Martin Heidegger
NASTANEK IN PRVI PREBOJ FENOMENOLOŠKEGA RAZISKOVANJA
Situacija filozofije v drugi polovici 19. stoletja. Filozofija in znanosti
Zgodovino nastanka fenomenološkega raziskovanja si moramo razjasniti iz zgodovinskega položaja filozofije v zadnjih desetletjih 19. stoletja, ki je po svoji plati določen s preobrazbo znanstvene zavesti v 19. stoletju, do kakrSne je prižlo po zlomu idealističnih sistemov - s preobrazbo, ki ne zadeva le filozofije same, ampak vse znanosti. Iz te preobrazbe lahko razumemo način, s katerim so v toku druge polovice 19.stoletja znanstvenižki filozofiji znova poskužali pomagati, da bi prižla do lastne pravice. Ta poskus seje dovrževal v tendenci pustiti že enkrat posameznim konkretnim znanostim njihovo samostojnostno pravico, obenem pa zagotoviti filozofiji nasproti tem znanostim lastno polje. To je pripeljalo do filozofije, ki je imela bistvenostno naravo teorije znanosti, logike znanosti. To je prva značilnost filozofske obnove v drugi polovici 19.stoletja.
Druga: Ta ni v kakem izvornem sestopu k preučevanim stvarem, marveč v sestopu k zgodovinsko preddani filozofiji, h Kantu. Filozofija je torej tradicionalistična; s tem povzema čisto določen kompleks čisto določene zastavitve vpraSanj in tako s svoje plati vstopa v čisto določeno pozicijo do konkretnih znanosti.
Znanstveni položaj sredi I9.stolctja lahko glede na način in razsežnost obnove filozofske znanosti označimo le z glavnimi potezami. Določen je z naslednjim geslom vseh znanosti: izkustvena dejstva, ne pa špekulacija in abstraktni pojmi. Veliko razlogov je za prevlado tega gesla, predvsem pa je to zlom idealističnih sistemov. Znanosti so vse svoje sile osredotočile na področja izkustva in sicer na obe tedaj že medsebojno ločeni področji zgodovinskega sveta in izkustveno področje narave. Tisto, kar je bilo tedaj žeživega od filozofske osmisliive, je vladalo v obliki pustega
in surovega malcrializma, lakoimcnovancga naravoslovnega svetovnega nazora.
Historične znanosti so sc sploh odpovedale filozofski osmislilvi. Glede na svojo občo duhovno orientacijo so živele v svetu Goetheja in Lessinga; za edino odločilnostno jim je veljalo kon- kretno delo in to je pomenilo tendenco k "dejstvom". To je terjalo izvrSitev prve naloge v zgodovini: odkritje in zavarovanje virov. Z roko v roki je Jlo izoblikovanje filozofske kritike, interpretativne tehnike. Stvarna interpretacija, to, čemur so rekli "dojetje" z virov preddanega materiala, je bilo glede svojega metodološkega vodila in svojih principov prepužčeno vsakokratni duhovni eksistenci historika; dojemanje se je spreminjalo glede na impulze, ki so živeli v njem. Ti so bili različni in so se od sedemdesetih let naprej pojili v bistvu iz politike. Poleg tega je obstajala kulturnozgodovinska smer. Zaradi tega se je v osemdesetih letih pojavila diskusija, ali naj bo zgodovina kulturna ali politična zgodovina. Ni priJlo, ker so manjkala vsa sredstva za to, do prestopa v principialno sfero. To pa kaže, da je bilo temeljno razmerje historikovdo njihovega predmeta negotovo in prepuSčeno občim popularnim izobrazbenim razmotrivanjem. To stanje vlada Se danes, čeprav je zdaj oboje zbrano v nazivu duhovna zgodovina. Zgodovinske znanosti so se torej osredotočile čisto na svoje konkretno delo in so v tem dosegle marsikaj bistvenega.
Naravoslovne znanosti tedanjega časa določa velika Galilejeva in Newtonova tradicija. Področje naravoslovja se je razSirilo predvsem v sferi rizioloSkega in biološkega. S tem je pod obnebje naravoslovne zastavitve vpraSanj priSlo, skupaj s fizioIoSkim, duševno življenje, najpoprej tista območja, ki so bila tesno povezana s fiziološkim, z življenje, kolikor se izraža v čutnih organih. Kolikor je duševno življenje raziskovano s sredstvi naravoslovnih metod, je to raziskovanje psihologija čutov, psihologija zaznavanja, občutenja, v tesni povezavi s fiziologijo. Psihologija je postala, kakor priča glavno Wundtovo delo, fiziolofika psihologija. Tu so našli domeno, kjer so s sredstvi naravoslovne zastavitve vprašanj lahko razpirali tudi duševno življenje, duh. Ob tem moramo imeti pred očmi, da je bila naloga psihologije pod vplivom angleškega empirizma - segajočega nazaj do Descartesa - tedaj dojeta kot znanost o zavesti. V srednjem veku in v grški filozofiji so videli še celotnega človeka in so dojetje notranjega duševnega življenja, tega, kar zdaj radi označujejo kol zavest, dovrSevali v
okviru naravnega izkustva, ki ni bilo, kot tisto notranje, razmejeno od zunanjega izkusiva. Od Descartesa naprej seje pojem psihologije, znanosti o duSevnem sploh, spremenil na značilen način; znanost o duhovnem, o umu je znanost o zavesti, znanost, ki svoj objekt zajema iz takoimcnovanega notranjega izkustva. Tudi za fiziološko psihologijo jc zastavitev psihološke teme samoumevna že vnaprej; to dojetje so formulirali čisto vnanje, v smislu nasprotstva: ne znanost o duši kot substanci, marveč o thiSevnih pojavih, o tem, kar muli notranje izkustvo. Značilno je, da so naravoslovne znanosti v smislu svoje lastne metode prodrle na področje, ki je bilo v tradiciji pridržano filozofiji. Tendcnca naravoslovne psihologije jc, da bi se nastanila na področju same filozofije, že več, da bi v toku nadaljnjega razvoja postala temeljna znanost filozofije same.
a) Pozicija pozitivizma
V vseh znanstvenih disciplinah vlada pozitivizem, tendenca po pozitivnem - "pozitivno" razumljeno v smislu dejstev - dejstev glede na določeno interpretacijo realnosti; dejstva le kot žtevno, tchtljivo, merljivo, z eksperimentom določljivo - oz. v zgodovini tisti v virih najpoprej dostopni poteki in dogodki. Pozitivizma ne gre razumeti le kot maksime konkretnega raz- iskovanja, ampak kot teorijo spoznavanja in kulture sploh.
Pozitivizem je bil v smislu teorije oblikovan hkrati v Franciji in Angliji, z delom Augusta Comta in John Stuarta Milla. Comte razlikuje tri stadije, v katerih sc razvije človeška tubit: religioznost, metafiziko in znanost. Stadij znanosti je zdaj zapopadcn šele v začetku; cilj je vdoseženju na naravoslovni metodi zgrajene sociologije, obče vede o človeku in njegovih človeških odnošajih.
J. St, Mili je pozitivizem dojel filozofsko v smislu univerzalne teorije znanosti; 6. knjiga Sistema deduktivne in induktivne logike obravnava logiko moraličnih znanosti, s čimer je poimenovano to, čemur pravimo zgodovinske ali duhovne znanosti. Ta angleško-francoski pozitivizem jc kmalu našel poti v Nemčijo in jc v petdesetih letih spodbudil teoretiško osmišljanje znanosti. Znotraj tega pozitivističncga gibanja v znanostih samih in pozitivizma kot filozofske teorije jc na določen način izoliran II. Lotze, ki jc držal pokonci tradicijo nemškega idealizma, obenem
pa poskušal bili pravičen do znanstvcniSkcga pozitivizma. Imel je čudovit prehodni položaj, ki ni ostal brez pomena za prihajajočo filozofijo.
b) Novokantovstvo - znanstveno tcoretiško ponovno otkritje Kanta
V šestdesetih letih je Logika J. St. Milla postala širše znana. Možnost postavitve vprašanj o strukturi konkretnih znanosti je odprla pogled na samostojno nalogo filozofije same ob hkratnem ohranitvi lastnih pravic konkretnih znanosti. Ta znanstveno teoretiška naloga je prebudila spomin na Kantovo Kritiko čistega uma, ki so jo obrazločili v smislu znanstvenoteoretiške naloge. Vrnitev h Kantu, obnova Kantove filozofije, utemeljitev novokantovstva se je dovršila znotraj čisto določene zastavitve vprašanj, znanstvenoteoretiške. To je dojctje Kanta, ki je zoženo in ki ga skušamo šele danes spet prevladati.To znanstveno- teoretiško osmišljanje in vrnitev h Kantu obenem kažeta na to, da v dosedanji teoriji znanosti tiči fundamentalno zamudništvo. Glede na drugo skupino, poleg naravoslovnih, izkustvenih znanosti, glede na historične discipline, se je znanstvenoteoretiško osmišljanje čutilo postavljeno pred nalogo, dopolniti Kantovo delo s teorijo historičnega uma. Nalogo je Dilthey formuliral tako že v sedemdestih letih.
Povsem določeno orientirano znanstvenoteoretiško ponovno odkritje Kanta seje najpoprej osredotočilo na pozilivistično interpretacijo Kantove filozofije. To delo je opravil IJ. Cohen, utemeljitelj takoimenovane Marburške šole, s svojim delom Kantova teorija izkustva. Po naslovu vidimo, kako je v temelju videl Kanta: Teorija izkustva, izkustvo je razumljeno kot znanstveno izkustvo, kakršno je konkretno nastalo v matematični fiziki, torej kantovsko orientirana teorija pozitivizma znanosti. Pobliže se je ta teorija znanosti kot raziskovanje struktur spoznavanja razvijala povsem pod kantovskim obnebjem, kot izdelava konstitutivnih momentov spoznanja v smislu znanosti o zavesti. Tudi tu, pri znanstvenem delu, gre, ustrezno psihološki usmeritvi, za vrnitev k zavesti. Četudi je postala v povsem različnem smislu tema na eni strani naravoslovne psihologije in na drugi strani spoznavne teorije, je zavest vse do danes ostala neizgovorjeno tematsko polje preučevanja, tj. sfera, ki jo je za temeljno sfero filozofskega osmišljanja napravil Descartes na poti čisto določenega motrenja.
c)	Kritika pozitivizma - Dilllieyeva zaliteva po samostojni metodi za duhovne znanosti
J. St. Mili jc v 6. knjigi svoje Logilce - O logiki moraličnih znanosti - poskušal naravoslovno metodo prenesli na historične znanosti. Dilthey pa je bil tisti, ki je v svojih inlaclih letih spoznal nemožnost tega prenosa, obenem pa nujnost pozitivne teorije znanosti iz njih samih. Videl je, da lahko naloga filozofskega razumelja historičnih disciplin u,spc le, če osmislirno predmet, dejanskost, kije pravzaprav lema teh znanosti, če nam uspe izpostavili temeljno strukturo tc dejanskosti - označene po njem kot "življenje". Tako jc napredoval od pozitivno povsem nanovo in samostojno zastavljene naloge k nujnosti neke psiliologije, neke znanosti o zavesti, a ne v smislu naravoslovne psihologije in ne v smislu spoznavnotcoretske naloge, marveč k nalogi uvideti "življenje" samo kol temeljno dejanskost zgodovine v njenih strukturah. Odločilno v Dlltheyevi zastavitvi vpraSanja ni teorija znanosti o zgodovini, temveč tendenca ugledati dejanskost zgodovine in od tu razločiti način in možnost inierpretaeije. Seveda tega vprašanja ni postavil tako radikalno; hkrali se je gibal v ok-viru sodobnega zastavljanja vprašanj, se pravi, hkrali z vprašanjem po dejanskosti historičnih znanosti je postavljal vprašanje po strukturi samega spoznanja. Ta zastavitev vprašanja je bila nekaj časa prevladujoča in spis Uvod v duhovne znanosti je v bistvu orientiran znanstveno teoreliško.
d)	Trivializiranje Diltheyeve zastavitve vprašanja pri Windelbandu in Rickertu
Pobudi Marliurške šole in Dilthcya sta nato povzela, poenostavila in trivializirala Windelliand in Rickert, ki sla probleme prepognila do nespoznatnosti, se pravi, zastavitev vprašanja v tej šoli v smislu znanstveno teoretiške pojasnitve je postala prazna metodologija. Ni bilo več vpraševanja po strukturi samega spoznavanja, strukturi raziskovanja, pristopa do vsakokratnih dejanskosti, še manj po strukturah samih teh dejanskosti; tema je še samo vpra.šanje po logičnih strukturah znanstvenega predstavljanja. To je šlo tako daleč, da v tej Rickertovi teoriji znanosti sploh ni bilo več mogoče prepoznali obravnavanih znanosti; kot temelj so postavljene gole sheme znanosti. Ta iznakazilev in irivializacija Diltheyeve zastavitve vprašanja je imela ta dvomljiv uspeh, da je zakrila pravi smisel
zastavitve vprašanja in vse do danes onemogočala njeno pozitivno učinkovanje.
Pozitivno v delu Dlltheya je narobe tendenca k sami dejanskosti, ki je tema liistoričnili znanosti. Na podlagi takSne zastavitve vpraJanja je Dilthey dobil poudarjeno mesto znotraj filozofije druge polovice 19. stoletja, tudi nasproti Marinirški šoli, kajti ni bil vezan na nikakrSno dogmatično kantovstvo in je s tendenco k radikalnosti poskužal filozofirati čisto iz stvari same. Kajpada sta bili tako tradicija kot sočasna filozofija premočni, da bi svojo svojsko naravo lahko obdržal na gotovi in enoznačni poti. Pogosto je nihal, bili so časi, ko je svoje delo videl povsem v smislu čisto drugače usmerjene tradicionalne filozofije svojega časa. Vendar pa se pri njem zmerom znova previje elementarni instinkt lastne zastavitve vpražanj. Ta negotovost kaže na to, da ni priSel do lastne metode in do pravžnje zastavitve vpražanj. Vsekakor pa ostaja tisto odločilno njegov sunek na pravžnje področje nasproti tradicionalnemu zastavljanju vprašanj. Sele tedaj ga bomo znali prav ceniti, če se osvobodimo tradicionalnih kriterijev, ki danes živijo v znanstveni filozofiji, če uvidimo, da v filozofiji ni odločilno to, kar karakterizira znastveno filozofijo na kraju 19. stoletja: boj smeri in šol in poskusi uveljaviti kako stališče zoper drugega; da ni odločilno s pomočjo privzetega tradicionalnega filozofskega stališča stvari spet obravnavati s tradicionalnimi pojmi, marveč razpreti nova področja, nova stvarna področja sama in jih s produktivno tvorbo pojmov znanstveno prisvojiti. To je kriterij znanstvene filozofije, ne pa možnost konstituiranja sistema, katerega konstrukcija temelji le na poljubni predelavi po zgodovini izročenega pojmovnega materiala. Danes je v filozofiji znova oživela tendenca po sistemu, a brez smisla, ki bi ga diktirala stvarna predelava problemov, temveč gre za čisto tradicionalistično tendenco, kot je obnova kantovske filozofije, se pravi, od Kanta se prehaja na Fichteja in Hegla.
e) Filozofija kot "znanstvena filozofija" - psihologija kot temeljna znanost filozofije - (nauk o zavesti)
Povzemimo: Sredi 19. stoletja je vladala čisto določena znanstvena filozofija. Izraz "znanstvena filozofija" ima trojni pomen. Ta filozofija se sama označuje kot znanstvena:
Prvič, ker je filozofija o znanostih, tj. ker je teorija znanstvenega spoznavanja, ker ima za svojski objekt faktum znanosti.
Drugič, ker z zastavitvijo vpraSanja po strukturi danih znanosti samih doseže lastno temo, ki jo raziskuje z lastno metodo, sama ne spada več na področje posamično znanstvenih razglabljanj. Je "znanstvena", ker je dosegla lastno področje in lastno metodo, metodo, ki svojo gotovost dobiva iz stalne orientacije k faktičnim storitvam samih znanosti. S tem je odpravljena vsakrSna svetovnonazorska špekulacija.
Tretjič, ker poskuSa različnim disciplinam, ki so vse usmerjene k zavesti, dati podlago z izvorno znanostjo o zavesti sami, z neko psihologijo.
Seveda se je novokantovstvo zelo ostro usmerilo zoper naravoslovno psihologijo, kar pa ni preprečilo tega, da psihologija ne bi bila tako s strani samih naravoslovnih znanosti (Ilelmholz) kot s strani filozofije povzdignjena v temeljno znanost filozofije. Če je spoznavanje akt zavesti, tedaj obstaja teorija spoznavanja le, če si poprej predstavimo in znanstveno preučimo duhovno življenje, zavest, "znanstveno", tj. v smislu naravoslovnih metod.
Pripomniti je treba: Današnja psihologija ima s svojimi različnimi smermi povsem drug nivo kot ta naravoslovna psihologija; pod bistvenim vplivom fenomenološkega dela se je zastavitev vprašanj v psihologiji spremenila.
Na koncu 19. stoletja je imela "znanstvena" filozofija za temo čisto v vseh smereh zavest. Imela je izrecno vednost o svoji sovisnosti z Descartesom, ki je zavest, res cogitans, prvikrat opredelil kot temeljno temo filozofije. V posameznostih ta filozofija ni lahko razvidna. Tu ne gre slediti posamičnim sovisnostim, saj je to s stvarnega vidika za zastavitev vprašanja nekaj jalovega. Opozorim naj le na to, daje od 1840 znotraj tega gibanja živa aristotclovska tradicija. Utemeljil jo je Trendelenburg, zrasla je iz opozicije do Hegla, spodbujena pa je bila s privzemom zgodovisnkega raziskovanja na polju grške filozofijesstraniSdileiermacherja inBoecklia. Trendelenburgova učenca sta Dilthey in Brentano.
Franz Brentano
Franz Brentano je konec šestdesetih let študiral v Berlinu, sprva je študiral katoliško teologijo. V svojem prvem delu je imel za temo Aristotela.Aristotelaje poskušal interpretirati pod obnebjem srednjeveške
filozofije, predvsem filozofije Tomaža Akvinskega. Delo označuje prav to. S tem ni rečeno, da je to zares pot do raziimeija Aristotela, kajli s tem interpretacijskim načinom je bil Aristotel v bistvenem prepomenjen. Vendar to ni odločilno, pomembno je to, da je sam Brentano s tem ukvarjanjem z grško filozofijo našel izvorncjše horizonte za filozofsko zastavitev vprašanj samih. Notranje težave katoliškega verskega sistema, predvsem skrivnosti trinitarnosti ter v sedemdesetih letih razglasitev papežke nezmotljivosti, so ga porinile iz tega duhovnega sveta; čisto določene horizonte in spoštovanje Aristotela pa je vendarle vzel s seboj in je nato živel s tendenco po svobodni, nevezani filozofski znanosti.
Pot iz tradicije mu je označeval Deseartes. Tako se pri Brentanu kaže svojsko mešanje aristotelovsko-sholastičnega filozofiranja z moderno zastavitvijo vprašanj pri Descartesii. Tudi pri njem se filozofsko delo usmerja kznanosti o zavesti; toda odločilno vRrentanovi (1874) Psihologiji z empiričnega stališča je to, da se kot prvi osvobodi prenašanja naravoslovno-znanstvene metode v raziskovanje duševnega življenja. Karakteristična za smer njegovega mišljenja je njegova habilitacijska teza (1866): Vera methodus philosophiae non alia est nisi scientiae naturalis. Prava filozofska metoda ni nobena druga kot metoda naravoslovnih znanosti. Bilo bi narobe, če bi hoteli to tezo razlagati v smislu zahteve po prenosu naravoslovne metode v filozofijo, kajti teza želi reči: Filozofija naj na svojem polju postopa natančno tako kakor naravoslovne znanosti, tj. svoje pojme naj izlušči iz svojih stvari samih. Ta teza ne pomeni proklamiranje grobega prenosa naravoslovne metodike v filozofijo, temveč narobe: izključitev naravoslovne metodike in zahtevo, naj filozofija - ob temeljnem upoštevanju zvrsti zadevnih stvari - postopa tako kakor postopajo na svojem polju naravoslovne znanosti.
Za nalogo psihologije to pomeni: Pred vsakršnimi teorijami o sovisnosti duševnega in telesnega, smiselnega življenja in čutnih organov gre za to, da sploh enkrat že povzamemo, tako kakor so neposredno dani, dejstvene sestave duševnega življenja. Najpoprej gre za "klasifikacijo psihičnih fenomenov", za razdelitev psihičnih fenomenov ne na podlagi poljubnega, od zunaj nanje prinešenega principa, marveč za razdelitev in ureditev, ki bo sledila naravi psihičnega, ureditev - tj. obenem izoblikovanje temeljnih pojmov -, ki bodo izhajali iz bistva stvari, ki so tu v obravnavi, iz bistva psihičnega samega.
Podlage za znanost o zavcsli, o doživljajih, o psihičnem v najSiršcm smislu je poskužal iisivariti s tem, da bi bili dejstvcni sestavi povzeti tako, kakor so dani na tem polju. Ni začel s teorijami o dužcvnem, o duSi sami, o sovisnosti duševnega in fiziološko-biološkega, temveč je najprej razjasnil, kaj je dano tedaj, ko govorimo o psihičnem, o doživljajih. Njegovo glavno delo Psihologija z empiričnega stališča (1874) je razdeljeno na dve knjigi, v prvi knjigi je govor o psihologiji kot znanosti, v drugi knjigi o psihičnih fenomenih v občem. "Empirično" tu ne pomeni induktivno v smislu naravoslovnih znanosti, temveč toliko kot stvarno, ne konstruktivnostno. Prvo je torej psihične fenomene same karakterizirati, uredili njihovo mnogovrstje po temeljnih strukturah, odtod naloga "klasificiranja". "Klasifikacija" pomeni razdelitev, ureditev danih dejstvenih sestavov. Urejanje vselej poteka, kakor pravimo, z določenega vidika. Vidik je to, na kar gledam, z ozirom na kar izvajam določene reze na kakem področju stvari. Ta ozir ali vidik je lahko različnosten. Dano mnogovrstnost predmetov lahko uredim z ozirom na zamiišljeno shemo; lahko si izmislim, da čisto na splošno obstajajo laki procesi, ki potekajo od znotraj navzven in taki, ki potekajo od zunaj navznoter ter s tega vidika uredim psihične fenomene. Vdrugič lahko vzamemo vidik glede na predmetno sovisnost, ki je v sovisnosti s tem, kar naj bi bilo samo urejeno, na ta način, da psihične fenomene uredim z ozirom na razmerja v fiziološkem. Tako so poskušali s fenomeni gibalnih živcev razložiti tudi mišljenje in hotenje. Vtretjič pa lahko postopamo tako, da ozir, glede na katerega urejamo, sam izhaja iz dejstvenih sestavov, ki jih je treba urediti, ne z aplikacijo nekega principa, temveč s principom, doseženim iz dejstvenih se- stavov samih. Svojska maksima, ki ji je pri svojem klasificiranju sledil Brentano, je to, da "mora biti ureditev doživljajev naravna", da mora biti v klasifikacijo povzeto to, kar vanjo spada po svoji naravi. "Narava" tu pomeni: to, kar je po njem samem videti, kaj je. Klasifikacija, če je prava, sme izhajati le "iz poprejšnjega poznavanja objektov", "iz Študija predmetov". Vnaprej moram poznati predmete, njihove temeljne strukture, da bi jih lahko uredil stvari, predmetu primerno. Tako nastane vprašanje: Kakšna je narava psihičnih nasproti fizičnim fenomenom? To vprašanje postavi Brentano v prvi knjigi psihologije. Pravi, da se psihični fenomeni od vseh fizičnih ne razlikujejo po ničemer bolj kot po tem, da v njih prebiva nekaj predmetnostncga. Čc naj bi bile torej znotraj polja psihičnih fenomenov
razlike, potem bi morale biti to razlike glede na to njihovo temeljno strukturo znotraj prebivanja, razlike v načinu, po katerem je doživljajem nekaj predmetnostno. Glede na razlike, v katerih je različnim doživljajem nekaj predmetnostno, v predstavljanju predstavljano, v razsojanju razsojevano, v hotenju hoteno, prav glede na te razlike se vselej oblikujejo prednostni razlikovalni razredi znotraj psihičnih fenomenov. To temeljno strukturo psihičnega, da v vsakem doživljaju prebiva nekaj predmetnostnega, označuje lirentaiio kot intencionalno ineksistenco.
Iiitentio je sholastični izraz in pomeni toliko kot: naravnati se na. Brentano govori o intencionalni ineksistend predmeta. Vsak doživljaj je naravnan na nekaj in sicer različno glede na svoj vsakokratni karakter. Predstavljati si nekaj na predstavljalnostni način je drugačno samo-naravnanje od tistega, ko na razsojevalnostni način o nečem razsojamo. Brentano izrecno naglasi, daje to gledižče utemeljil že Aristotel pri, kakor pravi, obravnavi psihičnih fenomenov in da je ta fenomen intencionalnosli povzela sholastika.
Z ozirom na to temeljno strukturo psihičnih fenomenov razlikuje Brentano različne načine samo-naravnanja na vsakokratne predmete s tremi temeljnimi razredi psihičnega obnašanja: prvič predstave v smislu predstavljanja, drugič razsojanja, tretjič interesov. "O predstavljanju govorimo vselej, ko se nekaj pojavi." - Vselej, ko je nekaj preprosto dano in ko je nekaj preprosto danega za- znano. Predstavljati si v najSiržem smislu pomeni imeti nekaj tu. Razsojanje interpretira Brentano kot "nekaj priznati kot resnično oziroma nekaj zavreči kot napačno". Nasproti golemu nekaj imeti pomeni razsojanje zavzetje stališča do predstavljenega kot predstavljenega. Tretji razred označuje Brentano z različnimi naslovi: interes, ljubezen, občutenje. "Ta razred naj bi po nas povzel vse psihične pojave, ki niso vsebovani v prvih dveh razredih." Naglaša, da manjka lasten izraz za te akte zainteresiranosti za nekaj. Pozneje so temu rekli tudi "vrednota" ali 5e bolje "vrednotenje".
Ob vodilu te temeljne razločitve psihičnih doživljajev skuša Brentano izpostavili temeljno strukturo predstavljanja, razsojanja, občutevanja. Ena izmed temeljnih tez, ki jih je Brentano postavil v razmerju do teh fenomenov, se glasi: Vsak psihični fenomen je Ijodisi sam predstava ali pa ima predstave za podlago. "To predstavljanje ni podlaga le za razsojanje, ampak tudi za poželjenja, kakor tudi za vse druge psihične akte.
O ničemer ni mogoče razsojali, nič tudi poželjeno ne more bili, ničesar ne moremo upali ali ničesar se ne moremo bati, če lo ni prccislavljcno." S lem preprosto nekaj imeti dobi lii funl^cijo temeljnega odnoSaja. Sodba, zainteresiranost sla možna Ic, čc jc nekaj predstavljeno, če je o tem razsojano, če obslaja zainteresiranost zanj. lircntano sc ne giblje le znotraj golega opisovanja, marveč poskuÄa to razdelitev razmejiti od tradicionalnega s kritično preučitvijo, a tega se nc bomo pobliže lotevali.
S tem se je v psihologiji in filozofiji prebudila povsem nova tendcnca, tcndcnca, ki jc žc tedaj vplivala na amerižko psihologijo, na primer na Williama Jamesa, ki jc imel vpliv v Nemčiji in vsej Evropi in po njem vzvratno na Bergsona, tako da se njegov nauk o neposrednih danosti zavesti (Rssai sur les Donnees immcdiates de la Conscicnce, 1899) steka nazaj k idejam Brentanove psihologije. Ta ideja opisne psihologije jc zelo močno vplivala na Dilteya. V svoji akademski razpravi Ideje za neko opisno in razčlembeno psihologijo iz Ida 1894 jc poskuSal to psihologijo napraviti za temeljno znanost duhovnih znanosti. Zares odločilno izoblikovanje Brentanove zastavitve vpraSanja pa moramo videti v tem, da je Brentano postal učitelj llusseda, poznejšega utemeljitelja fenomenološkega raziskovanja.
Edmund lliisserl
Sam IliisserI je bil prvotno matematik - VVeierstrassov učenec in je promoviral z delom iz matematike. Tisto, kar je sliSal o filozofiji, ni preseglo tistega, kar vsak Student pridobi na predavanjih. To, kar je povedal Paulsen, je bilo častivredno in ljubko, a nič takega, kar bi Ilusserla lahko navdušilo za filozofijo kot znanstveno disciplino. Šclc po svoji promociji je obiskoval predavanja človeka, o katerem se je tedaj veliko govorilo in osebni vtis, strastnost vpraševanja in preučevanja, ta vtis, ki ga je Brentano napravil na llusserhi, ga je zadržal in pri njem je ostal dve leti, od 1884 do 1886. Brentano je dopustil znanstveno smer, ki jo je ubralo Ilusserlovo delo. Odločilno je bilo njegovo nihanje med matematiko in filozofijo. Z vtisom, ki gaje nanj napravil Brentano kot učitelj in raziskovalec, se mu je znotraj neproduktivne sočasne filozofije odprla možnost za znanstveno filozofijo. Pri tem je bilo karakteristično naslednje: Ilusserlovo filozofsko delo se ni začelo s kakim kakorkoli izmišljenim in za lase privlečenim problemom, marveč je v skladu s svojo znanstveno razvojno potjo začel filozofirati na
tleh, ki jih je že posedoval, se pravi, njegovo filozofsko osmižljanje v smislu Brentanove metodike se jc usmerilo na matemaliko.
Najpoprej se jc ukvarjal, Iradicionalno rečeno, z logiko matematike. Toda tema njegovih razmišljanj ni bila le teorija matematičnega mišljenja in matematičnega spoznavanja, ampak predvsem analiza struktur matematičnih predmetov - žievil. Z delom o pojmu Števil se je Ilusserl habilitiral konec osemdesetih let v Hallcju, pri Stumpfu, najstarejšem Brentanovem učencu. To delo je bilo v smislu dejanske raziskave stvari možno na podlagi Brentanove deskriptivne psihologije. Kaj kmalu pa sosevpražanja razSirila do principialnega in raziskave so prodrle tlo fundamentalnih pojmov mišljenja in predmetov sploh; zrasla je naloga znanstvene logike in obenem s tem osmislitve metodičnih sredstev in poti pravšnjega raziskovanja predmetov logike. To je pomenilo radikalnejše tlojetje tega, kar je že bilo dano s Brentanovo deskriptivno psihologijo, hkrati pa temeljito kritiko sočasnega mešanja psihološko-genetične zastavitve vprašanj z logično. To delo na fundamentalnih predmetih logike jellusserlazaposlovaloveč kakor dvanajst Ict. Prvi dosežki tega dela tvorijo vsebino dela, kije izšlo 1900/01 pod naslovom Logične raziskave. S tem delom je fenomenološko raziskovanje doseglo svoj prvi preboj. Postalo je temeljna knjiga fenomenologije. Notranja zgodovina nastajanja tega dela je zgodovina nenehnih dvomov, a to ne spada sem.
Prvi, ki je spoznal osrednji raziskav, je bil Dillhey. e raziskave je označil kot prvi veliki znanstveni napredek, od Kantove Kritike čistega uma naprej, v filozofiji. Dillhey je bil star sedemdeset let, ko se je spoznal s Ilusserlovimi Logičnimi raziskavami, v starosti, ko se drugi že dolgo in z gotovostjo udobno počutijo v svojem sistemu. Dillhey je v krogu svojih najbližjih učenccv takoj začel s celosemestrskim seminarjem o tej knjigi.
Vpogled v pomen tega dela mu je seveda olajšala notranja sorodnost s temeljno tendenco. V nekem pismu Ilusserln primerja njuno delo z vrtanjem hriba z dveh nasprotnih strani, ko pride po vrtanju in preboju do srečanja. Dillhey jc tu našel prvo izpolnitev tistega, kar je iskal že desetletja in jc kritično- programsko formuliral v akademski razpravi iz leta 1894: fundamentalno znanost o življenju samem.
Nadalje je knjiga vplivala na Lippsa in njegove učence v Miinchenii, toda tako, da so Logične raziskave sprejeli zgolj kot izboljšano deskriptivno psihologijo.
MarburSka šola je zavzela stališče na svoj način. Natorp je v neki obsežnejši recenziji pohvalil le pi-vi zvezek tega dela, v katerem gre za kritiko tedanje logike in kjer je pokazano, da logike ni mogoče utemeljili s psihologijo. Pripomni, da se oni, Marburžani iz tega dela ne morejo veliko naučili, ker da so to, o čemer se jim lu pripoveduje, odkrili že sami. Drugi zvezek, ki vsebuje odločilno, je ostal nezapažen. Konstalirali so zgolj lo, da drugi zvezek pomeni padee nazaj v psihologijo, katere prenašanje v filozofijo je Ilusserl sicer odklonil v prvem zvezku.
Za ta nesporazum je na določen način kriva Ilusserlova samointerpretacija, ki jo je podal v uvodu k temu zvezku svojega dela: "Fenomenologija je deskriptivna psihologija". Ta samorazlaga lastnega dela je povsem neprimerna tistemu, kar je razdclano v njem. Drugače rečeno, Ilusserl tedaj, ko je pisal uvod v ta raziskovanja, ni bil zmožen zaresnega pregleda nad tem, kar je faktično predložil v tem zvezku. Šele po dveh letih je to napačno interpretacijo samo postavil na pravo mesto, v Arhivu za sistematično filozofijo, 1903.
Te Logične raziskave pa, kakor fundamentalne že so, ne prinašajo kakega globljega spoznanja za obvladanje potreb občutenj in podobno, temveč se gibljemo med povsem specialnimi in pustimi problemi; obravnavajo predmet, pojem, resnico, stavek, dejstvo, zakon. Podnaslov pozitivnega drugega zveska se glasi: Raziskave o fenomenologiji in teoriji spoznanja, Zaobsega šest obsežnih posebnih raziskav, katerih sovisnost ni brez nadaljnjega razvidna:
I. Izraz in pomen; II. Idealna enotnost vrst in novejše abstrakcijske teorije; III. K nauku o celoti in delih: IV. Razlika med samostojnimi in nesamostojnimi pomeni in ideja o čisti gramatiki; V. O intencionalnih doživljajih in njihovi "vsebini"; VI. Elementi fenomenološke pojasnitve spoznanja. To so za logiko in spoznavno teorijo neobičajne teme. Do izbire podnaslova Teorija spoznanja je prišlo le zaradi naslonitve na tradicijo. Uvodoma pa je rečeno, da spoznavna teorija, strogo vzeto, sploh ni teorija, temveč "osmislitev in evidentno razumetje tega, kar sta mišljenje in spoznanje kot taka, namreč v svojem rodovnem čistem bistvu". Kjer je govor o teoriji, tu še tiči naturalizem, kajti vsaka teorija je deduktivni sistem, ki ima namen pojasniti vnaprej dana dejstva. Ilusserl izrecno zavrne spoznavno teorijo v običajnem pomenu.
Neobičajen in povsem v nasprotju z utečenim načinom filozofiranja je način pristopa in prisvojitve, ki ju terja to delo. Skozinskoz poteka raziskovalno; zahteva postopno, izrecnostno nazorno unavzočevanje in kontrolirano izkazovanje lega, za kar gre. Ne moremo torej - če ne želimo sprevrniti celotnega smisla raziskav - potegniti ven le rezultatov in jih vgradili v sistem, ampak je tendenca usmerjena k spremljajoči in najprej prodirajoči predelavi obravnavanih stvari. Če merimo učinek dela ob tem, kar terja, moramo reči, da je kljub velikim preobratom, ki izhajajo iz njega že dvajset let, majhen in nepravžnosten.
Bistvo fenomenoloških raziskav je v tem, da o njih ni mogoče referirati na skrajšan način, marveč jih moramo zmerom znova ponoviti in razviti. VsakrSno podrobnejše podajanje vsebine dela bi bil -fenomenološko rečeno - nesporazum. Zaradi tega poi.?čimo izhod in podajmo le prvo orientacijo o tem, kar jc tu doseženo. To naj služi tudi prvi pripravi in izdelavi naravnanosti, po kateri bomo tu delali skozi vsa predavanja.
prev. T. Hribar
Prevajalčeva opomba: Gre za prevod prvega poglavja iz takoimcnovanega Pripravljalnej^a dela z naslovom Smisel in naloga fenomenolo.škega raziskovanja iz Hcideggrovih predavanj (Prolegomena zur Geschichte des ZeitbegrilTs, Gesamtausgabe 1I,20; Klostermann, Frankfurl/M 1979, str. 13-34) v letnem semestru 1925.