POMLADNI MOTIVI.
L VSEPOVSOD.
Gore zelene od jutra do jutra šumijo: sinovi! Travniki, zreli za koso, valovijo: sinovi! Zrna v lehah, oškropljena s solzami, kalijo : sinovi!                                              *
Srca v gorah, na travnikih, njivah, v domovih krvavijo: sinovi, sinovi, sinovi! —
II. BRDA.
V maju.
Gledam češnje — so rdeče.
Drevo je razpletlo žejne korenine
iz domovine v daljine:
rodna kri
na vejah visi in se smeji —
Poletje, jesen, zima.
Vidim češnje — zeleni plameni, vidim jih — rumeni plameni, vidim jih — plameni so pogašeni.
ZVONOVI.
In troje zvonov
otreslo tam v linah zvonika
se mračnih je snov,
in v dalje vsemira
odplula je pesem večera.
Obstal sem na cesti in čakal, da srce razgrela bi pesem mi bojnega krika; a bila je pesem bolesti, ki dalja jo vsa je zapela:
III. GORICA.
Rob naše zemlje žari. Italija se je vnela, Ujela solnce, v roko ga vzela in ga ko atlet vihti, da ga vrže v naš svet.
Čudno trudno
pada mrak in se gosti
in budi vzdušna pričakovanja:
O polnoči krvavo solnce se vrne,
raztrešči se in se utrne — —
V parkih, v grmičju slavec
in nebeške zvezde
gredo mirno svoje ceste —
sanja
Joža Lovrenčič.
»Ob cesti neskončni tam mati sedi
in plaka in plaka ... in tiho ječi:
Moj  sinek,  moj sinek sred bojnega groma
umrl je tam daleč, tam daleč od doma.«
In z molkom mrakov zavilo ob koncu se speva je troje zvonov —
a končno četrti,
pojoč mi o majkini smrti,
čez vas še oglasi
in v daljah odmeva
počasi . . . počasi.               Janko Samec.
191