&thoJz& v vj&cjditv
Izhaja vsak četrtek • Posamezna številka Din 1'50 • Polletna naročnina Din 15*— Celoletna naročnina Din 30’— * Čekovni račun: „Straža v viharju", Ljubljana, št. 16.790
Izdaja: Konzorcij ,.Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: M.Poituvan Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 5 • Tisk Jugoslovanske tiskarne (K.Čeč)
Ljubljana, 28. jan. 1937 N/ Leto III — Številka 15
Škofje Jugoslavije
o gospodarski In socialni
stiski naSih dni
Radikalec je, kdor išče prve korenike, t. j. prvega, vse obsegajočega razloga, da iz njega vse izvaja in nanj vse speljuje. Prvi razlog se pa razlikuje na dvoje po dveh glavnih zmožnostih človeške duše, ki sta raznm in volja. Glede na razum se razlog zove načelo, glede na voljo pa nagib. Potemtakem se da radikalizem razdeliti na dvoje: je intelektualen in praktičen. Radikalec išče razumu najvišjega načela, katero obsega vsa druga načela, volji pa najvišjega nagiba, kateri določuje vse druge nagibe.
(Dr. A. Mahnič R. K. 10.)
Laž in klevete v javnem življenju
(Prosto po La Croix.)
V javnem življenju, politiki, tisku se osma božja zapoved: »ne pričaj po krivem zoper svojega bližnjega« porastoma krši kot bi za ta področja človekovega udejstvovanja ne veljala. Nasprotnika za vsaiko ceno onemogočiti, uničiti, odpraviti velja za dovoljeno; zato se sme črniti, klevetati, opravljati, obrekovati, teptati v prah. Laž, zavijanje, prikrivanje: vse služi v ta namen. Toda tega krščanska pravičnost in ljubezen ne dopuščata! Velja pa tudi Kristusov ukaz: »Ljubi svojega sovražnika« z nadnaravno ljubeznijo, s katero ga Bog ljubi: glej v njem neumrjočo dušo.
Najprej laž: prepovedana je brezpogojno in v vsakem primeru. Laže tisti, ki z govorjeno ali pisano besedo druge namerno zavaja v zmoto. Javnost ima pravico zvedeti resnico o vseh javnih zadevah. Dostikrat politični agitatorji, časopisi dajejo zavestno lažne obljube ali zavijajo napake svoje sitranke, varajo javno mnenje glede naukov, idej, zaslug ali nezaslug bodisi svojih privržencev bodisi svojih nasprotnikov: to je laž im laž je moralni madež.
Obrekovanje. Kadar se izraža taka laž z namenom, da bi se uničil vpliv in ugled kake osebe ali njenih interesov, idej, naukov, je to grd zločin proti pravičnosti in ljubezni, ki mu pravimo obrekovanje. Kadar podtikaš drugemu namene in ideje, ki jih ni imel, če ga pavšalno in brez dokazov imenuješ z oznako, ki je žaljiva in vsebuje krive nauke, če pretiravaš, če iščeš namenoma samo slabe poteze na drugem in jih povečuješ, če raznašaš o nasprotniku zle besede, ki jih nikdar n i govoril ali ne tako govoril, je to težka moralna krivda obrekovanja, ki vpije po zadoščenju. Morda tega ne delaš v kategoričnih, jasnih besedah, pač pa v nami-gavanjih, tako da vzbujaš nezaupanje do tistih oseb, kot bi bile nekaj zagrešile: krivda je ista, treba jo je popraviti.
Obrekovanje se upira vsakemu viteškemu, plemenitemu čutu pravice in ljubezni in je izliv nizkotne, sebične duševnosti. Saj ije to Oeka vrsta duhovnega umora. Obrekovanje je
Pastirsko pismo škofov Jugoslavije iz letošnje konference v Zagrebu je v polni meri potrdilo naše delo, o katerem so mnogi govorili, da je boj proti slamnatemu možu aii medlim sencam naše domišljije. Sedaj vemo, da smo delali prav.
O gospodarski in socialni stiski naših dni govore škofje, ker se srcu, ki ljubi z božjo ljubeznijo, ne smili le dušna, temveč tudi telesna beda. Ker je telesna beda tolikrat v zvezi z dušno	bedo	in	odtujuje	ljudi Bogu,
vrše le svojo službo,	če	skušajo	pomagati v
časni stiski, ne da bi reševali strokovna gospodarska vprašanja, ampak pokazali na božje zakone, ki bi zopet navrnili gospodarstvo na pravo pot in uredili družbeno življenje. Žalostna resnica je, da so 'vsi delovni stanov? zašli v težave in stiske. Poglavitni, čeprav ne edini vzrok te	stiske	je	odpad	od Boga.
Božje zakone,	ki veljajo	za vse	življenje in
za vse človekovo delovanje, tudi za gospodarjenje, so ljudje spravili ob veljavo. Gospodarski liberalizem je učil, da je gospodarstvo svobodno,da zanj božji zakoni ne drže in da tudi državni zakoni zanj ne veljajo. Oznanjal je srečo v svobodnem razvoju in tekmi po naravi dobrih ljudi. Ta in še druga zmotna načela so postala v življenju vodilna, namesto v srečo in blagostanje pa so nas privedla v gorje, iz katerega s težavo iščemo izhoda. Lastnini je gospodarski liberalizem napačno priznal samo pravice in ji ni naložil socialnih dolžnosti, plače delavcev je prepustil delničarjem in denarnikom v ropanje, naravne
v sebi, po vsej svoji bitnosti zlo in se ne da v nobenem primeru, z nobeno pretvezo: recimo javnega blagra, narodnih, patriotičnih koristi i. t. d. opravičiti; zato nima pravice, da obstoja. Tudi državne'zakonodaje obsojajo obrekovanje in obvezujejo k zadoščenju, preklicu in nalagajo kazni.
Opravljanje. Ali smemo javno v besedi ali tisku raznašati tajne hibe, napake, pregrehe nasprotnikov? Vsi vidimo, da se to v časopisju dnevno dogaja. Ne gre za znane napake, ampak za tajne. Če gre za izvolitev ali nastavitev oseb, ki bi po teh svojih napakah škodovale javnemu blagru, bi bilo dovoljeno razglasiti te napake in bi to ne bilo opravljanje. Obsoditi pa je treba, če časopisi ali demagogi na shodih iz gole senzacionelne škodoželjnosti, da bi nasprotnika za vsako ceno onemogočili, razkričijo tajne njegove napake, ki so pa neškodljive javnemu blagru. Javni blagor zahteva od javnih delavcev, da so kos svoji službi in da ne dajejo javnega pohujšanja, in samo napake, ki tem zahtevam nasprotujejo, se smejo javno povedali! Sklenimo vsi: Laži, obrekovanja, klevete ven iz našega javnega življenja in časopisja!
združbe delovnih občestev raztrgal in ustvaril dva sovražna tabora: proletarce in kapitaliste.
Tako je nastal zgodovinski kapitalizem, ki stremi samo za dobičkom, ne da bi se oziral na človeka, ne na narod. Izžema in sesa kri in mozeg delovnemu ljudstvu, ki v veliki stiski išče rešitve v kričavem in vse obljubljajočem socializmu pod raznimi imeni.
Toda ta rešitev je napačna, ni rešilna. Saj je na eni strani komunizem ali kolektivizem ali socializem samo logično nadaljevanje kapitalizma, protiverskega duha in mednarodnosti, na drugi strani pa je druga skrajnost: namesto krivične gospodarske nadoblasti posameznikov postavlja absolutno oblast družbe j = države — vodstva države. Taktika komunizma je različna, kraju in času primerna, včasih celo sebi nasprotujoča — toda vedno ima pred seboj en namen; svetovno revolucijo, ki naj dvigne na oblast proletarijat (zgled SSSR nam kaže, da je proletariat — Stalin! op. ur.). Komunizem razbija družino. Danes že v SSSR trpi pod šibo brezprizornikov, ki si jo je sam spletel in z novo zakonodajo skuša preurediti, ker se je prestrašil posledic svojih lastnih načel. Prisilno gospodarsko in socialno življenje je v nasprotju s človekovo naravo in se vzdržuje le s težavo z državnim pritiskom. Kdor bi hotel komunistične nauke širiti tudi med našim narodom, ta bi bil — zavestno ali nezavestno — ubijalec lastnega naroda.
Kljub razdiralni defetistični propagandi, ki jo je razvijal Lenin med francoskim narodom in med antantinimi vojaki, Nemčija vendar ni mogla zmagati. Vojska je trajala kar naprej. V 1. 1917 so se Nemci zavedli, da postaja njihov položaj težji in težji. Kljub temu, da se je car Nikolaj II. odpovedal ruskemu prestolu in je Kerenski izpodkopaval vojaško disciplino ruske armade, se je ruska fronta še vedno držala. Zato je nemška vlada izbrala Lenina, da bi zadala smrtni udarec ruskemu kolosu. Poskrbela je, da se je v plombiranem vozu peljal iz Švice v Petrograd, kjer so ga sprejeli v triumfu. Njegovi pomočniki so bili Judje. Zinovjev mu je pomagal s člani stare »izraelske zveze«, ki je imela kot tajno društvo svoj sedež na Poljskem, podružnice pa po vsem svetu. In prav ti drzni, brezvestni judje so dali boljševiški stranki ljudske komisarje, višje uradnike in rablje. Nemška vlada je prispevala 40 milijonov mark, da so mogli boljševiki vršiti v Rusiji akcijo proti vojni in se polastiti vlade.
Odslej se dviga Leninova zvezda višje in višje; v resnici postane naslednik onih carjev,
Po nauku Odrešenika zahtevajo škofje polno plačilo od vseh, ki najemljejo delovne moči, dvigajo glas za socialno pravico in za pravice vsakega delavca kot človeka. Glas dvigajo proti kapitalizmu in. proti komunizmu za človeške pravice delavca. To, kar delovno ljudstvo po pameti in pravici zahteva, ni v nasprotju s krščanstvom, saj je borba za pravično plačo in za urejene delovne razmere zahteva naravne in krščanske pravičnosti in ni nič komunizmu svojskega.
Prava pomoč današnjemu zlu bo prišla iz jasnega spoznanja pravih krščanskih načel o namenu gospodarstva, sodelovanju prirode, dela in kapitala pri nastajanju novih dobrin. Družbo bo zopet treba po naravnih danostih organizirati v urejeno stanovsko državo. Spoznanju pa mora slediti hotenje in dejanje, da se najboljše zamišljene ideje dobro uvedejo v življenje. Sodelovati pa moramo nesebično in neumorno vsi, saj gre za ozdravljenje vseh gospodarskih in socialnih razmer. Dokler pa ne bomo zmogli še prave preosnove družbenega reda, naj karitas in javna oblast skrbita za omiljenje stiske.
Jasno pa je, da bi bilo vse delo prazno, če ne bi gradilo na notranji prenovitvi človeka, ki je nositelj tega družbenega reda. Še tako dobro zamišljen in organiziran red postane nered, če človek odpove. Danes je treba odpraviti moderno poganstvo in dvigniti nravnost ljudi. Tu je polje, kjer lahko vsi delujemo za izboljšanje in sicer najuspešneje delamo: pri sebi in svojem okolju v duhu Katoliške akcije. Združeni s cerkvenim učiteljstvom in z milostjo božjo delajmo, zakaj s pomočjo božje milosti je usoda človeške družbe v naših rokah.
ki so ga plačevali, da bi razkrajal socialiste s tem, da zanese med nje skrajno revolucionarni boljševizem. Ta zločinska igra se je maščevala nad carji. Nemška vlada je prav tako zločinsko vbrizgala po Leninu bacil boljševizma ruskemu narodu in plačala v prvem času vso boljševiško propagando po Rusiji; tudi ta zločin Nemčije se je maščeval nad njo s tem, da so se vsi računi Nemčije v Rusiji izjalovili in da so se razsule kot stavbe iz peska njihove mirovne pogodbe, v katerih so si hoteli pridržati odločitev o usodi Poljske, Finske, Litve itd. Brez pomoči carske ruske in cesarske nemške vlade bi ostal Lenin neznan in bi se bilo njegovo ime ohranilo kvečjemu kot ime demagoga, prevratnega hujskača, spretnega organizatorja in pisatelja. Toda še tretji, bolj skriti, a najmočnejši činitelj je pripomogel Leninu do zmage: judovska internacionala, in sicer tista malo znana, kabalistična internacionala, ki je postavila sledeči ideal bodočnosti za jndes
»Naslov Mesije je odslej preneSen na celo judovsko ljudstvo; Izrael, ki je zdaj trpeči Mesija, bo postal ob konca stoletij Mesij* na-
Lenin — plačanec Nemčije
in orodje Judov
Kaj nas loii
Nekateri naši tovariši na univerzi bočejo —* kot pravijo — ustvariti tip novega slovenskega študenta. Zunanja znaka sta mu izrazita politična in akcijska tvornost. Notranje je otrok starega liberalizma, danes zmernejši ali ekstremnejši levičar, v podzemlju trockist ali stalinist, na svetlem navdušen Slovenec, ki se bori »za celokupne interese slovenskega naroda ali slovenske univerze«, zopet drugi je njegov simpatizer ali še to ne, morda tudi celo samo slovenski nacionalist, vse pa druži protikrščanska, oz. naturalistična usmerjenost.
Iz teh vrst so že večkrat izšli klici, naj se v sedanjih, za Slovence tako težkih časih združi ves mladi slovenski rod v boju za pravice svojega naroda in naj se ne meni za razprtije svojih očetov. Ker nam je znana taktika trojanskega konja in ker še nismo pozabili, kako so bile v polpreteklosti take skupne manifestacije za slovensko stvar one-čaščene s komunističnimi letaki, nismo šli na lipi in tudi ne bomo šli. V dno duše smo prepričani, da je levičarska materialistična miselnost slovenski narodni skupnosti neizmerno škodljiva in prav to miselnost tvori med ono skupino in nami nepremostljiv prepad. Naj to mnenje vsaj malo podpremo.
*
Skrb, delo za vsakdanje življenjske potrebe je naša dolžnost. Prav je, da ostanemo skoz in skoz realni, usojeno nam je, da si v potu svojega obraza služimo kruh, da skrbimo tudi za bližnjega, za domovino in človeštvo sploh. Toda po vašem, tovariši marksisti, bi morali ostati samo pri tem. Ko se zagrebeš v zemljo, upreš pogled v snov, jo grabiš, grebeš po njej, iščeš v njej srečo in končni cilj, pomen in smisel življenja, ali te ni strah te grozne praznote brez širokih obzorij, brez bodočnosti, ali se ti ne zdi, da gradiš neko mrtvo stavbo brez duha? Prav je, če hočeš storiti sebi in svojim življenje udobno, koristno in srečno — prav isto hočemo sebi in narodu in človeštvu mi — a to ni dovolj. Ne, človek ne more zatajiti samega sebe, v njem iivi neumrjoča duša, ki si poleg sreče tu na zemlji želi še nekaj več in ne more pretrpeti, da bi jo neusmiljeni materializem ubil in uničil njeno neutešljivo hrepenenje po duhovnem življenju, po njej svojski duhovni hrani, po Bogu. Ni dialektike, ki bi mogla zadušiti ta notranji glas po Resnici, Dobroti in Lepoti.
*
Silna je tvoja privezanost k tlom. Morda si že kar nekam otopel, da ne čutiš železnih vezi mrtve, negotove tostranskosti, na katero si priklenjen. Najbrž ne premišljaš bogve koliko ali je to življenje vredno življenja. Toda, ali i se včasih vendarle ne prestrašiš nad samim seboj, se ne zgroziš pred praznoto, ki zija pred teboj, se li ne upre nekaj v tebi prav do dna ob misli na brezplodno življenje,
se mučiš zgolj za želodec in čast, po nekaj, letih pa se vse razblini in zatone? Ali te ne trga na dvoje, ali nič ne trpiš pred samim seboj, ko na eni strani govoriš o kulturnih vrednotah, človečanstvu, pravici, delu za bližnjega, na drugi strani pa neusmiljeno podiraš vse, do česar se je človeški duh naravnost v trpljenju, v silnem naporu in iskanju
rodov in venčani zmagovavec,« kakor je označil poslanstvo rabinec Kohler Kauffmann (1. 1904 v Ameriki). Jud Baruh Levy pa je pisal K. Marksu v pismu, poznanem od 1.1888: »Vlade narodov, ki bodo tvorile občo vesoljno republiko, bodo prešle vse brez težave v roke Judov, če bo proletariat zmagal. Osebno lastnino bodo vladajoči Judje odpravili; upravljali bodo povsod javno premoženje. Tako pe bo izpolnila obljuba, da bodo Judje, ko bo prišla doba Mesije, držali pod ključem bogastva vseh narodov zemlje.«
O tem judovskem ozadju in vplivu na komunizem prihodnjič.
1
zadnje uganke sveta in življenja povzpel in kar je sam Bog z razodetjem dopolnil? Ali ni reakcija tvoje druge, višje, a žal zatrte strani, ko niti ne zdvajaš več, ampak se v srdu le še zvijaš kot gad in grizeš na vse strani?
Če boste, kar vas je Marksovih in Leninovih prijateljev, dosledno nadaljevali z razkrajanjem vsega duhovnega, lepega in plemenitega v človeku, boste nekoč recimo zmagali. Saj ni treba mnogo slavnih zmag, pa boste razbili vsaj v masi krščansko kulturno stavbo in z njo vse, kar da življenju ceno in človeku vrednost. Recimo, da si med ljudmi pridobi veljavo vaša vera v golo človeško moč, vera v možnost, da bo lahko človek brez vsake višje pomoči samemu sebi zadoščal, vera samo v tostransko resničnost. In kaj potem? Ali mislite, da boste s tem idealom nasitili mase? Da, mase hočejo srečo, zahtevale pa bodo nekoč zopetno upostavitev pravega človeškega dostojanstva; poleg zahteve po časni sreči bo vstalo hrepenenje po večnem odrešenju, ki ga vi s svojim materializmom ubijate; nemirni človeški duh bo z elementarno silo razgnal vaše materialistične okove in se oklenil Njega, ki je za ceno krvi prišel ljudi odrešit in učit ter jim pokazal pot v večno blaženstvo. In upor, ki ga danes vodite proti neredom in sramotam nečloveških razmer med ljudmi, ta upor se bo nekoč obrnil proti vam, ki boste pod drugimi gesli, postali dediči in nasledniki istih sramot.	/
V tem duhu se torej, tovariš marksist, boriš proti kapitalizmu, boriš za podobo »novega slovenskega študenta« in »za celokupne' interese slovenskega naroda«. Sedaj boš razumel ti in bodo razumeli tudi drugi, zakaj se mi z vsem svojim bistvom, z vsem, kar je najmočnejšega v nas, proti »sreči in blago-
K a t o I iška
L
O Katoliški akciji prav pisati ni tako lahka reč kot bi nemara kdo mislil. Razlogov za to je več. Katoliška akcija je prvič postala že razvpita, že predmet posmeha tudi med katoliškimi ljudmi. Veliko krivde na tem nosijo tisti, ki‘so na vsa usta govorili o »Katoliški akciji, a sami niso vedeli, kaj je. Zgodovinarjem bo služila vsa zadeva s Katoliško akcijo za lep primer, kako morejo ljudje ve-liko idejo in ustanovo diskreditirati.
Drugi razlog, zakaj je težko prav pisati o Katoliški akciji, je pa v njeni obsežnosti, saj je Katoliška akcija tako velika in obsežna ustanova kot je katoliška cerkev. Zato pa si v veliki nevarnosti, da jo prikažeš le enostransko, čeprav imaš najboljšo voljo, da bi jo prikazal od vseh strani in tako objektivno. Ker moremo zreti na Katoliško akcijo z raznih vidikov in ker ona sama vsebuje razne elemente, zato je toliko sporov in dvomov in prerekanj o Katoliški akciji že celih petnajst let.
Vrh tega ne smemo pozabiti, da gre pri Katoliški akciji za vsaj neko relativno novost. Nova stvar pa pri sodobnikih prav rada zadene na odpor. Če zraven upoštevamo še znano psihološko dejstvo, da se ljudje v svoje koncepcije zagrizejo z vso strastjo in se nočejo umakniti niti za las, si pač prav lahko razložimo, odkod tako čudovito različna na-ziranja o Katoliški akciji med nami. Če bi gledali trezno, bi videli, da stvarno razlike niso tako velike, da prav za prav vsi isto hočemo, toda z enostranskim naglaševanjem tega ali onega elementa kopljemo nad sabo nepremostljive prepade.
Vsem nam je znano, da se je pred leti razvnemal boj ob dilemi, ali je Katoliška akcija organizacija ali ni organizacija. Lomila so se
stanju«, ki ga Slovencem obetaš, pa tudi proti v- tej miselnosti usmerjeni »kulturi in progresivnosti« borimo. Ne moremo prenesti sovraštva, ki ga vi in vaši somišljeniki širite, ne razkola in trpljenja, ki ju povzročate. Sedaj razumemo vse neuklonljive' duhove, zakaj zgrabijo za orožje in branijo svojo zemljo, če vdere vanjo vaš nauk; ne moremo pa razumeti vaših idejnih in političnih voditeljev, vsaj v njihovo iskrenost ne moremo verjeti, ko vidimo, kako z lažmi in iluzijami ustvarjajo družbo obupov in nesreč, ko vidijo, da je narava sama že davno izkustveno zanikala resničnost njihovih naukov, pa jih vendar narodom vsiljujejo; vsi razumski razlogi govore za to, da je njihova borba le še borba za oblast; to borbo vodijo s čudovito surovostjo, preko potokov krvi, z neko strastjo po ubijanju. Ne, to ni borba za pravico, ne vodi je usmiljenje niti ljubezen, ta početja otopelih človeških mesarjev nam jemljejo zadnje zaupanje v iskrenost in pravičnost teh prostaških in nečloveških dejanj, ki ne bodo nikdar ustvarila boljšega reda. Zato tudi v vas, salonske in nesalonske stalinovce ali trocki-jevce ali zgolj marksovce ne verujemo in tudi v vašo zunanjo obleko novega slovenskega študenta ne.
*
Katoličani smo dediči Ubožca iz Nazareta. On nam je dal besedo večnega življenja. Te besede so prava ljubezen in pravica in resnica in krepost; zato nikdar ne moremo verovati v izdatnost nasilja in sovraštva in suženjstva — ne kapitalističnega, ne komunističnega. Če pa se hočete vi res boriti proti kapitalizmu, če res hočete delati za slovenstvo, morate nehati biti marksisti in materialisti.
Liverpulski nadškof je ustanovil protikomunistično ligo, ki je štela na koncu 1. 1936 125.000 članov.
akcija
kopja, a odveč, zakaj tudi »neorganizirani« so priznali pravila Katoliške akcije. Nato so vstajala težka vprašanja, kakšno bodi razmerje med Katoliško akcijo in obstoječimi verskimi in kulturnimi organizacijami. Ker ni bilo pravega načelnega gledanja na Katoliško akcijo, zato je ta vprašanja reševal vsak po svoje kot pri ugankah. Godilo se je tem »reševalcem« tako, kot se godi tistemu, ki rešuje konkretno moralno ali pravno vprašanje, a ne pozna moralnih in pravnih načel ter zakonov. Rešitve postanejo zgolj trditve brez dokazov. Morda so pravilne, morda niso pravilne. Kdo to ve?
Problem Katoliške akcije pa je med tem zorel. Že smo vsi vedeli, da je organizacija; nastalo pa je vprašanje, kako naj bo organizirana. Ali centralistično ali avtonomistično; ali po naravnih stanovih ali po poklicnih stanovih; ali v mejah župnije; ali naj bo škofijska ali celo narodna ali državna. Koliko vsebine je dati načelu »pri Katoliški akciji ničesar brez župnika« ali načelu*»nič brez škofa«?
V svetu smo videli tri načine organiziranja Katoliške akcije. Ponekod so privzeli škofje že obstoječe organizacije in jih toliko reformirali, da so odgovarjale ustanovi Katoliške akcije; drugod so ustanovili Katoliški akciji nove »lastne« organizacije, in spet drugod so strnili oba omenjena načina: deloma so privzeli že obstoječe organizacije, deloma pa so ustanovili nove. Zopet je nastalo vprašanje; katerega izmed teh načinov naj prevzamemo.
Poleg naštetih prepornih stvari o Katoliški akciji bi mogli omeniti še druge, a naj zadošča.
Za naše kraje sta velik del dvomov avtentično rešila slovenska škofa, ko sta v jeseni1 1. 1936 predpisala nova pravila o Sld-venski Katoliški akciji (prim. Škofijski list 1936, 110—115).	(Dalje prihodnjič.)
Poglavja iz zgodovine nafte
L. 1879 je Nizozemec August KeBler ustanovil — »Kraljevsko družbo za izkoriščanje petrolejskih vrelcev v Nizozemski Indiji.« — Kmalu so pri vrtanju naleteli na nafto, toda ne dolgo potem so nenadoma vrelci nafte zopet usahnili. Grozil je že polom, toda naleteli so na nov močan vrelec in podjetje je bilo rešeno. Ko se je KeBler 1. 1900 vračal v Nizozemsko, ga je v Genovi zadela kap. V oporoki je določil do polnoletnosti svojega sina za neomejenega upravitelja vsega podjetja ravnatelja Avgusta Viljema Henrika Deter-dinga.
Vsi so strmeli. Deterding je bil namreč eden najmlajših ravnateljev družbe. In vendar je postal angleški petrolejski Napoleon! Po rodu je bil Nizozemec iz Rotterdama. Njegov oče je bil kapitan, vsa družina pa je bila romantično nemirna. 16 letni Henrik je stopil v službo banke kot sluga, toda nemirnež ni dolgo vztrajal. Iskal je službe in jo dobil v neki podružnici nizozemske banke v Nizozemski Indiji. Toda ni se preveč obnesel in so ga prestavljali s podružnice na podružnico. K6 je bil že 30 let star, ga je spoznal KeBler, ki je pravkar hotel svoje podjetje preurediti. Pri banki so ob slovesu še voščili podjetju, ki ga je sprejelo za nadzornega šefa, blagoslovljen konkurz. Toda do konkurza ni prišlo. Deterding je poznal trg, deželo in ljudi in V svobodni tekmi trgovine v Aziji je žel uspeh za uspehom in dvignil podjetje, ki so ga An-’ gleži krajše imenovali Royal Dutch, do sve-‘ tovne veljave. Ko je zadelo na Rockefellerja, ga je ta hotel odkupiti. Toda na Deterdingovo prigovarjanje se niso dali odkupiti. Rockefellerju se ni zdelo vredno, da bi razmišljal o vzrokih te odločnosti in je pustil družbo pri miru. Pozneje, ko mu je postala nevarna tekmovalka, mu je bilo morda žal, da je ni uničil. Ko je KeBler hotel preložiti sedež družbe v Singapore, se je Deterding odpeljal v Evropo, da je gospodarja prepričal o nesmiselnosti tega dejanja. »Nafta je mednarodni posel, ki ga je mogoče uspešno opravljati le, če je možno pregledati cel svetovni trg. To pa ni mogoče v tropičnem Singaporeu, ampak samo v Evropi.«
Deterdingova osnovna misel je bila: pokupiti po možnosti vse vrelce po celem svetu. Upravnih svetnikov ni mogel pridobiti za svoje načrte, ker so imeli raje solidno manjše podjetje kot pa velik konkurz. Deterding se je zavedal, da ščiti v svetu Standard Oil vlada USA, da stoji za magnati iz Bakuja carska moč, za Royal Dutch prav za prav nihče. Velika večina sveta je takrat pripadala USA, Rusiji in Angliji. Edino Anglija se še ni navezala na nobeno družbo za nafto, ker se je zanašala' na svoj premog.
Na kitajskem obrežju je zbiral 2id Mark Samuel školjke in si nabral znatno premoženje. Imel je celo svoje ladje, ladjedelnico v Angliji pa je nazval »Shell-školjke«. — Te ladje je uporabljala Royal Dutch za prevoz nafte. Ko je Mark Samuel prenesel sedež svoje firme v London, sta se 1. 1907 združili obe podjetji v »Royal Dutch and Shell Company«: Deterding je imel nafto, Samuel prevozna sredstva in bil je dan temelj angleške velesile na polju nafte. Kljub nevolji upravnih svetnikov je prenesel Deterding sedež družbe v London, v središče angleške sile, ki ga bo odslej ščitila.
Za razširitev podjetja pa je bilo treba še več kapitala. Deterding se je odpeljal v . Pariz in dobil denar od pariških Rothschildov, ki pa se jih je kmalu odkrižal in postal zopet neodvisen. Kupoval je vrelec za vrelcem — v Rusiji, Romuniji, Egiptu in celo v Srednji in Južni Ameriki.
Tedaj je Rockefeller začutil konkurenco na evropskem tržišču. Njega je ščitila USA, toda tudi za Deterdingom je stala moč angleškega imperija. In rodila se je politika naitef
28. januarja 1937
63
»STRAŽA V VIHARJU«
Razvoj slovaške zavesti
(Piše tovariš Slovak.)
Tedaj je bilo treba računati z dejstvi, ki jih prejšnja stoletja niso poznala, namreč z narodi. Treba je bilo dati narodu jezik, instrument, ki bi bil izraz njegove duše. Odstraniti je bilo treba narodno brezbarvnost preteklosti in dati slovaškemu narodu drug duševni nastroj, ki pa je vseeno temeljil v narodni preteklosti. — In Devin je tu spre-gbvoril jasno besedo. Devin je bil priča slovaške preteklosti, moči in poslanstva takoj pri svitu zgodovine narodov v srednji Evropi. Zato je moral vsakdo, kdor je slovaškemu narodu hotel dati program in mu določiti varno pot, po kateri mora iti v bodočnosti, seči prav do dob, ko je imel slovaški narod moč ustvariti politično silo samostojno in razširjajočo se V okviru danih političnih možnosti. Devin ni bil le nosilec nade v obupnih časih, ampak tudi narodni program.
Iskra narodne zavesti se je s sprehodom Šturovcev na Devin široko razvnela in je ni bilo več mogoče zadušiti. Mogočno narodno zborovanje v Turčianskem Sv. Martinu 1. 1861 in memorandum slovaškega naroda avstrijski vladi in kralju so sijajni izrazi tega ognja. S tem odločnim korakom so dobili Slovaki Matico Slovaško in tri gimnazije. Toda kmalu so zopet nastopili težki časi in vse, kar si je narod krvavo prislužil in pridobil, je bilo uničeno (1. 1870 velika madžarizacija). Toda v srpih Slovakov se ni več dal zatreti narodni čut in narodna žavest. Čeprav so bile v sedemdesetih letih slovaškemu narodu zadane težke rane s krutim pritiskom in s smrtjo mnogih znamenitejših mož, vendar slovaški narod ni klonil, ker je imel svojo narodno zavest in vero v bodočnost.. Ko je prišla velika svetovna katastrofa, se je slovaški narod v zavesti, da ima pravico do narodnega življenja v lastni svobodni državi, ko je bil madžarski pritisk na višku,, enoglasno izrazil v martinski deklaraciji, da hoče sodelovati s Čehi v mejah republike češkoslovaške (30. X. 1918). In po svetovni vojni? Slovaški narodni duh stalno mogočno raste pod vodstvom priljubljenih delavcev, posebno pa slovaške mladine. Slovaška mladina se zaveda, da je bodočnost našega naroda odvisna v prvi vrsti od nje, da je narod vedno tak, kakršnega hočejo imeti njegovi sinovi.
Zato se moramo mi, mladi Slovaki, otresti lagodnosti, neodločnosti in pesimizma, ki so največji narodni sovražniki. Moramo se boriti za lepše čase. Moramo biti preroki lepše bodočnosti Slovaške. — Hočemo vzbuditi v vsakem sinu slovaškega naroda zaupanje v lepšo bodočnost naroda. Budili bomo v njem ljubezen in spoštovanje do njegove preteklosti. Naša naloga bo, da pridobimo za to delo večino našega naroda, da, poizkali bomo vse, ki morejo pomagati naši narodni eksistenci in našim narodnim pravicam. Bodočnost našega naroda more vzrasti edino iz nas samih, če bomo Črpali pripravljenost in navdušenje v njegovi preteklosti. Naš cilj je, da bi poslednji pripadnik našega naroda delal tako, kot magnetna igla, ki se ne da odkloniti od severa z nobenimi vplivi. Napravimo vse, da bi poslednji sin slovaškega naroda zasledoval vztrajno en cilj: zavarovanje vseh teh pravic, ki jih slovaški narod brezpogojno potrebuje za svojo eksistenco in razvoj.
Za našo univerzo
Pridobivane
novih naročnikov!
Četrta boija zapoved nam ukazuje tudi ljubezen do domovine in naroda, iz katerega smo izšli
.	'M*'st.	>V.V'	Tfv-f '’i
Vzgoja mlade inteligence za izobraževalno delo med narodom.
Pne 21. januarja je predaval o tej temi g., prof. Solar. Iz predavanja podajamo glavne misli:
Prosvetno delo je vse, kar človeka umsko in srčno izobražuje. Umska izobraženost pa se ne kaže samo v obvladanju neke snovi, ampak tudi v prožnosti , duha. Treba je dajati ljudem snovno znanje, ki ga potrebujejo za svojo stroko, pa tudi takega, ki jim odpira pogled na sodobne pojave in jih vodi do razmišljanja. Vsak izobraženec, ki bo deloval med narodom, mora biti dobro poučen o vprašanjih svetovnega nazora, ker je za ta vprašanja mnogo zanimanja.
Za širjenje umske izobrazbe je več poti. Ena najvažnejših je osebno občevanje, ki
■*''.?	•	ri	*•	/	'Iti-	r.	-	*	<•	....
lahko vzgoji cel rod. V dobi tiska je treba gledati tudi na to, da dobe ljudje izbrano pisano besedo. Najbolj navaden način širjenja izobrazbe pa so društva.
K izobrazbi spada predvsem tudi srčna kultura.
Društveno delo ni vedno izobraževalno, ker je pač njegova vrednost odvisna od kvalitete članov. Za uspešno delo v društvih se je vedno treba vprašati: kakšni so ljudje, kakšne so njihove potrebe, kam jih je treba pripeljati in s kakšnimi sredstvi? Jasen odgovor na to vprašanje šele daje možnost, da se bo vpliv dobrega društvenega delovanja videl v družinah in v posameznikih.
Kadar bo vsak naš izobraženec lahko pokazal na rod značajnih ljudi, ki so opora kraju in družbi, v kateri žive, in bo lahko povedal, da jim je bil v pobudo in oporo •njihove rasti in zorenja, si bomo lahko čestitali k našemu izobraževalnemu delu.
G. iprof. Šolar je imel tudi lani na tečaju Aik. zveze referat, in sicer o krščanski kulturi. Poročillo, ki ga je tedaj prinesla Straža, so nekateri krogi °^n"a . i. netočno, oz. 'tendenciozno. Mi bi ob t®j (Priliki povedali, kar smo že ustmeno, izjavili onim, ki ®o se tako izrazili: da hočemo vedno brezpogojno pravilno poročati in da smo vedno pri-pravljenii prinesti stvarne popravke in pojasnila. Veritas suprema lex.
Kaj je doSvel g. prof. Bogatyrev na bratislavski univerzi?
Peter Grigorjevič Bogatyrev, ., rojen v Saratovu v Rusiji, komun, naprednjak, je imel najboljšo voljo, da si osvoji stolico univerze v Bratislavi. Predavanja je že javil. Čudno pa se je moral počutiti saratovski žid, ko ni bilo niti enega slušatelja, da bi prisluhnil njegovi besedi. Najbolj ironično pri tem primeru je pač to, da niso na Bogatyreva reflektirali niti slovaški Židje, niti komunisti. Da so to napravili slovaški katoliški akademiki, je še razumljivo, ko imajo za etnografijo prof. Prar zška. Kako bogato žetev bi bil imel g. Bo-gatyrev, si moremo prav nazorno predstaviti, če pomislimo na početje nekaterih gospodov, ki že varno gledajo z bratislavske univerze, simpatizirajo z leninovsko-stalinovsko ideo-logijo, uničujoč vse, kar prinaša dih narodnosti in krščanstva, in širijo vse, karkoli vonja po Moskvi.
S Študentovsko palico po Beli Krajini
INDUSTRIJA IN OBRTNIŠTVO
' . - '■ ' •
Industrija v Beli Krajini nima bogve kakšnih pogojev za širok razmah. Primanjkuje ne le vodnih sil, ki jih dobesedno ni, marveč tudi električnega toka, ki je zdaj bodisi čisto lokalnega značaja (Črnomelj) ali pa navezan na Ozalj (Metlika). Zadnji čas obetajo, da bodo podaljšali vod iz Novega mesta oziroma iz Kočevja. Seveda je elektrika najširšega pomena in bi nedvomno povzdignila tujski promet v pokrajini, ki ima mnogo prirodnih lepot. Pač pa že vrsto let izkoriščajo premogo-kop »Belo Krajino« na Kanižarici, pol ure južno od Črnomlja. Zaradi zadnjih redukcij pri dobavi državnim železnicam je bil tudi tukaj udarec, ki ga je lastništvo preložilo na rame delavcev, kakor se 'to povsod prakticira. Premog je seveda rjav in se doma spričo obilice drv ne uporablja kot kurivo. Kakega rudnega bogastva v Beli Krajini ni, razen če upoštevamo kalcijev karbonat, ki se imenuje z drugo besedo apnenec, ali kakor ga ljudje nazivajo: kamenje. Kamenja ne manjka. Uporablja se v apnenicah, ki jih je z ozirom na tovrstno prirodno bogastvo kaj malo. Edino ,vrst: bukve, kostanji,, smreke, hrasti, bori, breze. Zato se je takoj po’vojski lesna industrija tako razmahnil«, da so v samem Črnomlju zrasle tri nove tovarne.
Ena, imenovana Benediktova, je z gozdno
železnico dovažala les z ravnine tostran Kolpe. Zdaj že mnogo let ne obratuje.
Druga, imenuje se Zora, je v času krize prav tako skrčila obrat. Na tovarniškem prostoru le počasi izginjajo ogromne zaloge vsakovrstnih desk. Nova produkcija je. malenkostna. Pač pa je Zora znana po valjčnem mlinu, ki je zelo moderen in komaj zmaguje delo, a je kljub temu oziroma prav zaradi tega samo krajevnega značaja in pomena. Zora ni delniška družba. Njen lastnik je domačin.
Tik železniške postaje pa je tovarna Jugo-les, ki je do nedavnega predstavljala v Beli Krajini višek lesne industrije. Saj je po gozdni železnici dovažala les iz obsežnih gozdov na zahodu, V času največje aktivnosti je zaposlila preko 250 delavcev, kar je za te razmere vsekakor dosti. Pomislimo še, da so bili delavci v veliki meri iz območja te železnice in so tako rekoč doma opravljali službo. Vendar pa je tudi Jugoles v avgustu 1936 pre-jenjal. Razloga sta v glavnem dva.
Prvi: prejšnji dirigent je vsako leto zgradil primeren podaljšek železnice v notranjost gozdov in je plačeval dovoz lesa po 15 Din za kubični meter. Njegov naslednik pa ni gradil nove proge, zato je dovoz stal do 80 Din za m3, kar je vsekakor velika razlika. Podjetje je bilo s tem seveda prizadeto. Z lesom razpolaga zdaj banovina in ga podjetje pi moglo,, dobit| po zaželeni ceni. Dobitek je bil zato zmanjšan in Jugoles, last Ljubljanske kredit-, ne banke, je v glavnem iz tega razloga prenehal. x
Drugi vzrok pa je naslednji. DelaVci so imeli posebne nadure, nočno delo, tudi akordno delo. Presežka pa podjetje ni plačevalo (ali vsaj redno ne), zato so delavci vložili tožbo, kjer je šlo za bajne vsote. Stvar je bila v polnem teku (v januarju 1936 je »Slov. dom« o tem podrobneje poročal), na kateri stopnji pa je zdaj, ne vem. Tudi delavci dvomijo, da bi se s te stopnje premaknila v njihovo korist
1. avgusta 1936 je bilo odpuščenih okoli 200 delavcev, v veliki meri z juga. Kmalu so iz gozdov pričeli dovažati material (oglje, žico, tračnice) in les, kolikor ga je še ostalo. Še pred letom 1937 je bila proga povsem razdrta, v januarju pa so kmetje odvažali z raz-drtin kamenje na poljske pote. Deset do dvajset delavcev je še v tovarni sami, kjer pospravljajo kakor pred velikim slovesom. Tovarna je naprodaj, vendar so vsote še zelo zelo daleč.
8 let je bila gozdna železnica v najživah-nejšem prometu in lahko bi bila še nedogle-den čas, lastništvu sicer v malo manjši dobiček, delovnemu belokranjskemu ljudstvu pa v korist. Govorilo se je, da bo prevzela banovina. Bog ve, kako bo. Pri vsem je kapitalizem pokazal svoj individualni in pohlepni obraz.
V Črnomlju je tudi železolivarna, kjer je zaposlenih kakih osem delavcev. Vendar je plača nizka, da se Bog usmili, ne glede na izredno naporno delo.
Razen omenjenega rudnika »Bela Krajina« nimamo več kaj govoriti o industriji, če na primer izdelovanje glinaste opeke za zidanje in cementne za strešno kritje štejemo k obrti. Oboje se dela v majhnem obsegu.
Jasno je tudi, da so pri mlinih, ki so sami po sebi kaj idilični in čisto krajevnega značaja, tudi žage, ki so seveda za najbližji okoliš.
Prometne razmere, ki so za razvoj in napredek nekoliko večjega gospodarstva važen faktor, v Beli Krajini še daleč niso zadovoljive. Zadnji čas se cestam sicer posveča paž-nja, a to je šele začetek. Tako imenovani občinski poti pa so kljub obveznemu kuluku zanemarjeni ko le kaj.
Minulo jesen so inženirji merili pot novi železnici Črnomelj—Vinica—Vrbovško. To je namreč zveza Slovenije z morjem; s to zidavo se naši domovini spet obeta majhen napredek v državni režiji, drugo je itak privatnega značaja. Črnomelj sam in okolica se borita za odcep: prvi hočejo seveda mesto, drugi pa postajališče Sela pri Otavcu. Spor je tipično belokranjski. Ali bo proga stekla in kdaj, je seveda odprto vprašanje. Ko bodo na terenu zazvenele lopate in krampi, bomo vsaj trdno upali, da se bomo lahko hodili v morje kopat.
O obrti sami se kaj novega ne da povedati. Izrazitega obrtništva je malo in danes preživlja hude čase kot vsi stanovi sploh. Čevljarji1, ključavničarji, kovači, krojači in mizarji deloma samo popravljajo malo trpežno fabriško blago, deloma obdelujejo najeto zem-
Franci Vodnik o Mahniču
Kaj je hotel Mahnič? Šlo mu je predvsem za ločitev v slovenskem javnem življenju, ko je videl, da se širijo ideje liberalizma, če mislimo na določeno strujo ali ideje, ki nasprotujejo katolištvu (razmah materializma). Na drugi strani je hotel začeti katoliško gibanje. Postavil je v resnici cel sistem kat. svetovnega nazora, iz katerega skuša motriti vse javno življenje, in ki ga je proglasil kot temelj vsega javnega delovanja. Z »Dvanajstimi večeri« je začel razprave o umetnosti in pisal o raznih pojavih v slovstvu, a vendar je napačno, če bi Mahničev problem smatrali kot literarni problem (problem	verske in	protiverske	literature). Mahničev	problem	je	kulturni	pro-
blem sploh, ki posega v vse javno življenje. Vzporedno je začel pisati o vseh drugih vprašanjih: liberalizem, katoliški liberalizem, erotika, politika, narodnostno vprašanje. Vendar pa mu je bilo več za prvo kakor za drugo nalogo. Več mu je bilo za ločitev, da postavi mejo med tem, kar je katoliško, in med tem, tistim, ki jih imenuje liberalce, in tistim, ki jih imenuje katoliške	liberalce.	Ta	izraz je	prav
za prav pri njem	dvoumen.	Za	kat. liberalci
smatra pravilno tiste, ki so se oprijeli- liberalnega načela, češ da je vera zasebna zadeva, da so torej lahko dobri verniki, javno pa slogaši. Zlasti, ker so bili nasprotniki na nekaterih kult. področjih naprednejši, so se z njimi družili, jih podpirali. Zdi se, da Mahnič pod izrazom »kat. liberalizem« pojmuje vsako resnično živo življenjsko udejstvovanje, v čemer je videti glavno napako njegovega delovanja in glavno napako, da ni mogel s svojimi idejami vplivati, tako da je bil, čeprav navidez v ofenzivi, stalno v defenzivi. To je izrazil s ■tem, da hoče »več luči!«, »napraviti red« itd. Tok liberalizma je bil tak, da bi v slogaštvu utrpel škodo katolicizem. V toliko je njegov oster nastop časovno opravičen.
Mahnič sam pravi, da noče pridobivati, ampak le obvarovati katoličane. Vsak nazor pa, ki resnično močno živi, se ne more omejiti na obrambo, ampak stremi za izživetjem in pridobivanjem. Mahnič se tega ni zavedal. Bil je prepričan, da vodi vse življenje. Kar zadeva filozofsko utemeljevanje boja, mu moramo to priznati, ker ni bilo na nasprotni strani nikogar, ki bi mu oporekal. V tem je torej vodil, toda s tem še ni rečeno, da ni življenje teklo v neki silni strugi! To se vidi že v tem, kako močno je živela svobodomiselna književnost, do katere je imel samo kritične in nekritične pripombe. Da se je Mahnič motil glede litera-
ture, drugod pa da je imel prav, sploh ne drži, Mahnič se v nazorih o literaturi ni bogve koliko motil, ali vsaj več ne kot drugod. Načelne teze glede umetnosti so precej pravilne. Negativnost njegovega nastopa je drugod. Pozitivna je gotovo njegova zahteva po načelnosti, če to ne pomeni neke svetovno nazorne sistematizacije, ampak odkrito javno izpovedanje svojega prepričanja. Prav, da je nastopil proti osebnim vernikom in javnim liberalcem. Priznati moramo veljavo zahteve, da bodi svetovni nazor osrednja sila v človeku, ki naj oblikuje vse življenje, ki mora poseči v javno življenje. Kdor živi danes s časom, vidi, da so to gesla, ki se še danes pojavljajo. Če je zahteval, da se to življenje razodeva tudi v literaturi, se ni motil. Njegova zahteva proti lar-purlatizmu je načelno popolnoma utemeljena. Vse je izvajal z metafizike. Bog je prvo načelo vsega. Temu ne moremo oporekati. Tudi je prav, če - pravi, da je Bog izvor umetnosti, če priznamo, da je Bog vir vsega življenja in tudi vseh naravnih pojavov. Vendar se je prav tu ves Mahničev genialni koncept izmaličil in porušil. Ta osnova, ki ima predhodnika v Trubarju, ki je docela antiliberalno razpoložen — tudi on je menil, da bodi vsa kultura v zvezi z versko idejo — je iz vidika življenjske strukture gotovo bolj močna kot liberalna ideja, ki loči življenje na posamezna področja.
(Dalje.)
PREDSEDNIK PROTIKOMUNISTIČNE INTERNACIONALE POZDRAVLJA NASE DELO.
V ponedeljek, dne 25. t. m. je potoval skozi Ljubljano proti Belgradu predsednik protikomunistične internacionale g. Aubert. Protikomunisti fcna internacionala ima sedež v Ženevi, od koder vodi protilboljše viško propagando po vsem kulturnem svetu. Na ljubljanskem kolodvoru ga je med drugimi poizdravil tudi urednik »Straže v viharju« in mu na kratko poročal o našem delu. G. Aubert je izjavil, da z velikimi simpatijami spremlja naše delo ter v svojem, kot tudi v imenu Švicarskih pro-tiboljševišlkih študentov pozdravlja vse slovenske borce za kulturo in pravi napredek in želi, da bi tudi mi z ostalim kulturnim svetom ne postali žrtev strašnih komunisti črnih zmot. V nadaljnjem razgovoru je g. Auibert omenil, da je boljševizem dosegel višek koncem 1.	1935., sedaj pa	že upada.	Po vsej
kulturni Evropi	narašča	odpor	proti boljševikom
in Zveza narodov vedno bolj izgublja na svojem pomenu, odkar	so bili	v to	institucijo	sprejeti
Sovjeti. Tudi v sovjetski	Rusiji,	je dejal g.	Auibertj
narašča odpor proti boljševizmu; režim se lahko vzdrži le z nasiljem in diktaturo. Največji znak slabosti Stalinovega režima so procesi, (ki jih zadnje Sas* uprizarjajo (Zinovjev, Rad ek); močnim, vladam pač kaj takega mi treba počenjati.
Za popolno Aleksandrovo univerzo!
Akademska akcija za izpopolnitev univerze je priredila dne 26. januarja v dvorani Trg. doma javno prireditev, da bi slovensko javnost seznanila s potrebami slovenske univerze.
Zborovanje je pozdravil inž. Pehani kot zastopnik obolelega dekana tehn. fakultete dr. Gosarja.
G. inž. Bevc je poročal o akciji gradbenega komiteja za zgradbo tehnične fakultete in o vseh težavah, ki jih je imela, da je končno zgradila poslopje za tehniko.
G. rektor Samec je pozdravil zborovanje in izrazil veselje, da se je slovenski študent združil v borbi za zboljšanje položaja naše univerze. Ko je bil pred dnevi v Belgradu, so ga gg. ministri z razumevanjem poslušali.
0 potrebah kemičnega inštituta je poročal g. prof. Rebek, povdaril je pomen kemičnih inštitutov za gospodarstvo in za državo. Tov. Škapin je pokazal na možnost znanstvenega razvoja, ki bo koristil narodnemu gospodarstvu, toda za to je nujno potreben boljši kemični inštitut. G. prof. Pehani je povdaril važnost rudarskega inštituta, ki mu moramo zagotoviti trajno eksistenco in zgraditi nove laboratorije.
Tov. Štular je izjavil neomajno voljo, da ohranimo svoj rudarski inštitut in mu preskrbimo primerni dom.
Prof. Žnideršič je poročal o provizoričnem hidro tehničnem inštitutu, ki je bil zgrajen po zaslugi »Društva za zgradbo hidrotehničnega laboratorija«. AA ji je priporočal, naj se zavzame za realizacijo načrtov, ki so že v ministrstvu.
Posebno toplo so bila sprejeta izvajanja g. primarija Matka, ki jih bomo v prihodnji številki posneli.
Tov. Muha je podal pregled, koliko so naše tri univerze dobile od države rednih in izrednih kreditov. Za primer navedemo, da so dobile univerze v 1. 1919—34 izrednih kreditov, ki so se uporabili za zidavo in sicer: belgrajska 121.4 milj. Din, zagrebška 57.3 milj. Din, ljubljanska pa samo 10.7 milijonov Din, ali belgrajska 61%, zagrebška 30%, ljubljanska pa 9%. Tri najnujnejše akcije, ki morajo biti kar najhitreje uspešno dovršene so: zgraditev kemičnega in hidrotehničnega laboratorija in rudarskega inštituta. Vprašanje popolne slov. univerze stavljamo kot vprašanje slovenske enakopravnosti.
Končno je bilo sprejeta resolucija, ki je bila poslana gg. dr. Korošcu, dr. Kreku, dr.
Stojadinoviču, dr. Letici in Stoševiču in ki zahteva kredite za kemični in hidrotehnični laboratorij ter rudarski inštitut ter 500.000 Din za izdelavo načrtov za ljubljansko bolnišnico.
33. svetovni evharistični kongres v Manili.
Poročali smo že, da se letos vrši svetovni evharistični kongres v Manili na Filipinskih otokih v Tihem oceanu. Papežev odposlanec kardinal Dougherty, nadškof v Filadelfiji (U.
5. A.) je že odpotoval na kongres. V sredo, 3. februarja je začetek. 4. februarja je dan žena in deklet, 5. februarja dan mož in fantov,
6. februarja dan mladine. Možje in fantje imajo skupno obhajilo pri polnočnici. 7. februarja je legatova maša, popoldne velika zaključna procesija.
Tudi smo že opozorili na mednarodni kongres brezbožnikov v Moskvi, ki se bo vrjiil istočasno z evharističnim kongresom in ima namen ustanoviti mednarodno organizacijo brezbožnikov, dati točna navodila za sistematično protiversko propagando in dobiti potrebna sredstva. Jaroslavski, ki je vodja brezbožnikov SSSR, pravi v oklicu med drugim: »Mi hočemo zažgati vse cerkve vsega sveta v enem samem splošnem požaru. Naše brez-božniško gibanje je postalo silna moč, ki uničuje vsakršno versko čutenje.’ To gibanje je ena najmočnejših pomožnih sil v protiverskem socialnem boju, namenjenem razrušiti temelje starega sveta. Verniki vseh veroizpovedi naj se dobro zavedajo, da jih iz tega vesoljnega potopa ne bo rešil noben Bog, noben svetnik in nobena molitev.«
*
Predlog zakona o evthanaziji je pri drugem čitanju v angleški zbornici lordov propadel. Eden izmed lordov je govoril v imenu zdravnikov in izjavil, da bi pomenil tak zakon uzakonitev umora in bi imel za posledico nezaupanje bolnikov do zdravnika.
UREDNIKOVA POŠTA:
G. Šlibar Tone, Gladbeck. Za Vaše pismo in za Vaše priznanje iskrena hvalal Za izseljensko vprašanje se bo vedno našlo kaj prostora.
G. Vinko Potisek, Zagorje ob Savi. Če pošiljate z resnim namenom, Vedite, da ni za objavo!
Podp#rai7f» poUret JtažGlišlke mladinci
ljo, držijo kravico in morebiti tudi prašiča. Kaj hočemo — duh časa je pač, da hočejo ljudje vse lepo in poceni, solidnost je že postranskega pomena.
Mladih obrtniških pomočnikov je precej izučenih, na službo čakajo, pa se nikjer ne odpre nobena možnost.-Obrtniško vprašanje je v zvezi z industrijo tako pereče in aktualno, da se bo moralo ukreniti nekaj učinkovitega bodisi z razmejitvijo delovnega področja bodisi s carinami, sicer bodo ostali nazadnje le še peki, mesarji in dimnikarji. Tu pa imajo besedo sociologi.
Letošnjo zimo se je nekoliko poživila trgovina z lesom, a ta poživitev je samo začasna. Kmetje prodajajo kostanjevino (kg po 11 par!). Če je po 5 par in če nimaš soli, jo boš dal po 5 par. Les, živina, voz, čas, trud, voznik — pa slaba pot, blato, mraz. Železniški pragovi se plačujejo ca po 15 Din, ob meji dosežejo 45 Din. Glavno pri vsem je le, da se živi. Dokler se živi, se upa, in kjer je upanje, je spet življenje. Belokranjski kmet, delavec, obrtnik se ne bo postavil sam na noge, kakor ni sam kriv bede, ki ga tare.
(Dalje prihodnjič.)
Naša KoroSka
POLITIČEN PRITISK NEMšKUTARSTVA
Ta še ni najhujši izmed vseh. V Avstriji vlada avtoritativni režim, diktatura dr. Kurta Schuschnigga. Edina priznana politična organizacija je Domovinska fronta. Koroški Slovenci so patrioti; z zaupanjem so se oklenili Domovinske fronte. Saj so dokazali svoj patriotizem tedaj, ko se je nemškutarija ob hitlerjevskem puču v juliju 1934 izneverila Avstriji in režimu. Za svoj patriotizem niso stavili nobenih pogojev, niso patriotje na odpoved. A slabo so bili za to plačani. Domovinska fronta je postala orodje ponemčevanja. Polastili so se je isti ljudje, ki so se pred dvema letoma dvignili proti njej. Danes vladajo v krajevnih odborih Domovinske fronte isti nemškutarji, večinoma učitelji, ki so odločali pred leti v landbundovskih ali hitlerjan-skih organizacijah. Slovenci so potisnjeni ob stran kot nezaželeni vsiljivci: saj velja za te kroge vendar kot nemogoče, da bi mogel biti Slovenec iskren patriot, češ da je Avstrija po zatrdilu samega Schuschnigga in vseh zavez-
nikov nemška država. Zato so pod krinko Domovinske fronte postavili slovenskim občinam nemške župane, pod krinko patriotske kmečke zveze so oropali Slovence tudi mnogih važnejših stanovskih zastopov v kmečkih občinskih, okrajnih in deželnih korporacijah.
V koroški deželi ne vlada deželni glavar ali pa dunajski vpliv, ne — ni vladal ne general Hiilgerth in tudi ne bo vladal novi deželni glavar, v besedah umerjeni dr. Sucher; v deželi bo i nadalje vladal diktat vsemogočnega Heimatbunda. Kaj je Heimatbund? Hei-matbund odgovarja po svoji organizaciji nekdanjemu zloglasnemu »Volksratu«. Ni to društvo 't voljenim odborom, ki bi živelo od članarine in imelo nadzorovano vodstvo. Društvo predstavlja nekak Narodni svet koroških Nemcev in nemškutarjev, ki imajo v njem skupno eksekutivo. Prej je bilo v Heimat-bundu zbrano vse od socialnih demokratov do hitlerjevcev, ki so vsi skrbno pozili, da bi se Slovencem v ničemer ne popustilo, da bi se, kakor se izražajo, zavarovale pridobitve plebiscita. Danes prevladujejo v Heimatbundu nemški nacionalisti in nacisti. Predsednik Heimatbunda je pisatelj Josip Friderik Per-
konig, doma iz Trbovelj, njegova duša generalni tajnik, rojen Hrvat Majer-Kaibitsch, njegov ideolog pa deželni arhivar dr. Martin Wutte, ki je postavil nesmiselno tezo o treh narodih na Koroškem: o Nemcih, Vindišarjih in Sl6vencih in se s tem onemogočil kot resen Znanstvenik. Heimatbund vzdržuje deželna vlada z rednimi podporami; torej prispevajo za to organizacijo tudi Slovenci s svojimi davki. Vse zadeve, ki zadevajo Slovence, gredo skozi roke Heimatbunda. Heimatbund je povsod; on pobira podpise pri nemškutarjih za uvedbe nemških pridig v slovenskih župnijah, razdeljuje tujce v posamezna letovišča v slovenskem delu dežele, vodi naselitev Nemcev med Slovenci in odloča o podpiranju gospodarsko ogroženih nemškutarskih in nemških kmetij, organizira nemškutarske kulturne prireditve po vzorcu slovenskih, igre in nemške pevske nastope, subvencij onira nemškutarske gospodinjske tečaje tam, kjer so napovedani slovenski tečaji itd. Skratka Heimatbund je povsod. Heimatbund je tudi tam, kjer je treba onemogočiti slovenska zborovanja in prireditve. Heimatbund ima razpreden sijajen zaupniški aparat po vsej deželi.
Obiščite našo Zadružno klet, Kongresni trg 2 * vina^vseh1 vrst"« To?na postrežba