Urbani izziv, posebna izdaja, 2015 111 Janez MARUŠIČ Trajnostni ali vzdržni razvoj? Pojav besedne zveze »vzdržni razvoj« ob veliko pogosteje rabljeni be- sedni zvezi »trajnostni razvoj« nakazuje obstoj pomembnih metodo- loški razlik pri uresničevanju varstva okolja in varstva narave. Koncept »trajnostnega razvoja« izhaja iz upravljavskih zamisli za trajno rabo okoljskih virov in trajno ohranjanje določenih stanj okolja. Varstvo narave se pri tem institucionalizira v obliki ustvarjanja prostorskih rezervatov, v katerih nadzira rabo zemljišč. Po konceptu varstva, ki ga ubeseduje »vzdržni razvoj«, naj varstvo narave ne bi bilo omeje- no samo na ustvarjanje rezervatov. Uresničevalo naj bi se z zahtevo, da se ob posegih v okolje kar najbolj samoomejujemo, ne glede na to, kam v prostor posegamo. To je mogoče doseči z načrtovanjem racionalnih alternativnih razvojnih možnosti in uresničevanjem tistih med njimi, ki kar najmanj omejujejo samoraslost narave. Izhodišče za tako presojo je izdelovanje vrednostnih zemljevidov, ki v prosto- ru poustvarjajo različne interese do prostora. Ti omogočajo presojo večstranske ustreznosti mesta in oblike razvojnega posega ter spo- razumni dogovor o rabi zemljišča. Ključne besede: biotska raznolikost, naravni parki, Natura 2000, ogro- žene vrste, prostorski razvoj, prostorsko načrtovanje, ranljivost nara- ve, trajnostni razvoj, varstvo habitatov, varstvo narave, vzdržni razvoj 1 Uvod Razprava o tem, ali je angleško besedno zvezo »sustainable development« bolj smiselno prevajati kot »trajnostni« ali »vzdržni« razvoj (ali celo »trajno sonaravni razvoj«), ni prav- da, podobna tisti, ki ji je Prešeren namenil znamenite verze »Al prav se piše kaša ali kasha, se šola novočŕkarjov srdita z ljudmi prepira starega kopita.« Pri tem namreč ne gre za vseenost ozna- čevalca danes aktualne razvojne  (varstvene) paradigme. Če je videti, kot da paradigma sama in cilji, ki jih zastavlja, nimajo možnosti, pa preference za uporabo posamezne besedne zve- ze kot označevalca paradigme nakazujejo različnost predstav o poteh k uresničitvi paradigme, k njenim ciljem. Vsaka od besednih zvez namreč implicira metodološke razlike, različ- ne pristope k urejanju – načrtovanju in upravljanju prostora. Kakofonija interesov in normativnih principov, ki spremljajo razvoj v prostoru, tudi kakofonija nastopov različnih strokov- nosti, ki v imenu pripisane splošne pomembnosti normativnih principov njihovih področij zahtevajo zase ekskluzivno pravico pri odločanju o rabi zemljišč, se izraža tudi pri uporabi različ- nih besednih zvez za označevanje splošne razvojno/varovalne paradigme. 2 Trajnostni razvoj Pojem trajnosti in tudi oblike človekovega vedenja v okolju, na katere se pojem nanaša, je slovenskemu prostoru nazorno predstavilo Berilo o trajnosti, ki ga je izdal Andragoški center Slovenije. »Pojem, ki je izšel iz teorije gospodarjenja z gozdom, je uporaben pri gospodarjenju z vsemi naravnimi ekosistemi,« pišejo avtorji navedenega berila  (Anko, Bogataj in Mastnak, 2009, str. 55). V gozdarstvu naj bi zamisel o trajnostnem gospodarjenju po- znali že več kot 300 let. Pomeni način gospodarjenja z gozdom, ki zagotavlja trajno izrabo lesne mase  – glavnega gozdnega vira.[1] Posplošitev koncepta trajnostnega gospodarjenja kot splošnega vodila za vsakršen razvoj v okolju sproža več po- mislekov. To niso samo pomisleki, da trajnostni koncept ne daje splošnega vodila, ker je uporaben samo za rabo naravnih virov, temveč je celo v zvezi z rabo naravnih virov ta koncept vprašljiv. Ekolog J. M. Vandeman (2001) je na primer kritičen do uporabe koncepta trajnosti (ang. sustainable) v gozdarstvu. Naj na kratko povzamemo njegov pomislek. Predvidevajmo, da drevo, ki ga posekamo v skladu z načelom trajnostnega gospo- darjenja z gozdom, nosi s seboj spremembo alela, ki bi lahko bil pomemben za evolucijsko dinamiko vrste, na primer za njeno prilagoditev na globalno segrevanje ozračja. S tem ko smo dre- vo posekali, smo dedni spremembi preprečili, da bi se uveljavi- la znotraj biološke vrste. Ne glede na skladnost s trajnostnim gospodarjenjem bi morali imeti posek drevesa za neustrezno ravnanje s stališča varstva narave. »Dokumentiranje vplivov gospodarjenja na gensko raznolikost gozdnega drevja in drugih rastlin naravnih rastišč je težavno in o tem obstaja malo kvan- ti�ciranih podatkov,« piše Vandemann  (2001, str.  1). Zato njegova kritika zamisli o trajnostnem razvoju ni podprta z raziskovalnimi dokazi. Je predvsem načelni premislek. Toda tudi koncept trajnostnega razvoja je take vrste. Urbani izziv, posebna izdaja, 2015 112 Koncept trajnostnega razvoja sovpada s predstavo, da naj bi človek kot gospodar upravljal Zemljo  – naravni ekosistem  – podobno kot gozdar upravlja gozdno drevje. To je predstava o delovanju umnega gospodarja. Ta sledi svetopisemski predstavi o statičnem na začetku sveta dokončno ustvarjenem okolju. Sledi tudi napotku, ki ga je Bog dal moškemu in ženski, tudi njegovi stvaritvi, o tem, kako ravnati z okoljem: »/…/ [G]ospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živa- lim, ki se gibljejo po zemlji /…/ Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano.« (Sveto pismo, 2003, str. 52.) Res je. Ljudje živimo v naravi, skupaj z njo in od nje. Tako ali drugače jo izkoriščamo. »Mi vsi ubijamo, da bi jed- li«, je malce dramatično zapisal J. M. Vandemann (2001) v že omenjenem spletnem članku. Da bi to lahko trajalo ter da bi mi in naši potomci lahko preživeli, moramo naravo ohranjati v obliki, kakršna nam je to že omogočala. Toda predstavo o traj- nostni zemeljski združbi ponovno in ponovno ruši ustvarjal- nost narave – evolucija. Še huje za ta koncept je, da to predstavo ruši tudi človekova ustvarjalnost, iskanje boljših preživitvenih možnostih za prihodnost, kar je v prispodobi in kot vzrok za neogibnost varstvenih premislekov prikazal G. Hardin v zna- menitem eseju Tragedija srenjskega pašnika  (Hardin, 1968). Trajnost vselej opredelimo na temelju tistega, kar vemo, pišejo avtorji Berila o trajnosti. Če sodimo po primerih dobrih praks trajnostnega obnašanja, ki jih predstavlja to berilo[2], ohran- janje okolja zahteva tudi ohranjanje upravljavskih praks, ki so ga ustvarile. Toda varstvo, za katero se odločamo danes, se bo uresničilo šele v prihodnosti. Kakšna bo prihodnost? Ali bo prihodnost res lahko taka, kakršna je sedanjost, ali taka, kakrš- na je bila preteklost? Skupaj s Sokratom bi se lahko vprašali: »In kako naj o tistem, o čemer ne vem, kaj je, vem, kakšno neki je?« (Platon, 2004, str. 887) Naj okolja ne varujemo, ker tega, kar naj bi z varovanjem dosegli, pravzaprav ne moremo poznati? Varstveno delovanje naj bi bilo skladno s trajnostnim ohranjanjem biotske raznovrstnosti. Ali tako delovanje sploh lahko uresničimo? Imamo o tem dovolj znanja? Ali bomo sploh kdaj imeli dovolj znanja o tem? Na taka vprašanja daje enega od mogočih odgovorov biološki sistem na Zemlji. V me- hanizmih evolucije imajo mutacije dednih osnov organizmov vlogo »pogledov« v neznano. Med njimi je veliko »strelov v prazno«. So pa tudi zasnove prihodnosti organizmov in njihovega delovanja v okolju in nanj. Mutacije so svojevrstni alternativni načrti prihodnosti, ki jih v naravi, kolikor danes vemo, spodbujajo naključja, izbiro med njimi pa racionalnost učinkov in delovanja v sistemu. 3 Vzdržni razvoj S konceptom vzdržnega razvoja predvidevamo, da za prihodnje delovanje vedno lahko pripravimo različne mogoče zasnove, med katerimi izberemo tiste, ki so videti varstveno ustreznejše in za katere je hkrati mogoče domnevati, da so uresničljive. Toda vprašanje, na katero moramo najprej odgovoriti, je: »Ali je neka zamišljena oblika razvoja, neki razvojni poseg sploh potreben? Ali se lahko odpovemo nekemu svojemu delovanju, ki spreminja okolje?« To vprašanje je popolnoma neodvisno od stanja oziroma kakovosti okolja. Izhodišče zanj je namreč sklep, da je vsak človekov poseg v okolje sam po sebi nespre- jemljiv, če ni potreben, naj še tako malo spreminja okolje in čeprav prizadene varstveno še tako nepomembno okolje. Zato je nujno tudi po pomenu enako vprašanje: »Ali smo za zadovoljitev potrebe izbrali najbolj vzdržno obliko posega v okolje?« Če ne odgovorimo na zgornji vprašanji, si le težko predstavljamo, kako uresničiti cilj, ki si ga je v članku zastavil M. J. Toman (2013, str. 6), ki meni, da »ohranjanje življenjskih prostorov in posledično vrst (in ne obratno) ni nezdružljivo s človekovo dejavnostjo, ki pa ne sme ogroziti narave«. V skladu s konceptom trajnostnega razvoja uspešnost svojega delovanja presojamo z uspešnostjo ohranjanja nekega kakor koli že določenega ohranitvenega stanja okolja. Kot kaže pri- mer, ki ga je predstavil ekolog J.  M.  Vandeman  (2001), ne moremo zatrdno opredeliti naravovarstvene ustreznosti ohra- nitvenega stanja okolja, ker to stanje ni samoraslo. Soočamo se namreč s pomanjkljivo vednostjo, z omejenim poznavanjem zgradbe, delovanja in razvoja ekosistema. Načeloma ni, ali vsaj danes še ni, inženirstva, ki bi znalo konstruirati samoraslo na- ravo. Narava je še vedno sama sebi najboljši inženir. Sama se ustvarja, si hkrati izbira in oblikuje najustreznejša stanja okolja. Hkrati pa vsaka človekova dejavnost po de�niciji spreminja sa- moraslost v eno od oblik motene narave. Ekologa R. T. T. For- man in M. Godron (1986, str. 286) menita, da je prav oblika antropogene motnje tista značilnost, ki določa oblike in gra- dient naravnosti življenjskih okolij na Zemlji. Motnje določa- jo krajinsko ekološko tipologijo krajin. Naravno krajino (ang. natural landscape) določa odsotnost motenj, ki jih povzročajo človekove dejavnosti. Krajina, v kateri človek izkorišča naravne vrste, je upravljana krajina (ang. managed landscape). Krajino, v kateri človek goji kulturne rastline, ekologa imenujeta obde- lovana krajina (ang. cultivated landscape). Krajina človekovega zunajmestnega bivanja je predmestna krajina  (ang. suburban landscape) in krajina urbanega bivanja mestna krajina  (ang. urban landscape). Ta tipološka razvrstitev krajin ni samo gra- dient stanja naravnosti v krajini, imamo jo lahko tudi za njen vrednostni prikaz s stališča neogibnosti varstva narave v okolju. V osnovi bi bil pravi cilj varstva narave sproščena in samoras- la narava  – naravna krajina kjer koli, ne glede na značilnosti habitata in ne glede na njegovo morebitno preteklo razna- ravljenost. Ob takem varstvenem cilju v osnovi ni prostora za človekove interpretacije naravnih posebnosti: izjemnost, red- kost, nenavadnost, znanstveno pomembnost. Te in podobne J. MARUŠIČ Urbani izziv, posebna izdaja, 2015 113 razlage večje ali manjše pomembnosti nekega stanja narave, ki se pojavljajo kot merila naravovarstvenih prizadevanj, spadajo v kulturni  (antropogeni in utilitarni) diskurz. Ne nazadnje bi velikokrat celo oznaka ogroženosti nekega naravnega siste- ma lahko spadala v ta nabor značilnosti naravnega okolja, ki se interpretirajo skozi človekovo kulturno zavedanje. Uspeh ali domet varstva je odvisen od tega, v kolikšni meri lahko v kakršnem koli okolju zagotovimo odsotnost spreminjeval- nih učinkov človekovega delovanja. Varstvo narave bi moralo izhajati iz možnosti  (ob tehtanju groženj in neustreznosti, ki jih posamezne možnosti nosijo s seboj), ki jih imamo, da se v prihodnje kar najbolj omejimo pri vplivih na samoraslost, in ne iz prizadevanj za ohranjanje različnih preteklih ali sedanjih stanj okolja. Kakšno bi torej lahko bilo ohranitveno stanje, ki bi bilo združljivo s človekovo dejavnostjo? Na to vprašanje ni mogoče odgovoriti, ne da bi raziskali, kakšne so možnosti za samoomejitev pri poseganju v okolje. Idealnega stanja sproščene narave, ki bi bilo združljivo z dejavnostmi človekove civilizacije, v načelu ni. Moramo se namreč vprašati, ali ljudje sploh lahko živimo, če se odpovemo inovativnemu in racionalnemu iskanju novih možnosti preživetja. Ali je človekova civilizacija na Zemlji sploh mogoča kot statičen pojav? Ali bi lahko preživeli samo z najmanj intenzivno obliko izkoriščanja narave – z »upravl- janjem« narave z nabiralništvom in lovom? Ali se lahko vsi odpovemo urbanemu življenju in se odločimo za podeželski način bivanja? Je to uresničljivo? Je to sploh kakor koli smisel- no? Ljudje se lahko odločamo za večjo ali manjšo vzdržnost, toda ta ne pomeni nujno povratka k oblikam bivanja, ki imajo značaj starih upravljavskih postopkov[3] ali arhaičnih načinov bivanja[4]. Svoje delovanje v okolju bolj ali manj eksplicitno[5] načrtujemo in nadzorujemo. Razvojni poseg, ki je načrtovan, lahko preso- jamo z več merili, preden ga uresničimo v okolju. Pravzaprav bi ga morali presojati z vsemi merili, ki se zdijo za kogar koli kakor koli pomembna. Merila so lahko globalno pomembna. Odločitve, ki izhajajo iz takih meril, prizadenejo vsakogar na Zemlji, njegov vrednostni sistem. Merila so lahko samo lokalno pomembna ali izhajajo iz interesov določene družbene skup- nosti. Lahko se ravnajo tudi samo po interesih ožjih družbenih skupin ali sploh posameznika. Vsak poseg, če je potreben, lahko izboljšamo v pogledu nje- govega prostorskega položaja – lokacije – in v pogledu oblike ter obsega sprememb, ki jih vnaša v okolje  (slika  1). Merilo sprejemljivosti posega je torej večja ali manjša ustreznost lo- kacije in/ali večja ali manjša ustreznost načinov poseganja  – tehnologije. V vsakem primeru je kvanti�kacijo ustreznosti posega mogoče opreti na razliko med stopnjo samoraslosti nekega zemljišča, kakršna bo ostala po posegu, in njegovim potencialno samoraslim (naravnim, sproščenim) stanjem. Me- rilo sprejemljivosti posega je lahko raven, na katero se zman- jšajo kakovosti sicer že motenega okolja, ne samo v pogledu ravni njegove sproščenosti, temveč tudi kot habitata za različ- ne oblike naravnega življenja. Merila sprejemljivosti posega so lahko bolj ali manj posplošena, bolj ali manj detajlna in bolj ali manj speci�čna pri opredelitvi sprememb kakovosti okolja. Najbolj posplošeno merilo naravovarstvene sprejemljivosti bi torej lahko bil obseg denaturacije, ki jo povzroči poseg v okolju glede na dejansko (ali potencialno) samoraslost okolja. Ob tem lahko – kot že rečeno – stopnjo samoraslosti opredelimo kot obseg odsotnosti človekovih dejavnosti oziroma kot večjo ali manjšo odsotnost posledic teh dejavnosti v okolju, kot gradient spremembe narave v krajini. Tako zastavljeno varstvo narave bi sicer dolgoročno lahko vodilo k prostorski koncentraciji dena- turacije ter k delitvi na vse intenzivneje urbaniziran  – razna- ravljen – prostor eni strani in na naravno bolj ohranjen prostor na drugi. Vse nove posege bi namreč v tem primeru usmerjali v okolja, ki so že motena ali so bolj motena od drugih. Taka delitev ni nujno edini in pravi model prihodnosti Zemlje. Toda k taki prihodnosti Zemlje vodi v načelu tudi varstvo narave z oblikovanjem naravovarstvenih rezervatov. Namesto obsega naravne ohranjenosti, to je stanja zemljišča, bi lahko za presojo sprejemljivosti ali nesprejemljivosti posega kot merilo prevzeli tudi obseg potenciala, ki ga ima neko zemljišče za obnovo sa- moraslosti. Seveda, tudi to ne reši najbolj temeljnega problema, to je vse večjih antropogenih potreb po prostoru, ki jih prinaša vse večje število ljudi na Zemlji, ki si ob tem želijo tudi vse udobnejšega življenja. Slika 1: Opredelitev negativnega vpliva na okolje kot pomenske presoje spremembe okolja. Sprememba okolja je vedno posledica načina poseganja v okolje in značilnosti zemljišča na mestu pose- ga – je posledica interakcije tehnologije in okolja. Zato je vpliv na okolje mogoče zmanjšati ali s spremembo mesta posega v prosto- ru (s prostorskim – lokacijskim načrtovanjem) ali s spremembo oblike poseganja – tehnologije (tehnološkim načrtovanjem – inovacijami), ali z obojim hkrati (prirejeno po Lyle, 1985). Trajnostni ali vzdržni razvoj? Urbani izziv, posebna izdaja, 2015 114 V vsakem primeru je namen presoje vzdržnosti to, da izbere- mo obliko razvoja z najbolj zadržano, po intenziteti najbolj omejeno interakcijo med človekovim posegom in okoljem. Pri tem se za zmanjševanje učinkov interakcije, to je za zmanjše- vanje vpliva na okolje, odpirata, kot že rečeno, dve »fronti« delovanja. Vplive na okolje lahko zmanjšamo tako, da izbere- mo mesto, na katerem bodo spremembe okolja manjše in/ali manj pomembne. Vplive lahko zmanjšamo tudi z izborom take oblike posega, ki bo ob enaki koristnosti manj ali vsaj manj pomembno spremenila okolje. To sicer v splošnem velja tudi za vsa merila pri presojanju načrtovanih posegov: tehnološka, gospodarska, merila tehniške ustreznosti in družbene sprejeml- jivosti. Vzdržen razvoj lahko uresničimo, kot že rečeno, samo tako, da izbiramo gospodarsko in tehniško sprejemljive tehno- logije in lokacije za razvojna delovanja, ki pa hkrati kar najmanj spreminjajo okolje. Pri tem se sicer odpovedujemo »absolutni prednosti« varstva. To je morda videti negotovo za uspešno uveljavljanje varstva narave, ker imajo gospodarski  (razvojni) argumenti pogosto večjo politično težo znotraj sistema od- ločanja v družbi. Toda alternativa argumentirani razpravi in dogovoru je lahko samo diktat. Ta za demokratično družbe- no okolje ni sprejemljiva oblika odločanja niti takrat, ko se odločamo o tako pomembnih stvareh, kot je varstvo biotske raznovrstnosti. Cilj pač ne more posvetiti sredstev. Koncept vzdržnega razvoja sovpada z načeli etika Paula Ta- ylorja. Njegove napotke za človekovo poseganje v naravo bi poenostavljeno lahko strnili v zahtevo, da ne sme obstajati možnost, ki bi naredila manj škode »napadajočemu organiz- mu«  (Taylor, 1986). Filozof z možnostjo misli na mogočo drugačno obliko poseganja v naravo ali v splošnem drugačne mogoče oblike človekovega delovanja. Z »napadajočim orga- nizmom« misli na naravo. Ker je lahko narava človeku manj prijazna, mu je tudi v skladu z etiko spoštovanja narave dana pravica do »popravljanja neprijaznosti narave«  – pravica do »samoobrambe«. Toda za »samoobrambo« mora človek izbrati način, ki povzroči naravi najmanj škode. Človekovo delovanje v okolju mora imeti značaj silobrana. Biti mora »nujna obramba, s katero napadeni odvrne sočasni protipravni napad« (SSKJ, 2015). Seveda je potreben družbeni sporazum o tem, kaj vse vključimo v »nujno obrambo«. Tak družbeni sporazum zahteva odprte, eksplicitne in interaktivne pristope k načrtovanju prostora in okolja. 4 Natura 2000 – prostorski načrt Rezervatno varstvo narave je, gledano s stališča urejanja pros- tora, prostorska dejavnost, kot je to kmetijstvo, poselitev ali promet. Zasede zemljišča, za katera predpiše način njihove izrabe ali njihove obravnave sploh. Prostorski prikaz območij Nature 2000 bi zato lahko opredelili kot sektorski prostorski načrt, ki določa prostorske potrebe enega od družbenih inte- resov – interes za varstvo narave. Ko je tak dokument sprejet v predstavniškem telesu, dobi moč veljavnega prostorskega načrta. Naturo 2000 uzakonja Uredba o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000) (Uredba 2004). Teoretiki prostorskega načrtovanja bi pristop, ki je bil uporabljen pri prostorskem načrtovanju Nature 2000, imeli za primer institu- cionalnega pristopa k strateškemu načrtovanju prostora (Salet, 2000). Za tak pristop je značilno pripravljanje strateških pros- torskih načrtov v skladu s posameznimi institucionaliziranimi normativnimi principi. Normativni princip se najprej pojavi kot izraz zavedanja o nečem, kar se določeni družbeni skupini zdi pomembno  (in ne neogibno pomembno samo zanjo). Iz tega zavedanja se oblikuje interes za ukrepanje v prostoru, naj- večkrat kot interes za prioritetno zasedanje zemljišč. V našem primeru interes za ohranjanje narave vodi v oblikovanje zamisli o varovanih območjih. Ko normativni princip pridobi širšo družbeno podporo, preraste v družbeno institucijo. Z instituci- onalizacijo si normativni princip izbori prednost pred drugimi neinstitucionaliziranimi interesi tudi pri zasedanju prostora. Z uzakonitvijo postane normativni princip zakonska norma, obvezno izhodišče načrtovanja in urejanja prostora. Oblikujejo se prostorski rezervati. V Sloveniji je institucionalni pristop k prostorskemu načrto- vanju postal skoraj prevladujoča oblika določanja rabe zeml- jišč. V prostorskem načrtovanju je dobil pomembnejšo vlogo v 70.  letih preteklega stoletja v takratni »bitki za žito«, če si termin sposodimo iz neka drugega časa in okolja. Ta se je takrat uresničevala z hidromelioracijami zemljišč, s preuredit- vami pridelovalnih območij, tudi s poudarjenimi zahtevami za varstvo kmetijskih zemljišč pred pozidavo. Najboljša pri- delovalna zemljišča so dobila status »kmetijskih rezervatov«. Izključna kmetijska raba je bila zakonsko normirana, ne da bi bili upoštevani drugi interesi do prostora. Takrat je varstvo kmetijskih zemljišč izhajalo iz zavedanja, ki se je porodilo in oblikovalo v normativni princip v strokovnem okolju. S šir- šo, tudi politično, podporo je normativni princip prerasel v družbeno institucijo. Namembnost prostora za kmetijstvo je dobila prednostni položaj v posebnih okoliščinah, v katerih se je pojavila širša družbena zaskrbljenost zaradi nezadostne samooskrbe s kmetijskimi pridelki v Sloveniji. Bila je pred- nostna raba tudi ob soočanju z naravovarstvenimi premisleki, kar potrjujejo mnoge »na silo« izvedene melioracije mokrišč in rečnih strug. Tak pristop k varstvu kmetijskih zemljišč pa očitno ni bil učinkovit. Pozidava najboljših kmetijskih zeml- jišč še vedno ostaja med bolj poudarjenimi problemi urejanja slovenskega prostora, kar morda kaže na to, da pozidava kme- tijskih zemljišč sama po sebi sploh ni pravi razlog za njihovo neposredno varstvo. J. MARUŠIČ Urbani izziv, posebna izdaja, 2015 115 5 Naravni rezervat kot varstveni normativ Prve naravne rezervate naj bi vzpostavili že v antični Perziji, ko je širjenje paše močno omejilo življenjski prostor divjadi in zmanjšalo možnosti za lov, priljubljeno zabavo družbenih elit  (Nicholson, 1970). Če upoštevamo že predstavljeno kra- jinsko klasi�kacijo Formana in Godrona  (1986, str.  286), so ti rezervati pomenili zavarovanje naravne ali upravljane krajine pred spremembo v obdelovano krajino. Zato so imeli tudi nara- vovarstven pomen. So je sicer vzorčen primer institucionalnega pristopa k urejanju prostora: politično dominantna družbena skupina je svoj normativni princip, potrebo po zabavi, institu- cionalizirala  – uzakonila  – kot normo vedenja v prostoru za vse in ne glede na druge potrebe glede rabe prostora. Sodobno rezervatno varstvo narave se je najprej najočitneje uveljavilo na severnoameriški celini z ustanovitvijo Yellowston- skega parka, prvega narodnega parka na svetu. K temu pr- venstvu Severne Amerike so prispevali izjemni naravni pojavi in prvobitne, naravno ohranjene krajine ameriškega Zahoda, toda odločilne so bile tudi družbene in politične okoliščine, »duh časa«. Tudi v tem primeru je namreč šlo za normativni princip, ki se je oblikoval znotraj kulturnega diskurza tistega časa. Z ustrezno politično podporo je princip pridobil status družbene institucije. Ne nazadnje to zelo neposredno potrjuje tudi besedilo iz poročila za kalifornijsko zakonodajno telo ob pripravi zakonov za zavarovanje dveh velikih naravnih območij Yosemite Valley in Mariposa Big Tree Groves, na katero opo- zarja J. G. Fabos (1968, str. 43): »/…/ [V]zpostavitev velikih javnih območij, ki bodo ljudem v veselje in užitek  /.../ [je] upravičena in jo je treba uveljavljati kot politično dolžnost.« Naravni rezervati so bili najprej opredeljeni kot javni parki ali prostori sprostitve z izjemnim kulturnim  (in družbenim) obeležjem po zgledu mestnih parkov. Bili so namenjeni uživa- nju in za dobro ljudi. (National Park Service, 2015). Naravo- varstvena vloga rezervatov je bila implicirana z zavarovanjem divjine. Toda z večjim obsegom denaturacije okolja so postajali prostorski rezervati glavno orodje naravovarstvene dejavnosti. To njihovo vlogo poudarja tudi Mednarodna zveza za varstvo narave. Imenuje jih varovana območja (ang. protected areas) in jih ima za »/…/  enega najuspešneje uporabljenih ukrepov za varstvo biološke raznovrstnosti, s katerim se nadgradijo tra- dicionalni in na lokalnih skupnostih temelječi pristopi, upra- vljavski režimi, znanstveno in tradicionalno znanje in sodobne prakse vlad in varstvenih agencij. /…/ Zavarovana območja so eden redkih ukrepov, ki ga je mogoče imeti za uspešnega pri izboljšanju na globalni ravni, pravzaprav enega redkih ukrepov, ki so se pokazali kot uspešni na vseh ravneh. /…/ Vendar sistem zavarovanih območij ogroža prepričanje, da je sistem zastarel ali da v najslabšem primeru zavarovana območja ne koristijo, ampak imajo lahko negativne učinke za ljudi« (IUCN, 2013). O negotovosti v zvezi s prihodnostjo naravnih parkov govori tudi B. Anko (2015), ki poskuša zamisel narodnega parka iz- trgati iz dediščine mestnega parka in mu dati značaj konstitu- tivnega temelja naroda: »In to je tista glavna naloga jutrišnjih varuhov in upravljavcev narodnih parkov: svojim javnostim bodo morali razložiti, zakaj in s čim si neko zavarovano obmo- čje zasluži uvrstitev ob bok galerijam, muzejem itn. Ne gre za besedno igro: za bistvo poslanstva naše stroke gre.« Kratek skok v zgodovino varstva narave kaže na preoblikovanje zavarovanega območja iz naravnega parka, katerega zamisel in ne samo ime je povezana z mestnim parkom ter njegovo kultur- no in družbeno vlogo, v prostorskoupravljavski normativ, ki je namenjen ohranjanju narave. Naravni rezervat je nazadnje do- bil vlogo, ki jo imajo drugi varstveni normativi: 1. je predpis, ki vnaprej določa vzorec vedenja pri posegih v prostor; 2. vnaprej zagotavlja prostorski obseg in raven varstva; 3.  podobno kot drugi varstveni normativi tudi zavarovano zemljišče temelji na strokovno, kolikor mogoče objektivno ugotovljivi lastnosti, ki se potem neposredno poveže z ogroženostjo, na primer zaradi ugotovljenega habitata ogrožene biološke vrste ali redkosti na- ravnega pojava. Naravni rezervat v tem primeru ni prostorska opredelitev, ki bi bila skladna s celovito družbeno percepcijo razvojnih in varstvenih potreb. Raba zemljišča je uzakonjena obveza, ki izhaja iz strokovno izolirane interpretacije nekega dejstva, ki pa je v svojem bistvu vrednostna interpretacija in nikakor ni znanstveno dejstvo. Varstvene normative označuje posebna lastnost, ki pomem- bno vpliva na postopke varstvenega načrtovanja: sčasoma se njihova strogost povečuje. To je posledica tega, da normativ določa v danih razmerah ocenjeno kot razumno in še doseg- ljivo raven strogosti varstva, ki ni idealna. Pravzaprav je po de�niciji najnižja, zato pa uresničljiva raven varstvene strogosti. V primeru prostorskih normativov je to najmanjši še uresničl- jiv obseg varovanega prostora. V primeru varstva naravnih kakovosti  (biotske raznovrstnosti) bi namreč največji  (ideal- ni) obseg ali največja  (idealizirana) strogost varstva bila pač popolna prepoved spreminjanja okolja po celotnem prostoru, to je prepuščanje celotnega prostora, pravzaprav kar celotnega planeta, sproščeni naravi. Na to lastnost normativov je mogoče pokazati s časovnim razvojem mnogih varstvenih normativov, tudi z zgodovinskim razvojem varovanja narave v Sloveniji. Alpski varstveni park je leta  1924 obsegal 1.400  ha površine. Triglavski narodni park je leta 1961 obsegal 2.000 ha (nekaj manj kot desetina odstot- ka – 0,1 %) današnjega ozemlja Republike Slovenije, leta 1981 83.803 ha, danes že 88.000 ha, kar je 4 % državnega ozemlja. V tem času so se zavarovana območja opredeljevala tudi zunaj Trajnostni ali vzdržni razvoj? Urbani izziv, posebna izdaja, 2015 116 Triglavskega narodnega parka in leta  1990 so obsegala 8  %, leta 2012 pa 12,64 % površine Slovenije. Danes je samo v var- stveno omrežje Natura  2000 vključenih že 37,9  % državnega ozemlja.[6] Normativ postane varstveno strožji (rezervat pros- torsko obsežnejši), če razmere, na primer politične ali admini- strativne, to dopustijo, na primer zaradi opuščanja površinsko ekstenzivnih oblik izkoriščanja naravnih virov, spremenjene družbene zavesti, zaradi posebnih političnih okoliščin, kot je bil v primeru Nature  2000 vstop v novo državno organi- ziranost  – vključitev v Evropsko unijo in podrejanje njenim predstavam o varstvu evropskega prostora. 6 Natura 2000 kot monopol odločanja o rabi prostora Značilnost normativov, tudi varstvenih in prostorsko varstve- nih, je, da določajo pravno zavezujoče vedenje. To pa zahteva kar najnatančnejšo opredelitev zaveze. Za neki dejavnik one- snaževanja okolja je normativ izražen kot numerična vrednost v merskih enotah, s katerimi ta dejavnik kvanti�ciramo. Če kakovosti okolja ni mogoče natančno izmeriti, meritve nado- mesti strokovna presoja. Natura 2000 je dober primer takega varstvenega normativa, ki se preverja s strokovno presojo. Ha- bitata ogroženih vrst ni mogoče natančno opisati, prav tako ni mogoče kvanti�cirati njegovih lastnosti niti izmeriti njegovega stanja v okolju. Ni mogoče odločati na temelju objektivnega merjenja, kot na primer policist odloča o kazni vozniku po tem, ko mu je z »objektivno« napravo izmeril prekoračitev normirane najvišje dovoljene hitrosti na cesti. V sistemu pre- sojanja, ki se opira na strokovne presoje, je vedno prisotna subjektivnost, ki jo pogojuje prav nezmožnost natančne merl- jive kvanti�kacije. Kljub temu pa sklep strokovne presoje vodi neposredno v odločitev zaradi vloge, ki jo ima normativ pri odločanju. Pomeni namreč odločitev, ki je podana vnaprej. Strokovna presoja naj bi samo ugotavljala dejstva. In to je po- ložaj, ki strokovnjakom daje monopol pri sprejemanju odloči- tev. Odziv nekega občinskega uslužbenca, ki je naročanje stro- kovnih presoj pri ustreznih strokovnih institucijah imenoval »plačevanje davka«, dovolj nazorno osvetli ta položaj.[7] To pa so za varstvene cilje nevarne okoliščine. Ustvarjajo namreč možnost, da strokovnjak za ustrezno visoko nagrado prilagodi strokovno presojo (izbiro dejstev) željam in potrebam njenega naročnika (ki je običajno tudi plačnik strokovne presoje) in s tem razvrednoti ves sistem varstva okolja in narave. 7 Vrednostne opredelitve okolja/ prostora – osnova za usklajevanje interesov[8] Varstveni normativ je v vsakem pogledu, v pogledu učin- kovitosti varstva in tudi v pogledu razvojnih koristi, »pre- več omejen«. Čeprav samo z Naturo  2000 varujemo skoraj dve petini državnega ozemlja (37,9 %), ostaja velik del države brez formalne zaveze k premisleku o varstvu narave oziroma biotske raznovrstnosti. Varujemo premalo, na kar kaže težnja k širjenju območij, in hkrati preveč, kar razkrivajo konflikti z drugimi interesi za rabo zemljišč, na primer s kmetijstvom, poplavnim varstvom ipd. Ko zamejujemo in uzakonjamo zavarovana območja na osnovi naravovarstvenih posebnosti zemljišča, še ne poznamo vseh interesov za njihovo rabo. To je pravzaprav ključni problem rezervatnega varstva prostora, ki ga, kot smo videli, zaznava tudi Mednarodna zveza za varstvo narave. Problem se še bolj zaostri, ko postane obseg rezervatov obsežnejši.[9] Šestdeseta leta prejšnjega stoletja so prinesla pomemben premik v odnosu do urejanja prostora. Kriza v okolju, ki jo je v širšo javno zavest tako prepričljivo priklicala ameriška biologinja Rachel Carson[10] je razkrila tudi neustrezne prakse dotedanjega po pravilu razvojnega prostorskega načrtovanja. Eden začetnikov prizadevanj za varstveno prostorsko načrto- vanje je bil škotski krajinski arhitekt in regionalni načrtovalec Ian McHarg, avtor knjižne strokovne uspešnice Design with Nature  (1969). V prostorsko načrtovanje je vpeljal koncept intrinzičnih vrednosti kot varstveno nadgradnjo do tedaj prevladujočega utilitarnega vrednotenja zemljišč. Ameriški �lozof Holmes Rolston III. (1995, str. 35) je na mednarodni konferenci ob Evropskem letu varstva narave 1995 v Ljubljani ta premik v presojanju okolja opisal z vprašanjema, ki si ju moramo zastaviti ob varstvenem obravnavanju neke okoljske entitete  »x«: »1.  Za kaj je x dober? 2.  Kaj je za x lastno dobro? Prvo vprašanje se nanaša na uporabno vrednost, dru- go na intrinzično vrednost.«[11] Neko zemljišče ima intrinzič- no vrednost zaradi svoje samoraslosti  – svoje naravnosti.[12] Stopnjo naravnosti nekega zemljišča pa opredeljuje obstoj tistih njegovih sestavin, ki jih ustvarja sproščena narava. Na- ravnost nekega prostora ali zemljišča se vzdržuje in obnavlja s samoraslostjo, spontanostjo naravnega sistema in odsotnostjo človekovih dejavnosti. Zato je naravnost, obseg naravnosti, notranja, inherentna lastnost prostora, ki dejansko odkriva, kaj je za naravo lastno dobro. Je intrinzična vrednost zemljišča. Ian McHarg se je kot krajinski in regionalni načrtovalec naj- bolj neposredno soočal z metodološkim problemom razrešit- ve konflikta med uporabno in intrinzično vrednostjo nekega zemljišča. Kaj je pomembneje? To vprašanje je bilo, kot na- vaja Anne W. Spirn (2000, str. 102), sicer prav tako vzrok za shizmo v ameriškem okoljskem gibanju, ki je nastala pred več kot sto leti ob sporu med Johnom Muirjem[13] in Giffordom Pinchotom[14], osrednjima osebama tega gibanja v ZDA. Ta pionirja ameriškega varstva narave sta namreč imela nasprotu- joči si stališči glede pravice do paše na zavarovanem območju doline reke Yosemite. Ian McHarg je poosebil to shizmo, piše Ann W. Spirn (prav tam): »Konfl ikt med ohranjanjem stan- J. MARUŠIČ Urbani izziv, posebna izdaja, 2015 117 ja  (kaj je za »x« dobro, opomba J.  M.) in spremembo zeml- jišča (za kaj je »x« dober, opomba J. M.) je neskladje, ki se je trmasto zasidralo pri McHargu.«[15] Vsaj dve skupini raziskovalcev[16] sta že v 70.  letih preteklega stoletja spoznali, da nasprotje med utilitarnim in varstvenim odnosom do okolja ni rešljivo s pripisovanjem večje pomem- bnosti ali izključujoče intrinzičnosti kateremu od dveh intere- sov za zemljišče. Vsako od vrednotenj je namreč konsistentno samo znotraj svojega razpona koristnosti oziroma pomem- bnosti. Zemljišče je zato treba vrednotiti ločeno v okviru vpra- šanja, »kaj je za ,x‘ dobro«, in v okviru vprašanja, »za kaj je ,x‘ dober«. Odločitev o namembnosti nekega zemljišča lahko upošteva obe koristnosti hkrati. Pravi problem ni določiti neke dominantne ali ultimativne vrednosti zemljišča, temveč naj- boljšo mogočo obliko rabe zemljišča, ki je hkrati tudi najboljša mogoča oblika njegovega varstva. Problem je, ali sta predvidena lokacija in predvidena tehnologija nove rabe ali varstva zeml- jišča zares taki, da hkrati kar najmanj prizadeneta tisto, kar je za »x« (zemljišče) dobro, in hkrati kar najbolj izkoristita tisto, za kar je »x«  (zemljišče) dobro. Pravo vprašanje je, ali smo med mogočimi rabami in varstvom izbrali tisto opredelitev za zemljišče, ki združuje obe koristnosti na najboljši mogoč način. Zemljišče moramo pred odločitvijo o njegovi rabi »opremiti« s pomeni, ki jih ustvarjajo različni interesi do prostora, predv- sem interesi skupnosti, ki prostor upravlja in v njem živi. Šele kartiranje pomenov (različnih mogočih vrednostnih opredeli- tev) zemljišč odkrije, kakšne so resnične možnosti za to, da se posamezni interesi uveljavijo, kakšne so možnosti, da se uskla- dijo interesi, ki med seboj tekmujejo za ista zemljišča in so si med seboj konkurenčni ali izključujoči. Vrednostno kartiranje zemljišč zahteva predhodno raziskovanje prostorskih danos- ti, biotskih in abiotskih značilnosti, vključno s prostorskimi odnosi. Šele to omogoči, kot navaja Ann  W.  Spirn  (2000, str.  108), »sistematično celovitost v povezavi z različnimi pogledi na okolje«. Razkritje pomenov zemljišč za različne varstvene zahteve omo- goča tehtanje sprejemljivosti načrtovanih posegov v okolje, kar je bistvo postopka za presojo vplivov razvojnih načrtov na okolje, postopka, ki naj bi ga izumil prav Ian McHarg. [17] Naj dodamo, da so eno prvih presoj vplivov na okolje v Sloveniji, če ne že prav prvo, v okviru Zavoda za spomeniško varstvo RS Slovenije izdelali Stane Peterlin, Franček Vardjan in Janez Gregori, in sicer že leta 1972, to je samo dve leti po tem, ko so v ameriškem kongresu sprejeli zakon o politiki v okolju (ang. Environmental Policy Act of 1969)  (1970). Ta je zakonom naložil obvezo, da morajo predlagatelji razvojnega projekta, pri katerem je kot investitor udeležena zvezna vlada ZDA, izdelati presojo vplivov projekta na okolje. V omenjeni po vsej verjetnosti prvi »slovenski« presoji vplivov na okolje so s pomočjo predvidevanja vplivov, ki jih ima potencialno ra�nerija nafte na okolje in naravo, predlagali izbor okoljsko najustreznejše med 12 evidentiranimi mogočimi lokacijami, to je med 12  različicami mogoče prostorske rešitve za ra�nerijo nafte v okolici Ljubljane. Naročnik presoje je bil Ljubljanski urbanistični zavod (Peterlin, Vardjan in Gregori, 1972). 8 Ranljivost zemljišč Prostorski prikaz varstvenih pomenov nekega zemljišča, ki jih razkrijemo s simulacijo posledic načrtovanih posegov v okolje, je C. Steinitz (1969) označil kot »ranljivost zemljišča« (ang. land vulnerability). V tem primeru ranljivost zemljišča ni z raziskovanjem okolja neposredno ugotovljiva  (objektivna) lastnost zemljišča, temveč je simulacijski model, ki prikazuje mogočo varstveno presojo oziroma vrednostno oceno posledic načrtovanega posega ob domnevi, da se ta lahko zgodi kjer koli, na katerem koli zemljišču obravnavanega prostora. V takem pomenu se je izraz uporabljal tudi v slovenskem prostoru do leta  1993, ko mu je zakon o varstvu okolja  (1993) pripisal drugačen pomen.[18] Na sliki 2 je predstavljen primer zemljevida ranljivosti narav- nega rastja ob domnevi, da se nekje v Sloveniji mora zgraditi objekt za shranjevanje nizko in srednje radioaktivnih odpad- kov. Zemljevid je bil izdelan za potrebe demonstracije mogo- čega postopka iskanja lokacije objekta odlagališča (Marušič in Golobič, 1998). Zemljevid ne omogoča sklepanja o ustreznosti ali neustreznosti mesta za odlagališče nizko in srednje radioak- tivnih odpadkov, ki je zdaj že določeno v bližini nuklearne elektrarne v občini Krško. Ranljivost razkriva zemljišča, ki naj bi bila za odlagališče bolj ali manj sprejemljiva ob upoštevan- ju posledic za naravno ohranjenost, ki bi nastale, če se zgradi odlagališče znotraj območja cele Slovenije. Močnejša rdeča barva na sliki  2 pomeni manj sprejemljive posledice izgradn- je in obratovanja odlagališča. Z drugimi besedami, močnejša rdeča barva pomeni bolj poudarjeno nujnost varstva zemljišč. Z najmočnejšo rdečo barvo je prikazan tudi Triglavski narodni park, ki je bil takrat  (leta 1998) opredeljen kot območje, na katerem je odlagališče že vnaprej izključeno. S tem je bila dolo- čena zgornja meja sprejemljivosti vpliva odlagališča na naravno ohranjenost. Triglavski narodni park v tem primeru pomeni prag dopustnosti rabe zemljišč za odlagališče odpadkov in s tem določa varstveni normativ. Spodnjo mejo lestvice določajo zemljišča, na katerih bi odlaga- lišče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov imelo najmanjše, to je nepomembne ali nezaznavne učinke na naravo. Taka vre- dnostna lestvica ali vrednostna funkcija je prikazana na sliki 3. Lestvica na sliki  3 povzema koncept naravnosti, kot ga opre- deljujeta krajinska ekologa Forman in Godron  (1986). Stop- Trajnostni ali vzdržni razvoj? Urbani izziv, posebna izdaja, 2015 118 njo ranljivosti naravne ohranjenosti zaradi graditve odlagališ- ča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov na sliki  1 poleg dejanskega stanja pokrova tal  (gole in vodne površine, mok- rišča, obvodna zemljišča, urbanizirana zemljišča, zemljišča v kmetijski rabi, gozd in zemljišča nad gozdno mejo) vključuje še vrednostne lestvice za relief (razen na vinogradniških in tu- rističnih območjih večji nagib zemljišč odvrača intenzivnejšo antropogeno rabo, zato so ta bolj naravno ohranjena, podobno se tudi z višjo nadmorsko višino zmanjšuje intenziteta rabe zemljišč in povečuje njihova naravna ohranjenost), za oddal- jenost od poselitve, infrastrukturnih vodov, cest in različnih drugih ureditev v prostoru  (s teh zemljišč prihajajo vplivi, ki zmanjšujejo naravno ohranjenost tudi na sosednjih zemljiščih). Za združevanje vrednosti iz posameznih vrednostnih lestvic v skupni prikaz ranljivosti je bilo uporabljeno pravilo meh- ke (meglične) logike MAX. Slika 2: Ranljivost naravnega rastja zaradi izgradnje odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov. Za izračun modela in kartografski prikaz je bil uporabljen programski paket ProVal. I. ni vpliva (zanemarljiv) urbanizirana pozidana zemljišča I. majhen vpliv podeželska poselitev III. zmeren vpliv kmetijska zemljišča IV. hud vpliv gospodarski gozdovi, viokogorski pašniki, obvodni svet V. nedopusten vpliv rezervati, naravne vrednote, naravni habitati prag, določen z varstvenim normativom Slika 3: Vrednostna funkcija (vrednostna lestvica) vpliva, ki ga lahko ima pozidava na naravni značaj zemljišč. Razumljivo je, da raba že pozi- danih zemljišč pomeni najnižjo stopnjo vpliva na naravno samoraslost krajine. J. MARUŠIČ Urbani izziv, posebna izdaja, 2015 119 Slika prostorske razporeditve ranljivejših zemljišč je model ene od mogočih varstvenih predstav ali interpretacij varstvenih po- menov prostora. Drugačno sliko ranljivosti narave bi dobili, če bi podobne prostorske modele pripravili tudi za druga mogoča vrednostna izhodišča ali ranljivost drugih opredeljivih kako- vosti naravnega okolja, na primer za ranljivost habitatov posa- meznih (ogroženih) bioloških vrst, ranljivost koridorjev, ranl- jivost prostorske povezanosti  – prostorskih mrež življenjskih okolij –, ranljivost zemljišč zaradi vdora invazivnih vrst (kje v prostoru novi posegi lahko povečajo invazivno moč tujerodnih vrst) ipd. Snovanje takih modelov zahteva ustrezna znanja o prostoru in zakonitostih, ki opredeljujejo prostorsko pojavnost posameznih kakovosti okolja, tudi znanja o zakonitostih, ki določajo nastanek in obstoj kakovosti okolja. Pomanjkljiva znanja o vsem tem so lahko resna omejitev tovrstnega mode- liranja prostora. Toda taka znanja skupaj z ustreznimi podatki o prostoru so potrebna za kakršne koli pristope k objektivni presoji ogroženosti narave, ne nazadnje tudi za določanje meja prostorskih rezervatov in njihovo upravljanje, to je za postop- ke, ki so se že izvedli ali se še izvajajo. 9 Načrt za varstvo habitata ali celovita presoja vplivov na okolje S širjenjem prostorskih rezervatov se lahko spremeni njihova vloga v postopkih varstva narave. Z večjim obsegom varova- na območja izgubljajo vlogo varstvenega normativa. Tega se je očitno zavedal tudi evropski zakonodajalec, ki je v členu 4  državam članicam ponudil možnost, da omejijo obseg re- zervatov na 5 % državnega ozemlja[19]. Kot kažejo navedbe v opombi 9, je bil zakonodajalec pri tem morda preveč zadržan. Verjetno je mejno vrednost 5 % postavil zaradi skrbi, da z varo- vanjem biotske raznovrstnosti ne bi vnaprej in v preveliki meri utesnil razvojnih načrtov posameznih članic unije. Vse države Evropske unije z varovanimi območji v okviru Nature  2000 presegajo 5 % omejitev, večinoma za dva do trikrat, Slovenija celo za sedemkrat. Kljub večjemu ali manjšemu prostorske- mu obsegu varovanih območij se posegom vanje ni mogoče izogniti, zlasti če se načrtujejo linijski objekti. Ta problem se je v zvezi z varstvom habitatov ogroženih vrst pokazal tudi v ZDA. Leta 1982 so tam vpeljali zahtevo, da se mora v skladu z njihovo tradicijo krajinskega načrtovanja v vseh primerih, v katerih razvojne posege načrtujejo v varovanem območju, zanj izdelati prostorski načrt  – imenujejo ga »načrt za var- stvo habitata«  (Beatly, 1994), ki podrobneje razmejuje rabo zemljišč znotraj zavarovanega območja. Posebnost tega var- stvenega orodja je, da se v njegovo izdelovanje vključujejo vsi déležniki, državna administracija, zadolžena za varstvo narave in načrtovanje prostora, zainteresirana javnost in znanstvene institucije. Ta sistem varstva narave je bil v politološki literaturi predstavljen kot primer sodelujočega upravljanja skupnih za- dev – primer dogovorne demokracije (Craigh, 2003, str. 144). Teoretiki prostorskega načrtovanja (Salet, 2000) bi ga imeli za primer interaktivnega pristopa k prostorskemu načrtovanju. V Sloveniji smo izbrali drugačno pot. Posege v varovana ob- močja  (zavarovana območja in območja Natura) presojamo s posebno presojo sprejemljivosti vplivov izvedbe načrtov in posegov v naravo na varovana območja  (Pravilnik o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja, 2004). Taka presoja spada v »družino« presoj vplivov na okolje. Te so, če nanje gledamo z vidika teorije, tudi del ustvarjalnega procesa. So tisti njegov del, v katerem izbiramo najboljšo med mogočimi rešitvami nekega problema (slika 4). Ustvarjalnost se pri presojah vplivov na okolje ali naravo kaže posredno, kot napor pri izbiranju prave rešitve med ponujeni- mi možnostmi. In dejansko moramo imeti možnost, da lahko izbiramo med različnimi razvojnimi načrti  (posegi v okolje), če hočemo, da bo presoja vplivov na okolje ali naravo imela RANLJIVOST ZEMLJIŠČ PRESOJE VPLIVOV NA OKOLJE varstveno vrednotenje zemljišč varstveno vrednotenje različic cilji programa analiza prostora, inventarizacija, vrednotenje možnosti ustreznost doseganja ciljev odločitev načrt uresničitev, upravljanje Slika 4: Paradigma racionalnega reševanja problemov in vključevanje varstvenih zahtev (prirejeno po Lyle, 1985, str. 126–135) Trajnostni ali vzdržni razvoj? Urbani izziv, posebna izdaja, 2015 120 ustrezen učinek, to je da bo prispevala k vzdržnemu razvoju. Presoja samo enega razvojnega načrta, tudi če jo izvedemo po enakem postopku, kot kadar presojamo o več možnostih razvojnega načrta, ostane le preverjanje sprejemljivosti/ne- sprejemljivosti razvojnega načrta. Ne omogoča izbiranja tiste med možnostmi, ki bo naredila manj škode »napadajočemu organizmu«  (Taylor, 1986). Težavnost presojanja posegov v naravo se pokaže, takrat ko zavarovana območja zaradi svo- jega velikega obsega izgubijo vlogo varstvenega normativa. V tem primeru izgubimo formalizirana merila, ki so nujna za objektivizirano presojo in ustrezna osnova za usklajevanje z drugimi interesi do prostora. Presoja postane opravilo, ki se lahko objektivizira samo s sklicevanjem na varovanje obstoje- čega stanja okolja, torej na koncept trajnostnega razvoja. Toda to pomeni tudi, da se presojanje zapre vase, postane implicitno, zaprto za morebitne zunanje pomisleke. Ti so v tem primeru v osnovi nestrokovni in zato pri takem presojanju niso pomemb- ni. Presojanje se spremeni v odločanje. To pa je popolnoma drugačen položaj, kot ga ustvarja ameriški sistem odločanja s pomočjo pripravljanja načrtov za varstvo habitatov in širitvijo kroga déležnikov pri tem. 10 Sklep Vseevropska mreža Natura 2000 ima v prostoru različne učin- ke, tudi manj želene. Kot prostorsko opredeljena mreža obmo- čij ima vlogo načrta rabe zemljišč. Kot oblika in način varstva okolja in varstva narave, slednje je sploh njeno primarno po- slanstvo, ima vlogo varstvenega normativa. Kot izraz naravo- varstvene osveščenosti in razvojnih pričakovanj je Natura 2000 izraz normativnega principa z družbeno podporo, ki pa je, ker gre za normativni princip, odvisna od interesnih skupin, vsa- kokratnih družbenih razmer in duha časa. Naturo 2000 je mo- goče imeti tudi za obliko interpretacije narave kot prvobitnega stanja okolja na Zemlji in zato v vlogi od »zaščitnika« sa- moraslosti narave, naravne prvobitnosti, intrinzičnega značaja narave. Vsaka od teh vlog ima drugačen družbenoupravljavski in tudi prostorskoureditveni kontekst. Žal je prav zadnje najs- labše domišljen del celotnega projekta s stranskimi učinki, ki so vsaj v Sloveniji opazni. Mogoče tudi zato, ker smo v kratki zgodovini upravljanja svoje države skoraj popolnoma opustili ali vsaj pomembno zmanjšali širše družbeno skrbništvo nad prostorom. Prof. dr. Janez Marušič Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Ljubljana, Slovenija E-pošta: janez.marusic@bf.uni-lj.si Opombe [1] Koncept je predstavil Hans Carl von Carlowitz v knjigi Sylvicultura Oeconomica, natisnjeni v Leipzigu leta 1713 (Gruber, 2015). [2] Piranski statut iz leta 1474, Silvicultura Oeconomica iz leta 1713, madžarski gozdni red iz leta 1768, Gozdnogospodarski načrt za Trno- vski gozd iz leta 1771 leta in Terezijanski gozdni red za Kranjsko iz leta 1771 (Anko, Bogataj in Mastnak, 2009). [3] Berilo o trajnosti (Anko, Bogataj in Mastnak, 2009) prikazuje arha- ične (ljudske) družbene in pridelovalne prakse kot vzorčne primere »dobre prakse« trajnostnega vedenja. [4] Dober primer so Amiši, evropski priseljenci, pretežno iz Švice, ki živi- jo v enklavah v ZDA. Oklepajo se starih (tradicionalnih) vzorcev življe- nja in ne sprejemajo tehnoloških inovacij. Zaradi tega so kot družbena skupnost postali zanimivi za iskalce sodobnih varovalno naravnanih bivanjskih modelov. [5] Eksplicitnost v tem primeru pomeni, da predlog za odločitev pripra- vimo po postopku, v katerem so izrecno opredeljene posamezne nje- gove sestavine – koraki (algoritem) ter vhodne in izhodne informacije. [6] Podatek se nanaša na obdobje po sprejetju »Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o posebnih varstvenih območjih (območjih Nature 2000)« leta 2013 (Nartnik, 2015, str. 3). [7] Izjava ima tudi nadaljevanje: »Poslal sem jih (mislil je predstavnike strokovnih institucij) k županu, ki je dober pogajalec, da se pogodijo o ,višini davka‘«. [8] Izraz ranljivost tukaj uporabljamo v pomenu potenciala, obsega možnosti za kakršno koli poslabšanje stanja okolja zaradi nekega načr- tovanega posega. Ne gre za ranljivost kot lastnost, ki je zemljišču dana sama po sebi, temveč za napoved stanja zemljišča, ki lahko nastane, če se uresniči nameravan (načrtovan) poseg v okolje. Ranljivost se ne nanaša samo na naravnost ali na biološke vrste, prav tako ne na »ver- jetnost, da bodo v bližnji prihodnosti prešle v kategorijo prizadetih vrst, če bodo dejavniki ogrožanja še naprej delovali«, kot ranljivost v 2. členu opredeljuje Uredba o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000) (Uredba 2004). Tu zapisana ranljivost ni prostorski prikaz nekega stanja, dejstev o prostoru, temveč vrednostna opredelitev – je prikaz (simulacija) potencialne škode, ki jo načrtovani poseg lahko pov- zroči okolju (naravi, biotski raznovrstnosti ali kakor koli že opredeljeni vrednoti oziroma kakovosti okolja). [9] Na vprašanje, kdaj postane obseg rezervatov preobsežen, ni mogo- če neposredno odgovoriti, ker je to odvisno od drugih interesov za rabo prostora, družbenih razmer, uzakonjenih oblik varstva prostora, razvitosti družbe in gotovo še od veliko drugih okoliščin. Za nekatere države Evropske unije (Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemči- ja, Nizozemska, Švedska, Združeno kraljestvo) je bil leta 2010 relativni obseg nacionalnih ozemelj, ki so bila vključena v Naturo 2000, med 10 in 15 %. Najbrž je mogoče sklepati, da je to tisti relativni površinski obseg neposrednega (normativnega) varovanja narave, ki je še funkcio- nalen v državah z bolje urejenim sistemom načrtovanja prostora (Natu- ra 2000, GIS Calculated Values, 2010). [10] Silent spring, knjižno uspešnico ameriške biologinje R. Carson iz leta 1962 bi lahko postavili na začetek sodobnega okoljskega gibanja, kot je zapisal The New York Magazine ob 50. obletnici njenega izi- da (Griswold, 2012). Slovenski prevod knjige z naslovom Nema pomlad je bil natisnjen deset let po izidu prve angleške izdaje. [11] Rolston H. III., Narava, kultura in etika okolja, v: Varstvo narave zunaj varovanih območij, Zbornik mednarodne konference ob Evropskem letu varstva narave 1995, urednik Ogrin, D., Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, str. 35. [12] Leena Vilkka (1997, str. 11), ki podrobneje obravnava vrednostna presojanja v povezavi z varstvom narave, med sinonimi za pridevnik J. MARUŠIČ Urbani izziv, posebna izdaja, 2015 121 intrinzičen navaja tudi pridevnik naraven. [13] John Muir (1838–1914), škotsko-ameriški pisec, naravovarstvenik ter pobudnik zavarovanja narodnih parkov Yosemite in Sequoia. [14] Gifford Pinchot (1865–1946), ameriški politik, gozdar in prvi vodja službe za gozdove ZDA. Bil je tudi guverner zvezne države Pensilvanije. [15] Spirn (2000). Te dileme so sicer znane tudi v domačem okolju, na primer ta: kaj je pomembnejše, naravna vrednota ali kulturna dedišči- na? [16] Prvo skupino so tvorili raziskovalci s kalifornijske univerze v Ber- keleyju – Patri, Streatfield, Ingmire (1972) –, drugo pa raziskovalci s podiplomske šole za oblikovanje univerze Harvard pod vodstvom C. Steinitza (1972). [17] Trditev, da je to okoljevarstveno orodje izumil I. McHarg, je ta sam izrekel na predavanju študentom krajinske arhitekture na ljubljanski biotehniški fakulteti leta 1998. [18] V 52. členu (Vsebina študije ranljivosti okolja) ta zakon določa: »Študija ranljivosti okolja temelji na ekosistemski členitvi prostora in se- stavljajo jo kakovostna in količinska analiza okolja in njegovih sestavin, njegove občutljivosti glede posegov v okolje, regeneracijske in nevtra- lizacijske sposobnosti okolja, dosežene stopnje celotne in integralne obremenjenosti in ogroženosti, ocena še sprejemljivega obsega ob- remenitve in predlog stopnje varovanja okolja pred obremenitvami, vključno z območji, na katerih zaradi čezmerne obremenjenosti novi posegi v okolje niso dovoljeni.« Tako opredeljena ranljivost ni pove- zana z načrtovanimi posegi v okolje in ne pomeni simulacije njihovih posledic. To potrjuje tudi besedilo M. Špes (2002, str. 585–599), s ka- terim pojasnjuje navedeni člen zakona o varstvu okolja: »Pri študijah ranljivosti okolja zato na eni strani vrednotimo naravnogeografske kazalce, ki opredeljujejo nosilnost okolja in njegovih sestavin oziroma njihovo samočistilno, nevtralizacijsko sposobnost, na drugi strani pa dosedanje (ne prihodnje, op. J. M.) človekove posege v to okolje, spre- membe v rabi tal in naravnih virov oziroma stopnjo obremenjenosti ali splošno onesnaženost in degradacijo.« Viri in literatura Anko, B. (2015): O prihodnosti TNP, pridobljeno 22. 6. 2015 na http:// www.tnp.si/images/uploads/O_prihodnosti_TNP_Anko_1.pdf. Anko, B., Bogataj, N., in Mastnak, M. (2009): Berilo o trajnosti. Ljubljana: Andragoški center Slovenije. Beatly, T. (1994): Habitat Conservation Planning, Endangered Species and Urban Growth, Austin: University of Texas Press. Carson, R. (1972): Nema pomlad, Ljubljana: DZS. Craig, W. T. (2003): Habitat Conservation Planning, v: Fung, A., Wright, E. O., Deepening democracy, str. 144–172, London: Verso. Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (člen 4, odstavek 2), pridobljeno 7. 5. 2015 na http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/ TXT/HTML/?uri=CEL a 92/43/EGS) EX:31992L0043&from=EN. Environmental Policy Act of 1969 (1970): Public Law 91–190, 91st Con- gress, 1075, January 1, 1970. Fabos, J. G., Milde, G. T., in Weinmayr, V. M. (1968): Frederick Law Olm- sted, Sr., Founder of Landscape Architecture in America. Amherst, MA: The University of Massachusetts Press. Forman, R. T. T., in Godron, M. (1986): Landscape Ecology. New York: John Wiley and Sons, str. 286. Graham, F. (1971): Mens‘ dominion: The Story of Conservation in America. Filadelfija: Lippincott. Griswold, E. (2012): How ‹Silent Spring› Ignited the Environmental Movement. The New York Magazine, 21. september 2012. Pridoblje- no 25. 4. 2015 na http://www.nytimes.com/2012/09/23/magazine/how- silent-spring-ignited-the-environmental-movement.html?_r=0. Gruber, U. (2015): From Freiberg to Rio – Hans Carl von Carlowitz’ ‘Sylvi- cultura Oeconomica’ and the career of the term ‘sustainable’, pridobljeno 15. 4. 2015 na http://tu-freiberg.de/ressourcenprofil/pdf/Text%20Gro- ber%20englisch.pdf. Hardin, G. (1968): The tragedy of Commons. Science, Vol. 162, 13. dec. 1968, str. 1243–1248. Dostopno na https://www.sciencemag.org/. Hopkins, L. D. (1977): Methods for generation land suitability maps: a comparative evaluation. Journal of the American Institute of Planners, vol. 43, issue 4, 1977, str. 386–400. IUCN (2013), Priority Area 1: Protected areas … conserving nature, pridobljeno 15. 4. 2015 na http://www.iucn. org/about/work/programmes/gpa_phome/gpap_biodiversity/. Lyle, J. T. (1985): Design for Human Ecosystems: Landscape, land use, and natural resources. New York: Van Nostrand Reinhold. Marušič, J., Golobič, M. (1998): Izbor lokacije za odlagališče NSRAO: Prikaz večparametrskega postopka – kombinacija modelov: študija. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani. McHarg, I. (1969): Design with Nature. New York: Garden City, American Museum of Natural History [by] the Natural History Press. Nartnik, I. (2015): Primerjalna analiza presoj posegov v varovana območja narave: magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta. National Park Service, History, pridobljeno 25. 5. 2015 na http://www. nps.gov/aboutus/history.htm. Natura 2000 (GIS Calculated Values), Data of December of 2010 pro- vided by MS, pridobljeno 20. 6. 2015 na http://ec.europa.eu/environ- ment/nature/natura2000/db_gis/pdf/area_calc.pdf. Nicholson, M. (1970): The Environmental Revolution, str. 138. London: Hoder & Stoughton. Peterlin, S., Vardjan, F., Gregori, J. (1972): Ocena možnih lokacij za rafine- rijo nafte v okolici Ljubljane s stališča varstva okolja, posebej varstva na- rave, Poročilo I. faze (elaborat), Naročnik Ljubljanski urbanistični zavod. Ljubljana: Republiški zavod za spomeniško varstvo, marec 1972. Patri, T., Streatfield, D., Ingmire, T. (1972): Regionalno planiranje in sistem zgodnjega opozarjanja, Krajinsko planiranje, Zbornik simpozija, Ljubljana: Katedra za krajinsko arhitekturo in vrtnarstvo, Biotehniška fakulteta, str. 239–255. Platon (2004): Menon, Zbrana dela I., str. 887. Celje: Mohorjeva družba. Pravilnik o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja (2004). Uradni list RS, št. 130/2004 z dne 3. 12. 2004, str. 15485. Salet, W. (2000): The Institutional Approach to Strategic Planning, v: Faludi, A., Salet, W., The Revival of Strategic Spatial Planning, str. 13–24, Amsterdam: Royal Netherlands Academy of Arts and Sciences. Spirn, A.W. (2000): Ian Mc Harg, Landscape Architecture and Enviro- nmentalism: Ideas and Methods in Context, v: Conan, C., Environmen- talism in Landscape Architecture, str. 102. Washington: Dumbarton Oaks Publication Office. Slovar slovenskega knjižnega jezika, spletna izdaja. Ljubljana: Založ- ba ZRC, pridobljeno 15. 4. 2015 na http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03. exe?name=sskj_testa&expression=silobran&hs=1. Steinitz, C. (1972): The Environmental Impcts of an Interstate Highway: A Computer Analysis for Route Selection, v: Krajinsko planiranje, zbornik simpozija, Katedra za krajinsko arhitekturo in vrtnarstvo, Biotehniška fakulteta, Ljubljana, str. 169–196. Trajnostni ali vzdržni razvoj? Urbani izziv, posebna izdaja, 2015 122 Steinitz, C. (2012): A Framework for Geodesign, ESRI, Redlands, str. 60–63. Steinitz, C., Murray, T., Sinton, D., in Way, D. (1969): A Comparative Study of Resources analysis Methods, Cambridge: Department of Landscape Architecture Research Office, Harvard University. Sveto pismo (2003): Prva Mojzesova knjiga – Geneza. Standardni sloven- ski prevod. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije, str. 52. Špes, M. (2002): Pomen študij ranljivosti okolja za sonaravni razvoj Slovenije, Dela 18, str. 585–599. Taylor, P. W. (1986): Respect for Nature . A Theory of Environmental Ethics. Princeton and Oxford: Princeton University Press. Toman, J. M. (2013): Natura 2000 – omrežje izbranih varstvenih obmo- čij. Proteus, 76(1), str. 6–14. Uredba 2004: Uredba o posebnih varstvenih območjih (območjih Natu- ra 2000), Uradni list RS, št. 49 z dne 30. 4. 2004. Vandeman, J. M. (2001): The Myth of Sustainable Lifestyle, pridobljeno 15. 4. 2015 na http://mjvande.nfshost.com/sustain.htm. Vilkka, L. (1997). The Intrinsic Value of Nature, str. 11. Amsterdam-Atlan- ta, GA: Rodopi B.V., str. 11. Zakon o varstvu okolja (1993): Uradni list RS, št. 32/1993 z dne 17. 6. 1993, 52. člen. J. MARUŠIČ