2IVLJENJE Ш SVET — ilustrovana tedenska revija Izhaja ob nedeljah ln stane celoletno (dve knjigi) Din 80.— polletno (ena knjiga) Din 40.—, trimesečno Din 20.—, mesečno Din 8.—. Posamezna številka Din 2.—. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA, trimesečno 8 Ur, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA, mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA, mesečno 6 kron. AVSTRIJA, mesečno 1 šiling. Amerika in ostalo Inozemstvo letno 1% dolarja. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Knafljeva ul. 5. — ROKOPISI SE NAČELNO NE VRAČAJO. ■Urednik: Ivan PodržaJ. — Izdaja za konsorcij: A d o 1 f Ribnika r. Za »Narodne tiskarno« kot tlskarnarja Fran JezerSek. Vsi v Ljubljani. VSEBINA št. 15: Prof. dr. W. J. Mord on: V deželi svetnikov in čarovnikov. — Plavajoča zemeljska skorja. — Astre, dalije in georgine. — Srednjeveška latinska komedija na Francoskem. — Mraz v vsemirju. — Rojstvo in smrt. — Slike iz življenja in sveta. — Mičun M. Pavičevič, Črnogorci u pričama i anegdotama Vin (A. D.). — Valentin Katajev: Brezdelnik Edvard (konec). — O strupih. — češko prevajalstvo. — Stoletnica kinematografa. — Kalifornija, dežela avtomobilov. — Človek in dom. — Prestol na dnu morja. — Uganka Velikonočnega otoka. — Edinburgh. — S ah. — Znamke pripovedujejo. — Družica brezposelnega moža. — Humor. Družica brezposelnega moža Neštevilno mož, nadarjenih, spretnih, delavnih mož doživlja težko usodo naših dni: brezposelnost. Milijone mož zadeva do globin njihovega bistva in ne samo može, tudi žene, matere, sestre, zaročenke, ki stoje tem možem ob strani. Danes temelji obstoj skoraj vsake me-Sčanske družine na zaslužku moža. Brezposelnost podira njene gmotne opore, z gladom, vsakdanjimi skrbmi in vsakdanjim bojem za košček kruha se rušijo na znotraj tudi nešteti zakoni, neštete družine. Kajti z delom jemlješ možu ne samo zaslužek za družino, temveč tudi smisel njegovega življenja. Poklic je življenjsko gibalo moža v 20. stoletju. Brezposelnemu se umikajo tla pod nogami in s tem temelji njegovega položaja. Z delom je bil uvrščen v skupnost človeške družbe, z nedostajanjem dela je zgubil v njej svojo življenjsko upravičenost in ne samo v njej, tudi v svojem malem krogu v evoji družini. Trajno postajanje moža v hiši moti običajni ritem družinskega življenja. Posebno v manjših stanovanjih vodi ožina skupnega življenja in neenaka razdelitev dela — žena je običajno preobremenjena s težavnim gospodinjstvom — do nezaželenih ih večinoma neizogibnih spopadov. Mož se čuti nepotrebnega, postane nebogljen, zakrknjen, nervozen. Samozavest mu gine, ta nujna podlaga vsakega uspešnega ustvarjanja, ki jo je spodkopalo že ponižanje podpor, brezkoristno ponujanje ln čakanje v predsobah. Občevalne oblike V družini se zaostrijo, šibkosti in razlike v medsebojnih odnošajih se morajo v ožini bivališča pokazati z dvojno jasnostjo. Konec tega stanja mora biti polom mnogih, Cesto predragocenih sil. Samo en človek lahko obvaruje brezposelnega moža te usode: žena. Ista žena, ki soživlja vsa ponižanja, bedo, grenkobe, brezuspešna upanja in končno brezupnost, ki mora gledati, kako izgublja mož, katerega je nekoč občudovala, vso samozavest in ni sposoben na zadnje niti za stvari, ki se zdijo njej in tudi drugim ljudem v morda težavnem, a urejenem in zato smiselnem boju za obstanek, samo ob sebi umevne in lahke. In ki mogoče čuti, kako se ji podoba tega moža polagoma spreminja, kako izgublja vero vanj in mogoče celo spoštovanje in — ljubezen. Težko je življenje za družico brezposelnega moža, a vendar ji ostane najvažnejše prihranjeno: brezposelnost sama, to stanje notranje praznote, večnega tuhtanja in mučenja samega sebe. Naj si bo ženska v kakšnem poklicu ali v gospodinjstvu, vedno ima svoje vezi z vnanjim svetom in svoje naloge. To jo dela navzlic vsakemu pomanjkanju neskončno bogatejšo od življenjskega tovariša. In naloga, ki jo lahko vrši nad možem, duševna pomoč, je najvažnejše v našem življenju, smisel njenega življenja. To morajo vedeti žene in dekleta, M je njihovega moža ali zaročenca, sina ali brata zadela usoda brezposelnosti. Vsak dan si morajo to ponavljati, da se lahko same krepijo in morejo izvrševati svojo nalogo. To ni dejanje, ki dviga in opaja kakor enkratna velika žrtev: sestavlja ga tisoč drobnih reči in nebistvenosti. To je pripravljenost v vsaki minuti, često brez zahvale in razumevanja z druge strani. Tudi v besedah se ta pomoč ne izraža toliko, temveč v notranjem zadržanju, v veri (Nadaljevanje na predzadnji atraniju LJUBLJANA, 9. OKTOBRA 1932. LIANE HAID (Foto Ufa) Prof. dr. William J. Mordon V deželi svetnikov in čarovnikov (S lika na ovitku: »Hudičevi plesale i« s strašnimi krinkami in - ' • • Vsevernozapadnem delu Himalaje leži severno od indske pokrajine Pendžab (Peterorečja) _ visokogorska dolina Kašmir, dežela gozdov in cvetočih travnikov. Kašmir je od vseh strani obdan od visokih gora, M dajejo dolini dovolj moče za bujno rast in zdi se, da nosi pokrajina po pravici svoj kraseči pridevek »dolina sreče«. Prastaro mesto Srina-gar ob reki Dželam, prestolnica kašmir-skega maharadže, je izhodišče v notranjost Severnovzhodno od glavnega mesta leži pokrajina Ladak. V 16. stoletju je Ladak spadal pod Delhi, v 18. so jo zasedli Afganci, v začetku 19. je prišel spet k Indiji in s tem polagoma tudi pod oblast Angležev.* Moje potovanje v Ladak je bilo del naučnega programa v gorovju Himalaje. V Srinagaru sem si najel pet spremljevalcev in nosačev ter se preskrbel z živili in popotno prtljago. V Kašmiru je cvetelo sadno drevje, ko smo se odpravili na pot proti Lehu, središču la-daške dežele, komaj pa smo prišli malo višje, smo bili sredi trde zime. Dospeli smo celo do obsežnih snežišč, preko katerih smo rabili pet dni, da smo dosegli počivališče v dolini Balu. To zaklonišča leži ob vznožju prelaza Zoži La, ki loči zeleno kašmirsko pokrajino z njenimi gozdovi in travniki od negostoljubne puščave tibetanskega višavja. Kakor Tibet sam, je tudi Ladak visoko ležeča skalovita pušča, kjer popotnik lahko jezdi ure in ure, pa ne opazi niti sledu kakršnekoli rasti. Ponekod so prebivalci redkih vasi izkopali jarke ob snežiščih in napeljali vodo v dolinice, kjer so zaradi blagodejne moče nastale majhne zelenice, ki nudijo prav prijetno izpremembo v pusti enoličnosti. Na potu v Leb sopotniki orenočujejo v zavetiščih, ki jih vzdržuje država in ki so drugo od drugega oddaljena po 20 milj. Čez prelaz Zoži La držita dve poti, poletna in zimska. S svojimi nosaci'sem porabil zimsko pot. Potovanja po Himalaji še nisem bil vajen in ker smo morali hoditi po snegu in zaradi manjše •) Prim. tudi »Skozi zapadni Tibet« in »V vzhodnem Turkestanu«, žis, knjiga 7., •tr. 350 in 377. Op. ur. Samostan v Ladaku. Vsi samostani so zidani na višinah in so podobni močnim utrdbam Vse зКке med EJamkiotm, kakor tudà da oviiuk u, so posnete po origimailfilh hi-madajske екарекИоц e prirodlodtannega шпгоаја T New Yorfeu pod T-od&t/vum prof. dir. W. J. Mordtana. nevarnosti od plazov zmerom le ponoči, sem moral skrbno paziti na pot Kljub temu pa sem se z velikim zanimanjem posvetil opazovanju obdajajočega me sveta. Čudovita ostrota senc strmo se dvigajočih čeri, silna globočina snega in vršanje vetrov v nižavi mi je vzbujalo občutek pravljične grozote. Neprestana hoja po snegu nas je utrujala in bili smo veseli, kadar smo dospeli do zaklonišča. Kolikor bolj pa je napredovalo potovanje, toliko bolj pusta je postajala pokrajina, gore pa manj strme. Ljudje, ki smo jih srečavali v vaseh, so bili sprva azijskega plemena. Za Kargilom, deveti dan potovanja od Sri-nagara, pa smo naenkrat opazili, da smo v Ladaku. Obrazi so dobili mongolske obrise, vse pogosteje smo naleteli na kakega lamo, ki je vrtil svoj molitveni mlinček, z bivališč pa so v vetru migljali molitveni praporčki. Ladačani so veselo in prijetno ljudstvo krotke nravi in tako gostoljubni, kakor malokateri narod. Umazani so strahovito, ali to jim ie skupno z vsemi ljudstvi osrednje Azije. Prijazni Lada- HUDIČEV PLES. Zakrinkani plesalci med plesom, ki traja običajno tri dni čan nima niti trohice kake verske nestrpnosti in predsodkov ter je kot vedno smejoči se veseljak zelo prijeten popotni tovariš. Moški tega ljudstva nosijo kite, spletene iz lastnih las in konjske žime. Njihove kite so tako namaščene, da jim umazana maščoba kaplja po hrbtu sivega kožuha. Ta sivi kožuh je njihova poletna in zimska obleka. Ovratnik ima prišite visoke naušnike, Id so tudi v največji vročini dvignjeni in pokrivajo ušesa. Od daleč se zde naušniki kakor rogovi. Ženske nosijo enak kožuh, le da je del kožuha potegnjen preko temena globoko na čelo. To pokrivalo je obšito z raznimi poldragimi kamenčki in ženske potrošijo vse svoje imetje, da je ta del obleke čim pestrejši. Ladaška dežela je močno siromašna, vendar boj za obstanek tu ni tako težak, kakor v sosednih pokrajinah. Kakor so mi povedaU, je glavni razlog za to uvedba mnogomoštva, ki močno ovira pomnožitev prebivalstva. Kadar se Ladačan poroči, postaneta njegova dva po starosti mu najbližja brata, soproga druge vrste pri svoji svakinji. Ako je pri hiši še kaj mlajših bratov in sester,^ morajo v samostan. Nekoliko mla-deničev je tako srečnih, da se priženijo v hišo, ki je brez moških dedičev. Takemu možu pravijo »magpa«. Moževi bratje, ki imajo do svoje svakinje tudi nekaj omejenih pravic, žive v hiši življenje pravih sužnjev. Ako najstarejši mož umrje, se vdova lahko loči tudi od ostalih dveh sosoprogov in si izbere novo trojico mož. Prvi samostan, ki mu tu pravijo »gompa«, smo videli deseti dan potovanja. Sezidan je bil na visoki skali in tež- Lama pred altarjem v samostanu Tiksaj. Boben ob njegovi desnici služi namestu zvonca med službo božjo. Pred altarjem je množica medenih svetilk, dar pobožnih vernikov ko si je bilo predstavljati, kako doepo prebivalci do njega. Tibetanski lame grade svoje samostane na nepristopnih mestih in njihova naselja so skoraj ne-zavzetna. Pri Šergolu smo naleteli na prvo »čorto«, kasneje pa so te prav del pokrajine. Corte so nagrobniki svetih mož, včasi pa so tudi shrambe za posvečene relikvije. Strogo verni Tibetan-ci gredo mimo čort vedno po levi strani in verujejo, da so si s tem pridobili važno zaslugo pri bogovih. Nadaljnja značilnost tibetanskih krajev so tudi stene e posvečenim napisom: Om mani pad-me hum. To je kratka molitvica k vzvišenemu Budhi in pomeni: O, iz lotosovega cveta rojeni! Tudi mimo teh napisov mora iti samo po levi strani, kdor hoče biti deležen zasluženja m odpustkov. Lamaizem se deli v glavnem v dve ločini: v rumene in rdeče. Prevladujejo rumeni, h katerim spadata tudi dalaj lama v Lhasi in pančeu rimpoče (prélat) iz Tašilunpa. Rdeča ločina tudi priznava oba imenovana cerkvena poglavarja, njeni lame pa se ločijo od rumenih po tem, da so bolj posvetni in manj pobožni. Tujcem je razumevanje Iamaizma težko. Preden je v deželo prodrl budhizem, so Tibetanci verovali, da prihaja vsa nesreča od zlih duhov in hudičev. Dasi je danes budhizem državna vera, je lamaizem vendar močno od- Meniha trobita na rog m pozdravljata nastopajočo noč daljen od naukov vzvišenega Budhe. Lamaisti. verujejo v zopetno vtelešenje po smrti. Duša se ob smrti prerodi in se SamostansKb nnjižmca. Rokopisi, ki vsebujejo dragocene zapiske verske in prosvetne vsebine nastani v kaM živali, zato pravoveren lamaist ne ubija, ker se vedno boji, da ne bi ubil živali, v kateri živi njegov oče, mati, brat ali kdorkoli izmed sorodnikov in prijateljev. Zasluženje pred bogovi se pridobiva z neskončnim ponavljanjem molitvice: Om mani padme hum. Molitvica je napisana na frfotajočih krpicah in kadai> koli se zgane v vetru praporček, velja, kakor da je bila molitvica izrečena. Isti pobožni vzdih je napisan v molitvenih mlinčkih, ki jih Tibetanci vedno vrte, da si naklonijo pomoč bogov in odvrnejo hudobni vpliv zlih duhov. Vsak La-dačan skoraj neprestano vrti svoj mlinček in vsi moji nosači in poganjači so na potovanju vedno vrtili vsak svoj mlinček. Samostanski sistem je glavna opora in temelj Iamaizma. Po vsem Tibetu je brez števila manjših in večjih samostanov. Mlajši otroci vsake družine postanejo po navadi menihi in nune. Samostani pa so med seboj sila različni, pred vsakim altarjem pa najdete množico darov, ki jih verniki donašajo bogovom. V nekem samostanu sem med darovi našel celo električno žarnico! Pred mestom Lehom se razprostira obsežna peščena planota, na katero sonce neusmiljeno pripeka. Sredi puščave leži v prijetni zelenici mesto Leh. Ko smo jezdili preko zelenega pasu proti mestu, smo opazili na visoki skali majhno poslopje, M je popoln posnetek Potale, svetega dvorca dalaj-lame v Lhasi. Videl sem mnogo srednjeazijskih mest, nobeno pa ni bilo tako zanimivo kakor Leh. Po bazarski cesti se gnete pisana množica ljudi, ki so po različnih potih prispeli iz Indije, iz Tibeta in iz Srednje Azije. Y Lehu se zamenjavajo prineseni tovori, tu je središče vse trgovine. Pravi Babilon v srcu Azije. V mestu smo ostali nekoliko dni, potem pa smo se napotili proti Himisgom-pi Himis je največji in najbogatejši samostan v Ladaku ter je tudi sedež svetega moža »skušoka«. Skušok je po pravilih lamaizma novo včlovečenje svetnika. Kadar skušok umre, imenuje mesto, kje se bo spet rodiL Otrok, ki se ka. Naslednji dan so spet novi plesi ia druge prireditve. Ko smo se bližali Himisu, smo začu-fi čudne zvoke, ki so turobno odmevali od vseh gora. Sprva si nismo vedeli razložiti, odkod prihajajo ti čudni glasovi, ko pa smo bili pred samostanom, smo opazili na strehi dva meniha, ki sta trobila na dolge rogove, da pozdravita noč, polagoma padajočo na samostan. Ladaške žene z značilnim pokri valom, "hsi^m, a srebrnimi ploščicami in turkid je rodS ob tem času v dotičnem kraju, se smatra za prerojenega skušoka. Pošljejo ga na šolanje in vzgojo v Potalo, odkoder se vrne kot skušok v Himis. Samostan Himis je prizorišče, kjer se vrše velikanske, verske svečanosti, morda največje na vsem svetu. Od vseh strani pride na slavnost »hudičevih plesov« na tisoče pobožnih romarjev, da občudujejo himiàke lame pri izvajanju plesov, ki trajajo nepretrgoma tri dni Lame plešejo v grozovitih krinkah. Ni ga čudovišča, ki bi ne bilo služilo kot predloga pri izdelavi teh krink. Izdelane so v Lhasi iz papirnate mase in so zelo pestro pobarvane. Obleke plešočih lam so iz čudovito lepe kitajske svile prekrasnih barv. Plešoči menihi divje vihte bodala in meče, da je pogled nanje res grozen. Sprva gredo menihi v sprevodu preko dvorišča zelo mirno, postopoma pa postaja ritem glasbe vse hitrejši in hitrejši, dokler polagoma ne utihne. Ples se vrši za plesom do mra- Ob odhodu îz Himisa so menihi spet trobili in spet so se razlegali čudni glasovi po dolini Glasili so se nam v slovo od dežele, o kateri pravi lama v Kip-Ungovem romanu »Kinu; »To so gore resnice!« (Z odprave Ameriškega prirodoslovnega muzeja v New Yorku na Himalajo, pod vodstvom prof. dr. W. J. Mordona). ff У/Т1№ Plavajoča zemeljska skorja / M daj je že popolnoma točno do-Ж gnano, da se Groenland odda-' Ж ljuje od Evrope vsako leto za 36 metrov. To je sicer komaj za ped na dan, toda v enem stoletju znese približno 4 km. Zgodovina zemlje se pa ne računa po stoletjih, marveč po milijonih let in če pogledamo vsaj za desetinko tega razdobja naprej v bodočnost in predpostavljamo, da bo brzina ostala kakor je, potlej bo v tem času Groenland že strnjen z ameriško celino. Glavni pomen tega dognanja sicer ni morda odkritje neke morebitne nevarnosti za Kanado, marveč to, da se je Številčno potrdila drzna teorija tragično preminulega prof. Wegenerja o premikanju kontinentov. Ta teorija temelji na nauku o ravnotežju zemeljske skorje, na tako zvani izostaziji, kar si predstavljamo na ta način, da zemeljska skorja plava na mehkejši spodnji plasti. Do tega spoznanja so privedle znanstvenike številne napake, ki so se pokazale pri zemljemerstvu. Pri merjenju dolžinskih in širinskih stopinj na različne načine so se namreč v rezultatih pokazale tako velike razlike, da si jih ni bilo mogoče tolmačiti kot napake samega merjenja. Tako se je n pr. na Kavkazu pri merjenju oddaljenosti med Vladikavkazom in Dušetom, tedaj na razmeroma . kratko razdaljo vrinila napaka skoraj enega km med enim in drugim meritvenim računom. Iz tega jasno sledi, da se je morala medsebojna lega krajev med merjenjem spremeniti. Že poprej se je opazilo, da grezilo (na vrvici obešena utež) merilnih, teodoli-tov, t. j. merilnih instrumentov, ne kaže zmerom točno proti središču zemlje kakor bi bilo pravilno, marveč da se odklanja v eno ali drugo smer. V bližini gorâ se da odklon razlagati s privlačnostjo gorske gmote, toda često se odkloni grezilo tudi na razsežnem ravnem terenu, ali pa celo v obratno smer, kakor bi bilo pričakovati glede na izoblikovanost terena. V Firenci se n. pr. odkloni proč od Apeninov mesto obratno, ker bi ga moralo gorovje vendar privlačevati. V Madrasu v Indiji se odkloni proti morju, v severpi Indiji sicer pokaže proti Himalaji, toda še zdaleka ne tako močno kakor bi bilo pričakovati spričo te velikanske gmote gorovja. Iz tega vidimo, da gmota pod zemeljskim površjem ni enakomerno razdeljena, marveč da je je v goratih predelih na splošno manj, dočim je drugod spet bolj zgoščena. Neenakomerna porazdelitev zemeljske gmote se kaže tudi v tem, da težnost na zemlji ne odgovarja "povsod teoretičnemu računu. Tako se je z neposrednimi meritvami dognalo, da je v Alpah, zlasti v Tirolih in v Gotthardskem masivu težnost znatno premajhna, dočim so dobili na otokih debëlega morja prevelike številke. Iz tega se vidi, da je v gorovju premalo gmote, v globočinah pa preveč. To navidezno protislovje se da po teoriji ravnotežnostnega stanja zemeljske skorje prav lahko pojasniti. Teorija namreč pravi, da je zemeljska skorja sestavljena iz posameznih velikih skladov, ki plavajo na gosti, žilavi, spodnji plasti zemeljskega ogrodja. Spodnja plast (sima) je sicer trdna, a se vendar elastično vdaja vsakemu pritisku. Skladi, ki plavajo na njej, so tem globlje pogreznjeni vanjo, čim večja je njih teža. Gorovja so iz specifično lažjega materiala in mole zato višje iz podložne plasti kakor pa morska dna, ki so iz bolj gostih, tedaj tudi težjih snovi. Zemeljska skorja se je v milijonih letih seveda zelo preobrazila. Ponekod so se dvignile gore iz morskega dna, drugod spet so se celine udrle pod morsko gladino. Tudi ti premiki se dajo razlagati po ravnotežnostnem položaju zemeljske skorje. Komaj se je namreč pred milijardami let zemeljska skorja do dobra strdila, je že začela prepere-vati, hkrati pa se je jela vodna para v ozračju zgoščevati v padavine in voda je začela odnašati preperine. To je bil sicer počasen proces, toda močan v tako dolgih razdobjih. Pomisliti je treba, da pade na vsem svetu letno povprečno 75 cm padavin. V tisoč letih je to 750 metrov in po tej številki si že lahko predstavljamo, kako ogromno razdiralno delo so opravile velikanske vodne gmote v milijonih letih. V 3000 letih odplavijo padavine v morje nekako 100 milimetrov debelo plast zemeljske površine, kar znese v 30 milijonih let, ki je kratka doba v zemeli-ski zgodovini, cel kilometer. Zemeljski skladi so torej postajali na suhem čedalje lažji, kjer se je odlagal naplavljeni material pa zmerom težji, tako da so se slednji vse bolj pogrezali, dočim se je izprano gorovje zmerom bolj dvigalo iz spodnje plasti, čeprav ne v tisti meri, kakor se je zmanjševala njega teža. Pogrezajoče se plasti so prišle tako v bolj vroče zemeljske plasti, kjer so se zaradi vročine prekristalizi-rale, postale spet specifično lažje in povečani vzgon jih je iznova dvignil za toliko višje, da se je vzpostavilo ravnotežje. V mlajših razdobjih zemeljske zgodovine je tudi tvorenje in tajanje ledu v lednih in medlednih dobah močno vplivalo na oblikovanje zemeljske skorje. V Skandinaviji se razločno vidi, da se je kopnina zaradi pritiska ledu pogrez- nila za več ko 250 metrov in da se je po ledni dobi iznova dvignila, ko so se stajale ledne gmote. Ce bi gledali film razvoja naše zemlje v skrčenem obsegu, potem bi videli, kako se gorovja raznašajo kakor kupčki peska v dežju, kako se v nižinah kakor fino testo odlagajo naplavine, ki se potlej pod vplivom nevidnih sil iznova dvigajo, gnetejo in gubajo v gorovja, potem se pa spet pogrezajo in izginjajo. Hkrati bi pa tudi opažih, kako streme od morja obdane kopnine proti ravniku, kako se trgajo in porazdeljujejo po zemeljski krogli. Plavajoča zemeljska skorja sili zaradi sredobežne siie od tečajev proti ekvatorju, ker pa tečaja spreminjata svoj položaj, tudi gibanje celin ne gre zmerom v isto smer. V prerivanju in prekladanju posameznih skladov se tvorijo v skorji vrtinci, razpoke in vse nešteto drugo, kar ustvarja tako razčlenjeno obličje naše zemlje, ki se nikoli ne more ustanoviti. Zaradi premikov nastajajo v zemeljski skorji napetosti, ki se izravnavajo s potresi. Premalo je potresomerov na svetu, da bi se mogli zabeležiti vsi potresi, ki se lahko cenijo na desettisoče vsako leto. Najočitnejši primer izostatičnega gibanja zemeljske skorje je — kakor rečeno — pomikanje Groenlanda proti za-padu, ki ga O. Baschin prav nazorno razlaga takole: Ker pokriva Groenland do 3000 metrov debela plast ledu, znaša pritisk mestoma do 900 ton na kvadratni meter tal in tišči kopnino globoko v spodnjo plast. Groenlandski led se pa že več tisočletij neprestano taja, tako da pritisk trajno odjenjava in se kop-nina počasi dviga. Vsako dviganje zemeljskega sklada pa povzroča neko proti zapadu usmerjeno silo, kateri se mora kopnina počasi vdajati. Če se namreč gmota dvigne v višje zemeljske plasti, ki imajo zaradi vrtenja zemlje večjo brzino od spodnjih, ne more zaradi velike vztrajnosti slediti povečani brzini in zmerom bolj zaostaja. Ker pa se zemlja vrti od zapada proti vzhodu, se kaže to zaostajanje, kakor bi se celina pomikala v nasprotno smer, torej od vzhoda proti zapadu. albrecht durer v svojem 28. letu (Avtoportret 1498) Astre, dalije in georgine Kitajske astre mešane vrste paj z astrami. Ta opis že takrat, pred sto leti, ni bil preprosta reč. Tudi astre, ki so prišle iz Severne Amerike in ob koncu 18. stoletja s Kitajske po jezuitskem patru Incarvilleu do nas, se delijo v preko 400 vrst: od pritlikavih do tistih, ki so večje od človeka, od tistih s cevnimi glavami do tistih, ki imajo ploščate cvete. Kdor bi poskušal orientirati se med vsemi temi vrstami in pavrstami, bi kmalu obupal. Že bežen pogled preko grede z dalijami, georgi-nami in astrami v vrtnariji, te mora zmešati: pokaže se mu vsak barvni odtenek od najgloblje mrtve črnine do najčistejše snežne beline, od strupeno krasnega škrlata do cerkveno vijoličaste barve. In k temu vse velikosti: od neznatne Uliputanske dalije, ki ni večja od naprst-nika, do orjaškega kolesa, ki dosega sončnico. In če vprašamo po imenu, nam bo kmalu vršalo po možganih: ta oblika s širokim ovratnikom se imenuje »Marija Stuart«, ona mračno rdeča »Wallen-stein«, spet ta žareče rdeča je »Mlada ljubezen«, rožnata je »Mlada krasota«, rumeno rdeče je »Japonsko sonce«,- nedolžno bela je »Ave Marija«, ta je »Najbolj mračna med vsemi«, ona je »Lucifer« ... Cele ure bi poslušali sama imena, imena. In vsako ime ima svojo zgodbo in pomen. Vrtnarji in botaniki so gle- edaj je čas največjega razcveta za astre, dalije in georgine. Kamor koli se ozreš, ti žarijo naproti debele, oble georgine, ši-astre in dalije, in če bi hotel pre-____vse njihove barve, bi moral ugotoviti tisoče odtenkov. Noben cvet nima toliko pestrosti, a tudi noben toliko turobnosti. Vsa ta bohotna simfonija barv nosi v sebi razpoloženje smrti, narava umira in nad njenim žarom se ne dvigajo nobene dišave več. Nehote se nas polasti občutek, da bo zavel kmalu trohnobni duh ovenelega listja preko zemlje. Morda so nam baš zato astre, dalije, in georgine dvakrat ljubše, ker se ob njih poslednjikrat poslavljamo od poletnih radosti. Georgine so prišle k nam iz tropskih krajev. Evropci jih poznamo še ne celih 150 let. 1789 so jih prinesli iz Mehike v Madrid in šele od 1817 se nam kažejo v tej svoji polni, obli obliki. Ljudje so sprva menili, da so njih gomolji druga vrsta krompirja — a niti živina se jih ni dotaknila. Tako so nam ostali samo njih cveti. Ime so dobile georgine po pe-trograjskem akademiku Georgiju, dalije s svojo poloblo obliko pa po švedskem botaniku Dahlu, Linnéjevem učencu, ki je opisal vso to cvetlično družino sku- ASTRA (nojevoperna) D ALI JA »Bela Ljubljana«, ki jo je vzgojil češki vrtnarski mojster Otokar Kften «dali barvo in obliko v odnosu s človeškimi predstavami. Astre, dalije in georgine so v našem podnebju navezane na človeka. Samo astra bi imela še moč, da bi živela samostojno. V Srednji Evropi, pred vsem v Grčiji, srečavamo tudi v resnici Virgi-lovo astro, ki zrase do pol metra tudi zunaj vrtov, v Alpah in ob morju cvete-jo še nekatere skromne vrste. A le s človeško pomočjo morejo razkriti vse svoje bogastvo. Dalije se kot tropske rastline ne morejo niti samostojno razmnoževati: oploditi jih moramo umetno s prenosom cvetnega prahu na čopiču. Ta umetna oploditev je bila začetek za vzrejo določenih križank, za vzrejo določenih »čistih« vrst, za vtihotapljenje človeške domišljije tudi v to cvetno krasoto. Dalije, georgine in astre zahtevajo mnogo nege. Vsako križanje se ne posreči in marsikakšna rastlina ne da niti ene lepe cvetke. Tudi uši in mravlje se rade vgnezdijo s svojimi »kravjimi stajami« na steblo in sušijo cvete. A uspeh je vreden napora: ti cveti nam okrasijo vrtove in sobe poslednjikrat s sončno vročino in poletnim žarom... (Glej tudi »Dalije cveto« 2is knjiga 2., str. 834.) Srednjeveška latinska komedija na Francoskem Pod učenim vodstvom Gustava Cohen-a je 13 mladih profesorjev oskrbelo prva 2 zvezka latinske zbirke s francoskih tal. Tu imamo 13 komedij, samogovorov, pripovedi z dialogom, vse to po večini v elegijskem distihu, v katerem se je svoj čas odlikoval Ovid. Po teh in onih znakih so umo-tvorčki nastali v drugi polovici 12. stoletja bržkone v Tours-u ali Orléans-u. Tod se je z ljubeznijo gojila latinščina, tu je 400 let pozneje najprej napočila vigred istinite re-nesance. V 12. st. je ondod vladal Platon: zato se piscem omenjenih glum včasih primeri, da se rogajo Aristotelu in sholastiki. Opevajo mladost in ljubezen: Omnia novit Amor, novit et ipsa Venus (Zgolj Lelj in Lada znata vse). Včasih prikuka na dan krepak realizem, debela šala. Iz priobčenih glum odseva ljubeznivi duh nekdanjih samostanov in šol. Obenem s temi stiki so nastajale katedrale, njih pisana okna, njih realistične ali mistične sohe. Kako daleč je od teh reči pojem o mračnem srednjem veku. kakor so si ga ustvarili naši nevedni, romantični predniki! A. D. Mraz v vsemirju e nas pozimi skrbi, kak mraz je zunaj, pogledamo na toplomer na vnanjem oknu, pa se _ temu primerno oblečemo. Dostikrat se potem, ko stopimo na ulico, prepričamo, da se je toplomer zmotil, da je topleje ali pa hladneje, kakor je kazalo živo srebro. Te napake pa ni kriv termometer, marveč mi sami, ker zahtevamo, da bi kazal termometer toploto zraka, ko vendar lahko kaže samo lastno temperaturo, to se pravi: tisto na katero se je sam Segrel ali ohladil. Ta je pa seveda odvisna od množine toplote, ki jo termometer sprejme in tiste, ki jo spet odda okolici, kar se največ spet ravna po tem, kako je termometer narejen. Če za primero postavimo na okno, ko sije sonce nanj, šest različnih toplomerov, kakršni so naprodaj za domačo rabo, bo prav gotovo pokazal vsak drugo temperaturo, še najbolje bi zadel pravo temperaturo zraka v lesu vložen toplomer, kakršni se rabijo v kopalnicah, ker je njega živo srebro z lesenim okrovom zastrto pred sončnimi žarki, tako da zakrivi edino napako tista toplôta, ki žari skozi okno iz sobe. Popolnoma odprt ži-vosrebrn termometer bi pokazal pri tem poskusu dokaj višjo stopinjo, ker nalik zrcalcu odbija vidne svetlobne žarke, tem bolje pa vsrkava toplotne žarke sonca. Še višjo temperaturo bi pokazal toplomer, ki ima mesto živega srebra rdečo tekočino, vobče najvišjo pa termometer z modro tekočino, ki vsrkava samo rdeče, to se pravi toplotonosne žarke, dočim hladne, modre žarke odbija. Če bi hoteli izmeriti temperaturo vse-mirja, nam termometer nič ne koristi, ker ga nimamo kam obesiti, dokler še ne letajo med zvezdami vsemirske ladje. Zaradi tega se da temperatura vsemirja zgolj teoretično ocenjevati. Samo po sebi ne more biti vsemirje niti toplo niti mrzlo, prav tako kakor more biti ne trdo niti mehko, ne sladko in grenko. Neke lastnosti imajo lahko samo telesa v njem. Samo neko telo v vsemirju je lahko toplo ali mrzlo. Navzelo se bo pač tiste toplote, ki jo prejema od toplotnega žar-kovja, razširjajočega se po vsemirju z različnih nebesnih teles. Nekaj prejete toplote bo naše telesce seveda spet izža-relo, ali slednjič se bo njegova temperatura le uravnovesila pri neki stopinji, in ta temperatura je odločujoča za nas. Kakor nam je pokazal poskus z različnimi vnanjimi toplomeri, je odvisna sprejemna in oddajna sposobnost za žarke od tega, kako je telesce ustvarjeno. Če se hočemo izogniti vseh napak, potem si mislimo postavljeno v vsemirje tako zvano absolutno črno telesce, ki bi popolnoma posrkalo vse žarkovje, dasi je tako telo le teoretično mogoče, v naravi ga pa ni. Kakšna bi bila temperatura takega telesca v vsemirju? To je popolnoma odvisno od kraja, kamor si mislimo postavljeno. Blizu sonca bo zelo vroče, daleč od vsakega žarečega nebesnega telesa pa seveda zelo mrzlo. Vzemimo, da izhajamo z našim črnim telescem iz sonca in se mu počasi oddaljujemo. V neposredni bližini sonca bi imelo naše telesce temperaturo 4830 stopinj Celzija. V resnici znaša temperatura sončnega površja 5740 stopinj, toda ker telesce lahko vsrkava sončne žarke le po tisti plati, s katero je obrnjeno proti soncu, dočim jih s proč obrnjeno polovico spet izžarja v svetovni prostor, se seveda nikoli ne more segreti na sončno temperaturo. Če se s telescem počasi oddaljujemo od sonca, pada njega temperatura in sicer v kvadratičnem razmerju z oddaljenostjo. Na skrajni meji sončnega venca bi se znižala njega temperatura že na 2500 stopinj C. Od tod naprej bi pa prav naglo pojemala in bi v katerikoli točki tira naše zemlje znašala samo še 4 stopinje nad ničlo, v oddaljenosti planeta Jupitra od sonca že —152 stopinj C, v razdalji novo odkritega planeta Pluta pa celo —230 stopinj. Pri tej temperaturi so vsi plini razen vodika, helija in neona že tekoči. Če zapustimo oni del vsemirja, v katerem se gibljejo planeti in se ustavimo spet na desetinki poti do najbližne zvezde stalnice, opazimo da je padla temperatura našega črnega telesca na —267 stopinj. Pri tej temperaturi tudi vodik že preide v tekočino. Če potovanje po vsemirju nadaljujemo še kar naprej, moramo že začeti upoštevati tudi žarenje drugih sonc, ki jih je nešteto v vsemirju in ki onemogočajo, da bi se znižala temperatura našega telesca do absolutne ničle, to je na —273 stopinj. V tako zva-nih črnih lisah naše »Rimske ceste«, to je tam, kjer so sončne in zvezdne megle prav redko posejane, znaša temperatura le še dobre pol stopinje nad absolutno ničlo in to so vobče najmrzlejši deli vse-mirja. Če bi bila mesec in zemlja absolutno črni telesi, tedaj bi znašala njih temperatura zaradi sončnega žarenja 40 stopinj C. Po izkušnji pa vemo, da se temperatura dostikrat globoko zniža pod to teoretično mejo, ali pa jo visoko prekorači. Na luni se menjava temperatura celo med 100 in —150 stopinj C. Vzrok je pač ta, da niti zemlja niti luna nista absolutno črni telesi in da se razen tega vrtita okoli lastnih osi. Luna ima le majhno absorbcijsko sposobnost za sončne žarke, ki jih zaradi tega skoraj neizkoriščene odbija nazaj v vsemirje. Če merimo na luni, kadar jo obseva sonce, temperature do 100 stopinj, ni tega tako razumeti, da bi bilo res skalovje tam gori tako vroče, marveč da je to samo temperatura, ki se z njega odbija. Nasprotno pa je na luni v senci zelo mrzlo. Luna se namreč samo enkrat na mesec zasuče okrog svoje osi in tisto malce toplote, kolikor se je je nakopičilo na sončni strani, prav naglo spet iz-žari, ko se luna zasuče. Tako pade nje temperatura na senčni strani na 150 stopinj pod ničlo. Zemlja ima v nasprotju z luno izvrstne toplotne rezervoarje v oceanih, razen tega je pa obdana s plaščem zraka, ki je prav sijajna naprava za izolacijo toplote. Ozračje namreč prav dobro propušča kratkovalovno sončno žarkovje, tako da pride skoraj neoslabljeno zemlji v prid, dočim je za dolge toplotne valove, ki jih zemlja sama izžarja, le malo propustno. Zaradi tega se zemlja v že itak kratkih nočeh le malo ohladi, podnevi se pa počasi spet segreje. Rojstvo in smrt Na dunajskem zasedanju Družbe nemških zdravnikov za otroške bolezni je imel prof. dr. Jenny iz Curiha zanimivo predavanje o rojstvih in smrtih v različnih urah dneva. Raziskovanja so dognala, da je v nočnem času največ porodov in smrtnih primerov. Po statistiki, ki obsega okrog 350.000 rojstev, je švicarski učenjak izračunal, da se največ porodov izvrši med 2. in 5. zjutraj. Razlago za to so pričeli kmalu iskati v temperaturni razliki različnih ur. Kakor se zdi, ni odločilno samo to, da se zračna temperatura .ponoči zniža, temveč da se zniža tudi telesna temperatura To se dogaja brez ozira na to, ali človek spi ali ne. Kakor telesna temperatura se zniža tudi krvni tlak. Značilno je, da tem spremembam niso izpostavljeni samo ljudje, temveč tudi rastline. Zanimivo je nadalje to, da se število porcdov in smrti ravna po krajevnem času in da ima na uto smrti po vsej priliki svoj vpliv tudi vzrok smrti. Smrti zaradi tuberkuloze nastopajo n. pr. kmalu po polnoči, smrti zaradi motenj v prebavilih pa proti 6. zj. Nadaljnja raziskovanja nam morajo pojasniti, kakšni vzroki so še za vsem tem. DNEVA NE POVE NO&ENA тШ Komponist »Internationale« V pariškem predmestju je umrl v starosti 84 let Belgijec Pierre Degeyter, po poklicu strugar, ki se je v prostih urah bavil z glasbo in je v začetku 90. let zložil skladbo, ki je postala pod imenom »Intermacionala« splošna last delavstva po vsem svetu. Leta 1921. je Degeyter iz socialno demokratske stranke prestopil v komunistično in je živel od takrat precej bedno od miloščine svojih strankarskih tovarišev. Pokojpali so ga v Saint Denisu. Kakor rečeno je ta preprosti mož. Ici ni vedel nihče zanj, skomipcmiral delavsko himno, ki jo pozma še dames ves svet. Neki vodja delavskega gibanja v Lilliu mu je nekoč dal cel kup revolucionarnih pesmi, da bi eno med njimi uglasbil. Degeyter ei j« izbral ».Intemacianalo«, bi jo je spesnil isto tako neki delavec, strugar Pottier po imenu pesnik pariišike komune. Miuziko na ta tekst so pozneje pripisovali enemu izmed Degeyterovih bratov, tako da ni imel mož niti v tem pogledu sreče. Micun M. Pavicevič: Črnogorci u pričama i anegdo-tama, VIII. Zagrebška Tiskara Narodnih Novina je dala na svetlo osmo, mogoče najboljšo knjigo neumornega zbiratelja Pavičeviča. Zanimiv in zajeten uvod z naslovom: »Svijet bez kasta i staleža« je oskrbel Djuro Vilo-vič, prikazujoč Črno goro, kakršna se vidi v tej knjigi anekdot. Naj podam nekoliko paberkov iz Vilovičevega predgovora. M. Pavičevič je v teh dogodbicah dal več Črne gore ko vladika Rado, ki jo je ele-dal s prestola in altarja, a seveda tudi ve5 ko Ivan ban Mažuranič, ki je Črno goro vidovito slutil iz daljine s pesniško intuicijo v toliki meri, dâ se je zgodilo čudo in nastal prepir, je li »Smrt Smailage Čen-gičac napisal Petar Petrovič Njegoš ali hrvatski ban meščan (4). • Ta knjiga ie dokument o Črni gori. Njena odkritja, ki presenečajo s svojo novostjo, zanimivostjo, presegajo odkritja različnih romanov P. Lotija, novel Jacka Londona, prerijskih doživljajev Knuta Hamsuna . . . Noben naš drugi kraj ne bi mogel dati te in take knjige iz razloga, ker so vsi ti »aši kraji uniformirani v vsem, samo ne v noži, medtem ko Črna gora ni uniformirana v ničemer, razen samo v noši. Drugod živi okolica, poedinec je potopljen v celino in redko prodre ter pride do izraza. V naši državi so pokrajine, koder posameznik postane važen, kadar se rodi, se poroči ter umre (5). Tu najdeš iskren prikaz črnogorstva, od-nošaj Črnogorca proti sebi, društvu, narodu, državi, oblasti, avtoriteti, Bogu, cerkvi, ženi, poslu in duševni zabavi . . • To je zemlja brez skrivnosti, brez tajne, brez kulis, brez distanc. Zemlja, kjer ni-kogaršna glava ni ovita e sijajem, a vse glave so jako važne, najvažnejše (7). Zavest odgovornosti je razvita do vrhunca, ker si je vsak Črnogorec na čistem, da se mu meri slednja beseda in se ms nadzira slednji pokret. V tej zemlji ni neodgovornosti, ni zavedenih, ni brezime-nih ... Cerkev mu ni nikakršna radio postaja za obëevanje z nebom, a pop in redovnik nikak čarobnjak, nikak mešetar med nebom in zemljo... V njem &e gleda samo človek, Črnogorec. Svetniki Črnogorcu niso imenitni, svetnikov ne upošteva, ker mu na prosto njihova svetost ni razumljiva. Kaj pa so sicer ti krščanski svetci več pretrpeli, izvršili in dali, nego tolikeri junaki in borci Črne gore, ne da bi se bil kdo domislil in jih proglasil za svete? (8) O svojih čuvstvih proti Bogu in proti ženi Črnogorec javno ne razpravlja ... vsakemu sinu te kamenite zemlje je v polnem obsegu prepuščeno, da po svojih močeh, nrav-nih in umnih potrebah, odnosno po čuv-stvenih sposobnostih uravnava svoje račune i proti Bogu i proti ženi... Soproga junakinja ee toH samoniklo te prvineko zaveda svojega poklica, da prepusti svoje mesto drugi, kadar vidii, da moža ne more zadovoljiti; naslednika mu včasih sama izbere in dovede, da bi z нјо imel poroda. Sama ostane v hiši, da bi ta porod z žensko roko ip toplino čim bolje izpeljala v življenje. Takih pojavov nistno srečali nikjer ne v svetski književnosti, ne v stari ŠpaTti, ne v najnovejši folklori narodov. Nikoder razen v Črni gori (9). V Črni gori ni preprostih pomorščakov, vsi so kapetani; ni pomočnikov, vsi so mojstri; ni famulosov, vsi so magistri (10). Črnogorec je toliko naraven in bister, da ima rajši častno življenje ko. slavno smrt. Toliko je zopet zdrav in priroden, da se ne more opijati s prelivanjem krvi, ali jo lije, da svoje ne prelije. Ne taji, da mu je najprej biti človek, a šele potlej junak (12). Više ceni junaka na divanu, nego na megdanu, više moč uma, nego mišic . . . Njih govor je gosposki: brušen, iglajen, skladen in preudarjen. Tako je kratek in klen, kakor da so ee jedrnatosti učili od Tacita (13). Že sama črnogorska konverzacija In noša bi bili zadosten dokaz o njihovem starem pokolenju, gosposkih navadah in uprav plemiških nazorih... Ali tiore kdo le za trenutek pomisliti, da črnogorska narodna noša utegne biti kroj za ljudstvo, za težake, kmete?... To je kroj šetnje, pomenkov, ✓ jahanja, parad in obredov (14). Pri vseh narodih so sčasoma vojaki ▼ armadi postali številke... Kadar eo se v Črni gori pomikale bojne vrste, se je vedelo: to gredo Njeguši, Petroviči, Cero-viči, Pavičeviči, Bjelopavloviči (15). Lačen človek ne krade, ampak samo Jemlje, da se nahrani ter očuva muke in glada... To ie pravo iz »nevolje gole, najbolje škole« (16). Sličen pojem o lastnini opaziš pri Malgaših (Žis, knjiga 11, str. 543). • Skratka, pričujoče pripovedke so dragocen prinos za proučevanje človeka. Koliko podrobnosti vzbudi pozornost pri ljudeh, ki so vajeni misliti o raznoterih zadetkih in problemih človeškega življenja! Naj čisto po vrhu omenim kratke sodbe »pod hrastom«. Obsodi se to, kar obsoja Črna gora. Ob tem sem se domislil »počez glasovanja«, kakršno so pred malo leti v R. na Dolenjskem ponujali domačini ljubljanskemu odvetniku v nekem sporu. Javno mnenje je hotelo rešiti vrlega občana, ki bi bil pred zavitimi paragrafi bržkone kriv. Zanimiva je Vodnikova pripomnja v LJ-Novicah 20. dec. 1797: Slovenci so dostikrat kaj krivega storili iz kakega dobrega namena. Postavim, so jestnine ukradli, da so popotne gostovali, zato ker niso imeli prave luči o zapisanih postavah. Krasti, to ie očitno ropati, niso za hudobno čislali, kakor dandanašnji Vlahi in Čiči menijo. Tatvino so za pregrešno imeli zato, ker je skrivna, tajna ali zatajena. A. D. ULGARtfc Zgoraj (desno) : Pogled na San Juan, najvažnejše portorlško pristanišče (Zapadna Indija), ki ga je zadnji tornado močno poškodoval. V prihodnji številki priobčimo daljši članek o tornadih s slikami. — V sredi: Zemljevid potresnega ozemlja na južnem Balkanu. — Spodaj: Najhitrejši vlak »zeppelin na tračnicah«, ki vozi med Berlinom in Hamburgom (290 km) z brzino 150 km na uro. ШШ Zgoraj: Gora Athoe f* enim znanih samostanov), kjer je napravil zadnjt potree pre- eejsnjo škodo. — Spodaj: Značilna obalna pokrajina na Kaikidiki, kjer je bila potresna katastrofa najhujša. Valentin K a t a j e v. i Brezdelnik Edvard I(N a d a 1 j e v a n j e) Vesela zgodba iz težkih dni 13. Poglavje, v k a t e r e m j e L i d a po večini molčala ~ idočka, to je drozd«, je dejal Edvard, ko je prinesel v sobo kletko z velikim, grdim ptičem, _/j podobnim kokoši. Nikar ne misli, da je to kak navaden ptič. To je zelo redek eksemplar. Prisegam pri pokojnem očetu, da bo čez dva dni zapel, da ni moči lepše. Jaz sem mojster v takih rečeh. Seveda, kupovati mu bo treba kolikor mogoče veliko močnatih črvov, toda zato si ne moreš predstavljati, kako bo pel. To bo nekaj še neslišanega.« Pavza. »Prodaj odejo.« Lida je molčala. »Glej, glej, Lidočka«, je nenadoma zavpil Edvard. »Glej, takoj je skočil na palico. To je znak, da bo dolgo živel in kmalu prelepo zapel. Verjemi mL Jaz sem veščak v takih stvareh.« Pavza. »Prodaj odejo.« »Dobro«, je z ledeno pokornostjo dejala Lida. Zvečer sta se zakonca napila ječmenove kave brez kruha in sladkorja in legla na solidno doktorjevo postelj, ki je nejevoljno in zlovešče pozvanjala z Vsemi svojimi peresi. »Edinjka«, je krotko in trdo dejala Lida in odevala romantika. »Edinjka, tako ne more več iti dalje. Umrla bova od gladu. Ptički so naju končnoveljavno uničili. Močnati črvi so dosti dražji od moke same. Konopljino seme treba iskati po vsem trgu in po neumnem zapravljati denar. Edinjka... Morda je ptičk že dovolj? Kaj praviš k temu? Pustiva na miru druge eksemplarje. Če hočem govoriti po pravici, moram reči, da niso nič prida ti ptički. To se ve, vsi so zelo redki eksemplarji, toda vendar .. .« »Teh neumnosti nočem poslušati«, je srdito zabrundal Edvard. »Kmalu bodo zapeli. O tem sem prepričan. Redki eksemplar penice se je že danes pripravljal, da bi zapel. Z oči se mu je bralo.« »Edinjka, prosim te! Jutri že nimava več kaj jesti. In ničesar prodati.« »Kako da ne? In šivalni stroj? Ali mar misliš, da zanj ne bodo nič dali? In zrcalo na toaletni mizici tudi nekaj velja.« »Edja! Kaj vendar govoriš!« se je zgrozila. »Če prodava šivalni stroj, kako ti bom potem zašila hlače in srajco? Saj imaš vendar vse strgano. Oblečen moraš biti dobro. Saj hodiš okoli, kakor kak berač.« Edvard se je zamislil. »Veš kaj, Lidočka, domislil sem se. Jutri prodaš zrcalo. Kupila bova ptičkom hrane in sama bova kaj prigriznila. Tako bova zdržala dober teden. Med tem pa mi boš napravila iz svojega zimskega plašča hlače in suknjič (saj bo itak kmalu polet je,. Potem bova lahko prodala šivalni stroj AU ni tako, dekletce? Priznaj, porednica, ah imaš pametnega moža.« Lidočka je molčala. Edvard se je obrnil na drugo stran in zasopel. »Edja, ti torej vztrajaš na tem?« »Kajpak, neumnica! Mimo tega bo danes ali jutri umrla moja mati (to prav dobro vem). Starka ne bo več dolgo živela, to je jasno. Potem bo pri nas takoj vse drugače. Veveričja ovratnica in medena umivalnica, to vendar niso reči, ki se valjajo po ulicah. Kaj misliš o tem, opica?« Lida je molčala. V temi je nekaj vztrajno premišljala. Potem je dejala tako tiho, tako krotko in s takim poudarkom, da so ptički za trenutek prenehali prhutati in da je bilo slišati, kako je nekje na ulici pri-vozil mimo čekistovski avtomobil: »Torej ti vztrajaš na tem?« »To se ve, neumnica. Verjemi mi, da dobro vem, kaj govorim. Verjemi.« Romantik je zaspal. Lida je molčala. Vso noč je ležala z odprtimi očmi. Ko pa se je skozi okno že svetlikalo in se je zarja pričela prelivati v višnjevih barvah, je previdno, da ne bi zbudila moža, zlezla s postelje, stisnila ustnice in se bosa po prstih prikradla k ptičjim l.letkam. 14. Ne vem, kaj bi to bilo.». Naslednji dan je Edvard na bulvarju, kjer se je pričela prva pomladanska promenada, srečaval svoje.prijatelje in jim ogorčeno pripovedoval: »Prijatelji, z mojimi ptiči se godi nekaj čudnega. Danes sta mi ponoči poginila dva sila redka eksemplarja. Prav nič ne razumem, čemu se je to zgodilo. Krmil sem jih dobro. Pazil sem nanje z največjo skrbjo. Absolutno ne razumem Da še t j-le povem, poginil je prav tisti drozd, ki je včeraj sedel na palico. Tega res ne morem razumeti. Z gotovostjo vem, da vsak ptič, ki v novi kletki sede na palico, dolgo živi in prekrasno poje.« Edvard je žalostno majal z glavo. Toda prijateljem tajinstvena smrt ptičev očividno ni bila dosti mar. Imeli so druge opravke. Po vseh kolih in plotovih je bil nalepljen novi dekret. Pred pestrimi oglasi so se zbirali meščani. Prerivali so se, stopali drug drugemu na nogo in zbijali čepice z glav. Mešetarski južnjaki, ki dve leti niso smeli kupovati in prodajati, stisnjeni v kleščah železne discipline vojnega komunizma, obdani z bodečo žico črezvičajke, davljeni pod težo državljanskih vojn, so polnili križišča in trge, bulvarje in ulice, ter na vse načine presojali nepričakovani dekret. Prve lastavice nove ekonomske politike, ki tedaj še ni nosila ^slavnega ev- ropskega imena nep«, so zvile prva gnezdeča pod steklenimi svodi zaprtih trgov. Sankcionirane od zgoraj, so štaboficir-ske vdove hrabro prodajale kisle pogače in brabantske čipke, ne da bi se bale bliskovitih naskokov in eskadronov notranje ohrane republike. Zastori trgovin, ki so se še nedavno s šundrom in ropotom zapirali, so se marsikje pričeli odpirati, kakor vitezi, ki so končali smrtni dvoboj, množice raznobarvnih, opojnih, čudovitih, neverjetnih tort, nunskih steklenic, klobas, hlebcev in biskvitov so izza salonskih stekel prelepo okrašenih izložb udarile v oči meščanov, katerih sanje v teku dveh let niso segale delj, kakor do poštnega prepečenca v torbi pouličnega dekleta. Svetopisemski žid, ki se je v slabi svetlobi polnočne rešetaste svetiljke sklanjal nad svojo zalogo cigaret, se je zadnjikrat pokazal v odmevajočem mraku povsem prazne ulice in zjutraj je po bulvarju šla prva ženska s torbico iz kože morskega medveda in s šopkom vijolic v rokah. Doma so Edvarda čakala nova presenečenja. Med njegovo odsotnostjo sta poginili še dve ptici. Ena se je sama zadušila s tem, da je vtaknila glavo med protje rešetke, drugo pa je pojedel maček, ki je v Lidini odsotnosti postal ta- li. Baldung Grlea (ok. 1480—1545) : VojSCaka. (Slika kaže velik vpliv leso- rezne umetnosti A. Ddrerja), ko moder, da je znal s taco odpreti klet-kina vratca. Edvard je bil uničen. Lida je molčala. Naslednji dan je poginila še ena ptička. Tretji dan še ena. »Človek bi mislil, da se je hudobni duh naselil v mojem domu«, je pravil Edvard prijateljem. »Čemu neki ginejo ptice? Tega prav nič ne razumem! Dobro poznam vse ptičje bolezni in prisegam pri pokojnem očetu, da niti ena ni bila bolna.« V nekaj dneh so Edvardu poginili skoraj vsi ptiči. Romantik je bil tako potrt, da niti govoril ni več o tem. Samo Lido je nežno božal: »Lidočka, naši ptički so poginili. Tako lepo bi lahko peli! Trdno sem prepričan, da bi vsi pričeli peti. Lidusja, ali ti je kaj žal za ptički?« »Seveda mi je žal«, je dejala Lida in v njene otroške oči so stopile solze, ki so se lesketale skozi nanosnik. »Zelo mi je žal, toda kaj naj napraviva?« Prijela je Edvarda za umazana ušesa in pokrila njegovo neobrito suho lice z majhnimi poljubčki. Kakor da bi zapenjala gumbe. Dejala je: »Nič ne maraj, Edinjka! Kmalu nama bo bolje. Potem bova kupila nove ptičke.« 15. Konec Potem sem moral čez poletje odpotovati iz mesta in zato sem šel k Edvardu po slovo. Ko sem prišel mimo njegovega visokega okna, ki je Lilo že odprto, sem ugledal polno žensko roko in v tej roki kletko. Druga roka je odprla vratca in velika, grda ptica je skočila na prag, nerodno zamahnila s krili in neokretno zletela v sinjino, se oprijemala akacijinih vejic, na katerih je poganjalo mlado zelenje. Stopil sem v sobo. Lida je sama stala pri oknu in njene oči so bile polne solza. Nevšečno ji je bilo. »Veste, spet se nam je pripetila nesreča. Pravkar je ušla Edjina poslednja, ljubljena ptičica. šivala sem. Namah se je kletka dprla — frrr — niti z mesta nisem utegnila skočiti, že je bila: do svidenja! Redki eksemplar rdeče-glave slavčice je zletel skozi okno. Kako je odprla vrata, tega ne vem.« Pobesila je oči. Molčal sem. »Veste... To se ve, zelo mi je žal, a vendar je bolje, da jih ni več. Sicer bi midva sama poginila. Tako pa nama je ostal šivalni stroj in jeseni boste videli, kako gizdalinsko bo Edvard oblečen.« Kmalu je prišel Edvard. Nič posebno ga ni razjezila izguba zadnje ptice. Molče je snel s stene nepotrebne kletke in jih nesel na podstrešje. »Dobro ženo imaš«, sem dejal, ko sem mu stiskal roko v slovo. »Kaj bi tisto, starina ! Jeseni bom spet imel dosti ptic. Nova politika. Posli se bodo zboljšali. Boš videl.« »Dobro, z bogom!« Jeseni sem se vrnil. Edvardu se je slabo godilo. Ljudje okrog njega so trgovali, kupovali, bogateli in se redili. Toda Edvard, ta nepoboljšljivi sanjač, lenuh in pustolovec, tudi za nove ekonomske politike ni mogel najti primernega zaslužka. Celo slabše se mu je godilo ko prej. Služil je že v neki vojaški bolnišnici kot knjižničar. Stanoval je na napol razrušeni dači kraj morja, v kamrici z enim samim oknom ... Na steni je manjkal le še dober komat, pa se ne bi izbica prav nič ločila od konjušnice manj premožnega posestnika. V sobi ni bilo ničesar mimo železne postelje, pečice in omare. Šivalni stroj je bil prodan. Edvard je bil oblečen v čisto srajčico in otroške hlačice, sešite iz stare Lidočkine jopice. Koketna, cenena ovratnica je visela okoli njegovega suhega vratu. Če si ga pogledal, si se spomnil na tankonogo, divjo ptico z odprtim kljunom. Lida je hodila okrog bosa, na glavi je imela zamazano rdečo ruto. »Nu, starina!« je zmagoslavno dejal Edvard. »Sam vidiš: bolje mi gre. Lepo v redu dobivam svoj mesečni delež in prekrasno živim.« Ubožec, še zdaj je meril življenje z železnim merilom vojnega komunizma, ta nesodobni sanjač. »Kmalu bom imel spet ptice. Zdaj jih bom sam lovil. Nedavno sem iztaknil izborno past. Pri morju se je pojavilo vse polno liščkov. Vem za kraj, kjer jih je sila dosti. Pojdi va.« Izpod postelje je izvlekel kletko in sva šla. »Prisegam pri pokojnem očetu, lahko mi pljuneš v obraz, če ne bom imel čez pol ure polne kletke ptic.« Na gluhem obrežju je obesil past na vejico divjega bezga. Med tem ko sva čakala, da se ujame kaka ptica, sva šla malce po bregu, ob topli gosti vodi, dišeči po jodu, pesku in blatu. Jadra in galebi so se kakor lahne vejice belili v daljni sinjini zraka in morja. Dolgi, blesteči odsevi mahovitih drogov so se igrali, majali in kopali v zrcalni gladini. Sredi pogovora se je Edvard mahoma zdrznil. »Starina, čas je že! Zaklinjam se pri svoji časti, da so se ptice že prav gotovo ujele. Jaz dooro vem, kako jih je treba loviti.« Naglo sva hitela h kletki. Grm je stal na prejšnjem mestu, kletke pa ni bilo. Edvard se je zmedeno ozrl in nenadoma zatulil od jeze. Z dlanjo si je zasenčil oči in strašno zaklel. Pogledal sem v daljavo. Tam, zelo daleč, se je zdaj pa zdaj pokazal med velblodjimi grbami bregov temni obris malčka, ki je na vso moč tekel. Prah se je v veselih kolobarjih valil za njim. Mahal je s kletko, da je nalikoval mlinu na veter. Edvard je hotel skočiti za njim, pa se je spomnil na svoj revmatizem, ki ga je bil podedoval po očetu, in zamahnil z roko. »Da bi ga vrag«, je dejal mračno, »prisegam pri starkinem veveričjem ovratniku, da bo ta fant še daleč prišel!« Počasi je taval domov. Sel sem za njim in se lomil v besnih krčih smeha. Vdihaval sem sveži morski vzduh, si zakril oči z dlanjo pred vid jemajočimi, steklenimi žarki jesenskega sonca, ki so ko neznosna pajčevina obdajali prašne, težke vrtove. Skozi njih goščo so prodirale limonaste pege akacij in koralaste — javorjev. Iz ruščine prevel B. Ziherl. O strupih romanskih jezikih je izvirna beseda za strup latinski vene-rum. Prihaja od besede vene- _ raii, kar pomeni toliko kolikor »oboževati«. Če še omenimo, da pomeni v germanskih jezikih strup tisto kar se da (tudi po naše se pravi »zavdati«), potem imamo precej točno oznako strupa: njega mističnost, ki je včasi pomenila nekaj božanskega in njega vrednost kot dobrodošel dar, kadar zrušijo človeka tragedije življenja. A kljub temu je prav težko povedati, kaj je prav za prav strup. V konverzacijskem leksikonu se najde naslednja definicija: Strup je na splošno vsaka kemična snov, ki povzroči v telesu bolj ali manj hude prehranjevalne in funkcijske motnje določenih organov, kar lahko izzove bolezen ali celo smrt. To jo na vsak način še najboljša moderna definicija, toda v njej sta edini zanesljivi besedi' »na splošno«, vse drugo je pa hudo relativno in o tej relativnosti se da povedati marsikaj zanimivega. Vzemimo za primer samo nekatere vrste živih organizmov. Nekatere živali so tako nedovzetne za strup, da se nam skoraj neverjetno zdi, če jih primerjamo z nami samimi, kar je seveda tudi naj-4 merodajnejše, ker sami sebe v tem pogledu najbolje poznamo. Pri primerjanju se je treba seveda zmerom zavedati, da je za človeka strup samo tisto, kar človeku škodi. V tropah živeči mun-go, ki spada v družino nekih mačk, se redi tamkaj kakor domača žival, ker uničuje strupene kače. Mungo se namreč ne samo ne boji kač, marveč išče tudi spopadov ž njimi. In kačji strup, ki podre najmočnejše živali, da ne omenjamo človeka, njemu niti najmanj ne škoduje. Ali, če vzamemo za primer našega ježa. Njemu je spopad z gadom igrača in če ga premaga, požre strupen-ca, ki se ga ljudje tako strašno bojimo. Tudi nevarne španske muhe ne morejo ježu do živega. Dalje veljajo tudi mnoge rastline za strupene, pa vendar vidimo, da n. pr. volčji mleček prav ugaja nekaterim polžem in žuželkam. Polži so vobče precej trdni proti strupom in jim celo nekaj strihnina prav nič ne škoduje. Stotinka grama atropina, ki ga vsebujejo volčje češnje, pomeni za človeka smrc, podgana pa ga more požreti stokrat večjo količino, da se ji pozna in tudi kokoši so proti temu strupu skoraj popolnoma neobčutljive. še zanimivejša od teh primerov so posebna opazovanja na človeku. Znano je, da se marsikaterega strupa lahko privadiš. Alkohol, nikotin, kokain, morfij so najvernejši dokazi za to, čeprav se tudi v tem primeru ponavlja stari zakon narave, da je treba vsako stvar, pa naj si bo tudi kratek užitek, pošteno plačati. Kokainizem, morfinizem in drugo so dovolj velike nadloge. Ponekod na gornjem Štajerskem uživajo ljudje ar-zenik. Neverjetno velike množine ga prenesejo s slanino ali žganjem in navidez brez škodljivih posledic. Ali jemati ga morajo zmerom, prenehati ne smejo. Hrepenenje po strupu tvori veliko poglavje v človeški povestnici in zanimivo je ugotoviti, da ima prav vsako človeško pleme svoja mamila, pa naj si jih je narava še tako previdno skrila pred njim. Menda človek nikjer ne kaže toliko inteligence kakor pri iskanju novih strupov. Izjema so samo strupi bakterij, čeprav se bistveno prav nič ne razlikujejo od užitnih strupov. Neznatna količina bakterijskega strupa lahko povzroči velikansko gorje. Škoduje pa ne vsem ljudem enako. Ta jim podleže, drugi je pa nedovzeten zanje, ker se je njegov organizem morda že poprej nekoč seznanil s tem ali onim strupom in si je se od takrat ohranil v krvi nekaj protistrupov, ali pa je imuniteto prinesel že s seboj na svet, kar je vsekako najdragocenejša dedšči-na. Vse to bi bilo še nekako razumljivo. Ne zna si pa znanost razlagati tako zvanega alergičnega stanja, pojava, da učinkujejo ma nekatere ljudi popolnoma nedolžne snovi kakor nevarni strupi. Ta nenavaden pojav je moral biti znan že pred tisoč leti. Lucretius Carus namreč pravi nekje: »Kar nekomu godi, je za drugega smrtonosen strup.« Najbolj znani so v tem pogledu tisti pojavi na koži. ki jih označujemo za ko-privasti izpuščaj: rožnate ah blede, ve- like ah majhne, včasi močno srbeče madeže na koži, ah pa tudi prav velike otekline, ki prav nič ne bole in kmalu izginejo. Take izpuščaje, spozna zdravnik na prvi pogled, iskanje vzroka njih pojava pa dela učenjakom dostikrat velikanske preglavice in še sedaj ne dosežejo uspeha. Nekateri povzročitelji, kakor jagode, raki, sardine ali kake druge konserve, se brž najdejo. Ce pa ni med temi pravega krivca, je često vsa detektivska bistroumnost zaman. Prav za prav lahko povzroči tak izpuščaj vsaka jed in vobče vsaka stvar, s -katero pridemo v dotik. Človek ne bi verjel, koliko je ljudi, ki ne prenesejo n. pr. mleka. Neštete kožne bolezni so bile zdravnikom uganka, dokler jih niso začeli motriti s stališča preobčutljivosti. Velike zasluge za proučevanje teh bolezni si je stekel zlasti dunajski zdravnik dr. Urbach. Naj sledi samo en primer iz njegove prakse: V bolnico prineso otroka z zelo srbečim izpuščajem, ki je znan pod imenom prurigo. V bolnici izpuščaj kmalu izgine in otroka pošljejo domov. Tu se izpuščaj prav naglo ponovi. V bolnici je takoj spet dobro, doma se pa »TEŽKI PROBLEMI«. Karakterna študija kvartačev (Foto Agfa) ' izpuščaj takoj spet pokaže. Kje tiči vzrok ? Nedvomno doma. Slednjič zdravnik res dožene, da otrok ne prenese morske trave, s katero je napolnjena njegova žimnica. To je strup za ves njegov organizem. Dokaz: nekaj morske trave namočijo v vodi, vbrizgajo tekočino otroku pod kožo in kmalu se pojavi na koži stari izpuščaj. Dostikrat je treba na ta način preskusiti mnogo stvari preden se dožene pravi vzrok. V to skupino spadajo še mnogi drugi bolezenski pojavi Vsako leto, kadar trava cvete, dobe nekateri ljudje nahod. Katera rastlina je kriva? Poskusiti je treba s sličnim postopkom kakor poprej. Z injekcijami ekštraktov cvetnega prahu se je doslej že večkrat posrečilo imunizirati ljudi, ki so nagnjeni k tej bolezni. So spet drugi ljudje, ki dobe naduho ob košnji V nekaterih zdravstvenih zavodih imajo za take poskuse posebne sobe, v katere dovajajo zrak skozi pre-duhe iz višine, kamor veter ne more več zanesti cvetnega prahu. V takšnih prostorih bolniki brž spet ozdravijo. Naduho pa lahko povzročajo mimo cvetnega prahu tudi še druge snovi Stvar je prav ista kakor pri kopriva-stem izpuščaju. Neki deček je dobil astmo. Dajali so mu raznovrstne injekcije, pa nič ni pomagalo. Ko so dognali, da se deček rad zadržuje v hlevu, so preštudirali njegovo bolezen še od te plati in so res dognali, da so bile vzrok kožne luskice konj. Skoraj vsi strupi igrajo dvojno vlogo: vlogo zdravnika in krvnika. Dolga je vrsta strupov, ki že stoletja veljajo za preizkušena zdravila. Tu so vmes n. pr. listi naprsteca (Digitalis purpurea), ki je učinkovito zdravilo za srce, ekstrakt iz volčjih češenj: znani atropin, sokovi nezrelega maka — opij, čudo listov ko-ka — prosluli in hkrati blagodejni kokain, španske muhe — zdravilne kanta-ride, spojine živega srebra v prvi vrsti sublimât, arzenik ali ženski strup kakor ga je nekdo imenoval in ki se zdaj kot salvarsan uporablja v mnogo bolj človekoljubne namene, strihnin, strupeni fosfor, ki je z ribjim oljem ozdravil že toliko rahitičnih otrok in še mnoge druge strupe bi lahko našteli, ki pokažejo v pravih rokah samo sončno stran svoje zlovešče moči. Že Goethe je dejal, da »strupa ni, marveč vse zavisi od doze.« In vendar takrat o strupih niso vedeli dosti več kakor nekaj stoletij prej. šele v drugi polovici minulega stoletja so začeli strupe izčrpneje študirati in ravno bakterijski strupi so nam največ razkrili o njih učinkovanju. Strup je nekaj, kar čuti privlačnost do te ali one skupine življenjsko važnih stanic. Je pa to privlačnost, ki prinaša samo pogubo. Neki strup vleče n. pr. k stanicam centralnega živčnega sistema, s katerimi se skuša spojiti, drugega privlači k središču dihalnih organov, ali pa k stanicam srca, tretji se skuša spojiti z rdečimi krvnimi telesci ali vsaj z delom le-teh, s krvnim barvilom itd. Neodo-ljiva sila jih vleče skupaj, ko pa se združijo postanejo stanice, ki so gonilno kolesje organizma, naenkrat neaktivne. Le svobodne, nevezane lahko opravljajo določeno funkcijo in služijo hkrati sebi in skupnosti. Ne morejo se pa ustavljati strupu, ki jim prinaša smrt. Znanost imenuje to privlačnost kemično afiniteto — imenujemo jo prav tako Jahko tudi ljubezen do nevredne, smrtonosne stvari. Dr. H. G. Češko prevajalstvo Lani je na češkem izšlo 211 prevodov iz francoščine, 207 iz angleščine, 184 iz nemščine. Razvidno je, da se uvaža slovstvo še vedno največ iz Pariza, čeprav mu anglosaški svet stoji tik za petami. Tako se uresničuje želja, ki jo je Masaryk izrazU in obrazložil že pred desetletji, znaten uspeh pa je dosegel šele po 1925. Nasproti 602 zvezkoma iz omenjenih zapadnih slovstev pa stoji le 101 snopič iz slovanskih pismenstev, od tega 75 iz ruščine. Čeprav slovanskih simpatij Cehom nihče ne more odrekati, vendar se nagibljejo po svetovni vojni bolj in bolj na zapad, enako tudi Nemci sami. Prevaja se kar na slepo, zlasti dosti plevela — pravi P. Eisner, nemško in češko pišoči 2id — se presaja iz nemščine. Sicer se je prevedlo nekaj klasikov, a vmes še več plaže, med katero pa ne šteje Karla Maya. Courths-Mahlerjeva n. pr. je dobila lani 3000 mark (36.516 Din) »igelni-ne« ali avtorskih pristojbin od čeških založnikov za svoje neumetniške pis arije, (k); Stoletnica kinematografa v—-—, ot rojstno leto kinematografa, ki T J j mu nihče ne more odrekati neke-J ga kulturnega pomena, se smatra Г\ leto 1832. Takrat sta namreč ,| JL_ hkrati, neodvisno drug od drugega, fizik Plateau iz Genta v Belgiji in Du-najčan Stampfer izumila tako zvano »živo kolo«. To kolo, ki ga je Stampfer kasneje nekoliko prenaredil, je sestojalo v bistvu iz dveh okroglih plošč, vrtljivih okrog skupne, nekako 25 cm dolge osi. Sprednja plošča je bila na robu nazobčana z vencem radialnih utorov, na zadnji plošči je pa bil pritrjen venec slik, prikazujočih posamezne faže gibajočega se predmeta, n. pr. dečka, ki skače. Ce se primakne oko k enemu izmed utorov, potem jasno razloči samo tisto sliko, ki je za utorom. Ce se pa potlej plošča s slikami zavrti, defilirajo posamezne sličice, posamezne faze gibanja prav naglo zapovrstjo pred očesom in napravljajo zaradi nekega fiziološkega in psihološkega učinka vtisk žive slike. Oko ne more slik več posamično' razlikovati, marveč se v njem strnejo v celoto. Fiziološki moment, kinematografije temelji na tisti posebnosti našega vida, da občuti svetlobo nekoliko dalje, kakor pa traja svetlobni dražljaj na mrežnico očesa. Ce sučemo tlečo trsko v temi pred očmi, potlOdkar mi je zdravnik povedal, da ml Škoduje nočni zrak, se vračam domov šele zjutraj.« (»Nebelspalter«) če me zares ne marate, prvi jutranji vlak!« »Za božjo voljo, ne tako hitro, saj odhaja Vlak tudi ob pol devetih!« (»Everybodys Weekly«)