P a š n i k. Knjige, naj zvestejši prijatli! — Čul sem že marsikterega učenjaka, pa tudi kakega drugega pridnega bravca, ki je rekel: jpKnjige so nii naj ljubši prijatli, ki je imam". — In res, — te besede niso prazne, ampak skozi in skozi gola resnica. Komu bi tudi mogli knjige bolje primerjati, kakor prijatlom, od kterih imamo vse to, kar od pravega prijatla pričakujemo, želimo in zahtevamo. Knjige nas podučnjejo, tolažijo in kratkočasijo; — one store, da se solzimo, ali radujemo, knjige nas krepe za delo, pa nas tudi večkrat zazibljejo v sladko spanje. — Knjige govore, kedar hočemo, — molče, kedar hočemo, — pridejo, kedar je pokličemo, — gredo, kedar se jih naveličamo. Knjige prenašajo voljno, naj je grajamo ali hvalimo; — oblačijo se po naši volji, — ne ganejo se iz mesta, dokler se nam ne zljubi, — imajo jezik za zobmi, — jim ni mar niti za čast, niti zastan, ampak ostanejo po več stolotij, kakor so bile. Ako v svoji sivi starosti nimajo več zmožnosti, da bi se krepko ustavljale neprizanesljivemu zobu čaisa, imajo pa vendar še zmiraj dostojnih moči, iz kterih si motamo in stvarimo zopet druge — enake prijatle. /t>. TomHc. Kdo zna odgojevati? Veliko se piše in se je že pisalo o odgoji v našera listu, kteri v resnici v tej zadevi donaša verle spise. Rešila so se že marsiktera vprašanja prav dobro. Xaj bo tudi meni dovoljen prostorček, da vprašam: ,,Kdo znaodgojevati?" To je vprašanje, ktero na vse strani dobro rešiti, ni v naši slabi človeški moči! Zarad tega odgojevati znasama sveta Ijubezen — duh tisti, kteri je že v začetku sveta plaval nad neizmernimi vodami, in ki je po razdeljenji vode v morja, reke, potoke in studence vstvaril zmožne stvari, kterimje mogoče sprejemati milost božjo. Vendar pa, da se razvijajo duševne in lelesne niočiv vsakeni oziru, potreba je tudi človeške umetnosti. Znano je , koliko se je že o tetn storilo ne le v novejših, anipak že v starih časih; napredek je bil vsestranski; v resnici prav pa se še ni nikdar odgojevalo; vselej seje tii ali tain kazalo še kaj pomanjkljivega. Odgojnik je podoben marljivemu vertnarju, kteri pridno in skerbljvo priliva cvetici, da se ne posušu V naši moči je le, prilivati mladeniu sercu redivne hrane, da ne zvene , da se ne posuši; rast, ta pride iz naj veličastnejšega vira, iz s vete Ij ubezn i. Da pa odgojnik saj toliko koristno odgojuje, kolikor je v njegovi moči, treba mu je raznih lastnosti. Perva in zeld veIjavna je marljivost. Odgojnik mora biti podoben delavni mravlji, ktera od jutra do večera pridno dela in si nabira hrane za zimo. Tako oiora tudi odgojnik biti marljivi nabiravec pravega dušnega življenja, in se ne sme vstrasiti nobene sile, če tudi včasi divja vihar, da hoče vse podreti, kar je sozidal s potom in trudom. Odgojenec naj se napeljuje k imenitni misli, da prične spoznovati, da je odgojnik le orodje v roki božji, in kako zeld so srečni tisti otroci, kleri to zapomnijo in pohlevno stopajo po stezi prave sreče in pravega veselja. V resnici, take otroke smemo in inoramo imcnovati presrečne. Namestnik božji je odgojnik pri otrocih; da pa toliko veselejše oprcvlja svojo nalogo, niora biti prešinjen s pravo keršansko odrejo, napolnjen s sveto vero, brez ktere se misliti ne more, da bi mogel kdo prav odgojevali. Lepa lastnost prave odgoje na dalje je nagnjenje in ljubezen do odgojencev. Kako bi bilo vendar niogoče brez ljubezni kako reč prav storiti, brez nagiba kaj dobrega pričakovati? Kako bi vendar ruati mogla svoje dete prav izrejati, ako bi ga ne ljubila in ne imela materinskega nagnjenja do njega ? In ravno iz materne Ijubezni moremo dokazati, da je Ijubezen in nagnjenje zelo potrebno k odgoji. Kar je mati v mlado serce zasadila, ostane kakor naj imenitneji spomin, naj dražji zaklad, ki ga ne more sovražnik končati. Ako je mati napolnjena s pravim keršanskim duhom, tudi mlado serce napolnuje z dobrim duhotn. Prava odgoja uiora vedno imeti pred očnii, kaj in zakaj je človek na svetu, kako mu je .nogoče svoj namen prav doseči, —kaj pripomore k temu natora, kaj milost božja, kaj človeška moč, ktere zapreke se morajo odvračati, in ktera sredstva moramo rabiti, da dosežemo svoj pravi naiuen i. t. d. Kar zadeva odgojnikov značaj, je saino ena podlaga, in ta je resnična, nehlinjena pobožnost. Iz te se potem izteka serčna ljubezen do otrok, veselje do mladinske izreje, nevtrudIjivo poterpljenje z njihovimi slabostimi in napakanii, prijazna resnoba; in kdor zna berzdati njihovo samopašnost in krotiti mlado termo, si ne pridobi samo Ijubezni, ampak tudi spoštovanje. Potreba je tudi, da odgojnik samega sebe dobro čuva, da je njegovo serce prosto od hudih strasti in da je- vedno dobre volje — in tako preniišljeno hodi po lepi, akoravno marsikterikrat ternjevi poti, in doseže lepo plačilo, h kteremu s dobro vestjo more reči: ,,DelaI in pridelal sem". Odgojnik torej brez milosti božje nič ne opravi. Kdor nima božje iskre v sebi, ni nikdar odgojnik, anipak le najemnik; najemnik pa nikakor ni za odgojo; pri tej mora le kraljevati zvesti pastir z Ijubeznijo, prijaznostjo in sladko nado, da po setvi pride vendar le enkrat žetev, ako ravno znabiti pozno. Srečen tisti, kteri je zvesto in pošteno sejal, veliko veselejše bo žel. Na dalje je voščiti, da odgojnika vedno spremljajo lepi zgledi, in pervi je gotovo ta, da je vterjen v resnicah svete vere; o tetn se nikdar ne sme pustiti prekaniti, ampak povsod očitno kazati, da je sveto vero prejel od katoliške matere, in da je nikdar več ne popusti. Ua si pa odgojnik vedno bolj prisvoji imenovane lastnosti, naj dobro prevdari človekov namen, posebno pa svojega odgojenca, kteri ima še disto obleko nedolžnosti. Kakor v tamni noči mirno zvezdice migljajo, kakor bi bile večne lučice, ktere gorijo pred prestolom božjim, ravno tako se svetijo iz pregrešne zemlje proti nebeškemu oboku duše nedolžnih otročičev. Odgojnik naj nikdar ne pozabi, kaj pravi zveličar o nedolžnih otrocih, da, kdor enega malih sprejme, njega sprejme. Zadnjič naj mirno pogleda sad, kterega mu donaša žetev, akoravno je trud njegov le pičlo poplačan, večkrati tudi morda z nehvaležnostjo ; naj se tega ne vstraši, saj je wnehvaležnost plača sveta". Gotovo bo kje drugod prejel vrednejše plačilo. Vsa nada je le pri otrocih; ako so ti dobro odgojeni, bodo tndi gotovo njihovi potomci, in glej sad, kterega je zasadil pridni odgojnik v mlado serce! Prava odgoja je v resnici lepa cvetica, ktera vedno vonja in neznano prijetni duh razširja v svojem okrogu. j. VaiH.