LETO XII. ST. 10 (590) / TRST, GORICA ČETRTEK, 13. MARCA 2008
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
Uvodnik
Danijel Devetak
Multitasking in post
u ■ Multitasking" je izraz oz. pojem, ki ga ^1 verjetno le malokdo pozna, čeprav to, kar ■ ■■pomeni, ni skoraj nikomur tuje. Malokdo, ki je neizbežno vprežen v ritme današnje družbe, si namreč lahko privošči, da ne bi bil - multita-sker.
Beseda izvira iz angleščine, poslovenili bi jo lahko z "multiprogramiranje", izvorno pa ima opraviti s svetom informatike. Operativni sistem s takimi značilnostmi omogoča računalniku, da izvaja več programov oz. procesov v istem trenutku. Multita-sking je zato v bistvu lastnost nekoga ali nečesa, ki dela več stvari hkrati. Multitaskerje, kdor se npr. med vožnjo pogovarja po mobiju, zraven izbira glasbo na prenosnem mp3 predvajalniku, spreminja cilj na satelitskem navigacijskem sprejemniku in briše zamegljene šipe; ali kdor kaj piše na računalnik, kot to delam sedaj jaz, pa med enim stavkom in drugim pregleda elektronsko pošto, odgovori na telefonski klic, ob tem pošilja faks, takoj zatem še sms-sporočilo ženi in hrustlja jabolko. In piše dalje... Vsi, še zlasti mlajši, pripadniki "web generacije", s(m)o obenem "tvorci in žrtve" takega stila življenja, v katerem je vse več elektronskih pripomočkov, ki delajo naše življenje sicer udobnejše, konec koncev pa nam jemljejo sapo. Vprašanje je, kako se spreminjajo naši možgani spričo dejstva, da smo vse bolj vajeni delati več stvari hkrati, da nas v istem trenutku bombardirajo različni impulzi in informacije, besede in podobe. Ameriški raziskovalci so ugotovili, da take življenjske navade z leti povzročajo hude težave pri koncentraciji in spominu. Vedno težje nam je misliti na eno samo stvar, delati - dobro - samo eno stvar. Nevrologi vedo povedati, da so možgani sicer mogočna "električna centrala", ki pa ima svoje meje: ne morejo biti stoodstotno koncentrirani na dve stvari hkrati. Med študijem ne moremo aktivno spremljati televizijske oddaje: pozorni bomo ali do knjige ali do televizije. In vendar drugi strokovnjaki trdijo, da ne gre za prekinjanje nekega procesa, ampak za ustvarjalno "sodelovanje" na več nivojih, saj je marsikateri multitasker pravi genij, hiperaktiven in učinkovit, sproščen in zadovoljen, da je tak. Znanost očitno še ni izrekla soglasne sodbe, upravičeni pa so številni pomisleki. Znano je, da se je človeška miselnost zlasti od razsvetljenstva dalje korenito spremenila, saj je vedno bolj dovzetna za analitično, logično in tehnično razmišljanje, vedno manj pa za sintetično, intuitivno in duhovno razsežnost. Naši možgani so se spremenili, ugotavlja t. i. stroka; zato marsikdo napoveduje, da bo tudi ritem današnjega življenja posegel v našo gensko zasnovo, spremenil mentalne procese spoznavanja in razmišljanja.
Kaj ima to opraviti s postom? Verjetno ni slučaj, če je sveti oče, prefinjen izobraženec in človek jasne misli v družbi, v kateri prevladuje šibka in pošteno zmedena misel, letos predlagal poseben post. Odrešenje ni nekaj avtomatičnega, kar bi samo od sebe doseglo vsakogar, je poudaril. Če je prav, da se v času pred Veliko nočjo zdržujemo hrane, je tudi prav, da se zdržimo "besed in medijev". Potrebujemo prostor, kjer bi nas podobe stalno ne bombardirale. "Ustvariti moramo prostor tišine, da bi se naše srce spet odprlo pravi podobi in pravi besedi". Hedonističen in potrošniški način mišljenja ni samo "zunanja grožnja", je dodal pred nekaj dnevi, ampak je prisoten tudi znotraj Cerkve same, saj izkrivlja vero in posledično vsakdanje obnašanje vernikov. Kultura podobe nas pogojuje, nam vsiljuje protislovne vzorce, sili nas v praktično zanikanje Boga. "Tok takega prevladujočega mišljenja nosi vernike in tudi njihove pastirje naproti površinskosti in egocentrizmu".
Torej post podob in besed. Če zmoremo, si privoščimo tišino, ki vzpostavlja ravnovesje; tisto ravnovesje, ki ga vsakdanji hrup s preveliko lahkoto skali. Da bomo čez dober teden tudi mi obstrmeli pred odvaljenim kamnom in rekli: "Zares je vstal"!
• V	-i	«	=
iftlL |J U J:	rnM	rni±
Solisti, zbor in orkester SNG Opera in balet Ljubljana Dirigent: LorisVoltolini
■H glasbena mti matica
GLASBENI SPLETI
KONCERINA SEZONA 2007/08
OPERNI GALA Arije in zbori italijanskega verizma
V torek, 18.marca 2008 ob 20.30 v Kulturnem domu v Trstu (ulica Petronio 4)
Info in rezervacije: Glasbena matica Trst
tel, št. 040 418605 (od pon, do pet, z urnikom 10-12)
GORICA
Direktor RTV Slovenija Jože Možina gost krožka Anton Gregorčič
Slovenski medijski prostor in potreba po medijski strategiji našega prostora
V veliko čast nam je bilo, da smo imeli v ponedeljek, 10. marca, v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici v gosteh direktorja RTV Slovenija Jožeta Možino. Na pobudo krožka za družbenopolitična vprašanja Anton Gregorčič je v pogovoru, ki ga je vodila časnikarka Erika Jazbar, povedal marsikaj zanimivega o t. i. nacionalki, njenem razvoju od ustanovitve do današnjih razmer in prihodnjih izzivov, ki jih prinaša digitalizacija, pa tudi o prisotnosti manjšinskih problematik v njenih oddajah. Slovenska tv je za slovensko narodno skupnost v Italiji izrednega pomena, je uvodoma povedal Marjan Terpin, predsednik krožka in član programskega sveta RTV. In vendar, je ugotovil, imamo vtis, da se je po letu 1991 zgodil pravi "cirkus", čeprav se vsi dobro zavedamo, kako težko je v Sloveniji postaviti na noge televizijo, ki bi bila demokratična, svobodna in primerljiva drugim evropskim. Kot "glavni akter slovenskega medijskega prostora" je Možina - rojen leta 1968 v Dobravljah na Vipavskem, družinski oče, po formaciji zgodovinar in
znan kot prodoren raziskovalni novinar, na čelu televizijske hiše od aprila 2006 - najprej spregovoril o strukturi RTV, ki ostaja s svojimi 2200 zaposlenimi in kljub krčenju števila novinarjev še vedno velik birokratski aparat. Medij je bil ustanovljen z režimom, ki je bil tudi glavni "indoktrinator politike".
Imeli pa so tudi "veliko dobrih ljudi, ki so ustvarjali presežke in si upali delati po svoji vesti, avtonomno". Razmere so se začele spreminjati konec 80. let, ko se je RTV začela navajati demokratizaciji. Ključno vlogo je odigrala, ko je odločno pripomogla k plebiscitu za Slovenijo. V drugi polovici 90. let je medij doživel krajši "retrogradni proces", "zdaj pa smo pod velikim udarom". In vendar, je poudaril Možina, ki je zadovoljen z dosedanjim opravljenim delom, "v teh slabih dveh letih nismo cenzurirali nobenega prispevka". Javna televizijska hiša je nekoliko stopila v krizo, ko je Slovenija razmeroma nekritično spustila na trg komercialne televizije z njihovo ponudbo, ki slovenskim gledalcem ni prinesla nič kaj koristnega; trenutno RTV dobro zdrži konkurenco in se s kakovostnimi programi uspešno postavlja proti komercialnim hišam.
Med slovenskimi novinarji so tudi "špice", dobri posamezniki, je direktor odgovoril na vprašanje o kakovosti časnikarjev; vidi pa se, je dodal, da po osamosvojitvi ni prišlo do vrednostnega reza in kadrovskih zamenjav. Problem je tudi ta, da ni časnikarske zbornice, zato je "v Sloveniji vsakdo lahko časnikar, poklic je razvrednoten, novinarji pa so podvrženi političnim in komercialnim lovcem". Pritiski na medije so močni in prihajajo od vsepovsod, "mi pa jim ne popuščamo, če se nam pritožba ne zdi utemeljena". Mag so "dobesedno pomendrali". Politika je le še "služabnik kapitala,
ki vedno bolj oblikuje oblast in vlado".
O zamejskih stvarnostih RTV malo poroča, je priznal Možina, saj "je težko prepričati urednike", ki jim gre za to, da bodo oddaje gledane. In vendar "počasi se bo zmehčalo, bodite nestrpni”! Naš mali narod si ne more privoščiti, da bi ostajal še naprej centrističen. Načelno sodelovanje z italijansko televizijo je kar dobro, v praksi pa se pogosto zatika. Publika je z velikim veseljem sprejela vest, da je RTV podarila slovenskemu deželnemu sedežu RAI 300 minut otroških risank. Sicer pa ostaja odprt problem vidljivosti RTV v nekaterih krajih naše dežele, ker "manjka konsenz italijanske strani”, čeprav je ta vidljivost zakonsko zajamčena. Slovenija je do manjšin v svojih mejah zelo pozorna; prav bi bilo, da bi se podobno obnašale tudi sosede. Možina, ki je navedel še veliko zanimivih podatkov o svojih raziskovalnih dokumentarcih ter drugih dokumentarnih in otroških programih RTV in njihovi gledanosti, je z veliko odprtostjo odgovarjal na vprašanja, sugestije in tudi kritike navzočih. Iz razprave je izšlo, da Slovenci v FJK želimo, da bi bila RTV dostopna vsem nam (D. Štoka), manjka pa nam medijska strategija našega prostora, ki se spreminja in ni več tak, kot je bil (R. Pavšič). Možina je pripomnil, da mora taka strategija nastati znotraj manjšinske skupnosti. Sam to pričakuje in bo v odboru rade volje sprejel katerikoli predlog. Sicer pa "čakam žive novice”.
Svet okrog nas	glas
Novi deželni statut in zakon o furlanščini
Oživljene centralistične
Koper	_	\o •
Predstavitev monografije	težnje
Osimska pogajanja
13. marca 2008
V Kopru so v četrtek, 6. marca, predstavili monografijo Viljenke Škorja-nec z naslovom Osimska pogajanja. Na predstavitev povabljeni profesorji zgodovine so bili enotnega mnenja, da je delo natančna študija ozadja osimskih pogajanj z uporabo še neraziskanih arhivov, ki pomeni pomembno osvetlitev dogodkov ozadja nekega političnega procesa.
Predstavitev knjige je pripravilo Znanstvenoraziskovalno središče Univerze na Primorskem. Zgodovinar in profesor Egon Pelikan je ob predstavitvi monografije spomnil, da so bili osimski sporazumi podpisani 10. novembra 1975 med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Republiko Italijo v italijanskem mestu Osimo blizu Ancone. Z ratifikacijo v obeh parlamentih so stopili v veljavo 11. oktobra 1977. Kot je dejal, so bili sporazumi vzporednica evropskemu dogajanju o varnosti in sodelovanju v Evropi.
Monografija Viljenke Škorjanec je po besedah Pelikana precej natančna študija	o
ozadju osimskih	po-
gajanj, pri čemer naj bi imela avtorica srečo, da je prišla do neraziskanega arhiva, kar pomeni pomembno osvetlitev dogodkov ozadja nekega političnega procesa. Monografija po njegovih besedah tako omogoča vpogled v nekaj, kar do sedaj ni bilo jasno raziskano.
Kot je Pelikan spomnil, je bila meja med takratno Jugoslavijo in Italijo z osimskimi sporazumi dokončno začrtana, osimska pogajanja pa so bila tajna, kar daje pričujoči monografiji še posebno noto. "Lahko rečemo, da bi brez osimskih sporazumov tudi kasnejša slovenska osamosvoji-
tev potekala v veliko bolj zapletenih zunanjepolitičnih okoliščinah, vse do možnosti, da do nje morda lahko ne bi prišlo", je dejal Pelikan.
Zgodovinar in profesor Dušan Nečak je monografijo označil kot pozitivistično deskriptivno v najboljšem pomenu besede, saj naj bi podajala vrsto podatkov in odgovorov na številna vprašanja. "Niza dejstvo za dejstvom, vse pa je naslonjeno na primarne arhivske vire", je dejal. Avtorica je po njegovih besedah uporabila tudi zasebne vire in vire obeh pogajalcev jugoslovanske strani, Miloša Miniča in Borisa Šnuderla.
Jugoslovansko-italijanska pogajanja v letih 1974 in 1975, po katerih je prišlo do osimskih sporazumov, so po njegovih besedah dokončno določila mejo
med državama. Šlo je za mejo, ki je bila od leta 1954 z londonskim sporazumom sicer dorečena, z italijanske strani pa do osimskih sporazumov nikoli dokončno priznana. Z določitvijo meje pa je prišlo tudi do zelo jasnega popuščanja napetosti med vzhodom in zahodom, še posebej, ker je bilo to v kontekstu evropske konference o varnosti in sodelovanju", je še povedal.
Po njegovih besedah knjiga Škorjančeve ne prispeva le k razumevanju slovensko-jugoslo-vansko-italijanskih odnosov,
temveč tudi k razumevanju slo-vensko-hrvaških odnosov v drugi polovici 20. stoletja. Delo naj bi imelo tako tudi aktualno-po-litični pomen. "Osimski sporazumi niso le temelj odnosov s sosednjo Italijo, temveč se lahko po pristopu in po metodologiji pogajanja uporabijo tudi za pogajanja o drugih mejnih vprašanjih, še posebej med Slovenijo in Hrvaško", je prepričan Nečak.
Zgodovinar in profesor Božo Repe se je dotaknil objave diplomatskih dokumentov in obravnavanja diplomatske zgodovine. "Mi nimamo neke sistematične diplomatske zgodovine in sistematičnega objavljanja virov, v svetu pa je to zelo razvito. Zato je pomembno dejstvo, da je Skorjančeva svoje raziskovanje usmerjala skorajda izključno v to
tematiko", je dejal.
Škorjančeva je na predstavitvi povedala, da je modro podlago na knjigi izbrala, ker je Slovenija z osimskimi sporazumi dobila morje. Dejala je, da so odnosi med državama v pogajalskem procesu nihali "korak naprej in dva nazaj".
Sama monografija po njenih besedah temelji na dokumentih osebnih arhivov, ki pa so pravzaprav državni arhivi. Tedanji zunanji minister Miloš Minič jih je hranil, danes pa so v arhivu v Beogradu. Arhiv Republike Slovenije je spomladi 2006 pridobil kopije do sedaj nedostopnih dokumentov osimskih pogajanj iz diplomatskega arhiva ministrstva za zunanje zadeve Srbije in Črne gore, ki jih je avtorica pred objavo knjige, kot je pojasnila, tudi pregledala. Zaradi zgodovinske korektnosti se je odločila za objavo virov, ki so bili prvotno javnosti zakriti.
Avtorica je še pojasnila, da je šlo pri osimskih pogajanjih pravzaprav za dvojna tajna pogajanja; državna diplomatska tajna pogajanja in za možnost posebne oblike pogajanj izven uradnih okvirov. Leta 1973 so se tajna diplomatska pogajanja neuspešno zaključila, leta 1974 pa se je vodja italijanske krščanske demokracije Giulio Andreotti javno opredelil za sklenitev sporazuma z Jugoslavijo. "Ocenili so namreč, da nerešeno vprašanje meje škoduje globalni italijanski politiki", je še dejala Škorjančeva.
STA
V zadnjem desetletju poteka v Italiji živahno razpravljanje o nujnih institucionalnih in drugih reformah, ki naj zajamejo predvsem nove, drugačne odnose med javnimi ustanovami in državljani. Pogoj za uresničitev tega je predvsem izvedba decentraliziranj a tako politične oblasti kot opravljanja javnih storitev na raznih po-dročjih in na ravneh. V zvezi s tem mediji in politiki najpogosteje uporabljajo izraz avtonomija. Spomnimo naj samo na zahtevo po davčni avtonomiji krajevnih ustanov s posebnim poudarkom na avtonomnih dežalah.
Slednje bi morale že po definiciji poosebljati najvišjo stopnjo samostojnega upravljanja javnih zadev na svojem ozemlju po načelu subsidiarnosti, seveda v okviru skupne države. To načelo sicer vsebuje že sama ustava, vendar se dejansko s težavo uresničuje, ker je sama struktura italijanske države centralistično urejena in je zato pozorna na vse pojave in težnje "avtonomnih dežel" po pridobitvi po eni strani večjih pristojnosti, po drugi strani tudi ustreznih finančnih sredstev.
Zgovoren in poučen primer je, recimo, sedanji odnos do avtonomne dežele Furlanije-Julijske krajine, ki ji je bila priznana v ustanovnem ustavnem zakonu "posebna avtonomija". Dobro vemo, kako se je doslej ta avtonomija tolmačila omejevalno s strani osrednjih državnih oblasti in institucij. Konkreten aktualen primer je osnutek novega deželnega statuta, ki ga je v začetku leta 2005 odobril deželni svet, in nedavno sprejetje deželnega zakona o ovrednotenju furlanskega jezika v šolah in v javni upravi. Ker gre v primeru novega deželnega statuta za ustavni zakon, ga mora potrditi parlament vsaj z absolutno večino v obeh zbornicah v
presledku treh mesecev. Pričakovati je bilo sicer, da bo parlament imel kake tehtne pripombe, toda komisija za ustavna vprašanja poslanske zbornice je že med začetno obravnavo izpodbijala številna njegova določila, češ da so v nasprotju z ustavo. Predvsem izpodbija utemeljevanje posebne deželne avtonomije na osnovi
prisotnosti na njenem ozemlju ljudi različnih narodnosti, jezikov in kultur. Posledično je skoro soglasno prišla do zaključka, da je treba črtati štirijezični naziv Dežele (italijanski, furlanski, slovenski in nemški), ker da njena posebna avtonomija ne temelji na prisotnosti več narodnosti in jezikovnih skupnosti, temveč na zgolj obmejni legi. Z vprašanjem se bo moral ukvarjati prihodnji parlament. Drugo jabolko spora z vlado je deželni zakon o javni rabi furlanskega jezika, ki v bistvu dopolnjuje znani državni zakon št. 482 iz leta 1999 o zaščiti značilnosti zgodovinskih manjšinskih skupnosti na ozemlju italijanske države. Omenjeni zakon je lani jeseni sprejel deželni svet po me-
stoma polemični razpravi. V sami Illyjevi levosredinski koaliciji ni bilo enotnega gledanja na ovrednotenje furlanskega jezika v šolah in javnih uradih. V tržaškem in videmskem dnevniku smo lahko brali posege številnih politikov in sindikalistov, v katerih so izpodbijali upravičenost sprejema omenjenega zakona in pozivali osrednjo vlado, naj ga izpodbija na ustavnem sodišču. Vlada je nato sklenila sprožiti spor glede njegove skladnosti z ustavo. Centralistične kroge različnih političnih opcij motita polno priznanje furlanske jezikovne skupnosti in uvedba njenega jezika v šolah in v odnosih z javnimi oblastmi, zagovarjajoč stališče, da Furlani niso etnična manjšina v klasičnem pomenu. Zanimivo je, da takšna stališča v zadnjem času zagovarjajo tudi nekateri vidni predstavniki levosredinske opcije pri nas, ki bodo na kandidatnih listah za parlament. Deželni odbor s predsednikom Illyjem na čelu je v zvezi s tem vprašanjem sklenil, da bo dosledno zagovarjal svoje stališče med obravnavo na ustavnem sodišču.
Tretji primer, ki kaže na oživitev centralističnih teženj države, je pobuda o vzpostavitvi tesnejšega sodelovanja med obmejnimi državami v sklopu t. i. Evroregije. Za njeno ustanovitev je potrebno soglasje osrednje vlade. Slednja pa doslej ni pokazala posebnega zanimanja za omenjeno pobudo in tudi ni še uzakonila zadevnega evropskega pravilnika. Čeprav ne poznamo razlogov za omenjeno odlašanje vlade, menimo, da nismo daleč od resnice, da osrednje oblasti niso navdušene nad tem, da bi del svojih izključnih prero-gativ v zvezi z meddržavnimi odnosi prepustile Deželi.
Alojz Tul
Na dnu...
DOVOLJ POLITIČNIH TRANSFORMIZMOV! NAJBOLJE JE, DA
EDINI PROBLEM JE, DA NE VEMO, KAJ SMO !
Povejmo na glas
Politična prenova že začrtana?
Občutek, da na obzorju ni videti ničesar novega, čeprav bi novo potrebovali, kot izsušena zemlja potrebuje odrešujoč dež, tovrsten občutek ni prijeten, narobe, je obremenjujoč. In vendar smo ga še nedolgo tega na vsedržavnem političnem prizorišču čutili zelo izrazito. Nelagodje se je dodatno povečalo, ko ni prišlo do dogovora o spremembi volilnega zakona in je postalo jasno, da bomo čez mesec dni šli na volišča z istimi pravili kot pred dvema letoma, namreč s statičnim proporcionalnim sistemom; - slednji zmagoviti koaliciji ne zagotavlja učinkovitega upravljanja države. Skratka: nikakršne nove poti, medtem ko se celotna dmž-ba od največjih do najmanjših prostorov pogreza v zastoj in se tega zastoja vse bolj zaveda. Na srečo in kljub vsemu pa so se stvari premaknile. Politične stranke so se pričele povezovati, nastale so večje grupacije, ki zmanjšujejo nesmiselno razdrobljenost in odpirajo nove poti, v vsakem primeru pa ukinjajo neznosno težo zastoja, ki ubija prepričanje in željo po delovanju ter dobesedno hromi načrtovanje za prihodnost. Nastanek Demokratske stranke je hočeš nočeš povzročil premik, ki ga je vodja desne sredine nagonsko začutil in opravil svoj delež koraka naprej, kar je bilo dovolj, da so morali tudi vsi ostali najti svoje mesto v spremenjenem prostoru. In ko je prostor enkrat spremenjen, zastoja ni več, čeprav se je zdel večen. Toda to še ni vse: Demokratska stranka je v duhu celotne leve sredine pričela premike še stopnjevati in to na rav-
neh, ki bodo v večji ali manjši meri last celotnega političnega prizorišča. Graditi je treba na novih ljudeh in ne zgolj potrjevati tistih iz preteklosti, v tem smislu ne bo kandidiralo 134 parlamentarcev Oljke, izvoljenih na zadnjih volitvah. Kot je znano, italijanska vrhunska politika ni naklonjena hitrejši menjavi generacij. Izrazito več možnosti je treba dati ženskam, ki jih je po novem za dve petini od vseh kandidatov. Doslej je bilo 52 levosredinskih parlamentark, v prihodnje jih bo dva in polkrat več. Tudi tu je znano, da je Italija pri družbenem in političnem uveljavljanju žensk na repu razvitih držav. In ne nazadnje se novo gradi na mladih in tako bo vsak tretji kandidat mlajši od 40 let. Doslej vrhunska politika izrazitejši pomladitvi ni bila več kot toliko naklonjena. Vse našteto so pomenljiva in vsekakor pomembna dejstva.
Slej ko prej bo nova politična dinamika ne glede na izid volitev na delu tudi v prihodnje, se pravi v naslednjem mandatnem obdobju. To bi morala biti koristna spodbuda med drugim za nas, za slovensko narodno skupnost. Znotraj hitrejšega vsesplošnega družbenega gibanja bi v svojih različnostih lahko močneje podprli drug drugega, zakaj ne pravna politični ravni, se izognili morebitnemu izključevanju ter svoje sile usmerili v uspešnost vseh naših opredelitev. Prostora je dovolj za vse, bolje rečeno, še več bi nas moralo biti, da bi bili zares kos evropskim izzivom.
Janez Povše
POGOVOR
Bojan Pavletič
Moja osnovna želja v otroških letih je bila, da bi nekega dne postal letalec", vendar...
Pred nedavnim je pri založbi Mladika izšla knjiga prof. Bojana Pavletiča z naslovom Devet velikih jokov. Avtor v njej opisuje posebno življenjsko usodo, ki je doletela marsikaterega primorskega otroka: kremplji fašizma so se namreč zarili najprej v intelektualno tkivo Slovencev, kar je privedlo do tega, da so številni šolniki, kulturniki in drugi intelektualci zapustili domače kraje in se izselili pretežno na Štajersko, v tedanjo Dravsko banovino.
Prof. Pavletič, bi nam lahko najprej pojasnili okoliščine, ki so vas spodbudile k pisanju spominov vašega otroštva?
Knjigo sem napisal zaradi dveh razlogov. Prvi je bil ta, da sem jo hotel nameniti svojim naslednikom, predvsem vnukom, ki malo vedo o naši preteklosti. Drugi razlog pa je vezan na našo primorsko zgodovino. Primorci smo namreč po prvi svetovni vojni imeli velikanski nasilni iz-selitveni val, eksodus, ko nas je okrog sto tisoč moralo zapustiti te kraje; med temi je bila večina pripadnikov inteligence. O tem dogodku je malo ozaveščena tako italijanska javnost kot tudi slovenska. Italijanska stran je za svoje optante - katerim danes pravijo ezuli, a so se v veliki večini sami odločili, kam naj gredo -vendarle uvedla državni praznik. Ne v Sloveniji in niti v zamejstvu ni ne duha ne sluha o tej naši primorski rani.
Na večeru Društva slovenskih izobražencev ste po predstavitvi svoje knjige izrazili željo, da bi tem našim ljudem, ki so bili konkretno prve žrtve nasilja Mussolinijevega režima, postavili spominsko ploščo. Kaj bi vi nanjo napisali?
Na tablo bi morali zapisati besedilo, ki naj bi poudarjalo to veliko tragedijo Primorcev. Glede na število izobraženih izgnancev je to tragedija slovenskega naroda nasploh: izračunal sem, da, če bi se podobno zgodilo našim sosedom, bi morali v sorazmerju z nami Slovenci zapustiti svoje ozemlje štirje milijoni Italijanov.
Kam bi namestili tablo? Mislim, da bi morali eno ploščo postaviti nekam v zamejstvu, drugo pa v Sloveniji, - v kraju, kjer je bilo največ beguncev, se pravi na Štajerskem v Celju, Mariboru ali na Ptuju.
Če se bralec zaustavi pri naslovu knjige, bo najprej povezal vsebino publikacije z občutkom strogosti, tudi trpljenja. Zgodba, ki se stran za stranjo razpreda, pa obratno prikazuje obdobje vašega življenja, za opis katerega ste nemalokrat uporabili besedo idiličen.
Naslov knjige in podnaslovi v njej so vezani predvsem na dogodke iz otroškega sveta, ki ostanejo v spominu po šokantnem dogajanju, kar otrok izraža z jokom. Med enim in drugim jokom pa je bilo življenje vendarle drugačno. Vedeti moramo, da otroci, v kolikor imajo starše, ki zanje skrbijo, ne občutijo nasilja tako kot odrasli. Pred kratkim sem bral, da je bilo v nekem nemškem taborišču veliko otrok, ki so se kljub strahotnim razmeram med sabo igrali, tako kot bi se igrali doma. To je neke vrste otroški imperativ, kateremu smo sledili tudi mi, saj smo se tedaj popolnoma vživeli v tamkajšnje življenje. Postajali smo počasi Štajerci, ko smo se
preselili v Ljubljano pa Ljubljančani, in če bi se po vojni ne vrnili, bi bilo v našem vedenju primorskega duha bore malo. Kako si danes razlagate vzporednost med tako otroško naivnostjo in težkim srcem, s katerim so se starši skušali vključiti v tkivo ptujskega podeželja in mesta samega: ali ste morda takrat že slutili težo begunstva vaših staršev? Otroci primorskih beguncev tega nismo občutili, ker so starši za nas izredno dobro skrbeli. Mislim, da se zato teža begunstva ni odražala v naši otroški zavesti. Povod tega izseljeniškega vala je nam ostal tuj. Osebno pa lahko povem, da sta Trst in Primorska pridobila v očetovih pripovedovanjih pravljično razsežnost.
S posebno bolečino in hkratno psihološko nazornostjo opisujete razliko, ki je vas in vašo sestro ločila od staršev pri doživljanju pojma domačega kraja, celo domovine: starši so verjeli, da se bodo nekega dne vendarle vrnili domov v Trst, sin in hči pa sta jima po poti zaradi spleta okoliščin postala Štajerca: podobna usoda je doletela mnoge družine tržaških intelektualcev, ki so pod pritiskom fašizma zapustili zalivsko mesto in se izselili v tedanjo kraljevino Jugoslavijo. Kdo so bile te osebe?
O teh osebah ne bi mogel obširno govoriti, ker sem bil tedaj pač otrok. Starši nam malčkom niso pravili, kdo so bili ti ljudje. O vlogi in pomenu mnogih sem izvedel šele po koncu druge svetovne vojne. Presenečeno sem ugotovil, da so bili ti ljudje med sabo povezani v Trstu že pred eksodusom: sodelovali so s TIGR-om in z drugimi organizacijami. Danes je to težko ugotavljati, saj bi o vsem tem najbolje spregovorili naši starši, žal pa smo se prepozno spomnili, da bi te zgodbe ohranili za zgodovino. Vezi med izgnanci so ostale v domači in hkrati tuji zemlji tesne. Večkrat pripovedujete, kako je marsikateri izseljeni tržaški aktivist, ki je deloval tudi pod okriljem TIGR-a in je bil nato dejaven v boju proti okupatorju, obiskal vašega očeta. Izpovedali ste, da še danes težko dojemate, kateri so bili točni vzroki teh obiskov. Lahko bi si upal kaj povedati zgolj na osnovi dedukcije, ne pa dejanj kot takih. O tem priča le malo dokumentov tudi zato, ker so se naši starši držali načela tajnosti, ker je tedanja kraljevina Jugoslavija nasprotovala domoljubju na Primorskem: prav zato so ti procesi potekali na relaciji osebnih stikov, dmžinskih obiskov in podobno. Zanimive so dinamike, po katerih so naši primorski emigranti na Štajerskem pletli mrežo medsebojnih stikov:	marsikateri	tedanji
naključen obisk bi se lahko zato izkazal za natančno načrtovanega. V knjigi na primer opisujem, kako sem se s stricem nekega dne odpravil na pot misleč, da greva na izlet: peljala pa sva se do zakotne koče na Dolenjskem, v kateri se je skrival Danilo Zelen. Sprašujem se, kako je bila mojemu stricu ta pot tako natančno poznana... Zato verjamem, da so bili Primorci tajno organizirani med sabo. Otroci pa o vsem tem nismo sploh nič vedeli.
Med toliko obrazi, ki ste jih med vašo šolsko kariero srečali, je bil tudi moj. V enem sa-
mem šolskem letu (upokojili ste se namreč takrat, ko sem prestopil v drugi letnik) sem se zaradi vašega požrtvovalnega (da ne bom rekel strogega) pristopa prepričal, da se je nagnjenje k pedagogiki v vas porodilo že v zgodnjih šolskih letih. Ob branju knjige pa sem z dokajšnjo mero začudenosti odkril, da ni bilo tako: prej obratno...
Moje življenje ni potekalo po mojih načrtih. Moja osnovna želja v otroških letih je bila, da bi nekega dne postal letalec.
...to pa se ni uresničilo zaradi čisto navadne dioptrične nezadostnosti.
Tako. Danes bi to ne bil problem, takrat pa so precej strogo ocenjevali vidne sposobnosti bodočih letalcev. No, ko smo se po vojni vrnili v Trst, je bilo življenje izredno trdo in treba je bilo čim prej do kruha. Zato sem najprej naredil privatno maturo na učiteljišču. Vedno pa sem gojil zanimanje tudi za novinar-
stvo in publicistiko nasploh. Ker pa omenjate mojo profesorsko strogost, bi navedel podatek, da v svojem pedagoškem šolskem življenju nisem niti enkrat vpisal kakega dijaka v razredni dnevnik. Mislim pa, da sem kot vzgojitelj svojo vlogo skušal opravljati v skladu s šolsko etiko: kot vzgojitelj pa sem vedno pričakoval vzajemen in obojestranski pozitiven odnos
dijakov. V tem oziru sem bil verjetno tudi strog, ker sem od dijakov zahteval minimalen doprinos učni uri in šoli. Mislim, da bi bilo popuščanje z moje strani nemoralno: bil sem pač vzgojitelj in zanimalo me je izključno, kakšno pot bodo moji dijaki ubrali v življenju. Menda sem včasih ukrepal tudi na način, ki mojim dijakom ni bil všeč, gotovo pa jim je moj tedanji pristop v življenju koristil. Kako bi ocenili obdobje, ki ste ga najprej kot publicist nato kot profesor telesne vzgoje preživeli v mestu, ki je bilo ko-
nec koncev domovina vaših staršev, ne pa vaša? Čutili ste se odtujenega?
V Trstu sem se po vojni čutil kot tujec. To je bilo mesto, v katerem nisem nikogar poznal, v katerem nisem nikoli živel, v katerem se tudi nisem mogel izražati, ker nisem poznal jezika večine. Skratka, nisem se čutil domačina. Izločen sem bil tudi iz zamejskega kroga zaradi nepoznavanja narečja. Svoje življenje sem namreč zapustil v Jugoslaviji in tako 'jugoslovanskopočutje' je v meni ostalo vse do danes. Ravno ta dvojnost je bila diskriminanta mojega življenja, čeprav dandanes lahko pritrdim, da končno sodim v oba svetova oz. v nobenega od dveh, ker sem pač tujec venem in v drugem. Razklanost, ki je tedaj zaznamovala moje življenje, se je ohranila vse do danes. Nekaj dni živim v Ljubljani, nekaj pa v Trstu, najraje pa preživljam čas v hišici blizu Postojne, kjer sem v neposrednem stiku z naravo. To je kraj, kjer vse družbene vrednote izginejo in ostanejo samo tiste naravne zakonitosti, po katerih smo živeli tisoče let in ki jih danes nikjer večne poznamo. To me oplaja z občutkom notranjega miru, ki bi ga ne zamenjal za nič na svetu. Če se pa povrnem na začetno vprašanje, moram povedati, da sem se v Trstu sprva vključil v slovensko zamejsko tkivo in najprej prijateljeval s sošolci. Bilo je res hudo obdobje tudi za mlade, kajti posledice preteklega obdobja so vplivale na manjšinsko mladino tako, da so se dijaki večkrat med sabo pogovarjali v italijanščini, celo profesor na šoli je bil med predavanjem prisiljen razlagati nekatere podrobnosti v italijanščini. Stik z manjšinskim okoljem sem gojil tudi tako, da sem sodeloval s časopisom, ki je poleg profesionalnega odnosa sprožal tudi marsikatero trajno človeško-prijatelj-sko navezo.
Kaj pa vloga, ki ste jo nosili kot koordinator zamejskega športnega življenja?
Po pravici moram povedati, da je bilo športnega nagnjenja v meni zelo malo. Svoje življenjske smernice sem usmerjal dru-
gam. Gotovo sem se odločil za tako poslanstvo tudi zaradi čuta odgovornosti: moj oče je bil med zadnjimi, ki je pred vojno naredil učiteljsko maturo v slovenščini: jaz pa sem bil prvi, ki sem po vojni maturiral na učiteljišču v Trstu. To pomeni, da je bila med mano in očetom odsotna cela generacija učiteljev raznih stopenj in izobraževalnih področij. Trst in Primorska sta po vojni krvavo potrebovala ljudi, ki bi pomagali ponovno ustvariti stik z realnostjo, ki je bila prekinjena leta 1918. V tem smislu sem bil prepričan, še posebno kot mlad človek, da ima lahko šport velikanski pomen in vpliv pri grajenju narodne zavesti. Delal sem izključno na osnovi narodnostnega počutja, da bi se mladina lahko gibala v slovenskem krogu.
Kras je ostal zvest podobi poštenosti, s katero ste v knjigi opisali svojega deda? Ali imate še danes podobne občutke, ko se vračate na Kras? Kakšno vlogo ima revija Kras, s katero že vrsto let sodelujete?
Ne, odločno ne! To ni več stari Kras. Vsekakor si ne bi upal trditi, ali je bil Kras boljši nekoč ali danes. Gotovo pa je drugačen. Življenje, ki so ga Kraševci živeli in sem ga jaz kot otrok spoznaval in doživljal, je bilo izredno težko, skorajda pošastno. Moj dedek je na primer moral poleti z volom in sodi po vodo v Vipavo, da je lahko preživljal svojo družino in živino. Moj Kras je bil nekoč popolnoma gol, danes pa je ves pozelenel. Ženske so po cele dneve sklonjene žele travo pod poletnim soncem; moja babica, ki je živela v okolici Komna, je vsak dan v zgodnjih jutranjih urah vstajala in s ple-nirjem na glavi nosila peš po gmajnah razna živila do Trsta, da je lahko z zaslužkom nato kupila nekaj soli in cvirna... Doma pa so jo zvečer še čakala domača in kmečka opravila. Tako življenje je tedanje kraške ljudi naredilo drugačne: odsev tega vsakdana je še danes lahko razbrati na obrazih oseb moje generacije. Današnji Kraševci pa so povsem vključeni v dinamike sodobnega sveta. Pristnega Kraševca, ki je bil tesno povezan z naravo in s težkim življenjem, danes ni več. Revija Kras pa ima edinstveno vlogo na kraškem področju, saj ni v Sloveniji publikacije, ki bi tako suvereno sledila dogajanju na teritoriju. Nedvomno bi si zaslužila večjo vlogo na Primorskem.
IgorGregori
rediti našo vero za nekaj, kar je naša zasebna lastnina ali celo skupek osebnega mnenja, češ da to imamo lahko doma, v javnosti pa naj bi tega ne kazali, obsojene na propad.
Mišljenje, ki sumniči vse, kar je versko, ali celo, kar izreče duhovnik, tega je v našem zamejskem prostoru, tudi med vernimi, veliko, je nova oblika nestrpnosti. Moderni laični pogled na svet kaže, da je vera isto, kot so praznoverja, in tako zmota, ki ustvarja razdvojenost pa tudi medsebojne konflikte in tako ob njegovem pogledu na resnično človekovo svobodo Boga izloči iz javnosti.
Ko pa se Bog izključi iz javnega življenja, se izključi obenem tudi edina avtoriteta, ki je bila in ostane višja, kot je politična, saj edino Bog nam vsem zagotavlja najprej svetost in ohranja našo individualnost.
Dvajseto stoletje nam je dalo neprecenljivo učno uro: "Moderne države skušajo pojesti svoje državljane, ko v človeku povečujejo hlastanje, da bi imel čim več". Človeka pa pri tem obvaruje le odpor, ki je utemeljen v njegovem duhu in priznava višjo avtoriteto, ki je v njegovem verskem prepričanju.
Ambrož Kodelja
Naša vera je vedno nekaj osebnega, ni pa zasebna! imenom Aleksander Solženi-
_ _ I	s	cin eden od pomembnih pi
Med namenom in
smislom bivanja
Zanimiva so srečanja s študenti, pa kjerkoli so že. V glavnem se veliko ne razlikujejo, razen v odtenkih, ki so značilni za prostor, kjer bivajo. Povsod se srečujejo s prepričanjem ali vsaj z mislijo, da je življenje v bistvu stvar nas samih, torej kot osebe same. Zato so tudi prepričani, da sami odločajo o svojih idejah, svojem prepričanju, užitkih in seveda tudi o svoji osebni odločitvi.
Na prvi pogled vse lepo in prav, pa vendar. Odraslost pri mladem človeku prinaša moč, moč pa je sama po sebi prinesla odgovornost. Tako je smisel vsake mlade osebe v izbiri in v osebni odločitvi. Ali bo mlad človek sprejel izzive sveta z razumom, srcem in seveda tudi vero, da okolje in s tem svet postajata boljša, za vse, ne samo zanj, je odvisno tudi od njegovega dela za skupno dobro. Bog nam je podaril svobodno voljo, zato ni vseeno, kako uporabljamo
te darove. Ob vsem ostaja odločitev posameznika, ki pa bo imela v njegovem življenju svoje posledice.
O tem nam priča tudi naslednji po svoje zanimiv primer. Bližal se je konec druge svetovne vojne. Mladi kapetan sovjetske vojske (rdeče armade) je leta 1945 naredil napakico. V zasebnem pismu, ki ga je poslal prijatelju, je kritiziral Josipa Stalina. Znanec, ki je pismo prebral, ga je prijavil, in za ta zločin, kot se je tedaj reklo, je moral kapetan prestati osem let ječe in potem še tri leta izgnanstva. Veliko let pozneje se je izkazalo, da je bila prav izkušnja tega sovjetskega kapitana porazna za Stalinov režim, ki je tedaj vladal v Sovjetski zvezi.
Na podlagi trpljenja, ki ga je ta mladi sovjetski človek prestal v gulagu, kot tudi s spoznanjem, da so tisoči, ki jih je srečal tam, trpeli enako kot on, je postal ta do tedaj neznani sovjetski kapetan z
sateljev dvajsetega stoletja in še eden od pomembnih borcev za pravice in svobodo ljudi po vsem svetu.
Kaj dela Solženicina zanimivega in morda tudi herojskega? Njegov jezik? Pripovedovanje? Literarna izpoved? Vse to je del njegove veličine, ni pa v bistvu to! Najgloblji vtis naredi pri Solženicinu njegova krščanska duhovnost. V gulag je prišel kot jetnik in ateist, ko pa je po več letih prišel iz taborišča, je bil kristjan. Za vedno ga je spremenilo vse, kar je videl in doživljal po teh sovjetskih koncentracijskih taboriščih, in ga tudi zaznamovalo za vse življenje.
Kdor jemlje resno človekovo resnico, svobodo pa tudi smisel njegovega živjenja, ne more o tem molčati. Tak človek bo vedno delal v skladu s tem, v kar veruje, pa čeprav za ceno dobrega imena ali celo lastnega življenja.
Naša vera je vedno nekaj osebnega, ni pa nikoli zasebna! Vera vsakega od nas ima vedno družbene posledice, drugače je ni! Ob tem pa se moramo sprijazniti z dejstvom, da so vse definicije "strpnosti in tolerance", ki hočejo na-
mm
-T-
Foto IG
13. marca 2008
Kristjani in družba
Carigrajski patriarh Bartolomej I. v Ogleju in naši deželi
"Kristus nam je pokazal pot, po kateri lahko dosežemo edinost!"
Patriarh Bartolomej I. med bogoslužjem v oglejski baziliki (foto Andrian
Patriarh Bartolomej I. v Trstu (rkc. si)
Obisk carigrajskega patriarha Bartolomeja I. v naši deželi je bil predvsem lepo ekumensko srečanje, saj je Bartolomej I. v Ogleju v torek, 4. marca, izrecno poudaril: "Na tem mestu smo hoteli biti skupaj, kajti Kristusovo telo je eno, pa čeprav ga sestavlja več udov. Ce smo v Kristusovem srcu združeni, vemo, kaj pomeni Milost Božja. In zato lahko rečemo, da nam je Kristus pokazal pot, po kateri lahko dosežemo edinost, pa čeprav še vedno obstajajo določene oddaljenosti med človekom in njegovimi brati. Prav tako se bo lahko zgodilo z našimi Cerkvami, ko se bomo sposobni razumeti med seboj v Resnici".
Slovenski jezik je bil pri ekumenskem bogoslužju v Ogleju enakopravno zastopan. Pri ekumenskem bogoslužju so bili prisotni slovenski škofje msgr. Alojz Uran, koprski škof msgr. Metod Pirih in koprski pomožni škof dr. Jurij Bizjak. "Tako kot je Jezus neločljiv, tako morata postati eno obe naši Cerkvi. Čustva so nas v preteklosti razdvajala in nas oddaljila od Božje volje. Samo ljubezen nas bo vodila še naprej k Bogu in k skupnemu doživljanju cerkvenega sožitja", je dejal patriarh Bartolomej L, ko se je med svojim dvodnevnim obiskom v deželi Furlaniji Julijski krajini v ponedeljek, 3. marca, srečal s tržaškimi verniki v stolnici sv. Justa, kjer ga je sprejel tržaški škof msgr. Evgen Ravignani, ki ga je spremljal tudi vikar za slovenske vernike v tržaški škofij msgr. Franc Vončina. Pred obiskom Ogleja je patriarh odšel še v Gradež, kjer so ga v baziliki sv. Evfemije sprejeli goriški nadškof msgr. Dino De Antoni, ki se je v nagovoru spomnil kraja v gradeški laguni, kjer naj bi po krščanski legendi pristala barka evangelista sv. Marka, ko je pred dvajsetimi stoletji potoval iz Afrike
na območje današnje Italije, in kasneje naj bi v te kraje prišel tudi apostol Andrej: "Po dvajsetih stoletjih se tu nasledniki sv. Marka in apostola Andreja srečujemo v duhu bližine in skupne krščanske vere ter seveda skupne zgodovine, kar je izjemnega pomena"! Goriški nadškof je v nagovoru v Ogleju podčrtal predvsem vsa tista dejstva, ki združujejo katoliško in pravoslavno Cerkev, predvsem Oglej s Kostantinoplom, saj je prav sv. Kromacij, ki je bil oglejski patriarh, leta 404 odločno branil pred zlonamernimi obtožbami svetega Janeza Krizostoma - Zla-toustega, takratnega škofa v Ko-stantinoplu.
"Med Oglejem in Konstantinoplom obstaja staro prijateljstvo, ki vsem nam po 14. stoletjih omogoča, da ga nadgradimo in se zavemo, da smo resnični bratje, edini in eni v Kristusu", je poudari msgr. Dino De Antoni.
Carigrajski patriarh je v Ogleju izrazil zadovoljstvo in "neizmerno veselje, ker je lahko vstopil v prelepo oglejsko baziliko", kot je tudi odločno dejal, da je v Oglej prišel kot "škof iz Kostantinopla z namenom, da ponovno navežem medsebojne vezi, ki so se izgubile v stoletjih, a sem prepričan, da je današnji obisk lahko priložnost, da ponovno dosežemo edinost izpred 14. stoletij in postanemo ena stvarnost"!
Goriški nadškof je patriarhu Bar-tolomeju I. podaril mozaik, na katerem je upodobljen Dobri pastir, ki krasi tlak oglejske bazilike, medtem ko je patriarh goriškemu nadškofu podaril ikono sv. Kroma-cija, čigar obletnico letos praznujemo v Ogleju. Oba sta se tudi poklonila razstavljenim relikvijam oglejskih mučencev in skupno vodila molitev, carigrajski patriarh pa je vidno ganjen prejel v dar tudi relikvijo oglejskih mučencev.
CVETNA NEDELJA JEZUSOVEGA TRPLJENJA
Iz 50,4-7; Ps 22; Flp 2,6-11; Mt 26,14-75; 27,1-66
Praznovanje Velike noči doseže svoj višek v velikem tednu. Ta teden je namreč velik zato, ker nam sije križ in na njem Križani Bog, pribit na les. S tem je povedal, da ostane zvest do konca. Roki sta pribiti v objem vsakega človeka.
Naš spomin zaobjame najprej Cvetno ali Oljčno nedeljo. Jezusa pozdravljamo kot kralja in Gospoda s pesmijo in zelenjem. Navdušeno mu pojemo slavo, čeprav je zakrit v človeško podobo. Ljudstvo pozdravlja Izraelovega kralja, Davidovega potomca. A že čez nekaj dni bodo isti vpili: "Križaj ga"! Javno mnenje je včasih kruto. Na veliki teden lega gosta megla nevere in podivjanosti. V nedeljo poslušamo najprej evangelij po Mateju, ki je ves naravnan na Davidovega potomca. Slavo mu nevede pojejo na poti v trpljenje in smrt Tu se krepi naša vera, v skupno-
sti. Ponižno, a iz srca mu pojmo tudi mi. Jezus nam daje zgled: ponižno jezdi na osličku. Drugo berilo nam radikalno prikaže ponižanje Božjega Sina v izničenju. Privzel je namreč naravo hlapca in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe izničil ali ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podelil ime, ki je nad vsakim imenom (Flp 2,6-11).
Pri branju trpljenja/pasijona našega Gospoda Jezusa Kristusa se ponižajmo in prisluhnimo evangelistu Mateju, ki nam danes govori o nezaslišani ljubezni Boga do človeka, ki gre v trpljenje in smrt, da reši človeka smrti.
Trpljenje in vstajenje spadata k oznanjevanju apostolov. V branju pasijona naletimo na zaroto proti Jezusu. Zarota je v srcu in namenu tudi Juda Iškarijota. Nato gre po vrtu Getsemanija, nadaljuje se v verskem in civilnem procesu, konča pa se s križanjem ter s smrtjo in pokopom Jezusa. Vse to se dogaja po Očetovem načrtu, po njegovi volji. In Jezus se popolnoma zaupa Očetu. Vmes je pripoved o Judu Iškarijotu. Zapisano je tudi o Pilatovi ženi, ki svari moža,
naj se ne zapleta v usodo Jezusa. Takole beremo: Sporoča mu: "Nične imej s tem pravičnim, kajti danes sem v sanjah veliko trpela zaradi njega " (Mt 27,19).
Jezus ni sicer kdo ve kako prevzet od dogodkov, saj jih že vnaprej pozna in gleda skozi nje v velikonočno zarjo, čeprav ve, da bo moral skozi peč trpljenja. Zato daje apostolom in skozi vso zgodovino samega sebe kot pečen kruh in žlahtno vino, da ne omagamo na poti v večnost. "To je moje telo, pravi, to je moja kri. To delajte v moj spomin "! (Mt 14,22.24).
Sv. Pavel bo pozneje zapisal Korinčanom: "To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin. Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: "Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin. Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride” (1 Kor 11,24.26).
Pri zaroti pridejo na dan veliki duhovniki, starešine ljudstva skupaj z velikim duhovnikom Kajfom v njegovi palači. Sklenili so Jezusa umoriti med praznikom Velike noči, toda zbali so se ljudstva in izgredov, ki bi pri tem nastali. Zato so ga izročili Pilatu, civilni oblasti. Duhovna
stran je prva torej proti Jezusu.
Oče dopusti križanje ljubljenega Sina, ker tako uresničuje svoj načrt odrešenja. Zapisano pa ostane, da je bil pobudnik Jezusovega umora veliki duhovnik Kajfa (Mt 26,3-57; Jn 18,13-14.28).
Marija, Lazarjeva sestra mazili Jezusa za njegov pogreb, čeprav tega ne ve, vendar pri tem posije žarek ljubezni do Jezusa, sredi hudobije zarote zoper njega. Ostane pa madež izdajstva Juda Iškarijota, ki prizna svojo krivdo, a prepozno. Izdajstvo je bilo že nekako napovedano pri preroku Zahariji (Zah 11,12). Tudi Judovo izdajstvo spada k Božjemu načrtu za rešitev vseh ljudi.
Vsakdo izmed nas se bo ustavil pri premišljevanju osebe ali dogodka, ki ga najbolj nagovarja in ga pelje bliže Jezusu, po njem pa bliže Očetu. Ker je letos praznovanje sv. Jožefa za nekaj dni bolj zgodaj kot sicer zaradi velikega tedna in ga Cerkev zelo ceni, ga praznujemo 15. marca namesto 19.
Počastimo tudi mi moža Device Marije, krušnega očeta Jezusa ter mogočnega zavetnika (gl. Poppi, n. d., 178-180).
Kristi ani in družba
13. marca 2008
In memoriam
Svetko Gregorič
Dne 3. februarja 2008 je v domu Talita kum (hebr. "vstani deklica! ") v Postojni umrl za posledicami hude bolezni g. Svetko Gregorič, upokojeni hrenoviški župnik. Veličastni pogreb v Hrenovicah je vodil koprski škof msgr. Metod Pirih ob somaševanju okrog sto duhovnikov iz vse Primorske in drugih slovenskih škofij. Od pokojnika so se v številnih krajših nagovorih poslovili njegovi cerkveni predstojniki, predstavniki župnijskega občestva iz Hren-ovic in rojstnega kraja Dekani, njegovi sošolci ter predstavnik Mohorjeve družbe.
Ob tej priložnosti je nastal pričujoči zapis.
Kratek curriculum vitae Svetko Gregorič se je rodil v Dekanih pri Kopru, 30 oktobra 1929. Po končani osnovni šoli v domačem kraju si je nabiral znanja v semenišču v Kopru in v Gorici in nato na Teološki fakulteti v Ljubljani. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1955 v Ljubljani. Duhovniško službo je opravljal eno leto kot duhovni pomočnik doma v Dekanih, šest let v Krkavčah, tri leta v Studen-em in dvainštirideset let v Hrenovicah, kjer je tudi dočakal upokojitev. V Krkavčah je bil kaznovan zaradi razpolaganja s seznamom veroučencev, zaradi bakel pri velikonočni procesiji in zaradi zajtrka, ki ga je pripravil prvoobhajancem, češ da krši javni red in mir. Prebil je tri mesece v zaporu. Na področju hrenoviške župnije pa je ob svojem bogatem dušnopastirskem delu, skupaj z dobrimi ljudmi, vestno vzdrževal, obnavljal in lepšal kar trinajst cerkva.
Življenjski opus, človeški lik in duhovna podoba Svetka Gregoriča z zornega kota občestva hrenoviške župnije in njegovih predstojnikov
V imenu župnijskega občestva je g. Leon Debevec opozoril na vsaj tri neizbrisne sledi, ki jih je pokojnik pustil za seboj, in to v težkih pogojih delovanja v času ideološkega enoumja. Na prvem mestu "čistost vere, ki jo je pokojni živel z vsem svojim bitjem in jo posredoval župljanom preko skrbno pripravljenih nagovorov in poučevanja verouka, pa tudi preko skrbi za lepoto bogoslužja". Pri tem je njegova "neomajnost
zgleda in brezkompromisna jasnost v pomembnih vprašanjih življenja po veri, vkoreninjena v stalnem osebnem duhovnem poglabljanju in kontemplaciji, ostala večkrat nerazumljena, a je hkrati obudila v župniji nove duhovne poklice". Druga žlahtna sled, ki jo je Svetko Gregorič pustil za seboj, je bila "njegova skrb za dediščino, ki mu je bila zaupana v upravljanje", kot npr. obnova v vojni požganega župnišča in župnijske cerkve, pa naporna vzdrževalna in obnovitvena dela na desetih podružnicah. Dela, ki so
"daleč presegla zgolj službeno dolžnost župnijskega upravitelja", a so bila povezana tudi s prepričanjem, "da je spoštljiv odnos do dediščine naših krščanskih prednikov eden najpomembnejših temeljev srčne kulture in zdravega nacionalnega ponosa". Tretjo prepoznavno sled pa je govorec videl v "pokojnikovi intelektualni širini in pronicljivosti", utemeljeni, na stalnem študijskem poglabljanju, s katero je vedno znova "razgaljal korenine povojne ideološke totalitarnosti, zanke najrazličnejših manipulacij, pa tudi poplitveno krščanstvo, ki ga je vedno globoko prizadelo". S svojo duhovno razgledanostjo in vpetostjo v kulturna dogajanja doma in v zamejstvu pa je "prinašal v župnijo svojevrstno svetovijan-skost ter se hkrati trudil za njeno prepoznavnost v krajevni cerkvi". Svoje slovo je Debevec zaključil z mislijo, da se dvainštiridesetletno
delo župnika Svetka Gregoriča kaže "kot mogočen lok žlahtnih doživetij, med seboj povezanih s pokojnikovo značajsko vedrino, odprtostjo za pogovor, navdušenjem za dobro in lepo ter željo po novih spoznanjih, ki ni ugasnila niti v najtežjih trenutkih njegove bolezni". Zato se župnijsko občestvo hrenoviške župnije "zahvaljuje Bogu za dar pokojnikove navzočnosti v župniji, za dar, ki nam ga ni uspelo v celoti odkriti".
Koprski škof msgr. Metod Pirih je jedrnato pristavil, da je pokojni "z vero očaka Abrahama, z vnemo apostola Pavla in z neomajnim zaupanjem Mojzesa vselej odločno zagovarjal ljubezen in druge krščanske vrednote in dajal ljudem piti žive vode iz skale Božjega razodetja". Postojnski dekan g.
Ervin Mozetič, ki je od otroštva naprej rasel ob preminulem duhovniku, pa je, med ostalim, opozoril, da smo "zazrti v preprosto, skromno, na zunaj borno, a na znotraj bogato življenje pokojnika", ki je učil ljudi, "kako se je treba boriti v življenju, s čisto mislijo, za ideale, pa znati čakati ob vsakdanjem vestnem delu, se vsak dan izročati Bogu, živeti iz ljubezni, dajati se kot živa daritev... in tako brez napuha in domišljavosti zoreti pred božjimi očmi".
Svetko Gregorič in Mohorjeva družba
Predsednik Mohorjeve družbe g. Jože Planinšek je v svojem poslovilnem nagovoru najprej spomnil, da je bil Svetko Gregorič štiri desetletja odbornik Mohorjeve družbe, član tajništva, večkrat podpredsednik in v zadnjem letu tudi častni član. Dejal je, da so bile vse navedene zadolžitve njegovo življenje, saj je na sejah kar žarel od idej in navdušenja, pa tudi jasnih in zdravih stališč, s katerimi je znal nositi tudi glavo na prodaj, ko je šlo za temne čase naše zgodovine..." Na kar je sogovornika neposredno nagovoril, rekoč, da "ste s svojim žarom navduševali za knjigo, za Mohorjevo, za krščanstvo, za kulturo, za duhovništvo in za toliko različnih stvari in ne vem, če ste vedeli, da ste nam mnogim bili lik človeka in duhovnika, o katerem smo sanjali. In nikoli niti trohice ljubo-
sumja, zavisti, ogroženosti ali jeze ni bilo opaziti na vas. Zato vem, da imamo odslej Mohorjeva in vsi, ki smo vas poznali, še vedno istega Svetka za sodelavca, a z veliko močnejšo in drugačno razsežnostjo".
Svetko Gregorič v očeh svojih istrskih rojakov
Predstavnica župnijskega občestva iz Dekanov g. Tanja Vadnov je ugotavljala, da je pokojni duhovniškemu poklicu "posvetil vse svoje življenje ter se ni bal težav, ki jih prinaša duhovniška služba. Služil je ljudem, najprej v domači Istri, nato pa v Hrenovicah, kjer se je razdajal mladim in starejšim".
Istrski publicist Milan Gregorič, pokojnikov bratranec in hkrati njegov sošolec iz semeniških let, je poudaril, kako sta ohranila pristen človeški stik, kljub temu da sta se njuni življenjski poti razšli. "Še več", ga je neposredno nagovoril, "morda se tega niti ne zavedaš, vendar si me reševal iz ene mojih največjih življenjskih stisk. Ko sem namreč v študentskih letih zaradi svojih mladostnih zablod zabredel v skoraj brezizhoden položaj, ko se je vse zamajalo v meni in je šlo za biti ali ne biti, si mi nevsiljivo položil v roke drobno knjižico z naslovom Človek v stiski. Kot da bi slutil moje muke. Na platnici knjige sem zaprepaden zazrl samega sebe, to je človeški obraz, od stiske preklan na dvoje. S to gesto si mi na široko odprl pot do neskončnih prostranstev duha ter nepreglednih človeških usod in spoznanj, ki nam jih je tako velikodušno, neutrudno in vabljivo razgrinjal naš veliki učitelj dr. Anton Trstenjak. Pot, ki je tudi mene rešila iz pekla, v katerega sem zabredel... Naj ti morda še priznam, da nismo nikoli mogli razumeti, od kod si črpal moč za tolikšen pozitiven naboj, ki si ga oddajal okolici. Morda iz vere ali od Boga? Ali pa si bil v sebi tako močan, da si se znal dvigniti v višave, tudi nad tragiko trpljenja in bedo sveta. Kajti ne pomnim, da bi te kdaj videl potrtega. Vedno si nas sprejemal s prisrčnim nasmehom na obrazu, kot da sam ne poznaš nobenih stisk. Pa čeprav si tudi sam šel skozi težke preizkušnje, kot so bile npr. izguba dragih domačih ali pa trda roka nekdanjega režima, ki ti ni prizanesla niti z zaporom. Znal si odpuščati, tudi svojim rabljem. Za sočloveka si vedno našel primerno besedo tolažbe. Ob vseh tegobah življenja si zrl na svet z neuničljivim življenjskim optimizmom... Kot vidiš, si pustil v nas za seboj globoko in neizbrisno sled in taki ljudje ne umirajo, ampak živijo naprej prek svojih del v svojih bližnjih".
MG
Kratki
Javni natečaj za izbor najlepšega velikonočnega pirha 2008
Kulturno umetniško izobraževalno društvo LIČNA HIŠA Ajdovščina, Prešernova 7 a, razpisuje četrti javni natečaj za izbor najlepšega velikonočnega pirha 2008. Strokovna komisija bo pri ocenjevanju upoštevala kriterij izvirnosti ter umetniško-etnološko vrednost prijavljenega primerka. Pirhi, ki bodo v skupni oceni glede na ocenjevalna merila dosegli največ točk, bodo nagrajeni - podeljene bodo tri nagrade. Sponzorji nagrad so: Parfumerija in zlatarna Tea ter Polona in David - Lična hiša. Na natečaj se lahko prijavijo vse fizične osebe.
Posameznik lahko sodeluje z največ tremi primerki. Člani društva Lična hiša lahko sodelujejo izven natečajne konkurence samo na razstavi. Pirhe bo ocenjevala petčlanska strokovna komisija, ki jo imenuje upravni odbor društva. Pirhe za natečaj bomo sprejemali v prostorih društva Lična hiša Ajdovščina, na Prešernovi 7 a, od ponedeljka, 10. marca, do petka, 14. marca, med 16. in 19. uro ter v soboto, 15. marca 2008, med 9. in 12. uro. Možna je dostava tudi po pošti. Posameznemu vzorcu morajo biti v zaprti kuverti priloženi naslednji podatki: ime, priimek, naslov in telefonska številka avtorja. Pri prevzemu pirhov se primerki označijo z enotno šifro, ki jo dobi tudi avtor. Podelitev nagrad, odprtje razstave in blagoslov pirhov bo na cvetno nedeljo, 16. marca 2008, ob 16. uri v galeriji Lična hiša Ajdovščina. Ob razstavi pirhov bo tudi razstava Križevega pota slikarke Marte Jakopič Kunaver.
Križev pot po Piranskih cerkvah
Društvo Prijatelji zakladov sv. Jurija in Župnija Piran vabita na odprtje razstave KRIŽEV POT PO PIRANSKIH CERKVAH slikarja Michela Pocheta v nedeljo, 16. marca 2008, ob 17. uri, v
cerkvi sv. Franči-	■---
ška v Piranu. V '*!&( '	\
kulturnem programu bosta sodelovala pevka in pravljičarka Ljoba Jenče ter skladatelj in pia- / nist Bojan Glavi- 4^ na. Odprtja se ' * bo udeležil tudi
avtor Križevega T	i
pota, slikar Mi- j chel Pochet.	I
Križev pot bo razstavljen v naslednjih cerkvah: sv. Franči-šku, Mariji Sne- -!%■ žni, Mariji Tolažnici, sv. Petru, sv. Štefanu in sv. Juriju. Križev pot si lahko ogledate od nedelje, 16. marca 2008, do nedelje, 6. aprila 2008, vsak dan med 10. in 19. uro.
Komentar (2)
Slovo od starih časov
Prepričanje, da so do državnih finančnih sredstev upravičene le že obstoječe šolske ustanove, je čudno. Iz tega prepričanja bi lahko sklepali, da se vsi tisti, ki poskušajo na področje šolstva pripeljati nekaj novega in svežega, ukvarjajo z nečim, kar je nepotrebno, odvečno, škodljivo, morda celo državi sovražno. Gre torej za vnaprejšnjo nepripravljenost sprejeti karkoli novega in drugačnega. Pa tudi za vnaprejšnje prilaščanje sredstev, ki so javna in ne pripadajo samo enemu ali drugemu prepričanju. Takšno mišljenje je izrazito protirazvoj'no naravnano. In kaj še ostane od velikih besed, da hočemo biti družba prihodnosti in odprtosti do drugačnosti?
Za kritikami na račun nove šolske politike se torej skriva tiho prepričanje, da je šolstvo odvisno le od denarja. Takšno šolstvo pa je že vnaprej slabo. Šolstvo je tu-
di vzgoja, vzgoja - kolikor že potrebuje zase tudi denar - pa je že vnaprej zgrešena, če ne gradi na nečem, česar ni mogoče plačati. Bistvena komponenta šolstva in vzgoje je tisto, česar ni mogoče plačati: osebna zavzetost. Ta komponenta ni bistvena samo za šolstvo in vzgojo, ampak tudi za zdravstvo in še marsikateri drug poklic. Zdravnik po svoji vesti ne more odreči nekomu nujne zdravstvene pomoči, tudi če mu ta za opravljeno delo ne plača.
Zato so trenutne vroče debate okoli šolstva ali zdravstva dobrodošle. Najprej spodbujajo k reorganizaciji teh dejavnosti. Zase ne bi smele pričakovati, da bi jih morala država avtomatično in v celoti finančno pokrivati. Nasprotno, reorganizirati bi se morale tako, da bi bile tudi same pripravljene iskati dodatna sredstva. Samo to dejstvo spodbuja k dvigu kvalitete šolstva. Kolikor
Slovenijo zadržujejo na samem repu Evropske unije. Po podatkih Ministrstva za šolstvo in šport je bilo v slovenske zasebne osnovne in srednje šole v šolskem letu 2005/2006 vključenih le 0,8 odstotka učencev in dijakov, torej slab odstotek. Za primerjavo: po podatkih raziskave EURYDICE iz leta 2005 na območju EU-25 obiskuje kar 20% otrok neko obliko zasebne šole. To kaže, da sodi Slovenija, kar zadeva dejanski obstoj šol, katerih ustanovitelj ni država ali lokalna skupnost, na sam rep EU, skupaj z Bolgarijo, Romunijo, Litvo, Latvijo in Irsko. V teh državah se manj kot 2% šolske populacije izobražuje v takšni ali drugačni obliki zasebnih šol.
Človek se težko poslovi od starih navad, zlasti če so povezane s privilegiji, a žal ne gre drugače, če noče zaostati in celo propasti. Slej ko prej se bo moral tudi slovenski državljan naučiti razmišljati in ravnati bolj dinamično in fleksibilno ter bolj usmerjati pogled naprej kakor nazaj.
/konec Robert Petkovšek
boljša je neka šola, toliko bolj so zainteresirani pripravljeni vanjo vlagati tudi privatna sredstva. In ne nazadnje, kdor je pripravljen za svoje Šolanje tudi nekaj prispevati, bo šolanje resneje sprejemal.
Razprave okoli šolstva torej sprožajo potrebno dinamiko, ki nujno vodi k izboljševanju šolstva, k njegovi večji kakovosti in tudi višji primerljivosti s šolstvom v razvitejših državah. Nasprotno pa so za šolstvo najnevarnejše zahteve, naj na tem področju vse ostane pri starem, to pa ni nič drugega kakor ohranjevanje privilegijev, ki so jih deležne dosedanje ustanove in se ljubosumno oklepajo dosedanje dote v strahu, da bi jo morale deliti z novimi, drugačnimi, mlajšimi in bolj svežimi močmi. Seveda tudi na področju nastajanja novih pobud v šolstvu velja splošni zakon, da v začetku rezul-
tati res niso tako dobri kakor v že utečenih ustanovah, dolgoročno gledano pa so lahko nove ustanove uspešnejše od starih in jih lahko po kakovosti prehitijo.
namičnem ustanavljanju visokošolskih zavodov, potem jeza to treba iskati manj razloge v sami stroki kakor zunaj nje. V ozadju polemik so bolj ideološka
Takšni so razvojni zakoni, ki omogočajo dvig kakovosti.
Če smo torej priče ostrim polemikam o državni podpori zasebnemu šolstvu ali o zelo di-
prepričanja, ki se vneto borijo proti sleherni spremembi v strahu pred izgubo starih privilegijev. Ko poskušajo ohranjati staro, uniformirano šolstvo, pa
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
Kratke
Zadovoljstvo zaradi rajonskih svetov
Izražamo zadovoljstvo ob dekretu v državnem listu, ki dovoljuje nadaljnje delovanje rajonskih svetov do prihodnjih upravnih volitev. Na ta način bodo rajonski sveti še naprej lahko opravljali dragoceno vlogo pri reševanju vsakodnevne problematike v ožjih mestnih območjih. Ne nazadnje se na njihovi ravni na najbolj učinkovit način udejanjajo tudi pridobitve zaščitnega zakona. Priznanje za ohranitev temeljnih upravnih enot gre goriški občini in še posebej deželi FJK, ki sta na podlagi številnih prizadevanj naredili vse potrebne odgovarjajoče korake. / Svet slovenskih organizacij
Goriški vrtiljak / Abonma Mali polžek Priljubljena Sneguljčica za slovo
V torek, 26. februarja, se je od svojih abonentov, Malih polžkov, malčkov iz vrtca in prvošolčkov iz goriškega in doberdobskega ravnateljstva, z običajnima dvema ponovitvama, za letos poslovil
Goriški vrtiljak, ki je v organizaciji Kulturnega centra Lojze Bratuž in ob pomoči Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica ogrel mala srčeca s svojimi igricami in jim pomagal spoznavati lepoto slovenskega jezika. V predstavah se je vsakič zaiskrilo pomenljivo sporočilo, dojemljivo malim gledalcem, ki so radi zahajali na gledališka srečanja in po ogledu predstav zadovoljni odhajali v šolo in vrtec. Za slovo so jih obiskali lutkarji iz Maribora, ki so bili že večkrat dobrodošli gostje na Goriškem vrtiljaku. Namesto napovedanega Ostržka so otroke v pravljični svet pospremili s Sneguljčico, ki jo je po znani pravljici bratov Grimm (koliko generacij otrok je že sočustvovalo z njo!) o lepi dobri kraljični, prijaznih in gostoljubnih palčkih ter o hudobni mačehi-čarovnici za oder priredil in zrežiral češki režiser Pavel Polak, eden izmed najboljših ustvarjalcev v tej čarobni gledališki zvrsti. Prav v Lutkovnem gledališču Maribor je nastalo kar nekaj njegovih nepozabnih predstav. Njegova postavitev Sneguljčice sodi že v železni repertoar mariborskega gledališča, saj se že kako desetletje pojavlja na slovenskih odrih ssvojimi čudovitimi velikimi lesenimi lutkami, kijih znajo spretni in v otroški svet zazrti lutkarji oživiti in jim vliti v lesena telesca značajske poteze in drhteča srca. Ta tudi scensko zelo posrečena postavitev Sneguljčice je bila pred leti že gostja našega odra, prav v abonmaju Goriškega vrtiljaka; kot tedaj je tudi sedaj s svojim pravljičnim, mestoma prav poetičnim nadihom, osvojila srca rosnega občinstva, pa tudi učiteljev in učiteljic, ki spremljajo otroke na predstave in se z njimi o ogledanih igrah tudi pogovarjajo in izrečejo svojo oceno. / IK
Slikarka Marina Brumaf v galeriji Kulturnega doma v Gorici
V petek, 7. marca, je bilo v galeriji Kulturnega doma v Gorici ob dnevu žena odprtje samostojne razstave umetnice Marine Brumat iz Fare ob Soči.
Marina Brumat, rojena v Gorici leta 1976, živi in dela v Fari. Diplomirala je na Likovni akademiji v Firencah, njena diplomska naloga pa se je naslanjala na odnose med duhom in materijo v delih Dostojevskega, Nietscheja in Kandinskega. Študij je nadaljevala na Univerzi v Trstu, kjerje diplomirala v filozofskih vedah in je zagovarjala diplomski izpit na temo Filozofski aspekti estetskega pojmovanja pri Vasiliju Kandinskem. Ta dva zapisa sta pred kratkim našla mesto v zbirkah knjižnice Bibliotheque Kandinsky v Centru George Pompidou v Parizu. V zadnjih letih so nekatere revije, ki izhajajo v naši deželi, objavile tudi druge njene razprave, ki zadevajo estetsko pojmovanje Kandinskega ter njegov posebni način razumevanja abstrakcije in njegovih odnosov z ruskim svetom in z rusko dušo.
Umetnico je predstavil goriški likovni kritik Joško Vetrih. Za glasbeni okvirsta poskrbeli solistka Miriam Pahor in pianistka Barbara Peršič. Razstavo sta priredila Kulturni dom iz Gorice in kulturna zadruga Maja pod pokroviteljstvom občine Fara ob Soči. Odprta bo do 20. marca, od ponedeljka do petka, od 9.00 do 13.00 in od 16.00 do 18.00 ter v večernih urah med kulturnimi prireditvami.
Zadovoljstvo krajevne skupnosti Podgora, ker je potok Štoperca prešel pod deželno pristojnost
V imenu krajevne skupnosti Podgora z zadovoljstvom sprejemam novico, ki nam jo je posredoval deželni urad za javna dela, pristojen za goriško pokrajino, daje potok Rio Štoperca od državne lasti prešel na deželno. To seje zgodilo v sklopu prenosa lastništva od države na deželo, na podlagi nove zakonodaje, ki omogoča, da bodo v prihodnje lahko ti prenosi zadevali tudi pokrajine in občine.
Za to pomembno odločitev sta posebno zaslužna deželna uslužbenca geometer Roberto Tomat in nekdanji goriški odbornik Mauro Bordin, ki sta pomagala pri pripravi celotne dokumentacije in predstavitvi prošnje za prenos lastnine.
Na tak način bo sedaj mogoče načrtovati dela za urejanje in vzdrževanje potočne struge. Med prvimi bo prav gotovo čiščenje struge, ki se vije za podgorsko cerkvijo; dela naj bi stekla predvidoma v obdobju med letošnjim junijem in julijem. / Predsednik krajevne skupnosti, VValter Bandelj
Ob prazniku sv. Hilarija in Tacijana
Zborovski koncert v goriški stolnici
Nato je nastopil MePZ Štandrež, ki ga vodi David Bandelj. Najprej je odpel skladbo Nachtlied M. Regerja, nato slovensko postno pesem Nesrečno ljudstvo judovsko M. Železnika. Štandreški pevci so svoj spored
Gorice, ki ga vodi dirigent Bogdan Kralj. Začel je s skladbo Bogorodice Djevo, radujsja S. Rahmaninova, spored pa je nadaljeval z znano skladbo Očenaš Hlapca Jerneja tržaškega skladatelja Karla Pahorja, ki je poustvarjalno gotovo dosegla višek v zelo občutenem izrazu.
S-rifijl
r "iTn r !' - " j! . N
Goriški pevci so zaključili z zahtevno skladbo De profundis skladateljice Nancy Telfer, ki je obvezna pesem na tekmovanju v kraju Riva del Garda, kamor se bo zbor kmalu odpravil. Petkov koncert je zaključil goriški mešani zbor S. Ignazio, ki ga vodi Liviano Brumat. Najprej je zapel motet O salutaris hostia skladatelja L. Virgilija. Sledil je Stabat Mater madžarskega skladatelja Zoltana Kodalyja. Zbor je nato odpel še dva moteta, in sicer O vos omnes J. Van Berchema in Eli! Eli! skladatelja G. Bardosa. Publika je vse izvajalce nagradila s toplimi aplavzi. Nastopajoči zbori so pokazali vokalno resno pripravo in (eni bolj, drugi manj) uspešno zborovsko tehniko ter interpretacijo.
AB
V petek, 7. marca, je bil v goriški stolnici koncert štirih pevskih zborov ob bližnjem praznovanju mestnih zavetnikov svetih Hilarija in Tacijana. V začetku je številne zbrane ljubitelje nabožne zborovske glasbe nagovoril in pozdravil stolni župnik g. Sinuhe Marotta, ki je spregovoril tudi v slovenščini. Na koncertu so nastopili štirje pevski zbori, dva italijanska in dva slovenska, ki so predstavili dela domačih in tujih skladateljev zlasti iz klasičnega, pa tudi sodobnega časa. Vsaka skupina je predstavila po dve ali več skladb. Prvi je nastopil zbor Cappella Musicale S. Carlo (po goriški istoimenski cerkvi v Semeniški ulici), ki je pod vodstvom zborovodkinje Elise Bensa najprej zapel moteta Ave verum in Ave Maria F. Liszta,
nato pa še Notre Pere skladatelja M. Durufleja. Kot zadnjo so pevci izvedli skladbo M.
Haydna Tenebrae factae sunt.
zaključili s skladbo Bogorodice Djevo, radujsja S. Rahmaninova. Zatem je nastopil MePZ Lojze Bratuž iz
PEVMA
| OŠ J. Abram: na obisku Robert in David Faganel
Učenci so odkrivali slikarske
spretnosti
Učitelji osnovne šole Josip Abram iz Pevme vsako leto poskrbijo, da se njihovi učenci ob prazniku slovenske kulture naužijejo tudi umetniškega duha, ki veje iz našega ožjega, plodovitega ustvarjalnega humusa, na katerem poleg drugih umetnosti globoko korenini tudi likovna, ki je že v preteklosti žlahtnila in tudi sedaj v vseh svojih odtenkih razžarja naše bogato kulturno obzorje. Prav zato so se letos odločili, da medse povabijo slikarja Roberta in Davida Faganela, očeta in sina, da jim razkrijeta svoje umetniške začetke in nadaljnje poti. Preden
tret blagohotno opazoval šolarje, zazvenela iz otroških grl pod taktirko učiteljice Marte Ferletič domoljubna V dolinci prijetni. Petošolci so nato nekaj misli posvetili Prešernu, njegovemu življenju in pesnikovanju ter seveda času, v katerem so nastale njegove literarne umetnine, in veličini njegovega doprinosa k uveljavljenju slovenskega jezika v višavah Parnasa. Kot nam je povedala učiteljica Joži-
obravnavali njegovega Povodnega moža, ki se tako živo spleta pred bralčevimi očmi, da so nekatere izseke iz te balade celo poskusili gledališko ponazoriti. Na prvo mesto vselej sodi Prešernova Zdravljica, katere zadnjo kitico se naučijo na pamet in jo tudi zapojejo. Letos se ob
sta v torek, 4. marca, začela svoje	ca Žniderčič, so se že pred Pre-
izvajanje, je v učilnici, na katedru	šernovim dnem, predvsem pe-
katere se je iskril slovenski šopek,	tošolci, zaustavili ob velikanu
poleg njega pa je Prešernov por-	slovenske poezije in podrobneje
130-letnici rojstva Otona Župančiča podrobneje soočajo tudi s tem predstavnikom slovenske moderne, in sicer z njegovima zbirkama Ciciban in še kaj ter Sto ugank.
Za otroškimi glasovi sta besedo povzela slikarja in učencem izpovedala, kako sta že v otroških letih čutila nagnjenje do umetnosti, ki se je predvsem pri Davidu porodilo kot prijetna igra ob opazovanju očeta, ko je na platnu ustvarjal svoja dela, in pri tem še sam začel risati. Preprosto, otrokom dovzetno, sta razložila, kako se iz navdiha, ki vzklije ob gledanju narave in sveta okoli sebe ali pa
ob notranjem razmišljanju, izriše slika, ki vedno odraža umetnikovo izpoved in njegovo čutenje. Pri ustvarjanju je pomembno vztrajanje in seveda upoštevanje risarskih tehnik, svetlobe, sence, perspektive...Še posebno pa je treba prisluhniti vzgibom duše, ki vodijo čopič, barvice, svinčnik ali pa celo ugaslo vžigalico, saj tudi ta je lahko risarsko orodje. Ko sta slikarja potešila otroško radovednost, ki se je bohotila v mnogih vprašanjih, in ko je izzvenela hudomušna Enkrat je bil en škrat, so se učenci z gostoma odpravili na delo. Učilnica se je spremenila v pravo likovno delavnico. Najmlajši so obkrožili Roberta Faganela, ki jim je na tabli z raznobarvnimi kredami pokazal, kako nastane pejsaž, nato je vsak učenec dobil svoj list in po slikarjevem zgledu najprej začrtal obrise, nato pa z akvareli pobarval risbo, pravi kraški pejsaž. Večji učenci pa so se strnili okrog Davida, ki je, kot znano, po poklicu arhitekt. Prednje je razgrnil svoje načrte, tudi tiste za svoje naj večje delo, oblikovanje Kulturnega centra Lojze Bratuž, ki ga je dokončal, ko mu ni bilo niti 28 let, in jim razlagal, kako iz bežne skice, porojene iz bliskovite ideje, s potrpežljivim delom nastane podrobnejši načrt. Pri tem je povedal, da sam zelo rad ustvarja ročno in mu je računalnik le v oporo, saj če le ta odpove, lahko marsikaj "izpuhti". Pojasnil jim je tudi, kako izdelati čim lepšo podobo narave v živih barvah in iz kakšne perspektive gledati npr. travnik, polje, polno cvetja.
Lepo doživetje z likovnima ustvarjalcema se je sklenilo z željo po čimprejšnjem ponovnem srečanju.
Iva Koršič
Zadnje predavanje SD Sončnica
Doroteja Lešnik Mugnaioni: nasilje v družini
Zadnje predavanje v organizaciji Skupnosti družin Sončnica je bilo namenjeno nasilju v družini. O tej žgoči problematiki je spregovorila priznana specialistka na tem področju politologinja in sociologinja Doroteja Lešnik Mugnaioni, ki je v zamejstvu že večkrat predavala o vrstniškem nasilju. V svoji praksi se je kot svetovalka na SOS telefonu za ženske in otroke, žrtve nasilja, nenehno srečevala z raznimi oblikami nasilnega vedenja. Tokrat je spekter nasilnega obnašanja zožila na družinsko dinamiko oziroma na to, kar se večkrat dogaja med domačimi štirimi stenami.
Na začetku je številnim poslušalcem obrazložila pojem nasilja v družini: to je lahko fizično, spolno, psihično ali ekonomsko (nasilje) enega člana družine v odnosu do drugega, nasilje je lahko tudi zanemarjanje družinskega člana (opuščanje skrbi za druž. člana, ki potrebuje nego zaradi bolezni, invalidnosti, itd.). Nato je podrobneje analizirala vsako vrsto nasilja, pri čemer je zanimiva stopnja ali prag (ta je dokaj nizek), nad katerim je ravnanje z bližnjim že kvalificirano kot nasilje. Fizično nasilje je, recimo, uporaba sile, ki pri družinskem članu povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale poškodbe. Spolno nasilje je
V občinski dvorani v Ronkah je bilo v sredo, 5. t. m., zelo slovesno, saj so se predstavnice domačega klekljarskega društva predstavile v dvorani z lepo razstavo čipk in druge domače obrti in tako lepo proslavile že dvajesto obletnico delovanja društva. Popoldan je bila predstavitev jubilejnega letnika glasila Jadro, ki ga skrbno pripravlja inž. Karlo Mučič, letošnjo jublejno številko pa je lektorirala prof.
Rudica Požar.
Priredtve se je udeležila tudi podžupanja Marina Cuzzi in lep večer se je začel z uvodnim nastopom mladega kitarista, nakar je prisotne nagovoril inž. Karlo Mučič. Domača pesnika Lilijana in Almerigo Visintin
ravnanje s spolno vsebino, ki mu družinski član nasprotuje ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njegovega pomena (otrok). Poleg spolnega nasilja je zadnje čase zelo razširjeno psihično nasilje (povzroča strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti), pa tudi ekonomsko nasilje, pri katerem neupravičeno nadzorujemo ali omejujemo družinskega člana pri razpolaganju z dohodki in to ne glede, če je ta v službi ali ne. Najpogostejše žrtve nasilja v družini so otroci, ženske, starejši, osebe z invalidnostjo ali s posebnimi potrebami, osebe brez statusa, brezdomci, itd. Pri tem je Lešnikova pripomnila, da je vedno in neizpodbitno
sta s pesniško besedo obogatila večer.
Priisotne sta toplo pozdravila predsednik goriškega pokrajinskega odbora SSO Janez Povše, ki je članom društva Jadro in vsem, ki si prizadevajo za kulturno življene v Ronkah iskreno čestital, v imenu ZSKD za Goriško pa je pozdravil Aldo Rupel. Naš urednik Jurij Paljk je predstavil bogato glasilo, pravzaprav almanah Jadro, ki letos praznuje 20. letnico. Za glasilo je dejal, da je izjemnega pomena za domoznansko literaturo za osrednjo Slovenijo, saj prinašajo v glasilu različni avtorji veliko novic iz Laškega, ki je razpeto med nebom in morjem, o čemer je govor v glasilu, ki je posvečeno predvsem dogajanju ob morju in ronškemu letališču. Večer je bil lep, kot je bil lep kulturni praznik v Laškem, ki je trajal ves dan, za kar gre zasluga predvsem pridnim ženam, ki se družijo in klekljajo, predvsem pa pomagajo duši kulturnega življenja v Laškem, inž. Karlu Mučiču.
kriv povzročitelj nasilja, ne pa njegova žrtev, saj je povzročitelj pred izbiro, kako bo do žrtve reagiral. Povzročitelj pa je predvsem moški (ni pa izkjučno le on). Nasilje (lahko je tudi kombinirano) se največkrat dogaja v zaprtih, "varnih" prostorih, kjer ni nobenih prič, pogosto gre za huda dejanja, ki pustijo težke in dolgotrajne posledice. Predavateljica je svoje predavanje podkrepila tudi s primeri, s katerimi se sooča vsakodnevno. Številne družinske tragedije, ki jih pogosto gledamo v filmskih upodobitvah na malih ekranih, pri katerih moški (a ne samo) izvajajo nasilje nad ženskami in dobesedno ponorijo, če le te iščejo zatočišče drugje (recimo v "varni hiši"), niso nič drugega kot slika krute resničnosti. Zato žrtve zaradi groženj največkrat ne zapustijo nasilnega odnosa, največkrat jih je tudi sram priznanja, poleg tega družba rada prelaga odgovornost za nasilje na žrtve, pa tudi civilizacija, v
Uspešna pobuda
V matematiki število n izraža razmerje med obsegom in premerom poljubnega kroga: 3,14. V enologiji pa označuje zmagovito razmerje med vinarjem grškega porekla in vinorodnim okolišem v Brdih. Evan-gelos Paraschos se je iz severnogrške-ga mesta Tesalonike preselil v Trst, kjer je študiral farmacijo. Kasneje se je poročil z Goričanko in ostal v Italiji. Pred 10 leti je začel obdelovati nekaj hektarjevvinogradovin pridelovati vino v Števerjanu, Štandrežu, Gradiščuti, na Oslavju in v Podsabo-tinu. Letos se je odločil, da na poseben način obeleži dan grškega p-ija. Črka je tudi začetnica njegovega
kateri živimo, je čedalje bolj tolerantna do nasilja. Na koncu svojega zanimivega posega je predavateljica še evidencirala, katere posledice pušča nasilje: od nemoči, strahu, občutkov krivde do zapiranja vase, nezaupljivosti... Otroci nasilje doma velikokrat skrivajo pred ostalimi, kerposkušajo zaščititi družino. Zgradijo si slabo samopodobo in imajo tudi nekatere druge motnje kot na primer glavobole, motnje govora, hranjenja, samopoškodb, beg od doma in v skrajnih primerih tudi poskus samomora.
Skratka, do nasilja ne smemo biti nikoli tolerantni, ne v družini, šoli, službi, ampak moramo nanj ustrezno in pravočasno odreagirati. Žal pa se danes večina ljudi noče vmešavati in reševati teh problemov ali pa je pretirano popustljiva do nasilnežev in večkrat obsoja žrtve, ki spodbujajo in izzivajo nasilno vedenje. To so poudarili tudi nekateri poslušalci v zanimivi debati, ki se je razvila po predavanju in se je zavlekla do poznih ur. Verjetno je bilo tudi med poslušalci več žrtev kot povzročiteljev nasilja, saj le ti težko priznajo svoje agresivno vedenje. Predavanje s tako tematiko je zelo aktualno, saj bomo samo z ustreznim reševanjem nasilja omogočili boljše medsebojne odnose, najprej v družini, nato tudi v širši družbi.
Adrijan Pahor
priimka, Paraschos pa jo uporablja tudi kot logotip na etiketah. Malo ljudi ve, da ta dan praznujemo 14. marca: izbira izvira iz anglosaškega načina zapisovanja datumov - 3.14 -, ki je približek treh številk, ki sestavljajo 7i. Kot zanimivost naj povemo, da je leta 1789 slovenski matematik in fizik Jurij Vega postavil svetovni rekord in izračunal število ji na 137 decimalk. V petek, 14. marca, se bodo vina Paraschos točila v številnih vinotekah po Sloveniji ter v go-riški in tržaški pokrajini. Za kozarec vrhunskega vina bo potrebno odšteti 3,14 evra. Naravna, nefiltrirana vina brez dodanega žvepla; vina, ki spominjajo na popolnost kroga, na sosledje letnih časov, na neskončne spremenljivke vina.
Obvestila
V Kulturnem centru Lojze Bratuž je na ogled razstava Moji srčni kraljici Rudija Skočirja vsak dan od ponedeljka do petka, od 17. do 19. ure.
Sovodenjska sekcija SSk obvešča somišljenike in prijatelje, da lahko podpišejo listo za deželne volitve tudi v volilnem uradu sovodenjske občine.
Romanje v Medjugorje od 2. do
5. maja 2008. Vabimo vas tudi letos na romanje v Medjugorje. Predviden je vzpon na Križevac in na Hrib prikazovanj, obisk skupnosti Cenacolo in Oaze miru ter sodelovanje pri verskih svečanosti. Cena: 100,00 evrov. Ob vpisu je treba poravnati ceno celotnega potovanja. Prijave sprejemata: župnik dr. Jože Markuža, tel. 040 229166, in g. Darko, tel. 0481 882395 ali 048132121.
Športno združenje Dom iz Gorice prireja, v okviru Športne šole 2008, za otroke od 1. do 5. razreda osnovne šole, plesni tečaj. Vodil ga bo priznan slovenski plesni učitelj Franci Vaupetič. Tečaj bo potekal v mali dvorani Kulturnega doma v Gorici (ul. Brass 20) vsako soboto od 10. do 12. ure. Začetek je predviden v soboto, 29. marca, konec pa meseca maja. Vpisovanje je možno v uradu športnega združenja Dom (od ponedeljka do petka od 17.30 do 19.00 - info tel. 0481.33288) do 20. marca. Prosvetno društvo Štandrež prireja 6-dnevni izlet na Poljsko, od 22. do 27. aprila 2008. Med drugim si bodo izletniki ogledali Krakovv in Wadowice, rojstni kraj Janeza Pavla II. Cena potovanja: 345,00 evrov. Na razpolago je le še nekaj mest, zato pohitite z vpisom. Informacije: tel. št. 0481 20678 (Božo) ali 347 9748704 (Vanja).
Združenje UNITALSI: začelo se je vpisovanje za romanje v Lurd z letalom (od 15. do 19. julija). Informacije: tel. 0481 21419 (Joana Nanut) ali 0481 882106 (Renata Tomšič). Na razpolago je še nekaj mest.
Katoliško tiskovno društvo daje v najem trisobno stanovanje v Kulturnem centru L. Bratuž na Drevoredu 20. septembra 85 v Gorici. Zainteresirani lahko pokličejo v jutranjih urah na tel. 0481 531445. Pisno prošnjo oddajte do 31. marca 2008 na naslov: Katoliško tiskovno društvo, 34170 GORICA / GORIZIA Travnik / Piazza Vittoria 25. Fundacija Gorica daje v najem trisobno stanovanje z veliko teraso in parkirnim prostorom v zaprtem dvorišču v ulici S. Giovanni 9, Gorica (1. nadstropje). Zainteresirani lahko pokličejo v jutranjih urah na tel. št. (0039) 0481 531445.
Darovi
V spomin na teto Poldico darujeta Pepo in Slavko 50 evrov za društvo krvodajalcev iz Sovodenj.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: v spomin na pok. teto Vido darujeta Barbara in Erika 100,00 evrov.
Za onkološki center v Avianu: v spomin na dragega brata Leopolda Devetaka daruje sestra Bernarda z družino 200,00 in brat Rudolf z družino 200,00 evrov.
Za lačne otroke v misijonu Danila Lisjaka: Mirjam Saksida namesto cvetja na grob Vide Obljubek 50,00; N. N. 50,00 evrov.
Za kočo sv. Jožefa: v mislih na Igorja darujeta Ani in Janez Povše
300.00 evrov.
V spomin na prof. Leopolda Devetaka namesto cvetja na grob daruje vrstnica z Vrha Sv. Mihaela
50.00 evrov za onkološki center v Avianu.
Čestitke
Družini Brešan in Osso se veselita, ker se je malemu Riccardu pridružil še lacopo. Srečnima staršema Sari in Tomažu iskreno čestitajo prijatelji in sorodniki iz Gorice, Palmanove, Rima, Moša, Ljubljane in Maribora.
Naš dirigent Mirko Ferlan je uspešno zaključil študij zborovske kompozicije in zborovodstva na tržaškem konservatoriju G. Tartini. Iz srca mu čestitajo pevci mešanega zbora in člani SKPD Frančišek B. Sedej iz Števerjana. Odbor Števerjanskega festivala čestita članu komisije Janu Leopoliju ob zaključku študija iz slovstvenih ved na tržaški univerzi.
Na tržaškem konservatoriju je v petek, 7. marca diplomiral iz zborovskega dirigiranja in kompozicije Mirko Ferlan. Svojemu uspešnemu profesorju -prijatelju čestitajo "Komelovci".
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje (od 14.03. do 20.03.2008)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od ponedeljka do petka, od 18.30 do 19.30. Spored:
Petek, 14. marca (v studiu Andrej Baucon): Ob domačem ognjišču: domače viže; zborovski kotiček; iz krščanskega sveta; zanimivosti; humor, obvestila.
Ponedeljek, 17. marca (v studiu Andrej Baucon): Sodobni sound: lahka glasba; živemu se vse zgodi; zanimivosti in obvestila. Torek, 18. marca (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 19. marca (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Sindon in spori o pristnosti - Izbor melodij.
Četrtek, 20. marca (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev -Glasba iz studia 2.
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE - GORICA ZVEZA PEVSKIH ZBOROV PRIMORSKE ZVEZA SLOVENSKIH KULTURNIH DRUŠTEV V ITALIJI ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV-TRST JAVNI SKLAD RS ZA KULTURNE DEJAVNOSTI
PRIMORSKA POJE 2008
Petek, 14. marca, ob 20.30 Štandrež, cerkev Sv. Andreja
Nastopajo:
Mešani pevski zbor Štandrež Duhovni zbor Anton Martin Slomšek, Zagreb Cerkveni pevski zbor Sv. Križ, Trst Mešani pevski zbor Sontius, Nova Gorica Oktet Castrum, Ajdovščina Komorni zbor Julius, Trst Mešani pevski zbor Jacobus Gallus, Trst
Soprireditelj Prosvetno društvo Štandrež
Nedelja, 16. marca, ob 17. uri Gorica, Kulturni center Lojze Bratuž
Nastopajo:
Moški pevski zbor Dragotin Kette, Ilirska Bistrica Zenski pevski zbor Prem, Ilirska Bistrica Mešani pevski zbor Duri, Col Vokalna skupina Grlica, Vipava Moški pevski zbor Valentin Vodnik, Dolina Akademski pevski zbor Univerze na Primorskem, Koper
Soprireditelj Mešani pevski zbor Lojze Bratuž
M
DRUŠTVO ARS Vljudno vabi na odprtje razstave
ZELENO MODRO
Razstavljal bo slikar STOJAN RUTAR, ki ga bo predstavil Jurij Paljk
Galerija Ars na Travniku, Gorica Torek, 18. marca 2008, ob 18. uri
glasbeno vzgojo [imil Konici
(A
Združenj
cerkvenih	Kulturni
pevskih	^	Lojze	Bratuž
zborov
Koncertna sezona 2007-2008
DUO SLUGA - CORAZZA
Aleksander Sluga, violončelo Carlo Corazza, klavir
Na sporedu: Schumann, Schubert, Seghizzi, Webern in Debussy
Kulturni center Lojze Bratuž Četrtek, 13. marca 2008, ob 18. uri
20-letnica društva in glasilajadro
V Laškem je bilo slovesno
Govor na Prešernovi proslavi v Mačkoljah, 24. februarja 2008
Trubarjevo žlahtno izročilo v letu medkulturnega dialoga
Sončen pozdrav in prijetno popoldne v družbi naših velikih duhov, ki so postavili in učvrstili temelje naše slovenske kulturne in narodne identitete. Tudi letos smo se, kot se dogaja že vrsto let v počastitev slovenskega kulturnega praznika, zbrali v Prešernovem imenu. A letošnje praznovanje ima dodano vrednost: kulturni praznik poteka v letu, ki je za nas Slovence še posebej pomembno. Kajti pred petsto leti se je na Raščici na Dolenjskem rodil čudežni otrok, ki sta mu oče Miha, mlinar, tesar in cerkveni ključar, in mati Jera izbrala nadvse primerno ime - Primož. In če naj pritrdimo znanemu latinskemu izreku No-men est omen, da je torej ime znamenje, je bil novorojenec kot Primus že v zibelki zaznamovan, da postane prvi. Prvi, ki je v viharnem času 16. stoletja ne samo izdal prvo slovensko tiskano knjigo Katekizem in Abecednik, temveč je skupaj z drugimi slovenskimi protestantskimi pisci -Kreljem, Dalmatinom in Bohoričem - začrtal koordinate našega jezikovnega, kulturnega in duhovnega prostora.
Ob petstoletnici Trubarjevega rojstva je slovenska vlada proglasila letošnje leto za Trubarjevo leto, v katerem se načrtujejo pomembne prireditve v mnogih krajih, ki so tako ali drugače povezani s Trubarjevim življenjem. A na širši ravni je leto 2008 generalna skupščina OZN oklicala za leto medkulturnega dialoga in čudovito zgodovinsko naključje je hotelo, da je za prvih šest mesecev predsedstvo Evropske zveze oziroma unije, kot se je za ta pojem udomačil nelep tuj izraz, prevzela Slovenija. Vsa ta dejstva Slovence, ki kaj damo na svoje poreklo, jezik in kulturo, navdajajo z velikim ponosom.
Danes nas pozna Evropa in nas pozna svet, v okviru Evropske zveze se letos veliko govori o medkulturnem dialogu, ki naj bi stekel med pripadniki različnih jezikov in kultur. Pri nas se že dolga leta srečujemo s pojmi, kot so večjezičnost, multikulturnost in medkulturni dialog. Prav gotovo
smo bili Slovenci že dolgo nazaj zaradi poselitvenih značilnosti in geografske lege ne samo podvrženi odkritemu in tihemu asimilacijskemu pritisku, temveč smo bili tudi medkulturni posredniki in ustvarjalci sožitja in dialoga. Leto medkulturnega dialoga nas je torej našlo popolnoma pripravljene in opremljene z znanjem jezikov, saj ni Slovenca, ki ne bi znal vsaj enega tujega jezika, če ne dveh,
treh ali več: nemškega, madžarskega, italijanskega, hrvaškega, in ne nazadnje angleščine, ki je v sodobnem času prevzela vlogo nekdanje latinščine.
Žal pa nas jezikovna prožnost in nadarjenost ter dvojezičnost ali večjezičnost lahko zavedejo v pohlevno, hlapčevsko držo človeka, ki bi rad sebi in drugim v ožjem in širšem okolju dokazal svoj o pridnost ter poznavanj e bolj razširjenih in uveljavljenih jezikov. Sama menim, da bi bilo praznovanje leta 2008 kot leta medkulturnega dialoga veliko bolj kot za nas pomembno za vse tiste, ki še niso dozoreli za odprtost in sodelovanje s sosedom drugačne kulture in jezika. Konkretno - Slovenci, zlasti tisti, ki so nas z nelepim izrazom imenovali zamejce, si že dolga desetletja prizadevamo, da bi nas tujejezično okolje, v katerega nas je pahnila zgodovina, spoznalo, upoštevalo in cenilo. C)dpiramo se, pogovarjamo, ponujamo roko za sodelovanje, gradimo mostove oziro-
ma brvi in mostičke strpnosti in sožitja.
Kaj pa naši sogovorniki? Veliko ljudi širokih obzorij nas že dolgo pozna, z nami sodeluje in živi, tudi v mikrocelicah, kot je družina. V večjezičnih družinah, ki jih je čedalje več, in mešanih zakonih se že dolgo udejanja medkulturni dialog. A vendar se Slovenci v splošnem trudijo z italijanščino, zanemarjajo pa svoj jezik, najsi bo to narečje, pogovorni ali knjižni jezik. Z izgovorom, da jim ne teče domača govorica, kar takoj zavijejo po tuje, namesto da bi se potrudili za bogatenje svojega jezika. Ce je ta drža prepogosta, gotovo ne moremo pričakovati, da nas bo tuji govorec cenil. Se dovolj trudimo za svoj jezik? Ga negujemo, pa četudi gre za narečje, ki ga j e včasih označevalo neizmerno bogastvo živih besed? Se zadovoljimo z malomarno spakedranšči-no, z obiskom kake kulturne prireditve? Svoj jezik in kulturo moramo živeti vsak dan, tako da bo spoznavanje našega sveta, slovenskega jezika, kulture in zgodovine zanimivo in mikavno tudi za tujca, ki pa se naj vendarle potrudi, da se nauči slovenščine - prav tako kot smo se mi naučili sosedovega jezika. A obenem mu dajmo možnost, da začne z nami in spregovori tistih nekaj besed in stavkov, ki jih je osvojil na tečaju slovenščine! Takih jezikovnih tečajev je čedalje več, več je zanimanja za naš jezik, literaturo, kulturo in zgodovino. Za vsem tem seveda stoji tudi ugled slovenske države, ki predseduje Evropski zvezi. Zato je to obdobje, v katerem je na visoki institucionalni ravni poleg angleškega in francoskega med najpomembnejšimi tudi slovenski jezik.
Tisti jezik, za katerega je Primož Trubar hotel, da postane jezik prve slovenske knjige, to je knjižni jezik, da bodo njegovi ljubi Slovenci brali Sveto pismo v svojem jeziku, prav tako kot drugi evropski narodi tistega časa. V duhu humanistične odprtosti, protestantske gorečnosti in ljubezni do lastnih slovenskih korenin je Pri-
mož Trubar živi spomenik medkulturnega dialoga, pravi Evropejec in svetovljan, obsojen na pregon iz domovine, saj je večji del svojega plodovitega življenja preživel v Nigdirdomu, kot sam trpko imenuje svoje tavanje po tedanji Evropi. Življenjska pot je Trubarja popeljala skozi vidnejše evropske kraje - od Reke, kjer je obiskoval glagoljaško šolo, preko Salzburga, Trsta in Dunaj a pa do nemških mest Niirn-berg, Rothenburg, Kempten in Derendingen.
Da se je mladi Trubar mudil v Trstu pri škofu Petru Bonomu in da se je v njegovi knjižnici oplajal s protestantsko in humanistično literaturo, čivkajo že vrabci na strehi, a najbrž ni vsem znano, da je pokopan na Nemškem v De-rendingenu oziroma Tiibingenu, kjer na cerkvi stoji napis tako v slovenskem kot nemškem jeziku, da se po njem imenujeta ulica in Primus Truber Haus in da ga Nemci štejejo med zaslužne može tistega kraja. Velike duhove si radi laste vsi narodi. Razgledan v humanistični literaturi, poznavalec različnih jezikov, razpet med ljubeznijo do slovenstva in versko gorečnostjo je svoje delo zasnoval ob sodelovanju z različnimi pomembnimi možmi svojega časa. Iz tiskarne v nemškem Urachu, kjer je Trubar leta 1561 postal ravnatelj Biblijskega zavoda, so prihajale knjige, tiskane v treh različnih črkopisih - latinici, glagolici in cirilici, in v različnih jezikih, slovenščini, hrvaščini, a tudi v italijanščini. Bi kak ozkogled-než, kot jih je še danes na pretek tu in tam, zmogel tako široko zasnovano dejavnost, ko bi ga ne gnala želja po sodelovanju z ljudmi istih idealov, a različnih jezikov in kultur? Leta 1550, ko je v Tubingenu skrivoma izšla prva slovenska knjiga, se je Trubar nanjo podpisal kot Philopatridus Illiricus, kot Rodoljub Ilirski. Svojim rojakom Slovencem je želel več izobrazbe, postavil je temelje slovenskemu knjižnemu jeziku in spodbudil nastanek protestantskega cerkvenega pesništva in petja.
Njegova podoba je vsak dan tako rekoč v rokah vseh nas, prav tako kot Prešernova. Literatura in ekonomija, poezija in proza si podajata roko, prehajata iz roke v roko slehernega Slovenca. Res se v naglici sodobnega časa komaj še ozremo na napis na slovenskih kovancih, toda na dvoevrskem ko-
vancu lahko preberemo verz slovenske himne Prešernove Zdravljice Žive naj vsi narodi, na tistih za en evro pa Trubarjevo geslo Stati inu obstati, v duhu katerega se bodo odvijala letošnja praznovanja. Njegova sporočilnost je pomembna ne samo za nas, tisočkrat preizkušene Slovence na obrobju - braniku slovenskega prostora, in za zdomske Slovence, ki vsepovsod po svetu kot svetinjo negujejo in ohranjajo svoje kulturno in jezikovno izročilo. Trubarjev poziv naj velja še zlasti rojakom, ki jim ni treba dan na dan braniti in uveljavljati svojega jezika, ki se lahko napajajo ob studencih slovenstva v svojem
okolju, v trgovini, v uradih, kjerkoli, ne da bi se zavedali svoje jezikovne svobode. Morda pa se pravpijani svobode sprenevedajo in silijo v hlapčevsko oboževanje in izražanje v tujem jeziku, najsi bo to italijanščina, angleščina ali še kaj.
Za sklep pa še prošnja: dragi Primož Trubar, oče slovenske književnosti, zažugaj jim s svojo bradato častitljivostjo! V odnosu do svojih slovenskih korenin kot tudi do sogovornikov drugega jezika in kulture si že davno pred našim proslavljanjem vedel, kaj pomeni biti Evropejec in zaveden, pokončen Slovenec obenem.
Majda Artač Starman
Pilonova galerija Ajdovščina
V Pilonovi galeriji v Ajdovščini bo od petka, 14. marca, na ogled razstava del Polone Petek, Slike 2001-2007
Polona Petek (1970, Freiburg, Nemčija) je akademska slikarka, ki trenutno zaključuje magistrski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Slikarka mlajše generacije je ena najzanimivejših avtoric znotraj klasičnega medija štafelajnega slikarstva v Sloveniji in je prisotna v slovenskem in mednarodnem likovnem prostoru.
Polona Petek v svojih delih zavestno sledi tehniki preslikave fotografij in ustvarja slikarske albume. Motivi njenih velikih olj na platnu so družinske “razglednice” in vedute bližnje okolice, zamrznjeni trenutki, ki jih avtorica kot tiha opazovalka spremlja, beleži in interpretira. Avtoričin pogled in perspektiva na upodobljene osebe, dogodke, situacije je največkrat introvertiran pogled od zadaj na barvno pestro dogajanje v centru vidnega polja. Umetnico zanima prav ta trenutek, ki ga zadrži na fotografiji, v njegovih prostorskih, barvnih in psiholoških relacijah med objekti in človeškimi liki oziroma med nevidnim
opazovalcem in naravo. “Prenos realnosti na velika olja (...) ni dosleden oziroma ni govora o natančni povečavi, poteka pa bodisi neposredno s fotografije bodisi preko osnovne risbe z ogljem, ustvarjene na podlagi mreže na velikem platnu. Fotografsko realnost prestavi v razmerje med risbo in barvo, torej klasičnima slikarskima elementoma, kiju na platnih tudi različno izpostavlja oziroma jima dodeljuje precej različne oblikotvorne vloge. Izbira izseke sveta, ki jo osebno vpletejo, prizore, ki imajo bržkone osebno, intimno ozadje, vendar o njem spregovori le s slikarskimi sredstvi”. (Vojko Urbančič)
Na samostojni razstavi v Pilonovi galeriji se Polona Petek predstavlja z izborom okoli 30 del, nastalih v zadnjih 6 letih, kjervtehniki olja na platnu barvno intenzivno in izrazno zadržano sledi “slikam” svojega vsakdana (preživljanje časa s sinom, potovanja, letovanja, sprehodi v naravi). Polona Petek je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, smer slikarstvo, 1.1994. Med leti 1997-2000 je na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru študirala računalništvo. Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani je I. 2004 pri prof. Metki Kraševec pričela z magistrskim študijem umetnosti, smer slikarstvo, ki ga letos zaključuje. Od leta 1999 se redno predstavlja na skupinskih in samostojnih razstavah v Sloveniji in tujini. Živi in dela v Zlatoličju pri Mariboru.
Foto JMP
ABITAREIL
GORICA PALAČA ATTEMS-PETZENSTEIN
PODALJŠANO DO 24. MARCA 2008
OD 9. DO 19.URE, ZAPRTO OB PONEDELJKIH (RAZEN 24. MARCA)
INFORMACIJE IN REZERVACIJE VODENIH OGLEDOV V SLOVENŠČINI
TEL. +39 0481.547541 / 547499 FAKS +39 0481.531798 musei@provincia.gorizia.it
Pokrajina Gorica
V Pokrajinskih muzejih v Gorici od 25.4 do 24.8.2008
Prva razstava del Josefa M. Auchentallerja
Pokrajinski muzeji v Gorici pripravljajo odmevno razstavo del Josefa Marie Auchentallerja (1865-1949) z naslovom Predstavnik dunajske Secesije na robu cesarstva. Na ogled bo od 25. aprila do 24. avgusta letos, zatem se bo selila na Dunaj in v Bočen.
Auchentaller velja za enega pomembnejših umetnikov dunajske umetnostne scene na prelomu 20. stoletja: kot slikar in grafični oblikovalec je bil več kot desetletje med glavnimi akterji dunajske Secesije, ki jo je leta 1897 osnoval Gustav Klimt. Auchentaller je sodeloval ali v prvi osebi organiziral številne razstave, ki so se zvrstile pred letom 1900 in po njem. Še prej, med letoma 1892 in 1896, je v Miin-chnu sklenil svojo formacijo, sodeloval s tamkajšnjim secesijskim gibanjem in s slavno revijo Jugend. V letih 1900-1901 je bil tudi v uredniškem odboru revije Ver sacrum, uradnega glasila Secesije, za katero je izdelal nekaj platnic in veliko ilustracij. Kjub
temu ni doživel uspeha, ki bi si ga zaslužil, saj se je leta 1901 preselil v Gradež, kjer je žena Hema, podjetna predhodnica feminističnega gibanja ante lit-teram, postavila penzion Forti-no in tako bistveno pripomogla k uveljavitvi jadranskega obmorskega mesteca kot turističnega cilja tudi dunajske buržuoazije.
Auchentaller je bil dejaven in uspešen tudi na področju reklamnih plakatov; znan je elegantni plakat iz leta 1906, posvečen Gradežu.
Tudi v naj novejših študijah o dunajski Secesiji ostaja njegov doprinos nepopolno predstavljen, saj ostajajo njegova dela večinoma v zasebnih zbirkah zlasti dedičev in so zato težko dostopna javnosti oz. stroki. Edini novejši poizkus, ki na sistematičen način obravnava umetnikov opus, ostaja neobjavljena diplomska naloga Vere Vogelsberger iz leta 1985. Aprilsko razstavo je omogočila razpoložljivost dedičev, ki so da-
li na posodo dela, zaradi česar so jim prireditelji, ki so razstavo javno predstavili v sredo, 5. marca, v goriški palači Attems, zelo hvaležni. Prepričani so, da bodo s takšno pobudo lahko prispevali k boljšemu spoznanju dunajskega umetnostnega
vrenja pred sto leti. Razstava bo obsegala osem sklopov, skupno bo na ogled približno štiristo del, med katerimi bodo številna prvič predstavljena javnosti. Gre za olja, risbe, študijska dela, osnutke, plakate, načrte zlatarskih del, fotografije, ki krijejo celotno obdobje Auchen-tallerjevega umetniškega ustvarjanja od študijskih let na Dunaju in v Munchnu prek dunaj-
ske Secesije vse do zadnjega obdobja, ko se je umetnik v Gradežu posvečal predvsem krajini in portretu. V spremnem, ita-lijansko-nemškem katalogu (esaExpoedizioni) bodo popisana vsa razstaljena dela.
Šlo bo za kakovostno razstavo, ki bo na neki način povezala Dunaj, Bočen in Gradež z Goriško, je na predstavitvi povedala pokrajinska odbornica Roberta Demartin, ki se je dedičem iskreno zahvalila za zaupanje. Ravnateljica muzejev Raffaella Sgubin pa je poudarila izjemno-
st dogodka, saj Auchentaller jeva dela kot žive ikone časa pričajo tudi o očarljivem obdobju "belle epoque", o družbi tik pred prepadom prve svetovne vojne. Tudi ta razstava utrjuje pomembne mednarodne institucionalne odnose, ki so pomembni za vso Goriško, je dodala Sgu-binova. Na koncu je umetnostni kritik in nekdanji ravnatelj muzeja v Trevisu Eugenio Manzato povedal, da je imel Auchentaller tipično secesijsko vizijo globalne umetnosti, ki zaznamuje tudi design pohištva in vsakdanjih predmetov. Poleg tega je izrazil upanje, da bo premalo poznani umetnik po goriški razstavi primerno ovrednoten, saj pričakujejo tudi, da se bo ob tej priložnosti pojavilo še kakšno njegovo delo iz drugih zasebnih zbirk. Gre namreč za umetnika, ki nam je zapustil izredno lepa dela.
DD
',C j j '
fes
Narodni dom v Trstu / Predstavitev knjige Miroslava Košute
Teža sončnega v temnem mestu
Trst kot prostor življenjske razpetosti med temo in svetlobo, med hladom nestrpnosti in toplino domačnosti. Trst kot kraj številnih protislovij; Trst navsezadnje kot mesto, "ki bi brez nas Slovencev ne bilo tako, kakršno je". Tako je razmišljal pesnik, pisatelj in esejist Miroslav Košuta na predstavitvi svoje zadnje knjige z zgovornim in pomenljivim naslovom Teža sončnega. Srečanje sta priredila Društvo slovenskih izobražencev in Slovenski klub v torek, 4. marca, v Narodnem domu.
Publikacijo, v kateri so zbrani Košutovi intervjuji, pogovori, nagovori in eseji iz let 1996-2006, je pred nedavnim izdala mariborska založba Litera. "Urednik založbe, prijatelj Andrej Brvar, me je sicer najprej vprašal, ali bi imel na zalogi nekaj poezij za objavo pesniške zbirke", je dejal avtor. Založnik pa je nato z zadovoljstvom privolil v izdajo tega materiala, ker je v njem uvidel široko in nazorno oceno slovenstva tako na eni kot na drugi strani meje.
"Knjiga želi hkrati predočiti Ljubljani težo, ki jo zamejstvo ima v vseslovenskem prostoru", je pojasnil Košuta.
O vsebini knjige je podrobneje spregovorila prof. Marija Pirjevec: njeno analizo Košutovega dela so dopolnjevali odlomki iz knjige, ki jih je prebiral gojenec gledališke šole Studio art Jure Ko-pušar.
Prof. Marija Pirjevec je knjigo označila za zbirko "pogovorov, ugovorov in zagovorov" in tako sintetično nakazala vsebino publikacije, ki zgovorno priča "o povednosti našega časa in usodi slovenstva v Trstu". Pesnikovo življenje je namreč tesno povezano z življenjem manjšine, hkrati pa v njem odseva globoka kriza sveta, "ki lomi temeljne vrednote, na katerih je slonela evropska družba".
Košuta je v prvem razdelku zbral med drugim eseje, ki globinsko zrejo v razloge imobiliz-
ma tržaške družbe. Propadanje Trsta je namreč odvisno od prevelike zazrtosti vase. "Košuta pogreša etnično pestrost in go-
spodarsko dinamičnost preteklosti. Nad zalivom se tako zgrinja temačno obzorje in tudi pesnik ne more iz ujetosti vanj". Kljub takim okoliščinam
je v našem prostoru vseeno možno odkriti npr. lepoto umetniške besede. Košuto so globoko nagovarjali verzi Kosovela ("nedvomno ga lahko imamo za tržaškega pesnika" - je zatrdil Košuta), Gregorčiča, Grudna in Sabe: in ravno stihi avtorja dela II Canzoniere so mlademu
Košuti predočili temeljno odkritje, da se prava pesniška beseda lahko skriva tudi v majhnih stvareh (domači kozi ali nogometni tekmi), "čeprav je naše-
mu pesniku bolj prikladen sežet slog Giuseppeja Ungaret-tija". Prof. Pirjevec je izpostavila tudi članke v publikaciji, v katerih Košuta negativno presoja odnos, ki ga osrednja Slovenija ima do zamejstva. Posebno poglavje pa je Košuta posvetil vprašanju sožitja med slovenskim in italijanskim Trstom, za simbol katerega bi lahko vzeli dejanje vandalov, ki so leta 2002 poškodovali kip Srečka Kosovela v Ljudskem vrtu. "Imena poslanca, ki je nasprotoval postavitvi Kosovelovega kipa v parku, češ da je ta namenjen izključno 'očetom domovine', ne bom niti izustil: obratno menim, da bi bilo treba v Ljudskem vrtu namestiti kip Borisa Pahorja, čeprav upam, da se bo to zgodilo čez mnogo let", je dejal avtor knjige, v kateri posveča veliko pozornosti tudi gledališkemu miljeju tržaških Slovencev, saj je bil na čelu SSG kar 25 let. "Košuta se je pri vodenju gledališča držal načela trdne kvalitete in velikih ambicij. Ravno tako pa je dobro ve-
del, da gledališču ne sme primanjkovati občinstva, predvsem ko je gledališka hiša nosilec narodne identitete", je povedala prof. Pirjevec: Košuta pa je na ul. Petronio prestal tudi marsikateri bridek trenutek, ko je stal na odru in nemo gledal prazno dvorano predse. Tedaj se mu je porajalo vprašanje, "ali ni tako gledališče preveliko za našo manjšino oz. ali ni naša manjšina premajhna za tako gledališče". Marsikatera kritika je Košuto doletela tudi zato, ker je spodbujal naše zamejske pisce k pisanju gledaliških del in ker je hkrati sledil želji, da bi na odru Kulturnega doma uprizarjali čim več del iz slovenske dramatične zakladnice. Prof. Pirjevec je spregovorila še o govorih, ki jih je Košuta imel ob različnih jubilejih slovenskih primorskih ustvarjalcev, in o intervjujih, ki jih je pesnik imel z raznimi slovenskimi kulturniki. "Knjiga nam tako ponuja drugačen pogled na osebnost našega besednega ustvarjalca: docela lahko zremo v njegov duhovni obraz, ki je miselno in besedno globoko opredeljen in je -navsezadnje - drugačen od pesniškega", je sklenila prof. Marija Pirjevec.
IG
Kulturni center Lojze Bratuž
Rudi Skočir - Moji srčni kraljici
SeeB/qD:©R/<lDO
OOTeRReiCNISCNeOtKUOTeNUCIND
Likovni svet Rudija Skočirja napolnjujejo ženske figure, prikazane v vsej svoji veličini, povzdignjene v simbol, nosilke skrivnosti, življenja, vedenja. Postavne, sloke figure, s svojimi
držami, gestami izražajo strast in poduhovljenost, v sebi nosijo čutnost in svetniško mističnost. Njihove prodorne, velike oči, uprte v daljavo, v svojo notranjost, omogočajo pogled skozi čase in
niso oči ene ženske, ampak vseh, in njihove nosilke predstavljajo naravo vsega ženskega sveta, preteklega, današnjega, resničnega, pravljičnega.
Skočirjev slikarski opus je mogoče opisati z mnogimi pridevniki, tudi med seboj nasprotnimi in na videz izključujočimi. Vsi prispevajo k opisu njegovega dela, saj slike same v sebi združujejo in izražajo to raznolikost. V sebi nosijo dva značaja, oba zelo močna, ki se prepletata, si nasprotujeta in sobivata in ravno zato polno zaobjemata žensko naravo, ki se tako rada izmuzne definicijam, razumevanju in je ravno zato tako privlačna. Zenska je lahko kraljica, služabnica, čarovnica, vila, svetnica, razvratnica, mati, kruta, ljubeča, je angel ali sojenica, napovedo-
valka hude usode.
Vsaka živa ženska je lahko vse in vsaka iz Skočirjevih platen je ena izmed nas. V njih sobivajo žalost in veselje, hladnost in materinski čut, ki jim narekuje, naj varujejo dete, postavljeno prednje, tudi ko mu krojijo prihodnje življenje. Sojenice, rojenice, kraljice srca in umetnosti so vzvišene in dosegljive, poslušne in svojeglave, takšne, kot je življenje samo.
Slikar vedno postavlja v prvo vrsto figuro, vedno riše lepe obraze z nežnimi, milimi potezami. Ti ženski liki, doprsne podobe ali ce-lopostavne figure s čutnimi telesi in poudarjenimi oblinami so postavljeni pred imaginarno ozadje, rdeče, modro, zlato, napolnjeno z letrizmi, znaki, šte-
vilkami. Slikovno polje ravno tako odločno prispeva k duhu celotne kompozicije kot sama figura. Izbrana barva in elementi, ki obdajajo lik, ustvarjajo ozračje kompozicije in podčrtajo čustva. Skočir na platnu združuje tehniko
kolaža in klasične risarske ter slikarske veščine, poleg tega poudarja tudi teksturo platna, dodaja mu tekstil, nanj lepi nove elemente in se poigrava z materiali v informelovskem duhu. Celoten učinek slike nekoliko spominja na secesijsko bogatost. V številnih variacijah motiva ohranja avtor svojevrstno izvirnost, vsaka slika, serija ali triptih zaživijo svoje življenje z vsakič drugačnimi formalnimi in vsebinskimi poudarki. Razkošna platna z dovršenimi detajli in nikoli naključno izbranimi barvami, bodisi velikih kot malih formatov, kažejo na izrazit estetski čut in slikarjevo predanost delu.
Katarina Brešan
Kratki
Dnevnik II Sole 24 ore o slovenski književnosti
Slovenska književnost postaja vse bolj zanimiva za italijanske bralce in prav gotovo je treba pripisati to dejstvo zanimanju, ki ga je sprožila izdaja Pahorjeve Nekropole. Tako je dnevnik II Gazzettino
v petek, 7. marca, posvetil celotno kulturno stran pisatelju Borisu Pahorju in njegovi Nekropoli, s tem da je objavil razčlenjen intervju s pisateljem, ki ga je opravil Maurizio Baita.
Zelo odmevna pa je cela stran, ki jo je v nedeljo, 9. t. m., posvetil slovenski književnosti ugledni gospodarski dnevnik II sole 24 ore iz Milana v svoji nedeljski kulturni prilogi Cultura e civilta’. Uvodni članek so zaupali, kot ga imenujejo, patriarhu med slovenskimi pisatelji Pahorju, ob uspehu italijanskega prevoda njegove Nekropole. Temeljito in za italijanskega bralca zelo informativno je tudi poročilo Cristine Bartocletti o mlajši generaciji slovenskih piscev, kot so Miha Mazzini, Andrej Blatnik, Brina Svit in tržaški Slovenec Marko Sosič. Pri Goriški Mohorjevi družbi pa se zelo veselimo članka Laure Ricci, ki piše o Srečku Kosovelu, ker omenja našo najnovejšo izdajo neobjavljenih pisem pesniku, ki ga milanski gospodarski dnevnik označuje s pojmom“ljubljanski Rimbaud”. Renzo Crivelli pa poroča o “Krvavi zarji” v Mariboru in s tem predstavlja italijanski prevod Jančarjevega Severnega sija, ki je delo naše zamejske prevajalke Veronike Brecelj. / MT
Prešernova proslava
Učenci didaktičnega ravnateljstva pri Sv. Jakobu so se zbrali v ulici Frausin 12, da bi skupno proslavljali slovenski kulturni praznik. Kettejeva dvorana je bila opremljena z video projektorjem, s sliko pesnika Franceta Prešerna, s šopkom rdečih nageljnov... V goste so sprejeli VValterja in Paolo Grudina, ki sta spregovorila o svojem likovnem izražanju.
Srečanje seje začelo s pesmijo Pesniku Prešernu, ki sojo zapeli učenci OŠ Ivana Grbca in Marice Gregorič Stepančič pod vodstvom učiteljice Norine Dobrilla. Sledile so recitacije učencev OŠ Josipa Ribičiča- Karla Široka. Pred nami so se sprehodile Primičeva Julija, Ana Jelovšek, lepa Urška in ostala ljubljanska dekleta. S Prešernovo Zdravljico pa so učenci prisotnim zaželeli, da bi živeli v miru in prijateljstvu.
Nato sta se predstavila zakonca VValter in Paola, ki že več let ustvarjata pri otroški reviji Pastirček. Zato sojih učenci želeli osebno spoznati. V VValterjevi domišljiji se je rodil Packo, v katerem se mnogokrat prepoznavajo otroci. Blizu jim je Packov jezik, v katerega se mnogokrat prikrade navihani škrat, ki povzroča polno napak. Otroci skupaj z njim rastejo, se zabavajo in skupaj skrbijo, da bi se boljše izražali v Prešernovem jeziku. Paola Bertolini ima rada barve, akvarele, pastele, s katerimi se “poigrava” in iz srca izvablja nežne, sončne, otroške umetnine. Kakor sta si Paola in VValter različna po zunanjosti, tako je različna tudi njuna umetniška govorica. Vsak na svoj način izraža, kar mu govori občutljivost srca. Njuna različna umetniška stila so spremljali z video projekcijo, pa tudi z ogledom nekaterih slikanic, ki sta jih ilustrirala. VValterje otrokom še povedal, da je pred leti tudi nekajkrat poskrbel za pripravo Galebovega dnevnika. Učenci so prisluhnili VValterjevi osebni zgodbi, ki ni bila najbolj sončna. Rodil seje v Trstu in je kot malček obiskoval vrtec v ulici Frausin, pa tudi osnovno, srednjo in umetniško šolo. Prav na srednji šoli je ob profesorju likovne vzgoje odkril svoj talent. Z ženo Paolo sta si na Goriškem ustvarila topel dom, kjer so jima njuni otroci mnogokrat s svojimi mnenji in domišljijo dobri soustvarjalci. Z različnimi barvami skupaj polepšajmo svet, vsak s svojim biserom na dnu srca, da nam bo tako lepo. Iz te kulture srca lahko vsi skupaj gradimo mostove prijateljstva. / Učenci in učitelji
M
i
Foto JMP
SLOVENSKO PASTORALNO SREDISCE
| Gost g. Bogdan Vidmar
Mlade je treba vzgajati zato, da bodo v življenju samostojni
Obisk delegacije Slovenske gospodarske zveze iz Celovca
Predstavitev delovanja manjšinskega gospodarstva v Italiji
V petek, 7. marca, se je mudila v Trstu in Gorici delegacija predstavnikov slovenskega koroškega gospodarstva pod okriljem Slovenske gospodarske zveze iz Celovca. Najprej je bilo na sedežu SDGZ-Servisa v Trstu srečanje s predstavniki Slovenskega deželnega gospodarskega združenja, Servisa in Euro-servisa, ki sta ga uvedla predsednik Združenja Boris Siega in slovenski konzul v Trstu Jože Šuš-melj.
V izrazito delovnem pogovoru so si sledile predstavitve posameznih izsekov delovanja manjšin-
skega gospodarstva v Italiji. Predsednik Siega in direktor Andrej Šik sta orisala strukturo in organiziranost stanovske organizacije, direktorica Servisa Nadja Prašelj je izpostavila vlogo in pomen servisne strukture ter izrazila vso pripravljenost za tehnično pomoč morebitnim pobudam iz Koroške ali Avstrije, ki bi želele delovati pri nas. Predsednik Euroservisa Erik Švab je orisal še pristojnosti svoje specializirane družbe na področju evropskih projektov. Predsednik Slovenske gospodarske zveze na Koroškem Benjamin Wakounig je predstavil svoje kolege, ki so izraz
raznih sektorjev od obrtništva do mednarodne trgovine in svobodnih poklicev. Dopoldanski del se je končal s prigrizkom v znamenju Okusov Krasa; pripravila sta ga Tiziana Guštin repenske restavracije Križman in Gabriele Fer-luga, ki ponuja repenske kuhane štruklje v središču Trsta. Gostje iz Koroške so izrazili pripravljenost za pomoč pri promociji Okusov Krasa v Celovcu in Avstriji.
Sledil je obisk Zadružne kraške banke, kjer sta goste sprejela predsednika ZKB Sergij Stancich in Zadružne banke Doberdob Sovodnje Dario Peric z vodilnimi
kadri obeh zavodov. Predstavniki koroškega gospodarstva so si ogledali tudi obrtno cono v Zgoniku v spremstvu predsednika konzorcija Dragotina Daneva. Obiskali so še avtoservis Guštin, kamnarstvo Kajzer, pivovarno Cittavecchia in Videoest. Dopoldanski pogovori v Trstu so se nadaljevali na delovnem kosilu v gostilni Devetak na Vrhu in nato še na sedežu finančne družbe KB1909, z njenim predsednikom Borisom Peričem in s pokrajinskim predsednikom SDGZ Gorica Karlom Devetakom.
Po stikih prejšnjih mesecev z novim vodstvom SGZ iz Celovca so bile torej začrtane resne smernice in cilji za skupno delo na vseh področjih, kjer je to mogoče, od evropskih projektov do turizma in še drugih oblik komercialnega povezovanja in sodelovanja.
vanja z raznimi znanstvenimi ustanovami, kot je na primer videmska univerza. Reči moram, da je položaj tržaških oljarjev dokaj pozitiven predvsem zato, ker se v naših krajih ukvarjamo le z eno vrsto oljke, to je z belico, ki je pri nas avtohtono drevo.
Vaš konzorcij združuje torej
izključno pridelovalce belice?
Pridelovalni pravilnik Tergeste DOP predvideva, da je v končnem proizvodu prisoten vsaj minimalen delež belice (20%); preostala količina proizvoda lahko vsebuje druge vrste oljk, ki pa morajo vsekakor rasti na našem področju. Posebnost našega proizvoda pa je v tem, da so se naši oljarji odločili za proizvajanje skoraj 100 odstotne belice.
Katere so lastnosti belice? Belica vsebuje visoko stopnjo polifenolov: to so naravni konzervansi, ki spodbujajo oksige-nacijo telesa.
Zakaj bi se moral mlad kmetovalec odločiti za oljarstvo? Gotovo zato, ker bo s prisebnim in trdim delom lahko v razdobju desetih let imel kakovostno in obilno proizvodnjo. Drugi razlog je v tem, da je olje
tržaške pokrajine med najboljšimi na svetu zaradi lege in podnebja, v katerem rastejo oljke, in zaradi same zvrsti belice. Oljka je drevo, ki raste zelo počasi: v desetih letih se lahko zato marsikaj zgodi. Katere so na primer finančne težave, ki v tako dolgem obdobju bremenijo delovanje oljarja?
Finančna stiska je dandanes prisotna pri vsakršni podjetniški dejavnosti. Izhajati je treba zato iz prepričanja, da se lahko začetna investicija obrestuje. Ker pa smo oljarji v bistvu kmetovalci, je riziko našega poklica vezan predvsem na milost in nemilost narave. Lani je bil na primer naš končni proizvod zdesetkan zaradi najhujšega zajedalca, kar jih oljka lahko pozna: to je oljčna muha.
Kaj lahko oljar naredi proti temu sovražniku?
Žal zelo malo: narava je pač narava. Pridelovalci tržaške pokrajine že pet let skušamo omiliti posledice oljčne muhe tako, da nastavljamo v naše nasade biološke vabe, s katerimi naj bi onesposobili razmnoževanje škodljivih žuželk.
IG
Pri iskanju kakršnih koli rešitev ne smemo nikdar podleči destruktivnim kritikam. Ravno obratno: stremeti je treba po ustvarjalnem načinu reševanja problemov, zlasti ko so ti vezani na mladinsko vprašanje.
To je bila sklepna misel predavanja g. Bogdana Vidmarja, ki je bilo v sredo, 5. marca, v Marijinem domu v ul. Risorta. G. Vidmar mlade zelo dobro pozna, saj se z njimi vsak dan ukvarja kot svetovalec na škofijski gimnaziji v Vipavi; v Trst je zato prišel na povabilo Slovenskega pastoralnega središča, da bi med prvim postnim predavanjem poglobil dinamike, ki mladino silijo v vedno bolj nelagodno stanje.
"Vprašati se je treba, zakaj mladi ne zahajajo več v cerkev, potem ko so opravili birmo", je začel g. Vidmar in poudaril, da je treba izvor današnjih travm iskati predvsem "v splošnem pomanjkanju etike". Pomanjkanje moralnih vrednot je treba zato nadoknaditi s pravilno vzgojo predvsem v družinskem krogu. "Mlade je treba vzgajati za določene kompetence", da bodo lahko suvereno
učiti jim morajo strpnosti in sposobnosti poslušanja ostalih -"to je socialnih kompetenc", je dejal g. Vidmar, ki med drugim opaža tudi, "da so mladi danes bolj netolerantni kot nekoč". V vrvežu današnjega prehitrega sve-
ta bi morali starši vzbuditi v otrocih še religiozno kompetenco, ki vodi v dojemanje vere, zakonitosti uma in miselnih procesov. "Tak primer bi lahko bilo učenje molitve, branja Svetega pisma". Kompetenca vztrajnosti pa bi
otroke učila zavzetosti za lastne načrte. "Zgodi se, da starši branijo otroka pred vsakršnimi težavami in preizkušnjami: to pelje v za-ščitništvo in posledično v razvajanje".
Naloga staršev pa je spoštovati otroka in usmerjati njegovo vedenje: udejanjiti torej pomen besed, kot npr. poslušanje in razumevanje. G. Vidmar ve, kaj se vse dogaja v mladinskem obdobju pod vplivom naravnih zakonitosti. Kako mladim npr. prepovedati čutenje ljubezenskih čustev, če so ta izražena s srcem, se je vprašal gost. Predavanje je bilo zaradi tankočutnih prispodob in ob humornem podajanju predavatelja res prijetno. Iz debate je bilo med občinstvom izrečeno prepričanje, da se mladi oddaljujejo od tradi-cionalega doživljanja vere in si z lastnim trenutnim razpoloženjem krojijo podobo Boga. "Poglejte”, je mirno odvrnil predavatelj, "tudi poganska duhovnost in stik z naravo nista negativna: naša naloga pa je, da mladim pokažemo, v čem je Kristus več od kakršnega koli drugega prepričanja."
IgorGiegon
odraščali in kljubovali življenjskim težavam - je dejal gost, ki je nato z neposrednim in učinkovitim slogom podrobneje razčlenil svoje razmišljanje.
Prva kompetenca mora starše voditi v spodbujanje načrtovalne
sposobnosti svojih otrok, se pravi razmišljanja in presojanja dogodkov in situacij - ter odločanja glede teh- in tudi opredeljevanja pravičnih stališč. Starši večkrat dopuščajo otrokovemu vedenju preveliko mero spontanosti. Pri-
CREDITO COOPERATIVO D!l CMSO »DRlIfflA IMS« MUH
OLIO EXTRA VER6INE 01 OLIVA OEllA PROVINCIA 01 UUESIE EKSTRA DEVIŠKO OLJČNO OLJE DIR2A$KE POKRAJINE MATIVES OLIVEN0L EJCTRA Ks OER PROVINZ TRIEST
TRŽAŠKO SEJMISCE
Mednarodni sejem ekstradeviškega olja
"Olje tržaške pokrajine je med najboljšimi na svetu"
V petek, 7. marca, so na tržaškem sejmišču že drugo leto zapored odprli mednarodni sejem ekstradeviškega olja. Pobuda z naslovom Olio Capitale sodi med naj večja tovrstna srečanja na vsedržavnem nivoju: štiridnevnega sejma se je namreč udeležilo veliko število pridelovalcev iz Italije, Slovenije, Španije in Hrvaške. Prisotne so bile 103 znamke ekstradeviškega olja; 113 proizvodov pa je tekmovalo za nagrado Olio Capitale.
Med številnimi stojnicami je bilo zaslediti tudi krajevne pridelovalce, posebno mesto pa je na sejmu pripadalo konzorciju Tergeste DOP, ki združuje oljarje tržaške pokrajine: ti so glede na zapostavljen položaj kmetijstva in v primerjavi s splošnimi podatki oljkarske dejavnosti močno prisotni na teritoriju. Svojevrstne in tipične značilnosti ekstradeviških olj našega pro-
stora so nedavno spodbudile vrsto proizvajalcev, da so se zavzeli za njihovo vrednotenje in hkrati za zaščito njihove kakovosti. Leta 1999 je bil formalno ustanovljen Odbor za spodbujanje vrednotenja tržaških ekstradeviških olivnih olj. Že v naslednjem letu je isti Odbor sestavil in predlagal opis obveznosti in ga posredoval odgovornim ministrskim uradom z namenom, da bi ga slednji sprejeli in izdali DOP (oznako zaščitenega porekla). Zakonski postopek je zdaj zaključen in kmalu bo prišlo do vključitve olivnega olja Tergeste med sorte, ki so zaščitene v EU. "Ekstradeviško olje tržaške pokrajine vsebuje namreč določene lastnosti (barva, vonj, okus), ki izvirajo iz geografske lege, značilnosti tal in krajevne gojitvene prakse", nam je na sejmu povedala predsednica konzorcija, Elena Parovel. "Oljarstvo se je v zadnjih dvajse-
valcev pristopilo k oljarstvu in danes imamo samo na Tržaškem kar 300 hektarjev oljčnikov, od katerih je velika večina v dolinski občini".
tih letih pri nas močno razvilo s pomočjo prispevkov tudi javnih ustanov in institucij. Leta 1984 so se štirje domači proizvajalci odločili, da bodo lastno dejavnost usmerili zgolj na področje oljarstva in tako pet hektarjev namenili izključno oljkovim nasadom. Ta poizkus je bil uspešen do tolikšne mere, da je pred desetimi leti veliko mladih kmeto-
Katere so smernice, ki si jih pri konzorciju Tergeste DOP zastavljate?
Ciljamo predvsem na skupno promocijo in kvaliteto proizvoda; posebno pozornost pa namenjamo tudi poklicnemu izobraževanju naših članov. Zavedamo se, da je kakovost našega olja odvisna tudi od prepotrebnega posvetovanja in sodelo-
NOVI
PRIMORSKA POJE
Marijin dom v ul. Risorta
Zbori iz Slovenije oblikovali pester program
P1
i
krimorska poje predstavlja unikat v Evropi in doživlja stalno rast po številu in kvaliteti na pragu svojih prvih štiridesetih let obstoja"-spodbudna ugotovitev podpredsednika Zveze pevskih zborov Primorske Antona Baloha je spremljala začetek 39. revije Primorska poje, ki se lahko pohvali z rekordnim dosežkom, saj bo na 31. koncertih pelo 200 zborov, med katerimi je enajst novih prijateljev množičnega pevskega gibanja. Ob vseh že tradicionalnih postajah se bo praznik primorskega amaterskega zborovstva prvič dotaknil tudi hrvaške prestolnice, s posledično širitvijo mreže sodelovanj s krajevnimi stvarnostmi, ki je bistvenega pomena za uresničitev tako širokopotezne kulturne pobude. Zveza cerkvenih pevskih zborov je kot soorganizatorka priljubljene zborovske revije odgovorna za organizacijo dveh
koncertov na Tržaškem. Izbira Marijinega doma za uvodni koncert revije na tem območju je pridobila tokrat širši pomen, saj se je na neki način povezovala z letošnjim posvetilom petstolet-
je uvodoma pozdravil in voščil vsem nastopajočim in pevcem, ki bodo v teh dveh mesecih peli na primorskih odrih, obenem je izrazil iskreno zadovoljstvo in ponos, da je Marijin dom postal
^vcmv. ,
H
Foto IG
nici rojstva Primoža Trubarja, ki je v času svojega bivanja v Trstu živel prav v bližini te dvorane. Ravnatelj Slovenskega pastoralnega središča msgr. Marij Gerdol
redni gostitelj tega pevskega dogodka, kar utrjuje njegovo dolgoletno kulturno poslanstvo. Sobotno revijo so v celoti oblikovali zbori in skupine iz
Slovenije, najprej s svežimi glasovi mladih pevcev okteta Borea iz Ajdovščine, ki ga vodi Karmen Ferjančič. Miloš Leban pa je zborovodja vokalne skupine Snežet iz Tolmina, pri kateri hrabrost videza se ne istoveti z živostjo izvedb. Pevski zbor Planina se je poklonil stoletnici rojstva domačina Miroslava Vilharja z uglasbitvami njegovih obče priljubljenih verzov v vokalno precej šibkih izvedbah. Sledilo je umirjeno petje moškega zbora Kras iz Kostanjevice, nositelja preko stoletne tradicije istoimenskega Bralnega in pevskega društva. Z začetkom v popevkarskem duhu so ženske komornega zbora Iskra iz Bovca razgibale atmosfero, a so potem kazale manj ustrezen prijem pri izvedbi bolj zahtevne literature. Revijo je sklenilo samozavestno petje mladih članov mešanega zbora Tabor Kalc 1869 iz Knežaka s pevskim "sprehodom po Sloveniji". Primorska poje bo ta konec tedna ponovno na Tržaškem in Goriškem z dvema od tematskih koncertov sakralne glasbe: prvi bo v petek v cerkvi v Štandrežu, drugi pa v soboto v cerkvi v Bazovici.
PAL
Peterlinova dvorana
Prešernova proslava v organizaciji Vincencijeve konference
Valentina Vodnika in 130-letnico rojstva Otona Župančiča, zaradi tega je častni gost želel na kratko orisati življenje treh slovenskih ustvarjalcev, ki so se sicer rodili v različnih obdobjih, a so veliko prispevali k slovenski kulturi. Seveda ni pozabil na našega največjega pesnika Franceta Prešerna, nato pa je spregovoril tudi o stanju slovenske kulture in še posebno jezika v našem času in na naših tleh. Po njegovem mnenju se namreč danes premalo posvečamo gojenju lepe slovenske besede. V odgovor opozorilu častnega gosta je nastopila skupina mladih igralcev Slovenskega kulturnega kluba, ki so prisotnim prikazali Zupančičevo pesnitev Dumo. Mladi člani gledališke skupine SKK so z Dumo nastopili na letošnji osrednji Prešernovi proslavi, tu pa so jo prikazali v nekoliko skrajšani obliki. Celotni večer so obogatili glasbeni utrinki solistke Martine Feri, ki jo je spremljal kitarist Marko Mahi.
Prijetnemu večeru, nad katerim so bili navdušeni organizatorji in gledalci, sta sledili družabnost in zakuska.
Patrizia Jurindc
Obvestila
MOSP in Slovenski kulturni klub vabita v četrtek, 13. marca, ob 18. uri v Peterlinovo dvorano na Praznik mladih ustvarjalcev, kjer bo odprtje razstave likovnih in fotografskih del, recital literarnih prispevkov, razglasitev zmagovalcev likovnega in fotografskega natečaja za mlade ter nagrajevanje.
Slomškovo društvo iz Sv. Križa or-
ganizira predavanje Ikona - podoba nevidnega. Predavala bo Silva Bogateč v soboto, 15. marca, ob 20. uri, v Slomškovem domu v Sv. Križu. Slovenski klub vabi na predstavitev monografije Anton Ocvirk. 0 življenju in delu utemeljitelja komparativistike na Slovenskem, uredniku temeljnih knjižnih zbirk bodo spregovorili filmski posnetek in avtorja knjige Majda Stanovnik in Tone Smolej ter Janez Vrečko s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani vtorek, 18. marca, ob 20.30 v Gregorčičevi dvorani.
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - TRST ZVEZA PEVSKIH ZBOROV PRIMORSKE ZVEZA SLOVENSKIH KULTURNIH DRUŠTEV TRST-GORICA-VIDEM ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE JAVNI SKLAD RS ZA KULTURNE DEJAVNOSTI
vabijo na koncert revije
PRIMORSKA POJE 2008
v soboto, 15. marca, ob 20.30 v cerkvi sv. Marije Magdalene v Bazovici
NASTOPILI BODO:
Združeni zbor ZCPZ - Trst, ŽePZ Sinji galeb DU - Izola, MePZ Ivan Kokošar - Koritnica, ZuPZ Sveta Lucija - Piran, MoPZ Mirko Filej -Gorica, MePZ Adriatic - Hrvatini
FERLUGI
| Pomemben jubilej
50-letnica cerkve Lurške
Matere Božje
Enajstega februarja je pri Fer-lugih potekalo lepo in zbrano slavje, ki so ga pripravili ob 50-letnici posvetitve tamkajšnje cerkve. Slovesnega somaševanja, ki ga je vodil tržaški škof msgr. Evgen Ravignani, sta se ob openskem župniku Francu Pohajaču udeležila še župnika Anton Bedenčič in Ivo Miklavc. Cerkvico so Lurški Materi Božji
prvega Marijinega prikazovanja v Lurdu, od katerega letos mineva sto petdeset let. O tem prikazovanju nam milo pripoveduje tudi velika slika za oltarjem, delo slikarja Toneta Kralja (z letnico 1957), na katerem sta mala Bernardka in Marija; Božja mati je taka, kot jo je mala pastirica prvič zagledala: oblečena je v belo oblačilo, prepasano z modrim
posvetili 11. februarja 1958. leta s slovesnim praznovanjem, ki je vsebovalo pevski nastop otroškega zborčka in sv. mašo, ki sta jo darovala tržaški škof msgr. Santin in openski župnik Silvani. Cerkev so zgradili na kraju, kjer je prej stal senik, v katerem so se vaščani zbirali in imeli razne prireditve ter t. i. veselice. Denar za nakup zemljišča so prispevali tržaška škofija in domačini z nabirko. Da je bila tedanja posvetitev ferlugovskega božjega hrama nekaj posebnega, priča pomenljiv podatek: potekala je prav ob 100-letnici
pasom in z zlato rožo ob nogah. Pod sliko je veliki kraški umetnik zapisal Marijin odgovor mali Bernardki ob njenem vprašanju, kdo je lepa gospa: "Jaz sem brezmadežno spočetje". Letošnje praznovanje, ki je privabilo v malo cerkev veliko domačinov in vernikov iz sosednjih vasi, je obogatil CPZ Sv. Jernej z Opčin pod vodstvom Janka Bana, ki je z zbranim petjem sodeloval pri maši. Prisrčno, domače, a doživeto slavje se je zaključilo s prav tako prijaznim družabnim srečanjem.
NR
miani in Štefana Turka. Posebno zanimivo je okolje, ki ga umetnica vsako leto obiskuje na Artednu v Lonjerju. Posebno navezo je Emma vzpostavila s prof. Jasno Merku', ki je umetnico poučevala na nižji in višji srednji šoli. Ravno Merkujeva je razstavo presodila s krajšim kritičnim razmišljanjem. Vsak umetnik ima v sebi otroka, ki ga spodbuja in navdihuje pri delu ter ga veže s čarom narave, in Emma je vez s tem notranjim otrokom suvereno gojila - je dejala umetnostna kritičarka, ki je stil mlade akvarelistke ocenila za prepoznavnega: "Iz umetnine izžarevata v enaki meri svetloba in pripovednost naslikanega”.
IG
dobrodelne namene, z organizacijo izletov in družabnih večerov za upokojence in člane Kluba prijateljstva.
Prešernova proslava je potekala v četrtek, 28. februarja, v Peterlinovi dvorani v Trstu. Tu se je zbralo prav lepo število ljudi, ki jih je najprej pozdravil predsednik Vincencijeve konference Aldo Štefančič. Sledil je pozdrav in govor častnega gosta Adrijana Rustje. Upokojeni igralec SSG in pobudnik Beneškega gledališča se je najprej želel spomniti treh izredno pomembnih obletnic za slovensko kulturo. Letos namreč praznujemo 500-letnico rojstva Primoža Trubarja, 250-letnico rojstva
Proslav v spomin dneva slovenske kulture se je v mesecu februarju zvrstilo veliko. Mladi in manj mladi so si na praznik, s katerim se vsako leto spomnimo naj večjega
slovenskega pesnika Franceta Prešerna in z njim vseh velikanov slovenske kulture, privoščili večer v znamenju
dobre glasbe in lepe slovenske besede.
Tudi Vincencijeva konferenca, ki se redno posveča organizaciji raznoraznih kulturnih pobud in družabnih srečanj, je letos organizirala
prijeten večer, da bi praznovala Prešernov dan. Vincencijeva konferenca se ukvarja tudi z aktivnostmi v
Pravljic
Razstava Emme Maline Marinelli
ični svet akvarelov, vil in škratov
Krajši nastop harfistke Erike Bersenda je v petek, 29. februarja, v čitalnici Narodne in študijske knjižnice uvedel odprtje prve samostojne razstave mlade ustvarjalke Emme Maline Marinelli.
"Začela sem risati iz naravne potrebe po izražanju sveta okoli sebe in sveta, ki obstaja le v meni. Mislim, da vtisi in izkušnje mojih zgodnjih let še veliko vplivajo na moje delovanje. Svet, ki so ga videle moje oči,
takrat, oči otroka, ki je sanjal, je ostal v meni. Saj res, še nisem nehala sanjati", je Emma zapisala v spremnem listu razstave.
In res akvareli tržaške umetnice so prava vaba za ljubitelje pravljičnosti, škratov in vil. Umetnici so namreč zapustile velik vtis klasične ljudske pravljice in njihove zelo nežne in skrbno narisane ilustracije. "V vrtcu sem spoznala mehkost in moč naravnih voščenk in akvarele, ki so lahko bodisi nežni, ne-
otipljivi, eterični kot tudi zemeljski, konkretni, močni; v svoji vodeni naravi pa nosijo vedno nekaj začaranosti.
Tudi skrb za čistost barv in čopičev ter natančnost giba in potrpežljivosti sem se naučila v vrtcu", trdi umetnica. Na osnovni šoli pa je bilo drugače, saj se je Emma spopadala s črtami, z robovi in ostrimi koti, z omejitvami že vnaprej določenih prostorov, s trdoto flomastrov in svinčnikov in s plastičnimi, neživljenjskimi barvami temper. Na nižji srednji šoli pa je vzljubila stripe
in jih začela prerisovati. "Skušala sem biti čim bolj natančna
mentov in črt itd Likovnica se je izven Šole ude-
in sem začela opazovati pro-porcije, sence, ravnovesje ele-
leževala raznih likovnih tečajev pod mentorstvom Renate Da-
13. marca 2008
Koroška / Primorska
Hudomušno vprašanje strokovnjakom
Koliko let bi
V* I* V	A
živeli ce...r
(Vprašanje strokovnjakom in tudi odmevna članek Suzi PertotVsega so krivi kadilci! o prepovedi kajenja in osebni svobodi, ki sem ga šele danes prebrala v Novem glasu z dne 28. februarja 2008.)
N/
Z e pred nekaj tedni so v slovenskem tisku in na televiziji poročali, da se slabo piše kadilcem, ker je odbor za zdravstvo zavrnil zahteve za spremembe zakona o prepovedi kajenja. Pa da Ministrstvo za zdravje zakona ne namerava spremeniti, ker temelji popolna prepoved na znanstvenih spoznanjih, da tudi pasivno kajenje povzroča smrtonosne bolezni.
Na straneh z oglasi in osmrtnicami v Delu, Primorskih novicah, Večeru itd. pa dan na dan berem take žalostne uvode: V 90. letu je tiho odšla... Po težki bolezni nas je v 80. letu zapustila... V100. letu starosti je svoje drage zapustil... Preminila je naša draga mama, nona in pranona na pragu stoletja... V 94. letu se je prijazno poslovil od nas... Ob izgubi naše drage mami, tašče, orne in prao-me (1915-2008) ... Ob prerani smrti našega ljubega moža, očeta, dedka in brata... V 96. letu je sklenila svojo življenjsko pot naša draga mama.. .V slovo našega dragega - rojenega leta 1921... Sporočamo žalostno vest, da nas je v 84. letu starosti zapustila... Na 98. rojstni dan je umrl...Mirno in spokojno se je od nas poslovil naš mož, oče tast, dedi, brat, stric in svak... Z bolečino v srcu za našo mami, babico, prababico, sestro in teto.. .K Bo-
gu je odšel naš dragi brat duhovnik, župnik v pokoju... Prenehalo je biti plemenito srce, v 92. letu... itd.
Vmes je tudi kakšen 70-letnik ali kakšna upokojenka in davna sodelavka nedoločljive starosti, pa kakšen mladenič ali mladenka ali par srednjih let, ki sta podlegla poškodbam prometne nesreče, vendar prevladujejo starostniki, ki zapuščajo običajno tudi obilno potomstvo... Po mojem je med njimi tudi kar nekaj kadilcev. Potemtakem, če niso sodili med aktivne kadilce, med pasivnimi so vsekakor bili. In če so bili, kako to, da so tako dolgo trajali? Anti ne samo po zaslugi... konservansov, ki jih vsi bolj ali manj veselo goltamo z moderno prehrano. Če hrano odlično konservirajo, je zelo verjetno, da enako osvežujoče in pomlajevalno delujejo tudi na
nas.
Vprašanje, seveda strokovnjakom in zakonodajalcem: Koliko let bi vsi našteti živeli, če bi res popolnoma, tako aktivno kot pasivno, abstinirali, skratka niti posredno, kaj še neposredno vdihovali tobak? Ministrstvo za zdravje najbrž ve za odgovor, zato ga prosim, da ga zaupa tudi nam, da nas ne bo preveč mučila radovednost. Pa še to: Da smo odkrili, da je tobak povzročitelj smrtonosnih bolezni, smo rabili nekaj stoletij. Koliko ... eonov bo moralo preteči, da odkrijemo smrtonosnost tudi v aditivih? v pesticidih? v izpušnih plinih? v alkoholu? v te-lefončkih? v avtomobilih, ki zlasti mlada življenja pokosijo ali pohabljajo? itd.? Sprašuje nekdanja zmerno aktivna kadilka, že kakšno desetletje samo pasivna, v letih pa, ko bi morala biti zaradi škodljivosti kajenja že davno mrtva, a najbrž si ne vzame dovolj časa, da bi to storila in s tem dokazala vesoljnemu slovenstvu in vsemu svetu smrtonosnost tobaka, vse druge povzročitelje te moderne kuge - smrtonosnosti - pa kot Ministrstvo za zdravje velikodušno spregledala oziroma oportunistično zamolčala. V duhu parole: zatreti do amena enega sovražnika na bot. Šele nato se lotiti naslednjega. Ker z vsemi drugimi trenutno bolj kaže na debelo trgovati in kovati lepe denarce, kot pa jim metati polena pod noge s strašljivimi napisi, na primer: Vsak telefonski klic z žepnim telefon-čkom vas sicer ne bo vrgla na kant, le skrajšala vam bo življenje vsaj za deset minut. Sfrkljala vam bo s časom kakšen vitalni možganski kravželjček in vas spakirala na oni svet. Kdove, kako bi reagirali nadvse poskočni in dinamični si. mobi-li pa mobiteli etc. na take za naše zdravje samo perspektivne propagandne poslanice?
Jolka Milič
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
Sloviti kvartet Čajkovski v Novi Gorici
Ko je melodična linija (lahko) ogrožena
Sloviti ruski godalni kvartet Čajkovski je 25. februarja zaigral enega od vrhuncev v letošnji glasbeno abonmajski sezoni Kulturnega doma Nova Gorica. Sestav, ki so ga leta 1975 ustanovili diplomanti Moskovskega konservatorija, je že istega leta s sproščenim in svežim pristopom h glasbi in z virtuoznostjo na mednarodnem festivalu Bele Bartoka v Budimpešti osvojil tako žirijo kot publiko. V kratkem
tudi na koncertnem odru Kulturnega doma Nova Gorica in v Kulturnem domu v Trstu (v sezoni Glasbene matice). Predstavili so se z izrazito ruskim programom, saj menijo, da so kot ruski glasbeniki dolžni igrati rusko glasbo, ker je le-ta še vedno najbolj zanimiva za občinstvo. Izjemna tehnika izvajanja, poglobljen smisel za dramatičnost in oblikovanje rafiniranega zvoka so poustvarjalne vrline, s katerimi je kvar-
a;/--
vrsd
L
llm .S Č
ni
KW
X
'Y
času se je uveljavil kot vodilni godalni kvartet v Rusiji. V tridesetletnem obdobju so se sicer nekateri člani zamenjali, zadnja tri leta pa v njem igrajo violinista Lev Maslovski in Zakhar Malakhov, violist Sergej Baturin in violončelist Kirill Rodin. Odlični glasbeniki so v februarju imeli turnejo v različnih hrvaških mestih in so se ob tej priložnosti "zaustavili"
tet Čajkovski prebujal všečne standarde romanticizma, tiste, ki sta jih v svoja kompozicijska snovanja vnašala tako Aleksander Borodin (v Kvartetu št. 2 v D-du-ru) kot Peter Iljič Čajkovski (v Kvartetu št. 3 v Es-duru, op. 30). Čeprav sta bila skladatelja predstavnika dveh različnih usmeritev (Borodin je menil, da je treba rusko glasbo graditi na značilno-
stih ruske ljudske umetnosti, Čajkovski pa je imel raje glasbeno tradicijo z vplivi Beethovna in Schumanna), pa je njuna glasba (še toliko bolj, če jo poslušaš v enem samem večeru) polna čudovitih lepih melodij, ki pa žal večkrat razkrivajo tudi nemoč in nezmožnost lastnega razvoja. Obe skladbi namreč le občasno ponujata "redka znamenja iz prihodnosti, čudeže sredi romantičnega kiča" (Slavoj Žižek) in sta zato toliko bolj vezani na tiste redke izbrance - poslušalce, ki prisegajo na veličino in čarnost muziciranja v godalnem kvartetu. Slednji namreč zahtevata prav posebno pozornost in naklonjenost, ki ti tudi v precej melanholično enoličnih melodičnih frag-
. _______________ mentih	lahko
ponudi užitek (in smisel) poslušanja in predajanja. Zanimiv, a prav toliko zahteven programski zalogaj pa je imel tudi svoj zelo svetli trenutek, saj smo skladatelja Borodina, sicer znanega predvsem po operi Knez Igor, lahko prepoznavali tudi kot mojstra instrumentalne glasbe. Za njegov Kvartet št. 2 je nekdo zapisal, da je "kot ljubezensko pismo nepresežen in zato tudi zasluženo ljubljen". In v nekem smislu nepremagljivi, nepreseženi so tudi člani ruskega godalnega kvarteta Čajkovski kot s prefinjenimi pianissimi prebujajo bogastvo močnih čustev....
Tatjana Gregorič
0 «V
Med nami
Tema je vse prej kot neobičajna. Koliko televizijskih novic, časopisnih reportaž, koliko ženskih obrazov z nemočnim pogledom v očeh. Misliš, da je nasilje lahko le fizično in istočasno dobro veš, da ni tako, da lahko rdečico na licu in buško kdo ve kje veliko prej pozabiš kot vse ukaze in prepovedi, predvsem pa vsakodnevno razjedanje samozaupanja. "Mislila sem, da je vse to tako oddaljeno od nas, da se lahko dogodi le nekomu drugemu, da so lahko močna starševska ljubezen, naša družinska harmonija in povezanost odgovor za vse, potem pa doženeš, da ni, in se počutiš povsem nemočnega". Hči živi na tujem, otroka ima z moškim, ki je ne tepe, pač pa ji dan za dnem izpodjeda kakršnokoli gotovost. Prepovedal ji je vožnjo z avtomobilom, potovanje z vlakom, stike s kolegi, normalne odnose s starši v rodnem mestu. On, nekdanji ne vem kaj iz vojnih spopadov v Libanonu pred desetletji, obsesivno čuva svojega enoletnega otroka v strahu, da bi v stiku s čimerkoli staknil kak mikrob. Chiccove igrače, ki jih otroku prinesejo stari starši, so takoj postavljene na najvišjo polico v hiši, vsi hišni vogali, vse omare in stolice so podložene z gumijasto peno, da bi se mali ne ranil. Trideset in nekaj stara ženska, diplomirana profesorica, ne sme več sesti za volan, strah in žalost sta jo povsem izčrpala. Njen prejšnji otrok iz spodletelega zakona, šest let staro dekletce, je za moškega nadloga, s katero se nima nobenega namena ukvarjati.
Pred časom, ko sem službeno spoznavala delovanje tržaškega centra proti nasilju nad ženskami, ko so mi operaterke razlagale,
kako je nasilje prisotno v vseh družbenih slojih in predvsem kako ima lahko veliko več obrazov od zgolj fizičnega, sem odkrivala, kako je proces samozavedanja osebe in odločitve, da se oddaljiš (pogosto je potrebno, da zbežiš) od njega, ravno to: dolgotrajen proces. Ženska lahko pride v stik z nekom, osebo ali strukturo, ki bi ji lahko pomagala pri ponovnem življenjskem začetku, potem pa lahko mine tudi nekaj let, preden se dovolj opogumi, da to zares stori.
O vsem tem sem brala in poslušala, videla plakate na mestnih zidovih, vse skupaj kata-logirala kot nekaj, s čimer na srečo ne boš direktno imel nikoli opravka. Razmišljanje mi ukrade nekaj ur nočnega spanca. Sinočni pogovor mi vedno znova buta v zavest.
"Vidim jo, kako je vedno bolj izčrpana, vedno bolj se oddaljuje od nas, poskusila sem ji na vse načine dopovedati, da rešitev obstaja, da moški, ki ne sprejema tvojega prejšnjega otroka, in to tudi izjavlja, te ne more ljubiti, to ni ljubezen, pač pa le neko sprijeno posestništvo. Zdrav odnos ne pomeni kratenja osebne svobode, temveč razcvet osebe, stalno skrb za njeno dobrobit. Poznam svojo hčer, vsaj poznala sem jo, vedno sva bili tesno povezani. Občutek - ki ni več le občutek - imam, da že dalj časa ni več prosta, ne razmišlja več avtonomno, ne ve več, kako voditi življenje, mogoče iz strahu, da bi ji on vzel otroka. Ne morem pa več nemočno slišati iz ust moje šestletne vnukinje, kako mora vedno v sobo in naj se nikakor ne dotika dojenčka, iz bolnega strahu moškega, da bi mali od nje staknil kdo ve kakšen mikrob. Moja hči je jasno izgubila nadzor nad svojim življenjem".
Na mladinskem prvenstvu je prejel tri kolajne
EL čestita svetovnemu prvaku Tomažu Drumlu
Tomaž Druml se je zapisal v zgodovino koroških Slovencev. V poljskem Zakopanu je na mladinskem svetovnem prvenstvu v nordijskem športu prejel kar tri kolajne. Koroški Slovenci se lahko ponosno veselijo novega športnega ambasadorja. Potem ko je v nordijski kombinaciji s tekaško razdaljo na 10 km in v moštvenem tekmo-
vanju (z avstrijsko ekipo) prejel srebrno kolajno, je v tekmovanju na sprint odnesel zlato odličje.
S tem je Tomaž Druml eden redkih koroških Slovencev, ki so se z vztrajnostjo prikopali do vrha v svetovnem športu. Enotna lista čestita mlademu nordijcu z Zile in mu želi vse najboljše na nadaljnji športni poti.
Ogorčenje vodje EL Pliberk Jurija Mandla
Občina Pliberk odklonila sodelovanje slovenskih društev
Predlog Enotne liste Pliberk, da bi v priprave za Evropsko razstavo 2009 v Št. Pavlu/Lab. dolina in Pliberku vključili tudi slovenska društva, so na pretekli občinski seji vse občinske frakcije vključno z županom Stefanom Visotschnigom odklonile.
EL je predložila osnutek predloga, ki predvideva vključitev prispevkov slovenskih društev, konkretno Slovenskega znanstvenega inštituta, Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik, Krščanske kulturne zveze, domačih kulturnih društev in društva Kulturni dom Pliberk. Ta društva bi prispevala nepogrešljiv delež k Evropski razstavi in hkrati prikazala slovensko plat regije.
Frakcijski vodja EL Pliberk Jurij Mandl je ogorčen nad odklonilnim stališčem občine: "Ta večinski sklep spet dokazuje, da se glede enakopravnosti slovenskega
jezika in kulture tudi na občinski ravni na žalost ni kaj spremenilo. En del identitete kraja, regije, se slej ko prej ne upošteva.
EL se bo kljub temu vključila v pripravo načrtovanih Evropskih praznikov v okviru razstave, tako zaključuje Mandl.
Sloveniia
	^	M-
Novice iz slovenskega političnega in kulturnega sveta
Ukrepi vlade v zvezi z državnim premoženjem
V množici najrazličnejših dogodkov, ki so se v prejšnjih dneh zgodili v Sloveniji, bomo navedli tiste, ki se zdijo najpomembnejši. V javnosti odmeva sklep državnega zbora o priznanju nove neodvisne države Kosovo. Sodeč po več kot zadostnem številu glasov poslancev, ki so se izrekli za priznanje, bi se zdelo, da o tem ni bilo dilem ali drugačnih razmišljanj. Pa vendarle so nekateri poslanci menili, da bi morala Slovenija priznanje nove države odložiti, dokler se v Srbiji jeza in bes zaradi odvzema dela njihovega ozemlja ne bi zmanjšala in umirila, nova država Kosovo pa dokazala, da bo zagotovila in izvajala učinkovito zaščito tamkajšnje srbske in drugih narodnostnih manjšin. Priznanje je poslabšalo odnose med Slovenijo in Srbijo, na kar je opozoril tudi predsednik slednje države Boris Tadič, vendar pa se gospodarsko sodelovanje in trgovinski odnosi med državama vsaj doslej niso poslabšali. Med parlamentarno razpravo o priznanju Kosova je zunanji minister dr. Dimitrij Rupel sicer opozoril, da od gospodarskega sodelovanja nima koristi samo Slovenija, ampak tudi, in morda še v večji
meri, Srbija. Premier Janez Janša pa je srbsko vlado opozoril, da se ni opravičila za razdejanje slovenskega veleposlaništva v Beogradu, ki so ga povzročili tamkajšnji demonstranti ob razglasitvi neodvisnosti Kosova. Iz Beograda se tudi niso še odzvali na zahtevo slovenske vlade, naj povrne škodo, povzročeno slovenskemu veleposlaništvu. Pri tej zahtevi bo Slovenija v vsakem primeru vztrajala.
V notranjem dogajanju slovenske države pa so javnost in tudi politične stranke z zadovoljstvom sprejele sklep vlade, da država ne bo prodala družbe Telekom, ki je nemara naša najbolj prepoznavna in prestižna blagovna znamka. Družbo bo morda privatizirala, tako da bi njeni delničarji lahko bili tudi slovenski državljani. Na tak način so izvedli tudi prodajo državnega deleža Nove kreditne banke Maribor. V vseh primerih prodaje državnega deleža v velikih podjetjih je očitno, da Slovenci želijo svoje nacionalno bogastvo in premoženje obdržati v domači lasti, tujci pa naj bi bili bolj ali manj izključeni. Javnost je z zadovoljstvom sprejela tudi sklep vlade, da bo državni delež lastništva velike zavarovalnice
Triglav namenila zavodu za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, ki bo tako prejel nova velika finančna sredstva za izplačevanje pokojnin. Novi ukrepi vlade so javnosti zelo všečni, v predvolilnem obdobju pa pomenijo tudi prispevek k ugledu in verodostojnosti koalicijske vlade Janeza Janše. Politični analitiki sicer še zmeraj menijo, da sta Janez Janša in predsednik Socialnih demokratov Borut Pahor najbolj verjetna kandidata za mesto premiera v vladi, oblikovani po jesenskih parlamentarnih volitvah. Toda Boruta Pahorja čedalje bolj ogroža Gregor Golobič, predsednik stranke Zares. Borut Pahor rad govori o kandidatih za ministre v svoji zamišljeni vladi, Gregor Golobič pa mu odgovarja, da je tako govorjenje prezgodnje in tudi neodgovorno, ker bo o tem, kdo bo sestavil novo slovensko vlado, odločeno šele na volitvah. Pahor naj bi tudi ne užival več zaupanja in podpore Milana Kučana, ki ima še zmeraj znaten vpliv v Sloveniji in bi zaradi tega lahko usmeril del volilcev, da glasujejo za ustrezne kandidate.
Zaostrujejo se odnosi s Hrvaško, ki ne skriva teženj po prilaščanju slovenskega ozeml-
ja. Borut Pahor se zavzema za skupno politiko stranke in vlade do Hrvaške, SLS predlaga, da parlament na izrednem zasedanju razpravlja o čedalje slabših odnosih s Hrvaško, Slovenska nacionalna stranka Zmaga Jelinčiča pa bi na mejo s sosednjo državo poslala slovensko vojsko.
Mednarodni dan žensk še vedno praznik, toda brez razrednega in revolucionarnega obeležja
V Sloveniji še vedno na različne načine proslavljajo 8. marec, mednarodni dan žensk, ki nima več razrednega, revolucionarnega in, dejali bi, komunističnega obeležja, s katerim so nekoč utemeljevali njegovo funkcijo. Dr. Maca Jogan, zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani, je o aktualnosti 8. marca v reviji Vzajemnost zapisala: "Dokler bodo obstajale različne oblike zapostavljenosti žensk in dokler ne bo celostno uresničeno načelo o enakih možnostih, tako dolgo ima mednarodni dan žensk smisel kot dan spomina in opomina. Osmi marec bo vreden spoštljivega spomina na trnovo pot žensk, ki so jo prehodile od govorečega orodja do suverenega človeškega bitja".
V novi stavbi Narodnega muzeja v Ljubljani je na ogled razstava z naslovom Primož Trubar, 1508-1586. Namenjena je počastitvi 500-letnice rojstva pisca prve slovenske knjige, njegove osebnosti in dela. Odprta bo do 31. decembra 2008. Razstava je na ogled od torka do nedelje med 10. in 18. uro.
Marijan Drobež
Izšel je v množični nakladi kar 5.000 izvodov
Priročnik za premagovanje odvisnosti od iger na srečo
V Novi Gorici so v okviru Ambulante za bolezni odvisnosti, ki deluje pri tamkajšnjem zdravstvenem domu, izdali Priročnik za samopomoč pri premagovanju odvisnosti od iger na srečo. Gre za eno izmed odvisnosti, ki je nastala in se širi zaradi hitrega razvoja igralništva in drugih oblik iger na srečo v Sloveniji in v Italiji, posebej hitro še na obmejnih območjih obeh držav.
Omenjeni priročnik, ki ima pomenljiv naslov Zmagovita pot, so napisali Milan Kramli, vodja ambulante za zdravljenje bolezni odvisnosti v Novi Gorici, izvedenec iz družbe Hit Tomiča Du-mančič in specialist psihiater dr. Bernard Spazzapan iz Gorice. V delu, ki je izšlo v nakladi kar 5.000 izvodov, uvodoma poudarjajo, "da
mnogi, ki igrajo na srečo, ne vedo, da je možnost zmage zelo majhna in da na koncu vedno zasluži le industrija, ki igre organizira. Veliko zaslužka pobere tudi država, ki z zaračunavanjem taks in dovoljenj od iger na srečo polni državno blagajno. Tako je denar, ki ga ljudje porabijo za igre na srečo, pravzaprav posebna oblika prostovoljnega davka, ki si ga igralci naložijo sami in ga državi podarijo. V moderni državi je igranje na srečo urejeno s posebnim zakonom oz. zakoni. Poskrbljeno je za zdravljenje tistih, ki so postali z igrami na srečo zasvojeni, ki torej 'hazardi-rajo'. Potrebna je tudi preventiva, ki se izvaja prek razumljivih, odkritih in jasnih informacij ter opozoril za tiste, ki igrajo na srečo, pa tudi za vse tiste, ki sodijo v tako imenovano splošno populacijo".
V Novi Gorici, na območju Gorice, pa nasploh v Sloveniji in Italiji, so možnosti za igranje na srečo zelo razširjene. Posebne igre na srečo ponujajo v igralnicah in igralnih salonih, klasične igre na srečo pa so dostopne preko najrazličnejših oblik loterije. Zdravstveni dom Nova Gorica se je prek svoje ambulante za zdravljenje bolezni odvisnosti odločil, da se s pomočjo strokovne skupine ponudi organiziran terapevtski in preventivni program spopadanja s problemi nenadzorovanega igranja. Nova publikacija, ki je izšla v Novi Gorici bo s svojimi navodili lahko posameznikom pomagala do lastnega samoopazovanja in uveljavitve samonadzora. Gre le za del širše zasnovanega preventivnega in terapevtskega pristopa, ki je dostopen vsem, ki izgubljajo nadzor nad igranjem, ali pa bi radi pomagali tistim, ki so to mejo že prestopili. V Sloveniji naj bi bilo od iger na srečo zasvojenih že okoli dva odstotka prebivalstva.
Pri ugotavljanju odvisnosti od iger na srečo, pa tudi na sploh, kar zadeva razne oblike odvisnosti, npr. od drog, z ambulanto za zdravljenje bolezni odvisnosti v Novi Gorici zelo tesno sodeluje tudi zdravnik ter specialist psihiater Bernard Spazzapan iz Gorice. Svojo pomoč nudi neposredno ali v okviru centra za zdravljenje odvisnosti v Gorici. Med drugimi pobudami pa je zlasti uspešen Center za zdravljenje odvisnosti od iger na srečo v kraju Campoformido pri Vidmu, ki ga vodi psiholog Rolando De Luca. Z njimi tudi ambulanta v Novi Gorici dobro sodeluje.
Miha Kramli je v pogovoru za naš časnik povedal, da bi v ambulanti za zdravljenje bolezni odvisnosti radi zaposlili psihologa iz Gorice ali od drugod v deželi Furlaniji Julijski krajini. Pogoj pa je, da bi obvladal slovenski in italijanski jezik. Nudili bi mu dobre pogoje za zaposlitev in delo, med njimi tudi možnost nadaljnjega strokovnega izpopolnjevanja in izobraževanja.
M
V intervjuju za revijo Vzajemnost
Dr. Božidar Voljč kritičen do stranke Desus
V novi številki revije Vzajemnost, ki jo usmerjata Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in Zveza društev upokojencev Slovenije, je objavljen tudi daljši pogovor z dr. Božidarjem Voljčem, nekdanjim ministrom za zdravstvo ter članom izvršilnega odbora Svetovne zdravstvene organizacije WHO. Njeni temeljni cilji, za katere se zavzema tudi nekdanji minister, so reševanje mednarodnih zdravstvenih problemov, prizadevanja za javno zdravstvo ter priprava in podpora uspešnih programov.
V intervjuju za Vzajemnost, ki
je izšla v nakladi 34.700 izvodov, je opozoril, "da sta revščina in zdravje najresnejša problema današnjega sveta, in tudi Slovenije. Zal pa se tisti, ki delajo na področju organizacije zdravstva, ukvarjajo predvsem s problemi bolnišnic, še najmanj pa z zdravstvenimi domovi, ki so hrbtenica zdravstva. V Sloveniji smo desetletja razvijali mrežo zdravstvenih domov, tudi s samoprispevki prebivalstva. Bili smo celo za bogatejše države zgled za razvito zdravstveno oskrbo. Pravi greh je, da infrastrukturo, ki omogoča take dosežke, zdaj počasi izničujemo. Če bi, deni-
Kratke
Zagotovljena pomoč države za prehrano dijakov
V Sloveniji zagotavlja država denarni prispevek oz. finančno pomoč za prehrano predšolskih otrok v otroških vrtcih, osnovnih šolah ter za študente v višjih in visokih šolah. Zdaj pa sprejemajo zakon o ureditvi prehrane tudi za dijake gimnazij in drugih srednjih šol. Vsakemu dijaku bo država zagotovila pravico do enega toplega obroka prehrane na dan, za kar bo prispevala 2,35 evra na dijaka. Letna subvencija bo tako za dijaka, ki bo pouk obiskoval vsak dan,
znašala približno 450 evrov. V državnem proračunu bo za pomoč pri financiraju tople prehrane dijakov vsrednjih šolah zagotovljeno okoli 40 milijonov evrov letno.
Sprememba zakona zoper nesreče in smrti na cestah
V Sloveniji se bodo skladno s spremembami cestnega prometa kmalu občutno zvišale kazni za prekrške in kazniva dejanja, ki bi jih povzročili vozniki. Menijo, da bi tako lahko vplivali na zmanjšanje števila nesreč, zlasti tistih s smrtnim izidom. Lansko leto je na slovenskih cestah umrlo 293 ljudi, karje 31 več kot leto prej. S tem številom se je Slovenija zelo oddaljila od cilja, da bi do leta 2010 število smrtnih žrtev v prometu znižala za polovico.
Po novem se bodo kazni za nekatere prekrške podvojile. Najbolj bodo kaznovani tisti, ki bodo v naseljih prekoračili dovoljeno hitrost za več kot 30 kilometrov na uro. Kazen bo znašala kar tisoč evrov, kar pomeni več kot polovico sedanje povprečne plače v Sloveniji. Mnogi kršilci zakona o varnosti cestnega prometa bodo glede na dosedanje izkušnje v treh letih dosegli 18 kazenskih točk in s tem odvzem vozniškega dovoljenja.
Nova Gorica tretje najbolj onesnaženo mesto v Sloveniji
V poročilu o kakovosti zraka v Novi Gorici, ki so ga pripravili v strokovnih službah mestne občine, je ugotovljeno, da je zrak preveč onesnažen z dušikovim oksidom. Poleti je preveč ozona, to je zelo reaktivnega plina, ki ga je največ v plasti med 19. in 23. kilometri nad zemeljskim površjem. Nova Gorica je sicer med tistimi območji, ki bodo morala v skladu z evropsko direktivo zmanjšati onesnaženost zraka s trdnimi prašnimi delci. Evropska komisija je Novo Gorico uvrstila na tretje mesto med najbolj onesnaženimi mesti v Sloveniji, za Ljubljano in Mariborom. Meritve pa naj bi dokazovale, daje Nova Gorica med manj onesnaženimi mesti v državi glede preseganja prašnih delcev v zraku.
Mestna občina bo naročila izdelavo katastra onesnaževalcev, vendar bo zoper prekomerno onesnaževanje takoj ukrepala. Gre za prekoračitve glede prahu, dušikovega oksida in ozona. Prvi krivec za prekomerno onesnaževanje je promet. Da bi omejili izpušne pline motornih vozil, so v Novi Gorici uvedli brezplačni mestni in medmestni promet in uredili nekaj kolesarskih stez, vendar pa je to območje po gostoti prometa oz. številu avtomobilov na gospodinjstvo še vedno med vodilnimi mesti v Sloveniji. Strokovnjaki opozarjajo na povišane koncentracije ozona, ki so zlasti v poletnem času med najvišjimi v Sloveniji. Ozon naj bi bil presežen predvsem tedaj, ko na Goriško prihajajo vetrovi iz zahodne smeri, kar pomeni, da onesnaženje prihaja iz sosednje Furlanije Julijske krajine. Toda med slovenskimi in italijanskimi ustanovami oz. izvedenci o tem ni soglasja.
Zmagoslavje SNG Nova Gorica na dnevih komedije v Celju
Letošnji Dnevi komedije v Celju so se zaključili z zmagoslavjem ustvarjalcev predstav Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Prejeli so kar tri nagrade: naziv Žlahtne komedije po izboru strokovne žirije je dobila predstava Georgesa Feydeauja BOLFIAV UŠESU ali KAPLJA ČEZ ROB v režiji Janusza Kice, naziv Žlahtne komedije po izboru občinstva je dobila predstava DUOFITAR POD MUS! v režiji Vita Tauferja, ki je nastala v koprodukciji z Gledališčem Koper. Avtor in igralec IZTOK MLAKAR pa je dobil častni naziv Žlahtnega komedijanta.
Predstava DUOFITAR POD MUS! je tudi dobila najvišjo oceno občinstva v zgodovini Dnevov komedije, in sicer kar 4,9496. Po mnenju organizatorja bo takšno povprečno oceno težko preseči.
V obrazložitvi za naziv Žlahtnega komedijanta je žirija zapisala, da je žlahtni komedijant pokazal izjemni ustvarjalni talent in navdušil s preigravanjem besedne komike, ujete v narečno zaznamovan govor, burkaškimi domislicami in duhovitimi songi. Njegova prepričljiva upodobitev zdravnika po sili doživlja ves čas potrditev pri občinstvu, ki se na Mlakarjev ognjeviti igralski temperament živo odziva in z navdušenjem sprejema njegovo nevsiljivo, a vselej na komični učinek premišljeno komunikacijo.
V obrazložitvi za Žlahtno predstavo Bolha v ušesu ali Kaplja čez rob je komisija zapisala, dajo odlikujeta izostren dramaturški občutek za stopnjujoči se dogajalni ritem in domišljena mizanscena na razgibanem, a vselej funkcionalno zastavljenem prizorišču. Scensko podobo učinkovito dopolnjujejo kostumi, s katerimi je poudarjena aktualizacija sto let stare bulvarke. Živost in prepričljivost uprizoritvi zagotavlja odličen igralski ansambel, ki navduši s tipološko jasnimi, a hkrati v homogeno celoto vpetimi igralskimi stvaritvami. / Borut Bašin
mo, izbruhnila kaka množična	teža problema ostala na plečih
epidemija, ptičja gripa na pri-	osnovne zdravstvene dejavno-
mer, ki se je vsi bojimo, bolniš-	sti, to je zdravstvenih domov",
nice v Sloveniji še zdaleč ne bi	Nekdanji minister za zdravstvo
mogle oskrbeti predvidenega	je nadalje opozoril, "da bi upo-
števila bolnikov, ampak bi vsa	kojenci, ki jih je v Sloveniji že
več kot pol milijona, lahko imeli večjo vlogo v politiki, če bi se seveda primerno organizirali. Stranka Desus (Demokratična stranka upokojencev) je res načelno naš naravni zaveznik, vendar je to stranko premalo čutiti. To dokazuje tudi skromnih 10% glasov, ki jih dobi na volitvah. In nisem prepričan, ali je obrambno ministrstvo pravi ministrski resor za stranko, ki naj bi v vladi zastopala koristi več kot pol milijona upokojencev. Sam menim, da bi se moral Desus predvsem zavzemati za socialno in zdravstveno varnost starejših".
14 13. marca 2008_ Primorska	/	Gospodarstvo
Postopek se je začel leta 2003
Furlanska jabolka z oznako DOP
Gojenje jablan ima v deželi Furlaniji Julijski krajini starodavno tradicijo, saj so o odličnih jabolkih, ki jih pridelujejo na tem področju, pisali že starorimski pisci; jabolko je upodobljeno tudi na znamenitih mozaikih v oglejski baziliki, kar naj bi potrjevalo, da je bilo pridelovanje jabolk na tem koncu že od nekdaj prisotno. Gre za podatke, ki so dragoceni, ko se mora najprej ministrstvo za kmetij sto in nato še evropski pristojni urad izreči o kakem pridelku - v tem primeru o jabolkih -, ki naj pridobi oznako zaščitenega porekla DOP, kar lahko bistveno prispeva k boljši promociji in višji tržni vrednosti pridelka. Ob vsem tem mora združenje pridelovalcev, ki se zavzemajo za pridobitev takega poimenovanja, poskrbeti tudi za popis sort, ki pridejo v poštev, natančen opis tehnologije pridelave, oskrbovanja sadovnjakov, spravila in skladiščenja pridelka. Določiti mora značilnosti pridelka in določiti ter opisati merila in kriterije razpoznavnosti blaga, ki ga tržimo z oznako DOP. Zato morajo predstaviti tudi tržni vidik, se pravi enotno blagovno znamko in podrobno določiti vse, kar naj bo na njej napisano, da lahko trgovec in nato potrošnik natančno preverita izvor kupljenga blaga. Blagovna znamka za jabolka iz deže-
I
le Furlanije Julijske krajine bo nosila napis Mela Julia - se pravi Julijsko jabolko, tako so se pobudniki poigrali z delom deželnega imena.
Pred nekaj dnevi je bilo na sedežu deželnih uradov v Vidmu javno srečanje sadjarjev, ki so pobudniki tega postopka, s predstavniki ministrstva za kmetijstvo, da so pretresli pravilnik o poimenovanju furlanskih jabolk z oznako zaščitenega porekla DOP. S tem nazivom se bo lahko ponašalo šest sort jabolk, se pravi zlati de-lišes, rdeči delišes, stara italijanska sorta imperatore, svetovno uveljavljeni novejši sorti Granny Smith in Royal Gala ter še starodavna avtohtona sorta sevka ali goriška sevka, ki jo intenzivno
pridelujejo zlasti v Benečiji. O sevki bi sicer veljalo napisati tudi kaj več, a o tem kdaj drugič. Proizvodno območje jabolk z zaščitenim poreklom Julia sicer zaobjema vse štiri pokrajine, čeprav je v videmski pokrajini največ sadovnjakov. Združenje pridelovalcev Jabolka Julia, kot so se poimenovali, povezuje 45 sadjarjev, ki krijejo približno 80% vsega pridelka, obdelujejo pa približno 1.100 ha površine. Predseduje mu Peter Larcher, ki obdeluje večjo sadjarsko kmetijo v Chiasiellisu pri Mor-teglianu. Prizadevanja Združenja proizvajalcev za priznanje naziva DOP so se začela leta 2003, po uspešnem preverjanju prejšnji teden v Vidmu pa se mora sedaj dokončno izreči ministrstvo za kmetijstvo. Po objavi v italijanskem Uradnem listu, ko je mogoče pravilnik popraviti še za dobo 37 dni, bo morala besedilo potrditi še Evropska zveza. Kot so povedali na sestanku, bi torej, če bo šlo vse po sreči, že letošnjo letino lahko prodajali pod novo blagovno znamko DOP, če bodo jabolka spadala v prvo ali ekstra kategorijo. Združenje pridelovalcev pa je pripravilo tudi cel sistem za predelavo ostalega sadja, ki nima večje tržne vrednosti v sladki jabolčnik, mošt, jabolčni kis in krhlje. Pri tem še posebej izpostavljajo starodavno navado sušenja sadja v Benečiji. Upati je torej, da bo ta nova pridobitev, ko bo dejansko stopila v veljavo, res prinesla korist deželnim sadjarjem, še posebej beneškim, ki pridelujejo odlična jabolka, najvišje kakovosti ob upoštevanju integriranega načina ali bioloških načel pridelave.
M.T.
Po podatkih Statističnega urada RS
V sadovnjakih so lani prevladovale jablane
S pridelavo sadja se je lani ukvarjalo 1707 pridelovalcev na 4022 hektarjih površin. Največji delež sadnih vrst so predstavljale jablane z 72 odstotki površin. V primerjavi z zadnjim popisom sadovnjakov v letu 2002 se je število pridelovalcev sadja zmanjšalo za 28 odstotkov, površina intenzivnih nasadov pa za 10 odstotkov. Kot kažejo začasni podatki
Statističnega urada RS, je bila lani sestava sadnih vrst podobna sestavi v letu 2002. Največji delež površine so zavzemale jablane, z 12 odstotki so jim sledile breskve in hruške s šestimi odstotki, ostale sadne vrste pa so zavzemale samo 10 odstotkov površin intenzivnih sadovnjakov.
Povprečna velikost intenzivnega sadovnjaka je bila lani
2,4 hektarja na pridelovalca, kar je za 25 odstotkov več kot v letu 2002. Največ pridelovalcev je pridelovalo sadje v nasadih, ki so obsegali manj kot en hektar. Delež pridelovalcev v tem velikostnem razredu je znašal pri jablanah 47 odstotkov, 75 odstotkov pri hruškah, 79 odstotkov pri breskvah in več kot 90 odstotkov pri nektarinah in marelicah.
Po ocenah urada je zmanjševanje števila pridelovalcev sadja in površin intenzivnih nasadov posledica uporabe administrativnih podatkov za leto 2007 in manj odraz dejanskega stanja.
STA
NOVI
GLAS
GLAVNI UREDNIK Andrej Bratuž - ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 11. marca, ob 14. uri.
Trst /V dvorani podjetjaTurismo FGV
Okrogla miza o kraškem področju
V konferenčni dvorani podjetja Turismo FVG je prejšnji teden bila okrogla miza na temo kraške zemlje in številnih naravnih ter edinstvenih agroživilskih dobrot in kulturnih dragocenosti. Na srečanju, ki ga je priredilo odborništvo za kulturo občine Devin -Nabrežina, so bili prisotni devinsko - nabrežinska odbornika Massimo Romita in Tjaša Švara ter Fulvio Tamaro, podpredsednik tržaške pokrajine Walter Godina, devinsko -nabrežinski župan Giorgio Ret, tajnik SDGZ Davorin Devetak, podpredsednik turističnega komiteja Rilke Mariella Rosini in jadralec Cino Ricci.
Govor je bil predvsem o perspektivah kraškega področja, s posebnim ozirom na razvojne načrte, ki bi podkrepili današnjo kulturo teritorija in njegovo vez s tradicionalnim izročilom preteklosti. O tem je podrobneje spregovoril devinsko - nabrežinski župan Ret, ki je izpostavil skrb občinske uprave pri udejanjanju takih politik, ki bi nudile predvsem mlajšim generacijam možnost neobremenjene prihodnosti. Posebno pozornost so prisotni namenili nedavnemu vstopu Slovenije v schengensko območje, kar bo gotovo dalo hrabrejšega zagona načrtom čezmejne narave: to tematiko je
podrobneje razčlenila odbornica Švara. Podpredsednik tržaške pokrajine Godina je predstavil načrte pokrajinske uprave za ovrednotenje in promocijo kraškega zaledja, pri čemer je izpostavil predvsem turistične zmožnosti Krasa. Tajnik SDGZ pa je orisal pobude, ki jih združenje prireja že vrsto let, da bi ovrednotilo predvsem živilsko kulturo Krasa in okolice: Devetak pa je hkrati predstavil tudi nov načrt Čas, narava, kultura in šport brez meja: tematske poti v Sloveniji in FJK. Načrt sodi v finančni sklad Interreg in želi uskladiti možne turistične poti na obmejnem pasu v enoten turistični paket.
Kras sooblikujeta tako zemlja kot morje: in ravno Sesljanski zaliv bo prizorišče štarta letošnje Obplovbe Apeninskega polotoka, o kateri je na okrogli mizi spregovoril jadralec Cino Ricci.
I.G.
Področje tržnega plasmaja
Globalni integrirani marketing
V začetku decembra 2007 je izšla pri Založbi DZS v Ljubljani nova strokovna knjiga o globalnem marketingu, ki jo je napisal prof. dr. Mirko Bunc. Na obsegu 328 strani lahko spoznamo bistvo globalnega marketinga, njegovo zasnovo, izzive, sistem sodobnega podjetja in poslovne dejavnike tržno usmerjenih organizacij. Avtor je mednarodno uveljavljen strokovnjak in znanstvenik, ki je do sedaj objavil obilico strokovnih knjig o marketingu, globalizaciji itd. Za svoje delo je prejel številna priznanja in nagrade, med drugim tudi nagrado Univerze Massachusetts za znanstvenoraziskovalno in pedagoško delo. Je redni član svetovne akademije znanosti in umetnosti; povzetek njegove biografije in bibliografije je tudi v Enciklo-
nim poudarkom na funkciji načrtovanja tržnih akcij.
V drugem delu knjige se je avtor osredotočil na načrtovanje temeljnih marketinških instrumentov in temeljito obdelal politiko razvoja izdelka in storitve, branding in podjetniško intelektualno lastnino. Takoj zatem je prikazal načrtovanje elementov logistike, distribucije oz. tržnih poti. Izredno podrobno je prikazal tržno komuniciranje, to je promocijo in publiciteto z orisom temeljnih dejavnikov, ki vplivajo na uspešnost tržno-komunikacij-ske akcije. Šele zatem je avtor prikazal načrtovanje integrirane tržne cene; pri tem se je dotaknil oblikovanja cen na temeljih integriranega marketinga, diferenciacije cen, metode oblikovanja cen in seveda strategije, politike in taktike pri
gent poslovnega orkestra vseh uspešnih podjetij in organizacij ter izhodišče vseh faz integriranega poslovnega procesa. Zato je v sklepu knjige zapisal izvajanje tržnih akcij z navedbo strategije, politike in taktike izvajanja, ob upoštevanju operativnega pristopa k izvajanju omenjenih aktivnosti. Ni dovolj izvajati tržne aktivnosti; potrebni so stalno spremljanje, nadziranje in koordinacija tržnih akcij, kar je izredno praktično obrazložil prof. dr. Mirko Bunc ob koncu svojih izvajanj v knjigi o globalnem marketingu, saj je knjiga zasnovana kot izziv bralcem v smeri nadaljnjega poglabljanja in iskanja izvirnih tržno-usmerjenih poslovnih rešitev, s pomočjo globalnega integriranega marketinga, lastnega procesom tržno ekonomske globalizacije 21. stoletja.
Globalni integrirani marketing se je razvil v zadnji četrtini 20. stoletja in je še vedno razvit v miselno odprtih in tržno uspešnih poslovnih okoljih ZDA, Japonske in EU; je v celoti podprt z aplikacijo visoko razvite digitalne informacijske tehnologije. Prepričani smo, da
pediji Slovenije.
Avtor poudarja, da moramo misliti globalno in delovati lokalno, saj je globalni integrirani marketing leadership (vodenje),	management
(upravljanje) in inženiring vseh oblik tržnega gospodarstva ter obenem strateg in dirigent poslovnega orkestra vseh uspešnih podjetij in organizacij.
Zahvaljujoč se bogatim izkušnjam je avtor celovito prikazal globalni integrirani marketinški informacijski sistem s številnimi praktičnimi navodili za vsakdanjo marketinško prakso, tržne raziskave itd. Izredno praktično je oblikoval pripravo tržnih akcij, funkcijo globalno-tržnih strategij, politik in taktik, s poseb-
načrto-
vanju tržnih cen.
Namen knjige je seznaniti zlasti po-slovno-vodstvene, manager-ske in študijske kroge s temelji globalnega integriranega
marketinga, ki predstavlja danes vodenje, upravljanje ter inženiring vsakega tržnega gospodarstva. Avtor poudarja, da je integrirani marketing diri-
bo naj novejše strokovno delo prof. dr. Mirka Bunca koristen pripomoček pri vsakdanjem poslovanju oz. gospodarjenju.
Gabrijel Devetak
Ob prebujanju prelestne pomladi
Vrtičkarji
Prvi pomladni dnevi v februarju so, nebo sicer ni povsem jasno, a kot pravi starejša soseda, ki je o tem dobro poučena, že diši po pomladi. Še nekoliko zaspano zrem v nov dan in prisluhnem ciklusu, ki se začenja, ne morem mimo tega večnega rojevanja, zato stopim v avto in se odpeljem v dolino. Priprave na setev.
Pred trgovino ljubljanske semenarne ni prostega parkirišča. Kam zdaj? Tudi drugi se ozirajo naokrog in ne vedo, kam s svojimi jeklenimi konjički. Ostane nam samo bližnji pločnik, in čeprav mi je to zoprno, zapeljem na ploščad. Upajmo, da ne bo zapeljal mimo policaj, pomislim, ko zaklepam avto in poškilim k sosedi, ki je ravno tako pravkar zapeljala na pločnik. Saj bodo razumeli, se mi posmeje. Seveda bodo, zakaj pa ne bi, saj imajo po vsej verjetnosti tudi policisti doma svoj vrtiček ali celo njivo. In tudi oni vedo, da se sedaj začenja.... na veliko. Vzdušje v trgovini je praznično in dolga vrsta potrpežljivih kupcev se vije od prodajne mize do vrat. Kot bi šlo za Velikonočno spoved, stojijo in se nemirno prestopajo, vendar brez prerekanja, z nasmehom na licih. Nekateri še zbirajo; podajajo si krampe in motike pisanih
barv, ki se bodo kot raznoliko cvetje zarezali v brazde. "Ali jo lahko probam, samo za trenutek", mi gospa srednjih let vzame iz rok vijoličasto motiko, ki sem jo izbrala. Zazdi se ji pretežka, pa ji povem, da je za moža, on je pravzaprav zagrizen pripravnik v kmetijstvu.
"Potem pa bo", mi pritrdi, "pri
moških gre tole drugače, močnejši so, za ženske pa je ravno tamle razstavljeno lažje, priprav-nejše orodje". Seveda ji ne priznam, da sem jaz bolj takle, računalniški tip, pa čeprav imam našo njivo rada in me predvsem
spomladi kar razganja od samih načrtov.
Na policah so razstavljene vrečke s semeni in pridružim se pobožni množici, ki si potrpežljivo podaja iz roke v roko pisane škatle. Pri grahu se brez pomisleka odločim za provansalca, pa še rondo vzamem in že se vname živahna razprava. Zakaj ravno tile dve vrsti, pa sta visoki, pa suša, in ali sta dobri, zakaj pa toliko graha. Kot otroci mi segajo v
kar surova v želodec. "Jaz tudi rad surovega jem, ko ga nabiram", se zasmeje mlad prodajalec. In nas poprosi, naj imamo potrpljenje, saj sta samo dva, pa začuda nasmejana in potrpežljiva sta z nami, ki si želimo vedeti vse o grahu in krompirju.
Nekdo je našel brošuro o semenskem krompirju, ki je letos na voljo, in sedaj počasi roma iz roke v roko, kot bi šlo za Sveto pismo. Tudi jaz jo vzamem v
roke in vse bi radi izvedeli. Pa vem ravno toliko kot oni sami, čeprav vedno rada izmenjujem izkušnje. Pa še dodam, da je grah zdrav, da ga mi res veliko pojemo, samo pri nabiranju je nekaj težav, kajti dobra polovica gre
roke in razmišljam, katero sorto naj bi letos sadili. Hočem nekaj našega, slovenskega, po možnosti starejšo sorto, saj sem do novotarij precej nezaupljiva. Gospa, ki je v vrsti za menoj, mi pripoveduje o svojih lanskih
izkušnjah, mož pa ji pritrjuje. Spomnim se tiste nadaljevanke, ki so jo pred nekaj leti predvajali po slovenski televiziji, in pomislim, da bi tule lahko posneli oddajo ali dve. Vrtičkarje namreč. Šama nimam rada televizijskih nadaljevank, ki se vlečejo v nedogled, predvsem tistih sladkobnih družinskih melodram, ki pripovedujejo o življenju in ljubezni petičnežev. Nekoliko rajši imam morda ameriške kriminalke. Vrtičkarji, to je pa nekaj povsem drugega. Na tole slovensko nadaljevanko sem naletela čisto slučajno, nekega večera, ko sem hotela samo prebrati teletekst, potem pa do konca nisem izključila televizije. Saj je to moja zgodba, saj so to sosedi, saj pripoveduje o naši njivi!!! Pa saj tu ni govora o ljubimcu, ki se je odpeljal z jahto, za voluharja gre, za korenček, ki ga je izpodkopal, pa za solato, ki jo je osmukal jelen. Pa je škoda korenčka in solate, saj sta tako zelo zdrava, pa še dobra sta. To pa je naše življenje, to je vendar naš vsakdan.
Iz zamišljenosti me zdrami mlad fant, ki je povprašal po hruškah in drugem sadnem drevju. Pomislim, da bo to kar dolga izbira, a ko vidim, kako vsi ostali mirno stojijo v strogi vrsti in veselo klepetajo, me je sram lastne neučakanosti. In prisluhnem prodajalki, ki potrpežljivo razlaga o naravnih škropivih proti krompirjevi plesni. Saj res, večina ljudi, ki zbira razstavljeno bla-
go, se odloča za biološke pripravke, in vsi si želijo čim bolj naravnega vrtnarjenja. Vesela sem, vsaj nekaj tolažbe za tole našo ubogo, utrujeno Zemljo, ki nam jo je Bog izročil v varstvo, da bi jo neokrnjeno podali našim otrokom. A smo do nje največkrat sebični, taki, kot bi bila samo naša in bi jo lahko že jutri odvrgli in zamenjali za novo. Končno pridem na vrsto, saj sem tu že dobro uro. Sprašujem se, ali je ob tehle prvih pomladnih dnevih povsod zaznati tako praznično razpoloženje. Kako se veselijo pomladi v milijonskih mestih in v industrijskih središčih? Tega si sploh ne morem zamisliti in zadovoljna zapustim trgovino z velikim zabojem v naročju. Srečna, ker zagledam zunaj njive in sadovnjake ter vrtičke s prvim cvetjem. In zazdi se mi, da je tole rojevanje, tale prelestna pomlad stalnica, ki nam riše upanje. Sedaj, ko cene naraščajo in so vse oči ekonomistov uperjene v borzne indekse pa v ceno petroleja, v času, ko se vsi pritožujejo nad nižjim življenjskim standardom in negotovo prihodnostjo, je ta pomlad še posebno lepa. In tile ljudje, s katerimi imam toliko skupnega, ki namesto v denarne sklade, vlagajo svoj trud in svoje upanje v svoje male, skromne vrtičke. Zaradi zdravja, zaradi tistega dobrega korenčka in solate, kakršne nikjer ne kupiš, zaradi veselja samega in priložnosti, da se o vrtičku razgovoriš s sosedom, zvečer, ko si skupaj privoščiš kozarček domačega in nekaj toplih besed.
Suzi Pertot
V sivino odeta slika stanja naših nogometnih ekip
Naše amaterske enajsterice letos pod pričakovanji
Društvo invalidov Goriške
Dobrodošel posvet o vključitvi v delo
NOVA GORICA
Slovenske enajsterice v nogometnih danskih ligah igrajo v letošnji sezoni pod pričakovanji. Do konca prvenstev manjka sicer še precej krogov in marsikaj je še mogoče izboljšati, vendar sedanja rezultatska slika ni prav nič navdušujoča. Kdor občasno spremlja športne prispevke v našem tedniku, ve, da ne sodimo med tiste (pri nas jih je veliko), ki se vnaprej znašajo nad amaterskim nogometom, češ da v naših ekipah igrajo samo Italijani in da kam trosijo denar odbori slovenskih klubov. Ne, obstoj toliko prvih ekip (v zadnjih sezonah devet) je smiseln, saj je vezan na dejavnost na teritoriju močno zakoreninjenih društev in na vzdrževanje dragocenih športnih objektov in igrišč. Ne nazadnje pa si naši ljudje enostavno želijo čim boljšega nogometa in to dokazujejo iz nedelje v nedeljo z masovno prisotnostjo na tribunah v Križu, Štandrežu, Repnu, Sovodnjah itd. Tak lep primer je bil nedavni derbi elitne lige med Vesno in Juventino. Večji del stopnišča je bil poln in pogovorni jezik med gledalci je bila slovenščina, pa čeprav je bilo na igrišču skupaj samo pet slovensko govorečih nogometašev. Kljub povedanemu moramo vsekakor biti do letošnjih nastopov glavnine naših postav kritični.
V elitni ligi zasluži doslej več kot pozitivno oceno Juventina. Tudi letos so bili v Štandrežu v napovedih zelo previdni in so že od poletja govorili zgolj o obstanku v ligi. Devetak in soigralci cilj počasi izpolnjujejo. S sicer nihajočim učinkom, pa vendar. Če bodo nadaljevali po tej poti (skromnost, borbenost, složnost), bodo Portellijevi fantje klubu tudi za prihodnjo sezono priigrali pravico do nastopanja v A ligi amaterjev.
Drugače je v Križu, kjer je Vesna
stopila v elitno ligo 2007/2008 z visokimi ambicijami. Potek sezone pa dokazuje, da visokoleteče izjave vodstva uprave pred začetkom prvenstva niso bile na mestu. Nasprotno, na moštvo so delovale kvarno. Oslabljena ekipa, ki ji edinole talentirani mladi ne morejo skozi vso sezono zagotoviti enakovrednega igranja proti bolj izkušenim nasprotnikom, še zda-
leč ni zrela za naskakovanje drugega mesta na lestvici, kar je bil društveni cilj. Položaj se iz meseca v mesec slabša, dvakrat so zamenjali trenerja (Gale, Trentin, Della Zotta), ekipa pa ostaja pri dnu razpredelnice. CJbstanek je še na dosegu roke, vendar v slačilnici in na igrišču mora priti do odločnega premika, ki ga do danes ni bilo videti. V nasprotnem primeru Vesna resno tvega, da po petih letih v elitni ligi, v kateri je pridobila velik ugled, nazaduje na nižjo raven.
V promocijski ligi je Kras (dve napredovanji v treh letih) tudi letos meril zelo visoko. Po prihodu beloruskega stratega Sergeja Alejni-kova in številnih okrepitvah se v Repnu niso mogli skrivati. Preboj
v elitno ligo pa je vse prej kot preprosta stvar in izkazalo se je, da Kneževič in soigralci niso ekipa za prvo mesto (nekonstant-nost), edino, ki neposredno vodi v zgornje nadstropje. Tako bodo morali do konca rednega dela Repenči ubraniti mesto v končnici za napredovanje (2., 3. in 4. mesto), prestop iz katere pa ne bo samoumeven. Vodstvo društva je od postave, ki dela s skoraj profesionalnim pristopom, upravičeno pričakovalo precej več. V prvi amaterski ligi tvegamo dva izpada. Primorec je skorajda že od-
pisan, saj sameva na zadnjem mestu in njegovi igralci so dejansko že izklopili. Neuspeha Trebencev si ne more nihče razlagati. Lansko
zasedbo, ki je bila kot novinec v ligi na pragu play-offa, so letos še dodatno okrepili. Vsi smo pričakovali, da bo ekipa navduševala in konkurirala za mesta tik pod vrhom. Podobno kot pri Vesni pa je bila doslej sezona nerazumljivo klavrna in Primorca bi lahko rešil le čudež.
V isti ligi so Sovodnje, ki so jih vključili v prvenstvo preko repe-saže zadnji trenutek, s podobnim pristopom kot Juventina na dobri poti, da si zajamčijo miren obstanek. Težko pa se bo do rešitve dokopalo proseško Primorje. Po kakovosti skromna ekipa se sicer na vse kriplje izmika zadnjim trem mestom. Obstanek med prvoligaši bi bil za rdeče-rumene velik podvig.
V drugi kategoriji se Breg in Zarja/Gaja spogledujeta s prvenstveno končnico za napredovanje. Mogoče jima bo uspelo, mogoče ne. Prvenstvo pa je v bistvu v skladu s pričakovanji in dejansko s kvaliteto naših dveh enajsteric. Za odtenek višjo oceno sicer zaslužijo Brežani, ki se otepajo številnih poškodb, medtem ko so pri združenem vzhodnokraškem društvu bržkone po tihem upali v kaj več.
V tretji ligi zastopa slovenski nogomet le doberdobska Mladost. Fantje pristopajo bolj rekreativno in igrajo sebi v zadovoljstvo. Povečane apetite uprave pa bodo morali prenesti na naslednjo sezono, saj je trenutno mesto Sam-bovih fantov v zlati sredini. Upajmo, da bo splošna slika v začetku maja le malce manj siva.
Medobčinsko društvo invalidov Goriške, ki združuje več kot 1100 delovnih invalidov, je skupaj s partnerji enoletnega eksperimentalnega projekta "Informatika -delo je sreča za invalida" v Hitovi
Perli v začetku marca pripravilo posvet o tem, kako izkoristiti sistemske spodbude za vključevanje invalidov v poslovne procese. Posveta so se udeležili predstavniki invalidskih društev, državnih institucij in delodajalcev. Zbranim je bil uvodoma predstavljen omenjeni eksperimentalni projekt, katerega cilj je povezava sistemskih spodbud z obveznostmi in potrebami delodajalcev in iskanje novih poti za zaposlovanje invalidov. Kot je povedal vodja projekta Valter Adamič, ki je tudi predsednik Medobčinskega društva invalidov Goriške, bo v projekt vključenih 72 brezposelnih invalidov, ki se jim bo z dodatnimi usposabljanji na področju informatike povečala fleksibilnost na trgu delovne sile. 13 invalidov pa bo v okviru projekta tudi redno zaposlenih. Adamič je tudi pojasnil, da je na območju goriške upravne enote, ki združuje šest občin, okrog 370 potencialno zaposljivih invalidov. Na posvetu so izrazili prepričanje, da se mehanizmov, ki jih zakonodaja omogoča preko Sklada Repu-
blike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, zdravstvenega sistema in institucij, ki spodbujajo vključevanje invalidov v delovno okolje, ne izkorišča v dovoljšnji meri, da bi severnoprimorsko gospodarstvo v zaposlovanju invalidov zaznalo priložnost. Razlog za to naj bi bilo predvsem nepoznavanje možnosti, zato je bil posvet namenjen prav iskanju odgovorov na vprašanje zakaj zaposliti invalida. Predstavnikom podjetij so bili predstavljeni tudi konkretni izračuni in davčne olajšave, ki jih lahko uveljavlja podjetje pri zaposlovanju invalidov na podlagi zakona o zaposlovanju invalidov, ki je stopil v veljavo že pred tremi leti, a ga delodajalci še preslabo poznajo. Ob koncu posveta so sodelujoči izrazili prepričanje, da je treba komuniciranje med invalidskimi društvi in podjetji še izboljšati, slišati pa je bilo tudi mnenja, da so bili s posvetom narejeni prvi in temeljni koraki v smeri ozaveščanja in informiranja delodajalcev in invalidov, ki se jih bo v prihodnje nadgrajevalo. Valter Adamič je v zvezi s preslabo seznanjenostjo o možnostih sistemske podpore postregel tudi s podatkom, da je bilo lani za prilagajanje delovnih mest na državnem nivoju neizkoriščenih 1,4 milijonov evrov, kar se zdi vsem, ki se trudijo za vključevanje invalidov v delovne procese, nezaslišano.
Nace Novak
HC
HOKEJ IN LINE
Molka Al liga: Polet Kwins Zadružna kraška banka -Arezzo 3:1 NAMIZNI TENIS
Ženska A2 liga: Kras Zadružna kraška banka -Sandonatese 4:2
Molka C1 liga: Sarmeola - Kras 3:5 Nepremagani Kras je napredoval v državna B2 ligo! NOGOMET
Elitna liga: Tolmezzo - Vesna 1:1, Juventina -Casarsa 0:1
Promocijska liga: Kras - Staranzano 1 :G
1. amaterska liga: Sovodnje - Villesse 1:0, Ruda -Primorec 1:2, Primorje - Medea 0:3
2. amaterska liga: Zarja/Gaja - Breg 1:0
3. amaterska liga: Mladost - SanfAndrea 0:1 KOŠARKA
Molka C liga: Bor Radenska - Cordenons 62:57
Molka C2 liga: Jadran Mark - Cormons 68:57
Molka D liga: Poggi - Breg 6Z:60, Isontina -
Kontovel/Sokol Z9:Z6
Ženska C liga: Palet - Scoglietto 58:44
ODBOJKA
Ženska C liga: Palazzolo - Sloga List 3:0 Molka C liga: Sloga Tabor Televita - Prata 3:0, Soča ZBDS - Buia 1:3, Val Imsa - Basiliano 1:3 Ženska D liga: Pasian - Bor/Breg Kmečka banka 0:3, Govolley Kmečka banka - Manzano 3:0, II Pozzo -Kontovel 3:1
Molka D liga: Sloga - 0lympia Tmedia 1:3
N$
CP
&
%PU o5
Deželne volitve 2008 Trst - Gorica - Videm
Troj »Us ***'
KANDIDATI SSk ZA DEŽELNE VOLITVE 2008
TRST
Andrej Berdon Eva Fičur Igor Gabrovec Barbara Lapornik Bogdan Kralj Tamara Ražem Marko Milkovič Anna (Ivica) Švab Peter Močnik Boris Pahor Niko Pertot Tomaž Špacapan
GORICA
Dario Bertinazzi Mara Černič Julijan Čavdek Majda Zavadlav Jurij Paljk Damijan Terpin
VIDEM
Michele Coren Emanuela Quaranta Špacapan Giorgio Qure) Preschern Mara Černič Adriano Corsi Eva Fičur Alessandro Ipavec Barbara Lapornik Rafko Dolhar Mirjam Levstik Boris Pahor Tanja Peric Drago Štoka Walter Bandelj Marko Milkovič Peter Močnik
Zadovoljstvo ob prvi pozitivni preizkušnji
SSk je zbrala zadostno število podpisov
M Zadnji ponedeljkov večer v februarju
Odprtje razstave in predavanje prof. Igorja Skamperleta
Slovenska skupnost je prejšnjo soboto uspešno o-pravila prvo preizkušnjo, vezano na letošnje deželne volitve. V skladu z določili zakona je slovenska zbirna stranka zbrala zadostno število podpisov v vseh treh volilnih okrožjih Trsta,
Gorice in Vidma. SSk ni imela posebnih težav pri zbiranju podpisov v Trstu in Gorici. Nekoliko zaskrbljenosti pa je vladalo zaradi videmskega volilnega okrožja. Zahvaljujoč se požrtvovalnemu delu strankinih ljudi in s pomočjo prijateljev iz videmske pokrajine pa je bilo tudi v tem okrožju zbranih dovolj podpisov in je lahko že v soboto deželni tajnik SSk Damijan Terpin predstavil celotno dokumentacijo pri dotičnih deželnih uradih.
Slovenska skupnost z zadovoljstvom ugotavlja navdušen sprejem tako novega simbola stranke kot tudi sestavo treh list, s katerimi bo stranka nastopila na deželnih volitvah 13. in 14. aprila. Nekoliko grenkobe
v ustih pa ostaja zaradi dejstva, da ni bilo mogoče list SSk predstaviti tudi v volilnem okrožju Tolmeč, kjer nedvomno živijo tudi Slovenci.
Po tej prvi uspešno opravljeni preizkušnji se želi Slovenska skupnost zahvaliti vsem, ki so kakorkoli prišli na pomoč. Še posebno pa je SSk hvaležna vsem, ki so s svojim podpisom podprli prizadevanja stranke, da se lahko predstavi z lastnim simbolom in imenom. Sedaj se za SSk odpira uradna volilna kampanja, v kateri bo glavni cilj stranke doseči 1% glasov, ki omogoča izvolitev deželnega svetnika. V ta namen bo poglavitno, da bodo volilci, ki bodo podprli slovenske liste v Trstu, Gorici in Benečiji, prekrižali znak lipove vejice in oddali preferenco enemu izmed kandidatov. Vse to želi stranka doseči preko kapilarne volilne kampanje po teritoriju, kjer bodo predstavljeni program in kandidati.
Slovenska skupnost, Deželno tajništvo
Zadnji februarski ponedeljkov večer v Društvu slovenskih izobražencev sta zaznamovala kar dva dogodka, in sicer odprtje razstave Umetniki za karitas ter predavanje prof. Igorja Skamperleta, ki je spregovoril na temo dialoga.
Škofijska karitas iz Kopra je lani avgusta že trinajsto leto zapored priredila likovno kolonijo, ki je potekala v Sinjem vrhu nad Ajdovščino. K sodelovanju so povabili umetnike različnih starosti in narodnosti, ki so svoje izdelke odstopili potujoči prodajni razstavi. Ta je prispela tudi v Trst, kjer je bila v Peterlinovi dvorani na ulici Donizetti na ogled vse do konca prvega tedna v marcu. Slike je bilo mogoče kupiti, izkupiček od prodaje je šel kot po navadi v poseben sklad, iz katerega bodo financirali izgradnjo doma za ostarele v Ajdovščini. Kot je povedala Jožica Ličen, se pri karitasu vsako leto odločijo pomagati ljudem v stiski; v preteklih letih so to
bili zasvojenci, mlade družine idr. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn pa je predstavila posamezne umetnike, ki so med seboj seveda zelo različni. Glavnina umetniških del, ki je na ogled in na prodaj na
razstavi, je seveda delo skupinice, ki je avgusta lani cel teden ustvarjala na Sinjem vrhu. Ostalo so dela prostovoljnih donatorjev, ki so karitasu in razstavi podarili svoja dela. Predstavitev razstave je sklenil direktor tržaške karitas Mario Ravalico, ki je v krajšem nagovoru poudaril pomembnost
medsebojnega povezovanja in sodelovanja karitativnih organizacij na našem prostoru. Nujna je izmenjava informacij in izkušenj, pa tudi izpeljava novih skupnih projektov. Drugi del večera je oblikoval slovenski filozof
in sociolog Igor Škamperle, sicer tržaški rojak, ki že vrsto let predava na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Spregovoril je o dialogu, ki je seveda temelj vsakega medčloveškega odnosa. Kot pove že sama etimologija besede, gre za pogovor med dvema človekoma. Dandanes je moč zaznati vedno večje
poplitvenje, zato se dialog vedno bolj spreminja v neko brezizrazno klepetanje, kjer je vedno težje prisluhniti sogovorniku. Pri pravem dialogu pa je seveda najpomembnejše svoje trditve pravilno podkrepiti z utemeljitvami.
V nadaljevanju je Škamperle spregovoril o dialogu v slovenskem prostoru. Slovenci živimo na zelo majhnem ozemlju v osrčju Evrope, ki je vseskozi na prepihu. Da smo Slovenci znali ohraniti svojo
specifiko, smo potrebovali tudi zvrhano mero zaprtosti vase. Slovenski človek pa zna biti po svoje tudi zelo različen, kmalu se navzame tujega. Prav zaradi svoje majhnosti zato teži k čim večji ortodoksnosti. V preteklosti je ta značaj pri Slovencih privedel do krvavih razkolov, katerih posledice čutimo še danes. Pomanjkanje pravega humorja in prevelika
resnobnost pa nam večkrat preprečujeta prebolevanje starih zamer in zdrah. Drugi narodi so glede tega na boljšem. Kot primer je Škamperle navedel italijansko politično polarizacijo, ki je v povojnem času dobila enega od možnih načinov konfrontacije v Guareschijevih likih Pepponeja in don Camilla.
Primož Starman