GEOLOGIJA 24/2, 179—216 (1981), Ljubljana UDK 551.3.051(285.2):551.791:622.363.1(497.12) = 863 Sediment sečoveljske soline Sediment of the salt marsh of Sečovlje Bojan Ogorelec in Miha Mišic Geološki zavod Ljubljana, 61000 Ljubljana, Parmova 33 Alojz Sercelj in Franc Cimerman Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 61000 Ljubljana, Novi trg 3 Jadran Faganeli Inštitut za biologijo univerze Edvarda Kardelja, MRIC Piran, 66330 Piran, C. JLA 65 Peter Stegnar Institut »Jožef Stefan«, 61000 Ljubljana, Jamova 39 Kratka vsebina Jedro vrtine v sečoveljski solini Lera je po vsej globini 40 metrov enako. Prevladuje temno sivi glinasti mei j, precej bogat s skeleti meh- kužcev. Niti po sestavi niti po teksturi se bistveno ne razlikuje od površin- skih vzorcev soline. Karbonatnih mineralov vsebuje 7 do 25 odstotkov. Avtigeni minerali so ar agonit, kalcit, bogat z magnezijem, lojevec in sadra. Ogljik-14, določen v vzorcu iz globine 26,5 metrov, kaže na starost sedi- menta 9160 let. Gre torej za precej hitro sedimentaci j o, poprečno okrog tri milimetre na leto. Abstract Sediment samples taken from the salt ponds for gradual evaporation of sea water and from a borehole in the Lera salt garden are discussed from the viewpoint of sedimentology and associated branches. Core samples from a 40 metre deep hole drilled in the salt garden of Lera at Sečovlje have the same character throughout. There prevails a dark gray clayey silt rather rich in molluskan skeletons. The core samples do not vary exceedingly in their composition and texture from the se- diment samples taken from the uppermost layer of the salt garden. Their carbonate content amounts to 7-25 percent. Authigenic minerals are ara- gonite, a calcite variety characterized by a high magnesium content, talc, and gypsum. Radiometric dating for a core sample taken from the depth of 26.5 m. based on carbon-14 points to its age of 9160 years. It is therefore justifiable to infer that the sediment has been rapidly amassed. For the accumulation of a three millimetre thick deposit a year was required, on the average. 180 В. Ogorelec, M. Mišič, A. Šercelj, F. Cimerman, J. Faganeli & P. Stegnar Vsebina — Contents 1. Uvod.............................180 2. Geografski opis in zgodovina nastanka solin (B. Ogorelec)........180 3. Dosedanje raziskave (B. Ogorelec).................183 4. Sediment sečoveljskih solin (B. Ogorelec & M. Mišič)..........184 5. Pelod v vzorcih jedra iz vrtine V-6/79 (A. Šercelj)...........196 6. Foraminifere v jedru vrtine V-6/79 (F. Cimerman)...........197 7. Geokemija organske snovi v jedru vrtine V-6/79 (J. Faganeli).......205 8. Mikroelementi v jedru vrtine V-6/79 (P. Stegnar)............209 9. Sedimentacija v Sečoveljski dragi (A. Šercelj & B. Ogorelec).......210 10. Povzetek...........................211 Sediment of the salt marsh of Sečovlje (Summary)...........213 Literatura...........................214 1. Uvod Največje solno polje na slovenski jadranski obali se razprostira na naplavni ravnici v Sečoveljski dragi. Manjše soline so pri Strunjanu, medtem ko so portoroške soline pri Luciji opuščene in urbanizirane (si. 1). Soline so poseb- nost piranske pokrajine, zanimive tudi z vidika sedimentologije. Predstavljajo naravno evaporitno okolje, kjer lahko študiramo mehanizem izločanja novih mineralov in diagenetske spremembe v sedimentu. Ce bo zgrajena načrtovana tovarna soli, bo v delu solin porušen naravni proces evaporacije morske vode. Zato želimo zabeležiti današnje stanje sedimenta v solinah na površju in v glo- bini vse do flišne podlage. Sediment je nastal s pomikanjem delte Dragonje v morje, na ustju reke pa je več stoletij trajalo ugodno okolje za nastajanje solin. Delo je razdeljeno na več poglavij glede na vrsto raziskav. Z interdiscipli- narnim pristopom smo poleg osnovnih sedimentoloških parametrov, kot sta zrnavost in mineralna sestava, preiskali tudi biološke komponente sedimenta, kot foraminiferno favno, pelod, organski ogljik in dušik, ter določili koncen- tracije toksičnih elementov v njem. Poseben pomen imajo dobljeni podatki za študij ekologije morskega sedimenta ob slovenski obali, saj smo v vzorcih zabeležili njegovo prvotno geokemično ozadje. Raziskovalni skupnosti Slovenije se zahvaljujemo, da je finančno podprla raziskave. Prav tako velja zahvala tudi Drogi Portorož, TOZD-u Soline, ki nam je omogočila terensko delo v solinah in posebej direktorju Cirilu Somraku za napotke in strokovne podatke. 2. Geografski opis in zgodovina nastanka solin Bojan Ogorelec Sečoveljske soline se razprostirajo ob izlivu reke Dragonje v Piranski zaliv na površini okrog osem kvadratnih kilometrov. Na severovzhodu jih obdaja eocenski fliš Savrinskega gričevja, na jugozahodu pa kredni apnenec Savudrij- skega polotoka (si. 1). Recentni sediment v podlagi solin je večidel naplavila reka Dragonja, ki si je vrezala svojo strugo vzdolž meje med flišem in apnen- cem in se je izlivala v morje kot manjša delta. V osrednjem delu solin znaša debelina sedimenta do 90 metrov (M. Breznik, 1956), Sediment sečoveljske soline 181 Zgodovinski razvoj piranskih solin, delo v solinah in etnološke značilnosti solinarjev sta nadrobno opisala M. Pahor in T. Poberaj (1963). Kdaj so začele nastajati piranske soline, ni znano. Rimski zgodovinski viri jih še ne omenjajo, čeprav obstaja domneva, da so bili v času Rimljanov na močvirjih že dokaj ugodni pogoji za pridobivanje soli. Prvi viri o piranskih solinah segajo v drugo polovico 13. stoletja, ko so si Benečani prizadevali dobiti monopol v solni trgovini na Jadranu. Prvotno so se sečoveljske soline razpro- stirale na zahodnem delu današnjega agrarnega zemljišča. Dragonja je na- plavi j ala sediment vedno dlje v morje; zato so solinarji opuščali stare soline in urejevali nove. Ko so istrsko obalo zasedli Benečani, so omejili pridobivanje soli. Pirančani so kljub temu gradili nove soline in višek soli prodajali kranjskim trgovcem. Piranska sol tedaj ni imela prave barve niti okusa, ker je kristalizirala na glineni podlagi. Zato so v 14. stoletju začeli obnavljati piranske soline in pridobivati sol tako, kot so to delali solinarji na otoku Pagu. Na dnu solnih gred so gojili mikroorganizme, ki so skupaj s kalcitom in sadro ostvarili preprogo, imenovano petóla. Od tedaj dalje je piranska sol bela in dobrega okusa. SI. 1. Položajna skica piranskih solin Fig. 1. Location sketch map of the Piran saltworks 182 В. Ogorelec, M. Mišič, A. Šercelj, F. Cimerman, J. Faganeli & P. Stegnar SI. 2. Soline Lera pri Sečovljah Fig. 2. Lera salt ponds at Sečovlje Sediment sečoveljske soline 183 Največji obseg in pridelek so imele piranske soline konec 19. stoletja. Takrat so solinarji združili svoje majhne solinske enote, tako imenovane solne fonde, v enotno solino. V tem obdobju je solinarjem večkrat povzročila težave narasla Dragonja, ki je preplavila solna polja v Sečovljah. Posledice poplav je preučeval M. Orožen-Adamič (1980). Danes pridobivajo sol le na severnem polju sečoveljskih solin, imenovanem Lera. To polje je modernizirano in urejeno v enotno solino s tremi sistemi solnih gred za postopno koncentracijo soli v morski vodi ter s kristalizacijskimi solnimi gredami, ki jih solinarji imenujejo »cavedini« (si. 2). Južno polje se- čoveljskih solin, imenovano Fontanigge, je opuščeno in predstavlja zgodovinski in etnografski spomenik človeškega dela (M. Pahor & T. Poberaj, 1963). Voda se dovaja v soline in odvaja po kanalih. V glavnem so kanali treh vrst. Mejni kanali omejujejo soline od agrarnih površin in odvajajo deževnico; obenem rabijo kot plovne poti. Taka sta kanal sv. Jerneja na severnem obrobju solin in kanal Sv. Oderika na jugu; vanj je speljana nova struga Dragonje. Prvotno se je Dragonja izlivala v morje kot Velika reka in je ločila solni polji Lera in Fontanigge. Druga vrsta kanalov so dovodni kanali, po katerih doteka sveža morska voda v solne grede. V tretji skupini so razdelilni kanali; po njih teče slanica z manjšo koncentracijo soli v solne grede z višjo koncentracijo in v kristalizacijske solne grede. 3. Dosedanje raziskave Bojan Ogorelec U. Ranke (1976) je raziskoval s sedimentološkega vidika recentni sediment v notranjem delu Piranskega zaliva. Po sestavi pripada sediment glinastemu melju s srednjo zrnavostjo 4,5 do 6,3 jum in okrog 30 Vo karbonata. Z vidika kemije in fizike je bolj nadrobno preučeval slanico sečoveljskih solin v celotnem procesu njenega zgoščevanja A. G. Herrmann s sodelavci (1973). Na podlagi dvajsetih merskih točk je določil spremembo koncentracije kationov in anionov v slanici (Na+, Cl—, Ca~^, Mg ^+, K+, Br" in SO4--), spe- cifično težo, temperaturne spremembe, pH in Eh ter nasičenost s kisikom. Zanimive so naslednje ugotovitve te študije: Kalcijev karbonat kristalizira iz slanice že v solnih gredah tretje stopnje zgostitve. Kristalizacija se začne zaradi kombiniranega učinka prenasičenosti raztopine s Ca+~, znižanja vsebnosti CO2 in НСОз~ ter zaradi delovanja modrozelenih alg. Za kalcijevim karbonatom se izloča kalcijev sulfat kot sadra; njeno izločanje se prične, ko slanica doseže kloriniteto 140 %o. Halit prične kristalizirati, ko doseže raztopina približno deset- kratno zgostitev (ko se en liter vode zgosti na 95 g). Ob izpadu halita iz slanice se poveča koncentracija Mg od 7,9 do 15,9 krat v primerjavi z normalno morsko vodo. Vrednost pH se hitro zniža od prvotne vrednosti 8,32 (morska voda pred pričetkom koncentracije) na 6,65, kakor hitro se izloči prvi kalcijev karbonat. Znižuje se tudi vrednost Eh; njegova prvotna vrednost je + 393 mV in je v vseh solnih gredah precej enotna, v kristalizacijskih gredah pa skokovito pade na okrog —100 mV, kar kaže na redukcijsko okolje z anaerobnimi pogoji. Vsebnost kisika se znižuje vzporedno, kakor pada vrednost Eh. 184 В. Ogorelec, M. Mišič, A. Šercelj, F. Cimerman, J. Faganeli & P. Stegnar Biokemične procese pri nastanku petóle, kot recentnega stromatolita, ter njeno vgrajevanje železovih ionov je v kristalizacijskih gredah sečoveljskih solin preučeval J. Schneider (1979). 4. Sediment sečoveljskih solin Bojan Ogorelec & Miha Mišič Vzorčevanje in metoda dela. Površinski sediment sečoveljskih solin smo vzor- čevali na šestih mestih v solnih gredah z različno gostoto slanice (si. 2), globlje dele sedimenta pa v vrtini V-6/79, izvrtani na lokaciji načrtovane tovarne soli. Površinske vzorce smo vzeli z 20 do 30 cm globokimi sondami. Glede na ma- kroskopske spremembe smo ločili vrhnji del sedimenta do globine 2 cm, srednji del (2 do 10 cm) in globji del sedimenta (10 do 30 cm). Vzorčevali smo tudi stromatolitno algino skorjo na sedimentu v solnih gredah z različno koncentra- cijo slanice in petolo v kristalizacijskih solnih gredah. Skupno smo raziskali 12 površinskih vzorcev. Iz vrtine V-6/79 smo vzeli kontinuirano 40 vzorcev, za obdelavo pa smo jih odbrali 24. Dolžina jedra, vzetega za posamezen vzorec, je bila 10 do 15 cm, teža pa 0,5 do 1 kg. Za določitev organskega C in N smo že na terenu ločili po 100 do 200 gramov od vzorca. Za mineraloške in geokemične analize smo po 300 g vzorca v laboratoriju najprej desalinirali s trikratnim na- makanjem v destilirani vodi in z dekantiranjem (skupno okrog 30 1 vode po vzorcu). Nato smo vzorce presejali na najlonskih sitih za ločitev frakcije < 63 jum. Na ta način smo ločili melj in glino od peska, večjih skeletov školjk, polžev, iglic morskih ježkov in foraminifer ter listja in drugega drobirja. Tabela 1. Zrnavost, delež karbonatov in C^^-g v vzorcih s solnega polja Lera Table 1. Grain seize, carbonate and Cg^g contents for samples taken from the salt ponds of Lera SI. 3. Sečoveljske soline v sušnem obdobju. V ozadju Savudrijski polotok Fig. 3. Salt marsh of Sečovlje in the dry season. Savudrija peninsula in the background SI. 4. Algina skorja z izsušitvenimi razpokami Fig. 4. Algal mat showing mud cracks 186 В. Ogorelec, M. Mišič, A. Šercelj, F. Cimerman, J. Faganeli & P. Stegnar Mineralno sestavo vzorcev smo določili z difraktometrijsko rentgensko me- todo. Raziskali smo frakcijo < 63 ^m, zaradi določitve mineralov glin pa tudi frakcijo < 2 јлт, ki smo jo ločili od več vzorcev melja s pipetiranjem. Njeno mineralno sestavo smo določili po orientiranih preparatih. Karbonat, oziroma CaO in MgO, v sedimentu smo določili s kompleksome- trično metodo titracije po G. Müllerju (1964). Analizirali smo en gram homogenizirane snovi, in sicer frakcijo pod 63 //m. Zrnavost sedimenta smo določili s kombinirano metodo mokrega sejanja in areometrije po Atterbergu za frakcije < 63 fxm. Meje zrnavosti smo vzeli po standardnih normah v sedimentologiji (K r u m b e i n 1936, DIN 4188) kot slede: glina < 2 џт, mei j 2 do 63 ¡лт in pesek > 63 ^m (do 2 mm). Pri areometričnih analizah smo dispergirali okrog 40g sedimenta (4ndikatorjev kul- ture«, kot so žita, oreh (Juglans), kostanj (Castanea) in drugi, se je začel po H. J. B e u g u (1977) šele z rimsko poselitvijo Istre, to je pred malo več kot 2000 leti. Ta faza pa v preiskanem delu profila ni več zastopana. Verjetno je delta Dragonje tedaj že prekopnela ali pa je kasnejša solinarska dejavnost bistveno spremenila sedimentacijsko okolje. V našem primeru imamo očitno opravka samo s prvim antropozoogenim valom iz časa castellierov. Pelodna slika kaže, da degradacija gozda še ni bila tako izrazita, in tudi neposrednih rastlinskih spremljevalcev človeka v rimskih časih še ni bilo. Tako lahko rečemo, da se pelodna slika zabriše v globini treh metrov v času med 3000 in 2000 leti. Sediment sečoveljske soline 197 Tabela 3. Pelod v vzorcih jedra iz vrtine V-6/79 Table 3. Pollen in the core samples from the borehole V-6/79 Za vegetacijsko zgodovino je ta profil pomemben zato, ker smo z njim na- pravili znaten korak k poznavanju pleistocenskih refugijev mezofilnih elemen- tov, predvsem bukve. Toda zanesljivo bi jih dokazali le, če bi bili našli tudi pelodonosne würmske sladkovodne sedimente. 6. Foraminifere v jedru vrtine V-6 79 Franc Cimerman Poleg temperature tudi slanost vpliva na razširjenost foraminifer v morju. Posebno ob izlivih rek postane morje zaradi velikega dotoka sladke vode manj slano, brakično. Vendar tudi znižana slanost ni konstantna, ampak se spreminja iz različnih vzrokov. Spremembe so dnevne, zaradi plimskega cikla, in sezonske, odvisne tudi od vremenskih razmer, npr. od množine padavin, vetra, zračne temperature itd. (A. Remane & C. Schlieper, 1971). Med foramini- ferami je malo evrihalinih vrst, ki so sposobne prenesti hitre in ostre spremembe 198 В. Ogorelec, M. Mišič, A. Šercelj, F. Cimerman, J. Faganeli & P. Stegnar Sl. 13. Združba foraminifer, določena v vzorcih jedra vrtine V-6/79 Fig. 13. Depth distribution of foramirafers determined from the borehole V-6/79 Sediment sečoveljske soline 199 • posamezni primerki — few specimens • močno zastopana vrsta — common Ф prevladuje — prevailing 200 В. Ogorelec, M. Mišič, A. Šercelj, F. Cimerman, J. Faganeli & P. Stegnar Tabla 1 — Plate 1 1 Aubignyna planidorso (Atkinson), dorzalna stran — dorsal view, 0,35 mm 2 Aubignyna planidorso (Atkinson), ventralna stran — ventral view, 0,36 mm 3 Aubignyna planidorso (Atkinson), ustna stran — apertural view, 0,34 mm 4 Aubignyna planidorso (Atkinson), dorzalna stran — dorsal view, 0,39 mm 5 Aubignyna planidorso (Atkinson), ventralna stran — ventral view, 0,34 mm 6 Aubignyna planidorso (Atkinson), ustna stran — apertural view, 0,32 mm 7 Aubignyna planidorso (Atkinson), umbilikus — umbilicus, 0,12 mm 8 Aubignyna planidorso (Atkinson), dorzalna stena, detajl — dorsal wall, detail, 0,18 mm Vsi posnetki so bili napravljeni v Laboratoriju za rastrsko elektronsko mikroskopijo Geološko paleontološkega inštituta univerze v Baslu. Ali photos taken by Labor für Raster-elektronenmikroskopie, Universität Basel, Geo- logisch-paläontologisches Institut. Sediment sečoveljske soline 201 202 В. Ogorelec, M. Mišič, A. Šercelj, F. Cimerman, J. Faganeli & P. Stegnar Tabla 2 — Plate 2 1 Cribroelphidium sp., 0,45 mm 2 Cribroelphidium sp., 0,53 mm 3 Cribroelphidium sp., 0,37 mm 4 Cribroelphidium sp., umbilikus — umbilicus, 0,18 mm 5 Ammonia beccarii (Linnaeus) var. tepida (Cushman), dorzalna stran — dorsal view, 0,46 mm 6 Ammonia beccarii (Linnaeus) var. tepida (Cushman), ventralna stran — ventral view, 0,41 mm 7 Ammonia beccarii (Linnaeus) var. tepida (Cushman), ustna stran — apertural view, 0,34 mm Sediment sečoveljske soline 203 204 В. Ogorelec, M. Mišič, A. Šercelj, F. Cimerman, J. Faganeli & P. Stegnar slanosti. V relativno stalnem morskem okolju opazujemo pri foraminiferah, kot tudi pri drugih organizmih, veliko raznolikost vrst ob majhnem številu osebkov posameznih vrst. Nasprotno pa se na spremenljivo brakično okolje prilagodi malo vrst; vendar nekatere od njih nastopajo množično, ker zavzemajo življenj- ski prostor stenohalinih vrst, ki ne prenesejo velikih sprememb slanosti. Tako je lahko celotna biomasa foraminifer v brakični vodi celo večja kot v morskem okolju. Velikost foraminifernih hišic je v brakični vodi navadno reducirana, hišice so nežne, njihove stene presevne in manj skulpturirane. Od foraminifer z apnenčevo hišico sodijo med izrazito evrihaline oblike, ki prenesejo zmanjšano slanost, rodovi iz družin Rotaliidae, Elphidiidae in Nonionidae {Ammonia, Elphi- dium, Cribroelphidium, Nonion itd.) ter rodovi iz naddružine Miliolacea. Od foraminifer z aglutinirano hišico pa sodijo sem rodovi Ammohaculites, Haplo- phragmoides, Miliammina in Trochammina. Prvi je preučeval foraminifere iz brakičnih vod H. B.Brady et al. (1870). Pozneje so jih raziskovali še mnogi avtorji. J. in Y. Le Calvez (1951) sta preučevala foraminifere iz obmorskih močvirij v južni Franciji in podala tudi kratek zgodovinski pregled teh raziskav. Leta 1978 smo določili foraminiferno favno v vzorcu recentnega sedimenta iz Piranskega zaliva, kjer se morska voda meša s sladko (F. Cimerman & K. Drobne 1978, 10, rokopisno poročilo). Vzorec je bil vzet blizu lokacije vrtine V-6 79. Prevladujeta dve vrsti: Ammonia beccarii beccarii in Elphidium crispum, ki sestavljata skoraj 100 "/o vse foraminiferne favne. Iz profila vrtine je bilo vzetih 24 vzorcev. Za analizo smo pripravili po en cm® izpranega sedimenta frakcije 0,1 do 2 mm. Iz njega smo separirali foramini- ferne hišice po metodi flotacije v ogljikovem tetrakloridu. Foraminiferno favno smo obdelali kvalitativno. Določili smo 59 vrst, ki pripadajo 25 rodovom in 7 naddružinam. Slika 13 kaže združbo foraminifer, razporeditev vrst po vzorcih in njihovo pogostnost. Ločili smo tri stopnje pogostnosti: 1. posamezni primerki (do deset hišic), 2. močno zastopana vrsta (nad deset primerkov, vendar ne prevladuje), 3. prevladujoča vrsta (po ocenitvi predstavlja 70 V» vse foramini- ferne favne). Pregled favne po naddružinah: Lituolacea: le posamezni primerki. Miliolacea: Po številu vrst je ta naddružina najštevilnejša, vendar je primerkov posameznih vrst malo. Izjema sta le Quinqueloculina cliarensis v vzorcu 13 in Q. seminula v vzorcih 12, 13, 14, 15, 23; njuni primerki so številni. Nodosariacea: le posamezni primerki petih vrst. Buliminacea: le posamezni primerki. Discorbacea : Pri tej naddružini, ki jo zastopajo trije rodovi, je zani- miva Aubignyna planidorso (Atkinson), ki se povsod pojavlja s številnimi pri- merki (tabla 1). V Jadranskem morju je v Limskem kanalu našel C. H. v. Da- niels (1970, 85) vrsto Aubignyna cf. mariei Margerei. Rod Aubignyna in vrsto A. mariei, kot genotipično, je opisal J. P. Margerei (1970, 58) iz pliocen- skega laporja v pokrajini Manche v Franciji, kjer nastopa v združbi z rodovoma Fujassina (Elphidiidae) in Taxiella (Rotaliidae), ter vrsto Quinqueloculina clia- rensis. M. Rosset-Moulinier (1972, 166) je določila med foraminiferami Sediment sečoveljske soline 205 priobalnega morja severne in zahodne Bretanije vrsto Buccella planidorso (Atkinson). Vsi trije avtorji, Daniels, Margerei in Rosset-Mouli- nier so objavili tudi slike, zato smo njihove vrste lahko primerjali med seboj. Ugotovili smo, da pripadajo vse rodu Auhignyna Margerei. Rod Buccella (Loeb- lich in Tappan, 1964, C 575) ima na obodu hišice gredelj in torej ne pride v poštev. Hišica vrste B. planidorso v delu Rosset-Moulinier (1972, tab. 12, si. 1—5) ima namreč obod gladko zaobljen in pripada rodu Auhignyna Mar- gerei. Zdi se, da tudi Danielsova A. cf. mariei iz Limskega kanala sodi k vrsti A. planidorso (Atkinson). V to naddružino spada družina Discorbidae, ki jo zastopajo posamezni primerki naslednjih vrst: Rosalina hradyi, Rosalina glohu- laris in Asterigerinata mamilla. Te vrste so najbolj morske in jih redko naj- demo v brakični vodi. Rotaliacea : Trije rodovi te naddružine imajo daleč največjo populacijo; to pomeni, da njeni predstavniki najbolje prenašajo zmanjšano slanost. Ammo- nia heccarii tepida prevladuje v 11 vzorcih, v sedmih pa je močno zastopana. Primerki A. heccarii so v vzorcu 9 številni, drugod pa redki. Od rodu Elphidium je le E. crispum ponekod močno zastopan, sicer pa smo našli le posamezne pri- merke. Med oblikami rodu Crihroelphidium smo lahko določili le vrsto C. excavatum. Ostale navajamo pod skupnim imenom Crihroelphidium sp. div. (tabla 2). Rod Crihroelphidium je v vseh vzorcih močno zastopan in je skupaj z vrstama Auhignyna planidorso in Ammonia heccarii tepida (tabla 2) posebej značilen za foraminiferno združbo. Cassidulinacea je zastopana sporadično s posameznimi primerki rodov Fursenkoina, Nonion in Nonionella. 7. Geokemija organske snovi v jedru vrtine V-6/79 Jadran Faganeli Analizne metode. Za analizno vsebnost organskega ogljika in dušika smo od grobega vzorca (0,5 do 1 kg) oddvojili z liofiliziranjem 100 do 200 g sedimenta. Oddvojene vzorce smo sušili z liofiliziranjem približno 48 ur. Sušene vzorce smo nato uprašili in homogenizirali ter sejali skozi 250 џт sito, tako da je najmanj 90 "/o sedimenta prešlo skozi sito. Za analizo organskega ogljika v sedimentu smo uporabili suhi sežig v kisikovi atmosferi pri temperaturi 650 "C (J. G. Konrad et al., 1970) v Colemanovem C, H analizatorju; sam sežig je trajal približno 8 minut. Pri tej sežigni tempera- turi karbonati ne razpadajo, kar smo večkrat testirali s sežigom kalcita. Celokupno organsko snov smo preračunavali iz vsebnosti organskega ogljika z uporabo razmerja med celokupno organsko snovjo in organskim ogljikom 1,7 (P. D. Trask & H. W. Patnode, 1942). Za analizo celokupnega dušika v sedimentu smo uporabili mikro-Dumasovo metodo suhega sežiga v Colemanovem N analizatorju (D. R. K e e n e y & J. M. Bremner, 1967) pri temperaturi 900 "C. Tako določeni celokupni dušik v sedimentu vsebuje organsko vezani dušik, neizmenljivi amonijev ion v mreži 3 — Geologija 24/2 206 В. Ogorelec, M. Mišič, A. Šercelj, F. Cimerman, J. Faganeli & P. Stegnar Tabela 4. Geokemična analiza organske snovi v jedru vrtine V-6/79 silikatnih mineralov ter izmenijivi amonijev, nitritni in nitratni ion. Sežig organ- ske snovi za analizo organskega ogljika in celokupnega dušika smo testirali s se- žigom acetanilida (z utežnim razmerjem C/N 6, 8). Neizmenljivi amonijev ion smo določevali tako, da smo vzorec sedimenta najprej razklopili z raztopino KOBr ter nato z zmesjo HF in HCl (J. A. Silva & J. M. Bremner, 1966). Sproščeni amoniak smo določevali z destilacijo z vodno paro po J. M. Bremnerju & D. R. Keeneyu (1965). Izmenljivi amonijev, nitritni in nitratni ion smo iz sedimenta ekstrahirali z raztopino KCl. Sproščeni amoniak smo določevali z destilacijo z vodno paro. Nitritni in nitratni ion smo najprej reducirali z Dewardovo zlitino v amonijev ion, ki smo ga nato določevali po opisanem postopku (J. M. B r e m n e r & D. R. Keeney, 1965). Sediment sečoveljske soline 207 Table 4. Geohemical analysis of organic matter in the core samples from the borehole V-6/79 Organski dušik smo preračunavali iz razlike med vsebnostjo celokupnega dušika v sedimentu ter neizmenljivega amonijevega iona in izmeni j i vega amo- nijevega, nitritnega in nitratnega iona. Vsebnost organskega ogljika. Iz sl. 14 in tabele 4 je razvidno, da vsebnost organskega ogljika neenakomerno variira z globino vrtine v razponu med 0,22 in 2,78 o/o. Najnižje koncentracije smo zasledili v globinah 27,2 do 38,5 m, to je v plasteh glinastega meljevca residualnega sedimenta v Piranskem zalivu. Naj- višje vrednosti (> 2 "/a) smo našli v globinah 8,0 ter 26,6 m, to je v plasteh šote. Vertikalne neenakomerne variacije vsebnosti organskega ogljika v vrtini lahko razložimo s spremembami v rečni naplavini, oziroma stopnji sedimentaci je. Vsebnost celokupne organske snovi v sedimentu variira med 0,4 in 4,7 "/o. Preračunavali smo jo iz vsebnosti organskega ogljika z uporabo pretvorbenega faktorja 1,7, čeprav bi bilo mogoče za globlji in starejši sediment bolj upravi- čeno uporabljati nižji faktor (mogoče 1,3: S. C. Rittenberg in sod., 1963). 208 В. Ogorelec, M. Mišič, A. Šercelj, F. Cimerman, J. Faganeli & P. Stegnar Vsebnost organskega dušika. Vsebnost celokupnega dušika v jedru vrtine V-6/79 prav tako neenakomerno variira z globino v razponu med 0,06 ter 0,56 "/o (si. 14, tabela 4). Dobršen delež celokupnega dušika odpade na neizmenljivi amonijev ion (146 do 646 ppm), ki je v razponu 5,4 do 71,8 "/o celokupnega dušika in je vključen v kristalne mreže mineralov glin. SI. 14. Globinska porazdelitev organskega ogljika, celokupnega in organskega dušika ter razmerje C/N v vzorcih jedra iz vrtine V-6/79 Fig. 14. Depth distribution of organic carbon, total and organic nitrogen, and C/N ratio in the core samples from the borehole V-6/79 Sediment sečoveljske soline 209 Izmenljivega amonijevega iona je precej manj (5 do 120 ppm, 1,3 do 15,9 celokupnega dušika), še manj pa je izmenljivega nitritnega in nitratnega iona (3 do 30 ppm), ki redkokdaj preseže 2<'/o celokupnega dušika v sedimentu. Upo- rabljena metoda sušenja vzorcev z liofiliziranjem zagotavlja verodostojnost re- zultatov, s sušenjem pri povišani temperaturi pa bi izgubili dobršen del izmen- Ijivih ionov. Visoke vrednosti neizmenljivega amonijevega iona, ki smo jih našli v vrtini, so tipične za illitne minerale (F. J. Stevenson & C. N. Cheng, 1972), ki sicer prevladujejo med minerali glin v jedru vrtine. Koncentracije organskega dušika v sedimentu vrtine V-6/79, izračunane iz razlike med celokupnim dušikom ter neizmenljivim amonijevim ionom, iz- meni j ivim amonijevim, nitritnim in nitratnim ionom, so precej nižje od vred- nosti celokupnega dušika, kar zavrača trditev, da je dušik v sedimentih iz- ključno, oziroma večidel organsko vezan. Najnižje vrednosti organskega dušika so v globinah 3,8 do 4,0 m (0,02 do 0,03 «/o), 11,5 m (0,03 "/o), 20,8 m (0,02 »/o). V istih globinah je tudi razmerje (-•org. /N(irg. najvišje, kar se ujema z območji zmanjšane brakičnosti, oziroma z nastopom morskega okolja. Nizke vsebnosti organskega dušika, oziroma visoka razmerja Corg./Norg. v teh globinah lahko razložimo s hitrejšo razgradnjo organskih dušikovih spojin (npr. deaminacija beljakovinskih snovi) ob nastopu morskega okolja. Nizko razmerje C/N smo našli predvsem v globinah 30,6 do 38,5 m, kjer so nizke koncentracije organ- skega ogljika. Nizka razmerja C/N so v glavnem pripisovali povišani vsebnosti neizmenljivega amonijevega iona (F. J. Stevenson & C. N. Cheng, 1972). V nasprotju s tem pa naši rezultati kažejo na relativno povečanje organskega dušika glede na organski ogljik v toku diagenetskih procesov v tej plasti ver- jetno zaradi adsorpcije organskih dušikovih spojin na minerale glin, kar je preprečevalo, oziroma zaviralo njihovo razgradnjo (P. J. Müller, 1977). 8. Mikroelementi v jedru vrtine V-6/79 Peter Stegnar Analizne metode. Od 200 do 500 mg posušenega in homogeniziranega vzorca sedimenta (velikost delcev manj kot 63 jum smo zatalili v plastične ampule za obsevanje in jih istočasno z raztopinami standardov obsevaH v jedrskem re- aktorju Triga Mark II. Vzorce smo obsevali pri fluksu nevtronov od 18 do 20 ur, nakar smo jih pred merjenjem njihove aktivnosti pri najbolj ugodni energiji radiokemijsko ločili. Analize smo napravili na osnovi separad j skih postopkov, ki smo jih za preiskave sedimento v in drugih materialov razvili že prej. 2ivo srebro smo določili na osnovi prehlapitve (L. Kost a in sodel., 1969; A. R. Byrne in sodel., 1974), elemente baker, kadmij, kobalt in cink pa smo ločili z ekstrakcijo njihovih karbonatov (V. Ravnik in sodel., 1974 in 1976; M. Dermelj in sodel., 1976, M. Dermelj in sodel., 1977) po razkroju vzorca z mešanico dušikove (V) in klorove (VII) kisline ter raztopine vodikovega fluorida v sko- delici iz platine. Arzen in antimon smo izlužili iz vodikove (V) in žveplove (VI) kisline ter ju osamili kot jodida z ekstrakcijo v toluen (A. R. Byrne, 1972; A. R. Byrne in sodel., 1974; M. Dermelj in sodel., 1976). 210 В. Ogorelec, M. Mišič, A. Šercelj, F. Cimerman, J. Faganeli & P. Stegnar Tabela 5. Mikroelementi v jedru vrtine V-6/79 (v figjg suhe teže) Table 5. Microelements in the core samples from the borehole V-6 79 (in jugjg dry weight) Spektre gama izoliranih radionuklidov smo merili z NaJ (TI) scintilacijskim detektorjem, povezanim z 256-kanalnim analizatorjem, in določili koncentracije s primerjavo izmerjenih aktivnosti z aktivnostmi standardov. Mangan in železo smo po razkroju z dušikovo (V) in žveplovo (VI) kislino ter z raztopino vodikovega fluorida določili spektrofotometrično z a, a'-dipiri- dilom, oziroma s kalijevim jodatom (VII). Svinec smo določili po mokrem razkroju sedimenta s kislinami in vodikovim peroksidom z atomsko absorpcijsko spektroskopijo. Raztopine nosilcev in standardov (1 mg elementa/gram raztopine) smo pri- pravili z raztapljanjem ustreznih kovin ali spojin v mineralnih kislinah, ozi- roma destilirani vodi in jih primerno razredčili. Interpretacija rezultatov. Koncentracije mikroelementov v analiziranih vzor- cih jedra sečoveljske vrtine V-6'79 zelo malo nihajo, razen redkih izjem (glej tabelo 5). Zato sklepamo, da so za ta tip morskega sedimenta to verjetno na- ravne koncentracije mikroelementov; izjema je le visoka vsebnost mangana v globini 27,2 m. Nekoliko povišane vsebnosti kobalta, bakra, antimona in cinka v vrhnji plasti vrtine so posledice onesnaževanja okolja. Podobna je bila slika pri ana- lizah zgornjih plasti sedimentov z drugih področij Jadranskega morja (L. K o - s t a in sodel., 1978 a in b). V splošnem so množine mikroelementov v sečoveljski vrtini enakega reda velikosti kot koncentracije, ki smo jih določili v morskih sedimentih iz neonesnaženih področij. To seveda ne velja za lokalno močno onesnažena področja, kot je npr. Kaštelanski zaliv (P. Stegnar in sodel., 1980), kjer koncentracije Hg, Zn, Cu in Pb za 1 do 2 reda velikosti in celo za več presegajo najvišjo dobljeno vrednost v sedimentu sečoveljske vrtine. 9. Sedimentacija v Sečoveljski dragi Alojz Sercelj & Bojan Ogorelec Starost Sečovelj skega sedimenta in hitrost sedimentaci j e smo skušali dobiti s pomočjo izotopske analize C-14 na kosu ohranjenega debla iz »šotnega hori- zonta<< v globini 26,5 metra (analiza A. Sliepčevićeve, Institut Rudjer Bošković, Zagreb). Določena je bila starost 9160 ± 120 let, kar uvršča sediment v globini 26,5 m v postglacialno holocensko obdobje, točneje v preboreal. Na podlagi Sediment sečoveljske soline 211 starosti »šotnega horizonta-«-! lahko sklepamo na približno, oziroma povprečno hitrost sedimentacije v Sečoveljski dragi. Račun kaže, da je bilo naplavljenega povprečno 2,9 mm sedimenta na leto ali 2,9 m/1000 let, kar je zelo visok delež sedimentacije. V informacijo nava- jamo, da je ta delež v vzhodnem Mediteranu do desetkrat nižji in znaša 0,1 do 1 m/1000 let (D. J. Stanley, 1977), v beneški laguni pa okrog trikrat nižji in znaša 0,8 do 1 nVlOOO let (V. Favero & A. Stefanon, 1980). Upošte- vati pa moramo, da je sediment Sečoveljske drage v precejšnji meri naplavina reke Dragonje, ki je, kot povzemamo po starih virih (v: M. Pahor & T. Po- beraj, 1963), bila včasih bolj deroča in je lahko v kratkih obdobjih poplav nanesla precej sedimenta. Velika debelina holocenskih sedimentov v delti Dragonje vzbuja pozornost. Ce bi bila prvotno tu tako globoka pleistocenska dolina, bi jo morje že konec kasnega glaciala, ko je po evstatičnem dviganju doseglo približno današnji nivo, moralo na globoko preplaviti in bi imeli vseskozi morske, ne pa sladkovodnih sedimentov. Ti sedimenti pa so le delno brakični, kar pomeni le občasne vdore morja v delto. Tolikšna debelina sedimentov: tu 40 m, pri rudniku Sečovlje pa več kot 56 m (A. Sercelj, neobj.), se dà razložiti le s postglacialno tektoniko, s postopnim ugrezanjem sečoveljske obale, ob kateri se je delta Dragonje sproti zasipala. Evstatično nihanje v postglacialu ni nikoli doseglo tolikšnega obsega. Za primerjavo sedimentacijskega deleža naj navedemo dve sondi, SL-35 in SL-36, z morskega dna zahodno od Pirana v globini med 20 in 30 m. V prvi je manj kot 14 cm holocenskega peščenega sedimenta, pod njim pa je 4 cm šotnatega sladkovodnega materiala, ki vsebuje pelod pleistocenske vegetacije (H. J. Beug, 1977). V drugi je le 7 cm postglacialnega sedimenta in pod njim 5 cm šotnatega mahu, v katerem je prav tako pelod hladnodobne vegetacije. Hitrost sedimentacije v ustju Dragonje je bila torej izjemna in očitno ni bila odvisna samo od flišnega zaledja, ki je bilo tedaj dobro pokrito z vegetacijo in zato zavarovano pred erozijo, temveč je moral delovati tu še drug faktor, najverjetneje mlada tektonika. 10. Povzetek Po programu interdisciplinarnih raziskav recentnih sedimentov v Sloveniji je bil leta 1980 na vrsti sediment na območju sečoveljskih solin. Preučevali smo ga z vidika sedimentologije, paleontologije, palinologije, geokemije in eko- logije. Iz solnega polja Lera, kjer še danes pridobivajo sol z evaporacijo morske vode, smo preiskali površinske vzorce sedimenta iz solnih gred z različno kon- centracijo morske vode in jedro 40 metrov globoke vrtine, ki je skozi recentni sediment dosegla eocenski fliš. Rezultati preiskav Sečovelj skega sedimenta so zelo koristni tudi za nadaljnje študije polucijskih procesov v morskem okolju, saj smo dobili naravne prage vsebnosti za 11 mikroelementov. Sediment Sečoveljske drage ima zelo enotno granulometrično in mineralno sestavo. Po zrnavosti ga uvrščamo v prehodno skupino karbonatne meljaste gline in glinastega melja. Srednja zrnavost vzorcev se giblje med 2 in 5 ^am, delež gline pa med 30 in 53 "/o. Peščeni melj se pojavlja le v bazalnem delu recentnega sedimenta. Precej enoten je tudi delež karbonata, znaša okrog 20 "/o. 212 В. Ogorelec, M. Mišič, A. Šercelj, F. Cimerman, J. Faganeli & P. Stegnar Med mineraU, ki sestavljajo sediment, prevladujeta kremen in kalcit nad mi- nerali glin (illit, klorit in kaolinit); mnogo manj je glinencev in dolomita. Vsi minerali so detritični in imajo svoj izvor v flišnih plasteh Savrinskega gričevja. Avtigeni minerali so aragonit, Mg-kalcit, sadra, lojevec in pirit. Ti minerali so značilni za evaporitno okolje z redukcijskimi pogoji, kakršne opazujemo v so- linah, medtem ko je siderit nastajal v fazah zamočvirjenja Sečoveljske drage. V koncentracijskih gredah slanice nastajajo na površju tanjše stromatolitne pre- vleke modrozelenih alg ter skorja kristalov sadre. Delež organskega ogljika zna- ša v sedimentu 0,2 ®/o do 2,78 "/o. Vrednosti nad 2 "/o so bile določene v dveh horizontih šote v globinah 8,0 in 26,5 metra. Jedro vrtine V-6/79 je vsebovalo 59 taksonov foraminifer, ki pripadajo 25 rodovom in 7 naddružinam. Foraminiferna favna kaže na brakično okolje, kar potrjuje po eni strani majhna raznolikost vrst, po drugi strani pa dejstvo, da nekatere od njih nastopajo množično. To sta vrsti Ammonia heccarii (Lin- naeus) var. tepida (Cushman) in Auhignyna planidorso (Atkinson) ter rod Cri- hroelphidium. Auhignyna planidorso je bila originalno opisana kot Buccella planidorso. Tako jo navaja tudi Rosset-Moulinier (1972, 166). Oblika hišice pa ne ustreza rodu Buccella, marveč rodu Auhignyna Margerei (1970, 60). Druge foraminifere kažejo, da sedimentacijsko okolje ni bilo ves čas močno brakično. Sklepamo, da je bilo toliko manj brakično, kolikor več vrst nastopa poleg rotaliacej in vrste Auhignyna planidorso. Ovrednotili smo prisotnost teh vrst in dobili krivuljo, ki ima tri sunke, oziroma intervale, zmanjšane brakič- nosti. Prvi je bil najmočnejši; nanj kažejo vrste iz družine Discorbidae: Rosalina hradyi, R. glohularis in Asterig erinata mamilla, določene v vzorcih 16, 15, 14 in 13 iz globine 24,0 do 17,7 m. To so prave morske vrste in zelo redko zaidejo v brakično vodo. Drugi, nekoliko slabši sunek je pri 10,5 m (vzorec 9) in tretji pri 4,5 m (vzorec 5). Vrednosti mikroelementov Cu, Zn, Pb, Hg, Co, Cd, As, Sb, Fe, Mn in P, določene v jedru vrtine V-6/79 nam lahko služijo kot prvotno geokemično ozadje sedimenta ob slovenski obali. Analize kažejo, da je bil sediment sečo- veljskih solin zelo malo prizadet s polucijo toksičnih kovin. Največ 50 višje koncentracije Cu, Zn, Co, Cd in Sb vsebuje le najmlajši sediment do globine nekaj cm. Iz pelodnih analiz izhaja, da je sečoveljski sediment v celoti zelo mlada tvorba, kar potrjuje tudi datacija lesa iz globine 26,5 metra. Po radioaktivni analizi C-14 je njegova starost 9160 ± 120 let. Poprečna hitrost sedimentacije je visoka in znaša na podlagi te vrednosti blizu 3 m^lOOO let. Vendar pa je se- dimentacija v zadnjem obdobju precej manjša, saj je včasih, kot omenjajo zgodovinski viri, Dragonja imela bolj hudourniški značaj in je v kratkih ob- dobjih lahko hitro zasipavala Sečoveljsko drago ter tako napredovala s svojo delto proti morju. Sediment of the salt marsh of Sečovlje 213 Sediment of the salt marsh of Sečovlje Summary The sediment of the Sečovlje inlet was accumulated by the seaward mowe- ment of the Dragonja river (fig. 1). On the plain at the river's mouth the Ve- netians started harvesting salt in the 13^^ century. The saltworks reached their highest development at the end of the 19th century, when the former individual salters were joined together in action. The sedimentological and environmental conditions of the marine sediments of the Slovene littoral presented here are part of a general program on recent sediments in Slovenia. This time a working group was engaged to sample the Sečovlje saltmarsh sediment and to examine it from sedimentological, minera- logical, paleontological, bio- and geochemical point of view. From the salina Lera, i.e. an operating saltwork at Sečovlje, 56 samples were taken in total, partly from the surface of the salt ponds for gradual evaporation of sea water and partly from the cores of a 40 m deep borehole drilled down to the flysch basement (fig. 2). The surface of the salt ponds is covered by blue-green algae, especially of the species Oscilatoria and Spirulina. In dry seasons they stick together into a hard, several mm thick stromatolitic crust (figs. 3, 4, and 5). In crystallization ponds petóla is grown — an up to 2 cm thick laminated layer of blue-green algae of gelatinous appearance impregnated with gypsum and Mg-calcite (figs. 6, 7, and 8). It prevents the salt from mixing with the clay from the bottom, and it acts, at the same time, as a biochemical filter. The sediment of the borehole V-6/79 has a very uniform granulometrie and mineralogie composition (figs. 9, 10, and 11). It is transitional in the character of the grain size and passes from the carbonate silty clay to clayey silt. It contains a variable amount of skeletons of molluscs, foraminifers, ostracods and other organisms. The average grain size varies between 2 and 5 ^m, and the amount of clay is between 30 and 53 ®/o (tables 1 and 2). The sandy silt appears only in the basal part of the recent sediment. Fairly constant is also the amount of carbonate, i.e. about 20 Vo, only the residual clay at the depth between 27.6 and 35.6 m contains less than 10 "/o of carbonate. Among the minerals quartz and calcite prevail over the clay minerals (illite, chlorite and kaolinite); much less frequent are feldspars and dolomite. All these minerals are detrital and their source is flysch of the neighbouring land. Aragonite, Mg-calcite, gypsum, talc and pyrite are of the authigenic origin (fig. 12). These minerals are charac- teristic of the evaporitic depositional environment with prevailing reducing conditions, as observed today in the salt ponds. However, siderite was formed during the time when the Sečovlje inlet became marshy. The amount of organic carbon in the deposit varies broadly between 1 and 2 "/». The "peat" horizons at the depth of 8, 11, and 26 m contain up to 3 'Vo of organic carbon, the residual clay, however, no more than 0.4'"/o. A higher variability is displayed by the organic nitrogen (0.03 and 0.57 "/o), which should be attributed to variations in salinity and brackish character of the environment during deposition. According to pollen analyses (table 3) the entire Sečovlje sediment is of the Holocene age, which is confirmed by carbon-14 dating of the wood from the 214 В. Ogorelec, M. Mišič, A. Šercelj, F. Cimerman, J. Faganeli & P. Stegnar depth of 26.5 m in the range of 9160 ± 120 years. The average sedimentation rate of about 3 m/1000 years was fairly higher than it was in the recent time. The foraminiferal fauna, of which 59 taxons, belonging to 25 genera and 7 superfamilies, were determined (fig. 13, plates 1 and 2), has everywhere a brackish character. This is indicated by the narrow species diversity, and also by the abundance of the species Ammonia heccarii (Linnaeus) var. tepida Cush- man, and Auhignyna planidorso (Atkinson), and the genus Crihroelphidium. The species Auhignyna planidorso was originally described as Buccella plani- dorso Atkinson (cf. M. Rosset-Moulinier, 1972, p. 166). The form of the test, however, does not correspond to the genus Buccella, but to the genus Auhignyna Margerei (1970, 60). It is believed that also the Auhignyna cf. mariei, determined by C. H. v. Daniels (1970, p. 85) from the Limski Kanal, is in fact the species Auhignyna planidorso (Atkinson). Other species occurring along with the mentioned ones indicate however, that the depositional environment of these sediments can not have been of the same brackish character during the entire time interval. It can be con- cluded that the environment was the less brackish, the more numerous were the species appearing beside Rotaliacea and the species Auhignyna planidorso. According to the occurrences of these species a curve has been constructed, which indicates three intervals of diminished brackish character. The first in- terval from 24.0 to 17.7 m appears to have been the most intensive, as shown by the species of Rosalina hradyi, R. glohularis, and Asterig erinata mamilla, which belong to the family of Discorbidae and are otherwise very rare guests in brackish faunas. The second peak occurs at 10.5 m and the third one at 4.5 m. All coincide well with a high C/N ratio, which varies from 60 to 90, while averaging between 5 and 10 in the rest of the sediment (fig. 14, table 4). The contents of each of 11 microelements (Cu, Zn, Pb, Hg, Co, Cd, As, Sb, Fe, Mn, and Pb), determined in the core samples taken from the borehole V-6 79 appear to be geochemical background of the sediment along the Slovene Adriatic shore. The analyses indicate (table 5) that the sediment from the depth of the Sečovlje salt marsh is not polluted. However, the top level of a few centimetres shows somewhat increased amounts of Cu, Zn, Co, Cd, and Sb. Literatura Atterberg, A. 1905, Die rationelle Klassifikation der Sande und Kiese. Che- miker-Zeitung, 15, Heidelberg. Beug, H. J. 1977, Vegetationsgeschichtliche Untersuchungen im Küstenbereich von Istrien (Jugoslawien). Flora, 166, Berlin. Brady, H. B., Stewardson & Robertson 1870, The Ostracoda and Fo- raminifera of Tidal Rivers. Ann. and Mag. Nat. hist. London, Ser. 4. Vol. 6, pp. 273—306. Braitsch, O. 1971, Salt deposits. Their origin and composition. Springer Verl., Berlin, 297 s. Bremner, J. M. & Keeney, D. R. 1965, Steam distillation methods for determination of ammonium, nitrate and nitrite. Anal. Chem., 32, 485—495. Breznik, M. 1956, Geološki in hidrološki opis rudnika Sečovlje s predlogom raziskav za kaptažo vode. 27 s. Arhiv GZL, Ljubljana. Byrne, A. R. 1972, Determination of arsenic and antimony in biological ma- terials at sub-ppm level. Anal. Chim. Acta, 59, 91—99. Sediment sečoveljske soline 215 Byrne, A. R. & Košta, L. 1974, Simultaneous neutron activation determi- nation of selenium and mercury in biological samples by volatilization. Talanta, 21, 1083—1090. Byrne, A. R. & Vakselj, A. 1974, Rapid NAA of arsenic in a wide range of samples by solvent extraction of the iodide. Croat. Chim. Acta, 46, 225—235. Cimerman, F. & Drobne, K. 1978, Recentne foraminifere v Jadranskem morju. 3. faza: Recentne foraminifere v Piranskem zalivu. 18 str. Rokopisno poročilo, Ljubljana. Daniels, C. H. v. 1970, Quantitative ökologische Analyse der zeitlichen und räumlichen Verteilung rezenter Foraminiferen im Limski kanal bei Rovinj (nördliche Adria). Göttinger Arb. Geol. Paläont. 8, 109 str., 62 sl., 7 tabél, 8 tábel. Göttingen. Dermelj, M., Ravnik, V., Kosta, L., Byrne, A. R. & Vakselj, A. 1976, Determination of traces in In, Mn, As and Sb in zinc by NAA. Talanta, 23, 856—859. Dermelj, M., Ravnik, V. Kosta, L., 1977, Simultaneous determination of trace elements Cd, Cu and Zn in different environmental samples by neutron acti- vation analysis. Radiochem. Radioanal. Letters, 28, 231. Favero, V. & Stefanon, A. 1980, Würmian to Present Sedimentary Se- quence in the Lagoon of Venice from uniboom Records and Boreholes. 27th Congr. Assembl. plén. — Cagliari, Comité de Géol. Géoph. Marines, Cagliari. Gebelein, C. D. & Hoffman, P. 1973, Algal origin of dolomite laminations in stromatolitic limestone. Jour. Sed. Petrol., 43, 603—613, Tulsa. Herrmann, A. G., Knake, D., Schneider, J., Peters, H. 1973, Geo- chemistry of modern seawater and brines from salt pans: main components and bro- mine distributiion. Contr. Mineral, and Petrol. 40 1, 1—24. Keeney, D. R. & Bremner, J. M. 1967, Use of the Coleman model 29 analyzer for total nitrogen analysis of soils. Soil Science, 104, 358—363. Konrad, J. G., Chesters, G. & Keeney, D. R. 1970, Determination of organic and carbonate carbon in freshwater lake sediments by a microcombustion pro- cedure. J. Therm. Anal. 2, 199—208. Kosta, L. & Byrne, A. R., 1969, Activation analysis for mercury in biolo- gical samples at nanogram level. Talanta, 16, 1297—1303. Kosta, L., Ravnik, V., Dermelj, M., Pihlar, B., Stegnar, P., Byrne, A. R., Lokar, J., Vakselj, A., Novak, J. & Prosenc, A., 1978 a. Trace elements in marine and river sediments as indicators of the contamina- tion of the Slovene water system. Vestnik SKD, 25, 4, 463—493. Kosta, L., Ravnik, V., Byrne, A. R., Stirn, J., Dermelj, M. & Stegnar, P., 1978 b, Seme trace elements in the waters, marine organisms and sediments of the Adriatic by neutron aktivation analysis. Jour, of Radionalytical Chemistry, 44, 317—332, Lausanne. Krumbein, W. C. 1936, Application of logarithmic moments to size frequency distributions of sediments. Jour, sediment. Petrol., 6, 35—47, Tulsa. Le Calvez, J. & Le Calvez, Y. 1951, Contribution à l'étude des Foramini- fères des eaux saumâtres. I. Etangs de Canet et de Salses. Vie et milieu. Bulletin du Laboratoire Arago, Université de Paris, 2, 237—254, Paris. Loeblich, A. R. & Tappan, H. 1964, Sarcodina, chiefly "Thecamoebians" and Foraminiferida. V: Treatise on Invertebrate Paleontology, R. C. Moore Ed., Part C, Geol. Soc. America and University of Kansas Press, 900 str., 653 si., Lawrence Kansas. M a r g e r e 1, J.-P. 1970', Aubignyna, noveau genre de Foraminifères du Pliocène du Bosq d'Aubigny (Manche). Revue de Micropaléontologie 13, 55—64, Paris. Müller, G. 1964, Methoden der Sedimentuntersuchung: Sediment-Petrologie, Teil I. Schweizerbart'sche Verl., Stuttgart, 303 s. Müller, P. J. 1977, C N ratios in Pacific deep-sea sediments: Effect of inorganic ammonium and organic nitrogen compounds sorbed by clays. Geochim. Cosmochim. Acta, 41, 765—776. 216 В. Ogorelec, M. Mišič, A. Šercelj, F. Cimerman, J. Faganeli & P. Stegnar Orožen-Adamič, M. 1980, Geografske značilnosti poplavnega sveta ob Dra- gonji in Drnici. Geografski zbornik, 19, leto 1979, SAZU, 159—212, Ljubljana. Pahor, M. & Poberaj, T. 1963, Stare piranske soline. Spomeniški vodniki 4, Mladinska knjiga, Ljubljana. Paul, J. & Meischner, D. 1976, Heavy Metal Analyses from Sediments of the Adriatic Sea. Senckenbergiana marit., 8, 1/3, 91—102, Frankfurt/M. Ranke, U. 1976, The Sediments of the Gulf of Piran (Northern Adriatic Sea). Senkenbergiana marit. 8, 1/3, Frankfurt/M, 23—60. Ravnik, v., Dermelj, M. & Kosta, L., 1974, A highly selective diethyl- dition-carbamate extraction system in activation analysis of copper, indium, manga- nese and zinc. J. Radioanal. Chem., 20, 443. Ravnik, v., Dermelj, M. & Kosta, L., 1976 a. Determination of some trace elements Fe, Co, Cr, Zn, Mn and In in different series of standard reference samples by NAA. Microchim. Acta, 1, 153. Ravnik, v., Dermelj, M. & Kosta, L., 1976 b, A fast isolation and determination of Cd in some fungi, other biological materials, soil and Zn metal by NAA. Radiochem. Radioanal. Letters, 24, 91—102. Remane, A. & Schlieper, C. 1971, Biology of Brackish Water. 372 str. E. Schweizerbarth'sche Verlagsbuchhandlung, Stuttgart. Rittenberg, S. C., Emery, K. O., Hülsemann, J., Degens, E. T., Fay, R. C., Reuter, J. H., Grady, J. R., Richardson, S. H. & Bray, E. E. 1963, Biogeochemistry of sediments in experimental Mohole. J. Sed. Petrol., 33, 140—172. Rosset-Moulinier, M. 1972, Étude des Foraminifères des côtes nord et ouest de Bretagne. Travaux du Laboratoire de Géologie, 6, École normale supérieure, 225 str., 30 tábel, Paris. Schneider, J. 1979, Stromatolitische Milieus in Salinen der Nord-Adria (Se- čovlje, Portorož, Jugoslawien); v: Krumbein W. E. (edit.) — Cyanobakterien-Bakterien oder Algen?, Oldenburger Symposium über Cyanobakterien 1977, Universität Olden- burg, 93—106, Oldenburg. Silva, J. A. & Bremner, J. M. 1966, Determination of isotope-ratio ana- lysis of different forms of nitrogen in soils: 5. Fixed ammonium. Soil. Sci. Soc. Amer. Proc., 30, 587—594. Stanley, D. J. 1977, Post-miocene depositional patterns and structural dis- placement in the Mediterranean. V: Nairn A. E. M., Kanes W. H. & Stehli F. G. (eds.) — The ocean basins and margins. Vol. 4 A, The Eastern Mediterranean; Plenum Press, New York, 77—150. Stegnar, P., Vukadin, I., Smodiš, B., Vakselj, A. & Prosenc, A. 1980, Trace Elements in Sediments and Organisms from Kaštela Bay. V^s Journées Etud. Pollutions, C. I. E. S. M., Cagliari, 595—600. Stevenson, F. J. & Cheng, C. N. 1972, Organic geochemistry of the Ar- gentine Basin sediments: carbon-nitrogen relationship and Quaternary correlations. Geochim. Cosmochim. Acta, 36, 653—671. Š i f r e r, M. 1965, Nova geomorfološka dognanja v Koprskem primorju. Geo- grafski zbornik, 9, Ljubljana. Trask, P. D. & Patnode, H. W. 1942, Source beds of petroleum: Tulsa, Oklahoma. Am. Assoc. Petroleum Geologists, 506 p.