Tečaj V. V Ljubljani, za mesec julij 1877.
List 7.
Družbeni list za prijatelje čebelarstva
po Kranjskem, Štajarskem, Koroškem in Primorskem.
Obseg: Pomnoženje panjev. — Poseben primerljej. — Dopisa. — O 22. občnem zboru čebelarjev avstrijskih in nemških v Linen.
Pomnoženje panjev.
(Dalje.)
Za ogrebanje rojev je Se eno orotljiče potrebno, kterega si čebelar vsak sam laliko naredi; namreč čebelarska žlica. Potrebna je posebno, če se roj vsede na tla k padli matici; ali če se vsede okoli debla kakega drevesa, v razrasteke vej, v kako mejo i. t. d. Za razne potrebe naj si čebelar naredi saj kake tri, štiri žlice razne dolgosti in velikosti; če jih tudi pri vsakem roju ne potrebuje, na sedem let vse prav pride; o času potrebe pa le vedeti česa človek potrebuje in zdihovati po tem, je nespametno in brez vspeha ter ne kaže umnega čebelarja.
Kadar gre čebelar roje ogrebät, naj ne pozabi dvoje matičnic v žep vtakniti. Večkrat ju človek potrebuje, kakor bi kdo mislil. Kdor prezimuje le kakih deset plemenjakov, se mu lahko prigodi, da se dva roja raznih matic vkup vsedeta, preden zainore čebelar zabraniti. Tii ni drtizega pomočka, če si hoče čebelar roja ohraniti, kakor naglo matici poiskati ter ju pripretf. Takrat še le matičnici iskati se včasih že zamore, naj večkrat pa ne. Če se v takem primerljeju čebele trdo vkup drže kakor v kepi ali klobčiču, naj jih čebelar kar prime in v vodo vrže, da se razpustijo ter zamore matici najditi iu rešiti. Čebelo naj strese na rjuho, prinese dva pripravljena panja ter v vsakega priperto matico dene; čebele se bodo večidel same mirno razdelile.
Da se pa taki primerljeji, s kterimi jo vselej sitnost, naj se tudi dobro raz-snidejo, ne bodo čebelarju večkrat prigodili, naj čebelar ne pozabi še prav potrebnega orodja pripravljenega imeti, da bo zamogel roj precej pri panju uloviti. Kazue naprave so zato umni čebelarji osnovali. Kmalo je kak ozek, 30 do 3(3 palcev dolg panj z dvema lesenima iu dvema žimnatima stranicama (namest žimnate je tudi vsaka pleteuica dobra n. pr. dratena ali kaka druga); kmalo je kak žimnat okrogel sak ali ravšel, kterega obročki na konceh iu na sredi odprtega drže; kmalo je spet navadna dolga vreča z redkega platna. Ne bomo jih dalje popisovali, in tudi ne priporočevali, ker mislimo, da so take naprave Čebelarjem sploh znane.
Da je pa vsakemu čebelarju njegova naj ljubša ter je od nje prepričan, da je naj boljša, tako dobro vemo. Zato le dostavijemo: Bodi naprava ta ali druga, da le svoj namen doseže, le tako bodi vsaka napravljena, da se k roječemu panju lahko pritisne in se ga dobro prime ter čebelam ne pusti prosto odletavati.
Naj več sitnosti ima z roji čebelar, če jih pri panju vloviti ne zna ali nima s čim in blizo nobenega drevja ni. Pred več leti mi je tožil čebelar, rekoč: „Rad imam muhe in težko bi živel brez njih, da bi le nikoli ne rojile ne!" Osupnjen ga gledam ter si mislim: Takega čebelarja pa še nisem naletil — Bog ima vendar čudne ljudi na svetu! Spoznal je moje začudenje ter pravi: „Vidijo, roje bi tudi jaz rad imel, ali nadloga je, da ni nobenega drevesa blizo razun visoke, obsekane smereke, ki pa moja ni; tedaj mi grč vsak roj na smereko, še večkrat pa na streho, ali v kako mejo in — preden ga potem vun dobim! „Svetoval sem možu kakor sem vedel in znal; vidil ga pa več nisem, tedaj tudi nevem kak vspeli je moj nasvet imel. K sreči takih krajev ni veliko; če bi pa še kateri naših bralcev v takih okoljšinah bil, naj še tu moj nasvet ponovim. Kakor že rečeno, roji niso zbirljivi; kadar se matica utrudi, se vsedejo, kamor ona sede; vendar navadno prav visoko ne sedajo radi, tudi na streho malokdaj gredč, bodi že opekasta ali slamnata; pač se vse to in še razno druzega primeri, pa vendar so to le primerljeji, le izjeme; rajši se vsedejo na vsako drevo, le oreha se jako rade ogibajo — ves čas svojega čebelarenja nisem več, kakor enkrat roja iz orehove veje ogrenil. V takem prostem kraju naj čebelar rojem kaj nastavi: kako suho drevo, kak visok kol, na kterega poprek drugi kol pribije. Na verhu in obeh konceh naj kole ovije s smerekovo, lipovo ali kako drugo lubadjo. Enako dobro je, če namest lubadi na konceh pri-biješ malo po strani viseče krhličke češpljeve, hrastove ali kakoršne sicer hočeš. Večidel zadostuje, če se močna prekla navprek v zemljo zasadi ter se na koncu kak čevelj širok podolgovat kosec kakoršnje koli lubadi obesi. Trije, štirje taki koli razne visokosti in roji bodo šli malokdaj na streho. Treba je tak roj berž ogreniti, ker nobene sence nima ter bi se znal kmalo predalječ preseliti. Tako sem vidil rojem blizo čebeljnaka tudi v takih krajih, ker drevje ravno ni bilo predalječ odstranjeno.
Z vlovljenimi roji se razno ravni Večidel jih devajo precej v čebelnjak na kraj, kteri jim je odločen. Drugi jih hladijo ter poškropijo z vodo; nekteri jih devajo do večera v hladen klet; spet drugi jih puščajo pod drevesom v senci, kjer sogaogrenili do večera, kar pa nikakor ni svetovati. Čebele začnejo letati pri žrelicu vun in noter, si kraj zapomnijo ter letajo še drugi, tretji dan okolj tistega kraja, dokler gredč v kak ptuji panj, ker za svojega ne vedajo in tako so za roj in za izrojenca zgubljene. Ce se pa panj kmalo proč vzame in še kaj čebel okoli leta, naj se čebelar ne boji za-nje, ker gredč spet v izrojenca nazaj, ki je čebel mnogokrat bolj potrebin, kakor roj. Naj več umnih čebelarjev roj, kadar se je vkup stisnil, kar je znamnje, da matico ima, pretrese v mu namenjen panj ter ga postavi v hladen klet do večera in potem v čebelnjak na odločen kraj.
Spet drugi pustijo roj v posodi, v ktero so ga ogrenili, ga brž v klet na hladen kraj postavijo ter ga še le o večernem hladu v pravi panj pretresejo in v čebeljnak postavijo. Naj že kdo ravnil po tem ali unem načinu — po svoji navadi, je zeb5 enako ; le roj iz veje naravnost v čebelnjak dejati, ali cel<5 ga na kraju, kjer se je bil vsedel, do večera pustiti, no moremo svetovati.	(Konec prih.)
f
Posebin primerljej.
Nekega dne pride k meni moj čebelar ter mi nek prvi roj zatoži, da je matico zapravil. Pri prvi priliki ga grčm pogledat s sklepom mu matico kakor že spet preskrbet. Pogledam naj pred, kako lčta; pa dalje ko ga gledam, bolj gotov sem bil, da ni brez matice. Naj mi čebelar še tak<5 zatrduje, da je gotovo nima, ostal sem neveru Tomaž. Vzameva ga iz čebelnjaka ter deueva na stol. Pa ni treba sumiti, da sva mu jih znanih pet in dvajset prisodila in odštela; ne, ampak pokrov vzameva proč, ter žačneva sat za satom za matico slediti. Zalege nima nikjer nobene poštene, le tu pa tam kak zalepljen piskerc, pa znabiti jih ni bilo čez petnajst čebelnih. Na nekem satu najdem matično zibelko bolj male velikosti, vse drugo pa je bila tako imenovana grbasta ali grčasta zalega, iz ktere se le mali troti izležejo. Matice iščeva naprej, pa nikjer je ni; moj čebelar se je že skrivaj malo muzal ter ponosen bil, da vendar kaj ve. Ees sem že mislil nehati; pa sem si spet mislil, če sem že večino satovja preložil, bom še malo število ostalih. In glej, na predzadnjem satu matico najdem lepo in veliko, kakor je vsaka navadna. Kaj je tedaj bilo storiti ? Ker je bil prvi roj in sem tiste čebele še le pred letom dobil, nisem mogel vedeti koliko je matica stara; kar je pri meni rojenih, se vč da za vsako shranujem rojsten list. Ker je bila očividno prestara, jo vjamem in odstranim. Trotovno zalego sem obglavil, panj zaprl ter ga v čebelnjak postavil. Moj čebelar je spet zmajval ter rekel, da naj boljše bi bilo, panju z zalego pomagati. Skoraj da mu priterdujem, al daljna poskušnja me je pa vendar le mikala. Zato pustim panj pri miru cel teden. Čez teden dni ga zopet odprem ter sat za satom pregledujem. Matico res najdem, al od zalege ni bilo ne sledu ne tiru. Čebel se ve da, je bilo čedalje manj in spet čebelar svetuje, mu kak sat z zalego pridati. Jaz od nekdaj radovedin, mu odbijem vse zahtevanje ter dam panju še teden odloga za poboljšanje. Čez teden pridem ter najdem v naj veče začudenje mojega čebelarja matico oplodeno in zalego o satovji v naj lepšem redu. Upam da bode panj kmalo okreval.
Kaj je torej bilo? kaj hoče druzega biti kakor matica je bila prestara; oplo-divno seme ji je pošlo, tedaj ni mogla druzega, kakor neoplodena jajčica zalegati in od tod grbasta zalega. Da ni bila kaka mlada neoplodena, je kazala njena podoba, še bolj gotovo pa tisto malo število celic, v ktere je bila še oplodena zalega zele-žana in matična zibelka. Mnogokrat sem že od tega bral, pa tako se sam prepričati» še nisem prilike imel.
Dopisa.
Iz Črnovrha nad Istrijo 26. Julija. Odkar nemškofrancoski lukamatija črez ljubljansko polje žvižga — pravijo naši ljudje — ne kaže več čebel tje na ajdino pašo voziti, ker v poprešnjih časih si so tam čuda dosti medü nabrale, zdaj pa navadno komaj toliko, da se preživč. Zatorej naši čebelarji svoje muhe na jesensko pašo rajši na Kras pošiljajo, dasiravno so lani tudi tam prav slabo opravili in vse stroške, katere jim je to prizadelo, popolnoma zavrgli, ker panjovi, namesto boljši i teži, so tam zaradi slabe paše sploh p« 5 funtov ložeji postali, eni pa celo lakote pomrli. Pa lansko leto je bila vsaj doma dobra paša; a letos je tudi doma slaba. Pri nas je letos sploh malo rojev, a še tisto, kar je, si ne more naprej pomagati. Ako bo
7*
torej tudi letos na Krasu slaba, nam bo s čobelorejo skoro obupati. Meni so moje čebelice, ki so v prijetnej vipavskej dolini prezimile, letos, dasiravno sem jim dragoceno nove panjove omislil, le po malem rojile, da pride na vsaki panj le po en roj. Rojenje to vršilo se je še precej zgodaj maja meseca in v začetku junija, pozneje pa sem ves čas rojev zastonj pričakoval ter še le dne 23. julija dobil spet enega — vnuka, pa nenavadno velikega. Za na Kras ne bo, si mislim, ker je tako pozen in lehko vsa paša mine, predno si satovje izdela. Vtaknem ga torej v nek nenavaden nov panj, katerega sem nalašč za poskušnjo si pripravil ter sklenem v jeseni in črez zimo doma obdržati ga, naj si že bo, kar koli, da le ne bom brez-vspešnib stroškov ž njim imel. Toda nek tukajšnji star čebelar mi je pravil, da se nisem prave «mislil. češ, da pozni, pa močni roji so pri dobrej paši ravno tako dobri kot zgodnji, ker pri dobrej jesenskej paši postanejo kar na enkrat polni meda in polni najlepšega satovja. Kadoveden vzamem čebelarske spiske v roke, kaj oni o tem pravijo in res tudi tam najdem to potrjeno. Ruski časopis „Nauka" na pr. o tem tako-le piše:
Zgodnji in pozni roji.
Rano vstaneš, rano poseješ, nikoli — kažut — ne pokaješ sja. Tako glasi se pregovor, in tako si hvalijo tudi navadni čebelarji (pčelarji) zgodnje roje, a učeni se s tem baliajo, kteri si prej izdela umetne roje (peregony). — Pa skušnja poka-zuje, da nijso vselej zgodnji roji in zgodnji pregoni najboljši, kakor tudi pridni gospodar posejavši žito svoje jako rano, ima večkrat slabši pridelek od tistega, ki se je bil s setvijo zakasnil. To se ne zgodi vselej, primeri se pa vendar večkrat.
Poznega roja, naravnega ali umetnega smo lehko veseli, če je le močan in velik, kajti pri prav dobrej paši naredi v enem dnevu več, nego zgodnji skozi cel teden. Razen tega so pri zgodnjem zaradi pomanjkanja živeža dostikrat mnogo muh pogubi, tedaj ga veliki poznejši v delu in zalogi medu premaga, zlasti ker zgodnji roj pri malej paši le bolj zalego dela, s katero ima pri poznejši velikej paši mnogo dela in zamude, a močni pozni roj no dopušča svojej matici velike zalege delati, ampak kar satovja uaredi, ga kar hitro sproti z medom zalije. Iz tega vzroka nij le zgodnji roj hvalevreden, ampak tudi pozni, pa močni in pred najboljšo pašo storjeni naravni ali umetni roj še največ hasna prinese zlasti tistemu, ki želi rajši veliko medu, nego veliko čebel imeti".
Tako ruski list. In ker se naš priprosti kmet in ruski list v svojej sodbi o poznih pa močnih rojih tako lepo slagata, sklenil sem tudi jaz svojega močnega vnuka na Kras poslati. Radoveden sem, kako mi se bo kaj obnesel. Pa svest si sem, da če mu paša ne bo posebno ugodna, dal mi bode v kratkem času namesto polno medu, le polno — smradu.
Kaj je boljši, prirodni ali umetni roj?
O tem predmetu imenovani ruski časnik pravi to-le:
Po mislili naših neukih ljudi umetni roj ne more biti dober, kakor nevčasno dete maloktero živi in kakor ne kaže izpod kokle jajce jemati, ga razbiti in lepo, zdravo pišče iz njega pričakovati. — Toda temu ny tako. Drugo je umetni roj, drugo nevčastno dete ali pišče. Ako bi kdo vzel satovje, na kterem je zalega, ter bi skušal iz njega nožičkom nogodne bčele izpraskati in umetni roj delati, bilo bi
to zares bezumno delo. Ako pa ti o pravem času vzameš matico in en del bčel, jili razdeliš v drugi panj in napraviš si umetni roj, je to, kakor da bi si razdelil svoj hlev in pregnal kravico s teletom iz ene strani na drugo. Je li to proti naravno ? Gotovo ne!
Dobe se taki kraji, kjer je malo upanja za naravne roje. Tam je treba delati umetne, kdor si hoče čebelarstvo razmnožiti. Pa tudi v dobrih krajih in pri velikem čebelarstvu je najboljše umetne roje ravnati in sicer zavoljo tega, da se roji ne mešajo, da ne utekajo, da nij treba za njimi po drevju spenjati se, niti se mučiti po plotih ali trnju, ali pa dragi čas s tem tratiti, da se dan za dnevom roj zastonj pričakuje, a nazadnje še nič ne pričaka ali pa kak prav pozen mali rojček, ki nij za nobeno rabo, da je gotovo vse zavrženo, kar koli se pri prevoževanju itd. zanj potrosi.	a. d.
Iz Nemške loke. Letos je vendar Bog tukajšDje čebelarje zopet skozi veliko okno pogledal. Po treh jako slabih letih smo letos s čebelami popolno zadovoljni, če bo še ajda kaj paše dala, bo toliko bolje; vendar če bi tudi te paše ne bilo, so čebele za zimo že dobro preskerbljene. — Mrličev pretečeno zimo ni bilo mnogo; jaz nisem imel nobenega. Roji so bili pa vendar precej kasni, ker prve roje so tii imeli še le v drugi polovici maja, naj več pa še le prvo polovico junija. Temu je bilo nekaj krivo spomladansko neugodno vreme; naj več pa menda to, ker nihče ni imel medu za polaganje na spomlad. Naši čebelarji čebelarijo večji-del le po malem; za to, če letina ni jako dobra, nimajo kje vzeti medü za pitanje; kupiti ga pa tudi ne morejo, ker jim še za druge reči denarjev manjka. Po predlanski jako slabi letini so si lani čebele, komaj toliko opomogle, da so bile za pre-zimovanje; vzeti ni jim bilo moč nič; razdreti kaki panj se je pa vsakemu škoda zdelo, ker smo jih tako silno malo imeli. Kakor pozno smo roje imeli, so veudar vsi jako dobri, celö najzadnji drujici. Meni so prvici liotli o začetku julija vnučiti; al ker vem, da so vnuki, kakor tudi izrojenci potem malo prida, posebno če so tako pozni, jim nisem pustil rojiti. Vzel sem zato vsakemu prvicu, ker so bili vsi polni, (nadelali so v 16 dneh panje od konca do kraja,) po dva do tri sate iz sredine panja, ter sem jih dal drujicem, ki somi bili za tako pomoč jako hvaležni; prodal sem jih namreč letos tako dobro, kakor še nikdar poprej. Imeli so po mojem ravnanji dovelj meda, in čebel, ker sem jim satje z zalego dal. — Mlade matice so bile pri oplodovanji letos srečne. Iz mojega čebelnjaka se je ena sama izgubila izrojencu, kteremu sem pa z mlado zalego hitro pomagal. Rojev je pa tukaj zopet letos mnogo pobegnilo v gojzd. Ali to ni čuda, ker čebelarji starega kopita pustijo roj viseti po par ur na veji, pa tudi celi dan; če ga pa ogerne, pa odpert panj pusti do večera na drevesu; češ da se mu kaka čebelica ne bi zgubila.
Naj povem še to novico, da se mi je posrečilo 10 novih čebelarjev obuditi, ki so se vsi poprijeli novih panjev s premičnimi satniki. Pričeli so sicer z malim, ali ker imajo vsi veselje in dobro voljo, se je nadjati dobrega napredka. V naši vasi nas je zdaj 10 čebelarjev, pa le eden se derži starega kopita, in ta jo ud čebelarskega društva. V bližnji okolici so tudi trije čebelarji, ki so se poprijeli novih panjev, tako da nas je zdaj tii dvanajst ki čebelariino po novem načinu.
Stvar je tedaj dobro pričeta! ali novincem bi bilo treba dobrega vodnika, drugače se lahko zgodi, da ko pridejo v kako zadrego, iz ktere si sami pomagati ne vedč, in pravega vzroka nezgode ne najdejo, vržejo vso krivdo na nove panje,
ter se povrnejo k staremu šlendrijauu. Saj tako še olikani gospodje delajo, kako bi ne bilo kaj tacega pričakovati od priprostega kmeta. Naj bolji vodnik za slovenske čebelarje je gotovo naša Čebela, žalibog da za Hočevarje ni.
Tudi v Dragatušu sem vidil letos pri g. učitelju, in v farovžkem čebelnjaku panje s premičnimi satniki, le malo preveliki so se mi zdeli.
Pri bližnjemu sosedu farovža sem pa zapazil še slamnate košare, in takih je menda tam naj več. Ker je Dragatuški gospod učitelj ves vnet za napredek čebelarstva, je upati da bo tudi sosede kmalo spreobernil.
Naj omenim tu še neke rastline, ki daje čebelam veliko in dobre paše. Ta je: tkavska ščetica (Weberkarde.) Na šolskem vrtu sem imel letos polno gredico te rastline, ki ne ponuja le kmetu lopi dobiček, ampak tudi čebelarju. Ščeti so pričele konec junija cvesti in še zinerej cvettf. Od jutra do večera pa mergoli po njih vse poluo čebel, ki nabirajo mčd in obnožje. Ker ščetice jako dolgo cveto in o takem času ki po navadi druge paše ni, bilo bi za čebelarstvo jako važno, ko bi se ta rastlina tudi pri nas sadila. Na Štajarskem sem vidil cele njive ščetic, in neki gospod mi je pravil, da ima navado dati siromašnim ljudem njivo s to rastlino v skerb proti temu, da delita potem pridelek ter da sta vselej oba z dohodkom zadovoljna. Glavice se menda vselej lahko prodajo.	A.
O 22. občnem zborovanju čebelarjev avstrijskih in
nemških v Lincu.
Da bode zborovanje od 17. do 20. soptempla t. 1., je bilo že v zadnjem listu naznanjeno. Naj povzamemo glavne reči iz zborovalnega načrta (programa), ki nam je ravno došel.
Vpondellk 17. septembra:
Sprejem došlih čebelarjev po zborovalnem odboru. V mestni hiši delenje listnic za stanovauje. Na večer o 7. uri prijazin shod zborovalcev na vrtu pri „Zlatem čolnu" („goldenen Schiff") z godbo.
V	tvovek 18. septembra :
Do 9. ure: Pregledovanje čebelarske razstave.
O 9. uri: Začetok in pozdravljenje čebelarjev po predsedniku in deželnemu glavarju dr. Moricu Eigner-ju; volitev raznih odsekov, zborovalne obravnave.
Popoludne o 2. uri: Skupni obed zborovalcev.
Popoludne o 5. uri: Sprehod na „Freinberg", razgled po Donavski dolini in potem vrnitev v mestu.
Na večer o 8. uri: Na čast gostev petje udov raznih pevskih društev z vojaško godbo.
V	sredo 19. septembra:
O 9. uri do 2.: Nadaljevanje obravnav čebelarskih reči. Izvolitev mesta za 23. občni zbor prihodnjega leta.
Popoludne o 4. uri: Razdelitev pripoznanih premij, izsrečkanje nakup-Ijenih reči.

O 5l/2 uri: Obiskovanje raznih znamenitih krajev.
Na večer o 8. uri: Prijazen shod ali na vrtu ali v pokritih prostorih, kakor bode vreme, z godbo.
Cetertek 20. septembra:
Zjutrej o 3. uri in 55 min: (Mogoče, da tudi malo pozneje.) Izlet po ces. Elizabetni železnici v Gmunden; prihod tli o 8. uri, okrožna vožna po jezeru „Traunsee" s parnikom. O 8. zvečer vrnitev v Line.
Častitim gostom bode ves čas zborovanja vedno odprt vstop in pregled raznih mestnih in drugih naprav n. pr. muzeja, c. kr. gimnazije, obrtniškega muzeja itd.
Da se čebelarjem zarad daljnega potovanja stroški zmanjšajo, je zborovalni odbor vodstva raznih železnic prosil za znižanje cene popotnikom samim in za poslane razstavne reči. Do zdaj so naslednje železnice znižano ceno dovolile:
A. Prosta vožnja:
1.	Ludvikova železnica na Bavarskem v Norimbergu od 14. do 23. septembra.
B. Prosta vožnja nazaj:
2.	C. kr. Duks-Bodenbach-ska železnica v Toplicah od 15. do 23. septembra;
3.	Halberstadt-Blankenburg-ska žel. v Blankenburgs) ^ ^
4.	Dortmund-Gronav-ska žel. v Dortmundu;	/ 0 ' 0
5.	Krefeld-Kempen-ska žel. v Krefeldu; \
6.	Pfalc-iska v Ludwigshafen-u; J od 12" do 2G" septembra.
C.	Vožnja v drugem razredu, za plačo tretjega rasreda ali, v tretjem
razredu za plače četrtega razreda sem ter tje :
7.	Buštehrad-ska v Pragi od 10. do 25. septembra;
8.	Kralup-Praška v Pragi „ 17. „ 23. „ in
9.	C. kr. češko-severna (Böhmische Nordbahn) v Pragi od 15. do 25. sept.
D.	Vožnja v drugem razredu za plačo tretjega razreda, ali v tretjem za
polovico plačo druzega razreda sem ter tje:
10.	Kašav-Oderberg-ska od 14. do 23. septembra;
11.	C. kr. Franc-Jožefova „ „ „ 25. „
12.	„ „ ces. Elizabetna „ 15. „ 22. „
13.	„ „ severno-zahodna „ 10. „ 25. „ in
14.	„ „ priv. državna železnica (Staats-Eisenbahu) od 12. do 25. septembra.
E.	Vožnja sem ter tje v drugem razredu za enkratno plačo prvega razreda, ali pa v tretjem razredu za enkratno plačo druzega razreda. Velja za
osem dni.
15.	Gradc-KMach-ska žel. in rudnarskega društva;
10. C. kr. Lvovska-Ornovitz-Jassy-ska žel. od 13. do 24. septembra le za vožnjo V drugem razredu;
17. C. kr. Galicijska Karol-Ludevit-eva od 10. sept. do 10. oktobra le za Vožnjo v drugem razredu.
F.	Znižanje cene za 33'/, odstotekov za vožnjo v drugem in tretjem
razredu so dovolile:
18.	C. kr. Forarlberg-ska železuica od 12. do 26. sept;;
19.	Donav-Dravska žel. od 10. do 25. sept. ;
20.	C. kr. Češka zahodna žel. od 15. do 22. sept. in
21.	„ „ pri v. Južna žel. od 1-1. do 24. sept.
G.	Za vožnjo prvega razreda proti plači druzega, in za vožnjo druzega
razreda proti polovični plači prvega razreda:
a)	Na vseh društvenih ladijah Avstrijsko-Ogerske države;
b)	C. kr. priv. Donavska družba za parnike od 10. do 25. sept.
H. Za vožnjo sera tertje po 2.4 kr. v srebru od osebe in kilometra v drugem razredu in po l.G kr. v tretjem razredu:
22.	C kr. priv. Rudolfova železnica od 14. do 24. septembra.
Za neprodane razstavne čeb. reči dovolijo voznine prosto vožnjo nazaj:
C. kr. priv. Elizabetina železnica in i , „„ , ,
r . , .. , , , , , > do 30. Septembra; „ „ „ Avstrijska državna žel. /
„ „ „ Evov Črnovička do 10 oktobra;
,, „ _ Galicijska Karol-Ludevit-ova žel. ih\	, . , , , 0 ,, .
> od 1. septembra do 8. okt. in
„ „ „ Južna zelezmca /	r
„ „ „ Rudolf-ov-a žel. do 10. oktobra. *)
Opombe: 1. Za vožnjo po znižani ceni je potrebno, da vsak potnik prejme in pokaže svoj legitimacijski list železniškim vradom, kadar na železnico stopi in tudi če sicer kterokrat zahtevajo.
2.	Take legitimacijske liste se od zdaj zanaprej dobivajo pri opravilnem vradniku gosp. Karol Folc-u v Lincu (mestni hiši,) če se mu za-njo stroškov prosto pošlje 2 gld. a. v.
3.	Naj bi kdo želil, mu legitimacijski list prav radostno preskrbi (brez stroškev) vredništvo „Slov. čebeleLe prosimo naj se prošnjiki nemudoma oglasijo ter pošljejo 2 gld.; ker pozneje bine mogli več postreči.
4.	Mnogo reči bo nakupljenih za izsrrečkanje med zborovalce. Cena sreček je nastavljena po 30 kr. a. v. Dobivale se bodo gotovo tudi o začetku zborovanja.
5.	Kdor želi kaj v razstavo poslati, mora razločno pisati ime, stan in stanovanje razstavljevalca. Na razstavno reč naj tudi zapiše, Če jo prodd in po kaki ceni. Poslano mora biti zadosti zgodaj, da tja dospe saj 11. septembra dopoldne.
Več vodstev nemških železnic, ki so sicer ravno tako, kakor avstrijske znižano ceno dovolile, tu navoditi se nam nepotrebno zdi, ker tje grede bo šel od nas tako vsak potnik po našeh železnicah; kdor bi se pa hotel jih poslužiti nazaj gredo, bo v Lincu vse izvedil.