11 Osrednja tema: BARJA Barja so značilna, vendar raznoli- ka skupina mokrišč. Pojem mokri- šče se je v zadnjih letih tudi pri nas dodobra udomačil. Poljudna (in za- bavna) definicija mokrišč pravi, da so mokrišča »območja, kjer je voda pregloboka za sproščeno hojo, ven- dar preplitva za plavanje«. Glede na navedeno definicijo barja nedvomno spadajo med mokrišča, čeprav hoja po njih izven poti z vidika varstva narave ni zaželena, ponekod je celo tvegana, »plavanja« v barjanskih je- zercih ali oknih pa si verjetno nih- če ne želi. V Konvenciji o mokriščih je definicija tega pojma zelo široka. Prvi člen te konvencije, bolj poznane kot Ramsarska konvencija, opredeli mokrišča kot »... območja močvirij, nizkih barij, šotišč ali vode, naravne- ga ali umetnega nastanka, stalna ali občasna, s stoječo ali tekočo vodo, ki je sladka, brakična ali slana, vključ- no z območji morske vode, katere globina med oseko ne preseže šestih metrov«. Različni avtorji so barje definirali raz- lično, vsem definicijam pa je skupna ugotovitev, da se na barjih praviloma tvori debelejša ali tanjša plast šote, to je odmrlih rastlinskih ostankov. Popol- noma tudi to ne drži, saj se na nekaterih povirnih barjih šota ne tvori. Barje označuje ekološko raznolike tipe habitatov. V grobem jih delimo na viso- ka ali šotna barja in nizka barja, ki se med sabo močno razlikujejo po razme- rah, ki tam vladajo. Na manjših površi- nah, pogosto na obrobjih visokih barij, so ponekod razvita tudi t. i. prehodna barja, ki v skladu s svojim imenom predstavljajo prehodno obliko med niz- kim in visokim barjem. Izraza visoko in nizko barje marsikoga zmotno napeljeta na misel, da najdemo visoka barja v gorah, nizka pa v niži- nah. V resnici nimata nobene povezave z nadmorsko višino, ampak se nanašata na samo zgradbo barja in s tem pogoje- ne značilne ekološke razmere. Visoka barja nimajo stika s talno vodo ali s površinskimi vodami. V dolgem obdobju razvoja takega barja se je na- kopičilo toliko odmrlih rastlinskih ostankov, predvsem šotnih mahov, da je površina popolnoma izolirana od kamninske podlage. Plast šote, ki jo na visokem barju tvorijo predvsem ostanki šotnih mahov, je lahko debela nekaj me- trov. Poganjki šotnih mahov neprestano rastejo, spodnji deli pa odmirajo in se postopoma spreminjajo v šoto. Tako na visokih barjih nastaja debela plast šote, ki barje dvigne nad okolico in ga izolira od podlage. Na barju Šijec na Pokljuki je v približno 5.000–6.000 letih nastala okoli 5 metrov debela plast šote. Ak- tivno visoko barje zaradi navedene la- stnosti šotnih mahov neprestano raste. V debelih plasteh šote so se ohranili za- pisi o tem, kako se je spreminjala vege- tacija v času nastanka barja, pri čemer nam pomagajo analize peloda in drugih rastlinskih ostankov, ki so ostali »kon- zervirani« v šoti. Visoka barja so hla- dnejša od okolice, zato se na njih sneg spomladi obdrži dalj časa in se vegeta- cijska sezona prične nekoliko kasneje. Za visoka barja je značilen nastanek večjih ali manjših barjanskih jezerc ali oken. Razlikujemo med primarnimi je- zerci, ki predstavljajo ostanek nekdaj večje vodne površine, in sekundarnimi, ki nastanejo kot posledica erozije v šo- ti. Voda v njih je sicer čista, vendar je zaradi vsebnosti huminskih kislin rjave barve. Za rastline, ki tu uspevajo, je edini vir hranil padavinska voda. Ta je zelo rev- na z minerali, ki jih rastline potrebuje- jo za svoj razvoj, zato so tu uspešne le določene vrste. To so ozki specialisti v rastlinskem svetu, t. i. ombrotrofne vr- ste, ki so se prilagodile na negostoljub- no kislo in z minerali revno okolje, tako da na mineralno bogatejših rastiščih ne uspevajo. Pogoste so različne vrste šotnih mahov (Sphagnum spp.), zara- di katerih je dobilo visoko barje svojo značilno podobo, dlakava mahovnica (Oxycoccus palustris), navadna rožma- rinka (Andromeda polifolia), okroglo- listna rosika (Drosera rotundifolia) in barjanska kopinšnica (Vaccinium uligi- nosum). Poleg naštetih vrst, ki so kljub majhnosti bolj opazne, so za visoka bar- ja značilne še vrste, ki bi jih naključni Razgledni stolp na Lovrenškem barju (foto: Sebastjan Štruc). Nizka barja ob Bloščici (foto: Peter Skoberne). Besedilo: Ivana Leskovar Štamcar in Slavko Polak 12 obiskovalec, predvsem kadar ne cvetijo, verjetno uvrstil kar med »trave«, npr. kalužni šaš (Carex limosa), malocvetni šaš (Carex pauciflora), nožničavi munec (Eriophorum vaginatum), močvirska grezulja (Scheuchzeria palustris) in be- la kljunka (Rhynchospora alba). Poleg značilnih vrst visokega barja tam takoj opazimo nekatere vsem znane in splo- šno razširjene vrste, ki jim prav tako ustreza kisla podlaga, npr. smreko, ru- ševje, jesensko vreso in borovnico. Plodovi mahovnice so zelo podobni brusnicam in jih v Skandinaviji in Ka- nadi zaradi množičnosti uspevanja tu- di uporabljajo kot brusnice, tako da je »brusnični džem« na policah naših tr- govin pogosto narejen iz plodov mahov- nice. Pri nas je omenjena vrsta redka in ogrožena, zato ne sme biti predmet ku- linaričnih poskusov. Visoka barja se na obsežnih površinah pojavljajo v severni in srednji Evropi, pri nas pa dosegajo jugovzhodno mejo svoje razširjenosti. Ljubljansko barje je nekdaj veljalo za »najjužneje ležeče barje Avstro-Ogrske«. Po dolgotraj- nem izkoriščanju debele plasti šote na Ljubljanskem barju pa tu najdemo le še nekaj majhnih ostankov neporeza- ne šote, ki jo prerašča barjanski gozd. Tak primer je Kozlerjeva gošča pri Črni vasi. Rezanje šote je bilo najbolj inten- zivno v drugi polovici 19. stoletja, proti koncu istega stoletja pa je bila zaloga šote že močno izčrpana, tako da danes Ljubljansko barje predstavlja mozaik mokrotnih travnikov, manjših nizko- barjanskih površin in njiv, šota pa je ohranjena le na nekaj majhnih površi- nah. Visoka barja si v Sloveniji lahko ogleda- mo na Pokljuki in na Pohorju. Lovren- ško barje na Pohorju je največje visoko barje pri nas. Na tem barju je približno dvajset barjanskih oken oziroma jezerc. Na Pohorju sta dve učni poti, po kate- rih se obiskovalci lahko brez slabe vesti sprehodijo po barjih, saj potekata po lesenih brunih nad površino barja. Na Pokljuki je kar nekaj visokobarjanskih površin, ki so bolj ali manj izpostavlje- ne obisku turistov in pohodnikov, za- to so v okviru Triglavskega narodnega parka uredili in označili učno pot Barje Goreljek, ki leži ob počitniškem naselju. S tem so preusmerili obisk z ostalih ba- rij, predvsem z barja Šijec, ki leži tik ob cesti Pokljuka–Bohinjska Bistrica, na Goreljek, ki je bil že deloma degradiran zaradi neposredne bližine počitniškega naselja. Posebnost predstavlja barje Jezerc pod Ostrim vrhom v okolici Logatca, ki je edino plavajoče barje pri nas. Nastalo je v globoki vrtači, v kateri je bilo zaradi nepropustne podlage jezero. To se je od roba počasi zaraščalo s šotnimi maho- vi, ki so sčasoma prekrili gladino vode. Pod to plastjo je še vedno približno 10 metrov globoka voda. Ker je plast šote na sredini debela komaj meter in pol, je hoja po takem barju precej tvegana. Nizka barja niso ekološko enotna sku- pina habitatov, vendar je za vse značil- no, da imajo za razliko od visokih barij stalen dotok površinske vode oz. stik s talno vodo, ki je praviloma bogata z mi- neralnimi snovmi. Šotna plast je na teh barjih zelo tanka, ponekod pa rastline uspevajo skoraj neposredno na goli ka- mninski podlagi. Voda na teh barjih je lahko tako nasičena z minerali, da se iz nje izloča lehnjak. Voda na nizkih barjih je bazična, zato tu uspevajo rastline, ki so na take razmere prilagojene – mine- rotrofne vrste. Najznačilnejše so: rja- sti (Schoenus ferrugineus) in črnikasti sitovec (Schoenus nigricans), moknati jeglič (Primula farinosa), več vrst manj- ših šašev, npr. bolšji šaš (Carex pulica- ris), srhki šaš (Carex davalliana), ho- stov šaš (Carex hostiana), širokolistni (Eriophorum latifolium) in ozkolistni munec (Eriophorum angustifolium), navadni mrzličnik (Menyanthes trifoli- ata), močvirski petoprstnik (Potentil- la palustris), navadna rezika (Cladium mariscus) in dolgolistna rosika (Drose- ra anglica). Barja na Bloški planoti so največji kompleks nizkih barij pri nas, manjše površine pa najdemo raztrese- no tudi drugod po Sloveniji. Znani so Nerajski lugi ob Lahinji v Beli krajini in več manjših nizkih ter povirnih barij v okolici Bleda. Potok Bloščica zaradi majhnega padca dela velike okljuke in ponekod skoraj zastane. Tik ob njem je dobro razvita tipična rastlinska združ- Širokolistni munec (Eriophorum latifolium) (foto: Peter Skoberne). Barje Šijec na Pokljuki (foto: Matjaž Bedjanič). Obvodni pajek (Dolomedes fimbriatus) (foto: Slavko Polak). 13 ba nizkega barja s prevladujočim rja- stim sitovcem. Zgodaj poleti na daleč opazimo tudi bele čopke cvetočega oz- kolistnega munca. Na malo dvignjenih in zaradi tega manj mokrih površinah se začnejo med nizkobarjanske vrste vrivati vrste mokrotnih travnikov, med katerimi je najopaznejša trava modra stožka (Molinia caerulea). Ponekod, kjer opuščajo košnjo, prodirajo nanje tudi pionirske lesne vrste, ki jih vlaga v tleh ne moti, npr. rdeči bor (Pinus sylve- stris), navadni brin (Juniperus commu- nis) in breza (Betula pendula). Tudi niz- ka barja so na večjih površinah razvita v srednji Evropi, v Sloveniji pa se pri- bližajo jugovzhodni meji razširjenosti. Dalje proti jugu in vzhodu se pojavljajo le še manjše raztresene nizkobarjanske površine. Marsikje so združbe nizkega barja razvite na majhnih površinah, ki so obdane z gojenimi travniki ali pašni- ki, zato je velika verjetnost, da marsi- katera zaradi agromelioracij izgine, še preden jo uspemo zabeležiti. Ekološke razmere na prehodnem barju, npr. stopnja kislosti, vsebnost nekate- rih ionov, so med tistimi, izmerjenimi na visokih barjih, in tistimi z nizkih ba- rij. Zato tu uspevajo značilne rastlinske vrste tako visokih kot nizkih barij. Ko smo pred vstopom Slovenije v EU pisa- li kratko poljudno predstavitev nekega območja Natura 2000, ki je bilo oprede- ljeno tudi zaradi prehodnega barja, smo na predstavitvi javnosti dobili zanimiv odziv. Nekdo iz poslušalstva je namreč izraz prehodno barje razumel dobese- dno in vprašal, ali so potemtakem vsa ostala barja neprehodna. Ta preblisk je postal iztočnica za seznanitev z naravo- varstveno vrednostjo barij in zaključek, da ne glede na njihovo »prehodnost« ali »neprehodnost« po barjih ne smemo hoditi vsevprek, saj s tem povzročamo občutljivemu ekosistemu nepopravlji- vo škodo. Prehodna barja najdemo na Jelovici (Ledina), Pokljuki, Zelencih, v okolici Logatca in na Cerkniškem jeze- ru, pri čemer gre pogosto za manjše po- vršine, ki mejijo na združbe visokih ali nizkih barij. Rastlinske združbe barij so vrstno raz- meroma revne, kar praviloma pomeni, da so tudi bolj občutljive že na majhne spremembe v okolju (so bolj ranljive), zato je delež ogroženih vrst ravno v teh združbah največji. Tako opevano biot- sko raznovrstnost moramo zato pra- vilno razumeti: tudi vrstno zelo revne združbe prispevajo k biotski raznovr- stnosti, po drugi strani pa lahko kakšna vrsta več v združbi, kamor ne spada, dolgoročno vpliva na zmanjšanje razno- vrstnosti, kot se dogaja s tujerodnimi invazivnimi vrstami. Kaj pa živalski svet barij? Zaradi skromne prehranske ponudbe so barja za živali sila nepriljubljena okolja. Nekatere vrste pa so se takim negostoljubnim razmeram vseeno prilagodile. Skoraj vse so pri nas izjemno redke, lahko bi rekli izumirajoče vrste – relikti nekdanjih hladnejših in vlažnejših časov. Nekaj izključno barjanskih vrst najdemo med kačjimi pastirji. Naša visoka in prehodna ali povirna barja v Alpah in na Pohorju so dom pravih barjanskih vrst, kot so barjanski škratec (Coenagrion hastulatum), barjanski lesketnik (Somatochlora arctica), alpski lesketnik (Somatochlora alpestris), barjanska deva (Aeshna juncea), šotna deva (Aeshna caerulea), mahovna deva (Aeshna subarctica elisabethae) in barjanski spreletavec (Leucorrhinia dubia). V Sloveniji poznamo nekatere od teh vrst zgolj po nekaj najdenih primerkih. Na nizkih in prehodnih barjih drugod po Sloveniji se zgoraj naštetim vrstam pridruži še cela paleta ekološko manj specializiranih vrst kačjih pastirjev. Z naštevanjem drugih, izključno barjan- skih vrst živali pa se že zaplete. Ni jih prav veliko ali pa so pri nas še neraz- iskane. Dnevni metulj barjanski okar- ček (Coenonympha oedippus) bi moral, sodeč po imenu, biti tipična barjanska vrsta okarčka. Njegov življenjski pro- stor na Ljubljanskem barju so nizka in prehodna barja ter močvirja z ločjem in mokrotni travniki s prevladujočo mo- dro stožko. Nenavadno pa je, da ta vr- sta na Obali in Krasu živi na suhih in z drevjem ter grmovjem zaraščenih trav- nikih. Vrsta torej ni vezana na barja, pač pa na določeno strukturo trav, šašja in sitovca. Podobno je tudi munčev okar- ček (Coenonympha tullia) pri nas izrazit habitatni specialist, ki živi na nizkih in povirnih barjih, bogatih z munci, ki je ena od hranilnih rastlin te vrste dnev- nega metulja. Velja izpostaviti, da sta obe vrsti v Sloveniji kritično ogroženi. Munčev okarček je veljal v Sloveniji že za izumrlo vrsto in ponovno odkritje te vrste lansko leto na barju Zelenci je bilo za entomologe res prijetno preseneče- nje.Močvirski petoprstnik (Potentilla palustris) (foto: Peter Skoberne). Okroglolistna rosika (Drosera rotundifolia) (foto: Slavko Polak). 14 Številne druge, na močvirske habitate vezane vrste dnevnih metuljev bi težko povezali izključno z barji. Nedvomno pa med barjanske štejemo nekatere vrste nočnih metuljev, hroščev in pajkov ter drugih manjših skupin nevretenčarjev. Med brskanjem po tujih naravoslovnih spletnih straneh pridemo do dolgih seznamov vrst hroščev, metuljev, mla- doletnic, kobilic, stenic ali pajkov, po- pisanih v tem ali onem zavarovanem območju s prevladujočimi barjanskimi habitati. Ob veliki pozornosti botanikov do naših barij podobnega ne bi mogli trditi za zoologe, saj kakšnih pogloblje- nih raziskav nevretenčarjev na barjih pri nas žal še nimamo. Naj bo to izziv našim študentom biologije pri izboru teme diplomske naloge. Med vretenčarji ne najdemo vrst, ki so izključno vezane na katero koli od oblik barij. Na naših barjih najdemo nekatere splošno razširjene dvoživke, kot so na- vadna krastača (Bufo bufo), zelena rega (Hyla arborea) in hribski urh (Bombina variegata). Nekoliko bolj tipično bar- janske so posamične populacije naših plazilcev. Tako poleg v hladnem gor- skem in gozdnem okolju na nekaterih naših barij najdemo navadnega gada (Vipera berus) in živorodno kuščarico (Zootoca vivipara), ki pa, glej ga zlom- ka, na barjih ni živorodna, pač pa odla- ga jajca. Med pticami in sesalci prav tako najde- mo vrste, ki so v severni Evropi sicer manj izbirčne pri izbiri življenjskega okolja, na južnem robu njihovega area- la, torej pri nas, pa jih najdemo le še na barjih oziroma na mokrotnih travnikih. Taka naša dva zadnja »mostiščarja« sta veliki škurh (Numenius arquata) in ko- zica (Gallinago gallinago), ki tu in tam še gnezdita na Ljubljanskem barju ozi- roma Cerkniškem jezeru. Da ne bo po- mote, kozica je na Ljubljanskem barju že lokalno izumrla in kot kaže, zaneslji- vo gnezdi le še na barjih Dujic in Osred- kov Cerkniškega jezera. Varovanje posameznih vrst je seveda neučinkovito, če ni zavarovano njiho- vo življenjsko okolje kot celota, zato so praktično vse tipične združbe nizkih, prehodnih in visokih barij pri nas za- varovane z Uredbo o habitatnih tipih. Značilne barjanske rastlinske in žival- ske vrste so uvrščene na Rdeči seznam ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Občutljive barjanske združbe ohranja- mo tako, da ohranimo tudi razmere, ki so jim do sedaj omogočale uspevanje: na vseh tipih barij predvsem nespreme- njen vodni režim in kemizem vode, na nekaterih nizkobarjanskih površinah, ki že prehajajo v mokrotne travnike, pa tudi zagotovljen tradicionalni način ra- be (košnja enkrat na leto ali na dve leti in odstranitev pokošenega materiala). Visoka, nizka in prehodna barja so va- rovana tudi v okviru območij Natura 2000. Natura 2000 je omrežje območij, ki so pomembna za ohranjanje ogrože- nih rastlinskih in živalskih vrst ter nji- hovih življenjskih okolij. Večina barij pri nas je poleg tega zavarovana tudi z odloki o varovanju, ki pa so bili sprejeti precej pozno, od konca sedemdesetih do konca devetdesetih let dvajsetega stoletja. Vedenje o pomembnosti barij in tudi ostalih, nekoč »neuglednih« ži- vljenjskih okolij je počasi že prodrlo do zavesti ljudi. V zadnjem času se je poka- zala nova težava, to je množičen obisk, kot je to primer na pohorskih barjih. Zaradi tega moramo na teh lokacijah obiskovalce usmerjati na tak način, da barje čim manj prizadenejo. Ob more- bitnih nepremišljenih posegih na barja velikokrat ni več možnosti za popravni izpit. To še posebej velja za visoka bar- ja, ki so nastajala več tisoč let, zato jih ob izgubi ne moremo ponovno vzposta- viti kot t. i. nadomestni habitat, kot se to pogosto dogaja ob gradnji na naravo- varstveno pomembnih območjih. Vsaj v tako kratkem obdobju, kot je človeško življenje, ne. Jajca živorodne kuščarice (Zootoca vivipara), Pokljuka (foto: Slavko Polak). Dlakava mahovnica (Oxycoccus palustris) (foto: Slavko Polak).