in liturgija, oplodili našo Cerkev z novim življenjem za odrešenje vsakega človeka. Misijonarji se lahko vrnejo v Ugando Ugandski ministrski predsednik Godfrey Binaissa je izjavil, da se smejo v Ugando vrniti vsi misijonarji, ki jih je diktator Idi Amin izgnal iz države, pa tudi tisti, ki so se umaknili, da bi si rešili življenje. V mestu Gulu je z lepimi besedami ocenil delo misijonarjev. Dejal je: »Misijonarji v Ugandi niso samo oznanjevali božje besede, ampak so tudi ogromno naredili za njen napredek.« uslužbenec, mož s kapo. Samo kontrolor je smel v ruski voz. Na postaji v Bologni je stopila v vagon neka družina, mož, žena in otrok. Uslužbenec je odprl in znova zaprl ter spravil kljuko. Radovednost je naše fante gnala, da vsaj skozi okna vidijo skrivnostne ruske potnike. A so se zaman trudili: na oknih so bile zavese spuščene in ob njih nikogar. Kaj so v hišnem zaporu? so se vpraševali. V Benetkah je vlak čakal pol ure. Prišel je italijanski železničar z dolgo gumijasto' cevjo in napolnil vode v ruski vagon. Tedaj je stopil iz vagona Rus in prinesel železničarju vodke v kozarcu. Naši fantje so se opogumili, pristopili in začeli peti ob vagonu »Prijatli, obrodile so trte vince nam sladko...« Rus je poslušal, na oknih sovjetskega vagona pa še vedno nikogar. Potem je Rus znova stopil v vagon in zaklenil za sabo. Vlakovodja je zapiskal in vlak je odpeljal, fante proti Krasu, skrivnostne potnike proti Moskvi. Tako 'torej potujejo sovjetski državljani po Evropi. ■ Med tkim. kulturno revolucijo na Kitajskem je .bil pred 12 leti odstranjen tudi predsednik kitajske vlade Liu Shaoki. Šest let po njegovi smrti mu je sedaj centralni komite ikitajske partije vrnil čast ali kot se to označuje ga »rehabilitiral«. V resoluciji je rečeno, da so bile obtožbe zoper njega, da »je odpadnik, izdajalec in krasta na kitajski družbi največja umišljena obtožba v zgodovini kitajske KP«. V resoluciji je še rečeno, da so Liu Shaokija rehabilitirali na samo zaradi njega osebno, temveč tudi zaradi tega, da bi se ta grenka šola nikdar več ne ponovila. M Zahodnonemški kancler Schmidt je izjavil, da se bo njegova država pridružila gospodarski blokadi Sovjetske zveze, če se sovjetske čete ne bodo umaknile iz Afganistana. Dejal je tudi, da ne bo Zahodna Nemčija pustila na cedilu ZDA glede bojkota olimpijskih iger v Moskvi, če do konca roka prijav za omenjene igre ne bo sprememb v Afganistanu. ■ Usoda zajetih talcev na ameriškem veleposlaništvu v Teheranu je še vedno negotova kljub temu, da se mudi tudi s pristankom ZDA v iranski prestolnici mednarodna komisija pravnih izvedencev Združenih narodov, ki uspešno opravlja svoje delo. Predsednik iranskega vrhovnega sodišča ajatolah Behešti je namreč dejal, da bo o talcih odločil iranski parlament, ko bo enkrat izvoljen. To se pravi, da se za deva ne bo premaknila še vsaj deset tednov. ■ Do srditih bojev je prišlo v severnem Afganistanu, nedaleč od cmeje s Pakistanom, kjer je sovjetsko poveljstvo osredotočilo številne sile, med njimi 27 helikopterjev ter 120 oklopnih vozil. Pri tem so popolnoma porušili naselje Kot ter ubili kakih 80 afganistanskih gverilcev. Medtem ko Washington ponavlja kot predpogoj za medsebojno dogovarjanje umik sovjetskih čet iz Afganistana, pa v Moskvi pravijo, da se bodo umaknili iz te države tedaj, ko se bo prenehalo »tuje vmešavanje«. B V afriški državi Rodezija, ki se bo po razglasitvi neodvisnosti imenovala Zimbabve, je med črnci (beli so že volili pred tremi tedni) odločno zmagal vodja gverilcev Robert Mugabe. Od 80 razpoložljivih mest jih je prejel kar 57. Joshua Nko-mo, voditelj drugega krila patriotske fronte si je osvojil 20 poslanskih mest. bivši ministrski predsednik protestantski škof Muzorevva, ki vodi Združeni afriški nacionalni svet, pa komaj 3. Belci, ki jih vodi lan Smith, imajo 20 poslancev. Vel. Britanija je precej zaskrbljena, saj je Mugabe zelo levičarsko usmerjen in obstaja nevarnost, da v nadaljnje dogajanje v državi poseže Sovjetska zveza. m Olani skrajno levičarskega gibanja »19. april« so v sredo 27. februarja zasedli dominikansko veleposlaništvo v kolumbijski prestolnici Bogota ter zajeli 13 diplomatskih predstavnikov tujih držav, ki so se mudili v poslopju ob proslavi dominikanskega narodnega praznika. Med njimi je tudi papeški nuncij nadškof Angelo Acer-bi. Gverilci zahtevajo, da kolumbijske oblasti izpustijo na svobodo 311 levičarskih zapornikov. Glasnik kolumbijske vlade je izjavil, da se Kolumbija zavzema za miroljubno rešitev zasedbe. ■ Vse kaže, da bo Carter na letošnjih predsedniških volitvah znova kandidat demokratske strankfe. To so pokazale tudi primarne volitve v državi Nevv Hampshire, kjer je porazil svojega tekmeca senatorja Edwarda Kennedyja. 'Carter si je zagotovil deset volivnih mož, Kennedy pa 9. Kandidata demokratske stranke bo letos v poletju izbralo v Ne\v Yorku 3.331 volivnih mož, ki jih bodo ameriški državljani izvolili v 50 državah na primarnih volitvah. Seveda velja isto za republikansko stranko. V njej se borijo za imenovanje bivši guverner Kalifornije Reagan, bivši vodja CIA Bush in senator Backer. Francoski kardinal na Kitajskem Na povabilo kitajskega Združenja prijateljev s tujimi deželami je prišel 27. februarja na prijateljski obisk marseillski nadškof kardinal Roger Etehegaray. Na Kitajskem bo ostal do 15. marca. Poleg Pekinga bo obiskal še Šangaj in Kanton. O svojem obisku je dejal, da je informativnega značaja. Sv. oče je bil z obiskom soglasen in mu bo o svojem obisku, ko se vrne v Evropo, tudi poročal. Nadškofa sta sprejela član političnega urada kitajske partije Ulanhu ter vodja urada za verske zadeve pri kitajski vladi Ksiao. Zvedelo se je tudi, da je medtem prejel vabilo, da obišče Kitajsko tudi dunajski nadškof kardinal Franz Konig. Njega je povabila Akademija za družbene vede. Na Kitajskem naj bi imel konferenco o verski tematiki. S posebnim pismom misijonskemu krožku goriške Marijine družbe se je oglasil bivši misijonar Andrej Majcen SDB. Čeprav ni več v misijonih, ima pa še vedno pismene zveze s svojimi nekdanjimi gojenci na Kitajskem in v Južnem Vietnamu. Iztrgali smo nekaj iz njegovega pisma. Prisluhnimo! JUŽNI VIETNAM Danes je praznik sv. Fabijana (20. jan.). Moje misli se mi kar podijo tja v Južni Vietnam, v velikansko jetnišnico z deset-tisoč jetniki, ki sem jo obiskal pred tolikimi leti kot gost z Željo, da bi salezijanci prevzeli vzgojno vodstvo kriminalne mladine. (To je bilo pred komunistično zasedbo Jut Vietnama, op ur.) Jetniki čepe mirno na tleh brez postelje in vsega, tiho so, le tu in lam se razlegajo pikri glasovi stražarjev, ki sedaj tega, sedaj onega »obdelujejo« z opazkami. Oh, ubogi Fabijan (gre za vietnamskega salezijanca, ki je sedaj v isti ječi), sedaj pa tudi ti čepiš na vlažnih tleh z borno skodelico riža dvakrat, trikrat na dan, in premišljuješ svoj zločin, ki je bil v tem, da si na glas povedal, da ima tudi Cerkev pravico do vzgoje mladih ljudi. Tvoj oče je pred tolikimi leti prav tako čepel dolgo vrsto let, ker je bil nacionalno zaveden katoliški Vietnamec. Nalezel se je bolezni, ki ga je pognala v prezgodnji grob. Sedaj je na tebi enaka usoda. Naj te Bog varuje in da zdravje, saj si bil vedno bolj slabega. Naj te lavanska Marija Pomočnica podpira, kakor je v Lavami nekoč podpirala kristjane v prvih preganjanjih v Vietnamu! KITAJSKA Pred seboj imam v kitajskih pismenkah napisano dolgo pismo; napisal ga je moj dragi Jožko Šeng. Takole se začenja pismo, napisano v Kunmingu: Po tridesetih letih vas, dragi Mašenju (Majcen), zopet pozdravljam. Kaj je vse bilo in kaj sem pretrpel v teh tridesetih letih, vam ne morem povedati. Rečem le to, da je bilo neznosno, grozno. Niti s fantazijo si ne moremo misliti. Sedaj je tega konec in sem vesel, kajti vem, da se mi dem Boško smehlja, ker sem bil zvest (veri, papežu in don Bosku), tako kakor sem se naučil v svojih mladih letih. Želim, da pridete v Kunming, toliko bi se pogovorila! KDO JE JOŽKO ŠENG ? Ko sem leta 1938 bil v Kunmingu z msgr. Kerecem, je ta odšel v Čaotung in sem ostal sam. Tedaj mi predstojniki pošljejo v pomoč gospoda Šenga in pa p. Wanga. Šeng je bil naš prvi kitajski salezijanec, doma iz Šangaja iz dobre krščanske družine. Dobrih deset let smo skupaj bratsko delali. Leta 1950 sem moral kot tujec zapustiti Kitajsko, ker so to zahtevali novi rdeči gospodarji. Tedaj sem vodstvo zavoda izročil g. šengu. Toda kmalu so njega in p. Wanga postavili na zatožno klop, ker nista hotela pristati na znane tri »neodvisnosti« nove nacionalne Cerkve (brez papeža, brez tuje finančne pomoči, brez vatikanskega »vmešavanja« v nacio- nalno Cerkev). To je bil »zločin«, zaradi katerega je trpel v »samoti« neznosne muke. Še se spominjam, kako sem pred odhodom sedel z njima na stopnicah pred katedralo v Kunmingu in ju prosil, naj bosta vedno zvesta Cerkvi, papežu in don Bosku. Oba sta mi to obljubila. Prekmalu je prišlo, da pokažeta svojo zvestobo. Pater Wang je v ječi nosil verige; sprva je imel roke vplenjene zadaj, da ni mogel spati, potem spredaj, da ni mogel jesti niti tisto malo riža, ki so ga jetniki dobivali. Pred nekaj meseci je odšel v Kunming g. Benedikt Can, tudi moj gojenec, ki ži- vi sedaj v Ameriki. Obiskal je svojega več kot 80 let starega očeta. Srečal se je tudi Z Wangom in Šengom. Wang se preživlja kot tolmač v nekem hotelu, ker zna italijansko, saj je prej nekaj let živel v Italiji. Kaj dela šeng, pa ne vem. Porast judovske skupnosti v svetu Pred zadnjo vojno je bilo po vsem svetu 16 milijonov Judov. Nacistična Nemčija jih je, kot znano, kruto preganjala, tako da jih je bilo leta 1945 samo še 1,1 milijonov. V letošnjem ameriškem judovskem letopisu je rečeno, da je bilo Judov v 'letu 1979 po svetu 14.396.000. Največja judovska skupnost živi v ZDA, kjer je 5.860.000 Judov, tj. 2,7 vseh prebivalcev. V Izraelu jih živi 3.135.000, v Sovjetski zvezi 2 milijona 600.000, v Franciji 650.000, v Argentini 600.000. Nova katoliška stolnica v Lizboni Na pobudo lizbonskega patriarha Ribei-ra bodo začeli v kratkem graditi sredi modernega dela portugalske prestolnice novo katoliško stolnico. Stara stolnica iz 12. stoletja je sicer znamenita, a stoji v okraju, ki je povsem ob strani mestnega življenja. Ostala bo kot spomin na preteklost. Kamenčki Boj proti Cerkvi je neumnost »Ljudje mislijo, da se je treba bojevati proti Cerkvi. Tudi s strani duhovščine slišimo: ne moremo se sporazumeti z vatni, ker ste ateisti. Ateizem pa je gibanje prejšnjega stoletja, ko so vero tolmačili Re-nan, Strauss, Feuerbach in drugi. Mi se s takimi stvarmi ne ukvarjamo, in to iz preprostega marksističnega razloga, ker vemo, da Cerkve ni mogoče uničiti. Pa ne zaradi tega, ker so duhovniki močni, temveč zalo, ker živi v glavah ljudi, pa zato, ker današnji sistemi na našem planetu na razne načine porajajo to, kar živi v glavah ljudi. Zato je bojevati se proti Cerkvi kot verski ustanovi — nesmisel in neumnost. Naši kriteriji niso: ali si ateist ali nisi, temveč ali si za socializem ali nisi in ali si v svetovni politiki za mir ali ne. Vse drugo je manj pomembno.« (Dr. Vladimir Bakarič, »Delo«, sobotna priloga, str. 24 z dne 5. januarja 1980). Prešernova „Zdravljica“ za sovjetske narode »Fantje izpod Grmade« na trgu sv. Petra 17 spomin Sla vkotuTuti Pok. Slavko Tuta je rad prihajal v Gorico; tu je imel svakinjo Ljubko Šorlijevo in njene otroke. Toda pogosto smo ga videli tudi v Katoliškem domu. Skoro ni bilo večje prireditve, da ne bi prišel. Rad se je med odmori porazgovoril s tem in onim znancem, saj je bil vedno prijazen, nasmejan. S pipico v ustih je bil simpatičen mož, ki bi ne rekel, da je s hribov doma. In vendar mu je zibelka tekla v Tolminu, kjer se je rodil 27. sept. 1908. Že ime Slavko je značilno za družino in njeno narodno zavest. Slovanska imena so takrat dajali otrokom posebno v družinah, ki-so bile bolj liberalno, toda narodno usmerjene. Takšna je morala biti tudi družina Slavkota Tute. Ta pečat slovenske, a nekoliko liberalne usmerjenosti je potem ostal sinu Slavkotu vse življenje. Bil je sicer veren mož, saj zlepa ni opustil nedeljske maše. Ob nedeljah si ga videl, ka-. ko je s hčerko Vero, zetom Jankom Banom in njuno družinico prihajal k maši v cerkev sv. Jožefa v Sesljanu. Vendar se med borbene katolike ni nikoli prišteval. Zato moremo razumeti tudi njegovo politično opredelitev, da je postal pristaš PSI. Politične izbire so pač osebna zadeva vsakega posameznika, ki se odloča po svojih notranjih nagibih in nazorih. Narodna zavest, ki se je je nasrkal ob bistri Tolminki, mu je ostala kot posebna oznaka