Katarina Majerhold
Vrnitev sofistov v obliki filozofskih svetovalcev?
O sofistih imamo veliko mnenj, predvsem negativnih. Toda nihče nima in ne more imeti dokončnega ali pravega mnenja o njih, preprosto zaradi pomanjkljivih originalnih virov in posredne interpretacije. Različne akademske discipline so sofiste opredeljevale na različne načine, nekatere kot filozofe, druge kot retorike, tretje kot učitelje arete, redko katera pa je ubrala pristop do njih kot do sofistov v polnem pomenu besede.
In zato na vprašanje, kaj natančno pomeni sofist, še do danes nimamo pravega odgovora.1 Zakaj so se sofisti zdeli Aristofanu tako politično nevarni, Sokratu tako pedagoško impotentni in Aristotelu tako filozofsko nerafinirani?2 Zakaj so se zdeli Heglu tako pomembni za antično demokracijo in zakaj je bil Grot mnenja, da so se o sofistih motili vsi, ki so pred tem pisali o njih? In kaj je tako zanimivega, nevarnega, vznemirljivega, da še danes zaposluje domišljijo filozofov, ki vsepovsod vidijo njihove inkar-nacije - celo v obliki filozofskih svetovalcev, ki z njimi nimajo nikakršne zveze?
1. Kaj in kdo je sofist?
Nujno se moramo vprašati , kdo je bil oz. pravzaprav ni bil sofist za antične Grke, in zakaj. Trdila bom, da je sredi 5. stol. pr. n. št. besedo sofist, ki se je že dolgo uporabljala za modrece in učitelje na splošno, prevzela majhna skupina potujočih učiteljev, ki je
V delu Lea Straussa sofisti nastopajo kot glasniki »vulgarnega konvenciona-lizma«, ki temelji na prepričanju, da po naravi vsakdo išče le dobro »zase« in da je največje dobro »imeti več kot drugi ali vladati drugim«. V delu Erica Voegeli-na so »prototip nereda« misleci, ki se »pravemu redu v človeški duši« upirajo z lažmi in neresnicami ter seveda »edinemu pravemu humanistu, tj. filozofu«. Pri drugih mislecih pa sofisti nastopajo kot heroji: Eric Havelock jih tako predstavlja kot prve znane »liberalce«. 2
Antične kritike (Aristofan, Platon, Aristotel) in moderne interpretacije (Hegel, Grote, sodobne študije) sofistov sem predstavila v eseju »Dilema sofistov in filozofov« (v izdajanju) in je tu ne bom v celoti navajala. Portret o sofistih, kakor ga je predstavil Aristofan v Oblakih, je eden najzgodnejših in najbolj vplivnih. Prav tako je eden najbolj ostrih in ponižujočih, češ da so sofisti navadni mazači in čudaki, do katerih je treba biti skrajno sumničav. Aristofan aplicira pojem »sofist« na različne vrste intelektualcev, tudi na Sokrata, zaradi česar je bil pozneje obsojen na smrt, češ da pohujšuje mladino. Platon usmeri topove na sofiste v dialogih Prota-gora, Sofist, Gorija, Evtidem, Menon na račun tega, da ne znajo definirati, kaj je arete, ki naj bi jo učili, in trdi, da je zato ne morejo učiti. Sofiste kritizira tudi zato, ker jo učijo za plačilo, zaradi česar naj bi
bile prostitutke, oportunisti, nepravičneži in manipulatorji. Aristotel glavno kritiko usmeri na drugo in tretjo generacijo sofistov v Topiki, Nikomahovi etiki Retoriki in se usmeri na logične napake njihovih argumentov in učenja ter jim zameri, da učijo nekaj, pri čemer nimajo izkušenj. Hegel je v svoji Filozofiji zgodovine do sofistov ambivalenten. V okviru svoje dialektične triade (teza, antiteza in sinteza) sofistom sicer prizna pozitivno veljavo v smislu antiteze predsokratikom (uvedli so do tedaj neznani individualizem in subjektivnost v antično demokracijo) in kot vmesna stopnja k Sokratu, negativno pa, da so bili razdiralci dotedanjega družbenega, moralnega reda. Grote je bil prepričan, da so Hegel in njegovi nasledniki sofiste napačno razumeli in predstavili. Še več, prepričan je bil, da so se o sofistih motili vsi, ki so pred tem pisali o njih: 1) Aristofan jih je napačno negativno opredelil iz nerazumevanja, da gre med sofisti in njihovimi predhodniki preprosto za generacijsko razliko; 2) nemški filozofi so s pojmom »Die Sophistik«, ustvarili fikcijo in ničvredno abstrakcijo (resnici ne obstaja neka vsem sofistom skupna lastnost, razen tega, da so bili plačani učitelji), 3) hkrati je trdil, da bi sofistom naredili manj krivice, če jih ne bi imeli za nevarne, ampak za koristne učitelje praktične arete in da je bilo Atenam bolje z njimi kot brez njih. Danes se srečujemo s poplavo različnih študij o sofistih, ki ustvarjajo nekoherentne in celo protislovne teorije: po eni strani so veliki pohujševalci mladine, prinašalci novega in moralno pokvarjenega »pogleda«, po drugi strani so impotentni in neizvirni izobraževalci; po tretji so kohezivno intelektualno gibanje, po četrti sploh ne gre za gibanje; po peti so razdiralci grške demokracije, po šesti so odgovorni za njeno zdravje ...
3
Arete ali človeška odličnost, še zlasti v argumentiranju in govorništvu, vendar tudi intelektualna in praktična odličnost. Dobro razlago arete ponudi C. D. Reeve v svoji The trials of Socrates: Six classic texts: An Essay on Plato's Apology of Socrates (2002), str. x: »Če je nekaj nož (ali človek) je arete noža ali človeka stanje ali lastnost, zaradi česar je nož ali človek dober ... Arete noža je lahko njegova ostrina; arete človeka pa je njegova inteligentnost,
z njo opredelila (zdaj bolj v tehničnem pomenu) svojo novo podjetno dejavnost, to je poučevanje arete3 za denar.4 Še več, od takrat naprej, se je vsak učitelj ali intelektualec, ki se ni opredelil za učitelja arete, ki prodaja svoje znanje, začel razlikovati od »sofistov« v tem novem tehničnem pomenu.
Poznavanje zgodovinskega razvoja mi bo ponudilo tudi uvid, zakaj Sokrat ni bil sofist: zanikal (pravilno ali napačno) je dokončno poznavanje arete in zato zmožnost poučevanja te (čeprav bo poznejše podrobnejše branje pokazalo, da ni čisto tako). Vendar pa bomo prav tako jasno videli - in to je v nasprotju z obstoječo tradicijo - da liki, kot so Gorgija, Polos in Trazimah, niso bili sofisti,5 saj so tudi oni zanikali možnost poučevanja arete (Gorgija) ali pa so se vzdržali moralnega prizvoka, ki ga je imela beseda arete (Polos in Trazimah). Ce so moja opažanja pravilna, so bili v petem stol. pr. n. št. le štirje glavni sofisti (vsaj za katere vemo): Protagora, Prodik, Hipija in Evtidem. In še s teh štirih lahko seznam zožimo na tri glavne - Protagoro, Prodika in Hipijo, za Evtidema pa lahko rečemo, da je atipičen sofist.
1.1 Beseda »sofist« pred razvojem »prve« filozofije
Beseda »sofist« (ho sophistes; množina hoi sophistai) je samostalnik, ki izvira iz glagola sophidzo, kar dobesedno pomeni nekoga, ki se ukvarja z modrostjo (sophia),6 bolj specifično pa se nanaša na nekoga, ki uči modrost. In kakor se koncepta »modrost« ter »učitelj« skozi čas dramatično spreminjata v zgodovini grške zgodovine, tako se tudi uporaba in pomen besede sofist. V obstoječi literaturi se prva uporaba besede pojavi v Pindarjevi Istamski odi (478 p. n. št.): »... junaki, vrli borci, slavo pesmi zaslužijo, in so, dokler traja vek, slavni ob zvokih lire in blagoglasnih flavt. Po Zevsovi volji jih zaradi pesmi dobrih pesnikov (sophistais) (Pindar, 1957: V.II. E-A) častijo kot božanstva. Na tem mestu vidimo, da se »sofist« jasno nanaša na pesnike ali glasbenike (nekoč je bilo to neločljivo). Takšno pojmovanje sofista nastane v nekaterih drugih tekstih iz tistega časa: Kratinus, oče stare komedije, govori o Homerju in Heziodu kot o sofistih. V Ajshilovem fragmentu pa zasledimo: »Sophistes je iz svoje lire iz želvinega oklepa izvabil divje, neuglašene zvoke« (Ajshil, 1982: fr. 314). Zakaj bi ti avtorji pesnike in glasbenike imenovali sophistes? Brez dvoma zato, ker so bili pesniki in glasbeniki opredeljeni ne le kot vir starodavne modrosti, ampak tudi kot učitelji.7 Glede na številne antične avtorje, vključno z Izokratom, so tudi sedem modrecev imenovali sofiste, od katerih je bil najbolj znan kralj Solon.8 In čeprav je imela beseda sofist v času Izokratovega pisa-
pravičnost ali pogum. Arete je tako širši pojem kot moralna vrlina. Nanaša se tudi na stvari (kot so noži), ki niso moralni su-
n)a (°krog 354-3 pr. n. št) že negativen prrcvo^ si |e Izokrat pn- bjekti. Po drugi strani pa se lahko aplicira zadeval pokazati, da ni bilo vedno tako: »Kdo od starih bi lahko na različne vidike moralnih subjektov, kot predvidel, da se bodo stvari tako spremenile ravno v Atenah, kjer so inteligentnost ali družinski status, ki
se bol) kot drugi krasimo s svojo modrostjo? V času naših predni- jih ponavadi ne obravnavamo kot njihove
W. i -i i v	,	r- , i v i t ■ --i ■ moralne lastnosti. Zato je včasih arete bo-
le bilo drugače; nasprotno, sofiste so občudovali in n|ihovim .. .... ...» ; T .	-
'	. .	.	lje uporabiti za odličnost. Toda arete se še
učencem zavidali uspešno usodo, medtem ko so prilizovalcem vedno najpogosteje prevaja kot »vrlina«.
privoščili njihovo nesrečo. Najmočnejši dokaz za to lahko najdeš Toda ko nam je enkrat jasno, da arete
v tem, da so kralju Solonu kot prvemu izmed Atencev podelili pomeni »vrlina« in »adNmaiK se težko
naziv sofist.« (Isocrates, Antidosis: 312-14)	zmotimo v pomenu. Cf. W K. c Guthrie,
^J , , .	■	v	J w	.. , , The Sophists (1971: 253-4).
Toda kakor je prozni stil začenjal nadomeščati poezijo kot
sredstvo »znanstvenega« diskurza in izobraževanja, tako je tudi Na to nas opozori že Grote v svoji
r- , v ■ i	■ ■	■	ti, tj- Zgodovini Grčije.
pojem sofist začenjal spreminjati svoj pomen. Izokrat v Pismu 3	'
Demonicusu piše, da naj ne pobira sadov lekcij le od pesnikov, Poleg tega so bili retoriki.
ampak tudi od drugih sofistov, in da mora poznati znanja znanih 6 Glej Guthrie (1971: 27-34).
pesnikov in sofistov oz. še bolj, da mora poslušati pesnike in se učiti 7 ,, , , 0 , 0,	....
1 r- /T	looi r i\ A	1 v • 11 1-1 v • 1 Havelock, Preface to Plato (1963: 41).
od sofistov (Isocrates, 1991: 51). Čeprav takšni odlomki kažejo, da prav zato ker so pesnike v antični Grčiji
so besedo sofist še vedno lahko aplicirali na pesnike, pa so jo prav imenovali modrece in učitelje, jih Sokrat
tako uporabljali za razlikovanje pesnikov od drugih vrst modrecev v Apologiji povpraša o njihovi modrosti
in pisateljev. Kdo bi lahko bili ti modreci? Morda so bili to sofisti, (APologija■ 22-7) in zaradi česar jih , , .., .	i v j- i i n i	ii- ■■ ■ Platon napade v Državi (Država, knjige
kakor jih pojmujemo danes, ljudje, kot so Protagora, Hipija in 23 in 10)
Prodik, saj so ti zagotovo pisali razprave v prozi. Hkrati pa bi na ta 8 '
seznam morali vključiti tudi številne druge predsokratske sofiste. Glej Antidosis 235, v katerem jih r T ,	v • 1	ai	1 1 1 n	-i Izokrat eksplicitno imenuje sedem sofis-
Izokrat jih naste)e, da so to Anaksagora, Empedokel, Parmenld, tov; prav tako glej Herodot (I, 29-34): Herodot pa pitagorejci - po njegovem naj bi bil Pitagora sploh »... so iz Grčije drug za drugim prihajali največji grški modrec ali sofist (Herodot, IV 95).9	tja vsi modrijani tedanje dobe, med njimi
Kakor smo lahko do zdaj videli, se v temelju besede sofist tudi Atenec Solon, ki je Atencem na njih skrivata pojma modrost in poučevanje, čeprav se je pojem željo dal zakone •••«. modrosti za Grke skozi čas spreminjal oz. vsaj širil. Pesniki so bili Izokrat Antidosis 268. Da so bili pred-
v antični Grčiji prvi dediči in zagovorniki kulture ter izobraževa- sokratiki na splošno imenovani kot sofisti, 1	v v 1 1 -i- i ■ 1 , 1 i- o 1 1 ■ prav tako potrjuje Ksenofon (Memorabil-
nja, to vlogo so čez čas dobili modreci, kot so kralj Solon, ki so
ia I.i.11), ki piše »kar sophistais imenujejo praktično modrost prenesli na študente in ustvarili politično har- 'kozmos'«.
monijo s sprejemanjem dobrih zakonov, nato so to vlogo dobili
prozni avtorji, ki so svoj čas posvečali proučevanju bistva ne le
človeka in polisa, ampak tudi kozmosa na splošno. Če gledamo s širšega zgodovinskega vidika, lahko vidimo, zakaj so Protagoro, Hipija in Prodika (sofisti v ožjem pomenu besede) imenovali sofiste, saj so bili vse naštete stvari: pesniki, politiki, »znanstveniki« in učitelji.
Toda tisto, kar je morda najbolj zanimivo, je, da je beseda, ki se je nekoč nanašala na širok spekter spoštovanih modrih ljudi in učiteljev, čez noč postala pojem zlorabe za majhno skupino učiteljev petega stoletja.
Kaj oz. kdo je bil odgovoren za to spremembo? Morda Platon? Tako misli George Grote, ki je v svoji Zgodovini Grčije (History of Greece) izjavil, da je bilo le malo ljudi v zgodovini tako nepravično obravnanih kot sofisti. Po njegovem mnenju ni šlo za nov pojav, namreč pojav sofistov v Atenah, ampak za novo uporabo stare besede, »ki jo je Platon izvzel iz običajnega konteksta in uporabil za eminentno plačane učitelje v času Sokrata« (Grote, 2001: 491, 485). Podobno meni tudi Karl Popper: »Ne smemo pozabiti, da Platon rad izpodbija retoriko in
10 Protagora želi s tem govorom domnevno doseči dve stvari: (1) zamaskirati
lastno inovacijo in se s tem izogniti sumu,	sofistiko; prav zares je človek, ki je s svojimi napadi na 'sofiste'
(2) povezati novo umetnost z dolgim	. -i ■■ ... , ,
w K „ .,»•,•	ustvaril negativne asociacije, povezane s to besedo« (Popper,
seznamom spostovanih učiteljev.	.. i i i • m i ■ i i -i
1981: 263). Toda ne glede na to, da je Platon dejansko uporabil
besedo sofist v ožjem in negativnem pomenu, kot sem jo predstavila, ni mogel biti avtor teh sprememb.
Resnica je, da je dobila omenjena beseda negativni prizvok že zelo zgodaj. Zdi se, da tiči vzrok v tem, da je modrost že nekdaj opredeljena kot nekakšen dvorezni meč, kajti iskati modrost in druge poučevati o njej lahko človeka pripelje v težave. Tako Hermes pravi Prometeju, kakor piše Ajshil v Uklenjenem Prometeju: »Hej, ti! Sophistes, zagrenjenost nad zagrenjenostjo, ti, ki si grešil proti bogovom, ko si počastil kreature dneva, ti, kradljivec ognja! Tebi govorim!« (Ajshil, 1982: 944-6) Takšni primeri nas opozarjajo, da so v Atenah na intelektualce gledali z nezaupanjem. In ko je Aristofan v Oblakih (o)sramotil intelektualce in intelektualnost, je lahko značilnosti številnih mislecev preprosto zmešal v glavni lik Sokrata in ga opredelil za sofista (Guthrie, 1971: 31). Toda ko so leta 423 pr. n. št. nastali Oblaki, je bilo Platonu komaj pet let, zato ni mogel biti odgovoren za takšen razvoj. Prav tako ni odgovoren za nenadno in dramatično zožitev pojma, ki je nastala na sredini petega stoletja pr. n. št. Domneva, da je, pravzaprav zasenči pomemben in fascinanten razvoj tega pojma.
Velja opozoriti, da je beseda sophistes, kakor smo jo do zdaj obravnavali, vedno veljala tako, da jo je nekdo (bodisi v pozitivnem bodisi v negativnem pomenu) izrekel za nekoga drugega, nikoli pa je ni nihče uporabil za oznako samega sebe. Toda oglejmo si nenavaden, a izjemno pomemben govor Protagore v pogovoru s Sokratom v dialogu Protagora (316c-317c): »Ker tujec, ki pride v velika mesta in tam nagovarja najboljše mlade može, da opustijo stike z drugimi, sorodniki in znanci, mladimi in starimi, da bi se družili z njim zato, da bodo boljši - ta, ki to dela, mora biti previden; to zbuja veliko ljubosumnosti, sovražnosti in intrig. Sam trdim, da je umetnost sofizma starodavna umetnost, toda ljudje, ki so jo prakticirali v starih časih, so jo zaradi nevarnosti, povezano z njo, včasih zamaskirali v poezijo, kot so to storili Homer, Heziod in Simonid, v mistično religijo ali prerokovanje, kot orfejevci in mauzejevci, in občasno, kakor sem opazil, celo v atletiko, Ikos iz Tarantuma, v našem času pa Herodikus iz Selimbrije (prvotno iz Megare) ... Vsi ti, kakor sem rekel, so iz strahu pred posledicami uporabljali omenjene različne umetnosti kot masko. In na tej točki se ločim od vseh, saj mislim, da niso dosegli svojega cilja ... Sam pa se lotevam stvari iz popolnoma nasprotne smeri. Priznam, da sem sofist in da izobražujem ljudi. Rajši to priznam kot skrivam - to je, mislim, boljša previdnost od njihove.«
Ta govor je tako rekoč zelo sofisticiran način zaslepljevanja, vendar pa vseeno jasno predstavi to, kar želi zakriti: Protagora je bil prvi človek, ki je samega sebe imenoval sofist. Zakaj je bil prvi? Zagotovo ne, ker so se predhodniki Protagore bali priznati, da so sofisti. Pravi razlog je, da ni obstajala sophistiken technen, umetnost sofistike, dokler je ni izumil Protagora. Tako je bilo na tej točki nekaj popolnoma drugega, če si bil označen (imenovan) za sofista ali bil sofist! Homer ni bil prikrit sofist, ampak je bil preprosto pesnik — morda največji pesnik in vreden naslova sophistes, vendar vseeno pesnik.
Protagora uporablja pojem sofist, vendar z njim misli nekaj povsem novega, in sicer povsem samosvojo techne.10 V tem pogledu je bil Protagora tisti, ki je dal besedi sofist njen tehnični pomen. Še več, pokazal je kaj je bil prvi »sofist« v novem smislu. Drugi pa so se radi kmalu pridružili.
Toda še preden se lotimo odgovora na vprašanje, kdo so bili in kdo niso bili sofisti v novem pomenu besede, je nujno razčistiti, kaj natančno naj bi pomenila ta nova umetnost.
1.2 Nova umetnost sofizma
Raziskovalci, ki so se lotili nove definicije sofizma, so se ga, kot vedno, lotili na nenavaden način. Običajne osumljence - Protagora, Prodik, Hipija, Gorgija, Polos, Kalikles, Antifon, Trazimah, Kritija, Evtidem - so zbrali skupaj in se vprašali, kaj imajo skupnega.11 Takšna osnovna zastavitev je vsekakor problematična, saj omenjeni nimajo ničesar skupnega, razen da so bili Grki in poklicni učitelji, hkrati pa takšna naravnanost pomeni, da smo vnaprej postavili domnevo, namesto da bi se vprašali, kdo je oz. kdo ni sofist. Da bi resnično lahko definirali sofizem, bi bilo treba najti sodobnika - nekoga, ki je spoznal (prepoznal) nov, tehnični pojem in ki ga je tudi sam uporabljal (Aristofan na tem mestu odpade); nekdo, ki se je s sofisti pogovarjal in jih spraševal o njihovi definiciji sofizma. Vsekakor ni težko uganiti, kdo bi to (lahko) bil - seveda je to Sokrat. In čeprav se moramo pri tem zanašati na Platonov prenos Sokratovih pogovorov s sofisti, ti vsebujejo veliko natančnost in konsistentnost. Dve značilnosti sta bistveni in definirajoči za novo umetnost sofizma, in obe izvemo iz Sokratovega pogovora s Protagoro (Protagora, 1968: 348d-349a.): »Tako se raje pogovarjam s teboj kot s katerimkoli drugim,« pravi Sokrat Protagori, »ker si najbolj podkovan za raziskovanje ne le vseh stvari, ki jih raziskuje pameten človek, ampak še zlasti arete. In kdo drug kot ti? Ne misliš, da si le vrl in dober [kalos k'agathos], kakor drugi, ki so sicer pametni in dobri, vendar drugih ne morejo narediti takšnih, ti si pa dober in zmožen tudi druge narediti dobre. In tako si samozavesten, da si se, čeprav so drugi prikrivali to veščino, javno pohvalil pred vsemi Grki in se imenoval sofist ter priznal, da si učitelj arete. In prvi si si upal za to zaračunati ceno.«
Kaj Protagora misli, ko se razglasi za sofista? Kaj je njegov novi sophistiken technen? To je (1) poskus (ali obljuba) (na)učiti arete in (2) pričakovanje plačila za uslugo. Kombinacija teh dveh lastnosti je za takratni čas resnično nekaj novega. Res je, da je veliko ljudi pred Protagoro poskušalo učiti arete, starši, šolski učitelji, pesniki in zakonodajalci,12 vendar pred njim tega nihče ni dojemal kot poklic in za to dobil/zahteval plačilo.
Pred Protagoro je veliko ljudi zahtevalo plačilo za svoje obrtniško znanje in prenašanje tega na učence,13 vendar tega do takrat še nihče ni poskusil z arete.14 Se pravi, nobena izmed obeh lastnosti sama po sebi ni nova, vendar v omenjeni kombinaciji dobimo resnično nekaj novega. In Protagora je označil to inovacijo s svojo, novo, samoreferenčno uporabo besede sophistes.
Da sta omenjeni lastnosti bistveni značilnosti sofizma od takrat naprej, lahko ugotovimo s preprostim pregledom referenc o sofistih v Platonovih dialogih. Na primer v Menonu (91a-b) Sokrat pove, da če želi nekdo kupiti »tiste vrste modrost in arete, ki ljudem omogoča dobro voditi hišno gospodarstvo in mesto«, mora študirati s sofisti. V Lahes (186a-c) Sokrat toži (nedvomno z ironičnim prizvokom), da je prereven, da bi se lahko učil pri sofistih, saj so to edini ljudje v Atenah, ki trdijo, da lahko »naredijo« ljudi dobre. V Gorgiju (519e, 520c-d) so sofisti ponovno opredeljeni kot plačani učitelji arete. V Sofistu, kjer je predstavljenih sedem različic sofizma, sta lastnosti poučevanja in plačila značilni za skoraj vsako različico.15 Novost plačevanja pouka o arete je v dialogih pogosto poudarjena. Tako Sokrat govori Hipiju v istoimenskem dialogu
11	Guthrie (1971: 44-5) trdi, da je njihova skupna značilnost interes v poučevanju retorike (čeprav ta trditev zanemarja dejstvo, da Evtidem ni učil retorike).
12
Kakor priznava Protagora - glej zlasti Protagora 325a-326e.
13
Glej Menon 90b-e.
14
Velikokrat naj bi za to veljal temeljni razlog: poučevanje arete bi moralo biti brezplačno (Glej Leo Strauss, Natural Right and History (1965: 115); vendar sama mislim, da razlog tiči v preprostem dejstvu, da poučevanje arete nikoli ni bilo dojeto kot obrt (morda z dobrim razlogom).
15	Izjema je le šesti tip sofizma, t.i. »sofist s plemenitim poreklom« (Sofist 230a-232b), ki je očitno rezerviran za opis Sokrata. O korelaciji med plačilom in arete ter drugimi tipi glej za prvi tip 223a; za drugi 224c-d; za tretji in četrti 224d-e; za peti 225c; in sedmi 267c (cf. Evtidem 273d).
16	Glej Gorgija 449a: Sokrat: »Gorgija, sam nam povej, kako te moramo klicati, kot poznavalca katere techne«. Gorgija: »Retorike, Sokrat«. Sokrat: »Potem te moramo klicati retorik?«. Gorgija: »In to kot dobrega retorika.«
17	Za Hipija glej Hipija Večji 281d-282e; za Prodika glej Protagora 314c-316a, kjer je skupaj s Protagoro opisan kot sofist, in v Lahes 197d, kjer je eksplicitno imenovan kot sofist; za Evtidema glej Evtidem 271b, kjer je opisan kot »nov tip sofista«.
18	Pripisuje se mu kar 15-16 del, ki obravnavajo nešteto področij: Umetnost razpravljanja, Protislovni argument,
O resnici, O bogovih, O bivajočem, O matematiki, O bojevanju, O vladi, O ambiciji, O areteh, O izvornem stanju stvari, O vsem v Hadu, Veliki govor, Smer. Toda od vsega tega so nam ostali zgolj posamezni fragmenti.
19
19 DK 80 B1. Sovre: Predsokratiki (1988: 140). Naprej lahko tudi preberemo: »Trdim sicer, da je z resnico tako, kakor sem zapisal, da je sleherni med nami merilo temu, kar je in česar ni; trdim pa dalje, da je pri tem na tisoče razlik, ker so dozdevne in resnične predstave za vsakogar drugačne.« (Predsokratiki, 1988, str. 141)
(282c-283b), da se »nihče izmed velikih mož v preteklosti, Pitakos, Bias, Tales in Anaksagora, ni nikoli počutil tako dobro poučenega, da bi to naredil; in da to ostro razlikuje »sedanjo generacijo od njenih prednikov«.
Zdaj pa primerjajmo, kdo ima in kdo nima predstavljene lastnosti. Vsa zgoraj našteta imena so učitelji, ki računajo za svoje storitve, vendar ne trdijo vsi, da učijo arete. Ali so vseeno sofisti? Po Platonu niso. Pravzaprav Platon na tem mestu kaže neverjetno konsistentnost. Kajti Platon na primer Trazimaha nikoli ne opredeli za sofista in zdaj tudi lahko razumemo, zakaj: Trazimah ni učitelj arete. Resnično je beseda za to, kar počne Trazimah, veliko preveč moralistična, saj uči ljudi ravno, kako biti nepravičen in kako uporabiti retoriko za dosego tega cilja, kar prikaže Platon v prvi knjigi Države. Isto velja za Polosa, ki ga Platon prav tako nikoli ne imenuje sofist. Še več, ko ga hoče Sokrat užaliti, naredi nejasno analogijo med njegovo umetnostjo, tj. retoriko in umetnostjo sofizma (Gorgija, 464b-466a, cf. 520b). Analogija ni pretirano dobra, vendar je pomembno, da je za Polosa žaljiva. Tudi Kalikles (če bi bil realna oseba) ni sofist, saj nima namena učiti arete. Ko ga Sokrat vpraša o sofistih in zlasti o njihovem učenju arete, ga Kalikles zavrne, da so sofisti popolnoma ničvredni (Gorgija, 520a). In končno tudi Gorgija ni sofist, vsaj ne v tehničnem pomenu kot učitelj arete proti plačilu. Dokaz za to je sicer malo bolj problematičen, vendar pa izstopata dve stvari: (1), Ko Sokrat vpraša Menona (enega Gorgijevih učencev), ali sofisti res lahko (na)učijo arete, kakor trdijo, Menon odgovori: »Stvar, ki jo še posebej občudujem pri Gorgiji, je, da ga ne boš nikoli slišal trditi kaj takega; prav zares, smeje se tistim, ki to počnejo; po njegovem mnenju je njegovo delo preprosto ustvarjati pametne govorce.« (Menon, 95c). In (2), Platonov Sokrat Gorgija nikoli ne imenuje sofist, ampak ga namenoma imenuje retorik.16 Tako se lahko še enkrat vprašamo, kdo je sofist. Glede na Platona lahko rečemo, da so sofisti tisti, ki trdijo, da učijo arete, in to tudi zaračunajo. V dialogih nastopajo le štiri imena: Protagora, Prodik, Hipija in Evtidem. Zagotovo so obstajali tudi drugi, vendar so bili bolj obrobnega pomena ali pa se o njih ni pisalo. Toda vse omenjene osebnosti niso trdile le, da učijo arete (oz. vsaj Platonovemu Sokratu pustijo, da jih tako opiše), ampak jih je tudi imenoval sophistes v dialogih.17 Kdo so torej ti sophistes in kaj je značilno zanje?
1.3 Kratka predstavitev misli Protagore, Prodika, Hipija in Evtidema Protagora
Protagora18 se je rodil okoli leta 490 p. n. št. v traškem mestu Abdera. Verjetno je najbolj znan po svojemu humanizmu in relativizmu: »Clovek je merilo vseh stvari, bivajočih, kako so, nebivajočih, kako niso.«19 Znan je tudi po svojem agnostičnem stališču do religije: »Kar zadeva bogove, na noben način niti ne vem, ali obstajajo, niti ne vem, ali ne obstajajo. Kajti veliko ovir je, ki omejujejo moje znanje, kot tudi sama nejasnost vprašanja in kratkost človekovega življenja.« (fragment 4) Omenjena fragmenta sta zagotovo pomembna za razumevanje
Protagorovega stališča, vendar pa sta morda manj pomembna glede na to, koliko se navajata. V Platonovem dialogu Protagora sofist ne nastopa niti kot relativist niti kot agnostik per se, ampak kot spoštovani učitelj arete. In težko je povezati učitelja arete s popolnim relativistom, kajti če Protagorov relativizem prevedemo do ekstrema (kakor se velikokrat), postane njegova vloga učitelja nemogoča. Sama pa menim, da je treba Protagoro gledati ne toliko kot relativista in agnostika, temveč predvsem kot plačanega učitelja arete. Ko v Protagori Sokrat vpraša velikega sofista, po katerem se imenuje dialog, kaj si lahko nekdo obeta od njegovega učenja, Protagora (318a) nejasno odgovori: »Mladenič, če se boš z družil z mano, boš tisti dan, ko boš prvi dan z mano, odšel domov boljši, isto bo tudi jutri. In tako boš vsak dan bolj napredoval.« Ker ga Sokrat sili v podrobnejši opis, Protagora razloži (318e5-319a2), da uči euboulio z namenom dobrega in učinkovitega gospodarjenja svoje posesti in da bi učenec postal najmočnejši govorec in zakonodajalec na političnem področju - najboljši govorec in praktik. Euboulia pomeni v veliki meri umetnost argumentacije, v čemer naj bi bil Protagora specialist. Diogen Laertski poroča, da je bil Protagora prvi človek, ki je pokazal, da imamo lahko o vsaki stvari dva nasprotna argumenta (Diogen Laertius, IX.51). Prav tako je bil prvi, ki je uporabil metodo spraševanja, prvi vzpostavil javne formalne razprave in prvi, ki je študentom predstavil trike različnih argumentov (ibid.). Zakaj je učil vse te umetnosti? Morda je hotel svojim učencem pokazati način, kako lahko čim bolj uresničijo svoje interese in izkoristijo druge. Takšen je splošno znan odgovor. Vendar pa za to obstaja le malo dokazov. Bolj verjetno je, da je Protagora razumel umetnost argumentiranja (predstavitev argumentov in protiargumentov) kot tehniko za doseganje jasnejšega vpogleda v zasebne in politične zadeve, kakor smo videli iz njegovega zgornjega odgovora Sokratu o njegovi dejavnosti. Kajti »[t]isti, ki pozna le svoj pogled na stvar, ve o njej malo«, piše John Stuart Mill.
Prodik
Prodik iz Keosa naj bi se rodil nekje med 470. in 460. pr. n. št. in bil Sokratov sodobnik. Tako kot Protagora ni bil le uspešen sofist, ampak tudi politik, ki je očitno dobro kombiniral omenjena poklica, saj je bil zelo spoštovan kot izjemen govorec pred skupščino, obenem pa je znal svoje znanje in sposobnosti s predavanji (epideixeis) tudi dobro unovčiti, kakor lahko izvemo iz Hipija Večjega (282b-d).
Prodik je bil prav tako učitelj arete. V Hipiju Večjem (282c) sta omenjeni dve glavni metodi, ki so ju sofisti uporabljali za učenje arete - javno predavanje (epideixis) in metoda asociacije (sune-imi) -, obe pa Platon prav tako pripiše Prodiku. Prodik je verjetno najbolj znan po enem najlepših epideixeis Herkules na razpotju, v katerem se mora Herkules odločiti med Vrlino in Pregreho.
Vendar pa je njegov vpliv zaznati tudi na drugih področjih. Platon ga omenja v Harmidu, Lahesu in Evtidemu (ter na kratko v Protagori) kot umetnika razčlenjevanja pomenov besed, da ne bi prišlo do nepotrebnih napak, in še zlasti naj bi bilo to uporabno pri etičnih in političnih zadevah. V Platonovem Protagori (337a-c) pa so njegovi govori ironično predstavljeni v naslednjem smislu: »Zdi se mi, da lepo govoriš, kajti vsak, ki prisostvuje v pogovoru s takšnimi besedami, mora biti skupni poslušalec obeh sogovornikov, ne pa enak. Saj to ni isto. Skupaj je treba poslušati oba, vendar pa ne priznati vsakomur enako, ampak modrejšemu več, manj modremu pa manj. Tudi jaz sam, Protagora in Sokrat, mislim, da drug drugemu priznavata dokaze, ki jih ponujata, a se ne prepirata, ker se prijatelja med seboj ljubeznivo sporečeta, medtem ko se prepirajo le tekmeci in sovražniki ... « Za Platona se Prodikova umetnost osredotoča na razlike
Natančnih datumov Hipijevega rojstva ne vemo, predvideva se, naj bi bil v grobem Sokratov sodobnik oz. kakšnih 10 let mlajši.
21	Za to, da verjamemo Platonu, imamo precej dober razlog, saj so se njegovi bralci verjetno še spominjali Hipija.
22
Seznam Hipijevih talentov imamo v Hipiju Večjem 285b-e in Hipiju Manjšem 368b-e. 23
med stvarmi, ki se giba v smeri mnoštva in je zato kar najbolj neprimerna za Sokratovo filozofijo, ki gre v nasprotno smer - iz mnoštva razbrati vsem stvarem skupno lastnost - abstraktni, univerzalni pojem/idejo.
Hipija
Vse, kar vemo o Hipiji,20 izvira iz Platonovega dialoga Protagora, kjer ima manjšo vlogo, in iz drugih njegovih dveh dialogov Hipija Večji in Hipija Manjši, kjer nastopa kot Sokratov glavni sogovornik. Precej dolg odlomek v Ksenofanovi Memorabilii prav tako prinaša pomembne podrobnosti. Toda glede dela in življenja Hipija se najbolj zanašamo na Platona, ki do njega nedvoumno zavzame precej sovražno držo.21
Rečemo lahko, da je bil Hipija uspešen sofist (učil je moralno in intelektualno arete) in priznan politik. Najbolj znan je po svojem vsestranskem znanju. Na njegovem seznamu znanj se najdejo področja poznavanja starodavnih plemen, mest in znanih osebnosti (predmeti, ki so jih radi poslušali tudi Špartanci); aritmetike, geometrije in astronomije; študije besed, ritmov, harmonij, poezije in proze, ne nazadnje pa tudi umetnosti pomnjenja, na podlagi katere naj bi si zapomnil vsaj petdeset imen hkrati.22
Takšen neverjeten seznam talentov je bil za Platona kot nalašč zbijanja šal na njegov račun (Hipija Manjši, 368b-e). Toda če je Hipija definiral samozadostnost (autarkeia) za svoj osebni cilj, kakor o njemu poročajo iz Sude (Suda pod »Hipijem«, DK 86 A1), potem si lahko predstavljamo, da si je zato prizadeval visoko stopnjo podkovanosti v različnih ročnih, političnih in umetniških področjih. Hkrati pa si lahko predstavljamo, zakaj je zbujal posmeh pri Platonu. Kajti Platon je, kakor vemo, ostro zavračal vsestranskost kot eno vodilnih načel njegove politične filozofije, kar ni očitno le v drugi knjigi Države, kjer se je državljanom dovoljeno izuriti le v eni veščini,23 ampak tudi v deseti knjigi, kjer so mnogostranski pesniki24 označeni s čarovniki, imitatorji in prevaranti.
Hipija je bil prav tako učitelj arete. Iz Platonovih dialogov lahko izvemo, kaj je Hipija razumel pod besedo arete. Tako kot Protagora je domnevno trdil, da lahko naredi učence »boljše«. Toda Hipija in Protagora se nista strinjala, kaj natančno naj bi »izboljšanje« vključevalo. Medtem ko je Protagora svoje učence začel takoj učiti euboulio, si je Hipija vzel čas in svoje učence učil geometrijo, astronomijo in glasbo. To seveda ne pomeni, da Hipija ni učil kaj podobnega kot euboulia, vendar pa ta ni bila prva na seznamu njegovega učenja. Očitno pa je, da je hotel svojo intelektualno vsestranskost prenesti in kultivirati tudi pri njegovih učencih.
Platon, Država, 4. knjiga, 10 - vsakdo mora delati, kar mu je določeno po naravi (trije stanovi). 24
Martha Nussbaum v delu Love's Knowledge dokazuje, da je Platon ubral obliko dialogov za oris njegove oz. Sokra-tove filozofije kot način obračunavanja s tragiškimi pesniki, ki so do tedaj veljali za osrednje grške »učitelje etike«, ki so antičnemu človeku predstavljali, kako živeti srečno in dobro življenje. To je naredil tako, da je zamenjal vsebino in način govora dialoških protagonistov. Gledano v luči tega članka lahko povežem, da je Platon pri definiciji in promociji svoje filozofije na ravni oblike obračunaval s pesniki, vsebinsko pa s sofisti.
Evtidem
Evtidem se v Diels and Kranzu ne pojavlja kot sofist, vendar pa je Platon napisal dialog z naslovom Evtidem, v katerem ga naslavlja s sofistom. Sokrat v Evtidemu (286) prepozna nekatere Evtidemove argumente za Protagorove. Zato lahko domnevamo, da obstaja velika verjetnost,
25 O mnenju, da je bil Sokrat nekakšen sofist, glej G. B. Kerferd, The Sophistic
da je bil Evtidem zgodovinska in ne fiktivna osebnost, in da mora Movement (1981: 55-7).
biti zato uvrščen na seznam sofistov. Še več, uvrstiti ga moramo 26 Kakor je razvidno iz dialogov Protago-
med starejše sofiste, saj je bil Sokratov sodobnik. S sofistiko se ra, Menon in Hipija, Sokrat definira arete
je začel ukvarjati v poznem obdobju svojega življenja. Verjetno kot nekakšno znanje oz. vsaj ^^ da
mora biti znanje nujen in zadosten pogoj
)e Atene obiskal vsa) enkrat pred nastankom Evtidema, sa) se ga	za arete. In ravno na tej točki Sokrat/
Sokrat spominja, a takrat se še ni predstavil kot sofist, ampak kot	Platon uvede sofiste. Kajti na vprašanje
strokovnjak za vojaške zadeve, za strategijo napada in obrambe,	o tem, kaj je vrlina, ki jo učijo, se vedno
kako postati general, ipd. (Evtidem, 273c, cf. 271d). Pozneje se je	znova pojavi njihovo neznanje o tem kaj
tudi predstavil kot poznavalec »vojne na sodišču«, za katere piše	je vrlina.
govore in uči, kako voditi takšno bitko (Evtidem, 272a, 273c). V Atenah 5. stol. pr. n. št. je arete
V dialogu pa nastopi kot star mož, prestar, da bi se udeležil	pomenila veliko stvari - najp°g°steje
<-• -v	jii,- j ■ i	, ,.	je veljala kot »sposobnost učinkovito
fizičnega spopada, hkrati pa da se je lotil nove umetnosti, ume- '	, ,.
i	'	upravljati hišno gospodarstvo ali mesto«,
tnosti eristike (272b10). »In zdaj je pTOtal tako vešč v besednem »napisati in predstaviti izbran ter lep
boju, da lahko enako uspešno ovrže vse, kar kdo reče, ne glede govor«, »pobrati glavno nagrado vseh
na to, ali je resnično ali ne,« pravi Sokrat (272b1). Zanimivo je, nagrad, lastno (od)rešitev in (od)rešitev
da na Sokratovo vprašanje, kaj je glavna poanta njegovega »šova«,	tvojih prijateljev ter lastnine«. To je
, ,. , . ,	j	x a o i ,t n -v	i	natančen opis tistega, kar so pod vrlino
kot iz topa izstreli (2/3d-2/4a): »Arete, Sokrat! Prepričan sem, da	... , „ ,. .... Clw,-
r	\	)	'	rt	razumeli in oglaševali veliki sofisti. Vrlino,
ni nitog^ ki bi jo hitreje ali boljše učil.«	razumljeno v tem smislu, bi lahko upra-
Na tem mestu je pomembno le, da je za Evtidema takšne vičeno primerjali s tehničnim znanjem,
vrste hitrega odgovora dokaz o njegovi sposobnosti poučevanja saj vrlina za »tehnično« znanje pomeni
arete. Kaj je zanj arete? Očitno ne doktrina ali niz doktrin, saj znanje, nujno za dosego določenih ciljev,
ki so ekstrinzični v odnosu do same vrline
lahko vsako doktrino ovržemo. Arete mora zato zanj pomeniti	in w naj bi prinašali dobiček. Pri medicini
veščino samega spodbijanja. Tisto, kar uči, je preprosto eristika,	in čevljarstvu je arete razumljena kot
in to naj bi bila arete. Stališče, da bi bile inštrukcije iz eristike	sredstvo. Seveda sofistični tip vrline ni bil
enakovredne poučevanju arete, je precej novo. Nihče izmed	edini tip, vreden kultiviranja, vendar pa
njegovih predhodnikov ni izjavil kaj takega, vendar pa se zdi, da je bila brez dv7a p7emben , in zaželen . J? . ,	ii-	tip vrline za vsakogar, ki je živel aktivno
je Evtidem s tem povsem zadovoljen.	javno življenje. Zato je Sokratova moralna
obsodba jemanja plačila za poučevanje
-71. ci , -l-i	vrline zelo dvomljiva in tudi redukcioni-
I.4 ¿aKaj Sokrat nl OH sotlst	stična ne le zato, ker vse vrline reducira
na tiste, katerih vrednost naj bi bila v njih
Ko enkrat razumemo, da so bili sofisti plačani učitelji arete, nam
...	. . . . . .. r .	. '	- v samih (intrinzična vrednost), ampak tudi
je takoj jas^ zakaj Sokrat ni bil sofist.25 Je pa jasno, da so imeli zato, ker reducira vse medčloveške odno-
sofisti in Sokrat veliko skupnih značilnosti: splošna intelektualna se na tiste, katerih vrednost je philia.
naravnanost, temeljno zanimanje za arete in uporaba dialekti- 28 protagora 360e-361c Menon 70c ke. Toda Sokrat se od njih razlikuje natanko v dveh temeljnih 100b.
stvareh: zanikal je možnost učenja arete in ni sprejemal plačila. 29 . „
1 1 • v 1 1	vi •'	1 ■■■ /->->\ Glej Gregory Vlastos, »Socrates Disa-
platon na dolgo in Siroko razlaga omenjeni točki: v Apologiji (33) voWal of Knowledge« (1985: 1-31). Sokrat trdi, da ni sposoben učiti arete kot sofisti (kakorkoli plemenito bi to že bilo) zato, ker ne ve natančno, kaj je arete.26 »Jaz
nisem bil nikoli nikogar učitelj; če pa kdo želi, bodisi mlad bodisi star, poslušati me v pogovoru in pri izvrševanju mojega poslanstva, nikoli nikomur ne zapiram priložnosti. Tudi to ni res, da za konverzacijo zahtevam plačilo, brez plačila da se ne razgovarjam.«27 Podobno nezaupanje izrazi v Protagori in Menonu.28 Ali je Sokrat ironičen? Morda. Toda Platon poda relevantne argumente, s katerimi nas poskuša prepričati, da Sokrat dejansko ni verjel, da bi lahko arete na koga prenesel.29 Prav tako Sokrat ni sprejemal plačila. Zakaj ne? Verjetno zato, ker je tako dvo-
mil o (z)možnosti prenašanja arete (Apologija, 19-3, 31-18). Ko je Aristofan opredelil Sokrata kot sofista v Oblakih, je zameglil prav te razlike. Toda Platon je ponovno razjasnil, kar je Aristofan zamešal, tako o sofistih kot o Sokratu.
Končno pa je vredno pripomniti nekaj besed o Sokratovem originalnem stališču do osebne odgovornosti glede (ne)poučeva-nja arete. Splošno znano je, da se za škodljiva in krivična dejanja študentov krivijo njihovi učitelji. Sam Sokrat se o tem izreče v Gorgiju, ko se norčuje iz sofistov, ki se pritožujejo nad vedenjem njihovih učencev (519c-d). In da naj bi bili za dejanja učencev dejansko krivi učitelji, Platon pokaže v Evtidemu, ko namiguje, da so učenci sofistov zaradi njihovega učenja postali sovražno naravnani in zagrenjeni. Toda Sokrat je iz tega izvzet, ker ne trdi, da lahko naredi ljudi boljše.30
Kolikor sem do zdaj pokazala, je sofizem ekvivalent za »poučevanje vrline za denar« in kolikor je Sokratova/Platonova kritika uperjena prav v to, da sofisti ne vedo, kaj je vrlina, in ne morejo dokazati njene zmožnosti poučevanja (za denar), je to pravzaprav edina splošna kritika,31 ki jo ima Platon za sofiste.
2. Kaj je filozofsko svetovanje in kaj filozofski svetovalec?32
Dva tisoč petsto let pozneje pa so se nekateri filozofi vseeno odločili, da bodo odprli svojo filozofsko prakso.33 Kljub temu, da so plačljive dejavnosti filozofskega svetovanja precej raznovrstne in heterogene, pa je »[n]ajbolj izstopajoča značilnost, ki je skupna vsem oblikam filozofskega svetovanja, da se, v nasprotju z večino psihoterapij in drugega svetovanja, seansa osredotoča na filozofiranje svetovalca s klientom. Ni poanta, da svetovalec zavzame določeno filozofsko stališče do klientovega problema, kakor to na primer počnejo eksistencialni psihoterapevti, ki vnaprej pristopajo s stališča eksistencialne filozofije. /.../ Poanta je, da je filozofsko svetovanje odprt filozofski dialog /.../ filozofiranje« (Lahav v Majerhold, 2004: 1476).34 Schusterjeva ponudi še eno iztočnico: »Filozofski svetovalci in javnost imajo dobre razloge za to, da zavrnejo večino psihoterapevtskih teorij, ki opozarjajo na nevarnost samorazkrivanja in intimnega diskurza med ljudmi brez nadzora strokovnjaka na tem področju, tj. strokovnjaka za duševne bolezni. Večina teh teorij se na 'raziskave' zanaša kot na dokaz, vendar pa so te raziskave pogosto protislovne. Na primer, vzemimo razpravo, ki obkroža teorijo o transferju. Behavioristi jo tradicionalno zavračajo na podlagi njihovih znanstvenih izsledkov, medtem ko v psihodinamičnih terapijah prepričanje v transfer še vedno opravičujejo na podlagi znanstvenih/opaženih dejstev.« (Schuster v Majerhold, 2004: 1477)
Tisto, kar poskušajo, je, v nasprotju s terapevti, ljudem ponuditi drugačen pogled na njihov svetovni nazor (niz zavednih in nezavednih, argumentiranih in privzetih prepričanj ter vrednot), ki temelji na dialogu, preizpraševanju, preiskovanju nasprotujočih si vrednot, problematičnih predpostavk, definicij, konfliktnih čustev, dvomljivih prepričanj, neupravičene
Tako Sokrata, čeprav je bil nekakšen učitelj vsaj dveh največjih pobalinov, kar so jih imele Atene - Kritija in Alkbijada
-	niso nikoli obtoževali zaradi njunih vragolij. V zanimivem odlomku Ksenofon (ki misli, da je Sokrat premalo cenil svoje sposobnosti učitelja) poudari, da bi morala Kritija in Alkibijad več časa preživeti s Sokratom.
31
Platon predstavi tudi druge vrste kritike, kot so produciranje velikih govorov, nemoralna eristika, znanje bi moralo biti za vse, ne le za nekatere, prodajanje znanja kot prostitucija itd.
32	Več o tem si lahko preberete v člankih Majerhold K.: »Kaj je filozofsko svetovanje?« (ČKZ, 2006) in Majerhold K.: »Filozofsko svetovanje - da ali ne?« (Sodobnost, 2004).
33	Pravzaprav ne vidim velike razlike med prakso filozofskega svetovalca in visokošolskim poučevanjem filozofije
-	v grobem lahko rečemo, da je edina razlika v plačniku (v praksi je to klient, v visokošolskem sistemu pa država oz. davkoplačevalci).
34
Louis Marinoff pravi, da psihologi delajo z rigidnimi modeli in /.../, če se problem ne ujema s temi, potem vam ne morejo pomagati (Marinoff, 1999: 6).
35 Konceptualna analiza (tj. postavljanje definicij, vzpostavitev ločnic in opozarja-
pristranskosti in podobno. Izraelski filozofski svetovalec Lahav	nje na Pomen ter uPorabo besed);
,■• ,	, t -	-kritično mišljenje (tj. preiskovanje
namreč »trdi, da je interpretacija svetovnega nazora temeljni ,	,,»,•,•
'	r	° .	'	predpostavk, sklepanje o zaključkih in
element /.../ filozofskega svetovanja« (Lahav v Majerhold, 2004: ugotavljanje nekonsistentnosti);
1478). Toda filozofski svetovalec Peter B. Raabe se s tem le delno - miselni eksperiment (vsak poskus, ki ga
strinja in pravi, da je prej nasprotno, da je svetovni nazor posle- ni treba izvesti, da bi bil učinkovit).
dica ali končni izdelek filozofskega raziskovanja in koncipiranja	Razprava o dobrem življenju je tako lahko
vi i	v v v	/d i lAAi ->nr\ t j i- •	metodološko filozofska, če v njej želimo
človekovega načina življenja« (Raabe, 2001: 206). In nadaljuje, ... ,, . , „. .. . ,',' .,
°	' ' Tiri	7	¡i'	razlikovati dobro življenje od drugih
če ne moremo pričakovati, da bi lahko dobili vpogled v klientove podobnih konceptov, ki govorijo npr. o probleme, ne da bi pri tem raziskali njegov svetovni nazor, tako pragmatičnem ali družbeno zaželenem ne moremo pričakovati, da bi klientu pomagali interpretirati življenju ... (Majerhold, 2004: 1478). njegov svetovni nazor, ne da bi uporabili vsaj nekaj elementov iz kritičnega in kreativnega mišljenja ter na splošno filozofskega raziskovanja. »/.../ to postavlja kreativno in kritično mišljenje filozofskega raziskovanja, v nasprotju z interpretacijo svetovnega nazora, za temelj filozofskega svetovanja« (Raabe v Majerhold, 2006: 114).
Zanimivo je, da sami filozofski svetovalci v bran filozofskega svetovanja navajajo dva tisoč let staro Sokratovo izjavo, da »nereflektirano življenje ni vredno življenja« in njegove dialoge s sogovorniki, v katerih jih poskuša spodbuditi h kritičnemu razmišljanju o njihovih predpostavkah (argumentih, prepričanjih, vrednotah), jemljejo za temeljno metodo svojega dela.
Sicer pa naj bi bilo v zgodovini filozofije znanih še nekaj slavnih primerov filozofskega svetovanja, na primer pri epikurejcih in stoikih. Pred več kot dva tisoč leti je Epikur opredelil filozofijo kot »terapijo duše«. Vztrajal je, da so argumenti filozofov prazni, če ne zmanjšujejo človeškega trpljenja. Podobno so se izjasnili tudi stoiki, ki so trdili, da filozofija ni zgolj memori-ziranje abstraktnih teorij ali eksegeza tekstov, ampak umetnost učenja živeti dobro (Nussbaum, 1994: 102-140; Hadot, 1995: 259-274). Pa tudi Descartes in Spinoza sta videla filozofijo kot »prakso modrosti«. Celo Nietzsche se je pritoževal nad degeneracijo filozofije v dolgočasno akademsko disciplino in čakal na »filozofa zdravnika«, ki bi zbral pogum in si upal priznati, da ves ta čas v filozofiji sploh ni šlo za »resnico«, ampak za nekaj drugega - za moč, zdravje, prihodnost (Raabe, 1999: 1).
Seveda je skladno s predstavljenim jasno, da Sokratov primer ni identičen z »modernim« gibanjem, ki se je začelo nedavno tega - natančneje je pred dvaindvajsetimi leti oziroma leta 1982 Gerd Achenbach blizu Kolna odprl prvo filozofsko prakso, temu pa so sledile filozofske prakse po vsem svetu, Združenih državah Amerike (Louis Marinoff), Kanadi (Peter Raabe, Petra von Morstein), Nizozemskem (Ad Hoogendijk, Anette Prins-Bakker), Veliki Britaniji (Tim LeBon, Donald Robertson) in Izraelu (Shlomit C. Schuster, Ran Lahav), če naj naštejemo nekatere najbolj znane filozofske svetovalce (Majerhold, 2004: 1477).
2.1 Delo in metodologija najbolj znanih filozofskih svetovalcev -Achenbach, Marinoff, Raabe, Hoogendijk
Kakor rečeno, se različni filozofski svetovalci v svoji praksi osredotočajo na različne dejavnosti, probleme, dileme, vendar pa se pri svojem delu vsi poslužujejo filozofske metode, ki se na primer od znanstvene metode razlikuje po tem, da bolj uporablja kritično mišljenje, miselni eksperiment in konceptualno analizo,35 kot opazovanje, eksperiment in golo izjavljanje.
Raabe je nedvomno edini filozofski svetovalec, ki zagovarja poučevanje filozofskih veščin v okviru svoje prakse.	Nizozemski filozofski svetovalec Ad Hoogendijk je opredelil
šest filozofskih metod, ki jih uporablja pri svojem delu, in sicer: konceptualna analiza, reflektiranje temeljnih konceptualnih mrež, kritično mišljenje, raziskovanje predpostavk, uporaba dialoga in utopično mišljenje. Če so filozofi te metode nekoč uporabljali zgolj za analiziranje abstraktnih problemov ali za napade na nasprotnike, jih filozofski svetovalci danes uporabljajo za izostritev konceptov, argumentov, vrednot, ki bodo prinesli razrešitev klientovega/klientkinega problema, konflikta ali dileme.
Drugi filozofski svetovalci, kot sta Gerd Achenbach in Shlomit Schuster, vztrajajo, da je filozofsko svetovanje proces, ki ne uporablja nobene metode (šlo naj bi za »metodo onkraj metode«), drugi spet, se držijo zgoraj predstavljene tipične triadne metodologije (kritično mišljenje, konceptualna analiza in miselni eksperiment), spet tretji so izumili svoje metode, med njimi sta Peter Raabe in Louis Marinoff. Peter Raabe ponuja štiristopenjsko metodo:
1)	Prosti tek (je stopnja hermenevtičnega poslušanja, na kateri se mora svetovalec seznaniti s klientom in njegovimi problemi in nasprotno, klient seznaniti s svetovalčevim pristopom (ker je vsak klient drugačen, se mora na tej stopnji pozanimati, kaj ta hoče od svetovalca, in nasprotno).
2)	Takojšnja rešitev problema (je stopnja, ko si svetovalec prizadeva rešiti klientove trenutne probleme in dileme. Na tej stopnji klient ponavadi jemlje svetovalca kot strokovnjaka ali avtoriteto, ki uporabi svoje filozofsko znanje in sposobnost rigoroznega mišljenja).
3)	Učenje kot intencionalno dejanje (Raabe vidi filozofsko svetovanje kot učenje, kar pomeni, da po tem, ko je svetovalec poiskal rešitev, klienta nauči logike in kritičnega mišljenja, da si bo lahko v prihodnosti sam pomagal).36
4)	In transcendenca (na tej točki se klientu prikaže njegovo življenje kot del večje celote, bodisi da je to družba, svet ali kozmos. Prav tako klient razvija svojo teorijo o življenju in svetu). Louis Marinoff pa pri svojem svetovanju sledi petstopenjski metodi za reševanje problemov,
ki jo imenuje (MIR):
1.	Identificiraj problem.
2.	Preišči prisotna čustva.
3.	Analiziraj, oštevilči in oceni možnosti rešitve problema.
4.	Preuči celotno situacijo oziroma razvij celosten in objektiven pogled na problem ter možne rešitve. Preuči še filozofske uvide in interpretacije problema oz. problemov ter zavzemi filozofsko stališče.
5.	Ko se odločiš za eno možnost, jo uporabi in tako dosežeš ekvilibrium ter mir.
Toda ne glede na različne vsebine, na katere se nanašajo filozofski svetovalci (nekateri se ukvarjajo s partnerskimi odnosi, drugi s človeškimi viri, tretji s poslovnimi, kariernimi problemi in na različne pristope (metode in tehnike), pa je vsem pristopom skupno, da jemljejo Sokratovo načelo, da neraziskano življenje ni vredno življenja, Sokratovo metodo dialoškega preizpraševanja in dialektično pot k resnici za temelj filozofske prakse. In kakor je rekel oče modernega filozofskega svetovanja Gerd Achenbach, »vse, kar se samookliče za resnico in kar zato želi odsloviti vsakršno nadaljnje spraševanje o tej, ne spada v filozofsko prakso, saj je za filozofijo in filozofsko svetovanje - če se ukvarja z mnogoplastnimi temami ter ne priznava enega ali edinega odgovora - prav tako značilno, da svoje metode in orodja ne uporablja za pridobivanje gotovih resnic ali rešitev« (Achenbach, 1995: 68). Kljub temu, da se filozofsko svetovanje ukvarja z vsako temo, dogmo ali avtoriteto (od najbolj vsakdanjih, kot kaj je uspeh
37 Glej prevod Scrutonovega članka Vrnitev sofistov v pričujoči številki Časopisa
in blaginja, problemi v partnerstvu, spoštljivost otrok do staršev in za kritiko znanosti.
podobno), pa je zanj še posebej značilno, da se ukvarja s proble- 38 Zvezo med interesi in filozofsko
mi in vprašanji, na katera ni samo enega pravilnega ali pa sploh dejavnostjo na samem začetku ^cgo^
ni odgovora (na primer vprašanje smisla življenja, sreče, svobode, npr pri Platonu lepo pokaže Lyotard v
. , ,	, . i i \	slavnem delu Postmoderno stanje.
smrti, dobrega, zlega in podobno).
3. Zakaj filozofski svetovalci niso sofisti
Filozof Scruton v članku Vrnitev sofistov37 trdi, da so filozofski svetovalci novodobni sofisti zgolj zato, ker prodajajo svoje znanje klientom na podlagi nekakšnega govoričenja oz. blebetanja in ker to znanje naj ne bi bilo predstavljeno v obliki objektivnih, rigoroznih konceptov (resnice), ampak naj bi jih izkrivljali skladno s klientovimi pričakovanji. Scrutonova primerjava/obtožba sofistov s filozofskimi svetovalci ne drži. Kajti da bi lahko bili sodobni filozofski svetovalci sofisti, bi morali (1) dobro poznati nauk sofistov in (2) s poučevanjem njihovega nauka to tudi prodajati. A je v luči predstavljenega jasno, da nima sodobno filozofsko svetovanje s sofistiko ničesar skupnega. Kajti filozofski svetovalci nikakor ne oglašujejo, da bodo ljudi s svojim poučevanjem izboljšali - pravzaprav sploh ne oglašujejo nikakršnega poučevanja. Poleg tega se ne ukvarjajo niti z retoriko niti z eristiko (današnjim debatiranjem - izurjene prvake v debatiranju danes najemajo različni lobiji) in zato tudi ne morejo oglaševati poučevanja te discipline (to počnejo drugi - izurjeni retoriki in eristiki). Še najmanj pa njihova praksa vključuje stališče o dokončni ali konvencionalni resnici ali dobrem, ki bi ga želeli prodajati svojim klientom.
Poleg tega filozofski svetovalci v nasprotju s sofisti v svoji praksi ne zagovarjajo nujno tradicionalnih moralnih pojmov, ki bi jih prodajali klientom za rezrešitev npr. njihovih moralnih in etičnih dilem - pravzaprav je prej nasprotno, pomagajo klientu raziskati njegove predpostavke in utemeljenost predpostavk v zvezi z moralo, ki jo zagovarjajo in ki jim povzroča probleme v zasebnem ali poklicnem življenju.
Edina povezava sofistov s filozofskimi svetovalci, ki bi jo lahko videli, je tako v prodajanju znanja. Toda kakor sem že zgoraj pokazala slabost v tem argumentu, moram reči tudi, da zgolj povezava filozofskih svetovalcev s sofisti na ravni trženja znanja ni na mestu, saj je to isto kot reči, da sta soboslikarstvo in slikarstvo eno in isto zato, ker tako soboslikar kot slikar prodaja svoje izdelke/storitve na trgu, čeprav sta njegovi tehniki in dejavnosti nekaj povsem različnega.
Pa tudi ostra ločnica med praktičnimi, koristoljubnimi sofističnimi ter brezinteresnimi, meditativnimi in modroslovnimi dejavnostmi, ki jo je zarisal Sokrat oz. Scruton, ni na mestu. Pravzaprav filozofski svetovalci s svojo dejavnostjo kar najbolje uravnovesijo razmerje med refleksijo in prakso ter pokažejo, da je (bila) ta delitev pravzaprav umetno ustvarjena. Kajti resnici na ljubo, filozofske resnice niso bile nikoli brezinteresne, objektivne38 in še manj refleksivno nepraktične (čeprav so filozofi tako zapovedali in se za to, žal neuspešno, trudili). Hadot v knjigi Utehe filozofije lepo zapiše, da je Epikur videl vlogo filozofa kot terapevta zato, ker si je prizadeval za spremembo posameznikovega načina videnja in življenja, ki ga osvobodi strahov, ki so mu v preteklosti preprečevali polno in mirno življenje. S tem Hadot pokaže, da se filozofske razprave že daleč nazaj niso hotele ukvarjati zgolj z abstraktnimi mislimi in mišljenjem, ampak tudi s konkretnimi izkušnjami, kajti nihče »/.../ ne trpi zaradi abstraktnih problemov, razen če ti ne skrivajo problemov, s katerimi se spopadamo v konkretnem življenju. O nekem problemu razmišljamo, ker je za nas tako ali drugače pomemben: zato, ker nas preseneča, ker nas iritira,
ker smo na tem področju neuspešni, in tako naprej ... Odgovori na življenjske situacije so smiselni le znotraj konkretne izkušnje. Izkušnja je tista, ki določi meje filozofskega razumevanja, onkraj katere postane filozofija čista spekulacija.« (Boele, 1995: 44)39
Temu pa pritrjujejo tudi najnovejša kognitivna odkritja: kognitivna filozofa Lakoff in Johnson v knjigi Philosophy in the Flesh trdita, da odkritja kognitivne znanosti govorijo, da je človeški razum neločljivo povezan z našimi telesi in posebnostmi naših možganov, ki so jih oblikovale evolucija in izkušnje. »Evolucija nas je opremila s prilagojenimi telesi in možgani, ki nam dajejo občutek resničnosti in omogočajo prilagajanje na naša okolja ali celo njihovo preobrazbo prek zaznavanja, gibanja, kategoriziranja, konceptualiziranja in manipuliranja.« (Lakoff in Johnson, 1999: 95) S svojimi raziskavami potrjujeta nedeljivost kategorij, konceptov in človeških izkušenj in pravita, da morajo vsi živeči sistemi kategorizirati, da bi preživeli. Pri tem pa ni pomembno le, da naša telesa in naši možgani določajo, da bomo kategorizirali, ampak prav tako določajo, kakšne vrste kategorij in konceptov bomo imeli in kakšno strukturo bodo te imele. In tisto, kar dela koncepte koncepte, je njihova zmožnost medsebojnega povezovanja na načine, ki omogočajo sklepanje. »Utelešeni koncept je nevronska struktura, ki je dejansko del senzomotoričnega sistema našega telesa ali pa ga uporablja. Večina naših konceptualnih sklepov je tako senzomotoričnih sklepov /.../« (Lakoff in Johnson: 1999: 19-20).
Skratka, glede na predstavitev dejavnosti in metode dela sofistov ter filozofskih svetovalcev je jasno, da filozofski svetovalci, čeprav nekoliko premikajo fokus filozofskega »delovanja«, kakor ga je začrtal Sokrat (čista spekulacija, univerzalne, abstraktne Ideje, neplačljivost uslug) njihovega delovanja vseeno ne moremo enačiti s sofisti. Še več, vsak izmed njih bi takšno analogijo imel za žaljivko in temeljno nepoznavanje bistva dejavnosti sofizma in filozofije.
Literatura
ACHENBACH, G. (1995): Philosophy and Psychotherapy. V: LAHAV, R., TILLMANS, M. (ur.): Essays on
Philosophical Counseling. University Press of America. AJSHIL (1982): Uklenjeni Prometej. Ljubljana, Kondor. ARISTOFAN (2006): Oblačice. Maribor, Litera. ARISTOTEL (1994): Nikomahova etika. Ljubljana, SM.
ARISTOTELES (1997): Posterior analytics/Topica. London, Cambridge (Mass.), Harvard University Press. BOELE, D. (1995): The Training of a Philosophical Counselor.: LAHAV, R., TILLMANS, M. (ur.): Essays on
Philosophical Counseling. University Press of America. DIELS, H., WALTHER KRANZ, W. (1951-52): Die Fragmente der Vorsokratiker. Berlin, vol. 3, šesta izdaja, Weidmann.
GROTE, G. (2001): A History of Greece: from the time of Solon to 403 B. C. London, New York, Routledge. GUTHRIE, W. K. C. (1971): The Sophists. Cambridge, Cambridge University Press. HADOT, P. (1999): Utehe v filozofiji. Ljubljana, Vale Novak.
HAVELOCK, E. (1957): The Liberal Temper in Greek Politics. New Haven, Yale University Press.
Velja namreč, da četudi lahko formuliramo osebni problem na abstrakten način, je to vedno abstrakcija konkretne situacije. Tisto, kar nas motivira, da razmišljamo na primer o podcenjenosti žensk v javnem in zasebnem življenju na abstrakten način, odseva naše osebne okoliščine. V vsakdanjem življenju smo del teh okoliščin - izkušamo njihovo kri-vičnost, poniževanje in bolečino ob tem -, vendar ne vemo natančno, kaj naj si mislimo o njih ali kako naj jih odpravimo. To izkušnjo lahko analiziramo skupaj s svetovalcem in si jo razjasnimo. Analiza razjasni naše stališče do problema in nas osvobodi občutka zmede in nesmiselnosti, ki je izraz pomanjkanja razumevanja.
HAVELOCK, E. (1963): Preface to Plato. Cambridge, Harvard University Press. HERODOT (2006): Zgodbe. Ljubljana, SM. HEZIOD (1974): Dela in dnevi. Ljubljana, MK. HOMER (1997): Iliada. Ljubljana, MK.
HOOGENDIJK, A. (1995): The Philosopher in Business World as a Vision Developer. V: LAHAV, R., TILLMANS,
M. (ur.): Essays on Philosophical Counseling. University Press of America. HTTP://geocities.com/athens/forum/5914/press/epc.html
ISOCRATES (1991): (Antidosis, Letters ... ). Cambridge, London, Harvard University Press.
ISOCRATES: Antidosis. (Izbrani odlomki) http://home.uchicago.edu/~ahkissel/rhetoric/isocrates.html
JEBB, R. C.: The Attic Orators from Antiphon to Isaeos. ://www.perseus.tufts.edu/cgi-bin/ptext?doc=Perseus%
3Atext%3A1999.04.0077%3Ahead%3D%23266 KENT SPRAGUE, R. (ur.) (1972): The Older Sophists. Columbia, University of South Carolina Press. KERFERD, G. B. (1981): The Sophistic Movement. Cambridge, Cambridge University Press. LAERTIUS, D.: The Lives and Opinons of Eminent Philosophers. http://fxylib.znufe.edu.cn/wgfljd/
B9C5B5E4D0DEB4C7D1A7/pw/dioegenes/dlprotagoras.htm LAHAV, R. (1995): A Conceptual Framework for Philosophical Counselling. V: LAHAV, R., TILLMANS, M. (ur.):
Essays on Philosophical Counseling. University Press of America. LAHAV, R. (2003): Philosophical Counseling as a Quest for Wisdom. V: Practical Philosophy (The Journal of the Society for Philosophy in Practice, Vol 4) http://www.members.aol.com/PracticalPhilo/Volume4Articles/ Lahav.htm
LAKOFF, G. in JOHNSON, M. (1999): Philospohy in the Flesh: The Embodied Mind and Its Challenge to
Western Thought. New York, Basic Books. MAJERHOLD, K. (2004): Filozofsko svetovanje - da ali ne?, letnik 68, št. 12. MAJERHOLD, K. (2006): Kaj je filozofsko svetovanje? Časopis za kritiko znanosti, letnik 33, št. 222. MARINOFF, L. (2002): Platon a ne Prozak! Primena drevne mudrosti u rešavanju svakodnevnih problema. Beograd, nHATQ.
NUSSBAUM, M. C. (1994): Therapy of Desire. Jersey, Princeton University Press. PINDAR (1952): Ode i fragmenti. Zagreb, Matica Hrvatska.
PLATO: Hippias Major. http://www.ellopos.net/elpenor/greek-texts/ancient-greece/plato/plato-hippias-major.asp PLATO: Hippias Minor. http://www.ellopos.net/elpenor/greek-texts/ancient-greece/plato/plato-hippiasminor.asp PLATO: Sophist.
http://www.ellopos.net/elpenor/greek-texts/ancient-greece/plato/plato-sophist.asp PLATON: Meno.
http://www.ellopos.net/elpenor/greek-texts/ancient-greece/plato/plato-meno.asp
PLATON (1968): Protagora, Gorgija. Beograd, Kultura.
PLATON (1995): Država. Ljubljana, DZS
PLATON (2002): Izbrani dialogi in odlomki. Ljubljana, MK.
POPPER, K. R. (1966): The Open Society and its Enemies. Princeton, vol. 1, The Spell of Plato, Princeton University Press.
PRINS-BAKKER, A. (1995): Marriage Counseling. V: LAHAV, R., TILLMANS, M. (ur.): Essays on Philosophical
Counseling. University Press of America. RAABE, P. B. (2001): Philosophical Counselling: Theory and Practice. Westport CT. REEVE, C. D. C. (2002): The trials of Socrates: six classic texts: An Essay on Plato's Apology of Socrates.
Indianapolis, Hackett. SCHUSTER, S. C. (1998): Everybody's Philosophical Counseling.
SCHUSTER, S.C. (1996): What Do I Mean When I Say 'Philosophical Counseling'. http://www.geocities.com/
centersophon/press/meaning.html SCRUTON, R. (11. 8. 1997): The Return of the Sophist. V: The Times, London. SOVRE, A. (PREV.) (1988): Predsokratiki. Ljubljana, SM.
STRAUSS, L. (1989): Natural Right and History. Chicago, University of Chicago Press. VLASTOS, G. (1985): Socrates' Disavowal of Knowledge. Philosophical Quarterly. VOEGELIN , E. (1952): The New Science of Politics. Chicago. University of Chicago Press. XENOPHON ATHENIENSIS : Memorabilia http://www.classicreader.com/read.php/bookid.1792/secy