V Ljubljani, dne 15. novembra 1937
Cena posamezni številki Din 3'—
Leto XIX.
*NAŠ GLAS" Izide vsakega prvega, In »etnajstega v mesecu, naročnina za celo leto Din 40’—, za poi leta Din 20'—, za četrt leta Din 10'—. — Za inozem-f*4vo je dodati poštnino, nos Oglasi po ceniku. =
Uredništvo: Ljubljana, Frančiškanska ulica 6/1. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. — Upravništvo: Ljubljana, Frančiškanska ulica št. 6. Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 11.467.
List za državi&e nameščence in upokojence
Upokojenci čakajo
Že iz uradniških glasil in drugih listov, zlasti dnevnikov, je bilo po objavi zadnje odločbe o delnem zvišanju prejemkov aktivnim drž. uslužbencem videti, kako globoko razočaranje se je polastilo vseh drž. upokojencev, ki so ostali ob tem zvišanju ob strani. Že iz teh redkobesednih in zastrtih poročil je bilo videti, kako porazno je delovalo na upokojence dejstvo, da so bili pri vrnitvi doklad prezrti. Ta grenki občutek je bil tem neprijetnejši, ker so že tako dolgo in tako trdno pričakovali izboljšanje svojega stanja in zaupali ponovnim obljubam, ki so jih prejela številna odposlanstva njihovih stanovskih društev od najbolj poklicanih činiteljev. Upokojenci skratka niso mogli razumeti, kakor še danes ne razumejo, kje naj bi bil vzrok, da tudi oni niso b b deležni tega že tako malenkostnega izboljšanja. Zlasti jim je neumljivo, kako je prišlo do tega, da so jim bili v oktobru 1935 hkrati z aktivnimi to variši prejemki tako občutno znižani, zdaj pa niso doživeli vsaj enakega izboljšanja, čeprav so ga potrebni najmanj toliko, kakor aktivni tovariši. Tudi uradna razlaga, ki je bila objavljena ob zvišanju, jim ni mogla dati zaželenega pojasnila.
Ob objavljenju odločbe o zvišanju doklad so prinesli listi tudi posebno izjavo vlade o nagibih, ki so jo vodili pri izdanju te odločbe. Po tein pojasnilu je zašlo v jeseni leta 1935 naše državno gospodarstvo v hudo krizo, katero je bilo mogoče ozdraviti zgolj z znižanjem prejemkov državnih aktivnih in upokojenih uslužbencev gladni komunike sam prizna, da jc bila to huda žrtev, toda neobhodno potrebna za ozdravljenje državnih fi-nane. AH ,se ne bi bila mogla najti kaka druga rešitev iz tedanje krize, poročilo ne navaja, pag pa doda, da tudi zdaj stanje državne blagajne še ni tako, da bi bil mogoč popoln in vsestranski regres, to je povrnitev vsega tega, kar se jc pred dvema letoma drz. usluzbenstvu odvzelo. Državne blagajne so sicer prejele dosti denarja, mnogo več kot je bilo v proračunu predvideno, toda ves ta denar je že določen za druge potrebe, ki morajo imed po izjavi komunikeja vselej prednost pred vsemi drugimi. Zato je za zdaj mogla vlada deloma vrniti odtegljaje samo aktivnim uslužbencem. Doklad za žene prav zaradi teh blagajniških razlogov to pot še ni bilo mogoče priznati. Iz istega razloga pa tudi na zvišanje oz. vrnitev nekdanjih doklad upokojencem ni bilo mogoče misliti. — Ob koncu navaja komunike, da bodo zdaj z višjimi prejemki aktivni uslužbenci laže in hitreje mogli vračati posojila, ki so jih morali najeti v dobi, ko zaradi tako zelo reduciranih prejemkov niso mogli preživljati se z njimi.
Iz navedenega vladnega pojasnila sledi torej predvsem to, da se vlada zaveda, da je bilo do 1. novembra gmotno stanje aktivnih uslužbencev izredno hudo in kar neznosno in da je bila vsaj ta skromna odpomoč absolutno potrebna. Toda prav tako jasno je videti tudi iz istega poročila, da za zdaj na kakšno obširnejše in večje izboljšanje ni mogoče računati, čeprav so se drž. dohodki nepričakovano dvignili. Moremo torej pričakovati, da bo moglo priti do ponovnega zvišanja šele tedaj, ko bodo pokrite vse tiste potrebe, ki jim je treba vselej dajati prednost in za katere se je ta nepričakovani presežek državnih dohodkov že namenil in uporabil.
Z zadnjo redukcijo leta 1935. je državna blagajna prihranila na leto
380 milijonov dinarjev. Prav toliko so državni uslužbenci in upokojenci izgubili. Sedanje delno zvišanje oz. delna vrnitev doklad znaša 240 milijonov dinarjev na leto. Da bi se mogli vrniti tudi upokojencem njihovi prejemki iz leta 1935. in aktivnim v celoti njihove doklade, bi bilo treba še 140 milijonov dinarjev. Teh pa po komunikeju ni na razpolago. Pri našem drž. proračunu in spričo naglega naraščanja drž. dohodkov, ki je posledica izboljšanja gospodarske konjunkture, povečanega izvoza, padanja nezaposlenosti, zvišanja cen poljedelskim pridelkom itd., bi mislili, da ta vsota ne bo nedosegljiva.
Gotovo je, da bo vsak državljan priznal, da so povsod neke državne potrebe, ki jih je treba nepogojno vselej prvenstveno pokriti. Vsakdo bo tudi priznal, da so potrebne za to žrtve, toda prav tako se bo tudi vprašal, ali naj ta bremena nosijo vselej samo eni in isti. Ali naj ravno mi aktivni in upokojeni drž. nameščenci vselej prenašamo vsa, tudi najhujša bremena v prid državne celote? Ali naj ravno mi ostanemo edini vir, iz katerega se črpa, kadar se posuše vsi drugi vrelci? Ali ni mogoče na noben drug način nikjer drugod dobiti sredstev, ki so potrebna, da se doseže v državnem proračunu ravnotežje? Prepričani ismo, da so še druga sredstva, drugi izvori, druge možnosti. Tam, kjer gre prav za življenje, kjer so eksistenčni pogoji skrčeni že na skrajni minimum, tam ni moči še kaj vzeti,
Izvajanja tega članka, ki ga prenašamo iz ljubljanskega »Učiteljskega tovariša«, veljajo prav za vse državne uslužbence, ki žive na deželi. Zato bodo tudi zanimiva za vse, brez razlike stroke.
»Praksa je pokazala, da je grupacija uradniških plač po draginjskih razredih krivična. Kakor je znano, spadajo ban. mesta v I. drag. razred, sreska mesta v II. in vsi ostali kraji v III. drag. razred. V višjem draginj-skem razredu je doklada za 100 din večja, t. j- v Ih za 100 din, v I. za 200 din od III. drag. razreda. Zakonodavce je računal, da je življenje v mestu relativno dražje in je zato zvišal plačo. Pri podrobni analizi vseh činiteljev pa dobimo docela drugo sliko.
Prvič. Že ponovno je bilo pisano, da so deželni pridelki na mestnem trgu enako dragi, večkrat še cenejši kot na deželi. Znan mi je primer, da je hotel imeti kmet v okolici Maribora (15 km) za krompir, ki ga je ponujal nekemu učitelju, 50 % več kakor j c bila dnev na cena na trgu. Omenjeni učitelj je kupil krompir od trgovca, t. j. skozi druge roke, in ga je dobil ceneje, kakor če bi ga kupil neposredno od producenta - kmeta. Ako omilimo ta primer, pa še vedno drži trditev, da hoče kmet za svoje pridelke na vasi isto ceno, kakor je v mestu na trgu. Naj navedem še dva primera. Kupoval sem hruške od nekega kočarja. Računal mi jih je po najvišji ceni na mariborskem trgu ter se izgovarjal nanj. Ko jih nisem hotel vzeti po ponujeni ceni, mi je rekel, da jih bo pač nesel v Maribor (45 km!). Od nekega drugega kmeta sem kupoval jabolka. Jaz sem jih moral plačati 25 p dražje kakor je bila dnevna cena. Trdil je, da mora z vožnjo tudi nekaj zaslužiti in da jaz nisem »handlar«. (Sadnim trgovcem mora namreč pripeljati jabolka v kraj,
ne da bi s tem spravili v nevarnost obstanek tisočev družin, hkrati pa ogrožali poštenost, rednost in točnost državne uprave same. Če državni proračun ni izravnan in so izdatki večji od dohodkov, ga je mogoče spraviti v ravnotežje tudi s povišanjem dohodkov, ne le z znižavanjem izdatkov. Da bi se sredstva, potrebna za varovanje življenjskega obstanka drž. nameščencev in upokojencev, mogla najti iz novih virov, ne da bi bili vnovič obremenjeni in udarjeni delovni sloji, o tem ni treba razpravljati.
Spričo dejanskega stanja nam ostane iz vladnega komunikeja kot edina svetla točka poudarek, ki je na besedicah: za zdaj. Upamo in trdno pričakujemo, da bo kar najprej prišel čas, da bo mogoče dopolniti to prvo odločbo in vrniti drž. uslužbenstvu v celoti vse odvzete prejemke. Ne le to: da bo mogoče aktivnim in upokojenim za toliko zvišati prejemke, da jim bo obstanek tudi pri naraščajoči draginji vsaj kolikor toliko zavarovan, da se bodo mogli v miru posvetiti opravljanju svojih dolžnosti. Upokojencem, ki so pustili vse svoje sile v državni službi in pretrpeli že kot aktivni uslužbenci dovolj revščine in gorja, je pa treba vsaj ob koncu življenja omogočiti stanu primerno preživljanje. Zlasti ti naši upokojeni tovariši težko čakajo na drugo etapo zvišanja, ker pričakujejo od nje vsaj vrnitev tistega, kar so pred dvema letoma izgubili. Še bolj potrebna bi pa bila temeljita revizija vseh pokojnin in primerno zvišanje teh do višine, ki bo zadoščala za dostojno življenje.
katerega določi, ne da bi za vožnjo kaj dobil!) Po njegovem mnenju mora prekupčevalec zaslužiti, če pa kdo kupi zase, pa lahko dražje plača. Če vprašamo kmeta, zakaj moramo mi plačati dražje, oziroma zakaj se moramo ozirati na ceno na trgu, ko mora vendar v mestu plačati mitnino in izgubi z vožnjo mnogo časa, dobimo sterotipen odgovor, »da imajo gospod lepo plačo, da imajo gvišno 1000 din«. Vse take in slične manipulacije odpadejo v mestu. Tam je dnevna cena in po tej kupčujejo meščani, is pripombo, da dnevno ceno ne dela nekaj kmetov, temveč konkurenčni trg. Na deželi treba deželne pridelke, ki so zaradi elementarnih nezgod uničeni, plačati 100 % dražje. Pri nas je letos krompir zaradi velikega vpliva vlage (ilovica!) za 200 do 300 % dražji od lani (45 p = din 1,50 do 1,75). Na trgu je od din 0,75 do 1,50.
Drugič. Mleko. Pravijo, da je mleko na deželi cenejše. Poglejmo! Na deželi stane din 1,50, za isto ceno ga dobite v mestu, in vam ga še prinesejo na dom. iMleko je v mestu tudi pod kontrolo, na deželi ga morate kontrolirati sami — če morete in znate. V nekem kraju sem plačeval zanj 2 din, kljub temu, da je bil kraj oddaljen 30 km od železnice. — In tako lahko greva, prijatelj, od pridelka do pridelka in malokateri je cenejši od istega na mestnem trgu, mnogo jih je celo dražjih.
Tretjič. Človek bi mislil, da bodo na deželi vsaj deželni pridelki cenejši kakor v mestu. Prepričali ste se, da ni tako. O industrijskih izdelkih pa naj navedem le nekaj primerov, da boste videli, v kako zavidljivem stališču smo na deželi. Naštel bom nekaj predmetov:
Vse vrste moke povprečno 50 p več, t. j. 15 %. Sladkor 1 din več, t. j. 5—7 %. Kava 4—6 din več, t. j. 10% in tako dalje.
Kupoval sem žično mrežo, za katero sem plačal 6 din več, t. j. 35 %, za neki drug predmet pa celo 33 din več, t. j. 63č%.
Četrtič. O manufakturi mi menda ni treba pisati. Kakšno blago in po kaki ceni ga dobimo, vedo vsi, ki so bili kdaj na deželi!
Petič. Ostane samo še stanovanje. To je v mestu dražje. Toda zakaj? Zato, ker so mestna stanovanja —- če so draga — higienična in relativno zdrava in dobra. Kakšna so na deželi!? Tam »stanovanja« sploh ne dobite, temveč kvečjemu sobo, kuhinjo pa si morate deliti z gospodarjem. Jasno, da ne more gospodar za tako »stanovanje« zahtevati 300 din. In vendar stanejo na deželi 150 din. Vem za primer, kjer plačuje nekdo za 1 sobo, katero je gospodar oddelil s špansko steno, da je dobil še kuhinjo, reči in-piši 300 dinarjev! Drug primer! Tovariš na vasi plača za 1 sobo, ki meri 6,5 m2 — 120 din!, v sreskem mestu pa za dvosobno stanovanje s kuhinjo in pritiklinami 200 din! Stanovanja na deželi so grobokopi učit. zdravja; vlažne, neprezračene, z malimi zamreženimi okni opremljene luknje, kjer domujejo vlaga, tema in bolezen. Le čitajte kako umirajo učitelji, čeprav imajo »pol leta počitnic«!?
Kako pa je s hrano? Na deželi jo plačuje učitelj od 12 do 15 din. Tovariš v 30 km oddaljeni vasi plača 15 din in jč: mleko, svinjsko meso, zelje, solato in mleko! Takih primerov lahko navedem še več! V mestu stane hrana v menzah 8—12 din in abonent ima še izbiro. Tako plača učitelj od 800 din plače 400—450 din za hrano, t. j. 50 % plače, v mestu pa od 900 oz. 1000 din 300—400 din, t. j. 30 %.
Povprečno lahko trdim, da je življenje na deželi prav tako drago kakor v mestu včasih še dražje. Zato bi bilo potrebno, da bi se uradnikom na deželi dali isti prejemki, kakor tovarišem v mestu, prav posebno še v Sloveniji, ki je najdražja banovina v državi. Posebno pa bi se morala posvečati pažnja letoviškim krajem, kjer je včasih življenje dražje kakor v mestih in vendar spadajo v III. draginj-ski razred. Uradniki v takih krajih morajo plačevati vse po cenah, ki jih plačujejo bogati letoviščarji. Problem par excellence!	ja w
Kaj pišejo o povišanju
O zadnjem povišanju oz. o vrnitvi doklad aktivnim uslužbencem so uradniški listi v naši državi mnogo pisali. Gotovo bo zanimalo naše bralce, kaj mislijo o tem zvišanju državni uslužbenci po drugih krajih države. Zato v naslednjem objavimo nekaj izvlečkov iz teh člankov, ki so izšli v raznih naših strokovnih listih.
Glasilo upokojencev v Somboru, »Naša Reč« je objavilo uvodnik pod naslovom »Raočarani smo«, kjer piše med drugim: »Ali je res velika nujnost zahtevala, da so bili leta 1935. znižani aktivni in pokojninski prejemki za 380 milijonov, in je res danes tako nujno, da so od teh 380 milijonov mogli vrniti samo 240 milijonov in to samo aktivnim uradnikom! Komunike ni niti poskusil, da nas prepriča o ti nujnosti.
O neutemeljenosti te nujnosti so nas prepričale razne objave o presežkih proračunskih dohodkov za prvih 8 mesecev tega leta. Ta presežek je dosegel do konca avgusta 548,8 milijona dinarjev. V isti dobi so se dohodki drž. železnic zvišali za 48,5 milijona dinarjev. In ko je samo za prvih osem
Draginjski razredi
mesecev presežek prekoračil 594 milijonov dinarjev in ko se po tem more utemeljeno pričakovati, da bo ta presežek do konca leta dosegel milijardo, ali moremo biti še prepričani o nujni potrebnosti? Ali se v tako sijajnem finančnem položaju ni mogel dati povišek tudi upokojen,cem, kot se je dal aktivnim?
Prepričani smo, da bi se s temi presežki in prihranki, torej brez kakih novih davčnih izvorov ali novih bremen, prav lahko pokrila malenkost 100 do 120 milijonov dinarjev, ki bi bila potrebna za vrnitev naših starih pokojninskih prejemkov. Da, malenkost, ker je v državnem proračunu od 10 do 12 milijard znesek 100 do 120 milijonov malenkost.«
Zagrebški »Naš Glas« je poročal med drugim: »Če že pri tem zvišanju niso upoštevali — po našem naziranju popolnoma neupravičeno — najvišjih kategorij drž. uslužbencev, ne razumemo, kako so mogli preiti naše tovariše upokojence, med katerimi jih je mnogo z neznatnimi, naravnost revnimi prejemki, ki so pogostoma nižji od najnižjih aktivitetnih prejemkov. Ti ljudje, najrevnejši med revnimi, dan za dnem kličejo na pomoč, ker jih preganja huda stiska, ki jo izzivajo bolezni, oslabelost in revščina vsake vrste. Mogli bi iz lastnega poznanja navesti neštevilne primere hudega položaja upokojencev, njihovih vdov in sirot, ki ga je povzročilo ravno pomanjkanje najpotrebnejših sredstev za življenje in kjer bi bila hitra pomoč naravnost nujno človečansko delo. Apeliramo zato na odločujoče, naj najdejo še nekje potrebne kredite za zvišanje prejemkov drž. upokojencem. —■ Mi smo na tem mestu nekoč že navedli, da bi mogli predložiti konkretno način in izvore za dohodke, s katerimi bi se primerno ali vsaj najnujneje uredile uradniške plače brez sleherne nove obremenitve drž. blagajne. Danes ne moremo o tem govoriti in nam ne ostane nič drugega, kakor da to reč prihranimo za srečnejšo bodočnost.«
Beograjski »Glasnik železničara i brodara« piše: Glavni, povod za delno povrnitev doklad je bilo naše naglaše--vanje, da smo zaradi porasta cen življenjskim potrebščinam zašli, v tak položaj, ki bo imel porazne posledice za
Nekemu upokojenemu častniku je bila postavljena na pokojnino zaznamba v korist njegove žene, in sicer kot preživninska vzdrževalnina. Proti temu sklepu okrajnega sodišča, ki je dovolilo zahtevajoči stranki (upokojen-čevi ženi) proti zavezancu izvršbo z omejitvijo po 2. odst. § 264. u. z., ki dovoljuje, da se sme za vzdrževanje družine prepovedati tudi več kot tretjina prejemkov vštevsi osebne doklado, se je upokojenec pritoži! na okrožno sodišče.
To je sklep okrajnega sodišča razveljavilo in dovolilo izvršbo le glede ene tretjine upokojenčeve pokojnine j
socialno in moralno stanje osebja. Ugotovljeno in dokazano je, da je poskočil indeks cen od leta 1935. do danes za 23 %, in ker sedanje povišanje prejemkov ni tako izdatno, sledi, da nam je tudi. za naprej določena pot životarjenja. —■ Zaradi nizkih plač se je večina izmed nas morala v zadnjih šestih letih zadolževati in. pri velikem številu železničarjev je bila že zdavnaj dosežena stopnja prezadolženosti. Ker pa sedanje povečanje prejemkov ni zadostno niti za pokritje večjih izdatkov v našem gospodinjstvu zaradi porasta draginje, sledi,, da nam ne bo tudi v bodoče omogočeno poravnati naše stare obveze, ampak bomo primorani še nadalje najemati posojila (če jih bomo sploh še dobili). Ni odveč, če tudi tukaj ponovno naglasimo, da smo imeli eksistenčnemu minimu primerne prejemke le od julija do oktobra 1931. Od tedaj dalje so se nam plače stopnjema zniževale in skupno z redukcijo plač leta 1935. so se nam prejemki znižali za 20 do 38 %.«
Zagrebško glasilo ondotne poštarske zadruge »Poštarski zadrugar«, je Ol,javilo članek, iz katerega posnemamo po »Jugoislovenski P. T. T.« nekaj odstavkov: »Kaj naj rečemo o državnih upokojencih? Le-ti niso dobili niti te drobtine, nanje so pozabili. Vendar, kc so se leta 1935. zniževali prejemki drž. uslužbencem, takrat so —• in še kako —• mislili nanje. Ni razumljivo, kaj je odločujoče vodilo pri ti odločitvi, ki je nasprotna vsem izjavam, ki so jih ti večkrat podali odposlancem upoko j eniških društev. Ali upokojenci ne tvorijo tudi kadra drž. uslužbencev? — Če še upoštevamo dejstvo, da je veliko število upokojencev, ki nimajo polnih službenih let, ki prejemajo po 50, 60 do 70 % aktivitetnih prejemkov, se more šele videti, kako revno in žalostno je njihovo stanje, če se niti ne spomnimo ubogih staro-upokojencev. Kot najpotrebnejši so ostali torej vsi upokojenci, popolnoma ob strani. Če so leta 1935. smatrali drž. upokojence za enake in enakovredne aktivnim uslužbencem glede prejemkov, bi se bili morali smatrati za enake tudi zdaj ob tem malem povišanju. To je vsaj logično, mimo tega tudi moralno, pa tudi socialno.«
brez osebne doklade. V razlogih je okrožno sodišče navajalo: »Zavezanec je upokojen častnik. Po čl. 298. zak. o ustrojstvu vojske in mornarice od 30. septembra 1931 se sme postaviti aktivnim in upokojenim vojaškim uslužbencem za privatno terjatev prepoved samo na tretjino njih denarnih prejemkov — razen osebne in rodbinske dra-ginj.ske doklade. Čl. 298. cit. zakona ne dela nobene razlike med preživninskimi in drugimi privatnimi terjatvami. Za to, da bi se uporabljal 2. odst. § 264. uradniškega zakona tudi za vojaške osebe, ker čl. 298. voj. zak. nima slične določbe, v zakonu ni opore. V
vsakem od navedenih dveh zakonov je rešeno vprašanje rubljivosti prejemkov zase. Iz različnosti zadevnih določb-je pravilen samo ta zaključek, da po vojaškem zakonu preživninske terjatve niso privilegirane nasproti drugim zasebnim terjatvam. Zato je bilo rekurzu ugoditi in izreči omejitev po čl. 298. zak. o ustrojstvu vojske in mornarice.«
Iz povedanega sledi, da smatra v tem primeru sodišče, da družine aktivnih in upokojenih častnikov ne morejo zahtevati za svojo preživnino, ndj se jim odmeri več kot tretjina zavezan-čevlh (t. j. moževih oz. očetovih) ce-
Po beograjski »Zadružni zastavi« objavljamo v prevodu članek, ki vsebuje nekaj prav zanimivih misli in podatkov, ki se pa nanašajo predvsem na srbijanske razmere in na tiste »pre-čanske« kraje, kjer do zadnjega ni bilo uradniških kreditnih zadrug. V Sloveniji je pa že pred vojno posloval »Hranilni in posojilni konzorcij« v Ljubljani, ki deluje že 64 let.
»Kreditne zadruge drž. uslužbencev so posledica velike stiske in revščine, v kateri so bili drž. uslužbenci pred dobrimi desetimi leti. Tisti, ki so prišli na misel, da je vzporedno z na-bavljalno-konsumnimi zadrugami treba ustanavljati tudi kreditne zadruge, so imeli popolnoma prav. Razvoj teh zadrug in uspehi, ki so jih s svojim delom dosegle, kakor tudi podpora, katero so nudile te zadruge članom, so pokazali najbolje, kako potrebne so državnim uslužbencem. Toda dajmo, naj govore številke.
Z ustanavljanjem kreditnih zadrug drž. uslužbencev se je na debelo začelo leta 1929. V sedmih letih se je število teh zadrug dvignilo na 139. Ker večina teh zadrug zajema po en ali več okrajev, danes skoro že ni okraja v državi, ki ne bi spadal pod kako kreditno zadrugo.
Gibanje števila zadružnikov kaže tudi zanimivo sliko. Tako je n. pr. bilo konec leta 1931., torej po treh letih obstoja kreditnih zadrug, v njih že 21.825 zadružnikov. Do- konca leta 1936. se je število zadružnikov dvignilo na 61.253. Če iz leta v leto gledamo razmerje števila zadrug nasproti številu dolžnikov v naših kreditnih zadrugah, bomo opazili, da je bilo vsako leto približno samo dve tretjini zadružnikov hkrati tudi dolžnih zadrugam. To kaže, da en — in to večji — del zadružnikov prihaja v zadruge zato, ker mu je potreben kredit, medtem ko se drugi del že vnaprej zavaruje za vsak primer in se uvršča med za-drugarje, da bi si v nujni sili mogel v zadrugi poiskati pomoči.
Koliko so naše kreditne zadruge pomagale članom v hudih časih potrebe po kreditu, nam kaže to dejstvo: v zadnjih petih letih, torej od leta 1932. do konca 1936. so kreditne zadruge drž. uslužbencev dovolile nič manj kot
lotnih aktivitetnih prejemkov oz. pokojnine, vštevši osebno in rodbinsko doklado. Z drugo besedo: družine vojaških uslužbencev so torej po tem naziranju nasproti družinam vseh drugih drž. nameščencev znatno na slabšem, ker se po 2. odst. § 264. uradniškega zakona sme za preživljanje družine prepovedati tudi več kot tretjina prejemkov (brez doklade), event. se celo morejo zarubiti celotni prejemki, če pristojno sodišče tako razsodi. Tretjina aktivitetnih, še bolj pa pokojninskih prejemkov brez doklad, je pa tako nizka, da je z njo prav težko zavarovati obstanek družine, katero j» zavezanec dolžan preživljati.
340 milijonov din posojil. Vedeti je treba, da so bila dovoljena ta posojila v najslabših časih, ko so vsi denarni zavodi zaprli blagajne in ko je bila drž. uslužbencem kreditna pomoč najpotrebnejša. Lahko si predstavljamo, kako bi bilo v takih razmerah cvetelo oderuštvo in s kolikšnimi gmotnimi in moralnimi žrtvami bi bili drž. uslužbenci mogli dobiti potrebna posojila, če bi po nesreči naših zadrug ne bilo.
Ne smemo izpustiti priložnosti, da ne bi poudarili, da sta delovanje in razvoj naših kreditnih zadrug postavljena na zdravo podlago. To najbolje dokazujejo sredstva, katerih se poslužujejo te zadruge. Naše kreditne zadruge so si namreč privzele zdravo zadružno načelo ustvarjanja lastnih sredstev, ker se hočejo postaviti na lastne noge, da še bolj pocenijo kredite, ki so potrebni drž. uslužbencem. Številke, ki se nanašajo na to, nam to prepričevalno potrjujejo. Tako so imele te zadruge do konca leta 1936. že nad 54 milijonov din lastnih sredstev, t j. deležev, rezervnih skladov in vlog stalnega varčevanja. Če upoštevamo, da je bilo konec leta 1936. zadrugar-jem posojenih 108.5 milijona din, odpade od tega na lastna sredstva nad 50 %. Treba je zapisati tudi to, da je bilo v naših kreditnih zadrugah vloženih nad 20 milijonov din običajnih hranilnih vlog in da so krediti Zveze nabavljalnih zadrug znašali samo 28 milijonov din. Sklep iz vsega tega je: naše kreditne zadruge so potrebne in koristne, razvijajo se pa pravilno in na zdravi podlagi.«
Ob preranem grobu
f Luka Potočnik,
višji pristav finančnega ministrstva.
Po časopisnih vesteh je preminul dne 25. oktobra t. L, zadet od kapi, v Varaždinu, kjer se je mudil na službenem potovanju, Luka Potočnik, višji pristav finančnega ministrstva, star šele 53 let.
Doma s Koroškega, je po zgubljenem plebiscitu na Koroškem stopil v finančno službo leta 1921. pri bivšem davčnem okrajnem oblastvu v Slovenj
Izvršba na prejemke častnikov
Maše kreditne zadruge
V. G. Calderon:
Ogrlica
V sloviti pariški zastavljalnici sta si dve gospe divje dražili majhno peruansko človeško glavo, kakršne Indijanci iz plemena Jivaros tako spretno izdelujejo za okras pasu svojih vojščakov, potem ko po-stržejo iz nje sovražnikovo lobanjo. Res je, ta tukaj je bila videti vredna slehernega poželenja, zakaj divjaški strokovnjak za prekuhane glave je ob majhnem ognju spretno izsušil glavo nekega plavolasega evropskega raziskovalca ... Toda nespodobni lončeni kipci iz Peruja in ogrlica iz opičjih zob so šli za smešne cene. Naš prijatelj F., veliki zbiralec, ki ga je to splošno nezanimanje malce užalilo, nam je pozneje pred celim stolpcem podstavkov za pivske čaše, pripovedoval tole zgodbico iz pragozda:
»To je zgodba o ogrlici. Najlepše so iz tigrovih zob, komaj malce okajenih, obešene na imenitnih prsih kake Indijanke iz rodu Conivov. Toda moral si iti s preprosto sulico in z iokom na lov na tigra, ki je ob Amaconki dosti redek. Ker sem si zaželel ta nakit, bi bil skoro ubit. Ampak počakajte, da vam malo opišem pokrajino.
Bil sem takrat čisto mlad poročnik na krovu »Pachitee« na Amaconki, pred dobo velikega deževja. Tam prebivajo Conivos, najbolj divji Indijanci, kar jih je v Peruju, ki love vse užitne živali, predvsem pa ljudi in jih požro s svojimi ostro izbrušenimi zobmi. To je pa tudi edini očitek, ki bi ga moge! izreči njihovim čednim družicam, ti divjaški otroški zobje. Toda če bi se vmešala moda v to reč, kdo ve, morebiti bi se nam to niti ne zdelo tako grdo. Da bi se malce zabavali, smo se izkrcali s topni-čarke, pripravljeni na vse, samo na to ne, da pademo sredi v versko obredno svečanost. Strahovite starke, nagubane kakor cedrovo lubje, so pomagale čednim dekletom —• res, lahko to potrdim, čednim, da bi kar očarale človeka —• da so dobro premešale prah pokojnikov s pivom, močno prekvašenim z manioko. Vojščaki, ki to pijejo, si pridobe sloviti pogum in vse čednosti prednikov.
Ob nenadnem prihodu belcev so pričele starke kričati vse hkrati z ostro cvilečim, visokim glasom, ki. je bi! naravnost mogočen in je bil v čast njihovim glasilkam. Nato nenaden molk. Iz globin gozda se je zaslišala cela tonska lestvica: do, re, mi. fa, sol, la, si, do. Ptič — glasbenik brez dvoma tuyo, ki prepeva ponoči svoje simfonije, kadar opice in zveri prenehajo s svojo premoderno glasbo. Toda že je pn-
frčalo z neba ali z dreves kakor zavesa nešteto puščic, kot da so tropa žvižgajočih papagajev. Odkrili so nas, treba je bilo bežati.
Bil sem še zelo mlad in brez tovarišice v pragozdu, tako mi je prišlo na misel, da sem na begu odvlekel s seboj najlepšo izmed žensk Conivos, hkrati z njeno bučo pepelnatega piva in ogrlico iz tigrovih zob. Priznati moram, da se je sama malo nastavila, zakaj vselej se najdejo take nenadne simpatije. V dokaz naj povem, da me je v trenotku, ko smo zavih na bližnjico, da se vrnemo k topničarki, spretno odvrnila od velikega kupa listja. Divjaki v njih skrivajo priostrene kole iz chonte, najmočnejšega lesa na vsem svetu. Človek pade na kup listja, ki je mehkejše in ki se, tako voljno poda kakor pernica, in priostreni kolci ga prebodejo kakor bajoneti. To se je zgodiio dvema našima vojakoma, ki nista bila tako srečna kot jaz. Kričaje od bolečine, s prebodenimi nogami sta obtičala v pasti in sta nas za božjo voljo prosila, naj ju ne pustimo sama. Že sem stekel nazaj po poti, ko se je od parobka jase zagnalo krdelo divjakov, ki so se divje kričaje skokoma bližali. Navzlic revolverjem nas je bilo premalo, da bi se upirali stotini Conivov, ki so bili oboroženi z zastrupljenimi sulicami in puščicami. Joj: Morali smo prepustiti oba nesrečneža njuni
usodi in se kar najhitreje vrniti na top-ničarko, kjer so opozorjeni vojaki pričeli streljati na divjake. Streli so tulečo druhal močno razredčili. Ko je bil napad odbit, nam je razum svetoval, naj se poslovimo za vselej od teh obal, toda ni pamet tista, ki ljudi vodi v pragozdu. Edinoie reka, ki je postala hudo deroča, nam je preprečila, da se nismo izkrcali drugi dan. Morali smo pustiti, da nas je tok odvedel s seboj, toda prisegli smo si, da se vrnemo, ko preneha veliko deževje. Moja mala Conivo nam bo dragoceno služila, da najdemo pot — kajti saj sem vam bil že povedal, mar ne? — da me je spremljala. Nenadna simpatija ali strah pred maščevanjem —• nič se ni pomišljala, da bi šla z menoj na krov.
Ta plovba med dvema ozidjema iz tropičnega zelenja, kakšno razkošje, toda tudi malce grozo vzbujajoče! Za to živo mejo iz gnijočega listja je paradiž, pravi paradiž, brez miline in brez usmiljenja, s kipenjem svojih pošastnih življenj in vseh teh borb, ki jih kedaj pa kedaj bloden krik oznanja v znak premirja ali pogina. Krik živali, ki jo preseneti zver, okrutno srečanje jaguarja in klopotače, tožba mra-čnogiedih opic, ki kakor romantiki pbdre-m avaj o v vrhovih dreves, ki jih je strela ražklala, kokosovi orehi, ki jih meče makake na votlo doneči oklep orjaške želve, vse to prav res ni blažilno sredstvo za živ-
Gradcu, t. j. v neposredni bližini svoje ožje koroške domovine. Za njeno narodno prebujenje je v družbi svojih ožjih tovarišev deloval z vsem ognjem domovinske ljubeznii in z vsem požrtvovan jem, ki so ga bili zmožni le oni idealni študentje, ki so se rodili ter delali iin trpeli za narod še preden nam je vznikla Jugoslavija. Prav zaradi tega dela za narod je razmeroma pozno vstopil v državno službo.
Potem, ko je nekaj let služboval v Sloveniji, je bil leta 1930. premeščen k bivšemu fin. inspektoratu v Smede-revem ter pozneje od tam k fin. direkciji v Podgorici, kjer je ostal vse do meseca avgusta t. L, ko je bil zaradi svoje vestnosti in izredne sposobnosti premeščen k finančnemu ministrstvu v Beograd. Tu mu pa ni bilo usojeno, da služi dalje časa ter doseže ono mesto, ki bi ga bil zaslužil zaradi svojih izrednih sposobnoisti.
Njegova šegava narava, s katero je bila združena izredna odkritosrčnost in poštenost, mu je pridobila obsežen krog iskrenih prijateljev, kar se je pokazalo tudi pri njegovi premestitvi iz Podgorice, kjer je zapustil najboljše spomine v vseh krogih, v katerih je občeval.
Kot sin koroških planin, od katerih ga je usoda zanesla tako daleč doli na vzhod in jug, pa si je neprestano želel nazaj v slovenski raj. Neprestano je pisal svojim prijateljem, naj mu izposlujejo vrnitev v Slovenijo. Ta želja se mu sicer ni izpolniila, vendar je olajšano zadihal, ko je dobil vest o premestitvi v Beograd. Odtod je vršil službena potovanja z naj večjim veseljem v s meri proti Sloveniji. In ko je 24. oktobra t. 1. dospel na svojem službenem potovanju v Varaždin, mi je tik pred svojo nenadno smrtjo z veseljem sporočil, da se nahaja tam in da ga vodi službena pot ob Dravi navzgor proti Sloveniji. Vsekakor je bil takrat na potu proti Ptuju, kjer mu študira sinko, in proti Koroški, da vidi zopet svojega otroka in milo Koroško, za katero je toliko delal in trpel, ki pa je po usodnem naključju ostala v tujih
rokah.
Ni mu pa bilo dano, da se uresniči še ta njegova želja, utonil je v večnost ravno v času, ko je bil na višku tvorne sile in ko je bil najbolj potreben svoji družini, ki ga bo kruto pogrešala.
Naj mu bo lahka zemljica bratske Hrvatske!	—r
Vestnik
Povišanje plač občinskim uslužbencem. Konec oktobra je beograjski občinski svet sklenil, da poviša vsem mestnim uslužbencem v Beogradu prejemke tako, da bodo enaki tistim, katere so prejemali pred redukcijo v jeseni 1. 1935. — Slične sklepe je sprejelo več mestnih svetov v državi, tako v Osijeku, Novem Sadu in drugod.
Nenapovedani ministrski pregledi. Novi poštni minister g. Vojko Čvrkić je kmalu po nastopu svojega mesta nenapovedano obiskal in si ogledal ne le pisarne in druge uradne prostore v poštnem ministrstvu, temveč tudi razne poštne urade v Beogradu. Ker za njegov prihod nihče ni vedel, si je poštni minister lahko sam ustvaril pravo in nepotvorjeno sliko o higienski in stavbni pomanjkljivosti poštnih uradnih prostorov, o pomanjkanju osebja in raznih drugih težavah, ki itak naporno službo delajo še hujšo. Uslužbenci so bili spričo teh nenapovedanih pregledov veseli, da je minister spoznal na lastne oči njihove delovne pogoje. Pričakujejo, da bodo sledili tudi primerni ukrepi, da se poglavitne napake odpravijo ali vsaj omilijo.
Svež grob. Spet nas je zapustil zvest stanovski tovariš in star naš naročnik in prijatelj^ upokojeni profesor, vladni svetnik Alojzij Tavčar. Blagi pokojnik, ki je preminul dne g novembra, je bil do leta 1924. profesor na ljubljanski realki, kjer je vzgojil cele rodove, ki se v njem spominjajo vzornega šolnika in plemenitega človeka. Rodil Se je j 1857. in je dočakal torej častitljivo starost 80 let. Upokojili so ga P° 38 letnem vzglednem službovanju. Pok. vladni svetnik Alojzij Tavčar je bil v Ljubljani splošno znana in čislana osebnost. Spomin nanj ostane čist in neskaljen, kot je to zaslužil s svojim požrtvovalnim in neutrudnim delom.
Učiteljski politični klubi. Ker je bilo čuti, da se že tudi pri nas ustanavljajo politične organizacije ljudsko-solskega učiteljstva, tako imenovani »učiteljski klubi«, je ljubljanska sekcija Jugoslov. učiteljske-
tne Ijudi^ Moja mala divjačica je prekašala vse. Zbudila je ves pragozd. Udje njenega plemena, odlični lovci, znajo dovršeno posnemati vse živalske glasove. Saj tako love, skriti v majhnih kočicah iz zelenja z linicami, živali, ki na bratski krik pribite in padejo zadete od puščic. Jazz, pravim vam, da bi si človek ušesa začepil. Kako naj to preprečim? Prej bi jo lahko ubil. Ne poznate žensk Conivos. Zabavala se je kakor majhna norica, saj to je tudi bila, pozabila je že na svoje pleme, na star--še, celo na svojo ogrlico, ki jo je obesila meni okoli vratu, kakor odlikovanje zaljub-Ijenke.
Čez dva meseca, natančno isti dan, smo se vrnili in potrebno je bilo vse znanje male Yare, da se nismo izgubili v pragozdu, ki se spreminja kakor živ človek. Nič več ni bil isti. Ovijalka se je premočno obešala za drevo, ki so ga mravlje izvotlile. Ves narod čebel s strupenim medom se je naselil v duplu. Med hreščanjem povodnji je reka izruvala več pragozdnih velikanov. Nekateri izmed njih plavajo po vodi, listje jim je komaj vlažno in naveličane opice niso imele dovoli časa, da se rešijo in zato se zaničljivo kremžijo in kličejo na pomoč svoja božanstva na tem začasnem splavu. Yara nam je pokazala kraj, kjer so slavili mrtvaško slovesnost. Samo nekaj kosti, pomendranih v blatu in vojaška kapa med
ga združenja vnovič objavila članek pod prednjim naslovom, ki je bil že dvakrat prej, prvič pred večimi leti, objavljen in ki vsebuje načelno stališče organizacije JUU do političnih strank in ostalih organizacij. V tem članku, ki ga je objavil »Učiteljski tovariš«, zagovarja organizacija načelo enotne in neodvisne, strogo nepolitične in zgolj stanovske organizacije.
Kazni za nerednost. Bo statističnih podatkih, ki jih je objavila »Jugoslovenska P. t. t.« je poštno osebje v letu 1934. plačalo 126.490 din kot kazni v 4384 primerih nerednosti. Leta 1935. je bilo takih ugotovljenih primerov 3071, višina odrejenih glob je pa dosegla 115.157 din, medtem ko je v 1. 1936. bilo pobranih 109.456 din za 4402 nerednosti. V navedenih treh letih je bilo disciplinsko kaznovanih 64, 41 oz. 81 p. t. t. uslužbencev. Gotovo je, da je to število sorazmerno izredno visoko, kar dokazuje, da je praksa glede ugotavljanja in kaznovanja službenih nerednosti v raznih upravnih panogah hudo različna. Pri poštnih ustanovah je videti, da se predpisi izvršujejo zelo strogo. Mnogo boljše niso razmere tudi pri železnici.
Pobijanje nepismenosti. V »Učiteljskem tovarišu« zagovarja neki člankar načrt, naj bi se po naši državi, zlasti v južnih delih, odprlo toliko novih šol, da bi dobili vsi zdaj nezaposleni učiteljski abiturienti službo in kruha. V Jugoslaviji zna komaj 55 % vseh prebivalcev brati in pisati. Leta 1931. so našteli še nad 4,400.000 analfabetov, starejših od 10 let. Največ nepismenih ej bilo v vrbaski banovini, namreč 72,60 %, t. j. 483.318. V Sloveniji je bilo leta 1931. samo še 47.464 nepismenih, starih nad 10 let, kar je komaj 5,54 % vsega prebivalstva dravske banovine. Znanje branja in pisanja se sicer polagoma širi in'se je od leta 1921. v vsi državi zvišalo število pismenih od 48 % na 55 %, vendar bi bilo treba, da gre to zvišavanje hitreje. Za to so pa potrebne novo šole, z ustanovitvijo le-teh bi se pa hkrati samo po sebi rešilo
zoglenelimi vejami so bili ostanki pojedine. Ti Conivos so bili pristni, pravi divjaki. Drugi imajo pogostoma bolj porogljive navade. Ko odidejo, puste oskrunjen križ z lobanjami nad njim, da bi popotni misijonarji in belci sploh videli, kako zaničujejo katoliškega boga.
Naš bojni načrt je bil pretkan. Topni-čarka je varovala izkrcanje in pred zoro smo odrinili. Vodila nas je Yara, ki je odkrivala pasti in se prav po sestrsko odzivala klicom zveri. Morali smo zavzeti celo vas Conivov, posnemaje krike vseh živali, da zakrijemo svoj prihod. Ne bom vam podrobno opisoval te zlokobne noči. Morebiti je beg nekaterih rdečekožnih jelenov damjakov povzročil, da so čarovniki rodu mislili, da se sam vrag sprehaja po gozdu. Bodisi kakor koli, čeprav so z maniokovim pivom použili tudi pepel najpogumnejših vojščakov, so se vsi junaki plemena z begom rešili, ko smo se približali. Samo starci in ženske so ostali, to se pravi tisti, ki jim je strah najmanje mogel do živega.
Ne, te čudovite ženske, poslednja straža vojske Conivov so varovale umik. Na pol blazne od divjosti so nas grizle v roko ali so si svoje lastne rane izžigale z žarečim lesom, ki je padal od streh v plamenih. Najstarejše, brezzobe, ki se ne morejo več premikati in ki samo še žvečijo manioko
tudi vprašanje zaposlitve nezaposlenih učiteljskih abiturientov.
Novi srednji šoli. Na predlog prosvetnega ministra so kraljevski namestniki odločili, da se v Mariboru odpre nepopolna mešana realna gimnazija, v Kočevju se pa s šolskim letom 1938/39. postopno vnovič odpre popolna realna gimnazija, ki je nekoč v Kočevju že bila. S tem bo ugodeno splošni, tolikokrat ponovljeni želji kočevskih Slovencev.
Varčevanje v upravni službi. O tem bi sc dalo napisati marsikaj šaljivega, če stvar ne bi bila pri tem zelo resna. Saj pomanjkljiva uprava povzroča državi in državljanom ogromno nepotrebnih stroškov, nejevolje in sitnosti. Nekaj takih upravnih nerodnosti navaja člankar v »Jugoslov. pošti«. Kakšen smisel naj ima, da plačujejo razna ministrstva zase in za podrejene urade poštnemu ministrstvu naročnino za telefone? Prav tako ni jasno, čemu mora poštna uprava plačevati železniški 'odškodnino za poštne ambulantne vagone. Zato naj bi se slična medsebojna plačevanja raznih ministrstev sploh odpravila, ker so nepotrebna, a zahtevajo mnogo dela in časa. Tako n. pr. prodajajo vse pošte v državi čekovne položnice na račun poštne hranilnice, dobivajo jih pa od glavne zaloge znamk v Beogradu. Namesto, da bi ta predlagala poštni hranilnici mesečni obračun za vse prodane položnice, ga predlagajo zdaj vse pošte. Tudi glede plačevanja uslužbencev je toliko nepotrebnega in silno zamudnega dela, ki bi se brez škode moglo opustiti. Sestavljanje raznih plačilnih seznamov po desettisočerih uradih z mnogoštevilnimi razpredelnicami in zneski z decimalkami
(Za. sZiAa
M/uuJza«
Kneippa
jamčio-
Osladna KjvvA"
vzame ogromno časa, prav toliko pregledovanje teh seznamov po raznih predhodnih in naknadnih kontrolah. Ali se ne bi mogli prejemki označiti z enim samim okroglim zneskom? Brez raznih odbitkov, dodatkov itd.? Zanimivo je še prav posebno, da se pri nočnih nagradah poštnega uradništva računajo in obračunavajo celo —- stotinke par! — Da bi bila v marsičem potrebna temeljita remedura, je jasno sleherniku.
Iz organizacij
Učitelji pri prosvetnem ministru. Dne 22. oktobra je sprejel prosvetni minister osrednji odbor JUU in urednike učiteljskih listov. Predsednik g. Ivan Dimnik je izjavil v imenu odposlanstva veselje organizacije, da je prišel na čelo prosvetnega resora strokovnjak iz prosvetne stroke, ki res pozna potrebe šole in učiteljstva. Poudaril je nujno potrebo, da se vrne v službo oz. na svoja mesta odpuščeno in premeščeno učiteljstvo. Razložil je potrebo strogo stanovske nepolitične organizacije. V perlonalno-prosvetni politiki naj se odstranijo napake, storjene v minulosti. Prosvetni minister je pazljivo poslušal in uvodoma izjavil: »Samo zadovoljen profesor in zadovoljen učitelj moreta izpolnjevati svojo dolžnost, kakor je treba. Zame je posebno važno učiteljevo delo v šoli in njegovo kultumo-prosvetno delo izven šole. To naj bo najvažnejša kvalifikacija.« Glede popravila raznih zadev učiteljstva bo skušal, kolikor je to mogoče, urediti vse po upravni poti.
Profesorji pri prosvetnem ministru. Pred kratkim je novi prosvetni minister g. dr. Magaraševič sprejel osrednji odbor Jugoslov. profesorskega društva, ki mu je izročil spomenico glede zakona o srednjih šolah. Po spomenici bi bilo treba predloženi osnutek v mnogem spremeniti, da bi bile koristi šolstva bolje zavarovane, hkrati pa bi bilo treba posvetiti več pažnje gmotnim vprašanjem profesorjev. Spomenica poudarja tudi potrebo rednega in normalnega napredovanja srednješolskih profesorjev. Iz ministrovih izjav je odposlanstvo dobilo vtisk, da bo vsaj poglavitnim težnjam organizacije v kratkem ugodeno.
Poštni uradniki pri ministru. Novi poštni minister g. Vojko Čvrkić je nedavno sprejel odbor Združenja p. t. t. uradnikov, ki mu je pojasnilo položaj poštne
za pijačo plemenu, so nas s tal preklinjale na najsvečanejši način, medtem ko je ka-cikova žena, prožna kakor jaguar, metala na nas drugo za drugo bučnice.
Ko so to obsedenko zvezali z ovijalkami, smo doživeli vsi trenotek največjega presenečenja. Mala Yara se je približala vzdihovaje materi — zakaj bila je njena mati ta bojevita ženščina, ki je nekemu vojaku izbila oko in ki je med borbo včasih divje kriknila, kakor rezget arabskega konja. Krik, kratek kakor zapoved in lep kakor ljubavna tožba. S kretnjo gnusa je odrinila hčer in od studa siknila. Nato si je, medtem ko smo vsi začudeni obmolknili, z desnico — ostala ji je še prosta — snela z vratu sijajno ogrlico iz poginulih hroščev. zlatozelenkasto, potnešano z majhnimi zobmi, porjavelimi v ognju. Vrgla je ogrlico hčeri pred noge, brez dvoma, da bi s tem naznačila popolno mejo, ki je ni mogoče prekoračiti, med svojim rodom in temi belci, ki se jim je Yara pridružila in postala njihova pajdašica.
Ko smo pobrali s tal nakit in mi ga je Yara hotela obesiti okoli vratu, ni dosti manjkalo, pa bi bil omedlel, ko sem videl, da so na ogrlico nabrali tudi zobe naših dveh pobitih vojakov.«
stroke in uradništva. Pri tem so odposlanci navajali, da so se od vnovične ustanovitve poštnega ministrstva pred dvema letoma v tehnični strani stroke storili precejšnji koraki naprej, glede personalnih zadev pa ni bilo opaziti zboljšanja. Ostalo jt samo pri obljubah. Poštni minister, ki je pazljivo poslušal, je odgovoril odposlancem, da se je sam na lastne oči prepričal, kako težka je poštna služba. Zato želi pomagati poštnim uslužbencem in sodelovati tesno z njihovo strokovno organizacijo. Izjavil je, da se bo z vso silo zavzel za vse uslužbenske težnje, tudi če so zvezane z novimi izdatki. Obljubil je odposlancem organizacije, da jih bo vselej rad sprejel, če bo to treba.
Društveni domovi fin. kontrole. Združenje zvaničnikov fin. kontrole je začelo zbirati prispevke za postavitev društvenega doma, ki naj bi bil sedež navedene organizacije v Beogradu, in ža zgraditev potrebnih zdravstvenih domov za zdravljenje in odpočitev članstva. V ta namen je organizacija izdala 2 milijona kolkov po 1 din kos. Te kolke bodo skušale sekcije prodati med članstvom in izven njega, da na ta način zbero sredstva za uresničenje te lepe ideje. Člani, ki se bodo pri tem prodajanju posebno odlikovali, bodo prejeli od društva posebne častne diplome.
Organiziranje poštnih uslužbenk. V okrilju ljubljanske sekcije Združenja uradnikov p. t. t. stroke se je ustanovil poseben ženski odsek. Članice se zanj precej zanimajo in je pristopilo že nad polovico članic sekcije. Ustanovnega sestanka se je udeležilo lepo število poštnih uradnic, ki so obravnavale poglavitne fežnje žensk v poštni službi. Predvsem gredo njihove težnje za dosego enakopravnosti žensk v službi in pri napredovanju. Neha naj se zapostavljanje pri oddajanju upravniških, predstojnikih in kontrolorskih mest, kakor tudi pri dovoljevanju dopustov. V organizaciji naj bodo ženske zastopane po svojih zastopnicah, in to sorazmerno svojemu številu. Za predsednico odseka je bila izvoljena ga. Ela Horvatova.
Upokojenec.
Izenačenje staroupokojeucev. Zagrebško društvo javnih upokojencev je že večkrat posredovalo za izenačenje prejemkov vseh vrst upokojencev, tako da bi se kon-čtfo odpravila neenakost v tem pogledu. Vendar je moralo društvo že nekajkrat ustaviti svoje delovanje v ti smeri, ker so se čuli ugovori, da bi s takim izenačenjem večina staroupokojencev nič ne pridobila, temveč bi mnogi še izgubili. Da bo društvo mogio podvzeti odločilne korake in oblastvom predložiti vse potrebne podatke, je pozvalo člane in tudi nevčlanjene staroupokojence, naj sporeče organizaciji najvažnejše okolnosti o svojih pokojninskih prejemkih. Brez teh podatkov je nemogoče presoditi ali so ugovori glede izenačenje pokojnin upravičeni, t. j. ali bi s takim izenačenjem res mnogi staroupoko-jenci prav nič ne bili na boljšem, temveč celo izgubili del svojih prejemkov. Hkrati pa društvo naglasa, da bi moglo nastopati z mnogo večjim poudarkom in upraviče-
Ali veste, da izdeluje Učiteljska tiskarna svetlo-pisni papir »Jasnit« za kopiranje načrtov. Ima tudi lastno kopirnico.
Za Miklavža bo natisnila Učiteljska tiskarna lepo slikanico za otroke, ki že znajo citati. Na debelem kartonu tiskana in vezana bo stala za prednaročnike 30 din. Naročite!
Vse, kar potrebujete za pisarne in urade, dobite najboljše in po zmernih cenah v Knjigarni Učiteljske tiskarne v Ljubljani in v njeni podružnici v Mariboru.
Nalivno pero je pripravno darilo za Miklavža in Božič. Bogata zaloga v Knjigarni Učiteljske tiskarne. Cena od 12 do 400 din.
Vašim otrokom nudi Knjigarna Učiteljske tiskarne bogato izbiro mladinskih knjig po znižanih cenah. Oglejte si našo zalogo, posebno za praznike!
,Z\
J? 1907. leta	\
/ BSI1KII \
/ išiEDiominj. \
J?	KRAPINSKE TOPLICE
^ Podružnica v Zagrebu, Račkoga ulica 8 I ^
SprBjBinS vPise na obročne tedne ŠtBllfljB Z2e,o ugodnim ^ ^4^ obrestovanjem v zvezi z brezplačnim zavarovanjem, ^
daje posojila	J?
državnim, samoupravnim uradnikom in
/
uslužbencem, oficirjem, narednikom, £ upokojencem, zasebnikom i. t. d.
^	Zastopnik za Maribor:	£
Franjo Klemen, Slovenska 36 Zastopnik za Ljubljano:	f
Rudolf Schildenfeld, f tk Tržaška cesta 24 Jp \ ♦♦
\ S
\/
Kupujte svoje potrebščine pri tvrdkah ki inserirajo v „N AŠEM GLAS U“
angleškega in češkega sukna
Bogata izbira!
A. & E. Skaberne
Ljubljana*
AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA
nostjo, če bi imelo vsaj 90 % upokojencev včlanjenih. Danes je pa v zagrebški organizaciji od preko 16.000 upokojencev iz savske banovine včlanjenih samo nekaj nad 9000.
Dalmatinski upokojenci proti zapostavljanju. Sredi oktobra so v prostorih upokojenske organizacije v Splitu imeli dalmatinski upokojenci izreden občen zbor, na katerem so obravnavali odločbo o zvišanju prejemkov aktivnim uslužbencem. Sprejeli so resolucijo in jo poslali kot nujno odločujočim činiteljem, naj popravijo kar najprej gmotno in moralno škodo, storjeno drž. upokojencem, ki niso bili deležni zvišanja pokojnin oz. doklad. Ker je z novo odločbo vlada vrnila aktivnim uslužbencem v glavnem prejemke, ki so jim bili znižani oktobra 1935 hkrati z znižanjem prejemkov upokojencem, naj se tudi hkrati z aktivnimi zvišajo še upokojenski prejemki, ker to zahteva načelo enakopravnosti in pravičnosti.
Težave upokojencev pri preselitvi. Poročali smo, da je ob preselitvi upokojencev treba, da se izplačevanje pokojnine vselej prenese od fin. direkcije, ki je pred preselitvijo izplačevala pokojnine, na direkcijo, ki je krajevno pristojna za novo bivališče upokojenca po preselitvi. Ta prenos pokojnin se mora vršiti preko fin. ministrstva, ki izda novi direkciji nalog za pričetek izplačevanja pokojnine doselivše-
mu se upokojencu. Ta postopek traja običajno delj časa. Bilo bi prav, če bi se ti posli izvrševali kar najhitreje, tako da bi se te nepotrebne zakesnitve ne dogajale več. — Opozarjamo zato pri tej priliki upokojence, ki se nameravajo preseliti na področje druge fin. direkcije, torej v drugo banovino, naj to svojo namero prijavijo fin. direkciji, od katere prejemajo pokojnino, že nekaj tednov pred preselitvijo, da st postopek pravočasno izvede.
Rodbinski upokojenci in pokojninski sklad. Na vprašanje, ali je treba prispevke za uradniški pokojninski sklad odtegovati tudi od rodbinskih pokojnin, je finančno ministrstvo izdalo sledeče pojasnilo: »Po § 135. u. z., § 141. zak. o drž. prom. osebju in čl. 340. zak. o ustroju vojske in mornarice so vplačevale! v uradniški pokojninski sklad samo upokojeni državni uslužbenci, torej samo osebe, ki uživajo osebno pokojnino. Po tem torej za odtegovanje prispevkov za uradniški pokojninski sklad od rodbinskih upokojencev ni zakonske opore in se morajo rodbinskim upokojencem, kolikor se je doslej od njih pobiral mesečni prispevek za sklad, pobrani prispevki vrniti.«
Zagrebški upokojenški dom. Ženski odsek upokojenške organizacije v Zagrebu je priredil dne 6. novembra v ondotnem Hrvatskem glasbenem zavodu koncert s plesom. Dohodek prireditve je namenjen v korist sklada za zidavo upokojenškega društvenega doma v Zagrebu. Vstopnina je znašala 15 do 10 din.
Ugodnosti za upokojence na ladjah. K poročilu v 21. številki našega lista moramo dodati, da je toliko nepravilno, da te ugodnosti niso splošne, temveč da dovoljujejo razne parobrodarske družbe 50 % popusta normalne voznine med drugim tudi članom zagrebške upokojenške organizacije in članom Združenja upokojencev severnega dela primorske banovine v Šibeniku. Morajo se pa izkazati z legitimacijo (s fotografijo) ene obeh organizacij. Ta ugodnost velja za neomejeno število potovanj in brez drugih omejitev ali posebnih prošenj.
Socialna politika
Učiteljska Samopomoč. Iz poročila načelstva te agilne zadruge objavljamo nekaj poglavitnih podatkov za leto 1936. Dne 1. januarja 1936 je bilo včlanjenih 2589 zadružnikov, konec leta pa 2596, torej za 7 članov več. Med Jetom je umrlo lani 32 zadružnikov, t. j. 1,23 % umrljivosti. V Ifetu 1935. je umrlo 31 članov, v letu 1934. pa 23 članov. — Učiteljska Samopomoč je kot ugodnostna zadruga oproščena plačevanja družbenega davka. — Zaradi slabih časov je zadruga začela še širokogrudneje izvajati socialni program. Dne 1. julija 1934 je začel delovati njen podporni sklad. Od usta-
novitve do konca minulega leta je 248 prosilcem izplačal ta sklad nad pol milijona dinarjev brezobrestnih posojil. V tem času so dolžniki vrnili nad 360.000 din. Konec minulega leta je sklad imel 160.000 din premoženja. Ta brezobrestna posojila so se lani razdelila članom zaradi sledečih razlogov: ob bolezni 36 prosilcem, ob premestitvah 13 prosilcem, novim upokojencem brez pokojnine v 9 primerih, ob drugih prilikah pa 14 prosilcem. Lani je vsega skupaj prejelo 72 članov brezobrestna posojila. Zadruga ima tudi starostni podporni sklad, ki je znašal konec minulega leta skoro 35.000 din. V ta sklad se zbirajo odbitki
Obleke kemično čisti, barva, plisira in lika tovarna J O S. REICH.
od posmrtnin tistih zadružnikov, ki niso vplačali pristopnine z doplačilom. Glavnica tega sklada mora ostati nedotaknjena, iz njenih obresti se pa oproščajo najstarejši zadružniki plačevanja posmrtninskih prispevkov. Računski zaključek za minulo leto kaže, da je bilo lani izplačanih za 421.280 din posmrtnin. Odkar Učiteljska Samopomoč deluje, je izplačala vsega skupaj že nad 3,360.000 din posmrtnin članom.
Te številke dokazujejo izredno pomembnost in koristnost te socialne ustanove.
Borze dela. Po poročilu osrednjega odbora za posredovanje dela v Beogradu, ki je centrala vseh borz dela v državi, se je za leto 1935. pobralo nad 16,8 milijona dinarjev dohodkov, ki so z raznimi dotacijami zrasli na približno 23,5 milijona dinarjev. Od te skupne vsote dohodkov je odpadlo na stroške uprave 5,575.000 din, na podpore pa 13,061.000 din, drugo je šlo v razne sklade. Upravni stroški so znašali torej v 1. 1935. skupaj 24 %, podpore pa 65 % vseh dohodkov. Zdi se torej, da je ustroj posredovanja dela in podpiranja nezaposlenih preveč birokratičen in tog.
ZA JESEN IN ZIMO ! Tople in fine odeje, volnene ter šivane.
NANKING, INLET,
perje in puh priporoča tvrdka
ROBERT GOLI
LJUBLJANA, Šelenburgova 3
Kr, dvorni dobavitelj
ANTON VERBIČ, Ljubljana
Delikatese Telefon 2673 Špecerija
Najnižje cene! Sveže blago! Skrbna postrežba!
Priporočamo tyrdko		KROJAŠKI ATELJE
M. Tičar, Ljubljana za nakup vseh pisarniških		SgllČ, IJiifolJai*«. ,,,.	,	.	.	.	Pražakova ulica
in šolskih potrebščin.		vejših krojih. Lastna zaloga modnega blaga. Uradnikom znaten popust ali na obroke.
Poravnajte naročnino!
Kreditna zadruga državnih uslužbencev
v Ljubljani, Gajeva ulica št. 9 — v lastni hiši
Najstarejša kreditna zadruga v Jugoslaviji, ustanovljena leta 1874. Poštni čekovni račun štev. 10.681. Telefon štev. 3413. Posojila do Din 10.000-— vsem javnim nameščencem po 7% proti zaznambi na plačo na prvem mestu in poroštvu.
A. ŽLENDER
Na zaupanju sloni prijateljstvo!
Zato se pri nakupu manufakturnega blaga z zaupanjem obrnite na znano solidno tvrdko
manufakturna trgovina
Mestki trg 22
Ljubljana Največja zaloga: novosti, finih in trpežnih kvalitet za zimske suknje, kamrama .n športnega blaga za moške obleke, volnenega blaga za ženske plašče, perilnega blaga za obleke, čudovito lepih svil, volnenih in svilenih prešitih odej, belega blaga za telesno in posteljno perilo, gradina za modrace i. t. d.
je najcenejše!
Dobro in trpežno blago
dtžovmU uduai&ueif m kofava futfedš&k t- a. a a. *.
Ljubljana, Vodnikov trg štev. 5 ♦ Telefon štev. 2421
Širite zadružno misel med svojimi tovariši l
Državni uslužbenci ! Vaša nakupovalnlca mora biti edino zadružna
prodajalna. V zalogi ima vedno sveže špecerijsko blago. Dostava na dom brezplačna. Preskrbuje kurivo, posreduje nakup manufakturnega blaga. Na zalogi ima vsakovrsten porcelan, emajlirano kuhinjsko posodo, jedilni pribor, ki ne rjavi, itd.

Izdaja za konzorcij „Naš glas" odgovorni urednik dr. Karel Dobida. — Tiska Učiteljska tiskarna (predstavnik France štrukelj). Vsi v Ljubljani.