DELAVSKA
ENOTNOST
■,'. ■
H.
Danes m 5. strani:
Na relaciji
50.000
hektarov
Sobota, 2. novembra 1963 Št. 43, leto XXI
OBČNI ZBOR RADOVLJIŠKIH SINDIKATOV O SEDANJIH IN PRIHODNJIH NALOGAH
OPTIMIZEM, A HKRATI KRITIČNOST
Analize izpričujejo uspešen gospodarski razvoj v minulem obdobju • V sindikatih so zastavili vprašanje: ali pa je to vse, kar bi lahko dosegli? • fikcije naj zamenja kontinuirana analiza ekonomskih in družbenih odnosov • Prihodnje naloge veljajo predvsem sindikatom v delovnih organizacijah
Obširna in hkrati podrobna Analiza gospodarskega razvoja radovljiške komune v minulem obdobju, ki jo je posredoval delegatom občinski sindikalni Svet na zadnjem občnem zboru, razkriva nekaj optimističnih Podatkov. Tako je v letošnjem Prvem polletju narasel fizični obseg industrijske proizvodnje Za 31 % v primerjavi z istim obdobjem minulega leta. A tudi ha drugih področjih gospodarstva radovljiške komune se kaže hapredek:	celotni dohodek v
°brti je bil v primerjavi s pr-vim polletjem minulega leta za !2 % večji, zadovoljive rezultate izpričujejo tudi kmetijstvo, trgovina, gostinstvo, turizem. Le Gradbeništvo po periodičnih ob-računih za prvo polletje ni doseglo celotnega dohodka v viši-hi, kot ga je v istem obdobju Minulega leta. Kar pa je praviltrav najbolj razveseljivo, je da je zlasti v industriji opasti sicer še skromno, le 0,7 %, 0 vendarle znižano udeležbo pohabljenih sredstev v strukturi celotnega dohodka. To pa pri-ča, da so predvsem v nekaterih industrijskih delovnih organizacijah vendarle že začeli inten-zivneje razmišljati o večji ekonomičnosti poslovanja in da so *a razmišljanja tudi že dala pr-rezultate.
Vendar pa je ta optimizem
dobil na občnem zboru radovljiških sindikatov tudi svojo antitezo. Antitezo namreč v tem, da se za temi zbirnimi podatki skrivajo nekateri posamični, ki pa so precej manj optimistični. Zato so radovljiški sindikati usmerili razpravo na občnem zboru pravzaprav v odgovor na vprašanje: ali pa se lahko s temi rezultati tudi zadovoljimo? Ali ne bi z odstranjevanjem nekaterih notranjih protislovij lahko dosegli še veliko boljše?
Upravičenost tako zastavljenega vprašanja ni težko dokazati. Tako se je kljub povečanemu obsegu proizvodnje v vseh panogah gospodarstva radovljiške komune zmanjšal delež čistega dohodka v celotnem dohodku. Zaradi tega so tudi morali samoupravni organi v marsikateri delovni organizaciji spremeniti delitveno razmerje med skladi in sredstvi za osebne dohodke ter tako zmanjšati materialno osnovo za enostavno in razširjeno reprodukcijo. Eden izmed najbolj značilnih primerov v radovljiški občini je Tovarna čokolade Gorenjka, ki je imela še ob polletju minulega leta razmerje med skladi in osebnimi dohodki 51 napram 49, ob koncu minulega leta se je le-to že zasukalo na 26 proti 74, medtem ko je v letošnjem prvem polletju doseg-
lo že razmerje 6 napram 94 v korist osebnih dohodkov.
Podatke iz analize, ki so jo posredovali radovljiški sindikati, pa izpričujejo še nekatere druge pokazatelje slabega gospodarjenja. Od dvajsetih gostinskih podjetij v komuni ni pokrilo izdatkov za osebne dohodke v prvem polletju kar 12 delovnih organizacij. V industriji nista pokrila osebnih dohodkov Plamen iz Krope v višini 32 milijonov in Almira iz Radovljice v višini več kot enajst in pol milijonov dinarjev. Tako tudi KZ Jelovica, pekarna Pecivo iz Krope, krojaško podjetje Sloga iz Bohinjske Bistrice in še nekatera druga obrtna podjetja ter Kino Kropa.
Ocenjujoč te rezultate gospodarjenja pa radovljiški sindikati ugotavljajo, da se za njimi skrivajo pravzaprav nekateri globlji vzroki. Vzroki, ki se v konkretni pojavni obliki razkrivajo bodisi kot še vedno administrativni in nevzpodbudni elementi v delitvi dohodka med delovnimi organizacijami in družbo bodisi kot pogosto nesmotrno prelivanje sredstev v obliki družbene akumulacije. A nič manj ne kaže podcenjevati zadnje skupine teh vzrokov: gre za notranja nasprotja in protislovja v ekonomskih in družbenih odnosih v delovnih organi-
1 ZBORA GOSTINSKIH IN TURISTIČNIH DELAVCEV SLOVENIJE
NADALJNJA POT JE JASNA
Zbor gostinskih ih turističnih delavcev Slovenije je na podlagi skrbno zbrane dokumentacije vsestransko analiziral stanje našega gostinstva in turizma, njune uspehe in neuspehe ter probleme, ki vznikajo bodisi po krivdi samih delovnih kolektivov bodisi zaradi vnanjih vzrokov, ki se jim ni mogoče izogniti. Na podlagi vseh teh analiz je zbor nakazal glavne naloge v svojih vrstah pa tudi nujne spremembe vnanjih činiteljev, da se omogoči Še hitrejši razvoj gostinstva in turizma, ki lahko znatno okrepita našo gospodarsko moč.
Iz bogatega gradiva povzemamo samo nekaj misli m
zaključkov/
, V Sloveniji letos izredno ve-J*ko investiramo v turizem, j^kupna vsota se suče okoli 6 mi-!*iard, s katerimi bomo pridobi približno 1.700 ležišč in °krog 2.000 sedežev. Ob pomisli, morajo biti vložene investi-?lie rentabilne, na se nehote vsi-J! dvom, ali smo'z niovimi objek-res zadeli v črno. Investicije namreč še vedno centralno ?}rigirane, denar pa se vlaga v •dasične gostinske objekte, ki sedanjih predvidevanjih domačega in inozemskega turistična razvoja niso več najprimernejši.
, Poslovni uspeh gostinstva v etošnjem prvem polletju na drvi pogled pobija dvome v našo Investicijsko politiko gostinstva ? turizma, saj se je neto produkt —-----------------—
12%
jem lani.
v primerjavi
z istim obče pa komparira-
zpaang°a=ml
plovnimi sredstvi, je podoba skega oti]eRta"
rilo 0,52 din nove vrednosti, letos v prvem polletju pa le 0,35 din. Ekonomski efekt oziroma rentabilnost se je zmanjšala za 33,2%. Kaže pa omeniti še to, da se je medtem povečala vrednost osnovnih sredstev za 112,1% in obratnih za 64,2%, se pravi, da gostinska podjetja razpolagajo z znatno večjimi osnovnimi in obratnimi sredstvi, ekonomski efekt pa je znatno manjši.
Po mnenju zbora sta temu kriva predvsem centralizirano planiranje in investiranje ter vplivi posameznikov na oboje. Zato se je zedinil z republiškim odborom storitvenih dejavnosti, da je nujno prenesti investitor-stvo na delovne kolektive. Ti verjetno ne bi vložili denarja v objekte, dokler ne bi dodobra ocenili njihove rentabilnosti, izbrali najprimernejše lokacije in glede na turistične in gostinske potrebe primernega tipa gostin-
>^c,5j drugačna. Na vsak upo-a“ljeni dinar fiz poslovnega ‘^ada ie lani gostinstvo ustva-
S tem vprašanjem pa je tesno povezano vprašanje materialnih možnosti delovnih ko-
lektivov za samostalno investiranje.
Dejstvo je, da gostinstvo kljub veliki akumulativnosti ne more zbrati zadostnih sredstev za enostavno in razširjeno reprodukcijo ter za stimulativno delitev osebnih dohodkov. Sredstva za sklade in osebne dohodke so sicer od lani porasla (skladi z 232 milijonov na 331 milijonov), ta porast pa gre deloma na račun povečanih gostinskih kapacitet. Lastna sredstva so majhna zaradi notranjih slabosti, bi jih je zbor nadrobno proučil, vsi pa jih že leta in leta poznamo, pa tudi zaradi vnanjih vplivov. Režijski stroški so v primerjanem obdobju porasli za 33%, kar predstavlja tretjino celotnega dohodka. Po kalkulacijah ljubljanskega hotela Union so se nabavne cene živil v tem času povečale za 37,5%.
Interno ekonomsko normalizacijo pa onemogočajo še drugi problemi. Med njimi vse oblike prometnega davka. Obveznosti, ki izhajajo iz njih, so se v absolutnih zneskih od lani povečale za 31,7%. Problematičen je predvsem prometni davek na alkoholne pijače oziroma osnova, po kateri je odmerjen. Republiški odbor sindikata storitvenih dejavnosti in zbor gostinskih in turističnih delavcev menita, da bi kazalo prometni da-' vek plačevati po prodani količini alkoholnih pijač, ne pa po prodajnih cenah oziroma po prometu. Sedanji način obdavčevanja prizadeva zlasti boljše gostinske organizacije, kjer so cene nujno precej višje zaradi velikih režijskih stroškov. Zato plačujejo tudi veliko več davka na alkoholne pijače. Vse gostinske kolektive pa odmerjanje davka po prometu odvrača od
(Nadaljevanje na 3. strani)
zacijah. Analizi prav teh slednjih vzrokov pa so delegati v razpravi posvetili tudi največ pozornosti.
Ne samo slabši gospodarski rezultati, kot pa bi lahko bili, tudi premajhen interes delovnih organizacij, da bi razvijali in izpopolnjevali notranje ekonomske in družbene odnose, da bi razreševali nekatera notranja protislovja, je po mnenju sindikatov tisto, čemur bo potrebno v prihodnje »ultimativno napovedati vojno■«. Kako si sicer razložiti ugotovitve občinskega sindikalnega sveta, da so v občini delovne organizacije v močnem zaostanku s pripravami statutov, ko naj bi prav te priprave pomenile prehod na smotrnejši in rentabilnejši sistem poslovanja in gospodarjenja, ko naj bi zagotovili kolektivi z boljšimi družbenimi tudi boljše ekonomske rešitve. Kako si sicer razložiti, da v vsej občini samo ena delcwna organizacija resneje razmišlja o uvedbi 42-umega delovnega tedna. In slednjič, o tem skromnejšem interesu za boljše gospodarjenje in poslovanje priča tudi razprava delegatov samih, ko ugotavljajo, da je v marsikateri delovni organizaciji ostala decentralizacija samoupravljanja bolj ali manj formalnost.
Spričo tega bo potrebno po mnenju radovljiških sindikatov bistveno spremeniti v prihodnje tudi vsebino v občinskih organih družbenega upravljanja. Doslej je bila ta dejavnost vse preveč usmerjena v »-gašenje posameznih požarov«, kar pa ni vselej obrodilo najboljših sadov, saj je šlo več ali manj le za trenutne akcije, ki pa niso odstranjevale tudi globljih vzrokov. Zato naj bi v prihodnje občinska skupščina v svojih organih upravljanja, komisijah in svetih ter morda nekaterih drugih oblikah, kot na primer posvetih samoupravnih organov deloimih organizacij, zagotovila kontinuirano analizo gospodarjenja v komuni, analizo vzrokov in posledic, analizo poslovanja »dobrih« in »slabih« delovnih organizacij.
Dosedanji ekonomski in družbeni razvoj v komuni pa tudi sindikatom zastavlja v pri-(Nadaljevanje na 2. strani)
Dan za dnem so tisti nameščenci bečejskega obrata »Elčktro-Vojvodina«, ki so dobili odpoved, prihajali zjutraj na delo; javili so se, takoj potem pa odšli v dvorano, kjer so jih čakale karte in domino. Čas je tekel, v dvorani so igrali preferanso.
Družba je poskrbela, da zaposlenega ni mogoče kar tako odpustiti in ga poslati na cesto. Poznamo delovno dobo in odpovedni rok, potrebni so prepričljivi dokazi, da podjetju tak in tak človek ni nujno potreben. Seveda pa je razumljivo, da je treba tudi spoštovati takšne družbene norme: človek z odpovedjo ima do podjetja obveznosti kakor vsi drugi zaposleni.
Ce v Banja Luki 420 delavcev, ki prejemajo materialno pomoč, odklanja zaposlitev, govorimo o zlorabi socialnega skrbstva. Ce subotiški zlatar prejema materialno pomoč, hkrati pa si gradi hišo — tudi avto je kupil — govorimo o brezobzirnosti človeka brez čuta za spodobnost in mero. Če zagrebški književnik prihaja mesec za mesecem k okencu za socialno ogrožene ljudi, čeprav je davčni upravi prijavil dva milijona dohodkov, nam popustijo živci in nam zmanjka besed.
Sekretar beograjske šole »Pero Popovič-Aga« je sedel v preiskovalnem zaporu in čakal na sodbo, hkrati pa je „vztrajno zahteval letno nagrado, namenjeno prosvetnim °delavcem, čeprav je v istem letu ponarejal diplome. Tako
LENOBA POD ZAŠČITO
zelo se je navadil na šablonsko delitev nagrad, da jih je pojmoval tudi kot sestavni del pravic človeka v zaporu.
Kadar iščemo vzroke nizke produktivnosti in nizkih osebnih dohodkov, se najprej spotaknemo ob lenuhe in dozdevne bolnike ter opozarjamo na podatek, da včasih manjka na delovnih mestih tudi dvajset odstotkov delavcev.
Grobe prekrške označujemo kot samovoljno početje brezvestnih ljudi, nevzdržne pojave in izpade pojasnjujemo s pomanjkanjem družbene odgovornosti in morale.
Ce je moralno stališče naša prva, naravna reakcija, zelo pogosto pozabljamo na realno stran družbenega incidenta. Pozabljamo na preprosto vprašanje na naslov podjetja, v katerem izostane z dela celo dvajset odstotkov delavcev: Kakšno je nagrajevanje pri vas, kjer se ljudem izplača, če ne delajo? Kakšna je razlika med gmotnim položajem ljudi, ki opravijo na delovnem mestu vse, kolikor in kakor je treba, ter onih, ki izkoristijo vsako priložnost za počitek ob stroju?
Lahko se razburjamo v nedogled, vendar nam to ne bo pomagalo odpraviti nesporazumov, če ne bomo pogledali realne strani prekrškov proti družbehim normam. Kakor sodobna proizvodnja spreminja tudi primitivno človeško čud, tako slaba tovarna z nizko produktivnostjo in ustreznimi prejemki proizvaja slabo blago in lenuhe. Če bi imelo podjetje sodobno proizvodno tehnologijo m če bi bilo v njej točno določeno vsako delovno mesto, bi zaradi večje odsotnosti delavcev zastajala proizvodnja; tovarna bi bila paralizirana, stroji bi stali.
Prekršek je torej legitimacija vesti določenega človeka, to pa je najpogosteje zanesljivo znamenje, da se za nedovoljenim početjem skriva ugodno vzdušje za razmah nemarnosti in samovolje. Kakšni predpisi so to, ce do-Duščaio da človek iz zapora (formalno upravičeno!) zahteva nagrado? Kakšno možnost za zaslužek so imeli delavci ki so odklonili ponudeno delo v banjaluškem gradbenem podjetju in so se odločili za materialno pomoč?
Nihče ni nastopil proti nameščencem, ki so kvartali med delovnim časom, nihče jih ni vprašal, zakaj ne de-laio nihče jim ni odrekel pravice do mesečnih prejemkov. Splošno skomizgovanje z rameni je bilo sestavni del razpoloženja v tem kolektivu, izraz popolnoma neurejenih poslovnih družbenih odnosov. Potem je mogoče prav vse, tudi igranje na karte Aed delovnim časom.
e

Alternativa
— Tovarišija, zdaj smo pa tako daleč: ali strokovnjaka v proizvodnjo ali pa genija v komercialo ..,
Karikatura: MILAN MAVER

gBSHBSSBBSBHBHHBBBMHBHBHHBHItiSftBESai
KMETIJSKI KOMBINAT PTUJ IN SKRB ZA STROKOVNI KADER
HOTENJE IN OPTIMIZEM
Med odmorom.
Foto: M. ŠPAROVEC
SKRAJŠAN DELOVNIK, KAKRŠEN SE NAM PREDSTAVLJA
Čas, ki ga odstotek ne zrcali
Pravimo, da je delo tem tež-" je, čim dosledneje se ga lotevamo in tem bolj uspešno, čim resneje ga jemljemo. To prav gotovo velja tudi za prehod na skrajšan delovnik. Globalni izračuni kažejo, da moramo povečati proizvodnost za 14 % če hočemo zagotoviti tudi v skrajšanem delovniku dosedanje rezultate gospodarjenja. Toda to velja nasploh, ne pa za vsako gospodarsko organizacijo posebej, še manj pa četo za sleherno delovno mesto enako. Najlaže je zasnovati skrajšan delovnik na rezultatih rekonstrukcije — kjer je slučajno v teku — ali pa vse finančne rezultate gospodarjenja preračunati na povečanje proizvodnosti zgolj za 14 % in na tej osnovi poiskati nekaj naj-očitnejših notranjih rezerv in tako z le nekaterimi organizacijskimi izboljšavami to povečanje zagotoviti. Najteže pa je vzra-jati pri pospeševanju dinamike proizvodnje in v to proizvodnost vključiti prehod na 42-urni delovni teden, ki zahteva še dodatno povečanje proizvodnosti. V tem zadnjem primeru se vsi odstotki povečanja proizvodnosti in sploh številke o gospodarjenju znatno povečajo. Prav tako pa je tudi tedaj, če pri tem upoštevamo kooperacijske, integracijske in druge odnose, ki spravljajo podjetje v posredno ali neposredno medsebojno odvisnost. To je prav tako kot z odnosi v posameznih delovnih organizacijah samih, kjer ena ekonomska enota nima tako dobrih, pogojev za prehod na skrajšan delovnik kot druga, kjer na enem delovnem mestu skoraj ne moremo več povečevati proizvodnosti, medtem ko na drugem delovnem mestu lahko storilnost še za enkrat povečamo in tako skupno dosežemo tisti minimum večanja proizvodnosti, ki smo ga z globalnim izračunom ugotovili.
Uspeh uvajanja skrajšanja delovnika je torej zelo odvisen
do kakšno povečanje rentabilnosti je zanje potrebno, če hočejo preiti na skrajšan delovnik. Opažajo namreč, da vsaka varianta prehoda na skrajšan delovnik, do katere so že prišli, kaže drugačne rezultate in možnosti in v končni meri tudi različne odstotke povečanja proizvodnosti za katero se bodo morali v takšni ali drugačni obliki odtočiti. Imajo pa že več Rot deset različnih. variant prehoda na skrajšan delovnik. To pa je samo posledica zahtevnosti skrajšanja delovnika. Pri njih so se namreč že pred leti odločili za ukinitev izkustvenih in podobnih več ali manj neobjektivnih norm. Te so zamenjali z merili, ki so zasnovana na tehnični osnovi po mednarodni normativih. Ta' mednarodna merila storilnosti pa dosegajo z 90 %, kar je zavidljivo visok učinek. V prihodnjem letu pa nameravajo povečati - obseg proizvodnje koles še za četrtino in leto za tem zopet za toliko. To pa je možno le z uvedbo novih tehnoloških postopkov, s katerimi bodo še povečali storilnost. Torej bodo lahko prehajali na skrajšanje delovnika šele v času povečanja proizvodnje in uvajanja novih tehnoloških postopkov.
Drugo pa je pri tem vprašanje — kako? Od dosedanjih deset in morda celo več variant prehoda na skrajšan delovnik bodo izbrali tri ali štiri tiajbolj-še variante ali pa bodo sedanje najboljše Združili v nekaj variant, ki jih bodo dokumentirali s slabimi in dobrimi lastnostmi, ki jih pač imajo. Te natančno izdelane analize bodo potem predložili delovni organizaciji v dokončno odločitev. Toda preden bo do tega prišlo, bodo morali najti odgovor na vrsto vprašanj, ki so za nas vse nova. Nastala pa so kot posledica ponovnih proučitev tako izkoriščanja delovnih mest, generalnih remontov in drugega, kar tako ali drugače vpliva ''fia proizvodnjo.
cd tega kako smo se tega dela » j^a osnovi novih in dopolnjenih
lotili v samem začetku. V tovarni celuloze in papirja »Djuro Salaj« Videm-Krško so na primer izračunali, da bodo v starih obratih dosegli povečanje proizvodnosti za 10 %, v novih, rekonstruiranih pa toliko več, da bodo skupno povečali proizvodnost celo nad 20 odstotkov. Tako po prvih izračunih, v katerih pa omenjajo, da.bodo prehajali na skrajšan delovnik postopoma, kakor bodo pač kazali dejanski rezultati gospodarjenja in ne samo analize. Obeta, da bodo v procesu prehajanja na skrajšan delovnik dopolnjevali tudi analize in s tem svoj osnovni odnos, do skrajšanega delovnega časa. Podobno so ravnali tudi v tovarni Aero v Celju, kjer so iz globalnega izračuna povečanja proizvodnosti za skrajšan delovnik povzeli, da so dolžni povečati storilnost. le še za 7 %, ker so že doslej toliko povečali storilnost s prehodom na 45-urni delovnik. Pravijo, da bodo teh 7 odstotkov povečanja proizvodnje zagotovili s tehničnimi izboljšavami in boljšo organizacijo dela ker drugih notranjih rezerv nimajo več(?) V prihodnost pa računajo na rekonstrukcijo, ki jim bo zelo. povečala možnosti večanja storilnosti.
Po tem lahko sodimo, da z analizami o gospodarjenju v pripravah na skrajšan delovnik niso šli — takoj v začetku — vsem razmerjem in odnosom do kraja in da so' se naloge lotili iz zatečenega stanja, ki pa se ne ujema povsem z celoto predvidevanj razvoja podjetja.
V nasprotju s temi primeri pa v tovarni transportnih sredstev in finomehaničnih proizvodov Rnq v Ljubljani še zdaj ne ve-
Pa so problemi tudi z drugih gledišč. Ves dosedanji ustaljeni red se poruši tudi v družini. V mnogih primerih sta mož in žena zaposlena tako, da je žena v predpoldariski izmeni, mož v popoldanski oziroma obratno. Tako se izmenjujeta recimo pri otrokih. V novi razdelitvi posadk v izmenah se utegne zgoditi, da bosta oba starša zaposlena v istem delovnem čar su.' Utegne se zgoditi tudi to, da bosta oba v počni izmeni. V prvem primeru nšstopi vprašanje otroškega varstva, v drugem primeru pa patronažne službe. V obeh primerih pa nastopi vprašanje — za podjetje — kakšno rentabilnpst bi moralo doseči, če bi hotelo te- službe sa-
V kmetijskem kombinatu 1500 stalno zaposlenih članov kolektiva, niso v skrbeh za strokovni kader. Že zdaj imajo 18 inženirjev in drugih strokovnjakov z visokošolsko izobrazbo ter 73 članov kolektiva, ki so si pridobili srednjo strokovno izobrazbo. Izmed teh pa jih kar 26 študira na višjih šolah; razen tega pa pričakujejo še 7 novih strokovnjakov z visoko šolo. Ce ob teh neposrednih organizatorjih proizvodnje pomislimo še na mnoge člane kolektiva z nižjo strokovno izobrazbo, ki tudi študirajo, na 235 kvalificiranih in visokokvalificiranih delavcev v proizvodnji, potem sta verjetno utemeljena optimizem in prepričanje, da Kmetijski kombinat v Ptuju ne preživlja težav, ki so značilne za tiste delovne organizacije, ki jim manjka usposobljenih strokovnih kadrov.
Vendar številčni podatki o strukturi kadrov v tej kmetijski organizaciji na srečo niso bistveni. Kakor namreč z optimizmom govorijo o možnostih razvoja njihovega podjetja, kar naj bi jim olajšali tudi že zaposleni strokovnjaki, vendarle ne pozabljajo, da to pomeni zgolj posledico dosedanje skrbi za, kadre in. pa sprememb, ki jih. je v kolckt(iv vnesla reorganizacija podjetja na ekonomske enote.. Prej samostojna posestva m podjetja, ki so se nekako pred tremi leti združila v sedanji kombinat, so namreč sorazmerno s takratnimi potrebami precej vlagala v šolanje kadrov. Nekako polovico vseh, strokov-
mo, financirati?' Za komuno pa; njakovj kf jih zdaj imajo v pod-je to vprašanje urejenosti teh tonit'	st,-—
podatkov o gospodarjenju delajo celo letne urnike dela izmen, remontov itd. Že zdaj na primer vedo, da se jim za tri posadke v treh izmenah ne izplača odtočiti, ker nočno delo toliko zmanjšuje učinke, predvsem zaradi večanja števila nasreč, da jim to ogroža rezultate gospodarjenja, ki jih hočejo dosegati.
Ena izmed variant je uvedba treh posadk v dve izmene. Taka možnost se jim zdi trenutno najbolj privlačna, toda tu naletijo na vprašanje ali lahko uvedejo v tednu sedem delovnih dni? Če bi uvedli tak delovni teden bi prišlo zopet do drugega problema ali je lahko kateri koli dan v tednu nadomestilo za tedenski oddih? In še — ali je dopustno uvesti .takšne izmene, v katerih pride po daljšem periodu dan, ko dela isti delavec dvakrat po eno izmeno v 24 urah?! Lahko bi uvedli tudi takšno zaporedje prostih dni, da bi imel delavec prost v prvem tednu en dan, v drugem tednu dva dni, v tretjem tri in v četrtem štiri dni. Potem bi se ciklus ponavljal, toda vprašanje je ali je štiridneven oddih stimulativen za proizvodnjo? Kakšna bi bila storilnost peti dan, ko je prvi delovni dan? Razen tega razmišljajo o malici. Ali naj bo malica med delovnim časom ali po njem? Ali ne bi kazalo deliti delovni čas? Kako hi se to odrazilo v proizvodnji. V deljenem delovnem času malica odpade kot je to že zdaj v trgovini in še ponekod. Za delovni proces bi bilo dobro, če bi malico prenesli na konec delovnika, tod? to je sporno z gledišča pravic delavca. Za malico je polurni odmor predolg, za počitek nemara prekratek?
služb nasploh. Hkrati s tem pa se pojavlja tudi vprašanje prilagojenosti voznih redov vlakov in avtobusov. To pa je seveda izven moči podjetja v kolikor delovnega časa ne prilagojuje tem voznim redom, kar pa vselej ni mogoče storiti vsaj za vse delavce ne. Podjetje bi moralo radikalno reševati pač stanovanjsko vprašanje, kar pa je znova vprašanje rentabilnosti podjetja.
Za koliko odstotkov bo ■ torej treba povečati proizvodnost? To bo1" popolnoma odvisno od variante, za katero se bodo odločili.
Toda to 'so .šele problemi, ki jih odkrivajo' industrijska podjetja. Vidimo, da se s temi vprašanji dotikajo že 'tudi prometa, otroškega varstva, patronažnih služb in podobnih dejavnosti,- ki navidezno niso v neposredni zvezi s proizvodnjo. Toda čim bolj moderna je proizvodnja, tem bolj povezani so tudi vsi ti problemi. Proučevanje prehoda na skrajšanje delovnika je torej v prvi vrsti stvar delovnih organizacij samih, dolžnost komune in drugih skupnosti pa je, da to proučevanje povzemajo, povezujejo in razčlenjujejo. Brez dvoma tega dela ni mogoče opraviti brez sodelovanja znanstvenih ustanov, inštitutov, zbornic in strokovnih združenj. Kadar gre za take spremembe v gospodarstvu, ki vplivajo tudi na spremembe izven gospodarstva imamo pač opraviti s takp kompleksnim družbenim procesom, ki se bo odrazil v na-sleherr>ega prebivalca. Cim resneje se torej lotevamo tega dela od vsega začetka, tem manj bomo imeli težav pozneje, ko bo skrajšan delovnik že v celoti izveden.
jetju, so na primer štipendirali sami; bodisi prejšnja podjetja, oziroma sedaj kombinat.
Drugič pa je že pred leti prevladovalo spoznanje, da si lahko obetajo uspehe, če bodo imeli čimveč strokovnjakov, in če bodo le-ti zvečine zaposleni v neposredni proizvodnji. ,Tako usmeritev je »podedoval« tudi kombinat. Okoli devet desetin vseh strokovnih kadrov dejansko tudi zdaj dela v osnovni proizvodnji.
Ob taki usmeritvi pa ni niti najmanj čudno, -da kolektivi ekonomskih enot zahtevajo zase čim boljše strokovnjake. Kadar na primer razpravljajo o uporabi sredstev sklada za kadre, še nikoli ni bito nasprotovanja, da teh sredstev ne bi uporabili za šolanje novih strokovnjakov; oziroma za nadaljnje šolanje že zaposlenih članov kolektiva. In če pravilnik o sistemizaciji delovnih mest zahteva od vodij obratov, da morajo imeti najmanj višjo strokovno izobrazbo (zato zdaj študirajo skoraj vsi šefi obratov!), pa so ekonomske enote same zahtevale, da njihovi delovodje morajo biti »vsaj« kmetijski tehniki, čeprav prej od njih niso zahtevali drugega, kot da so po oceni delavcev zaslužili oceno »primeren in dober« za tako in tako delovno mesto.
Samo ta podatek v marsičem ilustrira premike v zavesti proizvajalcev kmetijskega kombinata Ptuj; o njihovih hotenjih in obenem optimističnih pričakovanjih, da bodo v prihodnje še bolje gospodarili. Skrb za kadre pa se ob tem ne omejuje zgolj na strokovnjake z visoko, višjo in srednjo strokovno izobrazbo. Samo lani se je na primer vsak tretji član kolektiva udeležil vsaj enega strokovnega tečaja ali seminarja. Tako so se v kombinatu znašli v položaju, da — po njihovi oceni — smotrno porabljajo sredstva sklada za kadre (7 milijonov na leto); obenem pa so se približali zahtevam, ki jih pred kolektiv postavlja sedanja sistematizacija delovnih mest. S strokovnjaki, ki jih že imajo, oziroma ki jih pričakujejo, zadovoljujejo nekako štiri petine potreb, ki jih predvideva sedanja sistematizacija delovnih mest.
Tudi sicer pa te »minimalne zahteve«, ki jih bodo še razširili, niso_ tako majhne in nezahtevne. Že po sedanjem programu naj bi na 20 delavcev v proizvodnji prišel po eden strokovnjak z visoko ali višjo šolsko izobrazbo.	-mG
OPTIMIZEM, A HKRATI KRITIČNOST
(Nadaljevanje s 1. strani)
hodnjem obdobju družbeno po* membne in odgovorne naloge. Sindikati v delovnih organizacijah bodo tako morali vztrajati, da bodo v delovnih organizacijah začele strokovne službe in organi upravljanja intenzivneje oblikovati sistem formiranja in delitve dohodka, da bodo v poslovanju in gospodarjenju čimbolj dosledno uveljavili načelo dohodka. In od tod naprej, v prenos materialnih pristojnosti in pristojnosti gospodarjenja in upravljanja na neposredne proizvajalce. Govoriti o neposredr nem upravljanju proizvajalcev, kot se to še primeri v marsikateri delovni organizaciji, pri tem pa neposredni proizvajalci nimajo - materialnih pristojnosti za to upravljanje in so zato tudi družbene pristojnosti pogosto zgolj deklaracija, je absurd.
V nekem smislu bi zato lahko govorili o stagnaciji o oblikovanju sistema formiranja in delitve dohodka, v upravljanju neposrednih proizvajalcev v delovnih enotah, so poudarili radovljiški sindikati. A hkrati s tem tudi pripomnili, da smo pogosto temu krivi sami. Vsebina in metode dela so v marsikaterem sindikatu v delovnih organizacijah še vedno nekaj let za razvojem. In namesto da bi v teh sindikatih iskali in utemeljevali boljše družbene rešitve, se njihova dejavnost ustavi pri tem, da predsednik obiskuje seje samoupravnih organov in kvečjemu to, da v odboru pre-bero sklepe in poročila samoupravnih organov in upravno tehničnih vodstev. Zato bo tudi ena izmed najpomembnejših nalog v prihodnjem obdobju tudi bistveno spremeniti vsebino in metode dela v sindikatih v delovnih organizacijah. Pogoj za to pa bo predvsem mlajša kadrovska zasedba sindikalnih vodstev in večja stopnja družbeno ekonomskega znanja sindikalnih delavcev. Ali kot je nekdo v razpravi ugotovil: terjati od upravljal cev in sindikalnih delavcev boljše ekonomske in predvsem boljše družbene rešitve, zahtevati od njih samostojnost in družbeno odgovor^ nost, pri tem pa jih za to ne usposobiti, je Sizifovo delo.
BOJAN SAMARIN
IZKUŠNJE GOSPODARJENJA S SREDSTVI ZDRAVSTVENEGA ZAVAROVANJA
BOLJ OBJEKTIVNA MERILA V PRIHODNJEM LETU
Obračuni za del prispevka, ki ga komunalne skupnosti zavarovancev odstopajo iz skladov zdravstvenega zavarovanja delovnim organizacijam, bi morali biti čim bolj konkretni in realni. To pa velja za obe »stranki«, tako z.a komunalne skupnosti kot za delovne organizacije. Le tako bo možno dobiti za naslednje leto bolj .objektivna merila pri določanju tega dela prispevka.
Težave, ki so bile letos več ali manj objektivne, saj je bito težko, včasih celo nemogoče, dobiti brez realnih pokazateljev pravičen, kriterij odstopanja teh sredstev, naj bi drugo leto odpadle. To je dovolj dolga doba, da smo si nabrali izkušen.. Zato naj bi se' uredile tudi nepravilnosti, ki bi, če bi se ponavljale, zavrto stimulativni namen novega zakona — dobro gospodariti
s sredstvi zdravstvenega zavarovanja.
Tendenc »velikih apetitov« delovnih organizacij po odstopljenih sredstvih zdravstvenega zavarovanja in neredkih primerov »preskrbnega stiskanja« sredstev s strani komunalnih skupnosti, ne bi kazalo posplošiti. S tem bi že a priori ne našli »skupnega jezika«, niti najboljše poti za naslednje leto.
Vsekakor so delovne organizacije, ki so že pred uveljavitvijo novega zakona o financiranju socialnega zavarovanja uspele znižati izostanke od dela zaradi bolezni, v neenakem položaju s tistimi, ki tega niso storile. Kajti merilo za določanje odstopljenega odstotka je bito več ali manj odvisno od povprečja izostankov preteklega leta, ker drugih pokazateljev ni bito. Jasno je, da po takih kriterijih odstonljeni prispevek ne more biti stimula-
Sprehod velenjskih prijateljev.
tiven, saj v delovnih organizacijah, kjer so se že prej potrudili za zmanjšanje izostankov, ne morejo prihraniti kdovekaj sredstev, ne da bi šlo to na račun zdravja proizvajalcev. Nasprotno, precej je delovnih organizacij, ki so že letošnje prvo polletje izplačale za nadomestila več, kot so prejele od komunalnih skupnosti.
Pavšalne ocene o tem, kdo je kriv, da bodo nekatere delovne organizacije predvidoma potrošile več sredstev za zdravstveno zavarovanje, kot pa so jim bila odstopljena, bi ne vodilo do zaželenega cilja. Tudi bi ne bilo prav metati vse te delovne organizacije v en koš. Brez temeljitih analiz, kje so vzroki za primanjkljaje, brez primerjave podatkov o obolevnosti proizvajalcev, o naravi obolenj, o tern, koliko so zboljšali delovne pogoje, higiensko-tehnično varstvo itd., se tudi ne da oceniti, ali. j® odstopljeni prispevek realen ali ne. Brez teh podatkov, ki pa jih je treba poiskati znotraj delovnih kolektivov, bi zopet zašli v pavšaliranje, ki pa mu je treba vsaj z novim letom napraviti konec.
Dejstvo je, da bi moral biti del odstopljenega prispevka konkretno določen za vsako delovno organizacijo posebej. Tak® bi po objektivnih kriterijih dobili takšen odstotek, ki bi pozitivno vplival na gospodarjenj6 s sredstvi zdravstvenega zavarovanja. Brez temeljitih in odkritih analiz in na njih slonečih kriterijev pa bo*do tudi z novir® letom odstotki taki, da bo že v samem začetku jasno, da bodo bremenili osebne dohodke delavcev, da ne bo prav nič ostalo za zboljšanje zdravstvenega varstva zaposlenih. Skratka, interes za dobro gospodarjenje s sredstvi zdravstvenega zavarovanj® bo brez predpriprav, kako ga izboljšati, že v kali zatrt. Ali Pa bo šlo »stiskanje« sredstev b3 račun zdravstvene zaščite delavcev, kar pa bi bilo v veliko večjo škodo kot v korist.
IZENAČEVANJE GOSPODARSKIH POGOJEV V OBRATIH RUDNIKA KAKANJ
ZAPLETENA, VENDAR TOČNA TEHTNICA
Proizvodni plan kot osnova za pravilno delitev • »Žetev« v skladu s »setvijo«
V	Kaknju niso letos zaznamovali niti enega primera, da bi delavec silil iz tega obrata v onega. Nihče n; niti izrazil želje, da bi šel na drugo delovno mesto, čeprav delovni pogoji v Petih jamah in na dveh separacijah niso enaki, saj ponekod teže, drugod laže pridobijo tono premoga, ki velja za enoto proizvoda.
Tisto, kar je delavskemu svetu prihranilo skrb za ugoditev želji posameznikov, da bi šli z enega na drugo delovno mesto, je prav dejstvo, da takšnih želja tako rekoč niti ni bilo. Razlog: izenačili so gospodarske pogoje, v vseh obratih in celo na delovnih mestih. V praksi to ne Pomeni, da ni težjih ali lažjih del, marveč da so merila za delitev usklajena s tehnološko oceno delovnih mest in da je za Večji napor in prizadevnost, za manj ugodne delovne pogoje in Za premagovanje objektivnih težav predviden tudi večji osebni dohodek.
Če povemo, da zahteva delo v Stari jami zaradi metana, večje globine, tršega materiala, vlage in višje temperature tudi Večji napor in da v Haljiničih Zaradi dobre mehanizacije »grebejo v premog kot v sir« in ga z manjšim trudom nakopljejo znatno več, je jasno tudi določilo pravilnika o delitvi, ki pravi, da je pol metra odkopa v Stari jami prav toliko vredno kot meter v Haljiničih ali tri četrt metra v Roščevini ali toliko in toliko v Ričici ali v jami Orasi. Tako so izenačili vrednost dela v vsakem izmed teh obratov. Pri tem računu so upoštevali tudi vse druge elemente dela (in njihova vrednost)), kot so ba primer potrebna količina razstreliva, jamskega lesa, transportnih sredstev in seveda zna-6je tistih, ki delajo na določenih delovnih mestih.
Rudarjem je bilo jasno, da zahteva Stara jama zaradi težavnih delovnih pogojev tudi bolj izkušene kopače, njihove Pomočnike in prižigalce min ter da lahko opravljajo to ali ono delo v manj nevarnih jamah ljudje z nižjimi kvalifikacijami, ^ako je tona premoga iz Stare jame v internem obračunu znatno dražja kot enaka množina iz ^aljiničev. To večjo vrednost ji je dala večja množina vloženega kvalificiranega dela.
Cena tone kakanjskega rjavega premoga pa je onstran separacije, kjer jo prevzame po-Ivošnik, enotna ne glede na to, Iz katerega obrata prihaja. V Petih jamskih obratih in celo na različnih delovnih mestih istega °brata nanesejo razlike v cenah Za tono premoga tudi tisoč dinarjev.
Kadar govorijo v obratih vodnika Kakanj o gospodarskih P°gojih, so prav te razlike v yrednost.i istega končnega proizvoda pogoj za pravilno deli-tev dela, kakor zaslužkov med Proizvajalci v raznih obratih. V ^aknju kopač kopaču ne more feči: »Tebi je pri delu laže in “olje kot meni,« ali »Ti po krivici zaslužiš več kot jaz!« Edino, y$em in vsakomur umljivo pojasnilo se glasi: »Kakor si sejal, lako tudi žanješ,« kar pomeni: ''Kolikor in kakor si delal, tak-^'0 je tudi tvoj osebni dohodki«
V	Kaknju ni očitkov in spo-r°v glede tega, da je ta zaslužil Več, oni manj. Možnosti teh ne-soglasij so preprečili s sicer za-Plstenim, vendar zelo učinkovi-,lrn mehanizmom delitve. Izenačenje delovnih pogojev v raz-
?ib obratih in na različnih dejanih mestih pa seveda ni polnilo tudi izenačevanja osebij1 dohodkov posameznikov v Uh. Nasprotno, pripomoglo je, ,a boljši in prizadevnejši ustva-in zaslužijo znatno več kot Delo in proizvodnost Sta
Sgi.
vedno tisti činitelj, ki j^ od
njega odvisno, kje se bo ustavil vzvod na tehtnici osebnih dohodkov vsakega posameznega delavca.
Resnici na ljubo je treba povedati, da spočetka, neposredno po uveljavitvi določil novih pravilnikov o notranji delitvi v Kaknju ni šlo vse kot namazano. Ni manjkalo drobnih nelogičnosti, ki so jih sproti odpravljali, brž ko jih je praksa spravila na površje, prikradla pa se je tudi velika napaka, zaradi katere so bili prikrajšani vsi delavci jame Ričica. Če ta delovna enota kljub vloženemu trudu ne bi izpolnila proizvodnega plana, bi to kot verižna reakcija povzročilo tudi zaostajanje rudnika kot celote za proizvodnim planom. Trimesečni pre-
vložil vanje v prvih devetih mesecih letošnjega leta 141 milijonov dinarjev, medtem ko se je nabralo v njih lani vse leto skupno 125 milijonov. Hkrati sta se izboljšala kakovost in sorti-ment premoga.
Dodajmo na koncu še rezultate na pol uspelega poskusa kakanjskega kolektiva, da bi vzgojno vplival na tiste, ki naporom drugih niso marali dodati svojega prispevka k izpolnjevanju proizvodnih planov. Ekonomske enote so same izločile iz svoje sredine tiste, ki so z lenobo zmanjševali njihove uspehe. Iz teh najbolj počasnih, vendar ne tudi nesposobnih delavcev so sestavili dve delovni skupini. Tako združenim se jim je ponujala še ena možnost, da bi pokazali, kaj znajo. Skupina, zaposlena v obratu Haljiniči se
je prerodila, v tretjem tromesečju je celo presegla proizvodni plan.
»Upravnik, si videl, kaj zmoremo?« so vprašali spremenjeni delavci upravnika obrata. — »Vedel sem, da zmorete, samo o vaši volji si nisem bil na jasnem,« se je glasil odgovor.
Druga skupina, zaposlena v obratu Ričica, pa je obdržala svoj klavrni sloves — in seveda tudi najnižje osebne dohodke.
Te dni razpravljajo v Kaknju o novem statutu združenih sred-njebosenskih rudnikov. Prav gotovo bodo v Kaknju pridobljene izkušnje pripomogle, da bodo za vse štiri združene rudnike (Zenica, Breza, Bila in Kakanj) našli skupna merila in zmanjšali sedanje razlike med njihovimi gospodarskimi pogoji.
BRANA VUČKOVIČ

Hi
■mm'm

Jesenski trikotnik.
gled delovnih rezultatov je pripomogel, da so napako odkrili in jo odpravili.
Plan Ričice so spremenili, del obveznosti so prevzeli drugi obrati. »Realno planiranje je osnova za dosledno in pravično delitev,« pravi direktor rudnika Kakanj ing. Ljubomir Čuk.
Če bi skušali na kratko pojasniti načela zapletenega mehanizma za izenačevanje gospodarskih pogojev v rudniku Kakanj, bi našli bistvo tega procesa v realni oceni vpliva objektivnih proizvodnih pogojev in v vlogi (se pravi, v vrednosti) subjektivnega delovanja posameznikov v njih. Pri delitvi osebnih dohodkov ima razen objektivnih pogojev odločilno vlogo prav ta subjektivni činitelj, torej osebna prizadevnost vsakega posameznika ter njegove izkušnje in sposobnost, da v določenih razmerah proizvaja čim več in kar najbolje, se pravi, da je produktivnejši.
Dosledno upoštevanje načela delitve po delu — ob izenačenih in usklajenih objektivnih gospodarskih pogojih — je učinkovalo v rudniku Kakanj kot spodbuda, da je začela proizvodnja, ki je bila v zastoju, rasti po zaslugi večje proizvodnosti, to pa je zagotovilo naraščanje tako skladov kakor osebnih dohodkov vsakega posameznika, ki si je bolj prizadeval.
Oglejmo si prve otipljive rezultate upoštevanja novih pravilnikov in meril v rudniku Kakanj. V drugem tromesečju letošnjega leta je produktivnost presegla s planom predvideno višino samo za tri odstotke, v tretjem tromesečju pa so zaznamovali 19-odstotno povečanje produktivnosti. Hkrati so se v ustreznem razmerju povečali tudi osebni dohodki in skladi: Ka-kanjski kolektiv je premaknil ključ delitve v korist skladov in
m
Foto: M. ŠPAROVEC
NADALJNJA POT JE JASNA
(Nadaljevanje s 1. strani)
tega, da bi kupovali in prodajali boljša vina, ki so dražja, prinašajo pa manj čistega dohodka, ker ga zajema prometni davek.
Nestimulativno pa deluje na gostinstvo tudi sedanje odmerjanje prispevka iz dohodka. Ne samo, da občinske skupščine vsako leto na novo določajo pavšale in pogosto podjetja zelo pozno zvedo zanje, večkrat jih še med letom spreminjajo. To seveda gostincem otežkoča letno planiranje čistega dohodka oziroma sredstev za osebne dohodke in sklade, pa tudi izdelavo kalkulacij, ki naj bi jim zagotovile planirani čisti dohodek. Zato je zbor izrazil željo, da bi občinske skupščine pravočasno odrejale obveznosti in po možnosti za daljše obdobje.
Predmet živahne razprave na zboru je bila- amortizacija. Po polletnih pokazateljih je znašala 2,9% vrednosti osnovnih sredstev, kar ne zadošča niti za enostavno reprodukcijo. Sezonska podjetja v celoti pa ne odvajajo ničesar v amortizacijske sklade. Tako je gostinstvo samo lani izgubilo 225 milijonov dinarjev za obnovo in razširitev, hkrati pa vsi gostinski kolektivi tožijo, da za to nimajo denarja.
Že večkrat je padel predlog, naj bi tudi v gostinstvu uvedli ekonomsko amortizacijo, zbor je to pobudo znova potrdil, hkrati pa jo dopolnil z dodatnim predlogom, naj bi vse gostinske organizacije, vključno sezonske, odvajale predpisano minimalno amortizacijo in občinske skupščine, ki so jih tega Oprostile, spremenile zadevne odloke. V prid materialne okrepitve gostinstva je zbor še priporočal, naj bi gostinske organizacije, če morejo, ustvarjale več amortizacijskih sredstev, kot jih predvidevajo sedanje minimalne a-mortizacijske stopnje.
Ekonomski položaj gostinstva pa bi se lahko precej izboljšal s primernejšo devizno stimulacijo. Po internih izračunih gostinskih podjetij bi morala biti vsaj tako ugodna kakor v industriji, če ne celo bolj, ker gre za usluge, ne za blago. Na dolar naj bi znašala najmanj 350 dinarjev. Ostala pa naj bi v celoti gostinskim organizacijam kot sestavni del dohodka. Spremenjeno devizno stimulacijo pa bi po mnenju zbora morali uveljaviti takoj po novem letu, kajti v nasprotnem primeru bi kolektivi ostali brez sredstev za sklade. Pogodbe z inozemci so namreč večinoma sklenili na podlagi letošnjih cen ali pa so penzionske in druge cene svojih uslug povečali največ za 5 do 8%, da bi privabili več tujcev.
Zbor je obravnaval tudi po-' strežnino. Kot ukrep za izboljšanje postrežbe in delavnosti se ni obnesla oziroma efekt ni bil takšen, kakor srno pričakovali, ker je skoraj nikjer niso uporabi.) ali. stimulacijo gostinskih delavcev, ampak je postrežnina postala sestavni del dohodka. Zbor je predlagal, naj bi jo vključevali direktno v čisti dohodek, da bi ta denar v celoti ostal gostinskim kolektivom za izboljšanje osebnih dohodkov in življenjskih in delovnih pogojev. Samo to bi namreč še opravičilo postrežnino.
Po odstranitvi vseh naštetih problemov oziroma po realizaciji pobud, ki jih je dal zbor gostinskih in turističnih delavcev Slovenije na svojem enajstem zasedanju, bi se materialni pogoji gostinstva in turizma toliko izboljšali, da bi posamezna podjetja lahko samostojno prevzela skrb za gradnjo novih objektov in hkrati bolj razvila gospodarjenje in samoupravljanje.
Prej pa bi kazalo korigirati še sistem investicijskega kreditiranja. Zadnje čase so sicer investicijski kreditni pogoji u-godnejši, za sedanje ekonomske možnosti delovnih organizacij pa so še vedno zelo zahtevni. Slovensko gostinstvo je imelo ob koncu 1962. leta najetih 4,038 rhi-lijonov kreditov, v investicijskih skladih pa je bilo tedaj samo 750 milijonov dinarjev, tako da je za nadaljnje gradnje ostalo zelo malo sredstev.
Zbor je bil mnenja, da je treba ponovno proučiti udeležbo lastnih oziroma lokalnih sredstev pri razpisanih investicijskih natečajih, kreditne roke in podpreti zahtevo gostincev, naj bi novim gostinskim obratorp dajali eno leto iste olajšave kot jih ima industrija med poskusnim obratovanjem. Za izboljšanje ekonomskega položaja gostinskih organizacij, ki so letos začele obratovati, bi kazalo to upoštevati že v letošnjem letu. Kolikor se ne bi uveljavilo načelo poskusnega obratovanja, pa naj bi za eno leto odložili vračanje kreditov iz republiškega investicijskega sklada.
V prihodnosti naj bi proučili še možnosti za oblikovanje namenskega sklada, ki bi služil razvoju gostinstva in turizma. Sklad naj bi se formiral pri Republiški gospodarski banki iz začasno neangažiranih sredstev gospodarskih organizacij, kolikor bi jih bile pripravljene posoditi. S tem bi lahko znatno pospešili investicijsko izgradnjo, obenem pa bolj racionalno izkoriščali in obračali shranjeni denar.
M. K.
Samoupravljanje in odgovornost
ob-
da
Svet ene izmed delovnih skupnosti v Železarni Vareš je sprejel med drugim tudi sklep o tem, kako visoka sme biti temperatura v visokih pečeh med proizvodnjo surovega železa. Sklep o tem, da je treba temperaturo znižati v primerjavi c prejšnjo, je svet na kratko razložil v dobrem namenu,
»se ne bi preveč porabilo«.
Nekvalificiran delavec pri visoki peči je pojmoval ta sklep kot »ukaz« in se je ravnal po njem — tudi še potem, ko se je oglasil pri njem vodja obrata in ga opozoril, da je topljenje železa natančna reč, znanstveno preračunana in določena, in da zaradi tega ne sme in ne more spreminjati temperature, odstotkov surovin in drugih elementov
DELAVSKA
ENOTNOST
Glasilo Republiškega sveta ZSJ za Slovenijo. Izdaja CZP Ljudska pravica v Ljubljani. List le ustanovljen 20 novembra 1942. Urejuje uredniški odbor Glavni to odgovorni urednik
VINKO TRINKAUS
Naslov uredništva to uprave Ljubljana, Kopitarjeva ul. s poštni predal S1S-V1, telefon uredništva 33-722 in 36-672, uprave 33-722 ln 37-501. Račun pri Narodni banki v Ljubljani 5L NB 600-11/1-365 — Posamezna številka stane 20 din — Naročnina 1e: četrtletna 250. polletna 500 to letna looo din — Rokopisov ne vračamo — Poštnina plačana v gotovini — Tisk ln kliše! I CZP »Ljudska pravica« Ljubljana
tehnološkega postopka noben svet, marveč le strokovnjak.
Vsi ti argumenti so izzveneli v prazno, vodja obrata ni mogel prepričati delavca, sporekla sta se in se celo spoprijela! Primer je zares drastičen in redek, vendar posredno priča o tem, kako močno je tudi v zavesti nekvalificiranega delavca dozorelo pojmovanje, da je dolžen misliti na proizvodnjo in na stroške, da upravlja usodo tovarne in je tudi pripravljen braniti to svojo pravico in dolžnost, čeprav včasih ne zna izbrati primernega sredstva.
Nekaj povsem drugega je, da sta delovna skupnost in njen svet v konkretnem primeru posegla v nekaj, v kar se ne moreta in se ne smeta vmešavati, da nista poučila delavcev, kdaj so poklicani posegati v upravljanje, in da nista jasno začrtala mej tehnološkega postopka, onstran katerih ne more in nihče delati po svoji glavi. Vse to seveda, če ne gre za racionalizacijo ali iznajditeljstvo, ki pa spet nista akcija »horuk«, marveč delo, ki ga je treba proučevati in ga preverjati v praksi, dokler ne postane zakon, veljaven za vse.
To so kasneje spoznali in popravili tudi tovariši v železarni, za nas pa je primer zanimiv in aktualen zlasti zato, ker se med intenzivnim izdelovanjem tovarniških statutov in izpopolnjeva-r njem pravilnikov o delitvi pojavljajo podobne reči na mnogih krajih in v raznih inačicah. Ker je še malo podjetij, ki decentraliziraj o samoupravljanj e in prenašajo določene zadeve s centralnega delavskega sveta na
svet delovnih skupnosti, ni odveč opozoriti na napako, da so v pravilnikih premalo jasno začrtane meje med zadevami upravljanja in vodstvom, da uzakonjajo določbe, ki so izraz skaženih pojmov o demokraciji in decentralizaciji, tako da v praksi mejijo na neodgovornost in tehnično nediscipliniranost, na odklanjanje določenih opravil ipd. Vse to škoduje proizvodnji, zlasti še tam, kjer položaj strokovnih služb ni podrobno določen; prav zato tudi spori niso redki. Tisto, kar se je zgodilo v Varešu, je zgolj odsev nedoločno začrtanega mesta strokovnih služb in nerazčiščenih pojmov o tem, da je treba tehnologijo dosledno upoštevati in da strokovnjak z vso pravico zahteva tak odnos do nje, in sicer ne glede na stopnjo decentralizacije in demokratičnosti pri upravljanju podjetja. Drugo vprašanje je, da dobršen del podjetij uvaja decentralizacijo in sodobnejše pogoje delitve, medtem ko je njihova proizvodnja še na pol obrtna, potem pa se oba procesa medsebojno prepletata in vplivata drug na drugega.
Tako se je pred kratkim zgodilo nekaj podobnega v sarajevski tovarni »Vašo Miškin Črni«, katere pravilniki o delitvi so bili do nedavnega drugim podjetjem za zgled in vzor. Tovarna je dobila naročilo — izdelati vagone za tujino. Inženir, ki je dal vodji obrata nalog, je obrazložil tehnologijo, se pravi način proizvodnje, kako jo je treba organizirati, normative ter porabo surovin, materiala, delovne sile in časa. Ko je razgovor nanesel
na delovni čas, je rekel vodja obrata: »Eh, tega ne moremo sprejeti, o času odloča naša delovna skupnost.«
V istem podjetju se je primerilo, da je glavni inženir naročil delovni skupnosti, naj raztovori material, ki je prispel in hi je kolektiv več dni čakal nanj. Skupnost je odklonila to dem, ker je bila mnenja, da je neko drugo delo nujnejše od naročenega. Ta »odpoved poslušnosti« — če uporabimo vojaški izraz — tiste delovne skupnost? je spravila na kocko normalno nadaljnje delo kolektiva. Očitno je, da strokovno vodstvo in strokovne službe niso dobile v normativnih aktih tovarne tistega mesta, ki jim gre, kajti potem delovna enota ne bi mogla ravnati tako nepremišljeno.
Vprašanje zase je upoštevanje discipline in poseganje v tehnologijo, kdaj je to potrebno in kdaj ni dovoljeno. Mogoče je predvsem tam, kjer niso uvedli industrijske proizvodnje v pravem pomenu besede, kjer si še ni pridobila državljanskih pravic sodobna priprava proizvodnje v birojih in laboratorijih, tako da bi bila dolžnost strokovnjakov upravljanje tehnologije ,torej dela, ne pa ljudi. Kjer to ni uveljavljeno do konca in kjer mesto teh služb ni natančno začrtano, prihaja do neprijetnih sporov, do pikrih razgovorov o poslušnosti in o tem, ali si kdo prilašča preveč »oblasti«, do nereda, ki ga ni mogoče zavijati v nikakršen staniol načelnih ali, bolje rečeno, dozdevno načelnih razlogov.
JOVANKA BRKIČ
MM
Z OBČNEGA ZBORA ObSS CELJE
»Razvita« komuna: problemi predvsem v proizvodnji
Zima se bliža..
& ,s
Foto: M. ŠPAROVEC
Celjsko komuno navadno štejemo med gospodarsko najtrdnejše in »razvite« politično-teri-torialne skupnosti v republiki in v državi. Pa vendar tudi v tej komuni, kjer letos ugotavljajo zares spodbudna gospodarska gibanja, vendarle poudarjajo, da jim največ težav povzroča prav nosilec gospodarske moči komune — proizvodnja. In čeprav so se v zadnjem razdobju izmed vseh družbeno-političnih organizacij sindikati nemara še najbolj »vtikovali« v te zadeve, je po oceni občnega zbora ObSS Celje navzlic vsemu res, da sindikati celjske komune v celoti niso izpolnili svojih nalog. Taka kritičnost je predvsem posledica ugotovitve, da so probleme sicer »videvali«, niso pa vselej in dovolj dosledno proučevali in analizirali problemov, ki so jih ugotavljali, oziroma bili nanje opozorjeni. Ker je bilo tako, niso vselej nakazovali stališč, kako naj bi težave odpravljali, in naposled, niso se dovolj zavzemali za uresničevanje teh stališč.
Navzlic temu, da s takim ponosom govorijo o lastni in »razviti« komuni, sindikati v delovnih organizacijah niso spro* žili temeljitih razprav vsaj o tistih problemih, ki neposredno zadevajo njihove kolektive. Se
ZNAČILNOST OBČNEGA ZBORA ObSS VELENJE
USTVARJALNA KRITIČNOST
Pozornost je vzbudilo troje tokrat izrečenih vprašanj:
•	Zakaj je potrebno še vedno razpravljali v delovnih organizacijah, da je za uspešno delovanje delovnih enot potrebna materialna osnova in zakaj to v praksi marsikje še ni uresničeno;
•	zakaj je potrebno v nekaterih delovnih organizacijah opozarjati na različnih sestankih in sejah, da je sistem notranje delitve, predvsem delitve osebnih dohodkov nerealen, da je potrebno opraviti določene korekture, vendar se zadeva ne premakne z mrtvega tira;
® zakaj morajo delovni ljudje že več let opozarjati na to, da je premalo ali skoraj nič sredstev namenjenih za družbeni standard, konkretno za izgradijo stanovanj.
Iz teh zornih kotov so udeleženci občnega zbora obravnavali tako dosedanje delo sveta, kot tudi delo osnovnih sindikalnih organizacij. Napak bi bilo misliti, da je iz teh in podobnih vprašanj, ugotovitev, opozoril, vela kakršnakoli nestrpnost. Nasprotno, ustvarjalna kritičnost je prevevala tako razpravo kot tudi poročilo, tedaj ko so udeleženci govorili o gospodarjenju v komuni, o odnosih in razmerah v delovnih organizacijah kot tudi, kako poteka izdelava statutov delovnih organizacij in kakšne so priprave na skrajšani delovni čas.
Na zadnjem občnem zboru je bilo med drugim rečeno, smo v neposrednem upravljanju in delitvi po delu mnogo razpravljali.
Toda žal, dejstva nas opozarjajo, da se glede materialnih pristojnosti samoupravnih organov na različnih ravneh nismo premaknili mnogo dlje od stanja, kakršnega smo ugotavljali lani.
Ta trditev, oziroma ugotovitev je bila podkrepljena z nekaterimi podatki, recimo:
v osmih delovnih organizacijah so osnovali 37 delovnih enot. Toda nekatere materialne pristojnosti so bile prenesene le na 12 delovnih enot.
Marsikje so preveč oprezno uzakonjali pristojnosti delovnih enot in zato le-te še niso dejanski gospodarji in upravljale! na svojem območju. Vzrok je treba iskati v ozkih rešitvah, v neupravičeni opreznosti, v zadovoljstvu, da so delovne enote formalno zasnovane, ni pa hkrati zagotovljena skladna rast njihove materialne osnove.
In ugotovitve, kako je z notranjo delitvijo in vzroki za te slabosti? Rečeno je bilo: Marsikje je v zadnjih mesecih čutiti prizadevanje za izpopolnjevanje sistema delitve. 'V posameznih kolektivih izpopolnjujejo delitveni sistem, uveljavljajo nova merila in načela za delitev po delu. Toda ponekod sistem delitve še vedno sloni na klasičnem načinu udeležbe na dohodku, ki ohranja ostanke mezdnih odnosov. Vzrok je enak prejšnjemu, prevelika opreznost, prehitro zadovoljstvo.
Te in podobne kritične ugotovitve niso bile toliko naperjene navzven, na ugotavljanje, da zaradi »objektivnih« okoliščin ni mogoče uveljaviti drugačnih ma-
terialnih pristojnosti delovnih enot, drugače zasnovati sistem delitve in podobno, temveč so bile izrečene zato, da bi zbor obračunal z nekaterimi slabostmi v sindikalnih organizacijah samih. Rečeno je bilo:
• Naša osnovna slabost, tako v sindikalnih organizacijah kot tudi v svetu samem je, da so sindikalni odbori preveč zaprti vase, da so v nekaterih delovnih organizacijah preveč izolirani od svojega članstva. Res da se je vsebina dela osnovnih sindikalnih organizacij marsikje spremenila, da je usklajena z zahtevami, ki jih narekuje razvoj. Odpravljene so zastarele metode dela, podedovane iz preteklosti. Toda, povsod še ni tako. Ce lahko ugotavljamo, da imamo skupino osnovnih organizacij, ki so našle svoje mesto in prek katerih se .tudi dejansko zrcali vpliv neposrednih proizvajalcev in tako skupno razrešujejo marsikatera pereča vprašanja, je skupina delovnih organizacij z drugačnim delovnim obeležjem. So organizacije, ki životarijo same zase in kjer vodstvo sindikalne podružnice politično in akcijsko zaostaja za potrebami, za politično zavestjo ter zainteresiranostjo svojega članstva. Na srečo so te organizacije v manjšini. So v nekaterih obrtnih podjetjih, v gostinstvu in trgovini. Toda, kjerkoli so, zmanjšujejo celotno prizadevnost sindikata, zmanjšujejo njegovo aktivnost in pogojujejo, da marsikakšna zadeva ni urejena tako, kot vsi pričakujemo in želimo.	P. D.
več: namesto da skupaj z upravnimi vodstvi in dostikrat tudi S ' samoupravnimi organi iščejo »krivca« za težave v objektivnih pogojih gospodarjenja, v glavnem pa izven njihovega podjetja, bi bilo neprimerno bolje, če bi vzroke težav, neuspehov in drugih motenj iskali tudi v lastnih vrstah in v zvezi s tem predlagali ustrezne ukrepe. Navzlic »razviti« komuni je namreč v občini še precej organizacij, kjer delajo na star obrtniški ali polindustrijski način, čeprav mnogokrat premorejo sodobno strojno opremo. Med temi delovnimi organizacijami je večina tistih podjetij, kjer se občasno ponavljajo vedno iste težave, ki so vsakič seveda vedno hujše. Toda namesto tega, da bi se organizacije zavzele vsaj za izboljšanje organizacije dela (kar nikjer ni nemogoče), se zadovoljujejo s tem, da težave »rešujejo« z občasno konjunkturo na tržišču ter glede na slučajne spremembe v predpisih.
Tudi v tej »razviti« komuni v zadnjem času na primer precej razpravljajo o primitivizmu, obrtniški miselnosti in drugih slabostih v proizvodnji. Vendar se o tem le pogovarjajo. Manj, oziroma zelo malo pa je konkretnega dela in prizadevanj za uveljavljenje sodobnejših metod in postopkov v proizvodnji, čeprav gre za »načelno« jasne zadeve. Sindikati torej tudi v tej vlogi niso dovolj močni nosilci progresivne miselnosti med delovnimi kolektivi. Kaj sicer sindikalnim organizacijam v tej komuni predvsem manjka, pa je glede na omenjeno še najbolj slikovito pojasnil tisti udeleženec razprave, ki je omenil, da sindikati premalo sitno zagovarjajo tisto, kar je splošno znano in jasno.
Po besedah, zapisanih v obeh poročilih in potem ponovljenih še v razpravi, podobne ugotovitve o premajhni aktivnosti in prešibki vlogi sindikalnih podružnic veljajo tudi ob oceni sindikalnega dela na ostalih področjih. Ce je res tako — takim trditvam ni nihče nasprotoval — potem zlasti osnovnim organizacijam sindikata v delovnih organizacijah ne ostaja drugega kot to, da vsaj poslej z večjim posluhom obravnavajo probleme, ki vsakodnevno prizadevajo proizvajalce in delovne organizacije. Naj ob tem omenimo samo enega in verjetno poglavitnega: navzlic ugodnim gospodarskim Uspehom realni življenjski standard stagnira. Stagnira pa med drugim tudi zato, ker se sindikalne organizacije v delovnih kolektivih nekako izogibajo konkretnejšemu delu in prizadevanjem pri skrbi za boljše gospodarjenje in se hkrati puščajo preprečiti, da je najbolje obdržati »status quO« v delovnih organizacijah. Še zlasti to velja za decentralizacijo samoupravljanja, glede katere je menda samo vodstvo občinskega sindikalnega sveta prepričano, da vendarle ne vodi k razbijanju podjetij, ampak spodbudno vpliva na boljše gospodarske uspehe in na bolj urejene notranje odnose.	■ —mG
Z OBČNEGA ZBORA ObSS NOVO MESTO
SAMO KRITIKA JE PREMALO
V Novem mestu so na letnem zboru občinskega sindikalnega sveta govorili predvsem o tem, kaj vse je narobe. Grajali so predvsem to, da delovne organizacije še vedno niso spoznale, da je delitev dohodka in obstoj podjetja odvisen od njih in njihove prizadevnosti. Navedli so celo primer takšne gospodarske organizacije, ki je zaradi nepro-učene in negospodarne delitve , prišla v težave in celo do 30-milijonske zgube in vendar zahtevala od družbe, naj ji zagotovi normalne osebne dohodke, češ da težavam delovna organizacija ni kriva.
Ko vemo za ta primer, ki so
ga predstavili kot tipičnega, se nam zdi ležerni odnos do oblikovanja temeljne zakonodaje v podjetjih razumljiv. Kljub temu, da je v občini 144 delovnih organizacij imata osnutka statutov le samo še dve delovni organizaciji. Podobno temu je tudi s komisijami za pripravo prehoda na skrajšan delavnik. Namesto, da bi v te komisije imenovali strokovnjake, vsaj tam, kjer jih imajo dovolj, so imenovali tovariše, ki nimajo dovolj dobrega pregleda nad proizvodnjo
Občni zbor je to v več primerih pojasnil z dejstvom, da o gospodarjenju še vedno preveč odločajo posamezniki in da se
člani organov upravljanja in člani delovnih organizacij vzdržujejo razprav in predlogov, ker se bojijo, da jim utegne škodovati'mnenje, ki se ne bi ujemalo z mnenjem vodilnih tovarišev. Razprava je pokazala, da se sindikalni delavci zavedajo tega, da to ni prav in da je vloga uprav še vedno takšna, kakršna je bila nekoč, čeprav so se vsi nekdanji odnosi že zdavnaj preživeli in jih prav z oblikovanjem lastne zakonodaje želimo v kali izkoreniniti.
Ob vsem tem pa občni zbor ni veliko govoril o tem, kaj so storile sindikalne podružnice za to, da bi sb takšna ležernost do
delitve dohodka in sploh gospodarjenja in upravljanja nehala. Kljub temu, da so ugotovili, da je dela za sindikalne podružnice veliko, o metodi dela v prihodnje niso spregovorili, kot da je dovolj že samo to, da so probleme ugotovili. Dejstvo pa je, da je velikokrat prav od stališč sindikalnih podružnic do proble-jnov delovne organizacije zelo odvisno tudi delo samoupravnih organov, zlasti če so le-ti pod vplivom posameznikov, ki jim ne omogočajo potrebne samostojnosti ali pa če je sestav teh organov takšen, da ne zagotavlja vedno najboljše usmeritve v reševanju problemov podjetja.
GLOSA Z OBČNEGA ZBORA ObSS KAMNIK
RESNICA IMA DVE PLATI
2E DVE LETI ZAPORED UGOTAVLJAMO ISTO: RAZVITI MORAMO SISTEM UPRAVLJANJA IN GOSPODARJENJA NEPOSREDNIH PROIZVAJALCEV... Pa ni to moja misel, povedal jo je že nekdo v današnji razpravi. In sodeč po vsem tem, kar pripovedujejo še drugi delegati kamniških sindikatov na svojem občnem zboru, tudi rezime ne more biti drugačen, kot da smo z decentralizacijo samoupravljanja in s prenosom pravic in dolžnosti gospodarjenja in upravljanja na neposredne proizvajalce šele na začetku. Ne dosti dlje, kot takrat pred dvema letoma. Pravzaprav bi si komajda mogli izmenjati izkušnje o nekaterih praktičnih rešitvah problemov, ki pa to decentralizacijo — dokazano — spremljajo. Za to bržčas vnovič ta deklarativna ugotovitev: razviti moramo upravljanje in gospodarjenje neposrednih proizvajalcev.
A ne, da bi v delovnih organizacijah ne osnovali ekonomskih enot, delovnih enot, ali kako že drugače imenujejo oblike neposrednega upravljanja in gospodarjenja. Nasprotno, večina delovnih organizacij je uveljavila decentralizacijo. Toda če zdaj po dveh letih »praktičnih izkušenj« nekateri delegati v medsebojni polemiki razpravljajo o tem, ali je smotrno prenesti na ekonomske enote pravice odpuščanja in nameščanja novih delavcev, potem posebno daleč doslej res nismo prišli.
A CE ZDAJ UGOTAVLJAMO STATUS QUO, CE GOVORIMO O STAGNACIJI, NAJ POTEM TUDI 2E IZREČEMO NEZAUPNICO UPRAVLJANJU IN GOSPODARJENJU NEPOSREDNIH PROIZVAJALCEV?... Ne, odkrito bi si morali priznati, da bi pravzaprav morali izreči nezaupnico samo samim sebi. Z družbenega stališča smo sicer znali utemeljiti potrebo po de-centralizapiji upravljanja in s tem oblikovanju novih ekonomskih in družbenih odnosov v delovnih organizacijah, toda s tem še ni rečeno, da smo dali neposrednemu upravljanju tudi materialno osnovo. In mislim, da je precej resnice v pripombi enega izmed delegatov, da so ekonomske enote samo formalnost, če ostane sistem formira-
nja in delitve dohodka nespremenjen.
In dokler bomo samo z družbenih aspektov utemeljevali neposredno upravljanje, dokler mu ne bomo dali tudi materialne osnove in pristojnosti, se tudi naše ugotovitve ne bodo dosti spremenile. V kamniških sindikatih pa pravijo, da so na za-, vore v decentralizaciji pritisnile predvsem strokovne službe in upravno - tehnična vodstva. S tem, da si niso prizadevali poiskati tudi ekonomskih rešitev našim družbenim rešitvam. Da pri tem najdejo najrazličnejše izgovore, pomisleke, »dokaze«. In bržčas je tudi precej resnice v teh ugotovitvah.
KAJ PA, CE TUDI MI V SINDIKATIH NISMO SVOJE NALOGE POVSEM OPRAVILI? ... Skoda, da nihče na občnem zboru kamniških sindikatov ni bil toliko samokritičen in zastavil tako ali podobno vprašanje. Pa bi bilo potrebno, sicer povemo le pol resnice. Ali so bile te naše družbene rešitve res tako zelo družbene in napredne, kot to zdaj proglašamo? Ali smo jih znali vselej tudi dovolj utemeljiti? Ali smo jih znali dokumentirati s temeljito analizo notranjih ekonomskih in družbenih odnosov?
Bržčas ne, sicer bi bile tudi naše zahteve po uveljavljanju sistema upravljanja in gospodarjenja neposrednih proizvajalcev veliko bolj odločne, kot pa so. Samo načelne ugotovitve pa so premalo. Premalo, da bi jim vse verjeli in da bi vse prepričali. Brez podrobnih analiz ekonomskih in družbenih odnosov, brez analiz vzrokov in posledic bomo kogarkoli le težko prepričali, da se bo »ogrel« za spremembe v pravicah, dolžnostih in pristojnostih. Zato, če nočemo k letu ugotavljati o decentralizaciji samoupravljanja to, kar danes, bomo morali najprej spremeniti, pravzaprav poglobiti naše lastno delo. V sindikatih v delovnih organizaci-. j ah. In še nekaj, ne gre za opozicijo, kot nekateri pojmujejo vlogo sindikatov v odnosih do strokovnih služb in upravno-tehničnih vodstev, gre za to, da si zagotovimo sodelovanje s temi strokovnjaki, da jih pritegnemo k našemu delu in ogrejemo za naša prizadevanja. Opozicija pa naj velja samo temu, kar je zastarelo. A seveda tudi tistem«, kar je zastarelega v nas samih
OB OBČNEM ZBORU ObSS VlC-RUDNIK
Zamujena priložnost
Kljub obsežnemu poročilu predsednika občinskega sindikalnega sveta Vič - Rudnik v Ljubljani je razprava na občnem zboru zajela predvsem izobraževanje, in to z različnih gledišč — od strokovnega izobraževanja sezonskih delavcev pa vse do družbeno-ekonomske vzgoje članov samoupravnih organov in družbeno-političnih organizacij. Zanjo sicer lahko rečemo, da je bila po svoji vsebini zadimiva, da pa je bila vse premalo usmerjena v presojo dosedanjih izkušenj in uspešnost dosedanjih rešitev bodisi družbenih bodisi ekonomskih rešitev. Pogosto so bila tudi stališča taka, da so prej vodila k napačnim kot pravilnim zaključkom. Tako so se namreč pojavljali pomisleki o koristnosti decentralizacije samoupravljanja, preden niso člani delavskih svetov dovolj »strokovno usposobljeni in izobraženi za gospodarjenje«, pomisleki o smiselnosti decentralizacije v sistemu financiranja šolstva, dokler so ekonomski pogoji v različnih komunah tako zelo različni.
Taki in podobni pomisleki. Pa ne zanikamo tega, da je družbeno-ekonomsko izobraževanje potrebno, saj lahko vedno znova ugotavljamo, da je raven tovrstnega znanja pri proizvajalcih še vedno zelo nizka. Vendar pa menimo, da ta skromna družbeno-ekonom-ska razgledanost proizvajalcev le ne more biti glavni motiv, zaradi katerega bi morali odložiti decentralizacijo upravljanja in gospodarjenja na kasnejši čas. Res pa je hkrati tudi to, da prav s prenosom pravic in dolžnosti gospodarjenja na neposredne proizvajalce naraščajo
tudi potrebe po sistema tičneh* in poglobljenem družbeno-eko' nomskem izobraževanju proiZ' vajalcev. Zato bi tudi bilo ve' liko bolj smotrno govoriti o tem> kakšno znanje zahteva od pvo' izvajalcev upravljanje in g°' spodarjenje v delovnih enotah kako, kdaj in v kolikšni met* posredovati proizvajalcem t0 znanje.
Naša pripomba pa naj ve«3 tudi poročilom, ki jih je obči«' ^ski sindikalni svet pripravil občni zbor. Vse preveč so bi*3 usmerjena v faktografsko niz9' nje posledic in vse premalo v analizo globljih vzrokov, ki 30 sproščali te posledice. In moro3 je prav zaradi tega tudi razpr3' va pogosto zdrsnila v obrobij probleme, jih na široko razgr*'. njala, a v znatno manjši mer tudi razreševala.
In slednjič, občni zbor naj *^ odgovoril tudi na to, kakšne h3' loge smo si zadali v preteklost*: kakšne družbene rešitve smo 5 prizadevali uveljaviti in kolik smo v teh naših prizadevanj* uspeli. V vsej razpravi pa je * predstavnik ljubljanske tobač« tovarne poskušal v svoji oce*^ gospodarjenja proizvajalcev . ekonomskih enotah napel)31 razgovor tudi na to, kako * sindikalne podružnice priP^jj ljale svoja stališča in jih tu utemeljevale pred organi upr3 . ljanja, strokovnimi službah^ upravno-tehničnimi vodstvi . sploh med kolektivom. D**", zborovalci, žal, tej pobudi n* . sledili. Zato pa občni zbor tu ni odgovoril na osnovno vpra® ^ nje: zakaj pravzaprav zastoj decentralizaciji samoupravi j aru in uveljavljanja sistema up*"3 ljanja in gospodarjenja srednih proizvajalcev. V- ®*
I!|[|llll[llll|[|lll!lllll«lllllll!llll!!llllllllllllllllllllllll!nilllllilllll[|||lll!lllll!
Razgovor s sobesedniki je bil povsem slučajen. Nismo posebej iskali sindikalnih odbornikov in predsednikov statutarnih komisij v tistih delovnih organizacijah, kjer so statuti že »na mizi«. Povsem slučajno se je dogodilo, da smo se razgo-varjali s takšnimi predsedniki sindikalnih organizacij in statutarnih komisij — kjer se lahko ponašajo že z nekaterimi predlogi, mnenji in pripombami članov kolektiva na predloženi osnutek statuta. Za te in naslednje pomenke smo se odločili predvsem zato, da ugotovimo, kolikšen je delež osnovne sindikalne organizacije pri izdelavi tako pomembnega samoupravnega akta kot je — statut. Tokratni pomenek o statutu se je dogodil na Bledu na sedežu tamkajšnjega gozdnega gospodarstva.
Več kot 40 predlogov, pripomb in mnenj
omenek na blejskem gozdnem gospodarstvu se je za nas srečno iztekel, ker je predsednik sindikalne organizacije sedel za načrtovalno mizo. -V škripce bi prišli, če bi morali obiskati predsednike sindikalnih podružnic preostalih sedmih obratov, sektorjev in uprav ali kakor že poimenujejo »posamezne dele podjetja«. Ure in ure hoje in vožnje bi Potrebovali poprej kot bi obšli vsa področja obratov in uprav, raztresenih na 50.000 ha zemljišča. Tolikšen je namreč delovni prostor te gospodarske organizacije. Tako pa, pomenek je potekal z inženirjem Andrejem Arihom, predsednikom sindikalne organizacije in Tonetom Svetino, predsednikom statutarne komisije Gozdnega gospodarstva Bled.
»Pravite, da je vaše delovno območje tolikšno, — v podatke ne dvomimo. Zanima nas le, ker trdite, da je statut že v razpravi, kako je uspela sindikalna organizacija organizirati razpravo na tako razsežnem prostoru.«
In odgovor obeh je bil:
»Takoj dan na to, ko je delavski svet imenoval statutarno komisijo, je zasedal izvršni odbor naše organizacije. Domenili smo se, kako bomo sodelovali v Pripravljanju osnutka statuta, predvsem pa — kako bomo poskrbeli za or-Sanizacijo razprav. Prav raztresenost delovišč, obsežnost prostora, številnost sindikalnih podružnic in za proizvodnjo dgodno vreme, je terjalo takšen odgovor ...«
Kot sem razumel iz nadaljnjih besedi, je torej sindikat že kar spočetka imel za svojo osrednjo nalogo — izde-iavo osnutka statuta in hkrati za drugo Nadaljnjo, razpravo o osnutku. In zamisel jim je uspela. Uspela jim je zato, ker so se sindikalni odborniki nekajkrat sešli s člani komisije in na tokratni pomenek so prišli odborniki tam nekje izpod Mežaklje, z Jezerskega, Pokljuke id drugod.
Pri razpravi o osnutku statuta so se Poslužili svojih »informacij« — glasila delovnega kolektiva. Res da te številke Sasila ni dobil v roke vsak član kolektiva, toda sindikalna organizacija je Poskrbela, da tu ni nastala vrzel. Na edem izmed teh širših posvetov so damreč »zadolžili« vsakega posameznika v komisiji, da je na splošno razložil °sdutek statuta in ...
In potlej so se začele kopičiti pripombe, predlogi in mnenja. Iz nekaterih predlogov in pripomb je bilo mogoče razbrati, da se člani kolektiva ne strinjajo s sedanjo organizacijsko* she-mo podjetja — v osnutku statuta so jo damreč in kot pravijo, kar namerno ?Pisali, brez kakršnihkoli pobud, da bi veljalo spremeniti — in da pričakujejo celo več, da terjajo drugačno za-°kroženost uprav, sektorjev, drugačno Poslovanje služb in podobno.
. Prav pripombe s tega področja. r°rej s področja poslovanja podjetja, so 8Podbudile statutarno komisijo, da je
naročila strokovnim službam, vodstvom uprav in sektorjev, da izdelajo svoje predloge za organizacijsko shemo. Ti predlogi naj bi hkrati z vsemi pripombami, mnenji in predlogi postali izhodišče za drugačno, ustreznejšo organizacijo in način poslovanja blejskega gozdnega gospodarstva.
Glede na številnost pripomb, oziroma predlogov s tega področja, je mogoče pričakovati v tistem delu statuta GG Bled, ki obravnava organizacijo in poslovanje podjetja bistvene spremembe.
Vendar je to samo eden izmed skorajda naj skromnejših rezultatov razprave, če upoštevamo — kot je bilo mogoče razbrati iz dokumentiranih trditev sobesednikov — da je samo sindikalna podružnica Gozdne uprave Bohinjska Bistrica sporočila statutarni komisiji nad 40 pripomb in predlogov k osnutku statuta.
Pripombe in predlogi, ki jih je posredovala samo ta sindikalna podružnica — in ko bo zbrano še gradivo iz ostalih sindikalnih podružnic — bod0 najbrže bistveno izoblikovali »obličje« sedanjega osnutka. Preberimo si samo nekaj nanizanih opozoril, ugotovitev, pripomb, mnenj, predlogov in podobno:..
• Točneje je potrebno obravnavati razmerja revirjev do uprave in obratno, poslovnega odnosa z avtoparkom, medsebojno sodelovanje ekonomskih enot in gradbeno grupo;
•	pomanjkljivo so obravnavani odnosi s komuno in obratno;
•	v statutu je premalo jasno prikazano samoupravljanje obratnih delavskih svetov in njihovih komisij v okviru vsega podjetja;
•	kakšna bo politika razporeditve zaposlenih, njihovega delovnega časa in podobno glede na sedemurni delavnik (glede sezonskih delavcev so bile že izrečene konkretne pobude);
•	delitev osebnih prejemkov naj statut obravnava z vidika prizadevanja vsakega posameznika. Odpravimo »pojem« dobička ali »presežka« in vsakdo naj bo nagrajen po dejansko doseženih delovnih, finančnih in drugih uspehih;
•	konkretno naj bo določeno, kdo bo povrnil škodo, ki nastane v primeru, da jo je povzročil z napačnim vpisom podatkov v kakršnekoli akte;
•	v statutu je pomanjkljivo obravnavana modernizacija proizvodnje, predvsem z vidika perspektivnega razvoja podjetja in doseganja boljšega finančnega uspeha, torej — pospeševati uvedbo mehanizacije;
•	konkretno je potrebno določiti, kdo je odgovoren za uvedbo — torej za nadaljnje strokovno izpopolnjevanje — novega delavca ali uslužbenca v delo;
• H v statutu naj bi bil opisan tudi način izdelave lesa (sobesednika sta dejala za ta predlog, da je pravzaprav glede na tematiko, ki jo obravnava statut neumesten, torej, da ne sodi v statut, vendar vzbuja upravičeno zanimanje. Kot je bilo mogoče razbrati iz njunih mnenj, bo v perspektivi nujno potrebno izdelati pravilnik glede izdelave lesa, torej razčleniti takorekoč tehnološki in tehnični proces v sicer na videz povsem enostavni,. vendar hkrati zelo zahtevni proizvodni panogi);
•	statut naj v svojih končnih določbah vsebuje spisek pravilnikov in poslovnikov, pravil in podobnih samoupravnih in drugih aktov, tako da bi lahko članstvo našlo odgovor v njih za vsa tista vprašanja, ki jih trenutno zanimajo;
6 statut naj nazčleni dolžnosti in pravice na posameznih delovnih mestih in tudi dolžnosti, kdaj je obvezna uporaba higiensko-tehnično-varstvenih sredstev;	. A .
•	v svojih končnih . določbah naj statut natančno določa sankcije v primeru njegovih kršitev in
6 tiskan naj bo v žepnem formatu, da ga bo imel vsakdo pri roki.
To je seveda le nekaj od nanizanih predlogov, mnenj, pogledov in pripomb. Iz tega, že dokaj obsežnega gradiva (in to so mnenja, izrečena v razpravi samo na eni izmed gozdnih uprav) lahko razberemo, da gre tudi za stvari, ki ne sodijo neposredno v statut delovne orga-: nizacije. Nekateri predlogi in pripombe iz obravnavane razprave opozarjajo, da bo potrebno izdelati nove pravilnike, poslovnike, da bo potrebno drugače zasnovati organizacijsko shemo podjetja, poslovanje, materialna razmerja med delovnimi enotami in podobno. Skratka, gre za vrsto pobud, za vrsto zadev, ki bodo slej ali prej na dnevnem redu osrednjega in ostalih samopravnih organov, gre 'za vrsto zahtev in želja, ki bodo nudile v perspektivi izhodišče za drugačne rešitve v delovni organizaciji — blejskega gozdnega gospodarstva. In niz vsega tega so sprožile prve razprave o osnutku statuta samo v enem izmed delov te delovne organizacije.
PETER DORNIK
IZSEK IZ MOZAIKA STATUTARNIH RAZPRAV


*
V novih prostorih Mestne galerije v Ljubljani na Mestnem trgu prvi razstavljajo likovni umetniki, katerih dela je inspi-
rirala NOB, dela, ki so nastala od 1941. do 1963. leta
i? oczns umu............
INFORMACIJAM
Zamujena
priložnost
IHItllllllHIlifiMUlllinilllllltllMIlligiailiHlllIKHHIHllHIU ’
MADŽARSKI FILM »POLČASA V PEKLU«
Nogomet, taborišče in vojna so izhodiščne točke madžarskega filma »Polčasa v peklu«, ki ga v teh dneh gledamo v kinu »Komuna«. Človekovemu razumu se sprva upira iskati kakršnekoli logične povezave med temi, v bistvu nasprotujočimi si, a vendar resničnimi življenjskimi postavkami. Ko pa steče mimo že nekaj sto metrov filma, začne razumevati,' kaj so avtorji s filmom želeli povedati. Na svojstven način so želeli poveličati boj madžarskih rodoljubov in nogometašev, ki jih je uničila vojna.
Kljub težnjam, da bi izpovedali nekaj, kar v tej obliki še ni bilo izpovedanega, se je
ustvarjalcem marsikaj izmuznilo. Vsebini manjka predvsem močneje in izraziteje poudarjen idejni smisel boja proti fašizmu. In gledalec se zaradi tega v tem vsebinsko in dramaturško neizdelanem koncep-ceptu težko znajde. Sprva se sprašuje, kje pravzaprav je. Ali je središče dogajanja v neki kazenski četi vojakov ali koncentracijskem taborišču? Intenzivno raziskuje kaznjence, njihove značaje, medsebojne odnose in prepričanja. V tem neraziskanem konglomeratu se pozneje porodi ideja o nogometnem moštvu madžarskih rodoljubov, ki bodo odigrali tekmo za firerjev rojstni dan. Tu se šele začenja nek
notranji zaplet, rastejo nasprotja in odkrivajo se značaji ljudi, kakršni v resnici šo. Igra, zmaga in smrt na igrišču daje filmu določen idejni poudarek in končni smisel.
Vendar pa delu ne moremo oprostiti vrsto naivnosti, neizdelanih detajlov in pomanjkljive dramaturgije. Režiser ni znal najti ustreznega poudarka za posamezne dramatične momente in uskladiti igre posameznih igralcev. Zato je delo površno, brez težnje po preciznosti, filmski izraznosti in resničnemu, kar naj bi film ponazoril.
IVA BOZOVICAR
ocene kritike informacije ocene kritike Informacije ocene kritike Informacije ocene kritike informacije ocene kritike informacije ocene
Radijska igra
MARJAN MARINC: ILUZIJE NA ASFALTU
Vprašujem se, kaj je pravzaprav avtor radijske drame »■Iluzije na asfaltu«, ki smo jo prvič slišali minuli torek, z delom hotel povedati. Poglobiti se v eno ali drugo osebo in njene meditacije, se pravi analizirati celoten monolog in iz njega izluščiti jedro. Po monologu mlade žene sodeč, je avtor načel aktualen problem mladega človeka, njegovega mesta v življenju ter odnosa do življenja. Ta problem je živ, vsakdanji in škoda je, da ga je avtor omejil na samogovor in golo ugotavljanje dejstev. Mlada žena, ki se vrača po končani ločitveni razpravi
k svoji materi, razmišlja v avtu neznanca o svoji življenjski usodi. Nasprotje njenemu samogovoru pa so misli moža, voznika avtomobila: ocenjuje jo, tehta njeno osebnost in sklepa. Ničesar se v delu ne zgodi. Neznanca sta se srečala in neznanca, sta se razšla. Njun svet in njuna razmišljanja so ostali samo nemi samogovori.
Avtorjit' Marjanu Marincu, ki je delo tudi režiral, lahko očitamo, da vsebinsko blede zasnove ni okrepil in podprl ter ji dal določen psihološki poudarek. •Avtor je povzel zanimivo obliko miselnega medi-
tiranja, načel nekaj, kar je sodobno, boleče in ni moči zanikati in ublažiti. Toda oblikovno je vse le bežna ilustracija nečesa, kar se je že zgodilo. Tu lahko ugotavljamo samo dejstva, ne moremo pa ob dogajanju pričakovati novih zapletov, ki bi bili sicer logični in možni. V tem okviru sta ostala tudi igralca Štefka Drolče-va in Tone Homar. Dokaj neizrazita in izpovedno brez prave moči. Taka je tudi celotna realizacija dela, te drobne življenjske meditacije.
IVA BOZOVICAR
ocene kritike Informacije ocene kritike Informacije ocene kritike informacije ocene kritike informacije ocene kritike informacije ocene
FILM?
■Illlllllllllllllllllillllillllllllllll
OB SOVJETSKEM »EVGENIJU ONJEGINU«
Nič prida ni mogoče povedati o tem filmu — razen da so kostimi lepi, maske izvrstne, scenografija prav odtehtana, igravci in pevci dobri — da ima skratka vse pogoje za dober film.
Toda ostalo je pri tem. Zdajle sepeda ni najboljša priložnost za pogovor o odnosu med glasbo in filmom (ki nanj filmski kritiki največkrat pozabijo ali pa se ga ne upajo lotiti ter ga raznorazni »skladatelji« in »strokovnjaki« izrabljajo v svojo korist — tudi pri nas). Tudi ne bomo govorili o problematiki filmskega snemanja opere, ki se pač mora odločiti ali ostane predstava te in te operne hiše ... ali pa imajo njeni filmski ustvarjalci (z režiserjem na čelu, kajpada) toliko talenta, poguma, zna-
nja, okusa in občutka za muziko — da ustvarijo samostojno, FILMSKO predstavo.
Poslednje je nemara nekje od daleč vabilo sovjetske filmske delavce, ki so se lotili snemanja »Evgenija Onjegina«. Zal film, ki smo ga videli, ni niti dostojno posneta operna predstava — še manj pa filmska interpretacija dela. Ostalo je pri idiličnih belih brezah v vetru plahutajočih zaves, nekaj »dinamičnih« kadrih ter neužitno patetično recitiranih verzih iz prelepega Puškinovega »Onjegina«. O odnosu med glasbenim in filmskim tempom dogajanja, med muzikalno dikcijo in notranjo vsebino prizora, med oblikovanjem pevskih fraz ter oddaljenostjo in gibanjem protagonistov pa
še tako naprej in tako dalje — ni mislil nihče... ali pa je mislil le zelo malo. Zato je v tem filmu toliko nasilnih »rešitev-', toliko glasbenega analfabetizma, toliko poceni tradicionalnega in skrajno ne-invencioznega, toliko kičastega — toliko nedopustnega za filmsko platno 1963. leta.
Pro domo nam ostanejo le še,: slaba tonska kopija, prav tak prevod besedila (je cenjeni prevajalec nemara kdaj slišal, da ima Opera Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani dovolj dober in udomačen prevod tega teksta?) ter drobno vprašanje ... komu na ljubo smo odkupili ta film, s kakšnim namenom in katerimi cilji pred očmi.
BORUT LOPARNIK
ocene kritike informacije ocene kritike Informacije ocene kritike informacije ocene kritike Informacije ocene kritike informacije ocene
RECIMO BOBU BOB!
Mislim, da je Camus tudi brez našega priznanja dovolj velik pisatelj, esejist 'in dramatik in da mu ni prav nič do tega, da bi kvaliteto njegove široke umetniške ustvarjalnosti pohvalil tudi laik iz velike slovenske metropole. Pa mi zato, prosim, štejte v dobro, da ob njegovem »Kaliguli« gladko preskočim vse nesporne odlike te odrske stvaritve in se omejim samo na tisto, kar me moti, kar odklanjam in obsojam.
To pa je Camusova življenjska filozofija, njegov svetovni nazor, kakršnega poznamo, še celo pa takšen, kakršen se nam razodeva skozi Kaligulova usta.
Nočem se spustiti v ribnik kaotičnih misli, ki jih je znal Camus tako spretno zamočviriti, da nazadnje še njegov lastni junak ne more nikamor več iz njin in se lahko reši samo še z begom v smrt. Zato se ne bom oprijel nobenega njegovega citata, nobene misli, še stavka ne, kajti vse to razglabljanje, kot ga je zastavil Camus, pa kakor je že genialno, ne pelje nikamor. In z njim vred ne vodijo nikamor vse strokovne polemike okrog posameznih odlomkov in tehničnih detajlov.
Ni me sram odkrito povedati, da odklanjam njegovo strastno iskanje odrešujočih spoznanj sredi kupa mrličev, ki si jih je dal sam pripraviti (zaradi boljšega razumevanja jim je dal nekje zadaj za kulisami potrgati še jezike) sredi ponorelih bogov in polbogov, sredi bebcev, klečeplazcev in ovelih ljubic.
S to bolno filozofijo, ki se lahko kot rak razpreda samo v tako grozljivem okolju in ki hoče biti ves čas . logična in dosledna, dokler ne požre tudi samo sebe, se ne da koketirati. Ne da se z njo sklepati kompromisov, ampak jo je treba s šibo po goli zadnjici in jo tako poslati nazaj s pripombo, da čisto radi živimo, da radi varujemo, da radi ljubimo, da se radi veselimo, da sicer tudi umiramo, tudi dvorimo, tudi sovražimo, tudi grizemo in brcamo, da pa smo končno veliki prav zaradi tega, ker vse to zmoremo, ne da bi obupali.
Sicer pa: če ta svet resnično nima nobene vrednosti kot to pridiga Kaligula, če nima vrednosti ne solza ne lepota ne dobrota, če je vse ničevo, nesmiselno, brezupno in bedasto — zakaj potem, za božjo voljo, še toliko truda? Počemu toliko besed? Počemu vsi ti reflektorji, kostumi, naštudirane vloge; v kaj in zakaj n|s je hotel avtor še prepričati?
že nekaj tisočletij raznaša veter križem pod egejskim soncem, pa vendar toplina njihovih rok še vedno veje iz mrzlega kamna, ki so ga nekoč te roke ogrele in obudile. Vdihnile so mu življenje, da bi se v njem človekov um in srce dvignila nad rojstvo in smrt. S čim bi mogel ponižati in obrezvrednotiti tiho milino in nedopovedljivo otožnost žena Fidijinega nagrobnega reliefa? Kaj bi lahko v tem svetu lepote in resnice povedal njegov Kaligula, ne da bi tvegal, da ga vtaknejo v prislini jopič kot norca, ali da ga vržejo na cesto kot barabo?
Kot odgovor na vsa izrečena in neizrečena vprašanja, ki tarejo človeka) nam svetijo, v kamen in v platno zajeti, plamenčki najiskrenejših spoznanj ir- nsrr. hkrati pričajo, da so na svetu bile in da so še stvari, močnejše kot sta neumnost in zlorabljena oblast.
Ne vem, mislim le, da bi težko razvil svojo filozofijo absurdnosti in ničevosti) ne da bi zardel, ob življenjski podobi ljudi kot so bili Curie, Pasteur, Koch) Flemming in vsa dolga vrsta imen, S katerimi ne bodo nikoli šle v pozabo brezštevilne ure, prečute v iskanju in ustvarjalnem prizadevanju za dobrobit vsega človeštva.
Mnogo milijonov ljudi, ki bi radi živeli, vsako leto pobere — ne razdvojena življenjska filozofija, ampak povsem prozaična lakota. Na več kot polovici zemeljske oble se še vedno borijo zoper revščino, zoper nasilje, zoper zaostalost, zoper nevednost, zoper bolezen) zoper izkoriščanje; borijo se za svobodo — ne z tisto imaginarno, ki bi prinesla luno z neba, ampak za ono navadno svobodo, ki bo pustila ljudem živeti in uživati življenje.
Milijon želja je vtkanih v jutrišnji j dan.
In vsemu temu čudovitemu kipenju človeškega hotenja postavlja Camus nasproti živčno razrvanega junaka, ki V imenu nesmiselnosti počenja nesmiselnosti, da bi tako zadobilo njegovo življenje (to pa zdaj še ni čisto jasno, kaj naj bi zadobilo) nek smisel ali da bi ga izgubilo, če bi ga ravno imelo...
Stvar vsakega posameznika je, če se mu zdi ali ne zdi vredno živeti samo zaradi življenja. In če ta mračna brezupnost ni samo odraz njegovega osebnega pojmovanja, ampak se poraja ko* problem določene družbe in določene kulture, potem jo je treba z vsem razumevanjem obravnavati kot tako.
— Vi ste pa r«tovo gledališki kritik, ko vam gre tako dobro okrog ovinkov..,
Edino spoznanje, ki nam ga na koncu odkrije, je to (kar smo že tako sami vedeli), da je tudi takšno čaščenje nesmiselnosti nesmiselno in brezupno. To pa je tudi vse, za kar smo »bogatejši«, ko zapuščamo Talij in hram.
In vendar je na svetu — na srečo — še zadosti hramov, pred katerimi mora tudi Camus pustiti svojo filozofijo absurdnosti zunaj, kadar vstopa, da bi iz njih prišel bogatejši.
Skušam si ga zamisliti v spokojnem Somraku louvrskih dvoran pred stvaritvami velikih mojstrov, katerih pepel
Nikakor pa ne moremo takšnim W ljenjskim nazorom samo zaradi nekak nih kulturnostnih kompleksov in zg° ^ iz spoštovanja do avtorjevega umet ^ škega talenta izkazati gostoljubnost, da bi jih od glave do peta, s kožo 1 kostmi vred, odločno zavrnili!
Pa čisto brez ovinkarjenja.
Samo to bi pričakoval od ljudi vedo, kako se tem rečem streže«!
Prav zares, potem me Kaligul3 bi niti najmanj vznemirila.
MILAN MAVBB
id
iz mš ra-M*« • iMAšiHie*
ZA PTUJSKEGA OBČANA LETOS 16 PREDSTAV SNG MARIBOR
Novinar Delavske enotnosti je nedavno, ko je pisal o kulturnem življenju v Ptuju med drugim zapisal; da bi ne bil rad ptujski občan, ker je tu Pač to življenje premalo pestro in preskromno. Predstavniki javnega in poli-
lju. Vse lepo in prav. Nečesa pa, kot je videti, tu le ni: kje in kako izraža ptujski občan svoje zadovoljstvo in nezadovoljstvo s vsebino in organizacijo gledališkega življenja? Morebiti se bo v bodoče iz pasivnega sprejemnika
Opravičenost in nujnost zaposlovanja strokovnjakov
Zakaj program tukajšnje Svobode ima v letošnji sezoni velike načrte, ki bodo nujno izoblikovali v najširšem krogu javno mnenje, ki bo nujno sililo na površje. Kritika ali pohvala so lahko neposrednim organizatorjem gledališkega in sploh celotnega kulturnega življenja v komuni le v prid, pomoč in veselje. Dosedanjim šestim abonmajskim predstavam se bosta letos pridružili še dve, tudi avtobus bo osemkrat zapeljal v Maribor in nazaj, v mesto pa bodo prišle še amaterske skupine. Svet Svobod želi pritegniti tudi celjsko gledališče, ki ga bo seveda treba plačati po realni ceni. In še kaj.
Kaj se bo še rodilo iz načrtov in dobrih namenov, bo pokazal čas. In če bo prizadevnost, ki jo je zdaj opaziti v Ptuju pri organizatorjih kulturnega življenja šla v stric s sodobnimi koncepti, uspeh ne bo izostal. No, pa počakajmo z nadaljevanjem našega članka o gledališkem življenju v Ptuju še nekaj mesecev.	ALA PEČE
Učnega življenja v Ptuju pa so mu na-' spremenil v aktivnega usmerjevalca, ta odgovorili, da Ptujčan nima izbire aH hoče ali noče biti Ptujčan, če v ^tuju živi pač Ptujčan je. Pokazali pa s° tudi na vrsto kulturnega dogajanja y tem mestu.
Skušajmo si danes torej nekoliko °svetliti tukajšnjo gledališko življenje, ki ga je medsebojna debata Ptujčanov ha eni in našega lista na drugi strani Nekoliko preveč površno obdelala. Bilo ki škoda, če bi kaj zamolčali. Skoda Predvsem za Ptujčane.
Po tem, ko je bilo pred leti v Ptuju Ukinjeno gledališče, je postalo mesto kolj ali manj odvisno od gostovanj tujih poklicnih gledaliških ansamblov in amaterske dejavnosti. Zato sklepa zdaj Občinski svet Svobod — konkretno dramski sosvet tega sveta— vsako leto Pogodbe s SNG v Mariboru ..za 6 abonma j skih predstav tega gledališča v Ptuju (4 dramska dela in 2 operi) in Za prav toliko izvenabonmajskih v' mariborski gledališki hiši. Razpravljanje °krog tega, ali mariborčani radi gostu-iujo v Ptuju ali ne je malodane neumestno, zakaj SNG v Mariboru dobiva za ta gostovanja subvencije iz °krajnih sredstev in je tako dolžno Pripotovati v Ptuj, da pokriva gledalko vrzel. Mariborska gledališka hiša Pobere v Ptuju samo izkupiček za v$topnino — maksimalna cena vstopnic 0<i 200 do 250 din — z odštetimi režijami stroški.
Abonmajske predstave izbira odbor Sveta Svobod v Ptuju z ozirom na Ozonski repertoar gledališča v Mariboru in po kriterijih, da pride na Ptujski oder vsaj eno klasično delo, eno Moderno in predstava, ki je doslej domačini še niso videli. Nekoliko drugače j® z operami, kjer je izbor z ozirom 1)3 repertoar, ki se malodane iz leta v Ieto ponavlja, skromnejši.
Mariborsko gledališče ima po pogodbi pravico izpreminjati program —
Seveda v kolikor to terjajo objektivni Vzroki, gostovalo pa bi naj v Ptuju y$ak mesec enkrat. Dogaja se, da od-’8ra kar v dveh mesecih polovico ali c*lo več predstav, predvidenih za cestno sezono. Kje tiči krivec?
Kar pohvale vredno je, da so si v ^tuju lani omislili še obiskovanje gledaliških predstav v samem poslopju v Mariboru. Vstopnico si plača °biskovaIec sam, prevoz pa, "ki ga upravlja Mariborsko avtobusno podjetje ®a po režijski ceni plača Občinski Svet Za kulturo in prosveto iz sredstev za k°speševanje kulturne dejavnosti. Vsakokratni »pohod« 100 ljudi v štajersko Metropolo stane 23.760 din. Vožnje v Maribor pa končno niso omembe vred-116 samo zaradi obiskovanja gledaliških kfedstav, svoje prispevajo tudi s tem, k° pride gledalec v kontakt s klasično 81edališko hišo, z drugimi ljudmi, z tirugim mestom in morda z malce 'družnim življenjem.
Gledališka publika tako v Ptuju k°t v Mariboru so skoraj izključno' mešani mesta Ptuja. V ostalih predelih kocine bodisi da so se podobni poizkusi s Prevozom in gostovanji izjavili zakadi denarja, neprimernih dvoran — pa so stvari kako drugače zapletene.
_'‘°rda bi jih kazalo vseeno razvozlati.
letošnjem letu namerava Občinski ®* * * * v®t Svobod in prosvetnih društev v Mu popestriti gledališko življenje v tanjših krajih z večjim številom go-stavanj amaterskih skupin. Toliko —
2a začetek.
Reklamo za ' gledališko življenje upravlja v Ptuju kar številni aparat:
°kalna radijska postaja, lokalni časo-Fs> Plakati in gledališka okenca. Zna-,lt> da bi prav ta propagandni aparat , hko marsikaj prispeval tudi k izbolj-ju kulturnega življenja na podeže-
Stevilo zaposlenih strokovnjakov na področju industrije, prometa, gradbeništva in projektive v občini Ljubljana-Center je zgovoren argument, ki opozarja, da v naše delovne kolektive zelo počasi, prepočasi prodira misel, da ni modernega proizvodnega procesa brez strokovnjakov. In vendar si je težko predstavljati, kako bodo naše delovne organizacije danes in jutri kos težavnim nalogam v zvezi s povečano produktivnostjo, nadaljnim vključevanjem v mednarodno delitev dela, nalogam, ki jih bo treba rešiti ob prehodu na 42-urni delovni teden, nalogam, ki jih bo v zvezi s sedemletnim planom za--htevala modernizacija proizvodnje (ne nazadnje kadrovski problemi s tem v zvezi) in podobno, kar vse je med seboj tesno povezano. Toliko bolj je tudi nerazumljivo, da v dosedanjih osnutkih statutov delovnih- organizacij v gospodarstvu v tej občini skorajda nikjer ni obdelano (ali dokaj pavšalno) vprašanje kadrovske politike, izobraževanja zaposlenih kadrov, politike štipendiranja, kar je po drugi strani zopet dokaz, da strokovnjak še ni dobil v teh delovnih organizacijah mesta, ki mu gre, oziroma dokaz subjektivnih gledanj, da je strokovnjak za podjetje pač le večji finančni izdatek, vse ostale koristi pa tako kratkovidno gledanje prezre.
Številke so res take, da bi jim človek skorajda ne verjel, saj so to končno številke iz ene izmed ljubljanskih občin (ne katerekoli — na njenem področju je bogata mreža višjih in visokošolskih zavodov!), kjer prav gotovo ne nastopa problem, da strokovnjakov ne bi mogli dobiti, temveč da jih le iz drugih različnih razlogov ne zaposlijo
(pred dnevi se je v Ljubljani govorilo o mladi pravnici, štipendistki te občine, ki je zdaj po končanem študiju nikakor niso mogli zaposliti!). Pri 4472 zaposlenih v industriji je le 43 strokovnjakov ali nekaj več kot 1 %, v časopisno založniških podjetjih in tiskarnah je pri 2499 zaposlenih 70 strokovnjakov, kar gre predvsem na račun založniških in časopisnih podjetij. V prometu je pri 3580 zaposlenih le 27 strokovnjakov ali 0,75 %, v gradbeništvu pri 8358 zaposlenih le 85 strokovnjakov. Edino v pro-jektivi je procent visokoizobraženih strokovnjakov višji in to 36 %.
V občini Ljubljana-Center obstojajo
kovnjakov, a le-ta iz bojazni za lastno delovno mesto. Prav tako ne bi smele načrtne kadrovske politike zavirati pavšalne subjektivne ugotovitve, češ, da mladi strokovnjaki, ki prihajajo iz šol, niso sposobni, da jih je treba le višje nagrajevati in podobno. Čeprav v ničemer ne bi smeli dušiti konstruktivno kritiko na račun včasih res še slabših učnih programov, pa bi seveda morali odločno odpravljati ponekod zelo razširjeno in škodljivo prakso, ko prvič zaposlenega strokovnjaka takoj ob nastopu zadolžijo za rešitev konkretne proizvodne naloge, ki seveda ne zahteva le strokovno znanje, temveč tudi in še celo
tudi podjetja, ki nimajo niti enega stro- ' temeljito poznavanje specifičnih pro-tudi povprečje je dokaj blemov lastnega podjetja. Vsaka stvar
lillilšii
Medsebojna pomoč
Foto: Milan Šparovec
kovnjaka, pa nizko: na 54 zaposlenih pride komaj en strokovnjak. Struktura zaposlenih strokovnjakov pa opozarja, da je najmanj zaposlenih ekonomistov in pravnikov, pa tudi med drugimi vejami strokovnjakov so velika nesorazmerja. Tako ima »Gradis« pri 4524 zaposlenih le enega ekonomista, »Tehnika« pri 1652 nobenega.
Ce se povrnemo k velikim nalogam, ki jih naše delovne organizacije v gospodarstvu brez strokovnjakov gotovo ne bodo kos, ostanimo zaenkrat za primer le pri uvedbi 42-urnega delovnega tedna. Samo fizično delo in delovna disciplina sta elementa, ki ju bomo kaj hitro izčrpali. Pogoj za prehod na 42-urni delovni teden je povečanje produktivnosti za 14 %. V občini Ljubljana-Center pa je bila v letošnjem prvem polletju povečana za 13,3 %, seveda pa ne smemo računati z minimalno zahtevo in bi morali glede na gospodarski plan videti pred seboj kot cilj 25 % povečano proizvodnjo. Za dosego le-tega pa se zastavljajo konkretne naloge: izboljšati tehnološki proces in organizacijo dela, za kar bi morali organizirati posebne strokovne analitske službe, ki se bodo ukvarjale z analizami časovnega poteka proizvodnje, uporabljanjem statističnih metod pri kontroli kvalitete dela, s koordinacijo dela med proizvodnimi enotami in strokovnimi službami za potrebe boljšega planiranja in ekonomizacijo proizvodnje in podobno. In končno se vsa ta vprašanja navezujejo na čim bolj stimulativno nagrajevanje po delu, za kar bi bile, prav tako potrebne strokovne službe, ki bi Spremljale načela nagrajevanja in sproti opozarjale kolektiv na pomanjkljivosti.
, Vse. to bo seveda mogoče uspešno reševati le ob osvojitvi modernega delovnega koncepta, ki si ga je težko zamisliti brez strokovnih kadrov. In vse to so vprašanja, o katerih bi se delovni kolektivi ob javni razpravi o osnutkih statutov morali zaustaviti. Že iz dosedanje prakse seveda vemo, da bo tu treba zavreči marsikatero subjektivno mnenje, ki izhaja iz odpora do stro-
potrebuje svoj čas in tudi mladim strokovnjakom, ki so takorekoč šele prišli iz šole, je treba dati časa in poskrbeti, da se bodo čimprej dodobra spoznali s specifičnimi problemi lastnega podjetja: V nasprotnem primeru, ko naloge posameznik ni opravil dobro, ne bi smeli takoj neobjektivno zdvomiti v mlade strokovne moči in njihov visokošolski študij, dcar pavšalno počez in počez.
S kadrovsko politiko v občini Ljubljana-Center pa še v nekem pogledu ne moremo biti zadovoljni. V večini podjetij in ustanov ni organiziranih kadrovskih služb, odtod med drugim tudi ni ustrezne kadrovske politike. Zlasti primanjkuje specializiranih kadrovikov, organizatorjev in inštruktorjev izobraževanja, socialnih delavcev in industrijskih psihologov ter varnostnih inženirjev in tehnikov. V osmih podjetjih na področju občine, ki skupno za-posljujejo 5400 ljudi, ni niti enega specializiranega kadrovika oziroma diplomanta Višje kadrovske šole. V vseh teh podjetjih imajo le po enega psihologa, socialnega delavca in pravnika, medtem ko imajo ostali kadroviki le srednjo ali celo nižjo izobrazbo. Žal taka zasedba izhaja iz nemogočega mnenja, češ, da so ljudje, ki se ukvarjajo s kadrovsko politiko neproduktivni in zatorej nepotrebni.
To je le eden izmed številnih problemov, oziroma bolje, eden izmed pogledov na številne probleme, o katerih so razpravljali pred dnevi komunisti-proizvajalci iz omenjenih vej gospodarstva. Javna razprava o osnutkih statutov delovnih organizacij bo probleme zaposlevanja strokovnega kadra in kadrovske ter štipendijske politike gotovo osvetlila še z drugačnimi orgumenti, saj bi morali tem problemom posvetiti ne le obrobno temveč načrtno razpravo. Zbrano gradivo v občini Ljubljana-Center pa lahko gotovo služi za primer tudi drugim občinam kot opozorilo, da bo treba te probleme oceniti tudi pri njih, saj končno so družbene in proizvodne alternative, ki nam jih prinaša čas in razvoj, za vse enake.
S. G
Za aktivnejšo vlogo mladih pri oblikovanju vzgojno - izobraževalnega sistema
Pretekli petek je bil v Ljubljani V. plenum Centralnega komiteja Zveze mladine Slovenije. Na njem so obravnavali tudi sedanje naloge Zveze mladine pri pospeševanju izgradnje vzgojno-izobraževalnega sistema. Zaradi važnosti problema, ostanimo le pri tej točki dnevnega reda.
Na plenumu so ugotovili, da je delo občinskih vodstev Zveze mladine, kadar se že govori o vprašanjih šolstva, dokaj raznoliko. Obstaja namreč vrsta komitejev, ki šolsko problematiko spremljajo le pavšalno, so v njej samo informirani; drugi del, ki pa je že mnogo manjši, poskuša določene probleme registrirati, jih poskuša reševati. In tretji del, ki pa je v praksi tudi najmanjši, problematiko šolstva ih vzgoje ob sodelovanju z ostalimi političnimi in družbenimi organizacijami v komuni, tudi že uspešno rešuje.
Na plenumu so poizkušali poiskati odgovor, zakaj je učinkovitost občinskih vodstev Zveze mladine v zvezi z reševanjem te problematike, tako raznolika. Velik del občinskih vodstev namreč še nima ustreznih komisij kot pomožnih organov, ki bi omogočale poglobljeno in stalno spremljanje te problematike. Občinski komiteji kot celote premalo analizirajo delo aktivov na šolah. Njihov vpliv na vsebino dela teh aktivov je minimalen, ker je tudi neposreden stik članov občinskegia vodstva z mladino na šolah zelo redek. Nekateri komiteji, ki sicer imajo ustanovljene komisije za izobraževanje, pa zaradi strokovno neustreznega sestava teh, spet niso kos planiranim nalogam.
.Vzroke za neaktivnost bi lahko še
naštevali. Iz že naštetega jasno sledi, da vrsta občinskih komitejev ni učinkovito razpravljala o vrsti važnih vprašanj, čeprav bi bila to njihova dolžnost. Kaj redko so po komitejih Zveze mladine, govorili o doseganju vzgojnih in izobraževalnih smotrov v šolah, o izboljšanju učnih rezultatov in vloge sistema samoupravljanja pri tem, o idejnih problemih' sedanje generacije na šolah, o problerhih verifikacije šol, dalje o osnutkih statutov, komun in šol, in z njimi v zvezi, o problematiki izobraževanja in vzgoje, o vprašanjih dopolnilnega izobraževanja itd.
Iz množice problemov si je plenum skušal postaviti orientacijski plan za bodočo aktivnost na področju izobraževanja in vzgoje v šolah in s tem v zvezi zastavil troje nalog.
Prva, je potreba po spremenjenih metodah in 'notranji vsebini učno-vzgojnega dela. Treba bi bilo iskati sodobnejših prijemov podajanja snovi, tako da bi bil prehod od klasičnega frontalnega pouka na kabinetni pouk, kjer bi se vključevala televizija in se uporabljali še drugi sodobni tehnični pripomočki, kot na primer magnetofon pri učenju jezikov itd. Pouk bi bilo treba posodobiti. Zato so zdaj že prilike, saj se je materialna baza šol že precej izboljšala, Kaj je možno napra-
viti z iznajdljivostjo in voljo in kako je mogoče napraviti pouk sodoben, je na plenumu služil primer Ravenske gimnazije, ki je v teh poskusih za iskanje novih metod izobraževalnega dela daleč v ospredju pred vsemi ostalimi šolami. Zato so člani plenuma smatrali, da bi ravno mlad pedagoški kader, ki izhaja iz učiteljskih vrst, moral biti pionir pri iskanju novih prijemov, oblik in metod dela v šolah.
Druga naloga, ki je v tej začetni fazi predvsem stvar občinskih vodstev ZM, -je po ugotovitvah plenuma, organiziranje dopolnilnega izobraževanja za mladino na vasi. Torej za tisto mladino, ki ostane doma in pri kateri se je izobraževalni proces z zaključkom osnovne šole pogostokrat končal. Vse bolj očitno pa je dejstvo, da bi ravno ta mladina morala biti nosilec prizadevanj za napredek v kmetijstvu in socialistične preobrazbe vasi. Vsaj tako so menili člani plenuma in si s tem v zvezi zastavili nalogo, da bodo. z ostalimi družbenimi činitelji, ki se zanimajo za uresničitev koncepta dopolnilnega izobraževanja mladine na vasi (zbornicami, Zadružno zvezo, LT in Zvezo delavskih in ljudskih univerz), sprejeli okvirni program za to izobraževanje. Ta program bo črpal vsebino delno iz šol za življenje, vseboval elemente tehnične vzgoje, spoznavanje mehanizacije in elemente družbeno-ekonomske vzgoje.
Zadnje vprašanje, ki so ga na plenumu formulirali kot nalogo, je poži-i vitev delovanja organov družbenega upravljanja in pospešitev izdelovanja
statutov šol. Večina šol namreč, kot se je trdilo na plenumu, danes še vedno posluje po starih pravilih, ki že v osnovi ne ustrezajo več novim odnosom v šoli, položaju šole v odnosu do družbe itd. V tej zvezi je zaslediti premalo volje s strani učiteljskih kolektivov samih, še posebej pa šolskih odborov. Zato ni nič kaj čudno, če vodstva šol v zadnjem času ugotavljajo določeno stagnacijo pri delu šolskih odborov, kar je plenumu služilo za nalogo, da je treba napraviti temeljito nalizo vzrokov zakaj slabo delovanje nekaterih šolskih odborov in da je v bodoče treba temeljito pripraviti kadre za nove organe družbenega upravljanja. Od tod tudi sklep: Čas pred volitvami novih šolskih odborov je treba izkoristiti za široko mobilizacijo občanov na vpraša-
njih šolstva. Prav bi bilo, da se na posebnih zborih občanov obravnava vloga
šolskih odborov in spozna čim širši
krog ljudi z odgovornostmi sodelovanja
v tem najvišjem organu upravljanja šole. V te šolske odbore pa bi bilo treba kandidirati čim več mladih tehnikov in ekonomistov, ki še sveže poznajo probleme šolanja.
»Ce bomo intenzivno delali« so poudarili že v uvodnem referatu, »po omenjenih treh vprašanjih in imeli vmes posluh tudi za reševanje vsakodnevnih problemov mladine v šolah, potem bo doprinos organizacije k reformnemu procesu na področju vzgojno izobraževalnega sistema nedvomno dobil večjo razsežnost.«
S. G.
• •
KALEIIinstOP
Analitična reportaža
Priznam, da nisem čisto nič tehnično izurjen. Komajda znam varovalko popraviti. Pa kaj morem za to, ko so me pa vse življenje tiščali v humanistične vede in me vzgajali v šolah še po nereformiranem programu.
Zdaj pa sem se odločil, da naredim enkrat za vselej konec moji tehnični neizobraženosti. Poiskal bom prvo industrijsko šolo, ki ima oddelek za odrasle in vpisal elektrotehnično smer. Potem seveda še naprej. Prepričan sem, da bom že čez tri leta že v prvem razredu ljubljanske tehniške šole elektro stroke in kasneje, če me leta ne bodo preveč pritisnila, bom vpisal še elektrotehniško fakulteto. Kot pribito! Tega mi je dovolj.
Ja, dovolj mi je. Zadnjič, to se menda lahko pripeti slehernemu državljanu, sem nekam preveč energično zavrtel gumb na električnem štedilniku, pa sta mi ostali v rokah dve polovici. Pa zdaj? Sel sem v trgovino in že skoraj kupil nov gumb za 114 dinarjev. A sem si premislil in se zahvalil prodajalki za njeno ljubeznivost. Kaj če bi jaz le premalo strokovno namestil gumb in nesreča tako ali tako nikoli ne počiva. V hiši pa so otroci.
Na družinskem posvetu z ženo pade predlog: servis.
Ja, servis. Pred nosom ga imamo. Pet minut od nas.
Oni pa imajo strokovnjake in bodo rešili naš problem.
Možakar je res prišel. In moram reči, delo je dobro opravil. Nataknil je nov gumb, ki ga je prinesel s seboj, pa je bilo. Se izvijača ni vzel v roke. Pet minut, ne, kje neki, dve minuti, pa je bil štedilnik spet popravljen. Tako sem bil navdušen nad njegovo spretnostjo, da sem se odločil primakniti k računu še stotak. Za cigarete. Mož si je zaslužil.
Ko sem ga vprašal za račun, mi je pojasnil, da ga bodo poslali po pošti in da naj nikar ne skrbim za to. Prav, pa ne bom, sem si mislil.
In res je prišel račun. Specifikacija pa je bila taka: delo mehanika 700 dinarjev, material 114 dinarjev, materialni stroški 11 dinarjev, manipulativni stroški 200 dinarjev in prevoz 100 dinarjev. Skupno namestitev novega stikalnega gumba 1125 dinarjev.
Onemel sem. Pravzaprav, sape mi je zmanjkalo. Tudi ženi. Čez čas pa me začne tolažiti, da imava pravzaprav še srečo, ker je bil pokvarjen samo gumb pri štedilniku in ker se ni pokvaril bojler ali frižider, loščilec ali sesalec za prah. Takrat bi najbrže morala odšteti kar pol mesečne plače.
Toda kaj takega se v prihodnje še lahko primeri, si mislim. Vsaka stvar se nekoč pokvari. In tedaj? Tako je v meni dozorela misel, da začnem s študijem tehnike. Šolnina, ki jo bom moral odšteti, je malenkostna v primeri s tem, koliko me bi lahko stala popravila.
Pomanjkanje mesa in jajc je nekatere naše republiške strokovnjake za kmetijstvo privedlo na misel, da bi tudi na Gorenjskem kazalo zgraditi kokošjo farmo za kakih 8000 do 10.000 kokoši. Gorenjci pa so ob tem predlogu nekam nejeverno zmajevali z glavami in imeli celo kopico pomislekov.
Tako se je pričelo prijateljsko prepričevanje, dokler se Jeseničani vendarle niso sprijaznili z mnenjem »-višjih forumov«. In ker so morda slednjič tudi sami prišli do spoznanja, da misel navsezadnje ni tako od muh, so za predlog zgrabili. Oskrbeli so si lokacijo, iz lastnih sredstev pa vtaknili v priprave za gradnjo nove farme v Mojstrani 25 milijončkov. Hkrati pa so si pri teh višjih forumih zagotovili podporo pri najemanju kreditov.
Slednjič je elaborat za novo kokošjo farmo v Mojstrani priromal do banke. Pa glej ga šmenta, zdaj so se na vsem lepem vloge zamenjale. Gorenjci so utemeljevali potrebo po taki farmi, kmetijski strokovnjaki z »višjih forumov« pa so začeli dvomiti v rentabilnost investicije. Zadeva se je po vseh pravilih zakomplicirala.
Pa da bi se vse skupaj še bolj zavozlalo, je prišlo še eno sporočilo: tam, kjer naj bi stala nova kokošja farma in kjer so Jeseničani že začeli graditi, naj bi bila speljana nova cesta 1. reda.
Govoriti o tem, kako se bo ta gordijski vozel odvozlal in ali bodo Jeseničani zgradili kokošjo farmo ali ne, je za zdaj še preuranjeno. Toda nekaj je gotovo: vendarle se nam je spet enkrat posrečilo pognati v nič — 25 milijončkov.
H KRONIKI TEDNA SO PRISPEVALI:
1.	Elektrotehna — SERVIS, Ljubljana — B. SAMARIN
2.	KZ Jesenice in nekdanja republiška kmetijska zbornica B. SAMARIN

Tale reportaža je skupni proizvod dveh članov naše redakcije in ptujskih obča-|	nov in je kot taka zgovo-
1	ren dokaz, kako koristna je
kooperacija. Nastala je kot rezultat združevanja proizvodnih naporov in tudi proizvajalnih sredstev, kar je na sedanji stopnji našega razvoja še zlasti pomembno. Ptujčani so vložili vanjo svoje mesto, novinarja pa svoja svinčnika.
Ondan je glavni urednik naročil reporterju:
»Pojdi v Ptuj in napiši reportažo o dosežkih ptujskih občanov in njihovih perspektivah. Predstavi njihovo mesto in povej v čem in kako se je v njem življenje spremenilo.«
Reporter je rekel: »Prav,« vzel akontacijo na dnevnice in odpotoval v Ptuj. Dva dni kasneje je poslal v Ljubljano naslednji sestavek:
»Razcvet starega mesta ob Dravi j...
Ptuj je naše najstarejše mesto in nekoč je živelo zavarovano v svoje starine, danes pa se vsebolj odločno vključuje v sodobni tempo razvoja. Novo je moč opaziti na vsakem koraku. Prehodil sem ga vzdolž in počez in videl sem številne nove bloke, gozdove televizijskih anten na njih strehah, kolone avtomobilov na cestah, otroška igrišča, na novo urejene trgovine. Iz majhnih delavnic nastajajo tovarne, gradijo novo pošto, novo naselje pri bolnici, imajo dva nova bančna poslopja, novo šolo, nov hotel...«
Še in še je našteval ptujske novine in ob koncu odkril, da ima mesto veliko perspektivo razvoja.
Glavni urednik je njegov sestavek nekajkrat prebral, potem pa zavrtel telefon.
»Potrebujem reportažo, ne odo. Piši o novem in starem s stališča človeka, ki v njem prebiva, analiziraj spremembe, primerjaj tisto, kar je bilo s tem, kar je.«
Reporter je rekel: »Prav.« In dan kasneje je poslal v Ljubljano naslednji sestavek:
»Novo in staro v mestu ob Dravi.
(Analitična reportaža.)
Kaj se je v Ptuju v zadnjih letih spremenilo? Na to vprašanje sem skušal odgovoriti, ko sem ondan obiskal to staro mesto, ki mu pravijo tudi mesto-muzej. Zato sem ves dan hodil po ptujskih ulicah in se pogovarjal z občani.
Svoje potovanje sem začel pri novem mestu, pri tisti tabli, ki opozarja popotnike:	»Obiščite
muzeje in kulturno zgodovinske spomenike« ter pušča turistom popolno svobodo, da v labirintu ptujskih ulic najdejo te spomenike. Onkraj table je nova avtobusna postaja, ki se sestoji iz bifeja in nekaj miz ter stolov pod vedrim nebom. Če je lepo,\£r^je, se tod krepčajo potniki iz ptujske okolice in to je nedvomno pridobitev mesta. Ker pa je tisti dan deževalo, so bila gostinska osnovna sredstva neizkoriščena in potniki so stali pod napušči hiš na Trgu svobode, se tiščali k zidovom in zdelo se mi je, kot da bi gledal talce. Povprašal sem starega očanca, kam potuje, pa mi je dejal, da najbrž ne bo nikamor potoval; bil je v bolnici, kjer je prebolel pljučnico in se je nameraval vrniti domov, pa bo najbolje, je dejal, da grem kar nazaj v bolnico. Očitno je bilo, da ga je čakanje na dežju do kraja zdelalo. Tolažil sem ga, da je za vsako novost in tudi za avtobusno postajo treba nekaj žrtvovati, tovariš pa je bil močno konservativen in mi je govoril, kako je prejšnja leta, ko je imel Ptuj še stano avtobusno postajo, čakal na avtobus pod streho in na toplem »Pri Roziki«.
Naslednja novost, ki je vredna tehtne analize, so razrite ulice. Pred leti, ko Ptuj še ni imel vodovoda in so gospodinje hodile po vodo k javnimi vodnjakom, so ptujske ulice prekopavali samo nekajkrat na leto — če se je zamašil kak kanal ali pa če je bilo treba popraviti
storjeno napako. Zdaj, ko so napeljali vodovod, se je prekopavanje tako razmahnilo, da se lahko Ptuj upravičeno prišteva med naša najbolj sodobna mesta. Samo sistema še nimajo, na primer, ta mesec bomo prekopali ulico zaradi kanalizacije, drugi mesec zaradi vodovoda, tretji mesec bomo popravljali napake in tako dalje. Sicer pa je res, da imajo tudi drugje to področje komunalnega življenja še dokaj neurejeno.
Stare' vodnjake, ki razkazujejo mimoidočim svoja razmajana ogrodja, pa bi kazalo zaščititi kot zgodovinske spomenike.
Sploh pa je zaščita zgodovinskih spomenikov ena izmed zelo
pomembnih dejavnosti Ptujčanov. Stari del mesta je en sam zgodovinski spomenik in opaziti je močno skrb, da bi bil tudi zunanji videz hiš kar najbolj starinski. Zlasti je ta skrb očitna, če z Murkove ulice gledaš na Aškerčevo, toda gledati moraš z očmi zgodovinarja, kajti drugače te bodo tisti razpadajoči zidovi preveč pretresli.
Ker nisem zgodovinar, sem jo raje mahnil na Trg mladinskih delovnih brigad, kjer starikavi sv. Florijan nezainteresirano opazuje mestni vrvež in iz svoje golide poliva razglase športnih in kulturnih društev. Se pred leti so Ptujčani zaupali staremu svetniku le kolesa, zdaj
pa se okrog njega gnetejo avtomobili, ki jih Florijan brezplačno' varuje.
Ustavil sem se še pri bivši Na-Mi, ki jo zdaj preurejajo v prvo samopostrežno trgovino in razmišljal o vplivu samopostrežbe na človekovo življenje in kako prav bi bilo, če bi denimo uvedli samopostrežbo tudi v uradih, da se občanu ne bi bilo treba prerivati pred okenci, občina pa bi lahko občutno zmanjšala sklad osebnih dohodkov.
Na živilskem trgu sem ogledoval razstavljeno blago, ki ga je pral dež, kar je povsem v skladu s higienskimi predpisi in se pozanimal, zakaj družbeni sektor prodaja jajca nekaj din dražje kot privatni, pa so mi pojasnili, da so jajca v družbenem sektorju žigosana in ta novost seveda nekaj stane. Pred praznim časopisnim kioskom je premočen medičar prodajal lec-tova srca in na moje vprašanje, zakaj ne vedri v kiosku, je dejal, da je pač zaklenjen. Sicer pa bi bil medičar moker tudi, če kioska ne bi bilo.
Potlej sem si ogledal še nov hotel, kjer je bilo nekoč »Kurivo« in sio ljudje v vrstah čakali na premog ter se prepirali, kdo ima prednost. Danes takšnih prepirov ni več. Tradicijo ohranjajo le z občasnimi fantovskimi nočnimi prepiri v hotelu in pred njim. Sploh pa je hotel pomembna pridobitev tako za občino in turiste kot tudi za gostince, ki so šele z njegovo dograditvijo doumeli, kako pomembno je geslo »V skupnosti je moč« in so se združili v eno podjetje.
Tako torej novosti, o katerih sem govoril, sprožajo nove družbene procese, odpirajo pa tudi nove probleme, ki se odražajo v življenju občana in njegove skupnosti.«
Glavni urednik je ta sestavek nekajkrat prebral, potem pa je zavrtel telefon.
»Še je preveč površno. Poseči bi moral globlje, bolj tehtno analizirati družbena prizadevanja v kolektivih in odnose med ljudmi.«
»Prav,« je dejal reporter in naslednji dain poslal, v Ljubljano nov sestavek:
»Ptuj in njegovi družbeni problemi.
Hkrati z razvojem ptujskega gospodarstva se je razvijalo tudi delavsko in družbeno upravljanje in spreminjali so se odnosi med ljudmi, čeprav pa so še nekatere slabosti, ki so ostanek starega sistema.
Tako je torej tudi na tem področju mogoče zaslediti številne novosti.
Skoraj v vseh podjetjih imajo na primer niove pravilnike o delitvi osebnih dohodkov. Sicer je res, da mi nekateri tovariši, s katerimi sem govoril, niso vedeli povedati, kaj je v njih novega, toda dejstvo pa je, da so novi in to tudi nekaj velja.
V načinu obravnavanja problemov se je marsikaj spremenilo. Pred leti se je dogajalo, da so na sestanku delovnega kolektiva večkrat govorili o problemih zgolj načelno. Na dnevnem
redu so imeli na primer razpravo o pomembnosti delavskega upravljanja in tovariš referent je govoril nekako takole: »Delavsko upravljanje je bistveni element socialistične demokracije. Ali pa sploh veste, kaj je socialistična demokracija? Socialistična demokracija je..-Ali pa sploh veste kaj je demokracija? Demokracija je...« In tako dalje. Zdaj govorijo o konkretnih zadevah. Na primer c statutih. Tovariš referent pravi: »Statut je v teh dneh naša glavna skrb. Ali pa sploh veste, kaj je statut? Statut je bistveni element upravljanja in kot tak naša glavna skrb. Zakaj mora biti glavna skrb? Glavna skrb mora biti zato,, kar sem že prej povedal.« In tako dalje.
Tudi delovna prizadevnost je večja. Govoril sem s tovarišico, ki dela v upravi, in mi je povedala, da nima časa za pomenek, kajti najprej mora najti nekoga, ki ji bo honorarno popravil nogavico, in ker je v Ptuju težko najti človeka, ki bi popravljal ženske nogavice, bo zamudila na svoje honorariio delo.
So pa problemi, ki jih je mogoče rešiti samo s tesnim sodelovanjem vseh občanov. Tovariši iz Rešilne postaje na primer, ne bodo mogli vpeljati skrajšanega delovnega časa, če . se ne bodo domenili z občani, da bodo le-ti obolevali le v njihovih uradnih urah. Otroci ne bodo mogli dobro skrbeti za svoja igrišča, če se ne bodo dogovorili s starejšimi občani, da jim le-ti ponoči ne bodo razbijali objektov na igriščih, kot se je to zgodilo z avionom v parku, ki je po nekaj nočnih igrah odraslih, postal razvalina. Tovariši iz Pekarne bodo morali prepri' čati potrošnike, da sb umazane bige prav tako dobre kot čiste. Gostilničarji pa bodo morali navaditi pivce, da bodo raje pili dražje vino kot, cenejše.
Vsi skupaj pa se bomo morali navaditi, da se bomo o lastnih napakah kdaj pa kdaj tudi prav pošteno in prešerno nasmejali, ker jih bomo tako laže odpravljali.«
Glavni urednik je prebral tudi ta sestavek, rekel pa ni ničesar, kajti bil je zadnji čas, da ga pošlje v tiskarno.
JANEZ VOLJČ
J
IZ DELOVNIH ORGANIZACIJ IN KOMUN • IZ DELOVNIH ORGANIZACIJ IN KOMUN
1
i
Na dnevnem redu: statuti
•	BREŽICE:
Naslednji mesec razprava o statutih
Občinski sindikalni svet je doslej priredil tri seminarje za člane komisij za izdelavo osnutkov statutov in če poseben razgovor o konkretnih problemih. Na zadnjem seminarju je bilo sklenjeno, da morajo biti osnutki pripravljeni do 15. novembra. V občini še ni doslej nobena organizacija sprejela statuta, povsod pa imajo že pripravljene teze oziroma že izdelan osnutek.	I. V.
•	ZAGORJE OB SAVI:
Kaj čakajo v 14 delovnih organizacijah?
Na zadnji skupni seji obeh zborov občinske skupščine Zagorje ob Savi je posebna komisija občinske skupščine za pomoč delovnim organizacijam pri izdelavi osnutkov statutov poročala, kako poteka izdelava teh samoupravnih aktov.
V	petih delovnih organizacijah na področju zagorske občine že imajo izdelane osnutke statutov; v osmih delovnih organizacijah pa imajo izdelane teze. V preostalih 14 delovnih organizacijah še niso začeli z delom.
Člani občinske skupščine so sklenili priporočiti vsem delovnim organizacijam, naj na zasedanjih organov samoupravljanja razpravljajo o tej važni nalogi in da začnejo s temeljitim delom, da bi bili lahko do konca leta izdelani vsi osnutki statutov delovnih organizacij in predloženi v javno razpravo. Hkrati so jim tudi priporočili, naj vzporedno z izdelavo osnutkov statutov pričnejo s pripravo ostalih samoupravnih predpisov.	-k-
•	STP POSTOJNA:	/
Osnutek v razpravi
Ena izmed pomembnih nalog je izpolnjena. Statut splošno trgovskega podjetja je pred srejemom.
Priprave za izdelavo statuta našega podjetja so se pričele že v mesecu januarju. Takrat je bila imenovana 11-članska komisija, v kateri so bili zastopani organi upravljanja in družbeno politične organizacije podjetja. Veliko pomoč pri izdelavi tez so nam bili razni seminarji in posvetovanja. Po številnih sestankih komisije, upoštevajoč razne pripombe in mnenja tako organov samoupravljanja, kot ostalih političnih forumov ter članov kolektiva v podjetju, smo uspeli izdelati osnutek statuta, ki je sedaj v razpravi.	P.
•	VELENJE:
Dobra polovica v zaostanku
Na minulem občnem zboru občinskega sindikalnega sveta Velenje so udeleženci med drugim razpravljali, kako poteka izdelovanje1 statutov v delovnih organizacijah in družbenih službah. Podatki, nanizani tako v poročilu, kot tudi v razpravi, niso razveseljivi, čeprav, kot je bilo rečeno, so prvi koraki na tem področju že storjeni. Osemnajst delovnih organizacij je namreč že pričelo izdelovati osnutke in teze. Toda tej ugotovitvi takoj sledi bolj zaskrbljujoč statistični podatek, da v 55,9 % delovnih organizacij, torej v dobri polovici, še niso storili — skorajda ničesar.
Kritično je bilo osvetljeno tudi s temi ugotovitvami: marsikje se izgovarjajo, da se dela še niso lotili, ker ni strokovnih kadrov. V takšnih delovnih organizacijah čakajo le na zunanje rešitve. Organi samoupravljanja so prepustili nastajanje v dobršnem delu delovnih organizacij le statutarnim komisijam. Marsikje pa so te komisije samo formalno imenovali, torej razlog več, da je delo v zastoju. Niso tudi redki primeri, je bilo rečeno, ko v delovnih organizacijah avtomatično prepisujejo statute, pri čemer seveda ne upoštevajo svojih specifičnosti.
Rečeno je bilo, da izdelava statutov najbolje poteka v industrijskih delovnih organizacijah (kjer so podani tako notranji kadrovski in drugi pogoji). Pohvala je bila izrečena rudniku lignita Velenje, ki ima osnutek že v razpravi, kot tudi delovnim kolektivom Gorenje, LIK in Galanterija, kjer pravkar dokončujejo osnutek. Manj zadovoljivo pa je stanje v manjših delovnih organizacijah, predvsem v uslužnostnih dejavnostih, družbenih službah in kmetijstvu.
V	razpravi je bilo rečeno, naj bodo sindikalne organi-
zacije pobudnik za čim širšo razpravo tam kjer so osnutki že izdelani ali so tik pred zaključkom, oziroma naj bodo pobudnik 'za pospešeno delo tam, kjer še vedno odlagajo z izdelavo statuta oziroma najdejo za to odlašanje najrazličnejše izgovore in vzroke pogostokrat povsem neopravičljive narave.	D.
III!IIIIIIIIII1II!IIIIIIII!IIIII!I!IIIIIII!IIIIII!IIIIIIIIIIII!!I[|||I!I!IIIIIIIIIIIIII!I!I!IIIII!IIIIII1IIIIIIIIII!I!IIIIII!IIIIII!III!III>IIII!II!!IIII!I!III!I!>III!IIIIIII!1!IIIII!IIIIIIIIIIIIII!IIIIIIII
I
1

m
1
i
r •	■ I
Se meni dinar za v hranilnik
•	ILIRSKA BISTRICA
Razprave o ukrepih za skrajšanje delovnega časa
Pred časom se je sestala strokovna komisija za delovni čas občinske skupščine Ilirska Bistrica in razpravljala o delu in ugotovitvah enotnih komisij v delovnih organizacijah, ki pripravljajo gradivo za prehod na 42-urni delovni tednik. Priporočila je vsem komisijam delovnih organizacij, da izdelajo podrobne analize, ki naj utemelje ta ukrep, recimo, kako je sedaj izkoriščen delovni čas in kako naj bi ga izkoristili v bodoče itd. Na to opozarjajo statistični podatki, da je v povprečju produktivno opravljenih samo 180 delovnih ur, vse ostale delovne ure (t. j. 28 delovnih ur) pa so izgubljene zaradi izostankov od dela, kot na primer zaradi raznih poškodb, bolovanj in drugih neupravičenih izostankov itd.
Komisija meni, da bi lahko glede na sedanje priprave v prihodnjem letu večina ilirsko-bistriških podjetij, razen s področja kmetijstva, prešla na skrajšani delovni čas. jk
#	CERKNICA:
Več pomoči in možnosti delavcem, ki se izobražujejo
Razprava na letni konferenci občinskega sindikalnega sveta Cerknica je iskala rešitve za hitrejši dvig proizvodnje in delovne storilnosti.
Proizvodnja je v primerjavi z lanskim metom močno porast-la, saj so nekatera podjetja že sedaj dosegla letni plan. Kljub temu mnoge notranje rezerve doslej še niso izkoriščene. Vse premalo skrbi so n. pr. kolektivi posvečali strokovnemu izobraževanju zaposlenih, kajti to je ena izmed poti za zboljšanje tehno-loških postopkov, boljšega izkoriščanja proizvodnih zmogljivosti in ostalih sredstev. Delavska univerza prireja vrsto večernih šol in tečajev in zato bi lahko podjetja v večji meri omogočila
svojim delavcem^ da se izobražujejo.
Podjetja so doslej tudi premalo pospeševala izumiteljsko dejavnost in racionalizatorstvo. Samo Brest in Kovinoplastika sta skrbela za izboljšanje tehnične ravni proizvodnje na ta način. Toda izumiteljem in racio-nalizatorjem morajo tudi manjša podjetja nuditi več ugodnosti in materialne spodbude za njihovo prizadevanje.
Glede izdelave sedemletnih perspektivnih planov so prisotni ugotovili, da vsebujejo vse preveč številk in premalo ekonomskih pokazateljev. Zlasti manjša podjetja pri izdelavi plana premalo analizirajo potrebo in razvoj domačega in tujega trga.
Po mnenju udeležencev sindikalne organizacije niso izpolnile vseh pričakovanj. To velja zlasti za izdelovanje statutov, ki v nekaterih podjetjih poteka vse prepočasi. Tudi razprav na sestankih sindikalnih podružnic se udeležujejo običajno vedno isti ljudje. Premalo pozornosti so posvečali tudi izboljšanju pravilnikov o delitvi dohodkov.
Mad
e ZAGORJE OB SAVI:
Dve delovni organizaciji sta že dosegli letni plan realizacije
Iz podatkov o gibanju industrijske proizvodnje na področju zagorske občine v prvih devetih mesecih letos izhaja, da sta delovni organizaciji Tovarna elek-troporcelana Izlake in Lesno industrijsko podjetje Zagorje ob Savi do konca septembra že dosegli predvideni letni plan realizacije.
Tovarna elektroporcelana Izlake je do konca meseca septembra ustvarila že 604 milijone din realizacije (letni plan realizacije: 504 milijone din) in tako presegla letni plan za skoraj 20 %. V Lesno industrijskem podjetju Zagorje ob Savi pa so z doseženo realizacijo do konca septembra presegli letni plan za 5,8 %.	-k-
• SPLOŠNO TRGOVSKO
PODJETJE POSTOJNA:
Manj zaposlenih in vendar večja realizacija
Med večja trgovska podjetja na drobno v okraju Koper se uvršča tudi Splošno trgovsko podjetje Postojna, ki je nastalo z združitvijo trgovskih podjetij »Oskrba«, »Mestne trgovine« Postojna in »Javornik« Pivka. Združitev je prinesla vrsto ugodnosti, od katerih je zelo pomembna tudi večja vsota razpoložljivih sredstev za nadaljnje investicije oz. adaptacije obstoječih trgovin.
Že v prvem polletju 1963 smo ugotavljali dobre rezultate v primerjavi z letom 1962, ko so obstajala tri podjetja. Prav tako ugodni rezultati so doseženi v devetih mesecih, kljub temu, da smo odstopili devet trgovin s približno 200 milijoni realiziranega prometa v prvem polletju 1962 — trgovskemu podjetju »Nanos« Postojna.
Plačana realizacija je bila v devetih mesecih 1963. leta presežena s 112 milijoni ali 12,5 % v primerjavi z istim obdobjem lani. Dosedanji rezultati kažejo, da bo planirana realizacija 1 milijardo 400 milijonov dosežena in tudi presežena.
.Tako ugodni rezultati so doseženi, čeprav je letos povprečno 9 % manj zaposlenih. Ugodni vpliv gospodarjenja se zrcali posebno v živahni investicijski dejavnosti, saj je podjetje v lanskem letu obnovilo vrsto zastarelih poslovalnic, kot n. pr. »Bač«, »Dolnja in Gornja Košana«, »Selce«, »Tržnico Pivka«, skladišče »Zelenjava Postojna«’ največ sredstev za je uporabilo za dograditev modernega »Preskrbovalnega centra« v Postojni.
P.
Stolp radijske relejne postaje v Murski Soboti pleskajo
Foto: M. ŠPAROVEC
T«*
v Sindikatih
TRBOVLJE — Podobno kot udeleženci konference * v Zagorju ob Savi in Hrastniku so tudi udeleženci letne konference občinskega sindikalnega sveta Trbovlje posvetili posebno pozornost izdelavi osnutkov statutov delovnih organizacij in prehodu na 42-urni delovni teden.
Ugotovili so, da potekajo dela sorazmerno zadovoljivo, saj le v 4 delovnih organizacijah še niso začeli z izdelavo osnutkov statutov, največ zategadelj, ker pričakujejo nekatere organizacijske spremembe. Komisija za pomoč pri izdelavi statutov delovnih organizacij, ki deluje pri občinskem sindikalnem svetu Trbovlje, je doslej v precejšnji meri pomagala delovnim organizacijam pri tej važni nalogi.
Medtem ko so v Trbovljah zadovoljni z doslej opravljenim obsegom, je slabše s kvaliteto opravljenega dela. V dveh trboveljskih delovnih organizacijah že imajo potrjene statute, vendar sedanja podrobnejša analiza posameznih določb kaže, da delo ni bilo opravljeno preveč skrbno in da je v statutih še vse preveč splošnih določil in tudi takih, ki v njih pravzaprav ne sodijo. Konferenca je zato naglasila, da bodo izredno važne razprave o osnutkih statutov, saj je razumljivo, da lahko skrbno organizirane razprave mnogo prispevajo k vsebinskim dopolnitvam.
V primerjavi z doslej opravljenim delom v zvezi z izdelavo osnutkov statutov delovnih organizacij pa v Trbovljah ugotavljajo, da so v delovnih organizacijah v zaostanku razprave o možnostih za prehod na 42-urni delovni teden. Sicer so doslej tudi o tej akciji že nekajkrat razpravljali organi samoupravljanja in vodstva sindikalnih podružnic, vendar so doslej le v trgovskem podjetju »Prvi junij« Trbovlje in na Rudniku rjavega premoga Tr-bovlje-Hrastnik podrobneje razpravljali o možnostih za prehod na 42-urni delovni teden. V Trgovskem podjetju »Prvi junij« so tudi že izdelali vse potrebne analize dokumentacije in za-pro i občinsko skupščino Trbovlje, da da potrebno soglasje za poskusni 3-me-sečni prehod na 42-urni delovni teden.
Konferenca je ugotovila, da je prehod na 42-urni delovni teden pogojen z obsežnim analitičnim delom in s temeljitimi pripravami za odkrivanje notranjih rezerv ter s prizadevanji za nenehno povečevanje storilnosti dela in proizvodnje. Zato bo treba v večji meri angažirati strokovne službe v delovnih organizacijah. Komisija za delovni čas, ki deluje pri občinski skupščini Trbovlje, pa bo pripravila tudi več razgovorov s predstavniki delovnih organizacij po posameznih panogah gospodarstva, na katerih bodo tudi skupno proučili organizacijsko in tehnološko problematiko, ki jo pogojuje uvedba 42-urnega delovnega tedna. —k—
e iz časopisov delovnih kolektivov • iz Časopisov delovnih kolektivov • iz časopisov delovnih kolektivov e iz časopisov delovnih
»Ali se dogaja tako tudi v dragih ekonomskih enotah?«
Konce preteklega meseca smo prejeli prispevek Antona Perša iz valjarne I ter naslednji pripis: »Tovariš urednik! Pošiljam vam članek in prosim, da ga Čimprej objavite v našem glasilu, ker smatram, da mora biti o takih stvareh obveščen ves kolektiv. Gre za zadevo, ki jemlje ugled delavskemu samoupravljanju. Naš proizvajaveo mora biti obveščen o vsem, kar se dogaja v kolektivu! S tovariškim Pozdravom — A. P. iz valjar-Be I« — Zal je časopis nekoliko zakasnil. Prispevek iz valjarne I pa kljub temu ni izgubil na svoji pomembnosti. Upamo, da bomo lahko v naslednji številki objavili podroben odgovor ter 2ato odpiramo o obravnavanem Primeru polemiko!
Uredništvo
Tukaj valjarna I! Tudi pri bas imamo organe upravljanja, torej delavski svet in razne komisije, kakor je to povsod drugje. Tudi sam sem v delavskem svetu in v komisiji za osebne-dohodke!
Toda, kaj ve naša komisija o osebnih dohodkih? Lahko rečem, da nič! To je stvar šefa enote in obračunovavke. Vsaj tako se dogaja v naši ekonomski enoti. Zgodilo se je, da je obra-čunovavka pri obračunu za julij pomotoma zaračunala vrednost točke 79 para namesto 70 para. Potem smo ves mesec govorili: »Spet smo dobro zaslužili ...!« nihče pa ni povedal, da bomo morali razliko vrniti pri plači za avgust in da je bila pomota pri obračunu. Ne bi bilo tako hudo sicer, če bi ne bila avgustovska plača tako nizka. Naj navedem samo svoj primer! Avgusta sem prejel za 8441 dinarjev nižji osebni dohodek kot za julij.
Vsi v enoti smo vedeli, da bo avgustovski zaslužek nižji, ker je bila tudi proizvodnja nižja. Toda take razlike nismo pričakovali. Završalo je pri strojih, v garderobi: »Saj smo vendar dajali vsak mesec nekaj na stran za dopuste, sedaj pa taka razlika?!«
Morda bi bilo dobro, če ne bi prejeli »Informatorja«. Ta vsa-komur omogoči, da primerja delo in maso sredstev za osebne dohodke v posameznih ekonomskih enotah. V avgustu smo naredili 42.885 kg več izdelkov kot v juliju, masa za osebne dohodke pa je bila za 115.449 dinarjev večja kot v juliju. Kje je torej
potem denar? Šef ekonomske enote je bil na dopustu, zato nam je obračunovavka prikazovala številke in pojasnjevala. Končno smo le zvedeli, da se je zmotila pri plači za julij toliko in toliko in da smo morali razliko vrniti. To je razumljivo. Toda nerazumljivo je, kakšno obveščanje proizvajavcev in upravljavcev je to potem. Prav gotovo smo upravičeni vedeti, kaj se dogaja z našimi zaslužki. Ali so sploh še potrebni organi upravljanja, ko pa rešujeta vse zadeve brez vednosti delavcev šef in obračunovavka sama!?
Na take pojave bi moral reagirati tudi sindikalni pododbor. Kaže pa, da ta pri nas vse leto spi ali samo čaka na navodila plenuma podružnice. Tudi člani organizacije Zveze komunistov bi se morali lotevati takih pojavov. Če smo res proiz-vajavci in upravljavci, potem smemo vedeti, kaj se dogaja z našimi zaslužki, kaj se dogaja v ekonomski enoti, kako gospodarimo, kaj, kje in kako bi se dalo izboljšati to in ono, če hočemo imeti proste sobote. Pri nas pa tega ni!
Upam, da se bo našel kdo in nam pomagal vsa sporna vprašanja rešiti, urediti nejasnosti in razčistiti z nepravilnimi pojmovanji.
Anton Perš
Zakaj nas ne pustite v šolo?
Prejeli smo dopis polanonim-nega pisca. Čeprav nepodpisanih prispevkov ne objavljamo, se je člankar dotaknil tako pereče problematike, da bi bilo vredno 0 njej spregovoriti tudi z odgovornega mesta.
Tudi letos je bil razpisan vpis na TSŠ pri izobraževalnem centru. Odziv nanj niti ni bil tako majhen, da bi ga lahko prezrli, v šolo pa je bila sprejeta le peščica ljudi.
Vprašamo se, zakaj šolanja ne podpiramo? Vsi govorimo, da naša družba potrebuje izobraženih ljudi, da zahteva in pričakuje od nas vedno več znanja. Ali se vodstva proizvodnih enot tega ne zavedajo, ali pa se nočejo zavedati?
Mladi ljudje vedno težijo za nečim novim, boljšim, naprednejšim. Bili bi pripravljeni žrtvovati marsikaj, samo da bi napredovali v svojem strokovnem znanju. Marsikdo je oddal prošnjo, pa mu je niso odobrili. Ljudje, ki so razpravljali o odobritvi ali odklonitvi prošnje, bi se morali bolj zavedati, da razpravljajo o prihodnosti vsakega posameznika. Vsekakor odbita
prošnja na mladega proizvajalca ni delovala spodbudno. Ne, nasprotno, tak človek je nedvomno spremenil odnos do dela in do predpostavljenih.
Manjka nam izobraženih kadrov, tehnikov, inženirjev in le-te bi lahko vzgojili iz lastnih vrst in v lastni šoli.
Upamo, da se bodo vodstva PE v prihodnje tega bolj zavedala in omogočila šolanje mladim proizvajalcem. DON
Koliko nas veljajo naše nesreče
V	Litostroju raziskujejo škodo, ki jo povzročajo nesreče pri delu. — Za ugotovitev točnih podatkov je potrebna pomoč vodilnega in vodstvenega osebja — 8 vrst nesreč — Akcija bo trajala še nekaj časa.
Zavod SRS za zdravstveno in tehnično varnost je pričel v našem podjetju raziskovati škodo, ki jo povzročajo nesreče pri delu delovnim organizacijam, socialnemu zavarovanju in celotnemu gospodarstvu SR Slovenije.
V	zvezi z raziskavo, ki zahteva točne podatke o nesrečah 'firi delu, naprošamo vodilno osebje, da vzame vso raziskavo resno in nudi zavodu pri tem delu vsestransko pomoč.
Raziskujejo samo stroške tistih nesreč pri delu, ki so povzročile telesno poškodbo (brez nesreč na poti na delo in z dela).
Te nesreče so razdeljene na 8 vrst glede na stopnjo resnosti poškodbe. V prvo skupino spadajo tiste, ki so jih povzročile manjše poškodbe in so poškodovanci iskali pomoč samo v omarici za prvo pomoč. V drugi skupini so majhne poškodbe, ki zahtevajo prvo pomoč v obratni ambulanti. Po nudenju prve pomoči v obeh primerih, ponesrečenec takoj nadaljuje s svojim rednim delom. V naslednji skupini so poškodbe, zaradi katerih ponesrečeni izostane od dela do konca delovnega dneva. V četrti skupini so resnejše poškodbe, ki povzročajo nezmožnost za delo nad en dan, do polnih treh dni. Poškodbe, ki povzročajo nezmožnost za delo do polnih sedem dni, spadajo v peto skupino.
Poškodbe, ki povzročajo trajno delno invalidnost, so v osmi skupini in poškodbe, ki povzročajo trajno polno invalidnost ali smrt, so zajete v deveti skupini.
V ta namen, da bi zajeli vse poškodbe, smo dali mojstrom proizvodnih enot posebne knjige za beleženje in poročanje o nesreči s poškodbo, ki je zahtevala zdravljenje v obratni ambulanti. Knjiga ima osem rubrik, v katere naj mojstri vpišejo vsako poškodbo, ki je zahtevala pomoč in zdravljenje v obratni ambulanti.
Akcija je precej obširna in bo trajala nekaj časa. Zaželene uspehe bomo dosegli le z dobrim sodelovanjem vseh.
»In koga,« je robustno vprašal Frammler, »so ponoči pred tem videli zadnjega z dekletom na seniku? Kdo je le bil to, Hirsch?«
»S tem nimam jaz ničesar,« je togotno odvrnil Hirsch. »Niti najmanjše reči. In to tudi veste!«
»Kaj šele vemo?« je preteče nadaljeval Frammler. »Toda, da si bil ti — preden je dekle umrlo — pri njem zadnji, bi mogoče lahko prisegel. Seveda s pridržkom, če bi nameraval priseči tudi ti, da smo se hoteli dobrega Meinersa malo preveč enostavno iznebiti.«
»Če ne boš držal gobca,« je tiho in svareče rekel Hirsch, »bom poskrbel, da boš v svoji sobi za balzamiranje naslednja stranka ti sam.«
»Tovariši!« je močno in odločno zaklical Karl Schulz. »Tako ne gre!«
86
»Bravo,« ga je pohvalil Gisenius.
»O čem pravzaprav govorite?« je vprašal Schulz in težko dihal. »Mislim, da kolikor kak vzrok za odgovornost imamo, se odgovornosti ne bomo izmikali.«
»To se mene ne tiče,« je dejal Frammler in pograbil steklenico. »Bil sem samo navaden vojak. Vsekakor pa smo imeli podoficirje ...«
»Tako bi ti prijalo!« Hirsch je videl, da je njegov prijatelj Schulz prebledel. »Kaj naj to pomeni? Schulz se ni nikoli niti za hip obnašal kot vodja skupine! Za to smo odgovorni mi vsi. Vsi! Brez izjeme!«
»V nekem pogledu že.« Gisenius si je prizadeval, da bi znova dobil vajeti pogovora v svoje roke. »Če, kot se reče, gledamo z človeško tovariških stališč ... pravno pa seveda stoje reči... na žalost... nekoliko drugače. Najprej strašni umor de-
kleta. Prepričan sem, da pri tem nihče izmed nas ni kriv. Vendar pa smo takrat navedli, da Michael Meiners ni bil povsem nedolžen.«
»To je bila najbolj ugodna rešitev,« je odgovoril Frammler.
»Vraga!« je razburjeno vzkliknil Hirsch. »Kaj je to? Kaj pomeni: rekli smo, navedli smo. Ti, Gisenius si rekel. Ti si nekaj takega navedel. Ti sam si nas prepričal. Samo ti! Mi, drugi, smo vendar bili komaj kaj več kot ničle!«
»Tega,« je globoko prizadeto spregovoril Gisenius, »si nisem zaslužil,« In njegove oči, ki so bile videti žalostne, so pogledale Kerzeja. Vprašal je: »Sem si zaslužil?«
»Nekaj takega trditi je svinjarija,« je zakričal Kerze.
»Da!« mu je pomagal Bennicken močno jezen. »Svinjarija!«
»Čisto enostavna svinjarija!« Willy Kerze je pihal od ogorčenja. »S Hirschem nočem imeti nobenega opravka več.«
In Frammler je zarenčal: »Pri tvojem pogrebu se zopet vidimo!«
Gisenius pa je povesil glavo. Bila je to gesta, polna žalosti. Prekrižal je roki. In skorajda je bilo pričakovati, da se mu bodo po licih udrle solze.
Tedaj se je dvignil Schulz. Bil je strašljivo bled. »Tovariši!« je svečano spregovoril: »Samo navaden človek sem, vendar vem, kaj so moje dolžnosti in obveznosti. Zato živim. In tudi pripravljen sem na vse posledice. Bil sem vaš podoficir. Vodil sem skupino. Poveljeval sem. Odločal sem. Torej sem odgovoren samo jaz.«
»Tako je!« je zatrobil Bennicken.
»Neumnost!« je zastokal Martin Hirsch.
In Frammler je rekel: »Kdo-bi ti to prisodil, Schulz.«
Gisenius pa se je zganil. Na široko je razprostrl roke, zgrabil Schulzevo dlan in rpu jo slovesno stisnil. Pri tem je dejal:
Tovariši	87
»Dragi, spoštovani Schulz, dal si nam primer najbolj dragocenega tovarištva. Znamo to ceniti in zahvaljujemo se ti iz vsega srca. Da še obstaja kaj takega, me navdaja s ponosom in obenem s ponižnostjo.«
Gisenius je svečano dvignil svoj kozarec.
Toda preden je utegnil nazdraviti, se je prikazala na vratih Gisela Wandel, Hir-scheva očarljiva sekretarka.
»Neki gospod bi rad govoril z vami,« je najavila. »Ime mu je Meiners. Michael Meiners.«
V konferenčni sobi hotela »Tri krone« je šest mož zadržalo dih. Bilo je, kot bi pravkar padla mednje ročna bomba in bi vsakdo izmed njih pričakoval, da bo zdaj eksplodirala. Že petnajst let so prirejali v tej sobi »tovariška srečanja«. Nenadoma pa se je ves zaupni prostor spremenil v grozljivo sodno dvorano.
■ »Mrtvi« Meiners, edina priča njihovega, kot so mislili, pozabljenega zločina, je stal pred vrati in želel vstopiti.
Šest tovarišev je strmelo v Giselo Wan-del. Celo vselej uravnovešeni odvetnik Gisenius 'je obnemel.
Prvi se je zbral Frammler. »Kdo želi govoriti z nami?« Njegov glas je zazvenel vedro.
Gisela Wandel je pogledala svojega šefa Martina Hirscha. Ko ji je prikimal, je počasi ponovila sporočilo:
»Neki moški — pravi, da se piše Meiners. Michael Meiners.«
»Prosimo, naj vstopi!« Gisenius je spet prišel k sebi.
Gisela Wandel je odšla. Vrata so se za spoznanje odprla.
Šest mož je molče strmelo v to odprtino.
Potem so zagledali njega: Michaela Meinersa.
»Dober dan ...« Stal je obotavljajoče, skoraj malce v zadregi, kot bi se vsilil med druščino. Njegov obraz je bil bled. Brazgotine na njem so vzbujale vtis debelih, rdečih črt.
Šest parov oči ga je pogledalo razburjeno, nejeverno, nezaupljivo ...
»Upam, da ne motim.« Njegov glas je zvenel hrapavo in potlačeno. »Toda neki gospod Tantau je menil, naj grem semkaj.«
»Dobrodošel! Iz vsega srca dobrodošel!* Gisenius se je kot običajno, če je pač šlo za odločitve, prvi vrgel v akcijo. S krepkimi koraki se je napotil k Meinersu. »torej... me še poznaš?«
»Gisenius...?« je tiho vprašal Meiners.
»No, prekrasno!« Gisenius mu je pomolil roko. »Lepo — da se me še spominjaš.«
»Zakaj bi se ne?« Meinersovo obličje se je spačilo. Ni pa se obotavljal sprejeti ponujene roke.
Ta spravljiva kretnja je sprožila v tovariših precejšnje olajšanje. Nekateri so se nasmehnili.
»Da.« Gisenius je z vidno prisrčnostjo stresel Meinersovo roko. »Tvoj spomin je dober. Medtem sem postal, kar sem si že vedno želel: odvetnik z lastno pisarno.«
»To mu je bilo že takrat videti,« je posegel vmes Martin Hirsch. »Vselej je delal vtis, kot bi pravkar vodil kak proces. Od vseh nas se je najmanj spremenil.«
»Hirsch ... kaj ne?« Meiners se je zdaj prvič nasmehnil.
»Se še spominjaš moje posebne ljubezni do velikega sveta in dobrega življenja? Stopil sem v hotelirski poklic.«
Willy Kerze se je zrinil v ospredje. »Jaz sem Kerze!« Trudil se je, da bi kazal veselje.
Tovariši	88
»Ti si torej Kerze!« je zamišljeno rekel Meiners. »Vsekakor si se močno spremenil.«
»Samo na zunaj,« je zatrdil Kerze. »V desetih letih sem se za dober cent zredil — to je vse.«
»Z nožem in vilicami si koplje prerani grob,« je razložil Hirsch. »S tem si je kajpada izbral najlepši način smrti, vendar ga ne zna uživati. Sicer pa ima veliko tovarno gradbenega materiala.
»Meiners, če bi kdajkoli potreboval moje pomoči,« je velikodušno spregovoril Kerze, »potem se ti je ni treba braniti.«
»Hvala,« je malce brez moči odvrnil Meiners. Dal je Kerzeju roko.
»No, in mene, stari fant? Me še poznaš?«
»Frammler,« je dejal Meiners.
»Seveda! Takrat dekletce za vse ... krojač, kuhar in frizer. Danes samo še pogrebnik. Pogrebni zavod Frammler! Čisto prvovrstna ustanova. Prijatelji dobijo popust oziroma provizijo.«
Nič se ni zganilo na Bennickenovem obrazu, ko se je postavil poleg Frammler-ja. »Veš kdo sem?«
»Da,« je s težavo pritrdil Meiners. »Bennicken!«
Schulz se je važno, malodane svečano približal Meinersu. »Tudi z moje strani dobrodošel, Meiners. Vselej sem se trudil, da bi ti bil dober tovariš... in naj tudi tako ostane.«
»Hvala, Schulz,« Meinersa je ganilo toliko dobrote in tudi nepričakovana odkritosrčnost besed dobrodošlice.
»Resnično sem vesel, da živiš,« je rekel Schulz. »Vsi smo mislili, da si mrtev.«
»Ne bi najprej kaj popili?« ga je skušal zavrniti Gisenius.
Meiners se je zazrl v Schulza. »Potem, ko sem ostal na gozdnem obronku, sem
Nove oblike
Foto: M. ŠPAROVEC
padel v močan sovražnikov ogenj. To se pravi: kjer sem ležal, je pokala zemlja... dva metra globoko. Počutil sem se popolnoma razmesarjenega. Nato sem izgubil zavest. Ko sem se ... po tednih ... spet prebudil,. sem ležal v neki zasilni vojaški bolnišnici.«
»Strašno,« je dejal Gisenius. Ostalo je nepojasnjeno, kaj je s tem menil.
»tudi jaz,« -je pričel Kerze, »sem bil
1 ranjen...«
»Čisto zares,« je razložil Hirsch. »Spotaknil se je in padel na razbito steklenico
žganice.«
»Dobil sem Znak ranjenih!«
»Poznam nekoga,« je prepirljivo nadaljeval Hirsch, »ki je dobil svoj Znak ranjenih, ker se je neki idiot v pijanosti igral z ročno bombo.«
»Pustimo vendar to,« je prigovarjal Gisenius. »V taki vojni je bilo marsikaj mogoče. Toda, kaj naj to na vsak način spet pogrevamo? Nihče tega noče ... prepričan sem. In tudi ti, Meiners, gotovo nočeš? Ali se motim?«	,
»Ne!« Meiners je nenadoma govoril glasno in odločno. »Pustimo stare zgodbe pri miru!«
»Bravo!« Gisenius se je pomenljivo ozrl v krog tovarišev. »To je beseda! Mislim, tovariši, na to se pije.«
In tako so potem mnogo ali manj mnogo pili. Samo Meiners ni pil. Prenesel ni nobenega alkohola. Kerzeju se je zdelo sumljivo. »Imaš kaj proti nam?«
»Zakaj bi imel!« je hlastno posegel vmes Gisenius. »Kaj ne, Meiners ... kar je bilo, je pozabljeno?«
»Čisto moje mnenje!« je odvrnil Meiners.
»To je dobro mnenje!« je zagotovil Gisenius. »Edino pravilno! Kajti nečesa ne smemo nikoli pozabiti: vojna ni otroška igra. Glavna stvar pa je: da gre človek
Tovariši	89 * i
spodobno preko nje. In to se je v tem primeru zgodilo. Drži, Meiners?«
»Seveda, da,« je odkrito odvrnil. »Zakaj bi ne bilo tako?«
Na Giseniusovem obrazu je poplesavalo zmagoslavje. Njegova modrost se je uveljavila. Njegova vztrajnost je poplačana.
»Tovariši,« je zaklical in vstal. »Danes je za vse nas poseben dan. Rad bi rekel, da od danes naprej lahko zopet gledamo svoje ideale v vsem njihovem bleščečem sijaju.«
Motril je obraze, prepolne zadovoljstva. Mislil je, da sme šteti med zadovoljne tudi Meinersovega. In videl je, kako so, tovariši vzdigovali kupice, obkrožali Meinersa in bili pripravljeni, da se prepustijo sproščeni veselosti. Zmaga se je zdela popolna. Potrebne so bile le še zadnje zaključne finese. In zato je Gisenius za malo časa zapustil družbo, da bi opravil nekaj važnih telefonskih razgovorov.
i
»Pozabiti,« je govoril Frammler Meinersu, »pozabiti, kar je bilo, je najboljše, kar si mogel storiti. Videti je, da si se tekom let spremenil v svoje dobro.«
Schulz je nazdravil Meinersu in izpraznil kozarec do dna. Nato se je ganjen useknil v velik robec. »Res si mož mojega srca.«
»Čudovito lahek mož.« Hirsch se je zateglo smejal. »To seveda marsikaj olajša.«
»Meinersov odnos je edino možni,« je zatrdil Kerze ne brez poudarka. »Kajti kam bi prišli, če bi vsak posameznik vzel svoje privatne in osebne izkušnje za merilo celote?«
»Zelo pravilno,« se je strinjal Frammler in srkal svoj visokoproeentni malino-
vec. »In gotovo drži, da smo vsi — brez izjeme — takrat izvrševali le svojo dolžnost.«
»Do pogina!« je trdo dejal Bennicken. Čepel je kot čuvaj na granitu. Nihče se ni zmenil zanj.
»Kaj torej hočemo še več!« je prepričevalno menil Kerze. »Vsakdo izmed nas ima svoje skrbi. Lahko zapojem pesem o teh skrbeh. Toda človek kljub temu izpolnjuje preklete dolžnosti in obveznosti.«
»Kaj pa sicer?« ga je dopolnil Frammler. »In kjer se kreše, letijo iskre! Kjer gre za velike reči, so trupla ...«
»Usoda,« je s težavo pripomnil Schulz.
»Naj živi izgovor,« je vrgel besede Hirsch.
Kerze ga je karajoče pogledal. »Človek mora končno s seboj opraviti sam! Pomagaj si in potem ti bo pomagal bog. In poleni ti bodo pomagali še tovariši! Če natančno pogledamo, smo takrat vsi delali napake. Tudi ti, Meiners. Vsi smo bili krivi, tudi ti, Meiners. Na to moraš vedno misliti. Potem ti bo gotovo marsikaj laže.«
»Tega ne razumem dobro,« je zbegano dejal Meiners. »Nazadnje boste . zahtevali od mene, da se opravičim?«
»Nihče ničesar ne zahteva.« Kerze je skušal oponašati odsotnega Giseniusa. »Nihče. Toda najbrž tudi ti ne, Meiners? Pravi tovariš ne bo nikoli bremenil soto-variša. S tem bi oblatil le svoje lastno gnezdo.«
»Kaj potem!« je presenečeno vzkliknil Meiners. »Mi hočete 'morda podtakniti krivdo za! to, kar ste storili vi?«
»Mi?« Bennicken se je pomaknil k Meinersu. »Kako: mi?«
»Kaj potemtakem pričakuješ od nas?« se je pozanimal Frammler. »Mogoče naj pokleknemo in te poprosimo odpuščanja? Zakaj? Zato, da je nekoč enkrat nekdo ob nepravem času potegnil svojo slamo iz
lovariš*	90
skrivališča? Da ne počim! Kaj smo kdajkoli počenjali kaj drugega, kot izvrševali le svojo dolžnost in nalogo?«
»Seveda,« ga je srdito dopolnil Hirsch »Vse do zadnjega diha vseh drugih!«
»Tako ne gre,« je razburjeno zastokal Meiners. »Tako se ta reč ne more razvoz-ljati!«
»Potem molči!« je zamolklo opomnil Sennicken.
»Niti na misel mi ne pride, da bi ob tovrstnem podtikovanju potrpežljivo molčal,« je drgetajoč vzkliknil Meiners. »Prišel sem po spravo in to odkritosrčno! Nisem pa prišel, da bi dopustil, da bi me osumili in ozmerjali!«
»Tega tudi nihče noče!« mu je zagotovil Kerze. »To si samo domišljaš ...«
»Nesramnost!« Meiners je stal ves tresoč se od razburjenja. »Bil sem pripravljen na marsikaj — in zaradi mene bi lahko bili o tem molčali. Sprejel bi tudi vsakršno opravičilo in razlago — vseeno, če bi bila verjetna ali ne. Toda to, zdaj... gre predaleč. Nesramnost brez meje!«
»Cisto normalni postopek,« ga je vdano popravil Hirsch. »Ali pa si res verjel, da dajejo biki včasih tudi mleko?«
»Tovariši,« je zapriseženo zaklical Schulz. »Apeliram na vašo solidarnost!«
»Toda tako se vendar z mano ne more govoriti!« je zavpil Meiners. »Če je to tovarištvo, se userjem nanj!«
Schulz se je pogreznil Vase. Da je Meiners meril s svojo opazko na druge, ni razumel. Zanj je bilo na dlani, da je padel njegov dobronamerni tovariški opomin na neplodna tla.
»To bi naj torej bilo,« je ščuval Frammler, »kar razumeš ti pod spravo.«
Izberite, prosim!
Ubogi športni sodniki,-Spet jo je eden skupil na nogometnem igrišču v Kisovcu. Včasih so se nad njimi spozabljati samo igralci, zdaj pa je epidemija besnila in alergičnost zoper športne sodnike pošteno napada že tudi gledalce.
Če pojde tako naprej, bodo po igriščih tekale samo sodniške pokveke z brezoblično maso hrustančevine, mišic in kože sredi obraza. Dokler ne izumrejo.
Kaj pa potem? Brez sodnikov vendar ne more biti tekem. Tekmam se ne moremo odreči, torej morajo sodniki ostati. Živi in celi.
Po mojem so potrebne stroge preventivne mere, da nam to uspe. S kurativo ni nič. Nobena denarna ali zaporna kazen sodniku ne zbriše klofut, brc in pod-
pludb, ki jih je dobil po krivici ali zasluženo od kaznjenca. Razen tega ostaja izpostavljen še tisočem športnih gledalcev in njihovim eventualnim izbruhom besnila.
Če dovolite, vam predlagam nekaj učinkovitih preventivnih mer: 1. vsa športna igrišča naj bi obdali s trimetrsko žično ograjo in pazili, da gledalci ne bi nosili hodulj s seboj. Vhode za igralce pa naj bi uredili tako kakor Spanci za corida de toros (bikoborbe). 2. Če je gornji predlog neizvedljiv, naj bi tekmovanja prirejali na strogo nevtralnih terenih (v poštev pride tudi Mesec), kjer med igralci, gledalci in sodnikom ni niti sorodniških niti prijateljskih niti	p oznanstvenih
zvez. Nekako takole si zadevo zamišljam: tekmo med ljubljanskim in beograjskim moštvom naj bi v Titogradu sodil sarajevski športni , sodnik. Zaželjeno je, da se prej pregleda ge-neralije vseh. Kakor veste, so športniki ptice selilke, ki toploto krajev drugače ocenjujejo kakor običajne ptice.
3. Se najmanj stroškov pa bi povzročila izvedba poslednjega predloga, ki ima še to prednost, da bi bili športni sodniki popolnoma varni tudi pred napadi iz tekmovalnih vrst.
Preskrbimo jim viteške oklepe in čelade. Če nam jih ne bi odstopili muzeji, se zatečemo v tista meta-
lurška podjetja, kjer je največ ljubiteljev športa in zadeva bo kmalu urejena. Ker oklep znatno zmanjša gibčnost tistega, ki si ga natakne, bi morali sodnike še motorizirati s kako majčkeno stvarco, da ne bi delali zgage in zmešnjave med igralci.
S tem zaključujem pisanje, zakaj svoj četrti predlog sem zadnji trenutek prečrtal. Najboljše preventivno sredstvo zoper omenjeno epidemijo bi bila športna morala. Ker je še nihče ni izumil, je do na-daljnega škoda izgubljati vsako besedo zanjo. Česar ni, ni in pika.
SL-Zr'
Hokejisti so letos zgodaj pričeli
PO PREDOLIMPIJSKEM POSVETOVANJU O PRIPRAVI NAŠIH KANDIDATOV
SPET PREPOZNI!
Lepi so bili načrti po Melbournu... še lepši pred Rimom in potlej po Rimu... Danes pa, ko stojimo pred Innsbruckom in Tokiem z grenkobo ugotavljamo, da so leta spet naokoli, da so obljube splahnele, da smo s pripravami spet
prepozni...
VELIKO
OBLJUB,
VENBAR
Pretekli teden je sklicala Zveza za telesno kulturo Slovenije razgovor s predstavniki osnovnih organizacij in republiških strokovnih zvez, ki imajo v svojih vrstah olimpijske kandidate. Narrfen sestanka je bil pre-tgled priprav pred zimsko in letino* olimpiado, izmenjava strokovnih in organizacijskih izkušenj ter proučitev kod in v kakšni obliki je še možna pomoč našega centralnega foruma za telesno kulturo.
Refren celotnega posveta je izzvenel nekako v smislu, da smo s pripravami na največjo preizkušnjo našega kvalitetnega športa spet za štiri leta prepozni. Kje je Rim, kje so tisti lepi načrti in trdni sklepi, da se bomo vnaprej pripravljali na olimpijske igre vsa štiri leta, da bomo pozabili na tako imenovana mrtvo sezono...? Lepi so bili po Melbournu, še lepši pred Rimom in potlej v Rimu. Danes, ko stojimo tik pred zimskimi olimpijskimi igrami v Innsbrucku, ter letnimi v Tokiu pa spet nekako z grenkobo ugotavljamo, da so leta naokoli, da obljuue in načrti ponovno niso rodili nikakršnih rezultatov. Ko pregledujemo dejavnost naših športnikov, ugotavljamo, da v naši politiki ni sledu o kakem kontinuiranem delu, da nima piramida, o kateri tolikokrat govorimo in pišemo, svoje osnovnice, da je še dandanes za nas povsem nezanimiva srž športnega naraščaja in talentov po šolah, da so nam še danes skorajda neznane besede »visokokvalificirani strokovnjaki«, »zgodnja selekcija«, da se še dandanes vrti vsa naša najvišja športna strategija samo, okoli »špice«, okoli peščice samotnih izbrancev ...
Diskusija je nadalje pokazala, da v večini strokovnih organizacij še sedaj ni ustreznih načrtov za priprave olimpijskih kandidatov. Še bolj pereče pa je dejstvo, da razen v zelo redkih izjemah, sploh ni pogojev za izvajanje razmeroma še tako skromnih planov. Tudi naš »sistem izbrancev« ne predstavlja najboljše rešitve niti za kandidate in še manj za tiste kvalitetne športnike, ki ne pridejo v poštev za olimpijske igre. Prvi se namreč — potem, ko vedo, da imajo potni list za tekme tako rekoč že v rokah — ne trudijo več, drug^pa, katerih »usoda je že zapečatena« popustijo in se predajo malodušju. Seveda, tudi tu so izjeme.
„ Sedaj pa, da nam ne bo kdo očital utrudljivega posploševanja ter nezanimivega operiranja z desetletja starimi prispodobami, si na kratko oglejmo, kaj je pokazala diskusija v nekaterih
konkretnih primerih po posameznih športnih panogah.
Smučanje: Kljub pomanjkljivim pripravam in ne najbolj cvetočim perspektivam za trening v zadnjih treh mesecih pred Innsbruckom, bo tam star-talo 6 naših alpincev. Štirje moški in dve ženski. Dodati moramo, da bodo odšli ti tekmovalci na olimpiado pod zelo zelo milimi kriteriji. Naši skakalci danes vežbajo na 35 m plastični skakalnici in vadijo skoke, medtem ko se njihovi tekmeci v Nemčiji, Rusiji, Skandinaviji in drugod poganjajo čez 70- in 80-metrske plastične skakalnice in vežbajo polete. Trener Gorjanc pravi, da za pet let zaostajamo za pripravami in možnostmi naših sotekmecev. Na olimpiado bomo verjetno poslali štiri skakalce, tekači pa so po mnenju merodajnih ljudi naše centralne jugoslovanske organizacije za telesno kulturo povšem nesposobni za tako tekmovanje.
Veslanje: Normo za olimpijske igre ima samo blejski osmerec. Priprave niso zadovoljive, trening je močno primitiven. Posebnega trenerja za veslače ni, še manj prepotrebnih sredstev za podporo tekmovalcev.
Orodna telovadba: Samo Cerar je izpolnil normo, medtem ko jo je telovadec Šrot dosegel samo na enem orodju. Program dela ni sestavljen najboljše, problemi so predvsem materialnega značaja. Nekateri naši najboljši tekmovalci živijo v razmerah, ki so najmanj primerne pripravam na olimpiado. Tekmovalec Kus-sel ima skromno sobo v študijski telovadnici. Za protiuslugo mora pomagati v društvu pri delu z mladino. Ker je reprezentant Šrot letos ostal na cesti, živi sedaj tudi on v omenjeni sobici v študijski telovadnici. Pomaga si s skromno štipendijo, prav tako Kussel, ki je brez staršev in ima komaj 8000 dinarjev mesečna štipendije od Gimnastične zveze Slovenije. Podobno živi tudi tekmovalec Brodnik, ki se je na zadnjem državnem prvenstvu uvrstil med prvo desetorico.
Atletika: Normo za nastop na olimpiadi so dosegli Špan, Lešek in Červan. Postavke po olimpijskih igrah v Rimu se niso uresničevale. Velika večina atletov nima osnovnih pogojev za vadbo. Špan — tekmovalec evropskega merila — trenira v zelo težkih pogojih. V klubu ni kulturne slačilnice, o prhi ali čaju po treningu ni govora. Za močno intenziven trening prejema Špan minimalno podporo. Za spoznanje boljše pogoje ima červan, toda po računih njegovega trenerja sta Červanova štipendija
in hranarina še vedno premalo za mesečne izdatke za hrano. Dogaja se tudi, da hodijo nekateri naši reprezentanti na petdnevna potovanja le s kruhom in suho klobaso, da je atletski trener Branika že trinajstkrat prgsil AZJ za kopje za Kačičevo, pajbrez uspeha itd. itd. O znanstvenem in sodobnem delu s pomočjo strokovne literature, kamer, merilnih naprav, ni govora., Edini rekvizit trenerja je štoparica. In še to: imamo na stotine Španov, Leškov, Cerva-onv, samo poiskati jih ne znamo, oziroma nočemo, je dejal atletski trener Gabršek.
Plavanje: Od olimpiade v Rimu nismo napravili skoraj ničesar. Do danes ni bilo sledu o tistem sistematičnem in rednem treningu, o katerem je bilo toliko govora. O konceptu ali načrtu ne moremo razpravljati. Šele danes smo napravili plan treninga. Delno je izpolnil normo za nastop na olimpiadi le Vrbovšek.
Streljanje: Za olimpiado ni bilo priprav ...
Odbojka: Načrt za priprave ni bil izdelan ...
Še bi lahko našteli ugotovitve posameznih diskutantov, ki pa so na moč podobne druga drugi. Morda bo kdo dejal, da veje iz teh nekaj odstavkov le htiktitišt-no tarnanje in utrujajoče ter brezplodno stokanje, morda celo enostransko ocenjevanje problema in podčrtovanje objektivnih težav? Morda ...
Vendar, naš namen je, da vsaj malce osvetlimo pogoje, ki jih imajo naši športniki ob pripravah na največjo preizkušnjo in da prispevamo le delček, pa če še tako skromen, k objektivni oceni njihovih rezultatov čez tri mesece na zimski olimpiadi in malo pozneje na letni, kajti prenekateri že zbirajo besede in ostrijo peresa.
A. ULAGA
MARLJIVI
ŠAHISTI
Šahovska sekcija Delavsko-pro-svetnega društva »Svoboda« v Štorah, ki je v letošnjem letu dosegla že dokaj lepe uspehe, ima včlanjenih 28 šahistov. Ti so v letošnjem letu organizirali dve šahovski prireditvi: izbirni turnir za sestavo ekipe v Štorah in nagradni turnir za prvenstvo sekcije. Razen tega so sodelovali na brzopoteznem turnirju v Celju, kjer so osvojili tretje mesto, na prijateljskem dvoboju z ekipo »Intertrans - Globus« iz Ljubljane, na sindikalnem prvenstvu v Celju (prvo mesto) in na okrajnem sindikalnem prvenstvu, kjer so tokrat prvič postali okrajni prvaki. Sodelovali so tudi na množičnem prvenstvu v Velenju in v prijateljskem dvoboju z Ingradom.	J. M.
llllllllllllllllllIlllEIMIlIllIilllllllilllllllM
1 KAKO V TOVARNI AVTOOPREME PTUJ | SKRBIJO ZA ODDIH IN REKREACIJO	|
\ VSAK TRETJI ! ČLAN I KOLEKTIVA
I ŠPORTNIK
|
|	• Kakšno skrb za oddih in rekreacijo delovnega
| človeka lahko pričakujemo v tovarni, kjer se dve | tretjini zaposlenih vozi na delo, kjer žene pred-I stavljajo tretjino vse^ zaposlenih in kjer — zavo-| ljo vlaganj v razvoj podjetja — za oddih, šport in | rekreacijo ostajajo minimalna, takorekoč nikakrš-| na sredstva? g
g • Ali ob takih »pogojih« sploh lahko govorimo o | uspešnosti prizadevanj za aktiven oddih in rekre-1 acijo delavca-proizvajalca in pričakujemo zadovo-| ljive rezultate, ali pa bi morali že vnaprej obupati?
1	® V tovarni avtoopreme v Ptuju so natanko takš-
| ne razmere, kot smo doslej opisali, pa so vendar | dosegli, da je zdaj že vsak tretji član kolektiva | športnik!
Petstodesetčlanski kolektiv Tovarne avtoopreme v Ptu-g ju torej vključuje kar 170 športnikov: 4 ekipe nogometa-m šev, pa strelce, kegljače, odbojkarje, šahiste in rokometaše, jj Vsi redno trenirajo, nastopajo na raznih sindikalnih in H drugih tekmovanjih in... njihove vrste se še naprej mno-1 žijo, saj se vključujejo vedno novi člani kolektiva.
Pravzaprav gre za dvojni napredek: ob ustanovitvi H podjetja pred štirimi leti se je s športom ukvarjal vsak §§ osmi član kolektiva. Tekmovanja in drugi nastopi so bili jj le občasni, na primer ob občinskem prazniku in podobno, jj Zdaj pa je športnik že vsak tretji in šport jim pomeni pri-3 ložnost, da si z rednimi treningi in nastopi krepijo moč g in delovno sposobnost.
Športno udejstvovanje za mnoge člane kolektiva torej 1 veliko pomeni, saj zanje predstavlja oddih in rekreacijo g obenem. Čut tovarištva in discipline, ki se nekako sam jj po sebi izoblikuje pri delavcih-športnikih, se zlagoma preit naša tudi na delovno mesto; v medsebojne odnose. In ker jj je za športnike — razen vsega drugega — značilno tudi U trdnejše zdravstveno stanje, ni nič čudnega, če podjetje H želi, da bi bilo športnikov in dobrih delavcev čim več.
Tej želji pa je — navzlic dosedanjim uspehom — še g marsikaj napoti. Gre namreč za vprašanja, kakšne so mož-g nosti za podpiranje športne in rekreacijske dejavnosti na g sploh; predvsem za to, da bi bila razpoložljiva sredstva jj čim smotrneje uporabljena, da bi krog tistih, ki porabljajo g ta sredstva, čim bolj razširili. Tekmovalni šport, pri kate-fj rem zdaj dosegajo uspehe, namreč precej pomeni, zlasti 1 še, ker je že mogoče govoriti o množičnosti. Toda res je, 1 da marsikdo v podjetju tudi godrnja, češ da sredstva troji šijo le za izbrance, ostali pa...
Jedro problema je torej predvsem v tem, kako razjas-1 niti poglede o sedanji relativni (tekmovalni) rekreaciji 1 članov tega kolektiva in pa o množični rekreaciji in pri-1 zadevanjih za oddih slehernega člana kolektiva.
Tovariš Kekec, ki je razen drugega tudi tehnični taj-1 nik sindikalne podružnice tovarne avtoopreme v Ptuju 1 pravi:
»Dve tretjini naših športnikov živi v Ptuju, ostali pa
■	so iz najbližje okolice. Kako naj bi našli skladje med
g željo, da bi dosegli še večjo množičnost in med možnost-g mi, da bi to tudi uresničili (torej glede na sestav kolek-1 tiva in »vozače«, ki se povprečno vozijo 10 km daleč), ne 1 bi mogel povedati. Dejstvo pa je, da vključimo v tekmo-8 valni šport kogar pač moremo. Po drugi strani pa podpi-B ramo vsako pobudo, da bi skrb za oddih in rekreacijo 1 obogatili v tem smislu, da ne bi podpirali zgolj tekmo-| valnega športa, pa čeprav je množičen. Tako je naša sin-I dikalna podružnica, ki skrbi za te zadeve, kupila na pri-1 mer šotore z vso potrebno opremo, da bi naši ljudje lahko 1 odhajali na dopuste in izlete. Lastnega počitniškega doma s zaradi prevelikih stroškov namreč ne moremo vzdrževati, 1	medtem ko prizadevanja	za vključitev v	kakršno koli po-
I	čitniško skupnost doslej	niso rodila sadu. Dalje je zdaj
| motoriziran vsak peti član našega kolektiva. Ti tovariši 1 ob prostem času, zlasti pa ob nedeljah, precej hodijo na I	izlete in vabijo s seboj	tudi sodelavce.	Tudi to pomeni
1	obliko aktivnega oddiha.	Vendar ne gre	samo za to. Važ-
jj nejše se mi zdi, (ja je želja po sprostitvi, po okrepitvi 1 moči skozi šport, izlete in podobno pri nas močnejša od I tega koliko lahko te zadeve materialno podpremo. Sinit dikat je v zadnjih dveh letih razpolagal skupno z 1,500.000 1 dinarji za financiranje športne in rekreacijske aktivnosti. B Ta sredstva so bila v celoti porabljena za nakup rekvizi-1 tov in drugih potrebščin. Na tekmovanja in nastope pa se
■	naši delavci vozijo na lastne stroške, dostikrat tudi s ko-1 lesi po 15 in več kilometrov daleč, kar spet pomeni obliko 1 rekreacije. Po vsem tem, kar sem povedal, mislim, da v 1 našem podjetju nismo tako neprizadevni, oziroma enoji stranki, čeprav so seveda najbolj očitna naša prizadevali nja in rezultati pri tekmovalnem športu.«
Posebnega komentarja k tem besedam menda ni treba, jj Očitno se v tem podjetju trudijo, da bi čim večjemu šteli vilu zaposlenih omogočili pogoje za aktiven oddih in re-|	kreacijo. Da je zdaj vsak	tretji član kolektiva	športnik
jj	navzlic vsem težavam, ki	izvirajo predvsem iz	sestava
| kolektiva in šibkih materialnih možnosti podjetja, vse-|	kakor veliko pomeni. Tako	kot je veliko vredno	njihovo
1	jasno hotenje, da vedo, kaj	bi radi dosegli in da	se temu
1 cilju zlagoma tudi približujejo.
-mG-
i^iiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiinniiiniiuiiniiiiiiniiniiiiiiiniiiHiiiiniriiHiiiiiniiiHiiniiiiiiiiiiniiiHiiiniiiiinHinniiiBiiiiiHiniitiiiiiiimiiiHiiiiiiiiBiiiiiHiiiiiiiinHiiiiiiBiiiniiimiiiinHiK
Tovarna Tomos vam je pripravila nove serije svojih popularnih Colibrljev. Ob novih, ugodnejših kreditnih pogojih, ki jih letos nudijo komunalne banke, lahko tudi vi postanete lastnik Colibrija. Izkoristite torej ugodno priložnost! Vsa pojasnila glede nakupa lahko dobite v Tomosovih lastnih prodajalnah in pri vseh Tomosovih trgovskih zastopnikih. TOVARNA MOTORNIH VOZIL TOMOS - KOPER
7	2	3	*	5	e	Z
8						
9				m		
to			■	11	«	
7Š~		■	to			
™°		15				
j«	/z					r
te						/»
2o				m	2f	
22		1	■	23		
2*		25	26	_____		
2?			mm			
Križanka
Vodoravno: 1. kraj ob zgornjem toku Soče, znan po bitki iz prve svetovne vojhe, 8. široka velemestna ulica, 9. rešeto,
10.	števnik, 11. življenjsko važna tekočina, 13. kratica slovenske letalske družbe, 14. trojanski junak, 15. travno področje zmernega pasu v polsušnem podnebju, 16. pokveka, spaka, 18. obrambne utrdbe, 20. del telesa, 21. znak za kemično prvino, 22. angleška okrajšava za gospod, 23. makedonsko kolo, 24. odvetnik, pravnik, 27. soli dušikove kisline.
Navpično: 1. družbeni razred, stan, 2. zapreka, 3. ime jugoslov. pevke popevk, 4. češka pritrdil-nica, 5. japonska dolžinska mera, 6. dve zaporedni črki, 7. rimska provinca ob Črnem morju,
11.	plemiški naziv (množ.)» 12. povrtnina, 14. stopnja, oskrbo-vališče v zaledju, 15. atletska disciplina, 16. pripadnik germanskega naroda, 17. sozvočje glasbenih tonov (množ.), 19. nedelavni prebivalci čebeljega panja, 21. sorodnik, 23. desni pritok Volge, 25. začetnici imena in priimka predsednika glavnega odbora SZDL Slovenije, 26. oranje.
REŠITEV PREJŠNJE KRIŽANKE
Pllllllllllllllllllllllllllllllllllll!l!lllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll|l
Vodoravno:	1. trabant, 7.
atrij, i, 8. Pia, Dob, 11. Inka, 13. re, 14. Ra, 15. kvar, 17. scena, 18. optik, 20. kroj, 21. T(refait) F(ranek), 23. ta, 24. stol, 26. aga, 28. oro, 29. Koper, 31. ironija . Navpično: 18. oktani
— Ne vem, zakaj se toliko razburjaš; če ste vi v vašem podjetju uvedli 42-urni delovni teden, zakaj ne bi jaz smela svojega skrajšati na 120 ur!
illlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllE
Prodajni servis
LJUBLJANA — MARIBOR
Zima je že tu. Pohitite v Modno hišo in si oglejte bogato zalogo tekstila in konfekcije!
—t Kako naj pa potem = vozim?	E
=j=	'V-	—-	-	gg
IiSiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
INXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX^XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXVXX^^^VV^^-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Spored RTV Ljubljana za teden od 4. do 10. novembra 1963
PONEDELJEK
4.	novembra
5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — 8.05 Domači In tuji virtuozi vam igrajo — 8.35 poje Akademski oktet — 8.55 Za mlade radovedneže — 9.25 Sestanek z orkestroma Martin Gould in Hal Kanner — 10.15 Finale I. dejanja Rossinijeve opere -Seviljski brivec« —	10.35 / Naš
podlistek — 10.55 Glasbeni intermezzo — 11.00 Pozor, nimaš prednosti! —	12.05 Zabavna
glasba — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.25 Nekaj novejših posnetkov Tria Avgusta Stanka — 12.40 Lepe melodije izvajajo Los tres Soles z orkestrom — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30—14.35 Glasbeni sejem — 14.35 Naši poslušalci čestitajo ,in pozdravljajo
—	15.15 Zabavna glasba — 15.45 S knjižnega trga — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Iz opernega albuma — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu —
18.10	Zvočni mozaik — 18.45 Svet tehnike — 19.00 Obvestila
—	19.05 Glasbene razglednice
—	19.30 Radijski dnevnik —
20.00	Skupni program JRT — studio Beograd — 22.10 Pisana paleta — 23.05 Literarni nokturno — 23.15 Plesna glasba —
24.00	Zadnja poročila in zaključek oddaje
TOREK
5.	novembra
5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — 6.20—
6.35	Začetni tečaj angleščine —
8.05	Domače viže za prijetno jutro — 8.30 Igrajo vam veliki zabavni orkestri —, 8.55 Radijska šola za srednjo stopnjo —
9.25	Odlomki iz slovenskih oper
—	10.15 Trikrat petnajst —
11.00	Pozor, nimaš prednosti!
—	12.05 Zabavna glasba — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.25 Petnajst minut z domačimi narodnimi ansambli — 12.40 Lepe melodije izvajajo zabavni orkester Werner Muller in pevec Johnny Mathis — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Od uverture do valčka —.14.05 Radijska .šola za višjo stopnjo
—	14.35 Slovenske narodne pesmi iz Rezije in Slovenske Benečije — 15.15 Zabavna glasba
—	15.30 V torek na svidenje —
16.00	Vsak dan za vas — 17.05 Koncert po željah poslušalcev
—	18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Instrumentalni solisti zabavne glasbe — 18.25 Plesni orkester RTV Ljubljana in njegovi solisti — 18.45 Na mednarodnih križpotjih — 19.00 Obvestila —
19.05	Glasbene razglednice —
19.30	Radijski dnevnik — 20.00 Skupni program JRT — studio Sarajevo — 20.20 Radijska igra
—	21.57 Glasbena medigra —
22.10	Hammond orgle — 22.15 Skupni program JRT — studio Ljubljana
SREDA
6.	novembra
5.00—9.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — 6.20—
6.35	Tečaj makedonskega jezika — 8.05 Jutranji divertimen-to — 8.55 Pisani svet pravljic in zgodb — 9.25 Glasba ob delu — 16.15 Narodne pesmi iz Sovjetske zveze — 10.45 Človek in zdravje — 10.55 Glasbeni intermezzo z orkestrom David Rose — 11.00 Pozor, nimaš prednosti! —	12.05 Zabavna
glasba — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.25 Kar po domače
—	12.40 Lepe melodije izvaja-
ta zabavni orkester Paul We-ston in pevec Paul Anka —
13.15	Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Romanca in scher-zo iz solistične in orkestralne glasbe — 14.05 Radijska šola za srednjo stopnjo —	14.35
Znano in priljubljeno — 15.15 Zabavna glasba — 15.40 Skladbe in pesmi Srečka Kosovela poje Komorni zbor RTV Ljubljana — 16.00 Vsak dan za vas
—	17.05 Friderik Chopin — skladatelj: 3. oddaja — 17.35 Iz fonoteke Radia Koper — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Partizanske pesmi po sovjetskih motivih —
18.25	Vilim Markovič: Rapsodija v A-duru — 18.45 Ljudski parlament — 19.00 Obvestila —
19.05	Glasbene razglednice — 13.50 Radijski dnevnik — 20.00 Skladatelj Lucijan Marija Škerjanc — 20.40 Iz jugoslovanske zabavne glasbe
ČETRTEK
7.	novembra
5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — 6.20—
6.35	Tečaj ruskega jezik# —
8.05	Opera in balet — 8.55 Radijska šola za višjo stopnjo —
9.25	Slovenski pevci, orkestri in ansambli — 19.15 Pihalne godbe — 10.30 Pet minut za novo pesmico in Pozdravi za mlade risarje — H-00 Pozor, nimaš prednosti! — 12.05 Zabavna glasba — 12.15 Kmetijski nasveti —	12-25	Domače
viže za prijetno opoldne —
12.40	Lepe melodije —	13.15
Obvestila in zabavna glasba — 13.30—14.35 Glasbeni sejem —
14.35	Naši poslušalci čestitajo
in pozdravljajo — 15-15 Zabavna glasba —	15.40 Literarni
sprehod — 16.00 Vsak dan za vas —	17.05 Majhni zabavni
ansambli — 17.15 Turistična oddaja — 18.00 Poročila — aktualnosti doma ih v svetu —
18.10	Pianist Lev Oborin koncertira z Državnim radijskim orkestrom SZ —. 15-45 Ta teden v skupščinskih odborih —
19.00	Obvestila — l9-05 Glasbene razglednice — 19.30 Radijski dnevnik — 20.00 Četrtkov večer domačih pesmi in napevov — 20.45 Lahka glasba v izvedba vzhodnonemškega radia — 21.00 Lirika skozi čas —
21.40	Brtmo Bjelinski: Serena-
da za trobento, klavir, godala in tolkala — 22.10 Orkestralni intermezzo —	22.15 Skupni
program JRT'
PETEK
8.	novembra
5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — 6.20— 6 30 Tečaj srbskega jezika — 8 05 Hugolin Sattner: Jeftejeva prisega, kantata za soli, zbor in orkester — 8.33 Majhni zabavni ansambli — 8.55 Pionirski tednik — 9.25 Med suitami
—	10.15 Arije iz Mozartove
-Figarove svatbe« — 10.35 Novost na knjižni polici — 10.55 Komorni intermezzo —	11.00
Pozor, nimaš prednosti! —
12.05	Zabavna glasba —	12.15
Kmetijski nasveti -z- 12.25 Ansambel Borisa Franka s pevci
—	12.40 Lepe melodije — 13.15 Obvestila in zabavna glasba
—	13.30 Pri domačih vokalnih ter instrumentalnih solistih —
14.05	Radijska šola za nižjo Stopnjo — 14.35 Za ljubitelje domačih napevov — 15.15 Napotki za turiste — 15.20 Zabavna glasba — 15.45 Jezikovni pogovori — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Popoldne pri skladatelju Georgu Friedrichu HSndlu — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Poje zbor JLA — 13.30 Pripoveduje Bojan Adamič — 18.45 Iz naših kolektivov — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Radijski dnevnik — 20.00 Revijska glasba — 20.15 Tedenski zunanjepolitični pregled — 20.30 Iz jugoslovanske komorne glasbe
—	21.00 Hammond orgle
S0R0TA
9.	novembra
5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — 6.10—
6.15	Napotki za turiste — 6.20
—6.35 Nadaljevalni tečaj angleščine —	6.40—6.45 Pregled
športnih prireditev za nedeljo
—	8105 Melodije za konec tedna —	8.55 Radijska šola za
nižjo stopnjo — 9.25 Matic in Alenka v naši diskoteki — 9.45 Igra ansambel Claus Wunder-lich —	10.15 Z orglicami in
harmoniko v domačem; tonu —
10.35	Zborovske skladbe Leoša Janačka pojo češki zbori —
11.00	Pozor, nimaš prednosti!
—	12.05. Zabavna glasba — 12.15
Kmetijski nasveti —	12.25
Kvintet Avsenik s pevci —
12.40	Frank Sinatra in Zabavni orkester RTV Ljubljana —
13.15	Obvestila in zabavna glasba — 13.30—14.35 Glasbeni sejem — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo —
15.15	Zabavna glasba — 15.40
Naši amaterski pevci in instrumentalisti —	16.00 Vsak
dan za vas — 17.05 Gremo v kino — 17.35 Pesmi in plesi jugoslovanskih narodov —13.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu -« 18.10 Recitali slavnih pevcev — 18.45 Novo v znanosti — 19.00 Obvestila —
19.05	Glasbene razglednice —
19.30	Radijski dnevnik — 20.00 Za začetek prijetnega sobotnega večera — 20.15 Iščemo nove talente — 21.30 Sobotni ples — 22.10 Oddaja za naše izseljence
NEDELJA
10.	novembra
6.00—8.00 Dobro jutro! (pi* san glasbeni spored) — 6.30—
6.35	Napotki za turiste — 7.40 —7.50 Pogovor s poslušalci . —’
8.00	Mladinska radijska igra —
8.40	Iz albuma pesmi za mladino — 9.0? Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo - L- —
10.00	Se pomnite, tovariši • • *
—	10.30 Matinejski koncert
simfoničnega orkestra RTV Ljubljana —	11.30 Nedeljska
reportaža — 11.50 Solistični instrumenti zabavne glasbe "
12.05	Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo - II. — 13-10 Obvestila in zabavna glasba —
13.30	Za našo vas — 13.50 Koncert pri vas doma — 14.10 Nekaj melodij — nekaj ritmov —
15.15	Nedeljsko glasbeno pop0” tovanje — 16.00 Humoreska te' ga tedna — 16.20—17.15 Nas glasbeni avtomat — 17.15 B*' dijska igra — 17.54 Glasba 1Z znamenitih oper — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razgled' niče — 19.30 Radijski dnevnik
—	20.00 Izberite svojo melodi' jo — 21.00 Ob 70-letnici smrt* Petra Hjiča Čajkovskega ""
22.10	Zaplešite z nami — 23-9 Glasbeni intermezzo — Skupni program JRT — studi Ljubljana — 24.00 Zadnja P°* rotila in zaključek oddaje