D V A C A N K A R J E V A R O K O P I S A 
Ko s e j e C a n k a r l e ta 1907 vrni l z D u n a j a v L j u b l j a n o , j e n e k a j časa 
s tanova l pri Š t e b i j e v i h v sobi L o j z k e Š t e b i j e v e , ki j e bila_ takra t u č i t e l j i c a 
n a G o r e n j s k e m . Kot i z j a v l j a 19. apr i la 1907 v p i smu n e v e s t i Š te fk i L ü f f l e r j e v i , 
j e b i la soba »prav p r i j a z n a in poceni« . (CP III, 42.) N a m e s t o s t a n a r i n e j e 
Lojzk i ods top i l Kr i s tanovo k n j i g o s s l e d e č o š a l j i v o i z j a v o : 
I z j a v l j a m — 
da s e m odstopi l k n j i g o : »Ljub i s luva — spisa l Etbin Kristan« — gospod ičn i 
Lojzki Štebijevi, tačas učite l j ic i v Radolj ic i na Gorenjskem; in sicer odstopi l 
kot popo lno last brez pridržka vsakoterih prav ic in t irjatev. 
V L j u b l j u n i , d n e 21. j u n i j a 1907. 
Ivan C a n k a r , 
p i s a t e l j na D u n a j u , 
tačas s t a n u j o č v L j u b l j a n i , 
M a r i j e T e r e z i j e ces ta , št. 6. 
V tem letu j e C a n k a r o b j a v i l k n j i g o »Hlapec J e r n e j in n j e g o v a pravica« . 
V izvod, ki ga j e pok lon i l p r i j a t e l j i c i Lojzk i , j e napi sa l n a s l e d n j e z a n i m i v o 
p o s v e t i l o : 
Svojemu pre l jubemu prijatelju 
Lojzetu 
poklanja zu zmirom 
Ivan C a n k a r , 
popotn ik . 
N a D u n u j u 
14. okt . 907. 
N a n a s l e d n j o stran j e pripisal i z javo , ki j o j e d e l o m a , z m a j h n o p o m o t o , 
o b j a v i l u ž e S t e b i j e v a s a m a v uvodu k s v o j e m u č l a n k u o C a n k u r j u v » D e m o -
krac i j i« 1918, 303. (To k n j i g o , rokopis g o r e n j e i z j a v e k a k o r tudi »Razpis na-
g n a l e « , o b j a v l j e n na str. 153. p r i č u j o č e š t e v i l k e S l a v i s t i č n e r e v i j e , j e L o j z k a 
S t e b i j e v a p o k l o n i l a Narodn i in u n i v e r z i t e t n i knj i žn ic i v Ljub l jan i . ) I z j a v a 
se g las i : 
K e r premis l i , da v s l o v e n š č i n i »pravo« ni »pravica«. T e m v e č da j e n j e n a 
g r o z n a kar ika tura . Kaj ti n ikol i o b sodnih o b r a v n a v a h ni s e g l o v srce , da si 
b o l j o b č u t i l a z o b t o ž e n c e m , n e g o z v semi tožniki in s o d n i k i ? In da j e bruta l -
nost brez pr imere , če t is ta t e n k a s k o r j a č l o v e š k e družbe , ki i m a oblas t , d e l a 
»pravico« p o svoj i vo l j i in p i š e »pravo« po svo j i koris t i? D a j e t o r e j o b r e -
m e n j e n , b r e z o b l a s t e n č l o v e k d v u k r a t o g o l j u f a n : d r u ž a b n o in p r a v n o ! — 
N e k o l i k o t ežko mi j e bilo, da sem pisal »Jerneja« tako mirno; a m p a k b i l o 
j e treba. Reri ga s s rcem, n e z očmi!« 
Ivan 
Znači lno je du je C a n k a r te besede posveti l somiš l jenic i — social is tki , pri-
jatelj ic i Lojzki Štebijevi . kasnejš i junakinj i Lojzki v svoji drumi »Hlapci«. 
M. Boršnik 
18* 275