Alenka Urh
Irena Velikonja: Črna ovca, črni vran.
Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, 2013.
Z majhno pisateljsko popotnico požeti večernico (Poletje na okenski polici), nominacijo za večernico (Leto v znamenju polža) in nominacijo za kresnika (Naj počiva v miru), nikakor ni zanemarljivo. Iz vsakdanjika gimnazijske profesorice stkane pripovedi za mlade so s svojo pristnostjo pritegnile marsikaterega bralca, medtem ko njena romana za odrasle bolj ali manj uspešno odkrivata ozadja pogosto zamolčanih družinskih zdrah in peripetij. Tistih, ki se jih običajno skrbno pomete pod preprogo in še pošteno potlači, vse zato, da ne bi kaj nemarno štrlelo izpod nje.
Drugi roman Irene Velikonja za odrasle, Črna ovca, črni vran, pripoveduje o zakrknjenem dolgočasnežu in v vse mogoče vdanemu knjižničarju Blažu, ki nekako brodi po svojem ustaljenem in predvidljivem življenju, dokler ga ne doleti razmerje z veliko mlajšo Sabino in ga iztrga monotonosti, za katero si je očitno ves čas prizadeval. Dogajalni tok se pred bralcem plete skozi oči tretjeosebnega personalnega pripovedovalca, ki, prost vsakršnih avktorjalnih ambicij, ves čas z zvestobo sence preži tesno ob junakovi strani. Blaž je človek, ki rad ostane "pod radarjem", rad pluje s tokom in nima nobenega namena, da bi "si ustvarjal svet po lastni podobi". Rdečo nit njegovega življenja oblikujeta dominantna, emocionalno hudo podhlajena maman malomeščanskega porekla, ki od nekdaj favorizira prvorojenca Mirana, in povsem pragmatična žena Veronika. V senci teh mogočnih figur se Blaž sicer čuti nekoliko potlačenega, a težko bi rekli, da bi si želel kako drugače. Udobno se počuti zapreden v svojo otopelost, ki, resnici na ljubo, najbrž ni samozagrešena. Prej je nemara posledica hladnih in izumetničenih odnosov z bližnjimi, katerih glavno vodilo je družbeno sprejemljiva distanca. Blaž je figura na šahovnici, o tem ni dvoma, nesrečni izrezljani možiček na šahovnici mame, žene in ne nazadnje ljubice. In če smo napisali, da ga je razmerje "doletelo", je to točno to, kar želimo povedati: junaka celo nekaj tako mikavnega in
mamljivega, kot je mlajša ljubica, lahko le doleti, z njo se ne more zaplesti ali je celo zapeljati, to bi namre~ zahtevalo vsaj malo inercije, vsaj zametek aktivnosti.
Lahko bi sicer rekli, da se je junak v razmerje spustil zaradi ~rvi~enja strahu pred starostjo, pred tem, da je življenje zbežalo mimo, ne da bi vedel, kdaj in kako. Lahko bi rekli, da ga je v to pahnila novica o tem, kdo je v resnici njegov o~e, ali da je šlo za poskus kompenziranja ob~utkov skrajne nezadostnosti in manjvrednosti ob ženini vase zaverovani gotovosti. Še najverjetneje pa je, da ni bilo ni~ od naštetega, da ga je k Sabini preprosto odplaknilo. Blaž je kot neke vrste sediment, ki se pusti naplav-ljati po razli~nih koncih in krajih svojega življenja in katerega vrojena pasivnost krepko sega tudi v junakov notranji svet, ki je vse prej kot bujen. Že skoraj zoprno konsistentno je predstavljan kot nekdo, ki se tako reko~ na~elno izogiba razmišljanju, pa ne, ker tega ne bi bil sposoben, temve~ ker se mu preprosto ne ljubi. Njegov odnos do drugih je podoben odnosu do robotskih sesalnikov, pametnih kosilnic ali ~esa podobno avtomatiziranega in umetno skonstruiranega, a samozadostnega. Ve~inoma drugih sploh ne razume, kljub nesporno ustoli~eni vladavini monogamne romanti~ne ljubezni na primer sploh ni sposoben ozavestiti, zakaj bi prevara lahko kakor koli prizadela soprogo, kaj šele odrasla otroka. Kot da bi pri Veroniki kaj pustil, pozabil ali izgubil, se vsak teden vra~a k njej, ne da bi mu padlo na pamet, da je pri njej morda pustil dvajset let svojega življenja, ki se ga ne da kar izbrisati, pozabiti in se prepustiti novemu toku. Pravzaprav je Blaž absurdni junak, tujec v najbolj skrajnem pomenu besede, popolnoma indiferenten do sveta, katerega smisel je že zdavnaj odpadel kot list z jesenskega drevesa.
Pasivni lik, ki vedno pleše pod taktirko drugih in si povrh vsega še misli prav malo, pa inherentno imlicira dolo~ena tveganja - ni pretirano simpati~en niti pretirano zanimiv. Domala vsi karakterji v romanu so nekoliko stilizirani, iz pretirano poudarjenih temeljnih osebnostnih lastnosti namre~ vzniknejo precej slamnati ljudje, ki v svetu med platnicami ne morejo povsem zadihati. Še najve~ življenja jim vdihnejo razne kaprice in majhne ideosinkrezije, krtovsko ignoranco protagonista pa avtorica mestoma spretno izkoristi za duhovite in pikro-ironi~ne izpeljave. Glede na naravo glavnega junaka bi se z narativnega stališ~a zgodbi nemara bolj podal avktorialni pripovedovalec, ki bi imel vpogled v psihologijo preostalih junakov; s tem bi problemi v ozadju družinskih peripetij, ki jih avtorica zgolj oplazi, morda dobili neki globlji odsev. Tako pa celotna pripoved, podobno kot odnosi med samimi junaki, ostaja na površju distancirane odsotnosti. Zoprno v o~i bode tudi vedno nova in nova karakterizacija
likov z domala istimi besedami. Ob koncu že nekoliko nestrpni beremo, kako se Blažu ne da razmi{ljati, ~eprav je že ve~ kot o~itno, da o vsaki stvari razmisli le do prvega ovinka. Tudi pogovori, v katere se junak zaplete oziroma v katere ga zapletejo, so pravzaprav monologi: govorijo drugi, on pa se zatika ob bolj ali manj iste misli.
Omenjene vsebinske zagate so do neke mere uravnotežene z zanimivo temporalno razdrobljenostjo zgodbe, ki v posameznih poglavjih alternira med sedanjostjo in nedavno preteklostjo, ko so se za~eli kuhati vsi ti "prelomni" dogodki. Preteklost torej v fragmentih dohiteva sedanjost, dokler se proti koncu romana ne snideta. Pri tem sicer velja opozoriti na nerazložljivo ~asovno zanko, ko iz ust pripovedovalca že decembra lani izvemo, da Blaž z oblastno in brezkompromisno maman ni spregovoril, odkar mu je ta s trdo malome{~ansko logiko razložila njej o~itno dobro znano družinsko dogmo, po kateri je nesre~ni junak samo figura na njeni {ahovnici, ki se mora, za božjo voljo, temu primerno tudi obna{ati. Glede na to, da je pogovor o {ahovnici tekel {ele aprila letos, si tak{nega ~asov-nega preskoka ne znamo pojasniti, a vendar zadeva (glede na to, da gre za le dve povedi) v o~i ne zbode toliko, da bi bila ogrožena sama logika pripovedi. Slogovna plat romana ne prina{a bistvenih posebnosti, jezik je teko~ ter odrezavo duhovit, na{emu junaku pa se ~udovito prilegajo razne pti~je komparacije, ki jih vpeljuje avtorica.
Če ostanemo pri pti~jih primerjavah Irene Velikonja, je Črna ovca, črni vran kratko malo pripoved o povsem navadnem ~rnem vranu, ki ga na neki to~ki ozmerjajo s ~rno ovco, ~eprav je bralcu povsem jasno, da je za kaj takega vse preve~ pasiven. Če raz{irimo analogijo {e na sam roman, je med ostalo doma~o literarno produkcijo tudi ta prej podoben povsem spodobnemu ~rnemu vranu. Za preseganje tega bi namre~ veljajo delo nekoliko iz~istiti in skraj{ati, da bi pri{le do izraza vse prednosti sicer konsistentno zastavljene zgodbe.