festival borštnikovo srečanj

DARE VALIC
Igralstvo letošnjega nagrajenca Dareta Valiča je vezano na njegovo ustvarjalno delovanje v ljubljanski Drami. Od 119 zadetkov v Repertoarju na gledališkem spletnem portalu Sigledal oziroma od okrog 110 dokumentiranih vlog, ki jih je v svojem življenju odigral, jih je velika večina nastala ravno v Drami. A ne vse in ne kar od začetka. V SNG Drama Ljubljana se je namreč redno zaposlil relativno pozno, leta 1971, pri tridesetih, pred tem pa v Drami seveda že igral, prvi nastop, ki ga beleži omenjeni portal, je vloga Predsednika v Millerjevi igri Po padcu leta 1965. Kljub temu, da v njegovem opusu najdemo nastope v skoraj vseh slovenskih gledališčih, od Mestnega gledališča ljubljanskega in Opere in baleta SNG Ljubljana, preko Prešernovega gledališča Kranj, Primorskega dramskega gledališča Nova Gorica, Slovenskega stalnega gledališča Trst in Gledališča Koper do Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor, pa tudi nekaj nastopov v tako imenovani neinsti-tucionalni produkciji, denimo v Gledališču Glej, Cankarjevem domu ali Špas teatru, pa je teh vlog - gre večinoma za enkratna gostovanja - občutno manj kot tistih v njegovem matičnem gledališču. Zato lahko brez pretiravanja rečemo, da je (bila) ljubljanska Drama Valičeva usoda.
In v resnici se je Dare Valič ravno v Drami razvil v enega najprepoznavnejših igralcev svoje generacije, pa tudi ljubljanske Drame v nekem njenem za ene bolj in za druge manj srečnem zgodovinskem obdobju. Najprej so tu šestdeseta leta preteklega stoletja, ko za mladega igralca, ki je pravkar končal Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (vpisal pa se je, leta 1961, na Akademijo za igralsko umetnost), leta 1966 kritik Josip Vidmar zapiše, da v predstavi Človek za vse čase »ni imel pri-
BILTEN FBS
23П0Ц6

1 ■■ ì
3fit4- Si- Lr
ložnosti pokazati svoje sposobnosti«, dve leti kasneje pa Valiču že da priznanje za eno izmed njegovih vlog v Orestei, za vlogo Pilada, ki ga je po kritikovem mnenju igral »odločno in živo«, medtem ko je vlogo stražarja odigral »napeto, sugestivno, z veliko fizično zmogljivostjo«. Očitno Valiča, visokega in govorno vselej artikuliranega igralca (leta 1980 je med drugim prejel tudi nagrado za najbolj dognan odrski jezik na Festivalu Borštnikovo srečanje), ki mu je kritik Jože Javoršek deset let kasneje priznal značilno »silovitost«, že na samem začetku ni bilo mogoče spregledati ...
Nato sedemdeseta leta, najbolj plodno Valičevo obdobje, s celo vrsto vlog; naštejemo jih lahko samo nekaj: Aleksander v Aleksandru praznih rok, Bertrand v Naivnih lastovkah, Tancredi v Vdovi iz Ancone, Vitez pl. Ripafratta v Krčmarici Mirandoli-ni, grof Šarm v Opereti, Apolon Viktorovič Murzavecki v Volkovih in ovcah, Konstantin v Vanjušinovih otrocih, Jonatan Jeremiah Peachum v Operi za tri groše, Julijan Ščuka v Za narodov blagor, Hollarcut v Morju, Erazem Žulaj v Profesorju Klepcu in še bi lahko naštevali. Za zadnji dve je leta 1980 prejel nagrado na jugoslovanskem Sterijevem pozorju, za Žulaja leto prej še Severjevo nagrado, za Viteza pl. Ripafratto pa leta 1973 nagrado za igro na Festivalu Borštnikovo srečanje.
Valičeve igralske kvalitete je prav na začetku sedemdesetih, ob njegovem Aleksandru v Aleksandru praznih rok, lepo opisal kritik Mirko Zupančič: »Razveseljiv igralski dar in žar, pa tudi kulturo je pokazal Dare Valič v vlogi Aleksandra. Oblečen in slečen je obvladoval svojo vlogo s formalnim znanjem, a tudi z obsežnim in čistim notranjim bogastvom. Brez patosa, a z veliko mero senzibilnosti v govoru, kretnji in očeh je prepričljivo izpovedal Aleksan-
drove človeške dileme.« Še natančneje jih je nemara formuliral kritik France Vurnik ob koncu sedemdesetih, ob Valičevem nastopu v vlogi detektiva Žulaja v Profesorju Klepcu; Valič ga je po kritikovem mnenju odigral »s sporočilno natančnostjo. Podal je nevarnega tipa, ki nastopa s stilom, z uglajenim videzom, za katerim se skriva nevarna, stremuška, napadalna samozavest«. - K temu mnenju se bomo še vrnili.
Preden si pogledamo Valičeva osemdeseta na odru ljubljanske Drame, moramo nujno omeniti še njegovo delo pri filmu in na televiziji, ki v največji meri sodi ravno v sedemdeseta leta: že konec šestdesetih Peta zaseda, v letu 1976 kar trije filmi: Bele trave, Med strahom in dolžnostjo in Vdovstvo Karoline Žašler, potem znameniti To so gadi in Moja draga Iza; na televiziji pa tudi vloge v dveh nadaljevankah, VOS in Vest in pločevina. Valič nastopa na filmu in televiziji tudi kasneje, med drugim v osemdesetih dvakrat v Poletju v školjki, v devetdesetih v Do konca in naprej in Petih majskih dneh (za vlogo v tem filmu prejme nagrado za epizodnega igralca leta), nazadnje v Srečen za umret leta 2012. Samo mimogrede: v intervjuju leta 2013 pove, da mu je teater bližji kot film, kljub temu pa je v letih svojega najintenzivnejšega igralskega ustvarjanja postal domač obraz tudi filmskim in televizijskim gledalcem.
Jernej v Vorancu, Okeanos v Uklenjenem Prometeju, Trigorin v Utvi, Fernand v Naivnih lastovkah, Tovariš z okraja v Moj ata, socialistični kulak, Barillon v Barillonovi poroki, Julio Gapit v Dogodku v mestu Gogi, to je samo nekaj Valičevih vlog iz osemdesetih let, in za dve od njih, za Fernanda in Barillona, je leta 1985 prejel nagrado Prešernovega sklada. Strokovna žirija je v obrazložitvi poudarila njegovo »izjemno igralstvo«, ki se je v zadnjih dveh letih
izkazalo predvsem v komediji, posebej omenila »neposredni stik«, ki ga je Valiču uspelo vzpostaviti z »občutljivostjo gledalca«, in pa njegov »izostreni občutek za ritem in tempo«. Sam veliko kasneje, v že omenjenem intervjuju, nekoliko potoži, da je v gledališču dobival »vedno nekoliko komične vloge«, in to »na žalost«, vendar je že v odgovoru na vprašanje o svojih ustvarjalnih dilemah, ki ga je po podelitvi nagrade poslal Našim razgledom, realistično ugotovil, da »igralec nima skoraj nikakršnega vpliva na program«. Dilemo, ki to nemara sploh ni, pa gotovo najbolje povzame Valičevo zrelo spoznanje, izrečeno skoraj trideset let kasneje, namreč da »človek najlaže igra tisto, kar v resnici ni«. In njegova ljubezen je vedno bila, kot pravi v zapisu v Naših razgledih, »cirkus, hoja po vrvi, žongliranje« ... A - na to moramo posebej opozoriti, saj nedvomno drži - vselej s »praktičnim občutkom za želje gledalcev«, saj je »tudi gledalec [...] avtor predstave, prav on vpliva na dokončno obliko«, čeprav se vez z njim »večkrat izgubi«. - Omenimo še Inkretovo lapidarno oznako Valičeve vloge d'Orsignyja v Molièru iz osemdesetih let, v kateri je odigral »strašljiv in hkrati zabaven preplet mračnega intrigantstva in pretepaškega sarkazma«, k čemur se bomo prav tako še vrnili.
V devetdesetih Valič med drugim nastopi kot Drugi inšpektor v Sanaciji, Pelias v Medeji, Alkibiad v Timonu Atenskem, Ulrik Brendel v Rosmersholmu, Ded v Grmačah, Kuligin v Treh sestrah in Vladimir v Vladimirju. Prav zadnja vloga je zanj nemara paradigmatična. Zanjo leta 1999 prejme Župančičevo nagrado, z njo nastopi tudi v kasnejši televizijski priredbi in v obnovitvi predstave leta 2008. Zdaj se spomnimo že omenjenih Vurnikove in Inkretove kritike in hkrati preberimo, kaj je ob Vladimirju zapisala kritičarka Petra
Pogorevc: Vladimir, ki ga »vehementno« igra Dare Valič, je »sprva rahlo okoren, čudaški, vendar simpatije in celo sočutje zbujajoči možak, ki pa postaja v svoji nepopustljivi nadležnosti vse bolj odbijajoče mračnjaški; nepredvidljivo norost, ki se mu plete po možganih, odigra pod masko prividne spokojnosti, ki utegne vsak čas preskočiti v nevarne izbruhe togote«. In še drugi kritik: »Dare Valič je kot Vladimir psihološko ,linearen' in na ta način vseskozi presenetljivo skrivnosten, nevaren, a tudi humoren. Njegova navzočnost v prostoru vzbuja sprva mešane občutke; ko se končno razkrije, pa resnično grozo. Valičev Vladimir nikdar ne gre ,do konca', vselej se, čeprav mukoma, obvladuje in tudi končno skrivnost obdrži zase.«
Lahko rečemo, da se ravno ob Valiče-vem Vladimirju najbolje pokaže nekakšen paradoks njegove igre, ki jo lahko zaobja-memo z dvema pojmoma: dvom in skrivnost. Čeprav se Valič kot igralec s svojo neposrednostjo morda zdi komu na prvi pogled zlahka ulovljiv, je njegova igralska misel globlja. Sam jo je najbolje izrazil v že omenjenem intervjuju s pomenljivo zvezo »skladno nesoglasje«. Odkritost in zastrtost, linearna površina in vrtoglava globina, simpatičnost in odpor, naivnost in dvom, preprostost in norost, resnoba in humornost - to so slogovnoestetski pari, s katerimi bi lahko zaobjeli - a še vedno ne do konca - Valičevo igralstvo. Odražajo se že na njegovem igralskem obrazu: ta je zaznamovan z nekakšno zagonetnostjo, morda samonezadovoljnostjo, ironično čemernostjo, stalno slabo vestjo, vendar hkrati z lucidnostjo in suverenostjo, čvrstim prepričanjem, ki pa ne sledi veri v red in prav, temveč ravno nasprotno, zavedanju prehodnosti, pomanjkanju smisla, celo absurdu. Kljub usmerjenosti v komično, ki jo je Valič z leti seveda posvojil, ni njegov humor nikdar enoplasten, vselej skriva
nekaj »zadaj«, a ne zgolj nekaj resnega, morda tragičnega, temveč nekaj, kar je zadaj za obema, za komičnim in tragičnim. Morda je ključen Valičev igralski napor - in seveda užitek - usmerjen v željo po ravnotežju, uravnoteženju skrajnosti, ne po lažni »spravi«, temveč po uskladitvi nasprotij, ki pa stanja sveta - in igre - nikdar ne vrnejo v prvotno, temveč na njem, na njegovi igri in svetu vselej pustijo globoke sledi. Ki pa, to je treba dodati, jih Valič igralsko spretno prikrije s stilom, z na videz okorno, a vselej rahlo humorno govorno in telesno eleganco ter neubranljivim osebnim šarmom in neposrednostjo.
V pol desetletja novega tisočletja, do upokojitve leta 2005, je Valič v Drami med drugim odigral še vloge Alonsa v Viharju, Kovača v Kamenje bi zagorelo, Pikovega asa v Ljudožercih, Lorda Beckforda v Chattertonu, Tejreziasa v Kralju Ojdipu, Geronta v Scapinovih zvijačah in Jožefa Poljanca v Katarini, pavu in jezuitu, njegova zadnja zabeležena vloga pa je Star gospod v Robertu Zuccu iz leta 2009. Dare Valič je v naši gledališki in kulturni zavesti nedvomno še vedno močno prisoten, navkljub - kot sam pravi - »ustvarjalni lenobi«, ki se ji zdaj prepušča. Od njegovih nekdanjih aktivnosti ne smemo pozabiti vsaj še na poučevanje borilnih veščin oz. sabljanja na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter na njegovo članstvo v Odboru za človekove pravice konec osemdesetih let. - Današnji slavljenec, igralec Dare Valič, je nedvomno velika igralska osebnost, ki sveta slovenskega gledališča ni obogatil samo s fascinantnim nizom prepoznavnih karakternih vlog, temveč s svojim značajem kot takim, z edinstvenim igralskim obrazom, ki se je že neizbrisno zapisal v naš spomin.
Blaž Lukan
ZAKLJUČNO MNENJE ŽIRIJE O 51. FESTIVALU BORŠTNIKOVO SREČANJE V MARIBORU 2016
Doživeli smo deset zelo intenzivnih dni, polnih domačih in tujih predstav, diskusij, simpozijev, predavanj in bralnih uprizoritev.
Letošnji festival je zaznamovala beseda, ki je tudi del uradnega poimenovanja festivala, namreč beseda »srečanje«. Tako smo to vsaj občutili člani žirije. In menimo, da bi v današnjem gledališču moral biti fokus prav na srečanju, druženju. Nismo bili priča samo izmenjavi mnenj med gosti in umetniki iz veliko različnih držav, temveč seveda tudi srečanju in konfrontaciji slovenskih gledališč med seboj. Ti dve sili ohranjata gledališki svet živ, kritičen in prožen.
Hkrati pa smo imeli možnost videti tudi, kako raznoliko je slovensko gledališče. V enajstih predstavah, ki so bile letos v tekmovalnem programu, smo videli zelo različne oblike uprizoritev in samostojne estetske pristope do gledališča. To je omogočalo tudi
burne razprave med člani žirije.
Še posebej bi radi izpostavili tri predstave, saj se skozi njih vidi aktualno stanje naše družbe. In tako nam nudijo predstave odgovore na vprašanja: Kdo smo? Od kod prihajamo? Kam gremo?
Tako lahko skozi avtorski projekt Republika Slovenija Slovenskega mladinskega gledališča in Zavoda Maska vidimo kritični prikaz razvoja takrat še mlade Slovenije, njene prve rane, ki jih je doživela zaradi korupcije in politične manipulacije in s tem tudi mit o »domovini« in njenih herojih.
Zelo aktualna za današnji čas je tudi uprizoritev Pred upokojitvijo Prešernovega gledališča Kranj. Na koncu predstave nas spreleti srh ob prerokbi v povedi »ti časi, ki se bodo vrnili«, še posebno, če jo umestimo v sedanje dogajanje in čas.
Predstava Učene ženske Slovenskega ljudskega gledališča Celje in Mestnega gledališča Ptuj pa se spusti globoko
v analizo novih meščanskih slojev in jim iztrga njihovo omejeno, navidezno vsevedno masko.
Te tri predstave so posredno tudi simbol za široko polje izrednih uprizoritev in enako izrednih igralcev, ki smo jih lahko v teh dneh videli.
Za konec bi se radi zahvalili vsem umetnicam in umetnikom ter vsem ostalim sodelavcem gledališča in festivala, predvsem pa umetniški direktorici festivala, Alji Predan, za te izredno zanimive, inovativne in čudovite dni. Hvala.
Martin Kušej, predsednik Zala Dobovšek Tomaž Gubenšek Ivor Martinić Nina Šorak
Maribor, 23. 10. 2016
Nagrajenci FBS 2016
Borštnikova nagrada za
DRAMATURŠKO OBDELAVO
tekstovne predloge Lotos Vincenc Šparovec, Dragan Živadinov, Mojca Kumerdej za dramaturško obdelavo tekstovne predloge uprizoritve Projektator v izvedbi Zavoda Delak.
Avtorji t. i. tekstualne mase po motivih ekspresionističnega dramskega besedila Kosmata opica (The Hairy Ape) Eugena O'Neilla literarno predlogo premišljeno skrajšajo in razdrobijo, vanjo vnesejo dnevniške zapise (dokument neposrednega izkustva življenja na čezoceanki) in s tem ustvarijo v ritmu dinamičen ter vsebini kompleksen uprizoritveni
material. Kritično, a zato nič manj senzibilno naravnano besedilo odlikuje jasno stališče o pomenu ter medsebojnih razmerjih intelektualizma, delavskega razreda, kapitalizma in antropološkega vprašanja ženske. Skozi metaforo in konstruktivistično poetiko se izriše verjetno in realno občutje (oz. podoba) sveta.
Borštnikova nagrada za kostumografijo Jelena Proković za kostumografijo v uprizoritvi Peer Gynt v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega in Slovenskega stalnega gledališča Trst.
Kostumi Jelene Proković predstavljajo enega ključnih elementov vstopa v uprizoritev Peer Gynt; z izčiščenostjo, barvno natančnostjo, s kompozicijsko predrznostjo predstavljajo sugestivno atmosfero in moč gyntovske domišljije. In
tako kot potuje Peer Gynt, z njim potujejo tudi kostumi Jelene Proković, izmišljujejo ter osmišljajo njegove besede in dejanja, z domiselnimi znaki karakterizirajo osebe, ki jih srečuje na svoji poti.
Borštnikova nagrada za kolektivno avtorsko idejo Kolektivna avtorska ideja celostnega oblikovanja odmora pri predstavi Kralj Ubu v izvedbi SNG Drama Ljubljana.
V gledališču smo redko priča odmoru, ki je konceptualno umeščen v uprizoritev. Kralj Ubu v režiji Jerneja Lorencija s to inovativno potezo gledalca zapelje v lahkotno vzdušje nostalgije in ga zadrži v osrčju dogajanja. S povabilom na oder, na
pojedino in ples, se zgodi ganljiv emotivni trenutek z občinstvom, ki neposredno stopi v svet ubujevstva. Z odličnim izborom glasbe, s subtilno osvetlitvijo in humorjem igralcev se odmor v predstavi nepričakovano prevesi v pravo doživetje.
Borštnikova nagrada za celostno vizualno podobo Kolektiv ustvarjalcev vizualne podobe uprizoritve Pred upokojitvijo v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj.
Dogajanje je postavljeno na utesnjeno
sceno s pobledelimi zidovi, brez kakršnega koli realizma, toda z močnimi asociacijami na prostore, ki jih vsi dobro poznamo. Umetniška ekipa je spretno ustvarila scenski prostor nesrečnih Bernhardovih likov z uprizoritvijo njihovih notranjih strahov; klavstrofobije, temačnostjo
duše, sadizma, izpraznjenosti. V odličnih kostumih in maskah so igralci videti kot živi mrtveci z zgolj nakazano človečnostjo. Ostrini v prikazovanju njihovega sveta sledi tudi izjemno delo oblikovalca svetlobe, ki s spretnim sledenjem dramaturgiji predstave omogoča velik estetski užitek.
Borštnikova nagrada za mladega igralca ali igralko Patrizia Jurinčič Finžgar za vlogo Hane v uprizoritvi Dogodek v mestu Gogi v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča Trst in Glasbene matice.
Patrizia Jurinčič Finžgar v vlogi Hane v Dogodku v mestu Gogi prepriča s krhkostjo, z ranljivostjo in bogastvom notranjega sveta, ki zasije v dekonstrukciji uprizoritve. Med preigravanjem različnih
vlog in situacij nas njena Hana najde nepripravljene in morda zato toliko bolj dovzetne za odmeve Grumovega sveta.
Liza Marija Grašič za vlogi Rose Bernd v uprizoritvi Rose Bernd v izvedbi Slovenskega ljudskega gledališča Celje in Henriete v uprizoritvi Učene ženske po motivih Molièrovih Učenih žensk v izvedbi
Slovenskega ljudskega gledališča Celje in Mestnega gledališča Ptuj.
Liza Marija Grašič najprej preseneti kot Henrieta v Učenih ženskah po motivih Molièrovih Učenih žensk, kjer
z drznostjo neme prisotnosti izpove »raison d'etre« svojega lika, potem pa znova opozori nase kot Rose Bernd v istoimenski uprizoritvi, kjer z dosledno notranjo koncentracijo izriše lik načelnega dekleta v zaprti skupnosti.
STIRI ENAKOVREDNE BORŠTNIKOVE NAGRADE ZA IGRO
Pia Zemljič
za vlogi Filaminte v uprizoritvi Učene ženske po motivih Molièrovih Učenih žensk v izvedbi Slovenskega ljudskega gledališča Celje in Mestnega gledališča Ptuj in Gospe Flamm v uprizoritvi Rose Bernd v izvedbi Slovenskega ljudskega gledališča Celje.
Pia Zemljič v vlogi Filaminte v Učenih ženskah po motivih Molièrovih Učenih žensk in v vlogi Gospe Flamm v predstavi Rose Bernd ne popušča v svoji natančnosti izraza. V vlogi Filaminte je preko intimnega razumevanja Molièrovega sveta dokazala, da lahko z minimalnimi izraznimi sredstvi
upodobi kompleksno intelektualno držo gostiteljice. Ni trenutka v predstavi, kjer bi pozabila na svoj perfekcionizem. Podobno nepopustljiva je v vlogi Gospe Flamm, kjer telesno hibo upodobi tako prepričljivo, da gledalec bolečino začuti skupaj z njo.
Vesna Jevnikar za vlogo Vere v uprizoritvi Pred upokojitvijo v izvedbi
Prešernovega gledališča Kranj.	Pred upokojitvijo navduši s silovitostjo, s
katero prevzame prostor igre; s silovitostjo, Vesna Jevnikar v vlogi Vere v uprizoritvi ki vzdrži do zadnjega trenutka uprizoritve;
s kirurško natančnostjo izriše podobo ženske v zaprtem družinskem krogu, v tem spervertiranem mikrokozmosu človeštva, v katerem je življenje posvetila skrbi za
Jernej Šugman
za vlogo Ata Ubuja v uprizoritvi Kralj Ubu v izvedbi SNG Drama Ljubljana.
Jernej Šugman v lik Ata Ubuja zleze skozi številne kontraste, ki jih Alfred Jarry predlaga, a jih Šugman nato posvoji po
Primož Pirnat
za vloge Masovnega moškega v uprizoritvi Projektator v izvedbi Zavoda Delak in Aslaka, Dovrejskega starine, Vijuga, Orientalske plesalke, Begriffenfeldta, Potnika in Gumbarja v uprizoritvi Peer Gynt v izvedbi
Nagrada za najboljšo režijo Mateja Koležnik za režijo uprizoritve Pred upokojitvijo v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj.
Mateja Koležnik z uprizoritvijo besedila Thomasa Bernharda Pred upokojitvijo pogumno in globoko prodre v samo bistvo tega dramskega besedila in ustvari močan gledališki dogodek, ki vznemirja s svojim visokim estetskim nivojem in plaši s spretno
Borštnikova nagrada po presoji žirije Republika Slovenija za angažirano gesto ob 25. obletnici države Republike Slovenije.
Republika Slovenija je uprizoritveni komentar lastni državi in njenim (še
Velika nagrada Festivala Borštnikovo srečanje za najboljšo uprizoritev Avtorski projekt Učene ženske po motivih Molièrovih Učenih žensk v režiji Jerneja Lorencija ter izvedbi Slovenskega ljudskega gledališča Celje in Mestnega gledališča Ptuj.
Avtorski projekt Učene ženske po motivih Molièrovih Učenih žensk temelji na slavnem Molièrovem besedilu, ki ga ustvarjalna
invalidno sestro in brata z nacistično preteklostjo. Igra Vesne Jevnikar vodi ta svet skozi repetitivnost detajla, skozi usmeritev pogleda, skozi bolečo študijo
svoje in trenutnemu času »(ne)primerno«. Je prvinski, vulgaren, okruten in oblastniški, a že v naslednjem hipu povsem strahopeten, nespameten, ranljiv in nemočen. Ubujeve značajske kontraste Šugman utelesi fizično in mentalno, preigrava svoje potenciale za komično in burleskno, ki pa jih hipoma
Mestnega gledališča ljubljanskega in Slovenskega stalnega gledališča Trst.
Primož Pirnat v vlogi Masovnega moškega pred nami silovito upodobi stisko sodobnega človeka. S svojo interpretacijo poetiki Dragana Živadinova
prenesenim svetom Bernhardovih likov, ki jih z lahkoto prepoznamo v današnjem trenutku. Gre za izjemno natančno režijo na utesnjeni, namerno klavstrofobični sceni, ki kot da uteleša ves notranji svet Bernhardovih nesrečnih likov. Globoko premišljena vsaka sekunda predstave z matematično natančnostjo razkriva pomembno temo in notranje mehanizme dramskih oseb. Odlično vodeni igralci kot živi mrtveci, polni perverzij in sadizma
vedno) osrednjim političnim akterjem, snov in navdih pa črpa iz realnosti same; skozi različne dokumentaristične prvine rekonstruira »rojstvo« in poosamosvojitveno obdobje Republike Slovenije, vnovično pogreje takratne afere z orožjem, zloglasne politične zdrahe in obelodani (do nedavnega) strogo zaupno dogajanje
ekipa nadgradi in pred nami pogumno prikaže tragičnost današnjega političnega in umetniškega trenutka. V nizu izjemnih prizorov nam predstavi popolnoma nov izdelek na visokem estetskem nivoju, poln globokih osebnih spoznanj o intimnosti, umetnosti in lastnih slabostih. Ob izjemno inspirativnem in izvirnem skupinskem izvajanju celotnega ansambla se pred nami razgrnejo teme spolnosti, seksualnosti, konzervatizma in avantgardizma, razkrivanja manipulatorskih strategij in
človekove psihe in nedvomno predstavlja enega od vrhov letošnjega festivala.
zmore premakniti v cono povampirjenosti. Je v nenehni, a odmerjeni komunikaciji s pogledom gledalca, a to ni edini razlog, da z njim vzpostavi stik: svoj lik kljub izjemni večplastnosti oblikuje dostopno - in toliko, kolikor vzbuja smeh, vzbuja tudi srh.
doda močan, unikaten emotivni svet in jo s tem poglobi ter približa gledalcu. Prav tako temeljito se izkaže v podpornih vlogah predstave Peer Gynt, kjer s svojim izvirnim ludizmom naslika večplastni domišljijski svet Ibsenove pripovedi.
s silovitostjo naseljujejo svet praznega scenskega prostora, ko si poskušajo priboriti drobce tistega, kar je ostalo od človečnosti. Režijski koncept mojstrsko balansira na občutku nemoči in okrutnosti izjemnega sveta Bernhardovih likov. S to boleče tragično uprizoritvijo Bernhardovega besedila Mateja Koležnik v polnem sijaju pokaže svoj izjemen režijski talent.
na vrhovnih strateških zasedanjih. Projekt izkazuje odgovorno in drzno umetniško gesto, ki je prav toliko tudi politična. Angažirana poteza, ki nagovarja slehernega državljana in občutljiva politična ozadja razkrinka brez zadržkov.
posameznikove nemoči, da bi se temu uprl. Predstava, ki iskreno spregovori o družbi, v kateri vladajo lažne veličine, družbi, v kateri sprenevedanje najde plodna tla; o družbi, ki vsem na očeh dopušča vsakodnevno ubijanje ljudi, umetnosti, idej, pravic ... Izjemno pomemben in relevanten estetski in etični gledališki dogodek, ki pogumno opozarja na boleče točke današnjega trenutka.
glavna pokrovitelja
flk REPUBLIKA SLOVENIJA
MINISTRSTVO ZA KULTURO
medijski pokrovitelji
RTV B^Bi
slo gggg
i
ШШШ
fiML UjSm) cafž-
RTV Televizija SLO Slovenija
VEČER <$europlakatl
donatorji
CjalerTjaHejt 32
mednarodni partnerji
Ф
DELO
JL ^
lic SCBEEÜ) ——
pokrovitelji
Odem
podporniki
© Seimap I f» KRKtV j
lb Si^ad. ©
"Сппп-Гпп1	DPG
teaterunionen
partnerji
SALON
GT22