POMEN OSNOVNE ODBIRE IN KRAJEVNIH RAZLIČIC KRANJSKE ČEBELE V SLOVENIJI
PAVLE ZDEŠAR
Usoda lipicancev nam je lahko v opomin in stalno svarilo. Večina čebelarjev pri nas si zelo prizadeva, da bi obvarovala kranjsko pasmo čebel v Sloveniji kot naravni genetski biser. Pred nevarnostjo prostega prevažanja in trgovanja s čebelami, ki jo omogoča pridruževanje Evropski uniji, se bomo kljub spretnosti in tehtnim argumentom v Bruslju
lahko le delno ubranili. Najpomembneje je, da bomo doma brez posebnega hrupa z dejanji onemogočili vdor tujih pasem v naš prostor. Če hočemo urediti razmere doma, bi lahko ob vzrejni službi ter prizadevanjih komisije za vzrejo pri ČZS že pred leti ustanovili še društvo za zavarovanje izvorne kranjske čebele. Za najzahtevnejša strokovna
opravila pri tej zahtevni nalogi pa bi bilo morda še najbolje ustanoviti kar vladno komisijo. Tako resno je namreč to vprašanje. Če se bo o tem vprašanju visoka administracija odločala sama, brez stroke, ali s premajhnim številom ljudi iz stroke, bo rezultat na koncu tudi pri čebeli kakor pri lipicancu za nas kaj neugoden. Tako je tudi na našem najmanjšem novčiču zapisano samo Apis mellifera, manjka pa carnica-kranjska čebela, kot bi bilo strokovno normalno in dostojno za narod čebelarjev. Da bi lahko državno zastavo okrasili tudi s čebelo, si nihče še izustiti ne upa. In to kljub temu, da je naša dežela izvorna dežela alpskega tipa kranjske pasme in daje ob sosednji italijanski pasmi vodilna in najbolj uveljavljena, razširjena, raziskovana in iskana pasma čebel na svetu.
Kranjsko pasmo čebel si lastijo tudi druge dežele njenega izvornega območja. Še posebej Avstrijci, ki so nas zadnjih 70 let naše slabe spoznavnosti v senci nekdanje države Jugoslavije
v	svetovnem merilu zamenjali v prodaji izvorne kranjice. Normalno je, da želijo primat zadržati. Obupno si prizadevajo, da bi jim kranjico uspelo obvarovati pred komercialnim vdorom buckfaške-ga križanca in vnosom italijanske pasme. Italijanski čebelarji prevažalci namreč že vozijo čebele na smrekovo pašo v njihove Alpe. V panjih avstrijskih čebelarjev je vse več rumene barve in državne meje so povsem proste. Prepričali smo se, kako velika, mamljiva in komercialno naravnana je ponudba zgodaj vzrejenih matic buckfaških križancev s Kanarskih otokov in drugih pasem čebel iz toplih krajev. In avstrijski čebelarji jih preprosto množično preizkušajo tudi na izvornem območju kranjske pasme čebel, nedaleč od naše meje. V nemško govorečih deželah je poleg imena carnica vse redkeje slišati poimenovanje "Krainer Biene". Ker množično vzrejajo in prodajajo matice po vsem svetu, so uvedli izraz koroška čebela, tako da ga je vse pogosteje slišati v vseh nemško govorečih deželah.
Ko sem I. 1976 v Sloveniji doživel stoletno medenje, sem čebelaril z večjim številom LR panjev normalne mere in dvomatičnim sistemom s tri četrtinsko višino satov ter še z velikim čebelnjakom. polnim družin v AŽ panjih. V tistem obdobju sem preizkušal še kranjiče, gerstungovce, dvojčke in vse, kar mi je prišlo v roke. Preveč enostransko sem bil namreč prepričan, da polovico uspeha v čebelarstvu zagotavlja panj. Omenjeno leto je hoja medila celo poletje in prvič sem opazil precejšnje razlike med posameznimi skupinami čebeljih družin različnega krajevnega izvora. Še zlasti seje to najprej pokazalo pri donosu, avgusta pa pri primerjanju obsega zalege in blokadi matice pri zaleganju, poznopoletni živalnosti družin in pri prezimovanju po težko prebavljivi hojevi paši s
polovico zimske zaloge hrane maninega izvora. Spoznal sem, da obstajajo precejšnje in gospodarsko pomembne razlike v lastnostih posameznih krajevnih različic (ekotipov) kranjske čebele. Posebej opazne so pri intenzivnem čebelarjenju na med pri paši na iglavcih. Ugotovitve mi niso dale miru in iskal sem naprej. Tako sem tuje pasme čebel primerjal s kranjico pri intenzivnem čebelarjenju na med. Sorodnica iz Italije mi je prinesla kar 25 matic, izvirajočih iz Ferrare in Bologne. Srbski poslovnež in čebelar mi je iz Gruzije priskrbel 20 matic kavkaške pasme. Z vsem žarom sem se dve sezoni na izoliranem kraju le pasme primerjal med seboj in opažanja natančno zapisoval. Da ne bi delal škode, sem pri družinah tujih pasem v obdobju oplojevanja matic priprl trote. Zavedal sem se, da sem kršil čebelarska pravila, zato o tem nisem nikomur pripovedoval. Izkušnja je bila naravnost čudovita. Zal, na straneh našega glasila ni prostora za pisanje podrobnosti, kljub temu pa upam, da bodo morda kdaj še objavljene.
V	tedanjih razmerah je bila na majski, junijski in julijski paši najboljša kranjska pasma, na smrekovi in hojevi paši pa je bila celo nedosegljiva. Tudi po prezimovanju in odpornosti na nosemo se je odlično obnesla, še posebej pri prezimovanju z zalogo hrane z vsebnostjo mane. V nekaterih odlikah sc kranjska pasma čebel lahko kosa z italijansko. Še posebej se odlikuje po živalnosti zgodaj spomladi in pozno poleti. To je za naše razmere argument samo za pozno pašo, ki jo povzroča medeči škržat (vendar samo do prvega hujšega mraza!). Čeprav ima tudi precej slabših lastnosti, sem takrat nesporno spoznal, da bom do konca življenja čebelaril samo z domačo kranjsko čebelo. Dopovedoval sem si, da moram po teh spoznanjih najti le nerojivo kranjico in najboljšo krajevno različico, potem pa jo samo natančno odbirati. Iskal sem in uspelo mi je najti zelo zanimivo sredozemsko različico kranjice. Svoje čebele sem prevažal daleč na jugovzhod ter obiskal številne čebelarje. Na posebnem odročnem območju v hrvaških hribih, visoko nad morjem, sem ugotovil, da roji največ do 4 odstotke družin, preostale pa redno prelegajo matice.
Čebele so bile po vseh merilih čiste sivke in zgodaj pomladi I. 1985 sem, kot da bi se bil v ta odbirek zaljubil, brez oklevanja kupil 12 družin. Dve leti sem jih preučeval v listovnih panjih velike prostornine na veliki prevozni enoti z družinami iz Gorenjske, Štajerske in Notranjske. Rezultat je bil zame presenetljiva streznitev. Družine so res samo prelegale, bile so živalnc, vendar so imele v primerjavi z drugimi krajevnimi različicami glede na živalnost precej prazna medišča Še zlasti slabo so se odrezale na smreko-
vi	in hojevi paši. Najhujše pa se je zgodilo pozimi.
Na idealnem kraju. 80 m nad morjem, 5 km od obale in samo 35 km zračne razdalje od kraja izvora so družine izjemno slabo prezimile in vse so hudo obolele za grižo in nosemo. Razlog za to je bila pozna hojeva paša, tako da je bila polovica zaloge hrane mana. Hkrati so v enakih razmerah odlično, brez najmanjših znamenj noseme in griže, prezimovale družine iz alpskega in dinarsko-kraškega dela Slovenije. Družine iz panonskega dela Slovenije so res imele za dva križa noseme in kakšno packo na bradi, vendar ni bilo posledic. Izkušnja je bila osupljiva. Od takrat naprej se, kolikor je bilo to v razmerah intenzivnega prevažanja in poklicnega čebelarjenja sploh mogoče, ukvarjam s krajevnimi različicami in njihovo odbiro. Vedno znova sc potrjujejo zgornja dejstva. Nikoli več mi ne pride na misel, da bi za naše pašne razmere iskal tujo, boljšo pasmo čebel. Z natančno in strokovno pravilno odbiro krajevnih različic čiste kranjske pasme čebel in po potrebi s pravilnim medsebojnim križanjem ter preprečevanjem parjenja v sorodstvu lahko dosežemo največ, kar je sploh mogoče doseči.
Slovenija je edina država na svetu, v kateri je izvorno območje treh osnovnih ekotipov kranjske čebele (Ruttner, Rihar). Na našem ozemlju je njihovo stičišče in zato je tudi v tem pogledu naš prostor prava genetska kovnica V minulih letih natančnih primerjanj, predvsem pridobitnih lastnosti krajevnih različic, sem nesporno spoznal še četrti ekotip. Tega jc narava ustvarila na območju dinarsko-kraškega sveta Naravne razmere na tem območju so za razvoj čebelje družine najbolj krute in skrajne, lastnosti čebel pa izjemne. Avtohtone čebelje družine z dinarsko-kraškega sveta (iz Notranjske in hladnejšega zahodnega dela Dolenjske) imajo v genetskem zapisu pomladi redno poznejši razvoj. Nato se razvijejo družine z zelo velikim številom čebel, živalnost pa ohranijo do poznega poletja. V primerjavi s preostalimi tremi ekotipi v enakih razmerah so ob enakem številu oz. gostoti čebel na 1 liter (dm/3) panjske prostornine tudi najmanj rojive. Poleg tega so odlične nabiral-ke, še posebej na smrekovi in hojevi paši. Najmanj so podvržene blokadi matice na poznih maninih pašah (avgustovska hojeva mana in mana medečega škržata). Brez konkurence so odporne proti griži in nosenTi in dokaj dobro prezimijo tudi v slabših razmerah V celinskem delu Slovenije čez zimo brez večjih posledic prenesejo tudi do 50 odstotkov mane iglavcev ali medečega škržata v zalogi hrane. To velja tudi za kraje z vremensko inverzijo, čeprav tam tudi po 120 dni ni pravega izletnega dne. Že v manjši količini pa je zanje lahko usodna le vrbova mana v zimski zalogi. Primerne so zlasti za zahtevnega čebelarja prevažalca, ki svoje čebele redno prevaža na paše iglavcev in škržatovo pašo. Po
vedenju, mirnosti, izletavanju, čistilnem nagonu... ni posebnih odstopanj ali jih šc nihče ni ugotovil, razlike pa so enako kot pri družinah drugih različic. Gotovo pa so manj primerne za čebelarjenje na akacijcvi paši, ker imajo v tistem obdobju manjše število nabiralk. V prihodnjih letih bodo raziskovalci opravili podrobne meritve. Že prvi podatki kažejo, da so gornje navedbe zelo točne.
Območja posameznih osnovnih skupin (ekotipov) krajevnih različic kranjske pasme čebel v Sloveniji opredeljujem glede na lastnosti čebel po naslednjih točkah in linijah:
-alpska različica živi na največjem območju Slovenije, severno nad črto Bovec, Cerkno, Črni Vrh, Vrhnika, Grosuplje, Žužemberk, Novo mesto, Krško, Slovenska Bistrica, Maribor, Šentilj;
- izvorno območje panonske različice je v Beli krajini do Mirne gore ter na celotnem ozemlju vzhodno od črte Novo mesto, Krško, Slovenska Bistrica, Maribor in Šentilj;
- dinarsko-kraška različica živi vzhodno in znotraj linije Ilirska Bistrica, Postojna, Črni Vrh, južno pod črto Vrhnika, Grosuplje, Žužemberk in zahodno od črte proti jugu do vrhov Mirne in Poljanske gore vse do meje;
- sredozemska različica živi le jugozahodno od črte Postojna, Ilirska Bistrica do morja.
Območje Krasa, Trnovskega gozda in celotno Posočje do Bovca štejemo za prostor, v katerem se stikata in genetsko bolj ali manj prepletata in bojujeta dve sestrski, vodilni ter za svetovno čebelarstvo najzanimivejši čebelji pasmi. Tako je v liniji Trst - Tolmezzo in 50 km globoko v Furlanijo nastal naravni križanec (bastard), ki ga Italijani imenujejo furlanska čebela. Na naši strani zahodne meje so takšne čebelje družine (bastardi) najpogostejše v Goriških brdih, v Vipavski dolini ter na obrobju Krasa. Občasno ali manj se pojavljajo na celotnem Krasu, tudi na Koprskem ter v nižjih in srednje visokih delih Posočja.
V	prejšnjem odstavku omenjeni kraji so hkrati tudi območje najpomembnejših pasišč. Tam je od začetka do konca pašne sezone razporejenih na stotine prevoznih enot čebel. Vsekakor je ugodno, da je v obdobju rojenja lam večina trotov z drugih območij, torej čiste kranjske pasme. S tem še dodatno (namerno ali ne, zavedajoč sc ali ne...) potiskamo omenjeni medpasemski križanec iz našega prostora in s tem v naših krajih čistimo primesi italijanske pasme čebel. Zelo neugodno pa jc nasprotno, čc namreč del čebeljih družin v prevoznih enotah na tem območju izroji in se mlade matice plodijo tudi s troti bastardnih družin. Te, “pasemsko nečiste" družine nato odpeljemo na druge paše po vsej Sloveniji. Troti teh, z rumenimi pasovi obarvanih družin, na različnih območjih naprej kvarijo genetsko čistost vseh tam živečih
čebeljih družin, katerih matice se plodijo. To se utegne zgoditi zlasti zato, ker je na območjih iglavcev in v višjih legah rojenje časovno poznejše. Največja škoda je, če se to zgodi na komercialnem vzrejališču matic. Takšno onesnaženje bi narava v nekaj letih očistila sama. Vsakoletnega onesnaženja pa sama ne more očistiti sproti... Naštel sem številna ugodna dejstva in skrb vzbujajoče resnice o naši izvorni čebelji pasmi. Pomembno je, kaj bomo v praksi storili čebelarji in kaj državna regulativa. Predvsem moramo čebelarji zdaj bolj kot kadar koli doslej upoštevati priporočila prof. J. Verbiča, prof. E. Senegačnika, dr. J. Riharja in drugih čebelarskih avtoritet, ki stalno ponavljajo nujnost sprotne osnovne odbire v vsakem čebelnjaku. Osnovno odbiro druge stopnje naj bi pri vzrejevalcih matic in v komercialnih vzrejališčih nadzorovala strokovna služba. Osnovna odbira naj višje tretje stopnje je lahko samo znotraj strokovne službe in na zanesljivih plemenilnih postajah, kot sta v Kamniški Bistrici in na Zelenici itd. Seveda mora biti odbira izvedena na podlagi strokovnih argumentov, ne pa na podlagi kratkoročnih pridobitnih koristi. V zadnjih letih namenjamo osnovni odbiri vse manj pozornosti, premalo jo poudarjamo, o njej se skoraj ne piše in ne govori, le genetsko onesnaženje se stopnjuje. Ob prelomu tisočletja je treba glede na potrebe in višjo stopnjo usposobljenosti čebelarjev spremeniti merila osnovne odbire. Vsak čebelar želi imeti predvsem čim več medu, tega pa si ne smemo želeti samo kratkoročno.
Pri vseh čebeljih družinah moramo najprej dosegati nujne dolgoročne cilje, ki so:
1. odbira pasemsko čistih družin (brez odstopanj) s čiin manjšini številom ploditev v sorodstvu;
2. odbira in selekcija na čim večjo možno živalnost družin v vseli obdobjih leta, zlasti pa po 20. juliju;
3. odbira in selekcija na čim manjšo stopnjo rojivosti glede na gostoto čebel v dm/3 in
lede na celotno prostornino panja; ele ko čebele tako odberemo ali selekcioniramo, odbiramo čim boljše medarje. najbolj mirne čebele in najbolj mirne na satju, z najboljšim čistilnim nagonom, odporne proti boleznim... ter še z vsemi zgoraj opisanimi in tudi drugimi lastnostmi. Le na tak način si bomo za daljši čas zagotovili visok odstotek čebeljih družin, ki bodo dobri medarji, mirne, zdrave, ki nam bodo v zadovoljstvo in korist. Zadovoljni bodo tudi kupci iz tujine. Odbira družin na živalnost in stopnjo rojivosti je možna le v medsebojni soodvisni primerjavi in v več kot 126 dm/3 (litrov) prostornih
panjih. Zato v klasičnem AŽ panju brez prostornin-skili dodatkov popolna strokovna selekcija zaradi navedenega ključnega argumenta sploh ni izvedljiva. Z nekaj pozornosti in malo truda je zato brez težav povsem izvedljiva le osnovna odbira na pasemsko čistost in preostale selekcijske zahteve, to pa bi bilo za naše čebelarstvo izjemen uspeh. Ta cilj je lahko doseči, ne glede na panjsko prostornino. S tem bi v nekaj letih očistili kranjice vseh rumenih sestavin, v desetletju pa izločili vse genetsko slabše primerke, ki ne dosegajo zahtev sodobnega in strokovno podkovanega čebelarja v Sloveniji. Predvsem bi s prakso osnovne odbire v naš čebelarski vsakdan ukoreninili boj z varozo. Za to je zavest premalo, potrebni pa sta spodbuda in kontrola. To bi bil eden najmočnejših argumentov v Bruslju, ker imajo tudi oni oči in strokovnjake in nekateri od njih že vedo, koliko se opiramo na naravne pasemske danosti, koliko smo strokovni in vplivni ter kakšni so naši strokovni in komercialni rezultati. Tam je interesov veliko, mi smo pa majhni!
Na drugi stopnji odbire, to je pri vzrejevalcih matic, morajo biti zato merila za odbiro in selekcijo zahtevnejša. Na najvišji strokovni ravni in na zanesljivih plemenilnih postajah je po mojem mnenju nujno strogo slediti zahtevi selekcije za pleme. Brez dvoma je najpomembneje dosegati cil j, ki ga zahteva spoznanje čebelarske prakse in teoretikov doma in v tujini, da je namreč treba najprej v selekcijskih naporih za vrhunsko pleme, nato pa s primernimi tehnološkimi potezami v praktični uporabi omiliti dve pomembni in moteči slabosti kranjske pasme čebel. Najprej premajhno živalnost (številčnost), še posebej po 20. juliju, nato pa še precejšnjo rojivost pred kresom. Šele po poprejšnjem selekcijskem doseganju teh dveh ciljev je smiselno in zanimivo pokazati in dokazati najbolj medonosne in najbolj mirne selekcionirane linije s preostalimi odlikami, ki jih ima naša pasma na pretek. Vse te odlike, poleg izjemne medonos-nosli. ne morejo nikjer v praksi priti do izraza, če je čebel v družini premalo ali če so prevečkrat in preveč časa v rojilnem razpoloženju. Noben vrhunski čebelar ali vrhunski raziskovalec čebel ne bo, na primer, z 20 odstotkov izboljšanimi medonosni-mi in drugimi odlikami pri čebelji družini nadoknadil izgubljene moči in pridelka, če bo v njej za 20 odstotkov manj čebel. Še manj bo družine pripravil do ustrezne nabiralne vneme, če bodo za 20 odstotkov bolj in prej prehajale v rojilno razpoloženje. In končno, nič ne bo od njegovih prizadevanj, če bo družina izrojila, roj pa povrhu vsega še pobegnil. Če na podlagi odbire in selekcije dosegamo povprečno samo za 20 odstotkov številčnejše družine in za toliko manj rojive, je to veliko že pri povprečni medonosnosti. In na tej točki se bo v prihodnosti
odločala usoda izvorne kranjske pasme čebel iz Slovenije.
Temeljno je vprašanje, ali bo sicer vplivni strokovni in komercialni del čebelarstva v svetu znova spoznal resnične prednosti kranjske pasme čebel iz njene izvorne dežele Slovenije, od koder se je ta pasma razširila po svetu. Kaj bomo za to storili mi? Morda bodo dajali bolj prednost selekciji Sklenar - Pešec - Troisek - Singer iz Avstrije ali selekciji z otokov pred Hamburgom? Lahko se zgodi, da bodo v organizaciji vzrejevalcev za vzrejo kranjske pasme čebel v ZDA še naprej upoštevali rodove iz Srbije, lahko pa jih bodb celo odbirali iz družin neposrednih potomk čebel, ki so jih tja iz Slovenije poslali še Benton, Ambrožič, Strgar in drugi. Češki raziskovalci so bili lani navdušeni nad našimi plemenskimi območji in odvzetimi vzorci... Ko bo razčiščeno to vprašanje, bodo na vrsti še velike rezerve in možnosti v uporabi tehnologije. Kajti številčnost oz. živalnost je poglavitna odlika medonosnih čebel, omogoča pa jim zadružno življenje, prezimitev, nabiranje presežkov hrane in njihov obstoj po vsej zemeljski obli. Čebelja družina je superorganizem, sestavljen iz nebogljenih posameznih osebkov, kar je pri čebeljih družinah posledica in pogoj, podrejena je strogim naravnim zakonitostim, med katerimi ima odločilno vlogo zakon prehoda številčnosti v kakovost! In zato lahko merimo medonosnost in stopnjo rojivosti najprej s stopnjo številčnosti. Z vsakim drugačnim pristopom dobimo izkrivljeno sliko kakovosti. Pri nas vse preveč iščemo samo dobre nerojive medarje v 90 litrih delovne prostornine velikih panjih. V njih morajo družine, ki nosijo v sebi genetsko sposobnost nadpovprečne številčnosti, nenehno izrojevati in tako najdragoce-nejše sproti izločamo z opravičilom pretirane rojivosti. Po tem se tudi razlikujemo od povpraševanja tujcev po naši čebeli. To zmoto bomo v splošnem razreševali na področju tehnologije. Pri vzrejevalcih je ta praksa že zdaj nedopustna, in če ne gre drugače, težavo odpravimo z zakladami.
Ni sramotno, čc se čebelarju prevažalcu pojavijo v kakšnem panju rumene pasanke. Sramotno pa je, če ima iz leta v leto veliko teh rumenih križank in ničesar ne ukrene. Povsem jasno je, da se ob zahodni meji temu ni moč povsem izogniti. Za čebelarja ni prijetno, če mu pobegne veliko rojev, prav hudo pa je, čc so kupljene matice genetsko sicer ustrezne, fiziološko pa tako slabotne, da ob vsej negi v AŽ panju ne razvijejo družin in sploh niso sposobne rojiti. V LR panju takšna matica ne potrebuje dveh naklad za plodišče in s tem je tretja naklada celo leto odveč. Kaj o takšnih naših maticah mislijo v tujini, sem slišal tako od kupcev kot od strokovnjakov. Kaže, daje pri nas še prema-
lo	vzrejevalcev matic, in čeprav je vzreja zelo
napredovala, so rezerve še velike. In kaj še storiti za zaščito naše kranjske pasme čebel? Krajevne različice izvorne pasme so naše posebno bogastvo. Že več kot desetletje si na vseh ravneh odločno prizadevam za uvedbo naravnih zavarovanih območij posameznih ekotipov ali bolje rečeno zavarovanih območij poglavitnih skupin krajevnih različic. V najvplivnejših strokovnih čebelarskih krogih pa se je pojavil odpor do mojih predlogov. Tudi najmlajša skupina strokovnjakov predlog zavrača z argumentom, da mora zavarovano območje oz. rezervat obsegati populacijo nekaj tisoč čebeljih družin. Za naše razmere to ni sprejemljivo, ker bi s lem na preveč obsežnih območjih zavrli možnosti razvoja tržne pridelave čebeljih pridelkov, zlasti za prevažalce. Že zdaj ne moremo povprečno pridelati dovolj medu za domačo porabo in tega ne bomo mogli tudi v prihodnosti, zato pašnih območij ni mogoče zapirati za potrebe rezervatov. Pridelava je namreč odvisna predvsem od uspešnosti prevažanja čebel na pašo. Za območje rezervatov lahko torej uporabimo le manjša, manj medonosna območja, ki so za izrabo paše manj zanimiva in tja že zdaj ne prevažajo čebel. Na zavarovanem območju čebele tudi ne morejo biti izpostavljene genetskemu onesnaževanju, vnos čebel je kontroliran, izhod pa prost... Cilj je, da imajo bogato genetsko vrednost in zadovoljivo pestrost. Strokovno gledano, je zadeva dolgoročno res na meji možnega, kljub temu pa je nekaj treba storiti. Če bo skupini pogajalcev uspelo doseči, da bi za zavarovano območje razglasili celotno območje države, bi bil to brez dvoma zgodovinski dosežek. Kaj pa, če jim to ne bo uspelo? Zato za našo uporabo in kot zadnje možno zavarovanje predlagam naslednjo kompromisno rešitev:
1. Razglasitev zavarovanih območij osnovnih skupin krajevnih različic naše čebelje pasme s soglasjem stroke in na podlagi ustreznega administrativnega postopka in pravilnika.
2. Vsebinsko in formalno spremembo statusa plemenilnih postaj v Kamniški Bistrici in na Zelenici po mednarodnih merilih v izjemno zanesljive plemenilnc postaje pod strokovnim vodstvom in strogim nadzorom. Delo na teh dveh postajah (ali vsaj na postaji v Kamniški Bistrici) naj bi imelo najprej strokovni in šele nato gospodarski ter reprezentančni namen. Za takšno spremembo ni velikih ovir. Postaji sta že dalj časa z odlokom ustrezno zavarovani in po mednarodnih merilih izpolnjujeta vse naravne pogoje za spremembo statusa.
Premisleka vredna in krajevno najbolj sprejemljiva zavarovana območja krajevnih različic so:
Za alpski ekotip:
1. območje zgornjega dela Savinjske doline nad
Lučami, više od Igle; to so Robanov kot, celotna
Solčava in Logarska dolina do vrhov gora;
2. območje Bohinja za črto Polje - Srednja vas do
vrhov gora.
Za panonski ekotip:
1. ožje območje v Slovenskih goricah, najverjetneje v občini Ormož, severno od mesta -odvisno od dogovorov in strokovne presoje;
2. na majhnem območju Goričkega v okolici krajev Križevci, Domanjševci, Hodoš, Dolenci, Šalovci... - odvisno od dogovorov in strokovne presoje, lahko je odločitev samo za eno manjše območje.
Za dinarsko- kraški ekotip:
1.	območje znotraj krajev Krvava Peč, Rob, Karlovica, Nova vas, V. Bloke, Žilce - Krvava Peč, po dogovoru je možna delna sprememba. V zgornjem toku Iške je odličen prostor za superplemenilno postajo;
2.	območje Suhe krajine kot alternativa.
-	Za sredozemski ekotip verjetno ni potrebe, če pa bi to zahtevali, je edina možnost južno od ceste Hrpelje - Starod, državna meja, Slavnik - Hrpelje.
Vesel bom morebitnih dopolnitev predloga. Ze iz samega poznavanja teme je jasno, da imamo prostora za oblikovanje zavarovanih območij zares malo. Zato tudi ni mogoče zavarovati posameznega vzrejevalca matic, kot bi marsikdo želel. Pomembno je, da je njegovo območje z okolico pod ostrejšim zdravstvenim nadzorom in da ima društvo red na pasiščih.
Predlogov in podatkov je za eno branje in razmislek dovolj. Pisani so z dobrim namenom, brez kritike ali ocen naporov drugih. Zavzel se bom za to, da bo osnovna odbira v mojih čebelnjakih postala stalna skrb in zaveza, to pa je za vsakega prevažalca velika in s težavo uresničljiva obljuba Vendar druge poti ni. K tej skupni nalogi spodbujam vse čebelarje v Sloveniji. Če se bomo poenotili tudi glede preostale vsebine tega prispevka in se lotili dela, bom z vsemi svojimi močmi prispeval k skupnemu uspehu.