Kllc iz tujine Nad milijon Slovence\ je v tujini. nad milijon naših bratov se peha in poti po širnem svetu za borni kruhck, ki ga jim domovina ni mogla dati... Nad milijon naših duš bi skoro pozabili in milijon src bi prenehalo biti za domovino in za nas ... Ogromno število naših izscljcncev mora biti za nas ena sama velika skrb, skrb nad vsemi skrbmi, skrb za lastno kri. Ako zgubimo še to kri, nas bo polovico manj; polovico naše krvi bo steklo in oslabeli bomo. Dušam hranc, srcam tople ljubezni! Naši izseljenci kliče.jo, naši bratje prosijo in brcz potrebe ni prošenj. Domovina ne sme preko zakona kr\i, ki ie najvidnejši izraz skupnosti in enakosti enega naroda. Kakor smo se do sedaj vsako lcto, sc bomo tudi letos spomnili vseh naših izseljencev 29. novembra. Izseljeniška nedelja bodi posvečcna skupni ljubezni in razmotrivanju o pomoči bratom v tujini. Pomoč je nujna. število ogromno, za vsakega v domovini jc dovolj dela, ker ima vsak izmed nas enega brata onkraj meje ... Starejši rod, rojen v domači zibelki, sicer tudi v največjem trnljenju ne pozabi svojc domovine, govoricc in njenih navad, le mladina je v nevarnosti, da bi utonila v vesoljst\u. Ona nas najbolj potrebuje, ona zahteva od domo\ine svojih staršev pesmi in pravljic o kralju Matjažu in kraljeviču Marku, o Triglavu in Bledu, o Savi in Donavi, njej je treba pokazati veličino domovine, katero zastopajo v tujini njeni starši s tolikim ponosom. Zato je upravičcna prošnja našega aeneralnega konzula v Diisseldorfu, ki želi še učiteljev in duhovnikov. Šola domače covorice in domačega petja je naivečja in najboljša zveza z domačo grudo. Mlado pokolenje spoznava v njej deželo svojih staršev, v njej se utrjuje v ljubczni do svojc sicer še nepoznane domovinc, kakor pravi Ivan Tavčar »Sladka je vsaka prva ljubezen, ali najsladkejša, najsrečnejša jc tista prva, komaj zbujena, mlada ljubezen do domovine«. Ob domači šoli se pomlajajo tudi starejši, obujajo se jim spomini na domači kraj, rosnih oči poslušajo mladino, ko deklamira pesem rodne grude ..., s ponosom dvigajo zastavo svoje domovinc in svojega kralja ... žalost je odjeknila tudi v njih srcih za Velikim kraljem... O, domovina, ti si kakor mati, izseljencem resnična mati v pravem pomenu besede, sveta misel, na katcro se znova in znova povračajo v vcselju in trpljcnju in je za njih začetek in konec dejanja v tujini. Nam — v vzgled! Ta klic iz tujine ni osamljen, pridružujejo se mu tudi drugi, obupnejši iz vseh delov sveta, je mogočen klic po rodni šoli in učiteljih, ki naj jim sladita težko borbo v tujini z veličino domovine. Mati! Domo\ina! Vstani! čut do Tebe nikdar ne umre, ker umreti ne more; \ srcu zgubljenega sina čaka v najskritejšem kotičku le Tvojega klica, pa zopet vzplamti in Ti imaš zopet v njem — svoj oltar. Domovina usliši!