22. štev. V Kranju, dne 30. maja 1914. Leto II. izhaja vsako soboto ob 5 uri zvečer. Uredništvo in upravništvo: Kranj št. 170 (Prevčeva hiša). — Naročnina za celo leto K 4'—, za pol leta K 2'—, za četrt leta K 1—. Za vse druge države in Ameriko K 560.— Posamezne številke po 10 vinarjev. — Vse dopise je naslavljati na uredništvo lista „Save" v Kranju. Inserate, naročnino, reklamacije pa na upravništvo „Save" v Kranju. — Dopisi naj se blagovolijo frankirati Brezimni dopisi se ne priobčujejo. Reklamacije so poštnine proste. —Inserati: štiristopna petit-vrsta za enkrat 12 vin. za dvakrat 9 vin., za trikrat 6 vin., večji inserati po dogovoru. Inserati v tekstu, poslana in posmrtnice dvojno. Plačujejo se naprej. — Rokopisi se ne vračajo. — Brzojavi: „Sava", Kranj Čekovni račun pri c. kr. poštno-hranilničnem uradu št.: 41.775. Albanski direndaj. Čudna so pota — Berchtoldove politike! Leto dni se je trudil, da ustvari tam doli ob Jadranskem morju samostojno Albanijo, ki naj bi bila po njegovih mislih in besedah — bodočnost Avstrije. Zasovražil se je vsled tega vsem sosedom in akceptirati je moral tako intimno italijansko prijateljstvo, da ga je sedaj pred njim samega strah. Dosegel je, kar je želel, ustanovila se je samostojna Albanija in naš zunanji minister je tej dozdevni avstrijski bodočnosti preskrbel tudi kneza. Z vznosom je še le zadnje dni pripovedoval v delegacijah, da je sedaj zasiguran obstoj Albanije, ker je zasedel prestol naš in naše zaveznice Nemčije proteže, katerega je baje ves albanski narod navdušeno in soglasno pozdravljal. Niti najmanjšega prepira baje ni več po albanskih hribih, ker je ljubezen do novega kneza združila vse sloje, vse rodove. Mohamedanci in kristijani, Albanci, Grki, Črnogorci in Srbi, vsi tekmujejo med seboj, da izkažejo svojemu dobremu gospodarju neomejeno udanost in oni izraziti patrijotični čut, katerega zahteva na primer Avstrija od svojih podanikov. Tako nekako je govori! v delegacijah naš Cavour in le razen par delegatov, so vsi z veseljem priznavali grofa Berchtolda kot pravega že-nija na polju naše zunanje politike. Toda grof Berchtold je v Budimpešti govori!, a dejstva so ga skoro v ravno istem hipu v Albaniji tako temeljito desavuirala, da je dobremu grofu zmanjkalo sape. Najprvo je došlo poročilo, da se je Essad-paša, katerega so še pred nedavnim časom na Dunaju odlikovali z visokim redom, uprl svojemu knezu. Vladar si ni mogel pomagati drugače, kakor da je dal Essada odvesti na avstrijsko vojno ladijo. Obdolžili so ga veleizdaje in knez sam je sodil. Pregnal ga je za večne čase — v Neapelj! Komaj se je to zgodilo, je že nastal v Italiji hrušč. Vso stvar je naša zvesta zaveznica obrnila po svoje in dolžila Avstrijo, da ima svoje prste vmes in da je poštenjak Essad le žrtev avstrijskih intrig. Zopet je hitel grof Berchtold zatrjevati, da vse to nima nikakega pomena in da se bo sedaj šele prav začela Albanija razvijati, ker ji itak več mnogo ne manjka, da doseže isto kulturno stopnjo kot Avstrija. Če je mož glede zadnje trditve imel prav, se je glede prve temeljito zmotil. Minolo nedeljo ponoči je vzkipela brezizjemna ljubezen Albancev do svojega kneza do vrhunca. Ker pa Albanci vendar še niso tako kulturni kot Avstrijci, se je ta velika ljubezen pokazala na tak način, da je smatral knez Viljem I., sedanji albanski vladar in prejšnii rit-mojster v nemški armadi, za umestno, zapustiti svojo kraljevsko palačo ter zbežati, reci in piši zbežati, na italijansko vojno ladijo „Misurata", da tamkaj pod varstvom italijanskih 35 centimeterskih topov počaka, kako se bo nadalje razvilo »soglasno" navdušenje in ljubezen njegovih zvestih podanikov. To pa je prišlo takole: V Tirani so se uprli kmetje bejom, katerim morajo plačevati visoke davke od obdelanih zemljišč. Napotili so se v Drač h knezu, da mu potožiio svoje težave in prosijo odpomoči. Tisti dan pa je poslal knez Viljem Essad pašo v prognanstvo in ko so kmetje to zvedeli, so hipno pozabili na vse težave in se zavzeli za Essada. Gospoda ritmojstra je bilo strah in poklical je katoliške Malisore, da uženejo uporne kmete. To pa je bilo olje v ogenj. Kmetje so ujeli vso posadko, med njimi več holandskih častnikov, ki so imeli nalogo razgnati uporneže. — Ko so katoliški Malisori pod vodstvom dveh frančiškanov slišali prvi strel, so pometali orožje proč in tekli kar se da nazaj v svoje hribe. Sedaj pa se je pokazal nemški pogum princa VVieda, alias albanskega kneza Viljem I. Pobral je ženo in otroke ter zbežal na italijansko vojno ladjo. A uporniki niso odjenjali. Poslali so ujetega ho-landskega častnika k princu na vojno barko ter zahtevali, da se najprvo vrne v svojo palačo. Hočeš, nočeš, se je moral pogumni ritmojster vzlic solzam svoje žene povrniti in podpisati vse, kar so uporniki zahtevali. Uporniki so se potem vrnili v Šijak, kakih 10 kilometrov pred mesto in sedaj se vrše pogajanja. Med tem se je po neprevidnosti vojakov iz-prožil v Draču top in granata je ubila več albanskih žen in otrok. To je Albance še bolj razdražilo in sedaj se nočejo več pogajati s knezom Viljemom, nego z mednarodno kontrolno komisijo. Dasiravno sprva Essadovi sovražniki, ker so smatrali, da je le ta preskrbel Albaniji krščanskega kneza, so sedaj, ko je knez Essada pregnal, potegnili vsi z bivšim vojnim ministrom ter zahtevajo odločno mohame-danskega kralja ali pa vrnitev pod sultanovo žezlo. To bi bila v kratkem slika direndaja, ki je ! nastal ta teden v Albaniji. Zmešnja.vo povečujejo 1 še medsebojne intrige, ki se vrše med našo zavez-j nico in Avstrijo. Dočim so laški listi prognanstvo ] Essad paše zapisali na rovaš avstrijskih spletk, dolžijo sedaj avstrijski listi laške diplomate, da so le-ti dali knezu svet, naj zbeži na italijansko vojno ladjo, da tako nekako' sam sebe osmeši. Vpraša se, kaj sedaj? Kakor poznamo našo zunanjo politiko in njenega voditelja, bi utegnila v tej prosvitljeni glavai kmalu nastati misel, da bi Avstrija z oboroženo silo pomagala pogumnemu knezu do večje veljave med njegovimi podaniki. Saj je v tem smislu govoril tudi albanski poslanik na Dunaju Sureja bej Vlora. Z dvanajst tisoč možmi mednarodnega vojaštva si upa ta katoliški gospod uveljaviti princa Wieda. Ker pa smo v Avstriji sila pobožni in nekaj držimo na katoliške kapacitete, v Italiji pa kar nič ne marajo te baze ljudi, bi bilo prav mogoče, da bi padlo komu v glavo, z oboroženo silo pomagati knezu. Saj smo bili itak kaj radodarni napram Albancem. Samostojnost smo jim preskrbeli, denarja smo jim dali, kolikor so ga hoteli, in povrhu so dobili še kneza iz naših rok. Čas bi bil torej, da skrbe sami zase in da si urede razmere. Ako pa tega niso zmožni, potem jim tudi vsa avstrijska kultura ne bo pomagala. Samostojna Albanija naj bo tudi napram Avstriji samostojna. Ustvaritev samostojne Albanije je imela vendar le namen, preprečiti Srbom pot do morja. To se je doseglo. Ureditev notranjih razmer pa je specifično albanska zadeva, ki nam nič mar. Nemški ritmojster, ki hoče igrati v Albaniji vlogo kneza, naj tudi prevzame to delo. Saj menda vendar ne more biti njegova naloga vsak teden enkrat kapitulirati in zbežati na tuje vojne ladije, da ga stra-žijo avstrijski in italijanski mornarji. Naj stopi nekoliko med narod, da ga ljudstvo spozna. Beroli-skega zraka in nemških detektivov bo pač moral pogrešati, ker Albanija ni Berolin in Albanci niso vajeni klečeplaziti pred svojim knezom. Če je čutil PODLISTE K. Cemšenik. Kdo še ni čul o Čemšeniku? Ali ne prešine vsakega od nas nekak občutek hvaležnosti pri tem imenu? Ali ne pohiti vsak z nekakim posebnim poželjenjem k vodotoku in si ne privošči tam po-žirek okrepčilne in hladne vode? Vsakdo ve, da pride ta voda iz prelepe Kokre, ampak le malo ljudi pozna ta kraj in še manj jih je kdaj pohitelo v divno čemšeniško dolino in si jo ogledalo od blizu. Oblika čemšeniškega površja je podobna velikanskemu cvetu proti izhodu in jugu odprte kane. Vhod v ta divni kraj je ozek, kakor da bi narava sama branila nepoklicanim vstop. Ozka stezica se vije ob z drevjem gosto obraščenem potoku vedno višje in višje, kjer postaja dolina polagoma širša. Veličasten mir vlada v tem kraju, le žubore-nje in šumenje studenca doni prijazno na uho. Nehote moraš sesti k potoku in oko se ti zatopi v kristalno vodico in zazdi se ti, kakor bi žuboreči valovi vodice mirno in tiho kramljali ter se pogovarjali o vseh krasotah divnih planin. Pripovedujejo si, kako so ravnokar ušle nevarnosti ob-dajajočih železnih oklepov. Tam zopet čuješ žalovanje ravnokar v daljno sužnost odpeljane sestrice. Tam zopet zaslišiš porogljivo zasmehovanje močnejših studenčnih valčkov. Pripovedujejo si, kako so jih ljudje podcenjevali, kako zelo se jih branili in da so oklepi, ki bi jih morali odvesti v daljno sužnost, zanje preozki. Celo velik stolp so gradili zanje, da jih vanj zapirajo. Zakaj nas raje ne popeljejo počivati v kak hrib, kakor smo že vajeni? Po kratki, komaj polurni hoji, zagledaš šele obširno čemšeniško gorovje, ki se letos dolgo ni moglo iznebiti belega zimskega krila, kajti dolga in huda zima jo je zelo mučila z debelo sneženo-ledeno plastjo. Sedaj pa se že krasi s praznično, zeleno obleko, pokrito z nebroj nepopisno zalimi vtkanimi rožicami in posejano z milijoni, v solncu se blesketajočimi biseri. Cvetke se priklanjajo v nežnem taktu, ubogajoče migljaju nevidne moči. Kakor ubogljivi otroci imajo obrnjene vse svoja zala mlada ličica proti radodarnemu solncu in iz njih nedolžnih oči se tope samega veselja male solzice, sladek plen nebroj pridnih čebelic. V ta mali paradiž ne posega nobena kruta kosa, nobena, po zelenem hrepeneča domača žival ne stopa po teh lepih livadah. Le kaka brhkonoga nežna srna stopica premišljeno med rožicami. Sama rojena med cvetkami, je njih najboljša prijateljica in jim ne stori ničesar zalega. Kopica in Zelenica sta vse počez posejane z malimi smrečicami in mecesni, le v Kiričih je gol svet in tu žare skale v jutranjem solncu v temno- srebrnih barvah. Če si se priplazil tiho in neopa-ženo v te višine, se ti včasih posreči, da vidiš divjega kozla na robu kake skale — mirno stoječega kakor bi bil sam izklesan iz skale. Pa ne dolgo — en žvižg in z velikanskim skokom se ti izgubi izpred oci gorski kavalir in ž njim cela tropa „gamzik" in njih pajdašev. Potegnili so v Bistrico in od tam ni vrnitve po več mesecev. Lansko leto si je ogledal čemšeniški lov nek princ iz nemške cesarske rodovine in k nesreči je bil takrat Cemšenik ravno tako prazen kot je danes, kar pa princa ni motilo. Vendar je pa trdil, da vidi divjo kozo, a gledal je vedno le skalovje. Sedanjemu lastniku lova se toži še danes po tem princu. Lov v Čemšenku je lep, kar se tiče narave, plena je pa bore malo. Za to že poskrbe „šusa-lačni" tuji lovci. Ce je namreč v Čemšeniku lov so vsi prehodi zasedeni od drugih lovcev in le-ti postrele vse kar „lejze inu gre". Vrhutega ima predvorska srenja v Zajčevem posestvu enklavo in v tej preže venomer lovci, ki postrele vse brez pardona, kar se tja zateče. Sedanji lastnik tega lova sam ni ustrelil ves čas niti kosa divjačine v Čemšeniku, veseli ga le polet v to divno naravo in to mu zadostuje. V sredi čemšeniških velikih travnikov zagledaš obširne razvaline nekdanje kmečke naselbine. Pozna se, da jo je nedavno uničil požar — požar, podtaknjen od zlobne roke. Dalje prh. v sebi zmožnost in moč, ustvariti iz Albanije moderno državo, naj to zmožnost tudi udejstvuje. Te zmožnosti mu namreč tudi vse velesile skupaj ne morejo ucepiti. Da bi pa naši vojaki stražili noč in dan nam popolnoma tujega kneza, zato so menda vendar predobri. V očigled nastalim razmeram mora Avstrija imeti le eno nalogo: Kolikor hitro mogoče prste proč od Albanije. Ne samo, da smo se vsled te Berchtoldove ponesrečene ideje zasovražili Srbom in Crnogorcem, tudi z Italijo so nastale vsled zadnjih dogodkov razmere do skrajnosti napete. Naša zaveznica igra namreč jako dvoumno vlogo. Dočim prisega San Giuliano v Opatiji Avstriji dosmrtno prijateljstvo, pozablja v Rimu docela na to prisego in vodi italijansko zunanjo politiko v ravno nasprotni smeri. Proč torej iz razmer, ki nam ne morejo čisto nič koristiti, ki pa nas zapletajo v hude in dalekosežne spore! Naša najnovejša kolonijalna politika. Ker pri nas v Avstriji nimamo še dovolj notranjih skrbi, je prišlo našemu zunanjemu ministru grofu Berchtoldu na um, da si poišče novih lovorik odslej v Mali Aziji. Njegov duševni otrok — samostojna Albanija — je po lastni izpovedi v delegacijah, po nastopu princa VVieda zadobil kompaktno formo in niti vrag sam ji ne more škodovati. Tako je grof Berchtold mislil in govoril še pred tednom dni. Zadnji dogodki v Albaniji so ga pač drugače poučili. Toda o tem na drugem mestu. Tu hočemo danes spregovoriti le o najnovejši ekspanzivnosti avstrijske zunanje politike. Dolgo je Jskal grof Berchtold po svetu, kje bi avstrijskemu kapitalu pridobil novih virov. Naposled se mu je to posrečilo v Mali Aziji — v Ki liki ji. Kilikija je rodovitna in vsled pridelovanja bombaža bogata pokrajina ob južni obali Male Azije, ki se razprostira do onega kota, katerega tvorita maloazijska in sirijska obal. Grabežljivost evropskih velesil je zahtevala že tudi v Kilikiji svoj delež. Na vzhodu črpa nemški, na zapadu italijanski kapital iz rodovitne pokrajine. Med tema dvema državama išče sedaj Avstrija svojo „interesno sfero". Vlada se trudi, da bi tamkaj dosegla za avstrijski kapital „koncesijo v svrho izkoriščanja naravnih zakladov". Avstrija je v tem oziru sledila evropskim velesilam, ki so si vse zagotovile v Mali Aziji svoje „interesne sfere". Vsaka država je zasigurala svojim podjetnikom v azijski Turčiji koncesije bodisi za zgradbo železnic ali pristanov, bodisi za izkoriščanje rudokopov. Večinoma so to le gospodarska podjetja, ki pa vzlic temu prav lahko za-dobe politično lice. Znano je naprimer, da je svo-ječasno sovraštvo med Angleško in Nemčijo nastalo ravno vsled gradbe bagdadske železnice. To sovraštvo je bilo takorekoč prvi povod pomnožitvi armad in mornaric cele Evrope. V takih gospodarskih podjetjih tiči ponavadi politična misel in navadno je gospodarska osvojitev kakega dela dežele le nekak preludij h konečni okupaciji. Ako imajo dandanes v turški Aziji Nemci, Francozi, Angleži, Rusi in v zadnjem času tudi Italijani svoje „interesne sfere", pomenja to, da so si že za časa življenja zasigurali dedščino po trohneli turški državi. Za Avstrijo bi bila Kilikija posebno pripravna, ker divjajo tamkaj narodnostni boji! Vsem narodom tako pravična Avstrija bi našla gotovo tudi v Kilikiji sredstva in pota, da, kakor doma tako tudi tamkaj, narodnostne spore — ne morda poravna [ — nego še bolj razdraži. Pa to bi naposled še ne bilo najhujše. Se važnejše vprašanje se nam I vsiljuje: Kje bomo dobili denar za „izkoriščanje naravnih zakladov"? Ako bogate države iščejo pota, kako bi svoj j denar čim plodonosnejše naložile v inozemskih I pokrajinah, je to naposled umljivo. A o Avstriji j vendar živ krst ne more trditi, da je bogata! Brez francoskega kapitala se sploh ne moremo ganiti in pred dvema letoma smo šli celo k ameriškim jingom po 7V8 odstotni denar. Če hočemo graditi v Bosni železnice, nam mora posoditi Nemčija sredstva, kje vraga ga hočemo potem dobiti za lukrativna podjetja v Mali Aziji? In kakor vse kaže, se ideja res ni porodila v glavah naših industrijalcev. Skuhali so to mešanico v zunanjem uradu in nekako v tolažbo naj j bo, da smo na Balkanu tako slabo opravili. Politično pa je ta eksperiment še dosti bolj nevaren. Ce pogledamo krog sebe, vidimo, da nas obdajajo sami sovražniki. Ali se naj sedaj začnemo prekljati radi Male Azije še z ostalim svetom, ki ne meji na našo državo. Prekrižali bi pota vseh evropskih velesil, najbolj pa še ona Nemčije, ki ima največ interesov v Mali Aziji. Stvar bi za nas lahko postala šmentano draga! Nekoliko zgodovine. Pred petdesetimi leti je živel na svojem gradu Mira mar pri Trstu nadvojvoda Ferdinand Maks. Po avstrijskih izgubah leta 1859. v Italiji, si je zaželel nadvojvoda mirnega kotička in gotovo ni slutil, da bo ta idilični grad Mirimar začetek odlomka zgodovine, ki se je končal kaj tragično. Že 1. 1858. se je stavilo avstrijskemu dvoru vprašanje, ako ne bi hotel morda nadvojvoda Ferdinand Maks zasesti mehikanski prestol. Avstrijski dvorni krogi niso bili za to misel vzpre-jemljivi. A monarhistični Mehikanci, ki so živeli v Evropi — večinoma v Parizu — niso odnehali in cesar Napoleon III. jih je na vso moč podpiral v njih stremljenju. L. 1808. je Mehika otresla španski jarem ter. se osamosvojila. To pa je bil začetek vednih meščanskih vojn, ki so mehikanske finance docela upropastile. Mehikanski kongres je vsled tega 1. 1861. sklenil, da sestavi za dve leti odplačevanje dolgov inozemskim upnikom. Ta sklep je porabil francoski cesar Napoleon III., da z oboroženo silo posreduje v Mehiki. Na ta način mu je bila dana priložnost, da osnuje centralno-ameriško monarhijo kot jez proti aspiracijam severoameriških Zedin-jenih držav. Napoleonovo častihlepje je vedno sanjalo o vodilni ulogi Francije v svetovni politiki. Vedel je, da se je borila za mehikansko vlado poleg demokratičnih strank tudi aristokratsko-cer-kvena stranka — kot preostanek svoječasnega španskega absolutizma — katero je najbolj podpiralo duhovstvo. Benito Juarez, ki je bil rodom čistokrven Indijanec ter predsednik republike od leta 1961., je to konservativno stranko zatiral, kjer je le mogel in ker je bilo število njenih propad-nikov malo, je stranka iskala pomoči v inozemstvu. Obrnili so se tedaj ponovno na Dunaj (1. 1861.), a tudi še sedaj so bili avstrijski dvorni krogi skrajno previdni. Računali so takorekoč že vnaprej z odporom Zedinjenih držav severoameriških in zato je naš tedanji zunanji minister grofRechberg dne 12. februarja 1. 1863. vprašal poslanika Zedinjenih držav Motleva, kako stališče bi zavzela se-veroameriška unija v vprašanju glede zasedanja mehikanskega prestola po nadvojvodu Ferdinandu Maksu. Rechberg se ni motil. Poslanik je kratko a jasno odgovoril, da njegova vlada ne bo nikdar pripustila, da bi kdaj prenehala kaka ameriška republika po evropejski intervenciji. Tudi angleški poslanik na Dunaju Charles Wyke je svaril pred tem korakom. A vzlic temu se je mehikanskim monarhistom posrečilo, pripraviti nadvojvodo Maksimilijana, da je napol obljubil. Med tem pa je Francija izkrcala v Mehiki svoje vojaštvo in general Forey je dne 4. junija 1. 1863. zavzel mehikansko glavno mesto. Monarhisti, ki so živeli v tem mestu, so sklicali nekako zborovanje in proklamirali Mehiko kot monarhijo z nadvojvodo Ferdinand Maksom kot j cesarjem. K nadvojvodu so poslali deputacijo, ki > mu je v Miramaru ponudila mehikansko krono. Maks je privolil v to s pogojem, da se pridruži temu sklepu glavnega mesta tudi prebivalstvo po deželi. To naj bi se zgodilo potom občnega ljudskega glasovanja. Že v začetku 1. 1964. se je to : zgodilo pod vplivom francoskega orožja in na ta I način so nadvojvodo presleparili. Res je glasovalo za cesarstvo štiri milijone prebivalstva, dočim je bilo nasprotnikov le tri in pol milijona, a številke se niso vjemale z dejanskimi razmerami, ker je monarhizem prišel do veljave le v mestih. Prebivalstvo na deželi ni nič kaj zaupalo novim razmeram ali pa je bilo docela indiferentno. Vzlic I temu pa se je Maksimilijan naposled udal prošnjam j monarhistov, ki so poslali k njemu deputacijo pod I vodstvom Gutierrez de Estrade. Dne 10. aprila 1. 1864. je na svojem gradu Mirarnar prisegel Maks kot mehikanski cesar. Raz stolp gradu je veselo plapolala cesarsko -mehikanska zastava, katero sta pozdravila avstrijska fregata „Bellona" in francoska ladija Thetis s streli iz topov. Dne 15. aprila se je cesarska dvojica ukrcala na „Novari", dne 19. aprila je novi cesar dobil papežev blagoslov in iz laškega pristana Ci-vitavechia se je podal na daljno pot v Mehiko. Dokler je Maksimilijana ščitilo francosko vojaštvo, je stvar še šla. A Napoleon je slutil pretečo vojno z Nemčijo in nekega lepega dne (1. 1867.) je francoski general Bazaine zahrbtno zapustil Mehiko in Miksimilijana svoji usodi. Dasiravno je bilo novo cesarstvo s tem izgubljeno, se je vendar cesar, zvest prevzetim dolžnostim, boril dalje, dokler ga ni Lopez izdal in so ga sovražniki ujeli ter ustrelili. Ista ladija, ki ga je pred dobrimi tremi leti ponesla polnega upov v novo domovino, je pripeljala njegovo mrtvo truplo nazaj. POLITIČNI PREGLED. Bolezen našega cesarja. se je obrnila toliko na bolje, da je njegov zdravnik dr. Kerzl prenehal z oficijoznimi poročili. Cesar se že sprehaja po vrtu in mu zrak več ne škoduje. Leo P.: Kako sem potoval kot dijak. Pri nas doma je bilo tako: Svoje dni smo bili zelo premožni; nesrečne špekulacije in nezgode pa so nas popolnoma upropastile. Teža teh kontrastov je uplivala na vso rodbino. Moj oče pa je bil tudi v bitkah na Laškem in udeležil se je prostovoljno vojske v Mehiki. Brat Rudolf, ki je služil v mornarici, pa je bil okrog sveta. Vsakdo razume tedaj vzrok, ki je vzbudil v meni neodoljivo hrepenenje, podati se v daljni svet. Kot Ahasverus sem poln nemira prepotoval skoro vso Evropo, v naslednjih vrsticah pa hočem popisati prvi pohod V svet. Bil sem tedaj 16 let star in z radostjo se spominjam srečnih dni blažene preteklosti. Tako je bilo: Našel sem prijatelja Hermana, tudi dijaka — danes je bogat mož v Ameriki — in sklenila sva, se podati peš čez Ljubelj v Celovec, od tu v Gradec, Maribor, Krapino, Zagreb in domov. Seveda, doma niso bili zadovoljni z najinim načrtom. Imela pa sva pogum. Znala sva si preskrbeti nekaj drobiža, vzela sva nekega poletnega jutra nahrbtnik in potno palico v roke, pa sva krenila proti Kranju. Vzhajajoče solnce je obsijalo dva potnika, ki sta jo mahala po prašni cesti dalje in dalje. Nista vedela za pota, imela nista zadosti gmotnih sredstev za izpeljavo svojega načrta, pa vseeno sta veselo ukala in vzbudila s tem marsikakega zaspanega voznika na cesti in razdražila sta marsikojega kužka-varuha, ki je brž opozoril z lajanjem domače na „junaka" na cesti, ki sta pošiljala tudi poljube, če se je prikazal izza hiše kak nežen obrazek. Umerjenih korakov sva hitela dalje in za pet ur hoda sva že pozdravljala prijetno mesto Kranj, za katerim so se v solčnem blesku tako mogočno divile Karavanke. Mislila sva, da ve vse mesto za naju, danes pa sem prepričan, da nisva vzbujala nobene posebne pozornosti. Kot idealna mladeniča sva kmalu stala ob grobu naših prvakov, Prešerna in Jenkota. Ogledala sva si mesto, stopila v krčmo in kar kmalu sva že zopet korakala po zaprašeni cesti proti Tržiču, kamor sva dospela okoli druge ure popoldne. Pred trgom sva odvezala svoje nahrbtnike ter si privoščila skromno kosilce. Moj tovariš je nosil s seboj tudi precej žemelj. „Molči, pride vse prav!" mi odgovarja na moje zbadanje, da je nesmiselno otovoriti sd s kruhom. V Tržiču je bilo nastanjeno vojaštvo. Silno ponosno sva stopala po ulicah med vojaki, češ, tudi midva potujeva peš, kot le-ti. Tedaj sem tudi sklenil postati vojak, služiti zvesto cesarja, le žal, I da je poznejše vojaška komisija pri naboru lahko resignirala na moje vojaško sodelovanje. Žalosten sem bil takrat radi tega, no, pa saj se za domo- I vino tudi na drugem polju lahko mnogo doseže. 1 Učitelj sem in kot tak vnemam mlada srca za svo- | jega vladarja, za premilo domovino. Navdušenje in osebni ponos sta se še povi- i šala, ko nama je neki ondotni gospod priznaval, ! da sva čvrsta in pogumna fanta. „Le v svet in na gore," nama je klical, „v svetu in na gorah se nam bistri um." Ginjeno sva se poslavljala in ko sva odhajala sva stiskala vsak petkronski novec v roki. Najini duši sta postali tako nemirni, da sva tavala po trgu brez pravega cilja. Konečno sva sedela v gostilni, kjer je svirala godba. Moj prijatelj se je zaljubil v brhko natakarico. Rad bi ji razodel svoja „globoka" čustva, pa sem ga opozoril, da ni primerni čas, ker bodejo uniforme bolj v oči, kot potna obleka ubogega dijaka. Dolgo v noč sva sedela pri vinu, tako dolgo, da nisva potem nikjer več našla prenočišča. Oglasila sva se pri redarju in ta naju je oddal neki ženi, ki nama je odstopila proti primerni odškodnini svojo sobo. Legla sva. Pa joj! Postelja se je pričela zibati, soba tudi, vse. Potres! Ne, ne! Vince, s katerim sem zalival svoje navdušenje, je zagospodovalo nad menoj in gorje mi je bilo. Te tajnosti ne bom odgalil, zadostuje naj priznanje, da me je žena drugi dan silno zmerjala ter zahtevala od mene 1 K odškodnine. Obžaloval sem svoje dejanje in sklenil previdnejši postati, kadar bom zopet v službi demona alkohola. Ves skesan in bolan sem šel ob strani svojega prijatelja, ki se je na predvečer samo zaljubil in se sedaj veselil zopetnega zdravja. Uvidel sem: Bolje je ljubiti, kot rujno vince piti. To je postalo moje geslo v nadaljnjem življenju. Dalje prih. Fran Kosuth umrl. Po dolgem smrtnem boju je 25. maja umrl Fran Kossuth. Bil je sin Ludovika Kossutha, bivšega guvernerja Ogrske. Fran Kossuth je bil rojen 16. novembra 1841. 1. Svoje višje študije je absol-viral na pariški politehniki in na londonskih visokih šolah. Kod mlad inženir je deloval na Angleškem. Leta 1861, je šel v Italijo, k zgradbi li-gurijske železnice. L. 1864. je deloval kot inženir pri zgradbi Mont Ceniš in pri zgradbi susaške železnice. Pri tej železnici je bil imenovan za sekc. šefa in pozneje za predstojnika tehnične pisarne. Že v mladih letih je Fr. Kossuth politično deloval. Po nagodbi 1. 1867. je bil Fran Kossuth izvoljen dvakrat za poslanca v ogrski parlament za vlade Deakove. Vendar pa ni sprejel mandata, ker bi izgubil svojo službo v Italiji. Ko je bil predor skozi Mont Ceniš končan, se je Kossuth naselil v Genovi kot vladni železniški komisar Italije. L. 1873. je bil imenovan za ravnatelja cesenske ru-dokopne družbe v Ceseni. Leta 1894. je Kossuth spremljal na Ogrsko zemske ostanke svojega očeta. 2e v jeseni istega leta je zapustil Italijo ter se preselil na Ogrsko. 16. nov. 1897. je prisegel kot ogrski državljan. Od leta 1896. je zastopal volilni okraj mesta Czegled. Po odstopu Justha je bil Fr. Kossuth izvoljen za strankinega predsednika. Orijentske železnice. Že nekaj mesecev traja pogajanje Avstro-Ogrske s Srbijo glede orientskih macedonskih železnic, ki so po vojni pripadle Srbiji. Kakor je že navada, je tudi to pot naše zunanje ministrstvo začelo proti Srbiji z napadalno taktiko. Med drugim je zahtevalo pravico na stavbo železnice Užice— Vardište in tarifne privilegije za avstro-ogrsko blago. Svoje zahteve je Dunaj utemeljeval s trditvijo, da so dunajske banke pokupile 51 procentov akcij orientalskih železnic in je imenoval za svojega zastopnika gospoda Miillerja, pooblaščenca domne-vanih lastnikov 51 procentov akcij. In tu se je izdalo nekaj posebnega. Lastništvo dunajskih bank je bilo samo navidezno, denar za akcije še ni bil položen in akcije same so ostale v depozitu v Švici. Ta položaj je hitro in premeteno izrabila Francija in predlagala — internacionalizacijo vzhodnih železnic. Med tem so pa na nasvet zastopnika francoskih kapitalistov grofa Vitalija v Belgradu silno hitro izdelali predlog na razširjenje železnične mreže v Macedoniji in predlog, da bi proga do Soluna bila mednarodno podjetje, pri katerem naj bi bila udeležena Srbija, Avstro-Ogrska, Francija in — Rusija. Naša draga zaveznica Italija se je spomnila, da bi tudi ona mogla igrati med štirimi in zaprosila je na Dunaju, da bi bila sprejeta med nje. Korak Italije je pa povzročil nevarnost, da se zbude skomine Nemčije, Anglije itd. in tnko bi se od orientalskih železnic hitro in lahko prišlo k novi „vseevropski zapletki". Na Dunaju so se ustrašili in si rekli, da bi bilo vendar boljše pogajati se direktno z Belgradom in pri tem malo — odjenjati. Pašič je ta položaj dunajskih krogov takoj izkoristil in poklical k sebi Miillerja. Dunaj je naznanil Rimu, da so njegove zahteve premalo utemeljene in Rim se je baje takoj revanžiral s tem, da je v Parizu ostro govroil proti Avstro-Ogrski. Pariz se je zvezal s Petrogradom in zavezniki so Dunaju lepo namignili, da Avstro-Ogrska nima na orien-talne železnice nobene pravice, ker ni kupila akcij in jih radi pomanjkanja denarja tudi ne kupi. Francozi so se tudi ponudili, da prevzamejo domnevane avstrijske akcije, ki so naložene v Švici in posledica je bila, da se je jedro vprašanja preselilo z Dunaja v Belgrad in Pariz. Italijanski državni zbor. Zunanji minister di San Giuliano je v seji italijanskega državnega zbora odgovarjal na razna vprašanja. Glede dvanajsterih otokov v Egejskem morju, ki jih ima Italija zasedene, stoji Italija prej kot slej na stališču, da jih bo vrnila Turčiji, kakor hitro bo ta izpolnila vse pogoje miru v Lausanni. Glede Albanije pravi, da posveča vlada sedanjemu položaju vso pozornost, ker so s tem vprašanjem zvezani resni interesi Italije, ki ne bo nikdar in pod nobenim pogojem pripustila, da bi se ravnotežje v Jadranskem morju kakorkoli izpreminilo Italiji v škodo. Minister dostavlja, da bo označil splošne namene, in temeljne principe postopanja italijanske vlade, pri čemer pa bo omenil podrobnosti le z rezervo, ki jo narekujejo visoki interesi Italije. Volitve v francoski parlament. Pri volitvah v francosko zbornico so dobili socijalni demokratje 102 mandata. Dosegli so ta velikanski uspeh, ker so ž njim glasovali koder je bila nevarnost, tudi pristaši drugih strank, ki so hoteli na vsak način preprečiti zmago klerikalnih ali monarhističnih kandidatov. Kar je v človeških močeh, so klerikalci storili, da bi zmagali in pomagali so jim pri tem različni finančni škandali, ki so se zgodili ravno v zadnjem letu in so dosegli svoji najvišji efekt v tem, da je žena bivšega ministra Caillauxa ustrelila glavnega urednika lista „Figaro". Zvezali so se z bonapaftisti, monarhisti in z drugimi frakcijami samo, da bi strmoglavili sedanji režim in izvojevali rimski kuriji zopet upliv v Franciji. A pomagalo ni nič. Francosko ljudstvo je pokazalo, da je rimskega gospodstva sito. Srbski konkordat. Vatikonam in Med Srbijo je že sklenjen konkordat. Po tej pogodbi ustanovi Srbija posebno diplo-matično zastopstvo pri Vatikanu, v Belgradu se ustanovi nadškofija; katoliška škofa v Skoplju in v Prizrenu bosta podrejena belgrajskemu nadškofu in prisežeta zvestobo srbskemu kralju, tako, da neha avstrijski protektorat; v Prizrenu ustanovi Srbija katoliško semenišče. — Dunajska vlada se je tem konkordatu hudo ustavljala, a vendar so pogajanja tekla hitro, največ vsled tega, ker je ruski poslanik pri Vatikanu, Melidor, z vso silo delal za Srbijo. Albanske homatije. Mednarodna kontrolna komisija je stopila v stik z vstaši. Izpočetka so vstaši v Sjaku izjavili, da bodo prišli v Drač, ker niso zadovoljni z vlado. Esad pašo smatrajo za svojega poveljnika. Zahtevajo, da vlada respektira mohamedance. Knez sam je kriv vseh zadnjih dohodkov. Prvotna intervencija kontrolne komisije je ostala brezuspešna. Člani kontrolne komisije so našli vstaše v nevarnem razpoloženju zato, ker so streljale vladne čete tudi na žene in otroke. Holandski častniki so bili popolnoma obupani. Z avstrij. dragomanom vstaši sploh niso hoteli govoriti. O Essad paši so vstaši sledečega mnenja: „Bili smo Esadovi pristaši, ker nam je obljubil moha-medanskega vladarja, pozneje smo bili njegovi sovražniki, ker so nam povedali, da nas je izdal, ker je šel v Evropo in pripeljal krščanskega kneza. Pripravljeni smo bili Esad pašo usmrtiti, ker je dal vse službe Toskom (krščanskim Severoalbancem), končno pa smo izprevideli, da so nas varali, ker so Toski streljali na njegovo hišo." Rimska poročila tudi pravijo, da je ostalo posredovanje kontrolne komisije dosedaj brezuspešno. Vstaši vztrajajo trdovratno pri svojih zahtevah. Svoje pogoje so predložili knezu v obliki ultimatuma. Velesile so sklenile, da odpošljejo v Drač del mednarodne posadke, ki je sedaj v Skadru. Narodno-gospodarstvo. Albanija in avstro-ogrska zunanja trgovina. Od začetka t. 1. navajajo v naši oficijalni trgovinski politiki tudi nanovo ustanovljeno albansko kneževino, tako, da moremo ugotoviti gospodarski pomen Albanije za našo državo. Rezultati te statistike so smešno malenkostni. Ves naš izvoz v Albanijo v v prvem četrtletju 1914. je imel vrednost 370.000 kron, od čegar pa pripada samo na zlate novce 267.000 kron, na pivo v sodih 73.000 kron in na pohištvo (brezdvomno pohištvo kneza Viljema) 31.000 kron in na železo 13.000 kron. Ostalega blaga, ki ga izvažamo v Albanijo (predvsem puške, žice, vrvi, laneno olje žepne ure, akrene količke in cevi) smo izvozili za 800 kron. Iz Albanije so uvozili v našo državo 1122 q sena v vrednosti 9500 kron in srebrnih novcev za 6500 kron. Uva-ževati pa je treba, da je vojna na deželo gospodarsko slabo vplivala. Iz navedenih številk pa je popolnoma jasno, da je Albanija dežela brez industrije, poljedelstva in. gozdarstva, da skoraj nič ne producira, da pa tudi iz tujine ne potrebuje drugega nego — orožje. In četudi dobi morda v bodočnosti večji pomen za nas, nikdar nam ne bo nagradila žrtev, ki jih je naša država žrtvovala za ustvaritev te kneževine. Tržne cene na tedenski semenj v Kranju, dne 25. maja 1914 Pšenica 100 kg.........K 26*— Rž „ „• ........._...„ 20'- Ječmen „ „ . . .......,;: „ 17"— Oves „ „........ „ 16 — Koruza I. „ „.........„ 18'— Koruza II. „„.........„ 17"— Ajda „ „.........„ 24 — Proso „ „ . . .......„ 20 — Pšeno „ „.........* 28"— Ješprenj „ „..........„ 26 — Krompir „ „ ........„ 4*50 Mleko 1 /. ■ •............ —-20 Surovo maslo 1 kg...... . . . „ ' 3*20 Maslo 1 „ ...... . . „ 2-90 Govedina I. 1 „ .........„ 1*68 Govedina II. 1 „ ....... . „ L60 Teletna I. 1 „ ........* .» L92 Teletnall. 1 „ .........„ L80 Svinjina I. 1 „.........„ 1'80 Svinjina II. 1 „ '........„ 1*70 Prekajena svinjina I. 1 kg......„ 2'20 Prekajena svinjina II. 1 „ ......„ 2*— Slanina I. 1 „ ......„ 1*80 Slanina II. 1 „ ......„ 1*60 Jajca 7 kom.............„ —'40 Na tedenjski semenj v Kranju, dne 25. maja 1914 se je prignalo: 126 glav domače govedi, 0 glav bosanske govedi, 0 glav hrvaške govedi, 11 telet, 154 prešičev, 3 ovce. — Od prignane živine je bilo za mesarja: 80 glav domače govedi, 0 glav bosanske govedi, 13 prešičev. — Cena od 1 kg žive teže 88 v za pitane vole, 80—84 v za srednje pitane vole, 74—76 v za nič pitane vole, 0 v za bosansko (hrvaško) goved, K 1*— za teleta, K 1*10 za prešiče pitane, K 2*60 za prešiče za rejo. Desetletnica in razvitje prapora Jeseniškega Sokola. Deset let je pač precejšna doba osobito za društvo kot je Jeseniški „Sokol". Jedva da se je pojavil, že so vstali nasprotniki in sovražniki na vseh koncih in krajih, dobro vedoč, da ako se razširi zdrava Sokolska misel med ljudstvo, da je tudi odklenkalo vsem inkvizitorjem, kojih namen je pripeljati človeštvo nazaj v nasadnjaški srednji vek. Naravnost gnjusni so bili napadi in blato katero so metali slovenski svečeniki na Jeseniškega Sokola. A naš Sokol ni se mnogo zmenil, ni se oziral ne na levo ne na desno, krepko in hrabro je šel naprej za svojimi cilji. Velike so zasluge, katere si je stekel tekom 10. let Jeseniški Sokol na narodnem in izobraževalnem polju. Vedno je zbiral in še zbira pod svoja krila osobito mlade slovenske delavce, da se ne izgube v morju pokvarjenosti. V telovadnici Jeseniškega Sokola so se vzgojili mladeniči-telovadci, ki so na svetovnih tekmovališčih častno rešili svojo nalogo vsemu slovenskemu narodu v čast in ponos. Krasne diplome, priborjene na vseh večjih tekmah pričajo, da vrste telovadcev jeseniškega Sokola niso zadnje na Kranjskem. Gledališko društvo, ki je izšlo iz Sokola, in ki je ravno letošnjo sezono praznovalo jubilej 50. predstave, nam je dokaz, da se je Sokol vedno ravnal po geslu Sokolskem: zdrav duh v zdravem telesu. Dne 7. junija torej praznuje naš Sokol svoj 10 letni jubilej in razvije svoj prapor v radost in pogum vseh zavednih Slovencev, v strah in žalost vseh sovražnikov domovine. Gorenjci, vabimo vas vse, ki ljubite svojo zemljo, ki vidite kako neumorno se zajeda sovražnik v ta naš planinski raj, prihitife dne 7. junija na Jesenice, da dostojno in desetletnemu boju primerno proslavimo za vso Slovenijo pomembni Sokolski praznik! Vspored slavnosti je: popoldan sprejem gostov na kolodvoru. Pozdravi. Razvitje prapora. Naio obhod po Jesenicah in Savi. Javna telovadba in ljudska veselica. Na svidenje vsi, ki mislite in čutite Sokolsko! Na zdar. DOPISI. Jeseniške novice. Brez župana. Jesenice, ena največjih občin na Kranjskem pa brez župana, oziroma pravzaprav niti ne vemo pri čem da smo. Piškotarji kriče, da Cebulj ni več župan, drugi zopet trdijo, da je še, in deželni odbor, pardon, o tem rajši molčimo, saj vemo z kakšno brutalnostjo postopa z naprednimi občinami in kako materinsko pokriva in ščiti klerikalni smrad in zmešnjave. Ej, mi smo vedeli, da bo v tej meneštri, ki jo je zvlekel Sku-bic iz vseh vetrov skupaj in ki naj predstavlja mogočno S. L. S., prišlo do poloma. Ja, ja, albanske razmere, ki vladajo v našem občinskem odboru delajo vso čast duševnemu očetu novega občinskega volilnega reda, nam Jeseničanom pa seveda sramoto in menda tudi prav občutne stroške. Sedaj je šola in še marsikaj drugega zafurano, občinska kasa prazna, občina pošteno zadolžena, fajmošter Skubic fanatični zdražbar jo je odkuril, občinski očetje — veliki otroci — pa se kregajo in tepejo za piškote. To so sadovi politikujočih Kristusovih namestnikov Šinkovca, Zabukovca in Skubica, možje žalostnega spomina, ki so pozabili, kaj je pravzaprav njihov poklic. Treba bo precej velike metle, da se to gnilobo razžene in se občino postavi zopet na poštene noge. Smešne tercijalke so vsekakor Jeseniške marinarice. Rekrutira se ta armada večinoma iz raznih služkinj in tovarniških delavk, torej iz slojev, ki v potu svojega obraza prislužijo nekaj grošev. Pa kaj si te noričice vsega ne spomnijo. Ko se je poslavljal župnik Skubic, ta ljubljenec vseh omejenih, so mu kupile za slovo dragoceno garnituro za 120 kron. Oj, blagor ubogim na duhu! Slavnoznani dr. Evangelist Krek je v nedeljo popoldan na shodu v ajmohtu farbal in vlekel delavce in hvalil klerikalno stranko, kakor jud preležano blago. To je seveda, previdno zamolčal, da so delavski interesi klerikalnim gospodom deveta briga in da jim je glavna skrb le nikdar polna mošnja. Jeseniško delavstvo pa že do dobra pozna ves klerikalni tingl tangi. Zato ima za vse žegnane kamelice samo pomilovalen posmeh. Križe pri Tržiču. Pri nas imamo skupni gozd, katerega smo sklenili med seboj razdeliti. Vsi smo s tako delitvijo zadovoljni, izjemo delata samo konsumni koritar Arh in njegov oproda župnik Zabiikovec. Vložila sta zoper delitev pritožbo, katero sta pa morala umakniti vsled pritiska lastnih pristašev, ki sb jima povedali tako gorke, da jih bodeta pomnila. Ker je bila delitev sklenjena, je prišel zemljemerec, ki je vsakemu prisodil njegov delež in to označil s potrebnimi znamenji. Pa glej ga spaka, vse je bilo v redu, samo pri Arhovem deležu so se ta znamenja nekako čudno prestavila za nekaj precej lepih smrek. Gospod zemljemerec je pri šeenkratnem pregledovanju mej to opazil in dal duška takemu nenavadnemu postopanju s primerno ostrimi besedami. Tako se je delitev izvršila proti Arhovi volji, kljub temu, da je tako prebrisan, kakor sam doktor izpod Košute, vsled paznosti gosp. zemljemerca, ki sebi bolj veruje, kakor pa gotovim občinskim odbornikom in sodnim cenilcem. Ker naš koritar Arh že upravlja toliko častnih mest, bi svetovali Zabukovcu, da ga nastavi za cerkvenega ključarja, Potem bode vsaj brez skrbi po ,,š t o k i h vin tal". Duplje pri Tržiču. Župnik Peter Bohinc iz Dupelj je vstavil v „Gorenjcu" z dne 22. maja 1914 št. 21 sledečo točko: „Uredništvu Save". „Šava" z dne 16. maja čuti potrebo, prati svoje dopisnike s preširokimi ustmi. Nervozna je, ker so jo možje začeli javno obsojati. — Jaz pa sem sklenil že ob novem letu, da ,,Savi" načelno ne odgovarjam več. Ker se še zmirom rajši z medvedom mečem, kakor „z bikom bodem". Dokler namreč nekateri naši možje še ne uživajo svobode gorenjskega kmeta, temveč morajo plesati tako, kakor jim gode liberalna kranjska gasilna župa, se seveda še ne bomo sporazumeli. Duplje, 18. maja 1914 P. Bohinjec. S temi vrsticami je Bohinc iznova dokazal, da ne more v miru živeti. Vedno teka okrog, kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Pri tem vandranju opravlja in laže na levo in na desno, naprej in nazaj in išče vzroka, da bi zamogel proti kateremu sodnijsko postopati in mu škodovati. Zdaj je začel zopet pikati prost, gasilno društvo v Dupljah. To gasilno društvo je bilo in bo vedno v nesreči na licu mesta. Nihče drug ne črti in ne črni to društvo, kakor edino župnik Bohinc. To pa ima svoje vzroke. Gasilno društvo v Dupljah nima drugih dohodkov za vzdrževanje potrebnega orodja, kakor da vsako leto napravi veselico s tombolo. S temi dohodki si je napravilo društvo toliko, da gre lahko v slučaju nesreče na pomoč. Ko je Bohinc videl, da društvo napreduje, je hotel v/.eti vajete v roke. To pa se mu ni posrečilo in zato jeza in srd. Kadar se bliža veselica, prepoveduje Bohinc udeležbo in ko se prosi in pobira za tombolo, pravi zopet, da ni treba dajati. Da bi pa še več zaleglo, se poslužuje sem-tertja tudi neresnic. Naj omenimo le par neresnic, katere je dušni pastir Bohinc spravil v svet na škodo gasilnega društva. V letu 1912 je poklical po jutranji maši nekega člana gas. društva v šolo z opombo, da ga načelnik čaka zaradi prestavitve veselice. Načelnik pa še za to niti vedel ni, temveč je prišel Bohinc sam v šolo. V letu 1913 je zopet trdil Bohinc, da je ponujal gas. društvu 50 kron podpore, ki jih ni hotelo vzeti. To laž je pogreval župnik Zabukovec pri občinski seji in tako odjedel podporo občine. Ravno tako je lansko leto čvekal Bohinc na veselici gas. društva v Naklem, da je gas. društvo v Dupljah prejelo neko podporo od občine Križe za gasilno društvo v Naklem, ker so se udeležili v Dupljah požara in to podporo je gasilno društvo v Dupljah obdržalo. Takih in enakih laži in opravljanj proti posameznim faranom in članom gas. društva bi lahko našteli še mnogo. Ko se gasilno društvo za vse to ni brigalo in je Bohinca pustilo popolnoma v miru, je poskušal Bohinc na drug način. Ponudil se je za člana rekoč: „Jaz tudi znam pisati in urejevati, bi vam torej lahko delal." S tem je Bohinc hotel dobiti v roko tajništvo in na ta način voditi celo društvo. Kakor namreč predsednikov ne more trpeti v fari, ravno tako tudi načelnikov ne more viditi. Končno je Bohinc začel napadati gas. društvo še po časopisih. Izraz župnika Bokinca: ,,Ker se še zmirom rajši z medvedom mečem, kakor z bikom bodem" je za Kristusovega namestnika prav značilen. Ako ga daruje za duše v vicah," jih bo gotovo vse rešil, ker bodo, misleč, da pride Bohinc z medvedom in bikom po nje, vse ušle. Župnik Peter Bohinc govori prav toliko preveč, kolikor zanemarja svojo službo. Bog daj Bohincu vsaj toliko pameti, da jo bo imel več kot medved in da se ne bo treba metati ž njim. Kar pa se tiče Bohinčeve izjave o sporazumljenju, izjavlja gasilno društvo, da se z Bohincem sploh nima sporazumeti. Capito! Seja mestnega zastopa v Kranju dne 23. maja 1914. Župan Ferdinand Polak otvori sejo, konstatira sklepčnost in imenuje overovateljem zapisnika gg. obč. odbor. Konrada Geigerja in Franc Jezeršeka. Zapisnik zadnje seje se na predlog Janko Sa-jovica brez čitanja soglasno odobri. Naznanila županstva. Župan poroča, da dohajajo vedne pritožbe glede škropljenja ulic in cest. Ker pa sedanje število delavcev ne zadostuje, je treba na vsak način najeti še eno delavsko moč za pometanje trga, strganje blata in prahu ter za škropljenje ulic in cest. Temu delavcu naj bi se tudi nabavil ročni voziček za škropljenje cest in ulic. Zadeva se soglasno poveri županu, z naročilom, da naj županstvo najame še enega mestnega delavca proti mesečni plači in da nabavi potrebni škropilni voz. Poročilo finančnega odseka. O dopisu trgovske in obrtniške zbornice v Ljubljani radi prispevka za napravo telefonskega omrežja za Gorenjsko, poroča pr. Anton Zupan ter čita dopise koliko so za to napravo prispevale druge prizadete občine, na kar predlaga v imenu finančnega odseka: Ob- Binkoštni kolač Svitla glava izreže ta recept in ga preizkusi! Dodatki: 25 dkg sirovega masla, 20 dkg sladkorja, 7 jajc, iz beljaka pripravljen sneg, 50 dkg pšenične moke, 1 paket dr. Oetkerja pecivnega praška, 10 dkg cibeb, 10 dkg rozin, 5 dkg citro-nata, nastrgana lušina pol citrone, nekaj soli, V« do V.t litra mleka. Pripravljanje: Sirovi masel mesi, dokler se ne peni, dodaj sladkor, jajčni rmenjak, mleko, sol, moko, zadnjo zmešano z pecivnim praškom in naposled cibebe, rozine, citronat, lušino citrone in sneg iz jajc. Napolni namaščen in z man-delni potresen model in peci kolač okroglo 1 % ure. 72 26—9 G Opomba: K testu se doda toliko mleka, da teče gosto z žlice. činski odbor naj sklene, da se dovoli iz občinskih sredstev enkratni prispevek za napravo telefonskega omrežja v znesku 600 K. Soglasno sprejeto. Poročilo policijskega odseka. V imenu policijskega odseka poroča Vilko Rns, da je gospa Marija Maver, posestnica in lastnica elektrarne v Kranju, prosila c. kr. okrajno glavarstvo v Kranju • za podelitev koncesije za instaliranje prostih in hišnih napeljav, likal, aparatov za kuhanje, motorjev z nizkim električnim tokom, telefonov, hišnih zvoncev ter v to stroko spadajočih popravil. Občinskemu odboru se je izjaviti v smislu § 23 a odst. 5 obrtnega reda, če obstoji potreba, da se prošnji ugodi. Z ozirom na to predlaga v imenu policijskega odseka, da se podelitvi prej omenjene koncesije ne ugovarja, ker obstoji krajevna potreba. Soglasno sprejeto. Na to so bili soglasno sprejeti v domovinsko zvezo Rudolf Kokalj z družino, Janez Šmajd z družino in Marija Bregar, ker že vsi prebivajo nad 10 let popolnoma neprekinjeno v tej občini. Računski zaključek in bilanca mestne hranilnice v Kranju za leto 1913. V imenu finančnega odseka poroča Ciril Pire. Cita poročilo iz katerega se posname, da tudi preteklo leto ni bilo za hranilnico posebno ugodno radi neugodnih gospodarskih in denarnih razmer pri nas in radi nejasnih političnih razmer v Evropi. Skupni denarni promet v letu 1913 znaša K 5,512.87543. Stanje hranilnih vlog koncem leta 1913 K 5,442.354'98. Skupno stanje hipotečnih ter občinskih posojil pa znaša koncem leta 1913 K 4,017.984-04, to je 73'83°/0 vseh hranilnih vlog. Cisti dobiček upravnega imetja za leto 1913 K 16.177-62 in skupni čisti dobiček pa znaša koncem preteklega leta svoto K 28.328'08. Končno predlaga: Občinski odbor naj v smislu § 28, 4 sedanjih hranilničnih pravil računski zaključek in bilanco mestne hranilnice v Kranju za leto 1913 potrdi in odobri in da se izreče ravnateljstvu mestne hranilnice za uspešno in plodonosno delovanje priznanje in zahvala. Soglasno sprejeto. Ker je dnevni red izčrpan, zaključi župan sejo. DNEVNE VESTI. V delegacijah je bil včeraj sprejet izredni mornariški kredit 101 milijon kron za štiri nove dreagthnougte. Mačku pravim maček. Ta francoski rek je napisal bivši deželni glavar na čelo svoje brošure o gospodarstvu klerikalne večine v deželnem zboru in odboru kranjskem. In S. L. S. se opravičeno lahko naziva s stranko ljudskih sleparjev. To je bilo, je in ostane, dokler bo delala tako politiko, kakor jo dela danes, in dokler se bo vzdrževala na krmilu s takimi sredstvi, kakor jih je uporabljala pri zadnih notranjskih državnozborskih volitvah. Poročali smo že zadnjič s kako infamno izmišljotino, ki so jo raztelegrafirali po celem volilnem okraju, so premotrili nekaj volilcev in tako s pravo kalabrezarsko zahrbtnostjo pripomogli do zmage čisto brezpomembnemu deželnemu uradniku Lovro Pogačniku. Klerikalci so si bili v svesti, da pri omenjeni volitvi s svojim kandidatom gotovo padejo, ako jim v zadnjem hipu ne pride izdatno sleparstvo na pomoč, kajti poznavalci notranjskih razmer in notranjskega kmeta so se prepričali, da vsi shodi niso obdelali volilcev toliko, da bi bila zmaga zajamčena. Poznali so dobro nevoljo zapeljanega ljudstva in vedeli so, da bi bila izguba tega mandata zanje katastrofalen udarec. Zato se niso strašili uporabiti kot volilni manever še tako gnjusno sredstvo in izlegli so brzojavko, v kateri naznanjajo razpust gospodarskega odbora postojnskega in tako sramote in kradejo čast postojnskemu županu kot naprednemu kandidatu. Tej brzojavki, ki so jo vrgli zadnji trenotek med volice, so dali brez vednosti naprednega in nemškega deželnega odbornika blagoslov deželnega odbora, da bi tako lažje premotili nekaj volilcev. Na ta način so izrabili zaupanje, ki ga goji ljudstvo do tako važne korporacije, kakor je deželni odbor, katerega ugled in vpliv bi se pod nobenim pogojem ne smel politično izrabljati. Ta lumparija je nepobitno dokazana in zadevo preiskuje državno pravdništvo. „Slovenski Narod" od četrtka pa je razkril še drugo lopovščino, s katero so dali klerikalci krono svojim bandistvom. Neovrgljivo je dokazal, da so bile te brzojavke napravljene in razmnožene v deželnem dvorcu na aparat, ki se ga poslužujejo za uradna poročila. Te brzojavke pa so bile napravljene prej, nego se je originalna brzojavka na pošti oddala in odposlane prej, nego je deželni odbor brez vednosti naprednega in nemškega deželnega odbornika „in cirkulando" sklenil razpust gospodarskega odbora postojnskega, kateri pa v resnici še danes ni razpuščen. In to dejstvo najbolj osvetljuje klerikalno resnicoljubnost in jezuitarstvo. Ali si more misliti kdo osfudneje lumparije? Ali je bilo še kdaj čitati o sličnih sleparstvih pri volitvah na Ogrskem ali Turškem? Eno je gotovo, da ga ni več samostojno mislečega človeka, ki bi tem ljudem še kaj zaupal in verjel. Z ostudno goljufijo priborila si je ta sleparska stranka še enkrat notranjski mandat, o čegar veljavnosti sicer še ni izgovorjena zadnja beseda. Prepričani pa so lahko, da so oni, ki so zapeljani volili mesto Lavrenčiča deželnega uradnika Pogačnika, od dneva ko so zvedeli za to sleparijo neizprosni oznanjevalci klerikalne poštenosti. O tem se ti vzor-katoličani lahko prepričajo med ljudstvom omenjenega volilnega okraja. Sleparju pravim slepar! Cerkljansko kaplane se je v predzadnjem farovškem glasilu zaletelo na naravnost oduren način v „Savo". Ta žegnana posoda meče s psovkami krog sebe, kakor kak degeneriran žganjar. Ako bi bil duševni in dejanski pritlikavec vreden brce, bi ne zamudili prilike, da mu podelimo, kar mu gre. Tako mu pa povemo samo dvoje. Prvič to, da se z avstrijskim tiskovnim zakonom popravlja tudi lahko modrino z neba in drugič, da naj uživa manj alkohola, sicer se mu zna pripetiti, da ga primemo prilično za „koretel" ter ga tako krepko stresemo, da mu bo precej dolgo zvenelo po ušesih. Vreme v juniju. Prihodnji mesec ukazuje zopet veliko število vremenskih poruh, ki pripadajo po teoriji prof. K. VZengerja na 2., 5., 10., 13., 15., 18., 20., 26. junija. Najmočneje delujeta poruhi dne 5. in 18. junija; vrhutega se bode občutila proti koncu meseca še močna poruha z dne 1. julija. Po razdelitvi in intenzivnosti posameznih poruh pričakovati je, da nam junij prinese bolj deževno in s početka hladnejše vreme. 2e v začetku junija prevladalo bo vsled poruhe z dne 2. povsem oblačno vreme s padavinami. Iz početka enakomerna toplota bo padala in dospe kmalu pod normalno. Po kratkem, komaj znatnem zboljšanju, se vreme okoli 5. zopet poslabša. Barometer vnovič pada in temperatura se pod vplivom jugozapadnega vetra nekoliko dvigne. V dnevih med 4. in 6. bo vreme deževno in padavine bodo dokaj izdatne. S prehodom vetra na severozapad se tlakomer prične dvigati, temperatura pa zopet pada. Med 7. in 10. pričakovati je jasnejše, a dosti hladno vreme. Poruhe dne 10., 13. in 15. povzročijo lahko prehodno deževje in šele okoli 15. bodo padavine izdatnejše in trajneše. V tem času bo veter precej močan ter pride od jugozapada ali zapada. Vsled tega se dosedaj hladno vreme otopli in temperatura se dvigne nad normalno. Zelo močna poruha z dne 18. bo imela za posledico močno otoplenje ter inklinacijo k pogostim nevihtam in padavinam. Ker pa za njo že 20. sledi nasledna vremenska poruha, ostane isto vreme celo do 21. Šele 22. pokaže tlakomer s stalnim dviganjem bližajoče se zboljšanje, ki bode trajalo do 25. Konec meseca nahaja se še pod vplivom poruh z dne 26. junija in 1. julija. Zato bo tudi ob nizkem zračnem pritisku in čvrstih, sčasoma burnih jugozapadnih ter zapadnih vetrovih prevladovalo večinoma deževno in nekoliko hladnejše vreme. N. L. Otvoritev koče na Stolu. Opozarjamo še enkrat na otvoritev Prešernove koče na Stolu, ki se vrši v soboto, 30. t. m. Kranjska podružnica S. P. D. napravi izlet v dveh partijah. Prva partija odhaja danes ob 1232 popoldne, druga jutri, v nedeljo, 31. t. m. z vlakom ob 6"56 zjutraj. Ako bi bil dež, se preloži izlet na prihodnjo nedeljo. " Promenadni koncert bo danes zvečer ob pol 9. uri. Spored: 1. Svkora: „Koračnica nadvojvode Ferdinanda". 2. Gilbert: „Gospića, znate H plesati na levo?" valček iz „Autoliebchen". 3. E. Stolz: »Slavnostna overtura." 4. Thorig: „Anina polka". 5. (Na zahtevo) A. PoschI: „Venec melodij", veliki valčkov potpuri iz priljubljenih operet. 6. A. Ludvig: „Odmev", slovo vojaka. (Solo za piston v daljavi). 7. Smetana: Koračnica iz opere „Prodana nevesta". 8. Parma: „Mladi vojaki", koračnica. Umrl je dne 24. t. m. v Retnjah g. Jakob Zupan, posestnik in gostilničar. Bil je vedno zvest pristaš narodno-napredne stranke in kremenit značaj! Bodi mu zemljica lahka! Telovadno društvo Sokol v Tržižu priredi na binkoštni pondeljek, to je 1. junija t. 1. v svoji telovadnici ob 4. uri popoldne veselico, na katere vsporedu je: telovadba, burka „Murasti muzikant", srečolov, šaljiva pošta in ples. Na veselici igra godba gasilnega društva v Kranju. Binkoštni pondeljek je že od nekdaj dan izletov. Kolikor mogoče dosti izletov naj bi bilo v Tržič. Zlasti Kranjci naj bi se pripeljali v Tržič. Kranjci in Tr-žičani smo si od nekdaj dobri sosedje. Tržičani gredo radi v Krauj, Kranjci pa so bili že tolikokrat v Tržiču. Tako bodi tudi na binkoštni pondeljek. Obisk Kranjcev bodo Tržičani gotovo dobro vrnili ob župnem zletu. Železniška zveza je pripravna. Komur se bo mudilo domov, se potegne lahko z vlakom ob 6'20 uri zvečer, komur se bo pa dobro godilo na veselici — in upati je, da se bo vsem — tega čaka zadnji vlak do 948 uri zvečer. Torej Kranjci in drugi, pridite! Na zdar! Drugo gostovanje članov slov. dež. gledališča ljubljanskega pod vodstvom režiserja gosp. Milana Skrbinšeka. Ljubljanski igralci, ki radi nepričakovanih ovir ne morejo nastopiti nedeljo v Celovcu, so se vrnili k nam, da vprizore jutri, nedeljo dne 31. t. m. še eno predstavo. Vprizore se tri zanimive enodejanke, ki bodo nudile občinstvu obilo vsestranskega užitka in zabave. Prva enodejanka „N i h i listka" nam predoči tragedijo ruske žene, ki so jo nihilisti zlorabili za svoje namene, ki so jo poslali z bombo v šopku do carja in jo tako pahnili v pogubo. — »Metuljčki", je velezabavna burka, zgrajena na originalni ideji, ki je tu seveda nočemo izdati. — Najzanimivejša pa je brez dvoma „Maska satana", ki je po svojem sujetu in po svoji tehniki drzno pisana veleefektna groteska, nevrjetno napeta do konca, ko se odigra pred našimi očmi presenetljiva razrešitev visokodramatične katastrofe. — To pot nastopi prvič tudi vodja g. M. Skrbin-šek sam, ki se ravno v „Maski satana" predstavi kranjskemu občinstvu v svoji najboljši ulogi, s katero je žel še povsod viharno odobravanje. Pričetek predstave ob pol devetih. Blagajna se odpre že ob osmih. Učiteljsko društvo za kranjski šolski okraj ima svoj redni občni zbor dne 4. junija t. 1. dopoldne ob 10. uri v Poljanah nad Skofjo Loko. Poleg običajnih društvenih točk je na dnevnem redu zanimivo predavanje „Učne slike iz domo-znanstva", kar predava nadučitelj Josip Lapajne iz Cerkelj. — Kdor se udeleži zborovanja, naj priglasi svojo udeležbo društvenemu tajniku V. Rusu, in sicer najkasneje do 2. junija, da se pravočasno preskrbe vozovi in opoldansko kosilo. Odhod iz Kranja je ob svakem vremenu točno ob sedmih zjutraj z brekom. Kdor pa ima drugo ugodnejšo zvezo, ta naj se zglasi za obed direktno pri nadučitelju Lovro Perkofu v Poljanah. Šolska razstava v Kranju. — Vnovič opozarjamo na razstavo risb in pismenih izdelkov učencev obrtne nadaljevalne šole v Kranju na binkoštno nedeljo in pondeljek. Razstava bo odprta oba dneva od 9. ure zjutraj do 1. popoldne in je vstop brez vstopnine prost vsakemu. Posebno priporočamo obisk razstave našim obrtnikom, ker je ista namenjena v prvi vrsti njim, da se morejo tako nekoliko poučiti, kako deluje in kaj doseže obrtna nadaljevalna šola. Vsakemu je vstop dovoljen tudi k otvoritvi in svečani razdelitvi daril učencem v nedeljo zjutraj ob 9. uri. Pripomnimo še, da je za nabavo daril tukajšnja obrtna zadruga darovala vsoto 50 kron in si tako pridobilo znatno zaslugo za koristno prireditev. Torej: Obrtniki v razstavo! Iz gozdarske službe. C. kr. poljedelsko ministrstvo je prestavilo okrožnega gozdarja Frana Terčka iz Škofje Loke v Ljubljano in okrožnega gozdarja Humberta di Centa na lastno prošnjo iz Kamnika v Skofjo Loko. Iz ljudskošolske službe. Okrajni šolski svet v Kranju je imenoval na mesto radi bolezni na dopustu se nahajoče učiteljice Marije Borovskv v Tržiču, sedanjo suplentinjo Albino Bradaška v Kranju. Pozor, peki in trgovci! Dne 15. junija t. 1. dopoldne ob 81/. uri se bo prodala pri c. kr. okrajnem sodišču v Radovljici v Lescah ležeča hiša, ki je zelo pripravna za kakega peka ali manjšega trgovca. Najmanjši ponudek znaša le 4277 K 50 h. Urednišivo „Sava". Sklicujoč se na paragraf 19. tiskovnega zakona z dne 17. decembra 1862, državnega zakona št. 6 ex 1863, zahtevam z ozirom na dnevno vest „Duhovniška nestrpnost," objavljeno pod zaglavjem „Dnevne vesti" v številki 20. z dne 16. maja 1914. vašega lista, da sprejmete v zakonitem roku na istem mestu in z istimi črkami nastopni stvarni popravek: 1. Ni res, da je našim bralcem dobro znani cerkljanski kaplan Janez Horvat imel v četrtek ugodno priliko, da pokaže svojo klerikalno nestrpnost. Ni res, da je bilo na „Stari pošti". Ni res, da je iz gostilne „Stara pošta" stopivšemu kaplanu Horvatu, ki si je vtaknil „kratko" v usta, ponudil ogenj iz škatljice Ciril-Metodovih žveplenk kranjski postrešček. 2. Res pa je, da v četrtek dne 14. maja v Kranju niti bil nisem. — Cerklje, dne 20. maja 1914. — Janez Hrovat, cerkljanski kaplan. Knjiga „Škot proti župniku" še ni doživela druge izdaje, klerikalci pa so ji premenili ime že štirikrat. Posnemajo najbrže stare Žide, ki so pre-minjali imena osebam, katere so bile določene v posebne namene. Tudi gnadljivi škof Jeglič, krščen na ime Anton si je mislil, da si pridobi vse drug sijaj na zunaj, ako privzame v svojo asistenco še svetnika Bonaventuro. Omenjeno knjigo so ozmerjali klerikalci najpreje, da je laž, takoj na to, da je izmišljotina, tretjič, da so čenče, četrtič, da je štrena. Škofov „Slovenec" hvali Boga, da v hudih in težkih urah vsaj jaz kakšno povem, ker kam bi prišli, če bi mene ne imeli? Ker sem gnadljivemu škofu Bonaventuri in njegovim biričem vsikdar pokoren sluga, jim moram na vsa usta zopet kakšno povedati. Najpreje naj vzamejo milostno na znanje, da o dr. Sušteršičevem ministrskem sedežu jaz nisem pisal nikdar in sem tudi prepričan, da spada na ministrski fotelj le polnokaraktni zastopnik, nikakor pa kaka 16°/0 žlindra. Kar se tiče novega napisa „Strena", ki naj ga dobi knjiga „Skof proti župniku", izjavljam odkritosrčno, da se strinjam s predlogom in priznavam, da je to res štrena, ki se ne da zlepa vravnati. Ni drugega sredstva, kakor na motovilo z njo, to naj se vrti, da pride spod, kar je sedaj zgoraj. Ker sem zaposlen po škofovem naročilu tudi pri „Bodeči Neži", ne morem tako hitro na dan z vso tvarino, s katero razpolagam. Danes javljam na kratko, da izide knjiga „Skof proti župniku" najbrže v nemškem, italijanskem, hrvaškem in češkem jeziku. Izide pa še neka druga knjiga, ki je ne bo pisal g. P. Svetlin, za katero pa zbirajo tvarino mnogi duhovniki, ki so z menoj vred prepričani o neizmerni škodljivosti, ki jo pro-vzroča med nami uvajanje turških navad. Vsaka slovenska hiša naj si nabavi poučno knjigo „Skof proti župniku", ki se dobi v vsaki narodni knjigarni. Anton Berce, župnik sorski. Iz Belepeči. Pretekle dni je obhajal ravnatelj tukajšnje tovarne svojo 201etnico, odkar je prevzel od delniške družbe Stahlwerke njeno ravnateljstvo. Ravnatelj g. Beerer je vse časti vreden mož in kot nemški podanik rodom iz VVirtenberga tudi nam Slovencem pravičen. Tovarniško uradništvo je v to svrho sklenilo kar najslovesneje proslaviti ta jubilej in obenem pokazati; nemški značaj našega trga, da s tem pokaže šefu svojo „udanost in ljubezen (?)". Na pritisk par tovarniških uradnikov se je pobiral denar med delavstvom in drugimi uslužbenci za častni dar, ki se ima pokloniti g. ravnatelju. V predvečer pa se mu priredi bakljada, katere se je moralo udeležiti delavstvo in njega vodstvo. K tem so se pritegnili še naši gasilci pod načelstvom znanega „Sudmarkovca", nekaj turner-jev in belooblečenih gospodičen, ki so imeli proizvajati nekak cvetlični ples, nadalje Sangerrunde in domača godba. V sporedu smo pa čudom opazili tudi oddelek gasilnega društva iz Rateč, ki se je temu sprevodu pridružil pod svojim načelnikom, da tako poveliča to nemško slavje v bratskem objemu navedenih nemških društev. Mi le ne vemo, kako so se morali Ratečani, o katerih ste nedavno pisali, da se v narodnem oziru dobro drže, pomešati v tako zagrizeno nemško družbo in žnjo klicati „heil". Res so sicer po končanem obhodu zapeli par prav mičnih narodnih pesmi, a kaj, ko so zatajili svoj „Na zdar" in z Nemci vred heilali. Skoraj gotovo bodo zdaj upeljali nemško poveljevanje, da se bodo bolje razumeli: „Gut Heil!" Gledalec. Zanimive slike o Belokrajini in belokranjski železnici, o vojni v Mehiki, o slovenskem taboru na Koroškem itd. priobči ta teden „Slov. Ilustrovani Tednik". Ta številka bo posebno zanimiva in zelo obsežna. Iz Ljubnega. Kdor hoče dobiti v zakon lju-beznjivo ženo, naj jo gre iskati tja, kjer jo je dobil Franc Šolar, kovač iz Ljubnega, ki mora te dni v zaporu 3 dni ričet jest, ki mu ga je njegova ljubeznjiva žena preskrbela. Binkoštna veselica v Postonjski jami. Kakor vsako leto vrši se tudi letos na binkoštni pondeljek 1. junija velika binkoštna veselica v Postonjski jami. K jamski veselici, ki združi vsako leto več obiskovalcev iz vseh delov sveta v svetovnoznani kraški jami, bodo tudi letos zopet vozili na binkoštni pondeljek posebni vlaki po znižanih cenah iz Ljubljane, Trsta, Reke, Kormina in Gorice v Postojno. Posebni vlak odhaja iz Ljubljane ob 9 uri 15 minut dopoldne in prihaja v Postojno ob 11 uri 18 minut opoludne; iz Postojne odhaja ob 9 uri zvečer ter pride v Ljubljano ob 10 uri 35 minut ponoči. Vsi velikanski podzemeljski prostori bodo ta dan slavnostno električno razsvetljeni, več godb bode sviralo po raznih podzemeljskih dvoranah; na „plešišču" bodo plesa željni občudovalci podzemeljskih krasot našli dovolj zabave pri plesu. Tudi za telesni blagor izletnikov bode v vsakem oziru preskrbljeno. Splošno obeta biti ta dan Postojnska jama središče zabave in veselja. Jamska veselica se vrši pri vsakem vremenu, začetek ob 1 uri popoludne, konec ob 7. uri zvečer. Razpis učiteljskih služb. V kranjskem šolskem okraju se v stalno nameščenje s pričetkom šolskega leta 1913/15 razpisujejo naslednja učna j mesta: 1.) po eno nadučiteljsko mesto^na dvoraz-! rednih ljudskih šolah v Naklem in Žabnici. 2.) j učno mesto na dvorazredni ljudski šoli na Trati j pri Gorenji Vasi. Redno opremljene prošnje je pred-j pisanim službenim potom vložiti pri podpisanem i c. kr. okrajnem šolskem svetu do 28. junija 1914. Prosilci, ki v kranjski javni učiteljski službi še niso stalno nameščeni, morajo z državno-zdravniškim izpričevalom dokazati, da so telesno popolnoma sposobni za učiteljsko službo. Raz okno je padel. V Tržiču je padel preteklo nedeljo dveletni Blaž Polanšek z okna v prvem nadstropju in je zadobil tako težke poškodbe, da je drugi dan nato umrl. Nesreča dveletnega otroka. Dveletni sin dni-narice Janko Koman iz Škofje Loke je te dni padel s postelje tako nesrečno, da si je zlomil nogo. Prepeljati so ga morali v deželno bolnico. Strašna smrt. Preteklo soboto popoludne okrog ene ure sta peljala hlapca 17 letni Anton Jančar in 251etni Andrej Bolte, ki sta uslužbena r>ri posestnici Marije Skefjanc iz Jarš, voz s steljo iz Gostinskega grabna. Tam, kjer pelje cesta ob potoku se je svet odtrgal in zdrsnil v vodo. Voz se je prevrnil in padel na Bolteta tako nesrečno, da je bil fant z glavo v potoku in da se je v njem zadušil. Prepeljali so ga na gospodarjev dom. Umrl je po dolgi mučni bolezni v Kranjski gori g. Oskar Andolšek, abs. pravnik, edini sin gospoda dvornega svetnika Andolška. Težko prizadeti rodbini naše iskreno sožalje. Dom na Vršiču bo za binkoštne praznike i odprt in oskrbovan ob lepem vremenu. Tudi vabi j kranjskogorska podružnica S. P. D. na izlet v j nedeljo popoldne na Vršič in skozi Trento v Bovec. Nesreča pri nabiranju šmarnic. V nedeljo je J šla v Strmni hrib 131etna Ivana Dolenčeva iz 2e-I leznikov nabirat šmarnic. Pri tem je dekletce padlo j čez neko skalovje in se tako poškodovalo, da so j jo morali pripeljati v ljubljansko deželno bolnišnico. Škodljiv upliv alkohola in tobaka na dolgost S življenja je statistika velikih zavarovalnih družb j naposled dokazala. Alkohol in tobak zelo prikraj-i sata življenje. Perijodični alkoholist v starosti 30 let j bi moral plačati zavarovalno premijo zdravega ' človeka v starosti štiridesetih let. Otvoritveno naznanilo. P. n. S tem uljudno naznanjam, da bom otvoril z dnem 8. junijem 1.1. na Bledu filialo za špecerijsko in kolonijalno blago, delikatese, špirit žganje, vino in deželne Priporočam to svoje podjetje kar najtoplejše s prošnjo, da mi slavno občinstvo ohrani tudi v bodoče doslej izkazano zaupanje. Z velespoštovanjem 103 Edvard Dolenz Sef tvrdke Franc Dolenz v Kranju. I \ 80 Pisarna za urejevanje splošnih gospodarskih zadev J. Rozman :: Kranj I. Denarni promet: Izposlovanje posojil v vseh oblikah. — Prevzem kapitalij in njih pupilarno-varno nalaganje. — Ranžiranje insolvenc. — Eskont menic. — Nakup in prodaja državnih vrednostnih papirjev. — Izdaja uradnih borznih kurzov. H. Informacijske zadeve: Izdaja trgovskih in obrtnih informacij ter naslovov dobaviteljev in odjemalcev za vse blagovne stroke. III. Izterjevanje terjatev: Izterjevanje trgovskih in obrtnih terjatev. — Inkaso menic. IV. Promet z nepremičninami in podjetji: Posredovanje pri nakupu, prodaji in zamenjavi nepremičnin, industrijskih, trgovskih in obrtnih podjetij. V. Tehnično-komercijelne zadeve: Nakup in prodaja industrijskih, obrtnih in poljedelskih strojev vseh sistemov. — Oprema celih delavnic. — Instalacije. — Načrti in proračuni. VI. Strokovni nasveti v vseh navedenih zadevah. Strogo stvarno poslovanje. — Prospekti na razpolago. 120 52—40 Odhod vlakov iz Kranja proti: Ljubljani 632 Samo praz-j 908 10« 338 650| J3i 10L° Jesenicam 656 0 cr ■ o. n 959 1232 450 ob nede j praz 729 1013 Tržiču J10 Ijali in nikih 1236 452 Ijali in iiikih 1 740 Samo ned. in prazn. 112! Trgovski pomočnik prva moč vsprejme se takoj in pod ugodnimi pogoji. Kaj več iz prijaznosti 98 uprava „Save". 2—2 Iščeta se i Nastop službe takoj. Ponudbe vsprejema veletrgovina Franz Dolenz v Kranju. am |f marljiv, dobro vajen *Ci I i^^#l»IJ0&9 konj za glavno trgovino v Kranju in en močan hlapec za filijalo na Bledu. 102 SINGER šivalni stroji so ne-prekosljivi v trajnosti in vsestranski uporabi. SINGER šivalne stroje dobite ' samo v naših prodajalnah z ,,S" izveskom. I 00 Co„ delniška družba širnih strojev Kranj, Glavni trg št. 119. Najboljše in najcenejše strešno krilo je asbestni škrilj „Z6M5" Jdklfučna daloga $a gorenjsko 9vanc u < w kokriško predmestje v lastni hiši zaloga Šivalnih strojev in potrebščin. Ravno tam m kjer točim najboljša vina in pivo ter postrežem 9 w5Ilinaf vedn0 z dobrimi gorkimi in mrzlimi jedili. Imam tudi obrt za nakup in prodajo posestev in zemljišč. ZobozdrauniBki in zoboteNniCni atelje dr. Edv. Globočnik okrožni zdravnik in zobozdravnik in Fr. Holzhacker konc. zobotehnik v Kranju y Hlebšovi hiši, nasproti rotovža, je slavnemu občinstvu vsak delavni dan od 8. ure zjutraj do 5. ure popoldne in ob nedeljah od pol 8. ure zjutraj do 11. ure dopoldne, izven velikih praznikov na razpolago. 16 52—22 Trgovina Zdravko Hrainca v Kranju (nasproti c. k. gimnazije) priporoča svoje izvrstne, vedno sveže delikatese. Največja kavarna v Kranju, z biljardoma in Paganinijevim orkestri jem! trgovina ^S^fefc* <^Ferd. SajovicN^ v Kranju 3 52—22 (poprej J. C. Pleiweiss) priporoča za pomladansko sezijo svojo bogato zalogo najnovejšega blaga za ženske in moške obleke, kakor tudi vsega drugega manufakturnega blaga. Svilnati robci najnovejših uzorcev. i. Najbolj varno naložen denar v vsem političnem kranjskem okraju! Mestna Hranilnica»Hranil Splošni rezervni zaklad (lastno premoženje) nad 352.000 kron. Hranilnica posoja na zemljišča po 5V»% na leto in na amortizacijo v 45 letih, tako da na primer dolžnik v teku 45 let popolnoma poplača posojilo 100 kron z obrestmi vred, ako plačuje vsakega pol leta po 3 krone. obrestuje hranilne vloge po r t 1/0/ | 2/0 | 4 brez odbitka rentne-I ga davka, katerega I- plačuje hranilnica iz lastnega. Narasle in _ nedvignjene vložne obresti pripisuje h kapitalu vsakega pol leta — to je dne 30. junija in dne 31. decembra — ne da bi bilo treba vlagateljem se zgla-šati radi tega pri hranilnici. ■\ fmwmm I < w Koncem leta 1913. je bilo stanje hranilnih vlog nad &m 5 milijonov442 tisoč kron. \ \ Posojil na zemljišča ter posojil občinam nad 4 milijone kron. Za varnost hranilnih vlog jamči poleg lastnega rezervnega zaklada mestna občina Kranj z vsem svojim premoženjem in z vso svojo davčno močjo. Da so hranilne vloge res varne, priča zlasti to: da vlagajo v to hranilnico tudi sodišča denar mladoletnih otrok in varovancev, ter župnišča cerkveni denar. Ta najstarejši denarni zavod v Kranju uraduie na rotovžu vsak delavnik od 8. do 12. ure dopoldne in od 2. 4. ure popoldne. X X do Last in zaloga tiskarne „Sava" v Kranju. Odgovorni urednik: Lavoslav Mikuš. Tisk tiskarne „Sava" v Kranju. 2346 .N 2215