Volumen 2. St.2 Oktober 1993 IHOLO OBZORJA IZONS OF SIHOLOG^ Volume2. No. 2 October 1993 H433746 PSIHOLOŠKA OBZORJA HORIZONS OF PSYCHOLOGY UUBUANA 1993 Hi' r J ^ PSIHOLOŠKA OBZORJA ¦ " HORIZONS OF PSYCHOLOGY | ISSN Izdaja Društvo psihologov Slovenije in DZS, d.d. Uredniški svet: Živana Bele-Potočnik, Marko Polič, Andrej Žižmond Uredniški odbor: Eva Bahovec, Gabi Čačinovič Vogrinčič. Isiavica Česnik.l Bojan Dekleva, Nace Gerič, Gnja Grad Tekavčič, Ludvik Horvat, Miro Kline, Janez Mayer, Barica Marentič Požarnik, Polona Matjan, Janek Musek, Vid Pogačnik, Peter Praper, Mirjana Ule, Peter Umek, Sonja Žorga Glavni urednik: Janek Musek Odgovorni urednik: Peter Praper Lektorica: Vilma Kavšček Grafična ureditev: Vili Vrhovec Računalniški prelom: Trajanus Tisk: Tiskarna Ljubljana Naslov uredništva: V#^* Društvo psihologov Slovenije I PruSnikova 74, 61210 LJUBLJANA-ŠENTVID tel.(061)51086 Revija izhaja s finančno podporo Ministrstva za šolstvo in šport in s finančno podporo Ministrstva za znanost in tehnologijo Revija izhaja štirikrat na leto Naklada: 900 izvodov . VSEBINA Uvodni del PISMO PREDSEDNICE DRUŠTVA PSIHOLOGOV SLOVENIJE 5 BESEDA UREDNIKA 7 Raziskovalni članki Vid Pečjak KJE SE NAHAJA ČLOVEKOV JAZ 9 Vlasta Zabukovec, Marko Polič CHILDREN'S CONCEPTION OF POLITICS: A DEVELOPMENTAL STUDY 17 Janek Musek, Petra Lešnik, Kristijan Musek VREDNOTNE ORIENTACIJE SKOZI ŽIVLJENJE 25 Teoretski, pregledni in strokovni članki Blaž Vodopivec SODOBNO POJMOVANJE KONSTRUKTNE VELJAVNOSTI 37 Vid Pogačnik ALI S STAROSTJO INTELIGENTNOST UPADA? 57 Asja Nina Kovačev SPOZNAVNA ARTIKULACIJA PSIHIČNIH VSEBIN IN NJIHOVA GRAFIČNA SIMBOLIZACIJA 67 Zora lic PSIHOLOG V ŠOLI MED VZGOJO IN ANALIZO 77 Brane Slivar VLOGA RAČUNALNIKA PRI DELU PSIHOLOGA 85 Komentarji in ocene Dušan Rutar OB IZIDU ZBORNIKA "PSIHOLOGIJA IN POSTMODER- NIZEM" 95 Valentin Bucik KOMENTAR K PREVODU ČLANKA A. R. JENSENA: IQ IN ZNANOST - SKRIVNOSTIM A AFERA BURT 101 Informacije o strokovnih srečanjih Peter Praper VTISI OB 9. EVROPSKEM SIMPOZIJU IZ SKUPINSKE ANALIZE Z NASLOVOM "MEJE IN PREPREKE" 115 Janek Musek III. MEDNARODNI SIMPOZIJ PSIHOLOGIJE ALPE-JADRAN 117 Janek Musek X. KONGRES PSIHOLOGOV PODONAVSKIH DEŽEL 119 PISMO PREDSEDNICE DRUŠTVA PSIHOLOGOV SLOVENIJE Dragi kolegi in drage kolegice. rada bi vas obvestila, da je bilo naše društvo sprejeto za rednega člana v EFPPA -European Federation of Professional Psychological Associations - na seji generalne skupščine v Tamperu na Finskem, 9. julija letos. Komisija iz petih evropskih držav, ki je skrbno pregledala naša Pravila društva in etični kodeks, je v svojem poročilu pred glasovanjem na seji podala zelo pohvalno mnenje o formalni ureditvi našega strokovnega združenja. Ob tem naj omenim, da je v Tampere odpotovala manjša delegacija Strokovnega sveta DPS, kije pripravila tudi prisrčno promocijo naše male dežele. Članstvo v Evropi nas nadalje obvezuje, da uredimo svojo stroko, zato pospešeno nadaljujemo začete razgovore z vlado, da bi pripravili in sprejeli Zakon o psihološki dejavnosti. V Tamperu smo lahko ugotovili, da večina evropskih držav zakon že ima ali ga intenzivno pripravlja, upoštevajoč standarde edukacije in etičnih pravil, ki veljajo za opravljanje poklica "psiholog" v Evropi. Ministrica za delo, družino in socialne zadeve, gospa Jožica Puhar nam je obljubila, da bo predlog za izdajo našega zakona predvidoma obravnavan oktobra letos v vladi. Upam, da boste tale izvod revije prejeli še pred našim letnim strokovnim posvetovanjem in vas ob tej priložnosti osebno in prisrčno vabim od 20. do 23. 10. 1993 v Radence. Čaka nas bogat in pester strokovni program, ki ga boste predvsem oblikovali vi. Ob tej priložnosti naj vam zaupam tudi podatek, da se je članstvo društva številčno dramatično zmanjšalo, saj je do danes le 300 plačanih članarin in naročnin na revijo, razmišljanje o razlogih pa prepuščam vam. V zadovoljstvo mi je, če se boste Posvetovanja v Radencih udeležili v čim večjem številu in če bomo vsi psihologi skupaj pomagali urediti tako pomembne spremembe v stroki, kot so pred nami. Ljubljana, v oktobru 1993 Polona Matjan bortnerjeva lestvica za merjekjë BESEDA UREDNIKA Izšla je druga letošnja številka naše revije. S tem smo ujeli tempo izhajanja, ki smo ga načrtovali, to je štiri številke revije na leto. Po daljšem premoru, posledici prehoda k novemu založniku, vse kaže, da se ta načrt uresničuje. In še več, letos nameravamo izdati še skupno dvojno številko revije, v kateri bodo zbrani prispevki iz posvetovanja v Radencih, pripravljamo pa tudi posebno, izredno mednarodno številko s prispevki psihološkega simpozija Alpe-Jadran, ki je bil junija 1993 v Ljubljani. Po prvi letošnji številki, ki je v primerjavi z lansko drugače oblikovana, po notranji strukturi pa enaka, lahko tudi že zberemo pogostejše ocene in pripombe. O njih bo možno v širokem strokovnem krogu razpravljati že na bližnjem posvetovanju, zdi se mi pa primerno, da na tem mestu opozorim na nekatere izmed njih. Največ kritičnih komentarjev zadeva naslednje: 1. Pestrost, raznovrstnost in strokovno privlačnost revije in prispevkov, ki se objavljajo, 2. "Dvojezičnost" revije oziroma objavljanje člankov domačih avtorjev v angleščini, 3. Likovno ureditev revije. Obe prvi temi komentarjev se nanašata vsaj delno na sam koncept revije, ki je bil seveda dogovorjen in ga je uredništvo dolžno spoštovati. Revija je zasnovana kot strokovna publikacija, ki ima v načelu odprte vse rubrike od znanstveno raziskovalnih člankov, do strokovnih prispevkov, ocen, komentarjev, informacij idr. Problem torej ni v tem, da bi koncept revijo utesnjeval, kar zadeva objavljanje zelo raznovrstnih prispevkov, ampak v tem, ker prispevki, ki bi lahko revijo naredili še bolj pestro, zanimivo in privlačno, ne prihajajo. Z angažiranjem področnih urednikov in vnaprejšnjim zbiranjem ter naročanjem prispevkov upamo, da bomo to vrzel hitro in uspešno zapolnjevali. Tudi "dvojezičnost" revije je bila dogovorjena v razpravah o konceptu revije. Seveda ostaja revija prvenstveno slovenska, vendar je treba upoštevati potrebo, da revijo promoviramo tudi v mednarodnem prostoru. To pa ni mogoče drugače kot na način, da postane vsaj deloma tudi berljiva v tem prostoru. Verjetno velja to še zlasti za nekatere znanstveno raziskovalne članke, kjer je izmenjava v mednarodnem prostoru postala nujna in dolžnost našega društva je, da s pomočjo revije to tudi omogoča. V vsakem pogledu pa želimo "Psihološka obzorja" tudi v mednarodnem prostoru promovirati kot slovensko revijo, ki naj odraža tudi nacionalno specifiko našega dela. Nekaj odmevov je bilo tudi na novo oblikovno ureditev revije, že zato, ker je drugačna od lanske številke (ta je bila sicer marsikomu zelo všeč po oblikovani plati). Razlog za drugo oblikovanje pa je preprost. Ob obsegu revije, ki naj ne bi presegal 10 avtorskih pol, je manjši format B-5 bolj smiseln kot večji format A-4. Oblikovna rešitev, ki je ustrezala formatu A-4, pa za novi format ni več primerna. Zato drugačna oblikovna rešitev. Še nekaj opomb ob izidu te številke. V prvi letošnji številki se je pojavilo nekaj napak, zaradi katerih se prizadetim opravičujemo. Med drugim so se pri objavi 8 prispevka kolega Tineta Bucika tiskarju pomešale opombe zunaj besedila z besedilom samim, zaradi cesarje prispevek vsebinsko bistveno okrnjen. Zato ga v celoti objavljamo v tej številki revije še enkrat. Drage kolegice in kolegi, uspešnost revije je najbolj odvisna od vaših prispevkov. Pozivamo in prosimo vas, da se z njimi čim bolj oglašate. Na ta način ne bo zagotovljeno samo redno izhajanje revije, ampak se bo ustrezno izboljševala tudi njena kakovost. ICJE SE NAHAJA ČLOVEKOV JAZ Vid Pečjak* POVZETEK Slcupine iz 10 dežel so locirale svoj jaz na besednem in nebesednem testu. Prvi se je sestajal iz spiska delov telesa,drugi pa je bil shematska slika človekovega telesa.Rezultati so pokazali nekatere skupne trende, a tudi mnoge pomembne razlike. Glava, oči in zgornji del trupa imajo v vseh deželah visoke frekvence, Italija pa je npr. dobila še posebno visoko frekvenco za spodnji del telesa. Razlike med spoloma so majhne.Na rezultate so domnevno vplivali različni dejavniki, ki jih pogojujejo različna okolja respondentov. Rezultati se vnekaterih pogledih ne ujemajo tudi zato, ker so respondenti uporabljali različne kriterije za lociranje jaza. ABSTRACT The subjects from 10 countries located their self using averbal and nonverbal test. They used a list with names of themain parts of the body, and a scematic picture of human body.The results pointed out some common trends, but also manysignificant differences. The head, the eyes and the upper partof the body received high frequencies in all countries, and thelower part of the body only in Italy. The differerences betweensexes are small.It is supposed that different cultural and environmental factors influenced the differences. The results are partially incongruent because the subjects of different countries useddifferent criteria when they located their self. Pojem jaza je v psihologiji razmeroma star in se vleče odkonca devetnajstega stoletja do današnjih dni (npr. Adler 1927,Freud 1933, James 1890, Jung 1948, Homey 1937, Rogers 1961,Sullivan 1947, Wylie 1968). Pojavlja se z različnimi imeni (zaradi težav v prevajanju navajamo izvirne nazive: das Ich, dasSelbst, self, I, ego, proprium, self concept) in z različnimi pomeni.Pomene lahko razvrstimo v tri skupine: 1. jaz kot človekov samokontrolni sistem (zlasti pri psihoanalitikih); 2. jaz kotsredišče doživljanja in generator aktivnosti (zlasti prihumanističnih psihologih); 3. jaz kot identifikacijski pojem(zlasti pri objektivno usmerjenih psihologih). Pri mnogih avtor-jih (npr. Sullivanu) pa jaz razpade v številne podsisteme in podpodsis-teme s hierarhičnimi odnosi.O vseh teh vprašanjih imamo veliko raziskav in veliko * Oddelek za psihologijo, Univerza v Ljubljani bortnerjeva lestvica za merjenje ¦ podatkov, ki pa med seboj niso povsem usklajeni.Nihče pa se ni vprašal, kje v telesu posameznik locira svoj jaz. Odgovor na to vprašanje bi bil zanimiv zato, ker so ra-zlič-ni deli organizma povezani z različnimi organskimi in psihičnimi procesi in različnimi simbolnimi pomeni in bi na ta način pripomogel k razjasnitvi osnovnega vprašanja, kaj je njegova vsebina in s katerimi procesi in pomeni ga posameznik identificira.Ta vidik ima medkulturno dimenzijo. Na podlagi mnogih študij (npr. socialno antropoloških in celo psiholigvističnih)lahko pričakujemo, da različne socialne in kulturne skupine locirajo svoj jaz v različnih delih telesa in ga identificirajo z različnimi notranjimi procesi in simbolnimi pomeni. GRADIVO 1. Vprašalna pola z mrežasto razpredelnico. Stolpci pomeni-jo 9 delov telesa (glava, lasje, oči, prsi, usta, zadnjica,roki, prsti, hrbet) in kolone različne pojme, od katerih je zato poročilo pomembnen samo pojem jaz (drugi pojmi označujejo druge osebe, npr. tujca ali člana družine).2.Shematično narisano človekovo telo na listu papirja velikosti 13x20 cm. Na sliki ni nobenih podrobnosti (npr. oči) in iz te ni mogoče razbrati spola ali rase.Vprašalna pola je besedni in slika človeka nebesedni test-lokacije jaza v človekovem telesu. Testa si nista vsebinsko povsem ekvivalentna, ker na sliki človeka ni detajlov, npr. očiali las, ki so vključeni v besedni test; na drugi strani pa imadele, npr. trebuh ali zunanji prostor, ki niso vključeni vbesedni test. OSEBKI RAZISKAVE v besedni prezkušnji so sodelovale skupine iz naslednjihdežel: Avstralije, Avstrije, Hong Konga, Italije, Izraela,Slovenije, Nove Zelandije, Švice, Škotske in Zambi-je.V nebesedni preizkušnji pa so sodelovale skupine iz naslednjih dešel: Avstrije, Hong Konga, Italije, Izraela,Slovenije, Švice, Škotske, Zambije, Havajev in Kali-fomije.Pri besedni preizkušnji sta dve skupini (Avstralija in NovaZelandija), ki ju ni pri nebesedni, pri nebesedni pa dve skupini(Havaji in Kalifornija), kiju ni pri besedni. Do tega je prišlozaradi zapletov pri izvajanju (npr. Avstralija in Nova Zelandija sta bili šele pozneje vključeni v raziskavo, poštna pošiljka iz Kalifornije pa se je izgubila).Večina skupin je imela od 30 do 40 osebkov, redke manj (do20) ah več (do 50). V skupinah so bili študenti psihologije ali drugih družbenih ved iz 1. letnika, le v Švici so bili študenti medicine. Vskupinah je bilo kakih 70% žensk (zdi se, da na druž-benih vedah po vsem svetu prevladujejo ženske). Sestavljenost skupin po spolu je bila dokaj enaka. POSTOPEK Vsako skupino je testiral profesor psihologije na univerzi,iz katere je skupina. Testiranja so bila skupinsko. Potekala so v času od leta 1980 do 1982. Osebki so prejeli vprašalno polo z napisanimi imeni delov telesa. Nato so morali označiti, h kateremu od njih sodi pojem jaza (poleg nekaterih drugih pojmov, o katerih tukaj ne poročamo). Odgovor so označili z znakom x. Nato so prejeli shematsko sliko človeka. Z znakom x somorali označiti, kje se nahaja jaz (poleg nekaterih drugih pojmov, o katerih tukaj ne poročamo).Nekateri posamezniki so razumeli navodilo napačno. kje se nahaja človekov jaz Njihovipodatki niso vključeni v tabele. Zato se frekvence za dežele vobeh preizkušnjah v nekaterih primerih razlikujejo. REZULTATI Relativne frekvence za besedni test Glava Lasje Oči Prsi Usta Zad. Roki Prsti Hrbet Avstralija 23 16 16 3 10 3 20 10 0 Avstrija 29 17 41 3 3 3 0 3 3 Hong Kong 35 6 26 3 6 3 13 0 6 Italija 63 3 19 3 3 0 3 3 3 Izrael 36 11 18 7 18 0 4 4 4 Slovenija 15 6 26 3 12 0 6 18 15 Nova Zelandija 43 13 10 0 0 3 17 10 3 Švica 52 0 17 0 0 0 7 1 1 Škotska 32 11 21 5 0 5 16 11 0 Zambija 15 10 25 0 5 0 20 10 15 Frekvence za nebesedni test Glava Trup zg. Trup sp. Roki Nogi Zunaj telesa Avstrija 57 14 0 0 0 29 Hong Kong 30 52 7 0 3 7 Italija 36 9 24 0 0 31 Izrael 44 44 6 0 0 6 Slovenija 31 42 8 6 0 14 Švica 48 37 4 0 0 11 Škotska 79 14 0 0 0 7 Zambija 18 39 7 4 0 32 Havaji 43 32 2 0 0 24 Kalifornija 77 15 0 8 0 0 Slika 1: Zemljevidi telesa i 12 psihološka obzorja - horizons of psychology 93/2 Korelacije med deželami za besedni test A H I I S N Š Š Z V K T Z L Z V K A AVSTRALIJA 0,56 0,72 0,62 0,64 0,29 0,80 0,67 0,84 0,60 AVSTRIJA 0,81 0,66 0,70 0,63 0,51 0,66 0,73 0,59 HONG KONG 0,89 0,83 0,49 0,80 0,92 0,89 0,65 ITALIJA 0,89 0,37 0,90 0,99 0,84 0,35 IZRAEL 0,44 0,72 0,86 0,69 0,31 SLOVENIJA 0,22 0,37 0,39 0,70 N. ZELANDIJA 0,91 0,90 0,45 ŠVICA 0,88 0,43 ŠKOTSKA 0,58 Korelacije med deželami za nebesedni test H I I S Š Š Z H K AVSTRIJA HONG KONG ITALIJA IZRAEL SLOVENIJA ŠVICA ŠKOTSKA ZAMBIJA HAVAJI K 0,53 0,11 0,28 0,93 0,87 0,47 -0,03 0,78 0,69 T 0,62 0,91 0,32 0,95 0,23 0,63 0,40 0,12 Z 0,80 0,95 0,51 0,51 0,84 0,94 0,53 L 0,68 0,78 0,12 0,66 0,83 0,79 V 0,94 0,22 0,44 0,86 0,43 K 0,46 0,74 0,64 0,63 A 0,48 0,69 0,49 A 0,91 0,29 A 0,92 12 IT Sv HK *V NZ SK AVS SL Z*M ZAM HA HK n n I « SL E iv IT AV KA SK Slika 2: clusterji dežel za besedni test Slika 3: clusterji dežel za nebesedni test KJE SE NAHAJA ČLOVEKOV JAZi 13 Frekvence za spola za vse dežele M Ž M Ž GLAVA 44 32 GLAVA 47 37 LASJE 7 11 ZG. TRUP 29 33 OČI 13 38 SP. TRUP 7 4 PRSI 2 3 ROKI 0 2 USTA 5 4 NOGI 0 1 ZADNnCA 2 0 ZUNAJ 17 23 ROKI 14 12 PRSTI 6 9 HRBET 6 8 Korekcija med spoloma Za besedni test: 0,72 Za nebesedni test; 0,95 DISKUSIJA Besedni test Visoko frekvenco je dobil odgovor glava. V sedmih primerih najvišjo, v treh pa srednjo. Najvišji frekvenci sta za Italijoin Švico, najnižji za Slovenijo in Zam-bijo.Na drugem mestu so oči. V treh primerih (Avstrija, Slove-nija in Zambija) imajo dominantno vrednost. Za Novo Zenadijo,Avstralijo, Švico, Italijo in Izrael pa so frekvence srednje.Na tretjem mestu so roke. Čeprav nikjer ne dosegajo dominantne frekvence, pa so v treh primerih dokaj visoke.Lasje imajo nekoliko višjo frekvenco v Novi Zelandiji,Avstriji in Avstraliji, usta pa v Izraelu in Sloveniji. Prsti imajo višjo frekvenco v Sloveniji, hrbet pa v Sloveniji inZambiji. Le izjemoma so osebe izbrale zadnjico kot sedež jaza, kar se ujema s tabuiziranim pomenom tega dela tele-sa.Analiza odgovorov po deželah pokaže naslednje značilnosti:za skupino iz Avstralije so najpomembnejši glava in roke, zaAvstrijce oči in glava, za Kitajce iz Hong Konga glava in oči, atudi roke, za Italjane in Švicarje glava in oči, za Izraelce glava, oči in usta, za Slovence oči in prsti, za Novozelandce glava in roke, za Škote glava in oči, a tudi roke, za Zambijce oči in roke.Razlike med frekvencami dežel so praviloma pomembne, nekaj izjem velja za Avstralijo in Škotsko. Glede na spol so razlike med odgovori majhne in praviloma nepomembne.Korelacijski koeficienti med deželami so visoki, v mnogihevropskih deželah (Škotska, Švica, Italija) so višji kot vneevropskih, čeprav Slovenija in Avstrija odstopata od tega pravila. Višji koeficienti za evropske dežele so morda posledica izbora skupin, ki večinoma pripadajo evropski kulturi, medtem ko so druge skupine v kulturnem pogledu neenotne.Clus-terje dežel je težko pojasniti, ker se v njih povezujejo tudi dežele, ki nimajo med seboj ničesar skupnega. Lenekatere clusterje lahko logično razložimo s skupnim kulturnim izvorom in istim jezikom, npr. cluster, v katerem so Škotska, Avstralija in Nova Zelandija. Nebesedni test Razporeditev lokacij jaza kaže na eni strani nekatere skupne značilnosti vseh dežel, na drugi pa tudi pomembne posebnosti v posameznih deželah.V vseh deželah imata ¦KpSIHOIOŠKA obzorja - horizons of psyo\ttlsUE KOhCTOUKTNE VEUAVtviOSTl' | 21 Table 5 i WHAT IS THE POLITICAL PARTY? i PERSON ACTIVITY VALUE NOT KNOW AGE N Individ. Group Simple Complex Positive Negative 8 years 26 3.8 3.8 7.7 3.8 0 0 88.5 11 years 25 12 0 12 4 0 0 72 14 years 28 0 42.8 0 0 0 0 60.7 The majority of children did not know what the political party is, specially younger ones. 8 years old children emphasized simple activités (people talking). 11 years old children stressed individual role in political party (president) or simple activities (they have meetings). 14 years old talked about group role of political party (organization with special goal). Table 6 WHAT IS THE OPPOSITION? What is the oposition? What does the oposition do? AGE N NOT KNOW NOT KNOW 8 years 26 0 3.8 11 years 25 4 8 14 years 28 0 0 It is not suprising that children did not know what are the differences between the political sides. Only low percentage of the older children answered to this question (25%, people around the president, the main political party). Table 7 WHAT IS BETTER, IF THERE IS ONE, FEW OR MANY POLITICAL PARTIES? AGE N YES NO NOT KNOW 8 years 26 11.5 84.6 3.8 11 years 25 20 64 12 14 years 28 7.1 82.1 10.7 WHY YES NO AGE N Person Activity Value Person Activity Value 8 years 26 0 7.7 0 0 11.5 44 11 years 25 4 8 0 0 16 20 14 years 28 0 7.1 0 0 21.4 32.1 psihoioska obzorja - horizons of psychoiogy 93/2 More than a half of younger children were sure that it's better if there are many political parties, because many people could have more ideas. Children of 13 years old were not quite sure what's better, if there are many, few or one political party. They argue if there are a lot of people, they can't consider the ideas of all of them, but the others thought that many parties could solve more problems. Children of 14 years old answered that smaller number of political parties is the best, because they can talk to each other and can solve problems quickly, the decis-sions are more complex, they can make better decission if they consider more parties than only one. WHAT IS THE OPPOSITION? Younger children did not know what the opposition is. Children of 14 years old also did not know, but a few of them told that the opposition is a party which is not the most important. WHAT DOES THE OPPOSITION DO? The result was the same as for the previous answer. The oldest children thought that the opposition take control the main political party, the party which has a power. The most of them did not want to work in politics when they will be grown up. They thought that politicians must work too hard, they spent a lot of time in job, they have to travel a lot and they are worried all the time. One of them meant, that to be a poUticians is too responsible, but the others thought that the politics is stupid, nonsense and so on. Specially younger children (8 years old) gave answers with value. The reasons mentioned by the children, who want to work in politics, were that they can travel a lot, they could meet a lot of interesting people and they could learn a lot of interesting things. CONCLUSIONS The majority of children stress the activity in politics, younger children the simple activities, older ones more complex activities. The tendency of egocentric perception by younger children is not obvious. But they are more oriented to person than older children. The older children give more answers with value then the younger. They have more positive attitude to politics in the whole. Younger children (Syears old) give answers more on concrete level than on abstract one. They can name some activities and are able to tell some facts, but they can not apply their knowledge effectively to the question. Their thinking is egocentric, tied to present and current experience. The political thought of the youngest is constrained by personalized, concrete and present oriented modes of approach. Their thinking is sequential. 11 years old children give the answers on both levels, on concrete and on formal one. Their answers were similar both to the answers of younger and older group. They stress the connection between the events, but it is linear. 14 years old children are closer to formal stage of thinking, although some answers were also on concrete level. Their thinking is more general and abstract. SODOBNO POJMOVANJE KONSTRUKTNE VEUAVNOSTl* They are able to reason from premises. They consider many factors in interactive way. The mature modes of reasoning are capable of sliping back easily. The political reasoning is also connected with knowledge. Younger children have less experience and less knowledge on this topic (8 years old). The older ones are more interested in political information, that does not include only knowledge, but also the apprehension of consensus, a feeling for the common and prevailing ways of looking at political issues. They reflect internalization of adult perspectives. REFERENCES Adelson J., O'Neill R.P., Growth of Political Ideas in Adolescence, The Sense of Community, Journal of personality and Social Psychology, Vol. 4, No. 3, 1966; Berti A.E., The Development of Political Understanding in Children between 6 -15 Years Old, Human Relations, Vol. 41, 1988 Milbum M.A., Persuassion and Politics, Pacific Grove: Brooks and Cole, 1991, 61 -63 Piaget J., Inhelder B., Intelektualni razvoj deteta. Zavod za ud'benike i nastavna sredstva, Beograd, 1982 241 PSíOLOSka obzorja - horizons of PSYCHOLOGY 93/2 VREDNOTNE ORIENTACIJE SKOZI Žl VU EN JE Janek Musek* , Petra Lešnik* in Kristijan Musek* KLJUČNE BESEDE; vrednote, vrednotne usmeritve, kategorije vrednot, razvojna iiierarhija vrednot KEY WORDS: values, value orientations, categories of values, developmental iiierarcliy of values POVZETEK V psihologiji je še vedno dokaj pomanjkljivo raziskano vprašanje, kako se oblikujejo vrednote in vrednotne usmeritve v odvisnosti od starosti in razvojne dobe. V raziskavi smo skušali ugotoviti, kako ocenjujejo pomembnost glavnih osebnih vrednot in vrednotnih kategorij osebe v različnih starostnih obdobij odraslosti. Pri tem smo izhajali iz hipoteze, da obstajajo tudi na področju vrednot razvojne težnje in hierarhije, ki zajemajo glavne kategorije vrednot. Rezultati raziskave so pokazali, da v odrasH dobi s starostjo relativno upada pomen hedonsklih in potenčnih vrednot, ne upada pa pomen moralnih vrednot in narašča pomen izpolnitvenih vrednot. Na ravni vrednotnih makrousmeritev lahko ugotovimo upadanje pomena dionizičnih in naraščanje pomen apolonskih vrednot. Ti rezultati v grobem potrjujejo obstoj razvojne hierarhije vrednot, ki vodi od hedonskih in potenčnih (dionizičnih) vrednot k moralnim in izpolnitvenim (apolonskim) vrednotam. VALUE ORIENTATIONS THROUGH THE LIFE - ABSTRACT The relationship between value orientations and the developmental stages of adult individuals are still unsatisfactorily investigated. In our study an attempt was made to establish, how the persons of different ages rate the importance of cardinal values, value types and value orientations. It was hypothesized that in the field of values a * Oddelek za psihologijo. Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, Ljubljana 26 IJIIJJIJIIIIJIJJJI^^ psihološka obzorja - horizons of psychology 93/2 developmental hierarchy could exist extending from hedonistic and potency values to the moral and fulfilment values. The overall results obtained by this study show the general decrease of the importance of dionysian values (hedonistic and potency values) and a relative increase of apolonian values (moral and especially fulfilment values). Consequently we could confirm the conception of the developmental hierarchy of individual values. UVOD V razvoju posameznika najdemo obdobja in stopnje, ki se značilno razlikujejo med seboj. Razvojna psihologija upravičeno opozarja na razvojno kontinuiteto, pa tudi razvojne faze in prehode, ki zajemajo tako čas do adolescence (npr. Freud, 1986; Piaget, 1961), kakor tudi čas odraslosti in življenjske zrelosti (Buehler, 1959; Erikson, 1963, 1971). Različni avtorji so pionirsko osvetlili razvojno dogajanje na področju nagonske dinamike (Freud, 1986; izvirno 1915, 1920, 1923), intelekta in spoznavnih procesov (Piaget, 1961), glavnih potreb in motivov (Adler, 1937; Fromm, 1966, 1970; Franki, 1962; Jung, 1964, 1984; Goldstein, 1939; Maslow, 1954), moralnega presojanja (Kohlberg, 1964, 1969; Rushton, 1988, 1989). Danes skoraj ne najdemo pomembnega psihičnega in osebnostnega področja, ki ne bi bilo raziskano in razčlenjeno tudi z vidika razvojnih sprememb. Število psihičnih procesov, funkcij in dogajanj, ki so jih raziskovali v odnosu do starosti in do razvojnih obdobij, je že nepregledno. Zato je kar presenetljivo, da tega ne moremo reči za tako pomemben psihološki pojav kot so vrednote in vrednostne usmeritve. Kljub temu, da lahko že iz osebnih izkušenj sklepamo na spreminjanje vrednostnih usmeritev v daljših časovnih obdobjih, so takšne spremembe le redko sistematično empirično preverjali. Resnica je, da so vrednote relativno stabilne in trajne - vsekakor bolj kot nekatera druga prepričanja, ali pa denimo stališča. To pa ne pomeni, da so nespremenljive. Vsi smo že velikokrat slišali za ti. generacijski prepad v vrednostnih usmeritvah. Pri tem pa se navadno ne sprašujemo, od kod te generacijske razlike. Navadno menimo, da so pač posledica družbenega razvoja, ki prinese nove poglede in nova vrednotenja: teh se oprimejo mlajše generacije, medtem ko starejše ostajajo pri svojem. Možno pa je tudi nekaj povsem drugega. Možno je, da pride do premikov v vrednostnih orientacijah v teku življenjskega razvoja in da se z zrelostjo pojavijo drugačne vrednostne orientacije. Generacijske razlike v vrednotah potemtakem ne bi bile posledica zrcaljenja drugačnih (družbenih) razmer, temveč posledica zakonitih intraindividualnih sprememb v vrednostnem razvoju posameznikov. Tudi psihološka tradicija - tako zahodna kot vzhodna - meni, da prihaja do razvojnih sprememb v vrednotenju in v vrednostnem usmerjanju. Obe tradiciji se nekako ujemata v pojmovanjih, da se v mlajšem obdobju bolj usmerjamo k hedonskim vrednotam, nato pridejo v ospredje vrednote doseganja, uspešnosti in moči (statusne vrednote), zatem vrednote dolžnosti in odgovornosti (moralne in etične vrednote) in pa vrednote ustvarjalnega uresničevanja, osebnostne rasti in izpolnitve. Zelo zanimivo je dejstvo, da smo v analizah vrednostnih orientacij odkrili generalne kategorije vrednot, ki zelo ustrezajo tem usmeritvam: dimenzijo hedonskih vrednot (čutno uživanje, ugodje, zadovoljstvo), dimenzijo vrednot potence (vrednote statusa, moči, imetja, uveljavljanja, doseganja, uspešnosti), dimenzijo moralnih idealov (značajskih, delovnih, družinskih, socialnih, etičnih) in dimenzijo idealov izpolnitve (ustvarjalne, spoznavne, duhovne, kulturne, samoaktualizacijske vrednote) (Musek, VREDNOTNE ORtBvTTACUE SKOZI ŽIVUENJE ¦flHHHHHHHHBBHHBH^ 27 1992a,b; 1993). Kot je videti in kot kažejo raziskovalne analize, se te dimenzije vrednot združujejo v dve "superdimenziji": prva obsega hedonske in potenčne vrednote in smo jo označili kot kategorijo dionizičnih vrednot, druga pa obsega moralne in izpolnitvene vrednote in smo jo označili kot kategorijo apolonskih vrednot (Musek, 1991, 1992a,b; 1993). Ob teh ugotovitvah se logično postavlja vprašanje, ali se v teh temeljnih vrednostnih kategorijah ne kažejo tudi razvojne zakonitosti. Domnevamo lahko, da so mlajše osebe bolj usmerjene k hedonskim in potenčnim vrednotam, starejše pa bolj k moralnim in izpolnitvenim (Musek, 1992b). Je morda na področju vrednot nekaj podobnega, kot je to, kar je Maslow opažal na področju potreb in motivov - lahko tudi pri vrednotah in vrednostnih kategorijah govorimo o razvojni hierarhiji? Je normalno in nujno, da se najprej usmerjamo k hedonskim in potenčnim vrednostnim ciljem in ko jih dosežemo, je potem normalno in nujno, da se usmerimo k morali, dolžnostim in osebnostni rasti? Saj bi bilo pričakovati, da se motivacijska hierarhija do neke mere zrcali tudi v vrednotenju. Namen te raziskave je, ugotoviti, ali obstajajo bistvene razlike v vrednostnih orientacijah pri različnih starostnih obdobjih. Spremembe v vrednostnih orientacijah je mogoče raziskovati na več načinov. Najbolje bi bilo pri tem kombinirati prerezni in vzdolžni (longitudinalni) pristop. V pričujoči raziskavi, ko šele dobro načenjamo ta problem, seveda nismo mogli izpeljati longitudinalne študije, ki bi v našem primeru trajala nekaj deset let. Zato smo se odločili, da preskusimo razlike v vrednostnih orientacijah med različnimi starostnimi skupinami. Pri tem smo uporabili tri različne vrednostne lestvice pri treh različnih vzorcih odraslih oseb, da bi se prepričali, ali so rezultati v vseh primerih kon-vergentni. METODA Udeleženci V celotni raziskavi so sodelovali trije vzorci poskusnih oseb. V prvem vzorcu je bilo 90 poskusnih oseb obeh spolov in različnih starosti (med 17 in 80 leti; povprečna starost okrog 45 let). V drugem vzorcu je sodelovalo 133 poskusnih oseb obeh spolov in različnih starosti (med 18 in 60 leti; povprečna starost je bila okrog 32 let). V tretjem vzorcu je sodelovalo 198 poskusnih oseb obeh spolov in različnih starosti (med 18 in 50 leti; povprečna starost je bila okrog 26 let). Oblika raziskave in spremenljivke V vseh treh primerih je bila izvedena korekcijska in multivariantna raziskava, ki je zajela kot spremenljivke starost, in posamezne vrednote ter vrednostne usmeritve. Udeleženci so ocenjevalli vrednote s pomočjo treh različnih lestvic vrednot, ki obsegajo po 22, 37 in 54 vrednot. Globalne vrednotne usmeritve smo merili s faktorskimi točkami, ki reprezentirajo ustrezne faktoske dimenzije (kategorije) vrednot. Merska sredstva in postopek V raziskavi je bila pri prvem vzorcu udeležencev uporabljena Pogačnikova lestvica vrednot. Lestvica zajema 22 vrednot. Poskusne osebe so vrednote rangirale od tiste, ki se jim zdi najbolj pomembna do tiste, ki se jim zdi najmanj pomembna. Range smo nato s pomočjo normalizacijskega postopka pretvorili v ocenjevalne lestvične ocene (sedemstopenjska lestvica). 28 jM|||>|^^ PSIHOLOŠICA obzorja-horizons OFPSYa010GY 93/2 Pri drugem vzorcu smo uporabili lestvico, ki zajema 37 vrednot. Udeleženci so ocenjevali pomembnost posameznih vrednot na sedemstopenjski ocenjevalni lestvici. Pri tretjem vzorcu smo uporabili lestvico, ki zajema 54 vrednot. Udeleženci so ocenjevaU pomembnost posameznih vrednot z ocenami od 1 do 100. Kot pomagalo pri ocenjevanju so uporabili sidmo vrednoto, katere vrednost je bila že vnaprej določena na 50. Ocene udeležencev smo uporabili kot surove rezultate za nadaljnje obdelave. Ocene so bile korelirane in dobljene korelacijske matrike so bile analizirane z metodo faktorske analize (metoda glavnih komponent). Za posamezne faktorske solucije, ki so dale ustrezno število izločenih faktorjev (te smo interpretirali kot generalne vrednostne kategorije oziroma vrednostne usmeritve), smo preračunali tudi faktorske točke, ki smo jih nato korelirali s starostjo. REZULTATI IN DISKUSIJA v raziskavi so nas zanimali podatki o tem, kako vpliva starost in z njo povezano osebnostno razvojno obdobje na ocenjevanje pomembnosti vrednot in vrednotnih usmeritev. Najprej bomo pokazali rezultate za posamezne vrednote, glede na uporabljeno lestvico vrednot (tabeli 1, 2), nato podatke za obe superkategoriji vrednot, apolonske in dionizične vrednote (tabela 3), podatke za štiri vrednostne tipe (kategorije vrednot večjega obsega), torej hedonske, potenčne, moralne in izpolnitvene vrednote (tabela 4) in končno podatke za enajst vrednotnih kategorij (usmeritev) srednjega obsega (tabela 5). Tabela 1. Korelacije 22 vrednot s starostjo VREDNOTE_KORELACIJE S STAROSTJO družabna pripadnost .0667 imetje .0517 ljubezen -.3653 moč -.0546 modrost .0727 nove izkušnje -.1860 izpopolnjevanje samega sebe -.2708 varnost .3492 otroci .0185 počitek .1234 dober poklic -.1863 preskrbljenost s hrano in pijačo .1887 razumevanje s partnerjem -.4959 razumevanje s starši .1626 spoštovanje družbenih načel .4760 lepota .2143 svoboda -.0244 udobje -.1755 ugled -.1419 ustvarjalni dosežki -.2415 vera .3142 zvestoba -.0823 VREDNOTNE ORI&JTACUE SKOZI ZIVUENJE 29 Kot je videti iz tabele 1, s starostjo narašča predvsem pomen vrednot SPOŠTOVANJE DRUŽBENIH NAČEL, VARNOST in VERA, medtem ko upada pomen vrednot RAZUMEVANJE S PARTNERJEM, LJUBEZEN, IZPOPOLNJEVANJE SAMEGA SEBE in USTVARJALNI DOSEŽKI. Če poleg teh vrednot, kjer so korelacijski koeficienti najvišji, upoštevamo tudi druge korelacije, se nekako potrjuje hipotetična napoved, da s starostjo pridobivajo na vrednosti (veljavi) apolonske vrednote (moralne in izpolnitvene), medtem ko upada vrednost dionizičnih vrednot (hedonskih in potenčnih). Vendar rezultati kažejo, da korelacije s starostjo niso povsem linearne. Medtem ko se pri nekaterih vrednotah pokaže linearni trend, torej naraščanje ali upadanje pomembnosti sorazmerno s starostjo, je pri drugih vrednotah opaziti drugačen trend. Nekatere so namreč najbolj cenjene v srednje življenjskem obdobju, medtem ko jih tako mlajše kot starejše osebe ocenjujejo kot manj pomembne. Pri nekaterih vrednotah pa se pojavlja ista nelinearna tendenca, samo v natanko obratni smeri. To se najbolje pokeže pri rezultatih diskriminantne analize, ki je zajela razlike med tremi starostnimi skupinami, med skupino mlajših oseb, oseb v srednjih letih in oseb v zrelih letih (slika 1). Slika I. Nasičenja vrednot z obema diskriminantnima funkcijama, ki pojasnjujeta razlike v ocenjevanju vrednot pri treh starostnih skupinah. VELIKOST KOEFICIENTOV VREDNOTE DRUŽABNOST IMETJE LJUBEZEN MOČ MODROST NOVE IZKUŠNJE SAMOIZPOPOLNJEVANJE VARNOST OTROCI POČITEK DOBER POKLIC DOBRA HRANA PARTNER STARŠI NORME LEPOTA SVOBODA UDOBJE UGLED USTVARJALNOST VERA PRIJATELJSTVO -1 -0.5 O 0.5 LEGENDA MLAJŠI -I- SREDNJA LETA * STAREJŠI ¦i R M DISKR. F. 1 H DISKR. F. 2 T-TEST SIGN. R -|-r 1 2 3 4 5 6 SREDNJE OCENE Iz slike 1 je razvidno, da pri vrednotah RAZUMEVANJE S PARTNERJEM, LJUBEZEN, IZPOPOLNJEVANJE SAMEGA SEBE in USTVARJALNI DOSEŽKI ocene pomembnosti naraščajo ali upadajo linearno. Te vrednote so najbolj cenjene pri najmlajših ocenjevalcih (20 do 30 let), najmanj pa pri najstarejši skupini (preko 50 let). Obratni linearni trend je pri vrednotah SPOŠTOVANJE NAČEL, VERA in VARNOST. Zanimivi pa so tudi podatki, ki kažejo nasičenost z drugo diskriminantno funkcijo: tu gre namreč za nelinearno povezanost s starostnim ob- 30 flH PSIHOLOŠKA OBZOlUA.-HORIZONS OFPSVCHOLOGV 93/2 dobjem. Osebe iz srednje starostne skupine v primerjavi z drugimi najbolj cenijo vrednote MOČ, NOVE IZKUŠNJE in UDOBJE, najmanj pa vrednote OTROCI, VARNOST in SPOŠTOVANJE NAČEL. Pri nekaterih vrednotah (OTROCI, SPOŠTOVANJE NAČEL) je očitno, da se razmeroma izrazito pokažeta obe tendenci, linearna in nehneama. Tabela 2. Korelacije 37 vrednot s starostjo. VREDNOTE_KORELACIJE S STAROSTJO zdravje -.0036 upanje .2282 ljubezen .0373 denar -.0745 ustvarjalnost -.0722 uveljavljanje -.1039 tradicija -.0625 prosto gibanje -. 1309 red .0101 mir -.0873 prosti čas -.1778 altruizem -.1038 varnost -.0648 vznemirljivo življenje -.2869 udobje -.1294 storilnost -.0997 svoboda -.2190 lepota .1040 zabava -.4855 prijateljstvo -.0859 otroci .0136 enakost -.0115 poklic -.2755 družinska sreča -.0598 ugled -.2230 hrana -.1709 napredek -.2182 poštenost -.0119 telesna privlačnost -.0771 družabnost -.3091 vzorniki -. 1793 načela -.0865 intimnost -.1839 resnica -.2206 spolnost -.2327 samoizpopolnjevanje -.2517 navezanost -.1431 VREDNOTNE ORIBNfTACUE SKOZI ZIVUENJE 3] Tabela 2 kaže korelacije s starostjo za vzorec 37 vrednot. Kot vidimo iz nje, se pri vrsti vrednot pojavljajo pomembne, čeprav nikakor ne pretirano visoke korelacije s starostjo. Analiza teh korelacij se zopet dokaj ujema z domnevano razvojno težnjo pri ocenjevanju pomena vrednot. S starostjo upada pomen hedonskih in potenčnih vrednot, medtem ko ne upade ali pa naraste pomen moralnih in izpolnitvenih vrednot. Poleg spreminjanja pomembnosti posameznih vrednot, bi bilo seveda zanimivo vedeti, kako se v odvisnosti od starosti spreminjajo ocene celih vrednostnih kategorij. Seveda lahko, kot smo videli poprej, o tem nekaj sklepamo že na podlagi vpogleda v korelacije pri posameznih vrednotah. Kaj pa podatki za vrednotne kategorije? Nam ti potrdijo domnevane povezave s starostnim obdobjem ocenjevalcev? Zato si moramo ogledati podatke, ki veljajo za večje vrednotne kategorije, bodisi kategorije srednjega obsega in kategorije velikega obsega kot so vrednostni tipi, bodisi obe največji makrokategoriji vrednot. S temi podatki razpolagamo v okviru dveh relativno obsežnih vrednostnih lestvic, prve, ki zajema 37 vrednot in druge, ki zajema kar 54 vrednot. Tabela 3. Korekcija vrednostnih makrousmeritev s starostjo. Podatki za lestvico 54 vrednot: STAROST APOLONSKE VREDNOTE .1459 DIONIZIČNE VREDNOTE -.4653 Podatki za lestvico 37 vrednot: APOLONSKE VREDNOTE .0255 DIONIZIČNE VREDNOTE -.3494 Začnimo najprej pri dveh najobsežnejših dimenzijah vrednot, pri obeh superdi-menzijah - dionizični in apolonski vrednostni usmeritvi. Tabela 3 kaže, da pomembnost dionizičnih vrednot negativno korelira s starostjo in to velja za ustrezne sklope vrednot iz obeh lestvic. To pomeni, da mlajše osebe v primerjavi s starejšimi v povprečju više ocenjujejo dionizične vrednote (potenčne in hedonske vrednote), medtem ko starejše osebe te vrednote ocenjujejo bolj negativno. Korekcija starosti z apolonskimi vrednotami je tudi v prvem primeru (sklop apolonskih vrednot iz lestvice 54 vrednot) pozitivna, vendar dokaj nizka, tako da se zdi, da njihovo ocenjevanje ni tako zelo odvisno od starosti. Vendar je tudi ta zveza že statistično pomembna, s starostjo torej ocena pomembnosti apolonskih vrednot rahlo narašča. Pri vrednotah druge lestvice (37 vrednot) ta povezanost ni pomembna. Precej je torej očitno, da rezultati v grobem potrjujejo domnevo, da postajajo z zrelostjo in starostjo dionizične vrednote relativno manj pomembne in apolonske relativno bolj. To nam lepo potrdijo tudi rezultati za štiri velike vrednostne orientacije (tabela 4). 32flHHHHHHH psihoioška obzorja-horiz(>4Sofpsyci-.x = ^T'M/ = V/(^T' + a/) Prav izraz "pravi skor" ima velike zasluge za zmedo pri interpretaciji zanesljivosti. Pravi skor pomeni v skladu z teorijo zanesljivosti vse, kar doprinaša h konsistentnosti merjenja. To pa seveda še zdaleč ni indikator "resničnega" nivoja atributa. Glede tega vprašanja zagrešita napako v interpretaciji pri svoji predstavitivi tudi Murphy in Davidshofer (1988), ki nas s pomočjo tabele 2.1.2.2 skušata naučiti, daje vprašanje, kaj je pravi skor, odvisno od namena merjenja. Tabela 1: Različna interpretacija virov variabilnosti predmet merjeiya faktorji variabilnosti mehanične sposobnosti mehanične sposobnosti pod stresnimi pogoji razlike v mehanskih sposobnostih pra\dskor pravi skor stresni pogoji (razlike v reakciji nanje) napaka pravi skor drugi dejavniki napaka napaka 46 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 93/2 Zakaj je ta interpretacija zmotna ? Napaka merjenjaje je v teorji pravega skora definirana kot naključna spremenljivka. Razlike v reakciji na stresne pogoje v zgornjem primeru pa so sistematičen dejavnik, ki vpliva na konsistentnost rezultatov posameznika. Zato po teorji pravega skora ne morejo biti enkrat pravi skor, enkrat pa napaka, odvisno od želja raziskovalca. Povedano pa seveda ne pomeni, da taka interpretacija sploh ni ustrezna. Le teoretične predpostavke klasične teorije zanesljivosti moramo zamenjati z drugimi. Ocenjevanje zanesljivosti Psihometrični učbeniki ponavadi navajajo naslednje metode ocenjevanja zanesljivosti: 1. Test - retest 2. Alternativne (paralelne) oblike 3. Split-half 4. Metode interne konsistentnosti Precej samosvoja je spet Cattellova sistematizacija, kjer je konsistentnost definirana v generični obliki kot nadredni pojem in vsebuje: (Cattell in drugi 1975) 1. zanesljivost (v času) 2. homogenost (preko delov) 3. transferabilnost (preko različnih vzorcev in kulturnih skupin) Test - retest metoda ugotavljanja zanesljivosti je že na prvi pogled dokaj sporna, saj je v dobljenem koeficientu korelacije nerazločljivo pomešana stopnja zanesljivosti testa in stopnja stabilnosti dejavnikov, ki vpUvajo na konsistentnost tega testa. Majhna test-retest korelacija (stabilnost) ne pomeni nujno slabe zanesljivosti (konsistentnosti) testa. Za nekatere poteze je dokajšnja časovna stabilnost pričakovana, za druge pa sploh ne. Glede koeficientov stabilnosti pri dinamičnih potezah ne smemo pričakovati previsokih vrednosti, saj ima v skladu s teorijo situaciska komponenta pomembno težo v trenutni motivacijski moči nekega faktorja. Visoka stabilnost bi izdala slab in neobčutljiv motivacijski test, ki ne more registrirati spremeb v nivoju ergične tenzije. Nestabilnost v tem primeru torej ne predstavlja lastnosti testa, ampak je odraz fluktuacij v samem nivoju merjene poteze. (Cattell in drugi 1975) Po drugi strani pa je visoka test-retest korelacija možna celo pri majhni konsistentnosti testa. Test je sestavljen iz določenega števila itemov. Odgovor na vsakem itemu je posledica vplivov mnogih dejavnikov (stabilnih ali nestabilnih) Večino od teh dejavnikov lahko v kontekstu določenega testa imenujemo napaka, ker vplivajo samo na posamezne iteme in ne prispevajo h konsistentnosti testa. Še vedno pa je lahko toliko nesistematičnih dejavnikov stabilnih preko časa, da napihnejo test-retest korelacijo. Uporabo test-retest zanesljivosti nekateri avtorji opravičujejo na različne načine, npr.: "Nekateri psihometre obtožujejo, da predpostavljajo, da psihološke poteze ostajajo več ali manj stabilne skozi življenje in da se torej ljudi da le malo spremeniti oz. izboljšati. Taka filozofija sploh ni nujna za teorijo napake merjenja. Teorija bi ravno tako držala, če bi se ljudje iz dneva v dan opazno spreminjali; vendar, če bi to držalo, bi se naši poskusi, da o ljudeh sprejemamo praktične odločitve in formuliramo .splošne principe človeškega vedenja, spremenili v kaos. Ljudje se spreminjajo, vendar se v večini potez spreminjajo dovolj počasi, da dopuščajo veljavno uporabo psiholoških merskih instrumentov v vsakdanji praksi in v znanstvenih raziskavah." (Nunnally 1978, cf. Cohen, Montague in Nathanson 1988 s. 106) Ta prakticistični pogled, ki je sicer v mnogih primerih pravičen, pa nam ne sme zamegliti teoretičnih SODOBWFQJA«>\WJE KONSTRUKTNE VEUAV><)Sn 9HHHIIP^ 47 predpostavk merske teorije in koncepta zanesljivosti. Test-retest zanesljivost psiholoških instrumentov je bila prav zaradi prakticističnih vzrokov intenzivno raziskovana. Odvisna je od statusa (pacienti ali normalni) in starosti poskusnih oseb, števila itemov, inter-item korelacije in test-retest intervala. Nižja stabilnost je značilna za mere patologije kot za mere normalnih potez. (Schuerger, Zarrella in Hotz 1989) Interna konsistentnost se nanaša na ujemanje različnih mer istega konstrukta. V tem smislu sta tudi metoda split-half in metoda paralelnih oblik varianti interne kon-sistentno.sti, čeprav precej odstopata. Metode konsistentnosti med itemi temeljijo na povprečni interkorelaciji itemov neke lestvice. Včasih se imenujejo tudi homogenost testa, vendar ta izraz že implicira predpostavko o enodimenzionalnosti. (Cohen, Montague in Nathanson 1988) Enodimenzionalnost pomeni, da so v,se ugotovljene korelacije med itemi posledica tega in zgolj tega, da nanje vpliva i.sti (merjeni) konstukt. Metode interne konsistentnosti te predpostavke ne testirajo, zato pa nekatere na njej temeljijo. (Stenkamp in VanTrijp 1991) Daleč najpogosteje uporabljana mera zanesljivosti je Cronbachov a koeficient, ki je generalizacija Kuder-Richardsonove formule 20 (KR20) za intervalne spremenljivke. Dokazano je, da je a enaka povprečju vseh možnih split-half korelacijskih koeficientov in da statistično predstavlja spodnjo mejo ocene zanesljivosti testa, čeprav še ni jasno, ali gre za oceno zanesljivosti v vzorcu ali v populaciji. (Bentler 1986) KR20 = (k/(k-l))(l-Ep,q./var(Zx^)) a = (k/(k-l))(l-Zvar(x,)/var(ZXi)) kjer je k število mer, pi je proporc tistega odgovora na itemu i, ki šteje v skor, je 1-p., X. je rezultat na posameznem itemu in var je varianca. Cronbachov a koeficient ima vrsto prednosti pred npr. metodo delitve v dva dela (split-half), saj kompenzira napako, ki nastaja zaradi vpliva naključnih dejavnikov pri delitvi skupine mer v dva ali več delov. Na žalost pa raziskovalci, ki ga uporabljajo, pogosto spregledajo, da počiva na vrsti prepostavk, za katere je treba potrebno preveriti, ali držijo. Predvsem a sam po .sebi ne preverja predpostavke o enodimenzionalnosti mer, na kateri počiva. Če je skupna varianca v neki skupini mer posledica vphva več skupnih latentnih dimenzij, bomo dobili visoko oceno zanesljivosti, ki ne ustreza dejanskemu stanju in dejansko predstavlja popolnoma nesmiselno številko. Drugi pogoj za uporabo koeficienta a je enaka velikost variance pravega rezultata pri vseh merah v skupini. Visoka konsistentnost je sicer zaželjena lastnost testa, vendar je visoka konsistentnost pogosto artefakt, ki so ga sestavljalci ustvarili na račun drugih lastnosti testa. Še posebej pri osebnostnih testih je malo verjetno, da so odgovori na posameznih testnih itemih formata papir-svinčnik v veliki meri determinirani prav s proučevanim konstruktom. Na izraženost latentne poteza lahko sklepamo samo z opazovanjem vedenj, v katerih se odraža (narava, trajanje in raznovrstnost odgovorov in situacije, v katerih se pojavljajo). Bolj kot je spekter situacij širok, z večjo veretnostjo lahko sklepamo, da gre res za neko stabilno karakteristiko posameznikovega vedenja. (Fumham in Hen-denson 1982) Podobno mnenje pogosto poudarja Cattell. Visoka homogenost ni nujno zaželjena lastnost faktorske lestvice. Zaradi drugih metričnih kriterijev ponavadi ni zaželjena maksimalna, ampak optimalna homogenost mer (merjena npr. s koeficientom a). Prevelika homogenost ogroža transferabilnost testa in njegovo robustnost. Itemi tes- 48 PSIHOLOŠKA OBZORJA-HORIZONSOFPSYCHOIOGY 93/2 ta morajo vzorčiti celotno vsebinsko področje manifestacij merjenega faktorja. Po Cattellovem mnenju je zaželjen samo poseben primer homogenosti, namreč lio-mogenost ekvivalentnih oblik, od katerih naj bi vsaka pokrivala celotno področje manifestacij faktorja. (Cattell in drugi 1975) Za to zadnje stališče pa lahko trdimo, da je v luči teorije pravega skora zmotno, saj faktorjem konsistentnosti prišteje tudi napihovanje korekcije med paralelnima formama zaradi nesistematičnih vplivov, ki se podvajajo v obeh paralelnih oblikah. 3.3. KONVERGENTNA IN DISKRIMINATIVNA VEUAVNOST Kriterij konvergentne veljavnosti zahteva, da merjenje istega konstrukta, kadar uporabimo karseda različne merske metode, da enake ali vsaj podobne rezultate. Diskriminativna veljavnost pa zahteva, da so rezultati merjenja obravnavanega konstrukta različni od drugih sorodnih, vendar različnih konstruktov, tudi če je pri merjenju uporabljena ista metoda. Oba kriterija torej predstavljata zelo različna vidika konstruktne veljavnosti. V istem razdelku ju predstavljamo zato, ker se ju da najbolje preveriti z isto vrsto podatkov in z isto metodo: analizo matrike multiplih potez -multiplih metod (multitrait-multimethod MTMM). MTMM matrike za analizo konvergentne in diskriminativne veljavnosti sta prva uporabila Campbell in Fiske (1959) in se pri tem eksplicitno sklicevala na preverjanje konstruktne veljavnosti. Konvergentna in diskriminativna veljavnost sta zanju dokaz, da je poteza reakcijska tendenca, ki jo je mogoče opazovati v različnih (eksperimentalnih) pogojih in ki jo lahko smiselno razločimo od drugih potez. Njuna izhodišča so bila sledeča: 1. Pri tipični validacijski študiji je v ospredju konvergenca, torej potrditev z neodvisnimi merskimi postopki. Neodvisnost od metode je skupni imenovalec mnogih glavnih tipov veljavnosti. 2. Pri upravičevanju operacionahzacije novega konstrukta (npr. osebnostne poteze) pa se pokaže, da je nujna komponenta konstruktne veljavnosti tudi diskriminativna validacija. Novi konstrukt ali test, ki ga meri, lahko razveljavi premajhna različnost od že uveljavljenih konstruktov in testov. 3. Vsak test oz. mero nasploh lahko imamo za kombinacijo metoda-poteza, za celoto, ki jo posamezna poteza tvori z uporabljeno metodo. Sistematična varianca testnih rezultatov je lahko tudi posledica lastnosti merskega postopka, ne samo posledica razlik v izraženosti poteze. 4. Če hočemo proučiti diskriminativno veljavnost, in če hočemo oceniti relativni vpliv poteze in metode na varianco mere, ni dovolj, da uporabimo več metod, ampak moramo s temi metodami tudi meriti več (po možnosti sorodnih) potez. Matrika interkorelacij več potez, merjenih z več metodami, ki pa morajo biti enake za vse poteze, je MTMM matrika. MTMM matrika je sestavljena iz več delov, ki jih pri analizi konvergentne in divergentne veljavnosti primerjamo med sabo. (tabela 2). Glavno diagonalo matrike sestavljajo tri diagonale zanesljivosti (a), kjer so navedene zanesljivosti posameznih mer, po možnosti ocenjene z metodo interne konsistentnosti. Zanesljivosti lahko interpretiramo kot ena poteza - ena metoda vrednosti MTMM matrike. Pod vsako diagonalo zanesljivosti je trikotnik različne poteze - ena metoda (b). Diagonala zanesljivosti in trikotnik različne poteze - ena metoda tvorijo blok ena metoda. Blok različne metode tvorijo diagonala veljavnosti (c), v kateri se nahajajo vrednosti ena SODOBNO POJMOVANJE KOCTRUKTNE VEUAVNOSTI* poteza - različne metode, in dva trikotnika različne metode - različne poteze pod in nad diagonalo veljavnosti (d). Trikotnika pod in nad diagonalo veljavnosti nista simetrična. Tabela 2: Primer MTMM matrike METODA 1 METODA 2 METODA 3 S Stališča tega diagrama lahko vprašanje konvergentne in diskriminativne veljavnosti obravnavamo s štirih vidikov: 1. Koeficienti v diagonalah veljavnosti se morajo statistično pomembno razlikovati od nič in biti dovolj veliki, da je nadaljnja analiza sploh smiselna. Ta kriterij potrjuje konvergentne veljavnost. 2. Koeficienti v diagonali veljavnosti morajo biti višji kot koeficienti, ki ležijo v isti vrsti in stolpcu pripadajočih trikotnikov različne poteze - različne metode. Vrednost veljavnosti mere mora biti višja kot korelacija te mere z neko drugo, ki nima niti iste metode niti ne meri iste poteze. Ta zahteva se zdi tako minimalna in tako očitna, da se je skoraj ne zdi vredno omenjati, vendar Campbell in Fiske navajata, da so v literaturi pogosti primeri, ko niti ta zahteva ni izpolnjena. 3. Tretja dovolj očitna zahteva je, da dve meri iste poteze, dobljeni z različnima metodama, korelirata višje kot mere različnih potez, merjene z isto metodo. Za vsako mero moramo torej primerjati njene vrednosti v diagonali veljavnosti z njenimi vrednostmi v trikotniku različne poteze - ena metoda. Campbell in FIske navajata, da je kršenje tega pravila pri raziskovanju individualnih razlik prej tipično kot redkost. 4. Približno enak vzorec korelacij med potezami se mora pojavljati v vseh tikot-nikih več potez - ena metoda in trikotnikih več potez - več metod. Če torej poteza MS korelira s potezo SS višje kot s potezo JS, se mora ta odnos pokazati v vseh trikotnikih. Odstopanja od tega pravila morajo biti v okviru napake vzorčenja in napake nezanesljivosti. ^Illlllllllllllllll^^ PSIKHjOŠKA OBZORJA-HORIZOslS OF PSYCHOLOGY 93/2 3.4. FAKTORJI METODE PRI PSIHOLOŠKEM MERJENJU Vsaka merjena spremenljivka je kombinacija poteza-metoda. V vsakem psihološkem merskem instrumentu so določene lastnosti stimulusov namerno zasnovane tako, da zastopajo potezo, ki naj bi jo test meril. Druge lastnosti stimulusov pa zastopajo uporabljeno metodo in so lahko neodvisno prisotne v instrumentih za merjenje popolnoma različnih potez. (npr. petstopenjska Likertova lestvica, "res - ni res" format odgovorov itd.) Test, ocenjevalna lestvica ali druge mere skoraj brez izjeme povzročajo sistematično varianco v odgovorih zaradi obeh skupin lastnosti. Do tiste mere, do katere irelevantna varianca metode prispeva k dobljenim skorom, so ti .skori neveljavni. Ta vir neveljavnosti je prvi odkril Thorndike (1920) v obliki halo efekta pri ocenjevanju. Raziskave na laboratorijkih živalih so odrile močne vplive aparata, ki so bili ponavadi močnejši kot faktorji psiholoških procesov. (Tyron 1942). Pri instrumentih tipa 'papir in svinčnik' se je varianca metode pojavljala v ob-hki faktorjev testne forme (Vernon 1957) ali odgovornih setov in slogov. S problemom variance metode se je prvi sistematično začel ukvarjati Čronbach (1941, cf. Rorer 1965), ko je proučeval zakonitosti ugibanja na testih znanja. Ugotovil je, da nekateri subjekti pri nalogah, pri katerih ne poznajo pravega odgovora, konsistentno izbirajo pozitivne odgovore (da, res je, se strinjam). Za to tendenco, ki jo je imenoval popustljivost (acquiescence), je menil, da je osebnostna lastnost prav tako kot npr. prijaznost ali veselost. V svojih kasnejših člankih je Čronbach spoznal, da popustljivost predstavlja samo enega od množice možnih odgovornih setov. Odgovorni set je definiral kot vsako tendenco, ki povzroči, da oseba na testne iteme konsistentno odgovarja drugače, kot bi, če bi ji bila testna vsebina predstavljena v drugačni obliki. Glede tega je zapisal (Čronbach 1946, cf. Campbell in Fiske 1959): "Ponavadi predpostavljamo, ...da test meri tisto, kar določa vsebina itemov. Vendar je končni rezultat...kompozit učinkov, rezulturajoč iz forme prav tako kot iz vsebine itemov." Kasneje so drugi avtorji odkrili izredno pomembne vplive faktorjev metode na rezultate osebnostnih vprašalnikov. Ugotovili so npr., daje treba glavne skupne faktorje osebnostnih inventorijev, kot so MMPI ali California Personality Inventory, ki uporabljajo format "je res / ni res" ("da/ne") ali "se strinjam / se ne strinjam", in-tepretirati v smislu odgovornega seta in sloga, ne pa v smislu vsebine itemov. (Rorer 1965) Nasploh se je pokazalo, da je abstraktne konstrukte mnogo teže meriti kot konkretne in da so abstraktni konstrukti še bolj podvrženi vplivu napake merjenja. Pri nekaterih merjenjih stališč je npr. sistematična napaka metode prispevala 70% variance (Cote and Buckley 1987, cf. Bagozzi in Yi 1991). Rorer (1965) je predlagal, da naj se namesto izraza odgovorni set uporablja izraz odgovorni slog. Izraz set naj bi tudi v psihometričnem smislu uporabljaH konsistentno z njegovim pomenom na drugih psiholoških področjih. Tam set pomeni, da je respondent na nek način, zavedno ali nezavedno, motiviran za to, da bi ustvaril določeno podobo o .sebi, torej za določeno vrsto odgovora, npr., da bo zaradi kakršrnegakoli razloga izgledal boljši, bolj bolan, bolj agresiven itd. Za odgovne tendence, za katere ni mogoče najti neke eksplicitne ali implicitne motivacije, zato Rorer predlaga izraz odgovorni slogi. Za slog je značilno, da ni odvisen od vsebine itema, ampak od formalnih značilnosti itema in odgovornih kategorij. Zato tudi velja, da bolj kot je eksplicitna in transparentna vsebina itema, večjo vlogo pri izkrivljanju odgovorov bodo odigrali seti. Po drugi strani pa imajo pri bolj implicitni, skriti vsebini itemov večji pomen odgovorni slogi. Za vpliv setov je potrebno vsaj nekaj SODCBNO POJMOVANJE KONSTRUKTNE VEUAVNOSTI' WKKSB^51 vsebine itema, za vpliv slogov pa vsaj nekaj nejasnosti oz. nedoločnosti, večsmisel-nosti (ambiguity) itema. (Rorer 1965) Napako merjenja lahko razločimo v naljučno in sistematično komponento (varianca metode). Termin metoda se nanaša na obliko merjenja na različnih nivojih abstraktnosti, npr. vsebina specifičnih itemov, vrsta lestvice, sintaktične in pragmatične lastnosti stavčnih konstrukcij, tip lestvice, format odgovora in splošni kontekst. Na bolj abstraktnem nivoju predstavljajo faktorji metode izkrivljenosti (biases) odgovorov, kot so halo efekt, socialna zaželjenost, nagnjenost k da- oz. ne-odgovorom, popustljivost in podredljivost. Vsaka od dveh komponent napake ima lahko resne posledice, ki zamegljijo empirične rezultate in privedejo do napačnih zaključkov. Naključna napaka oslabi opažene povezave med spremenljivkami. Zato naključna napaka vodi v napake inference tipa 2 oz. b. V klasični teoriji zanesljivost tudi varianca metode prispeva h konsistentnosti mer in se zato obravnava kot del pravega skora. Zato so vphvi sistematične napake metode pogosto spregledani. Sistematična napaka metode lahko napihne ali zmanjša opažene korelacije med konstrukti. Bolj natančno, vplivi metode napihnejo korelacije med dvema konstruktoma, kadar je dejanska korelacija med uporabljenima metodama večja od dejanske korelacije med proučevanima konstruktoma. To pomeni, da uporaba podobnih metod skoraj vedno napihne korelacijski koeficient. Uporaba enake metode (korelacija = 1) pa korelacijo napihne v vsakem primeru. Po drugi strani pa bodo faktorji metode korelacijo med konstrukti zmanjšaU, kadar je korelacija med metodama nižja kot dejanska korelacija med konstruktoma. Ker kontaminacija zaradi naključne napake in faktorjev metode ogroža veljavnost izsledkov raziskave, je pomembno, da razvozljamo popačujoče učinke teh dejavnikov, predno testiramo teorijo. To lahko dosežemo z uporabo MTMM matrik. Taka triangulacija omogoča dekompozicijo informacije v tri vire: prispevek naključne napake, prispevek sistematičnih dejavnikov metode in čisti prispevek proučevane poteze (konstrukta). V MTMM matriki se varianca metode kaže v razliki med korelacijami v trikotniku različne poteze - ena metoda in paralelnimi korelacijami v trikotnikih različne poteze - različne metode. Ob odsotnosti faktorjev metode in ob približno enakih zanesljivostih testov bi te vrednosti morale biti približno enake. Diskriminativna validacija. Običajni razlog za sodbo o neveljavnosti testa so nizke korelacije v diagonali veljavnosti, torej slaba konvergentna veljavnost. Sodba o neveljavnosti pa je lahko tudi posledica previsoke korelacije z merami, ki naj bi merile druge poteze. Simptoma nezadostne diskriminativne veljavnosti sta naslednja: - Vrednosti v trikotnikih različne poteze - različne metode so tako visoke kot ustrezne vrednosti v diagonali veljavnosti. - Vrednosti v trikotniku različne poteze - ena metoda so tako visoke kot zanesljivosti. i MTMM matrike v literaturi MTMM matrike bolj poredko srečamo celo v metodološki oz. psihometrični literaturi. Še posebej redke pa so v literaturi, ki se ukvarja z vsebinskimi vprašanji. Če se avtorji že potrudijo za poglobljenejšo validacijo obravnavanih konstruktov, uporabijo fragmente MTMM matrike: dve ali tri metode in eno potezo (diagonala veljavnosti, dopolnjena z nekaj zanesljivostmi) ali nekaj potez, merjenih z isto ali v.sako s po eno različno metodo. Ne en ne drug način ne omogočata razločevanja 52 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 93/2 med vplivi metod in vplivi potez, zato tudi ne moreta nuditi zadostnega dokaza za konvergentno in diskriminativno veljavnost. Analiza tistih dotlej publiciranih podatkov, iz katerih je bilo mogoče konstruirati MTMM matrike, pa je pokazala, da je uporaba te metodologije še kako potrebna, saj se je v večini študij pokazal zelo močan vpliv metode, medtem ko v nekaterih študijah sploh ni bilo mogoče identificirati vpliva poteze. Eden najpomembnejših vzrokov za to, da se MTMM matrike tako redko uporabljajo, so pomanjkljivosti pristopa Campbella in Fiskea, ki jih navajata Bagozzi in Yi (1990): 1. Odsotnost kvantifikabilnih kriterijev. 2. Ne moremo upoštevati vpliva različnih zanesljivosti. 3. Implicitne predpostavke analize so take, da so v praksi dokaj poredko dosežene, še posebej predpostavka o medsebojni neodvisnosti metod (odsotnost ko-relacij med metodami), v določenih primerih pa tudi predpostavka o medsebojni neodvisnosti metod in potez (nekatere poteze vplivajo na določene odgoveme sete). 4. Analiza Campbella in Fiskea se konča pri validaciji oz. invalidaciji, ne daje pa opore za nadaljnjo analizo teoretičnega modela odnosov med konstrukti. Če z analizo korelacij v MTMM matriki ugotovimo, da je vpliv variance napake večji od vph-va prave variance poteze, se tu zgodba konča: nismo več upravičeni testirati odnosov med konstrukti. Pa tudi, če je varianca napake manjša in torej smemo naprej, v nadaljnji anahzi ne moremo izolirati čistih vplivov med konstrukti, ampak nam jih varianca metode in naključna napaka še vedno zamegljujeta. Treba je poudariti, da se te kritike nanašajo zgolj na analitični postopek Campbella in Fiskea (interpretacija korelacij), ne pa na njune osnovne zamisli (MTMM matrika, konvergentna in diskriminativna veljavnost), ki so absolutno upravičene in fundamentalne. 3.5. VSEBINSKA VEUAVNOST Vsebinska (content) veljavnost zahteva, da so merjena vedenja reprezentativen vzorec manifestacij merjenega atributa (konstrukta). Pri tem je pomembna pokritost vsebinskega področja, pa tudi oblika merjenja manifestacij atributa - test papir-sv-inčnik lahko npr. dobro kaže delavčevo znanje o delu, ne pa njegovo sposobnost za opravljanje dela. Vsebinsko področje (domain) predstavlja celotno množico vedenj, v katerih se manifestira nek konstrukt. Ima svoje meje (boundaries) in svojo strukturo. Detajlna primerjava med strukturo vsebinskega področja in strukturo testa nam da osnovo za ugotavljanje vsebinske veljavnosti. (Murphy in Davidshofer 1988) Vsebinsko veljavnost ugotovimo tako, da analiziramo načrt vzorčenja, ki je vodil sestavo testa. Vsebinsko področje, njegovo strukturo in meje je mogoče dokaj dobro opredeliti pri testih znanja ali usposobljenosti za delo. Dosti težje ga je opredeliti pri testih sposobnosti. Vsebinsko področje za osebnostne teste je skoraj nemogoče definirati, kaj šele strukturirati. (Cohen, Montague in Nathanson 1988) To pa so ravno tisti merjeni atributi, kjer se najbolj resno postavlja vprašanje konstruktne veljavnosti. Zato nekateri avtorji še vedno zmotno obravnavajo vsebinsko in konstruktno vali-dacijo kot alternativna pristopa. Vendar je tudi pri merjenju latentnih potez kot del postopka konstruktne validacije nujno vsaj oceniti, koliko uporabljene mere ustrezajo splošno sprejetim definicijam merjene poteze in njenih vedenjskih manifestacij. SODCBNO POJAAOVANJE KONSTRUKTNE VEUAVNOSTI' ^mmammmm^^ Čeprav so nekateri avtorji predlagali izračun koeficienta vsebinske veljavnosti, ki kaže, v kolikšni meri instrument pokriva relevantne vsebine, se ta v praksi skoraj ne uporablja. Še posebej za instrumente, ki niso testi znanja, je zhtevane vhodne parametre tega koeficienta nemogoče oceniti. Vsebinska veljavnost je po svojem bistvu veljavno.st merjenja, ne pa veljavnost odločitev, sprejetih na osnovi rezultatov merjenja. (Murphy in Davidshofer 1988) 3.6 PREDIKTIVNA VEUAVNOST Prediktivna veljavnost je tisti pojem, preko katerega začetni kurzi psihološke metodologije ponavadi uvedejo problematiko veljavnosti in mnogi raziskovalci kar ostanejo pri enačenju obeh pojmov. Vendar to ne pomeni, da je vprašanje predik-tivne veljavnosti nedvosmiselno rešeno. Pri prediktivni veljavnosti moramo ločiti dve, temeljno različni pojmovanji, ki pa jih avtorji na žalost običajno zamenjujejo. Prvo pojmovanje je implicitno v priporočilih glede validacije, ki jih je izdalo Ameriško psihološko združenje. To obravnava prediktivno veljavnost kot eno od dveh podkategorij s kriterijem povezane veljavnosti (criterion-related). Čeprav tudi ta pristop skriva zelo kompleksno problematiko in mnogo subtilnih detajlov (Rosenbaum 1989), lahko njegovo logiko na kratko predstavimo takole: Veljavnost testa dokažemo tako, da njegove rezultate koreliramo z neko drugo mero. Da bi ta korelacija res odražala veljavnost proučevanega test, mora biti uporabljena mera (kriterij) boljša mera merjenega konstrukta kot obravnavani test. Po možnosti mora ta mera čisto, brez napake odslikavati merjeni konstrukt. Čronbach (1971) to definira takole: S-kriterijem-povezana veljavnost primerja testne skore ali predikcije, narejene na njihovi podlagi, z zunanjo spremenljivko, za katero menimo, da predstavlja direktno mero obravnavanega vedenja ali karakteristike, (cf. Rosenbaum 1989) Glede na to, ali je kriterij merjen istočasno s testom ali kasneje, govorimo o sočasni ali prediktivni veljavnosti. Cohen, Montague in Nathanson (1988) po drugi strani trdijo, da časovna sukcesija sploh ni bistvena in da je glavna razlika v tem, da imamo pri sočasni veljavnosti že vnaprej sistematično selekcioniran vzorec, z vsemi posledicami, ki jih to ima za korelacijske koeficiente. Prediktivna vahdacija pa naj bi bila opravljena na reprezentativnem, neselekcioniranem vzorcu. Že iz samih teh težav je jasno, da je s to, največkrat uporabljeno konceptualizacijo prediktivne veljavnosti nekaj narobe. Če se naš test imenuje "test potencialne šolske uspešnosti", res lahko trdimo, da korelacija z dejanskim šolskim uspehom pomeni validacijo tega testa. Če pa se naš test imenuje "test splošne inteligentnosti", je taka interpretacija popolnoma nesmiselna. Kdor namreč trdi, da je korelacija tega testnega rezultata s šolskim uspehom koeficient veljavnosti, s tem implicitno trdi, da je šolski uspeh boljša mera inteligentnosti kot pa uporabljeni test. Očitno je torej, daje ta, običajna konceptualizacija prediktivne veljavnosti uporabna zgolj za mere strogo operacionalno definiranih spremenljivk, nikakor pa ne za mere hipotetičnih konstruktov. Druga konceptualizacija prediktivne veljavnosti, ki se je držim tudi v tem delu, pojmuje prediktivno veljavnost v bistvu kot del nomološke veljavnosti. Prediktivna validacija se nanaša na vprašanje, koliko mere obravnavanega konstrukta korelirajo z merami konstruktov, na katere ta konstrukt v .skladu z našo teorijo vzročno deluje, in z merami tistih konstruktov, ki vzročno delujejo nanj. V prvem primeru govorimo o konsekvenčni prediktivni veljavnosti in v drugem primeru o antecedenčni prediktivni veljavnosti. 54 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 93/2 Tu torej ne trdimo, da druge mere, s katerimi naš test koreliramo, merijo isti konstrukt. Tudi ni nujno, da visoke koreiacije pomenijo večji dokaz veljavnosti. Korekcije morajo biti čim bližje tistemu velikostnemu redu vplivov, ki ga predpostavlja naša teorija. Pri interpretaciji teh koralacijskih koeficientov, kakor tudi pri interpretaciji koeficientov nomološke veljavnosti, pa moramo seveda upoštevati atenuacijo korelacij, ki jo povzroča nepopolna zanesljivost merjenja. 3.7. NOMOLOŠKA VEUAVNOST Nomološka veljavnost se nanaša na potrditev predpostavljenih odnosov obravnavanega konstrukta z drugimi konstrukti v nomološki mreži. Pomemben del nomološke veljavnosti predstavljata antecedenčna in konsekvenčna prediktivna veljavnost. Vendar se nomološka veljavnost ne nanaša samo na tiste konstrukte, ki so z direktnimi kavzalnimi vplivi povezani z obravnavanim konstruktom, ampak tudi na tiste, kjer so ti kavzalni vplivi indirektni, na tiste, ki skupaj z obravnavanim konstruktom vplivajo na tretje konstrukte, na tiste, s katerimi ima obravnavani konstrukt skupne antecedente, in na tiste, kjer pričakovana asociacija s stališča kavzalnosti ostaja nepojasnjena. Nomološka veljavnost se običajno preverja s korekcijskimi in re-gresijskimi koeficienti. Tudi tu moramo biti pozorni na prilagoditev ugotovljenih korelacij zaradi nepopolne zanesljivosti merjenja. 4. UPORABA KONSTRUKTNE VALIDACIJE Sam pojem konstruktne veljavnosti je bil doslej samo delno elaboriran, tako konceptualno kot matematično (Rosenbaum 1989). Tako navedene opredelitve, kot tudi klasifikacije komponent konstruktne veljavnosti se precej razlikujejo. Lahko bi rek-U, da avtorji nizajo potrebne pogoje konstruktne veljavnosti, nikjer pa niso dokončno definirani zadostni pogoji. Dejstvo je, da je bila teorija konstruktne veljavnosti, kot sta jo zasnovala Cronbach in Meehl, sicer revolucionarna in daljnosežna, a vse preveč nedoločna glede operacionahzacije, da bi si sestavljalci testov z njo dosti pomagali. (Bentler 1978) Predvsem je manjkala primerna metoda za sistematično in sintetično implementacijo teorije konstruktne veljavnosti. Ta situacija se je kasneje spremenila. Bentler je že leta 1978 spoznal, da metodologija modelov strukturnih enačb predstavlja za družboslovne znanstvenike orodje, s katerim težave pri operacionalizaciji koncepta konstruktne veljavnosti lahko premagajo. Pomanjkljive smernice za operacionalizacijo koncepta konstruktne validacije so privedle do tega, da so uporabljeni postopki dokazovanja konstruktne veljavnosti v veliki večini primerov delni, pomanjkljivi, enostranski, v nekaterih primerih pa celo popolnoma zgrešeni. Pregled člankov z raznih področij psihološke znanstvene literature zadnjih let, v katerih avtorji trdijo, da so ugotavljah ali celo dokazali konstruktno veljavnost določenih spremenljivk, nudi dovolj opore za gornjo trditev. Tako npr. Watson, Tilleskjor in Jacobs (1990) kot dokaz konstruktne veljavnosti preprosto navajajo koreiacije z ekstemimi kriteriji, brez specifikacije, ali gre za an-tecedenčne ali konsekvenčne spremenljivke, ali gre za kakšen drug odnos med teoretičnimi spremenljivkami. Poleg tega ne vključujejo nobenega dokaza za diskriminativno veljavnost svojega konstrukta, čeprav se zdi dokaj podoben nekaterim drugim, kijih uporabljajo kot kriterije. Leroux in drugi (1990) podobnemu postopku računanja korelacij z ekstemimi kriteriji dodajejo še podatke o zanesljivosti, vendar SODOBNO POJMOVANJE KONSTRUKTNE VEUAVNOSTI' |;||:,¦:jg:iSM-'': 55 se ne potrudijo niti tolilco, da bi korelacijske koeficiente korigirali zaradi nepopolne zanesljivosti merjenja. Cianni in Horan (1990) sprejemata kot kriterij konstruktne veljavnosti že zgolj dejstvo, da eksperimentalni tretma povzroči predvidene učinke v obravnavani spremenljivki. Podobno lahko trdimo za študijo Smitha, Sandersa in Alexandra (1990), ki sicer zaupanje v svoje mere potrdijo s podatki o zanesljivosti, nerazčiščene pa ostanejo vse dileme okrog ugotavljanja zanesljivosti, ki smo jih navedli v prejšnjih delih tega poglavja. Meier (1991) je z uporabo postopnega vljučevanja neodvisnih spremenljivk v multiplo regresij.sko enačbo in s pomočjo kriterija dodatne pojasnjene variance v odvisni spremenljivki ugotavljal diskrimina-tivno veljavnost obravnavanega konstrukta. Čeprav je metoda delno adekvatna, pa seveda ne upošteva nikakršnega teoretskega modela odnosov med konstrukti, ne upošteva odnosov med konstruktom in njegovimi merami, pa še cele vrste drugih kriterijev konstruktne veljavnosti. Kremer (1990) je uporabil za ugotavljanje konvergentne in diskriminativne veljavnosti MTMM matriko, vendar se je je lotil v skladu s klasičnim postopkom Campbella in Fiskea (1959), zato je bil v naslednji fazi prisiljen iskati latentno strukturo, ki se skriva za podatki, s pomočjo eksploratorne faktorske analize, in jasno obtičal brez zaključkov. Nasploh dosti raziskovalcev enači konstruktno veljavnost svojih spremenljivk s skladnostjo med predvideno in z eksploratorno faktorsko analizo dobljeno faktorsko strukturo svojih podatkov (npr. Klemchuk, Hutchinson in Frank 1990, Cranton in Smith 1990). Se najbolj ugoden vtis od vseh pregledanih člankov zadnjih dveh let, ki jim je konstruktna veljavnost ena od ključnih besed, z metodološkega vidika pušča študija Kinga in Kinga (1991), čeprav zgolj kvalitativno kompilira rezultate drugih študij o sindromu vietnamskih veteranov. Celovit in sistematičen pregled vseh vidikov konstruktne veljavnosti več kot odtehta odsotnost kvantitativne metodologije sintetiziranja teh rezultatov. Po drugi strani pa O'Brienova (1990) študija dokazuje, da tudi aplikacija LISRELa sama po sebi, če upošteva samo nekatere vidike konstruktne veljavnosti in predvsem ne modelira vpliva metode, lahko da samo delno, in še to hudo napačno oceno. 5. VIRI Bagozzi, R.P. (1984). A prospectus for theory construction in marketing. Journal of marketing, 48, 11-29. Bagozzi, R.P. in Y. Yi (1990). Assessing method variance in multitrait-multi-method matrices: The case of self-reported affect and perceptions at work. Journal of applied psychology, 75/5, 547-560. Bagozzi, R.P. in Y. Yi (1991). Multitrait-multimethod matrices in consumer research. Journal of consumer research, 17, 426-439. Bentler, P.M. (1978). The interdependence of theory, methodology, and empirical data: Causal modeling as an approach to construct validation. V D.B. Kandel (ur.). Longitudinal research on drug use: Empirical findings and methodological issues. Washington: Hemisphere publishing corporation. Bentler, P.M. (1986). Structural modehng and psychometrika: An historical per-.spective on growth and achievements. Psychometrika, 51/1, 35-51. Block, J. (1990). More remarks on social desirability. American psychologist. 45, 1076-107. Campbell, D.T. in D.W. Fiske (1959). Convergent and discriminant validation by the multitrait-multimethod matrix. Psychological bulletin, 56/2, 81-105. 56 PSIHOLOŠKA OBZORJA-HORIZONS OF PSYCHOLOGY 93/2 Cattell, R.B., J.L. Horn, A.B. Sweney in J.A. Radclife (1975). Motivation analysis test, manual. Champaign, IL, IP AT. Cianni, M. in J.J. Horan (1990). An attempt to estabhsh the experimental construct validity of cognitive and behavioral approaches to assertiveness training. Journal of counseling psychology, 37/3, 243-247. Cohen, R.J., P.Montague, L.S.Nathanson in M.E. Swerdlik (1988). Psychological testing. Mountain view, CA: Mayfield publishing company. Cranton, P. in R.A. Smith (1990). Reconsidering the unit of analysis: A model of student ratings of instruction. Journal of educational psychology, 82/2, 207-212. Cronbach, L.J. in P.E. Meehl (1955). Construct validity in psychological tests. Psychological bulletin, 52/4, 281-302. Furnham, A. in M. Henderson (1982). A content analysis of four personality inventories. Journal of chnical psychology, 38/4, 818-825. King D.W. in L.A.King (1991). Validity issues in research on Vietnam veteran adjustment. Psychological bulletin, 109/1, 107-124. Klemchuk, H.P., C.B. Hutchinson in R.I. Frank (1990). Body dissatisfaction and eating-related problems on the college campus: Usefulness of the eating disorder inventory with a nonclinical population. Journal of counseling psychology, 37/3, 297-305. Kremer, J.F. (1990). Construct validity of multiple measures in teaching, research, and service and reliability of peer ratings. Journal of educational psychology, 82/2,213-218. Lea, S.E.G., Tarpy R.M. in P. Webley (1987). The individual in the economy. Cambridge university press. Leroux, M.D., K.R. Vincent in R.H. McPherson (1990). Construct vahdity of the diagnostic inventory of personality and symptoms: External correlates. Journal of clinical psychology, 46/3, 285-291. Meier, S.T. (1991). Tests of the construct validity of occupational stress measures with college students: Failure to support discriminant validity. Journal of counseling psychology, 38/1, 91-97. Murphy, K.R. in C.O.Davidshofer (1988). Psychological testing. Prentice-Hall international. O'Brien, T.P. (1990). Construct validation of the Gregorc Style Dehneator: An application of hsrel 7. Educational and psychological measurement, 50, 631-636. Rorer, L.G. (1965). The great response-style myth. Psychological bulletin, 63/3, 129-156. Rosenbaum, P.R. (1989). Criterion-related construct validity. Psychometrica, 54/4, 625-633. Schuerger, J.M., K.L. Zarrella in A.S. Hotz (1989). Factors that influence the temporal stability of personality by questionnaire. Journal of personality and social psychology, 56/5, 777-783. Smith, T.W., J.D. Sanders in J.F. Alexander (1990). What does the Cook and Medley hostility scale measure? Affect, Behavior, and attributions in the marital context. Journal of personality and social psychology, 58/4, 699-708. Steenkamp, J.-B.E.M. in H.C.M. van Trijp (1991). The use of LISREL in validating marketing constructs. International journal of research in marketing, 8/4, 283-299. Vodopivec, B. (1988). Epistemološki vidiki analize kovariančnih struktur. An-thropos, 4-6,46-57. Watson, C.G., C. Tilleskior in L. Jacobs (1990). The construct validity of an aftereffect-based subtyping system for alcoholics. Journal of clinical psychology, 46/4, 507-517. 5i ALI S STAROSTJO INTELIGENTNOST UPADA? Vid Pogačnik' KLJUČNE BESEDE; inteligentnost, primarne mentalne sposobnosti, starostni upad, odrasli KEY WORDS: intelligence, primary mental abilities, abilities - age-decrease, adulthood POVZETEK Če inteligentnost pojmujemo kot biološko potezo in jo definiramo kot od izkušenj neodvisno sposobnost živega bitja, da obdeluje informacije (Pogačnik, 1988), je odgovor na zgornje vprašanje pritrdilen. Ker pa človekov intelekt ne deluje le globalno, ampak tudi modularno, ni moč podati enoznačnega odgovora na vprašanje o starostnem upadu primarnih mentalnih sposobnosti, pri katerih je starostni trend odvisen tudi še od deleža izkustvenih komponent. Na nesistematično vzorčenih skupinah kandidatov za zaposlitev so bile poskusno izračunane krivulje starostnega upada perceptivne, verbalne, numerične sposobnosti in sposobnosti neverbalnega rezoniranja. Omenjena je tudi praktičnost uporabe računalniškega programa Quattro pro za izdelavo profila primarnih mentalnih sposobnosti. DOES INTELLIGENCE DECREASE WITH AGE? - ABSTRACT When intelligence is conceptualized as a biological trait and defined as of an experience independent ability of living organisms to process information (Pogačnik, 1988), then the answer to the upper question is affirmative. But human intellect acts not only globally, but modularly too, so not only one single answer can be given for primary mental abilities, where decrease with age is dependent of the proportion of experiental components. On not systematically sampled groups of candidates for jobs in industry curves of age-related decrease were tentatively calculated for perceptual, verbal, numerical and nonverbal reasoning ability. A practical use of the * Sava Kranj ¦B PSlHaOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 93/^ computer program Quattro pro for making a profile of primary mental abilities is also mentioned. Takoj ko inteligentnost ustrezno definiramo, je odgovor na v naslovu zastavljeno vprašanje: "da". Ker pa so se v psihologiji v preteklosti na postavljeno vprašanje v.seeno pojavljali zelo različni, pogosto prav nasprotujoči si odgovori, sem dolžan trditev, da s starostjo inteligentnost upada, utemeljiti. V znanosti nastane veliko nesporazumov zaradi nejasno opredeljenih konceptov. Tako je bilo tudi z inteligentnostjo, vse dokler ta ni bila zadovoljivo operacionalno definirana. Zgornje vprašanje pa je seveda izključno empirično, zato tudi ustreznega odgovora nanj ne moremo pričakovati, dokler nismo sposobni inteligentnosti veljavno meriti. Čeprav pogoji za to obstajajo že od Spearmanove opredelitve g faktorja (Spearman, 1927), žal spoznanja o inteligentnosti še vse do danes niso konver-girala k enotni definiciji. Da se izognem nesporazumom, sem žal primoran tudi na tem mestu ponoviti pojmovanje inteligentnosti, ki sem ga že večkrat predstavil (Pogačnik, 1988, 1990, 1992). Inteligentnost opredeljujem kot od izkušenj neodvisno sposobnost živega bitja, da obdeluje informacije. Pri ljudeh je inteligentnost v veliki meri podedovana in je karakteristika "hardvera", to je centralnega živčnega sistema. Nevrofiziološko osnovo lahko iščemo v sposobnosti celice centralnega živčnega sistema, da tvori bogastvo povezav s sosednjimi celicami, oziroma v njeni sposobnosti, da v procesu obdelovanja informacij dinamično tvori številne prehodne povezave s sosednjimi celicami. Na to temeljno nevrofiziološko osnovo se nadgrajujejo specifične sposobnosti, ki so posledica specializacije funkcij in zadevajo posamezne vidike obdelovanja informacij. Modularno.st obdelovanja informacij se kaže v obstoju primarnih mentalnih sposobnosti, kot so: prostorska predstavljivost, verbalna sposobnost, surovo (asociativno) pomnjenje, sposobnost priklica trajno zapomnjenjih vsebin itd. itd. Primarne mentalne sposobnosti so organizirane v manjše število širših funkcionalnih celot, na najvišjem nivoju strukture pa grupiranje sposobnosti odraža dva temeljna vpliva na učinkovitost obdelovanja informacij: biološko inteligentnost in z izkustvom pridobljene programe in algoritme. Za našo diskusijo je zlasti pomembna pojmovna oddvojitev inteligentnosti od izkušenj. Po investicijski teoriji inteligentnosti (Cattell, 1966, 1971) se inteligentnost kot biološka poteza nenehno investira v izgradnjo izkustvenih sposobnosti, to je programov in algoritmov za obdelovanje informacij, in v izgradnjo celotnega ostalega fonda (posameznih) izkušenj. Najpomembnejša od izkustvenih spo.sobnosti je verbalna sposobnost. Na tem mestu bi zlasti rad opozoril na zmotnost pogosto izrečene trditve, češ da je verbalna sposobnost najboljše merilo inteligentnosti. Res je, da verbalna sposobnost z inteligentnostjo visoko korelira. Vzrok za to sem že navedel: zaradi pomembnosti verbalne sposobnosti je tu učinek investicije in-tehgentnosti največji. Vendar pa je verbalna sposobnost tudi v veliki meri odvisna od akulturacije subjekta, od kvalitete izobrazbe, od družinskega okolja, ki stimulira branje ali ga ne stimulira, itd. V svoji praksi sem srečal številne zelo inteligentne ljudi, ki pa so izhajali iz (intelektualno) zanemarjenega okolja, kar pa se je najbolj manifestiralo prav z zelo revnim verbalnim nivojem. Vrnimo se k našemu problemu starostnega upada inteligentnosti (v odrasli dobi seveda). Dokler so bili testi "inteligentnosti" tipa omnibus, empirične raziskave našega problema niso mogle imeti znanstvene vrednosti. Dobljeni starostni upad je bil odvisen od tega, v kako čisti meri je nek test res meril inteligentnost, koliko pa so bile predmet merjenja izkušnje. Kasneje, ko so .se na raziskovalni sceni pojavile pri- AU S STAROSTJO IKnEUGENTNOST UPADA? 59 mame mentalne sposobnosti, se je slika zbistrila. Različne sposobnosti so se obnašale različno. Razvojne zakonitosti je smotmo ugotavljati pri tistih potezah, ki realno obstajajo (ki torej niso artefakti) in ki so izvomega značaja. To so na področju mentalnih sposobnosti najprej primarne mentalne sposobnosti, nato široki faktorji mentalnih sposobnosti, slednjič pa biološka in izkustvena inteligentnost. A začnimo na vrhu hierarhije. Cattell in Hom (1977) opisujeta trenda razvoja fluidne in kristalizirane inteligentnosti tako, kot ju ilustrira slika 1. Tako nevrofiziološka kapaciteta obdelovanja informacij kot arzenal z izkustvom pridobljenih programov in algoritmov v otroštvu hitro rasteta. Fluidna inteligentnost doseže svoj višek že zelo zgodaj, avtorja trdita, da okrog 16. leta, kristahzirana inteligentnost pa se razvija še naprej. Fluidna inteligentnost ostaja nekaj časa na vrhuncu, nato pa začne sprva počasi, nato pa vse hitreje upadati. Kristalizirana inteligentnost pa s starostjo ne upada, ampak pri zdravih ljudeh ohrani svoj nivo v pozno starost. Slika 1. Razvojna trenda biološke in izkustvene inteligentnosti. STOPNJA INTELIGENTNOSTI Izkustvena L; Biološka i. 20 STAROST (LET) Krivulji odražata vpliv dveh najpomembnejših dejavnikov, ki pogojujeta mentalne sposobnosti človeka: nevrofiziološkega stanja centralnega živčnega sistema in akumuliranega izkustva. V različnih deležih lahko vpliv teh dveh dejavnikov opazimo pri vseh posameznih sposobnostih ali celo pri rezultatih na posameznih mentalnih testih. Ilustrirajmo to na primeru numerične sposobnosti. Numerični faktor je definiran kot sposobnost hitrega in točnega izvajanja osnovnih računskih operacij. Numerično sposobnost sicer umeščamo med izkustvene sposobnosti, saj gre za tipične programe in algoritme (npr. seštevanje, znanje poštevanke itd.), miselna orodja, s pomočjo katerih človek računske probleme rešuje hitro in stereotipno in ki so pridobljeni v procesu formalnega izobraževanja in z delom, če to zahteva veliko izračunavanja. Pričakovali bi torej, da je razvojna krivulja numeričnega faktorja taka kot pri ostalih sposobnostih izkustvene inteligentnosti. Vendar pa psihični procesi pri računanju z vključevanjem zgolj programov in algoritmov še niso izčrpani. Računanje zahteva tudi ustrezno kapaciteto neposrednjega (kratkoročnega) pomnjenja in pa dobro sposobnost mentalnega manipuliranja s psihičnimi vsebinami ?0 IHHHHH^HV' PSIICHjOŠICA OBZORJA-HORIZONS OF PSYCHOLOGY 93/2 (Številkami), ki se v kratkoročnem spominu nahajajo, torej tako imenovani delovni spomin. Ti dve sposobnosti pa sta pogojeni v prvi vrsti z nevrofiziološkimi karakteristikami centralnega živčnega sistema in ne z izkustvom. Še zlasti delovni spomin v odrasli dobi s starostjo naglo upada. In še en dejavnik je pri numerični sposobnosti zelo pomemben. Testi numeričnega faktorja so izrazito hitrostni, hitrost procesiranja informacij pa s staranjem tudi hitro upada. Razvojna krivulja numeričnega faktorja je zato posledica hkratnega delovanja vseh naštetih dejavnikov, narava samega numeričnega faktorja pa, kot vidimo, tudi ni zgolj izkustvena. Psihologi za merjenje inteligentnosti sprva niso uporabljali kulture prostih, od izkušenj neodvisnih testov. Domala v vseh je bil za doseganje rezultata zelo pomemben verbalni nivo. Zato tudi ne preseneča, da so se različni testi različno obnašali, pač glede na njihovo faktorsko strukturo. Tako so na primer znani rezultati s testom Wechsler-Bellevue. Največji starostni upad je bil ugotovljen pri podtestih: šifru-anje. Razvrščanje slik in Kocke, najmanjši pa pri podtestih: Informiranost, Besednjak in Razumevanje. Za psihološko teorijo so bolj zanimivi rezultati, dobljeni s proučevanjem primarnih mentalnih sposobnosti. Na testih besednjaka, kot dobri meri verbalnega faktorja, rezultati v odrasli dobi ne upadajo, ampak celo v nekaterih študijah rahlo rastejo (Garfield & Blek, 1952, Trembly, 1964). Porast je še zlasti opazen pri subjektih, ki delajo v poklicih, za katere je verbalna sposobnost pomembna. Prostorska sposobnost s starostjo pomembno upada (Schale, 1958). Tudi podtest Kocke v W-B seriji kaže močan starosten upad. Rezoniranje, merjeno s Thurstonovim testom serij črk, ki je ena najboljših mer fluidne inteligentnosti, kaže v starostih od 20. do 60. leta linearen upad (Schale, 1958). Obseg neposrednega pomnjenja je primarna mentalna sposobnost, ki pomeni število hkrati odprtih informacijskih kanalov med delovnim in dolgoročnim spominom (Pogačnik, 1990). Zanimivo je, da ta sposobnost kaže le zmeren upad s starostjo (Gilbert, 1941), kar potrjuje razliko v naravi te sposobnosti in sposobnosti zapomnjevanja. Asociativno pomnjenje pa kaže s starostjo močan upad (Hulicka & Weiss, 1965). Tudi druge študije v kognitivni psihologiji kažejo na to, da je s starostjo prizadeto predvsem vtisnjenje novih informacij v dolgoročni spomin, vzpostavljanje novih asociativnih zvez, ni pa prizadeta re-tencija zapomnjenega in, kot smo videli pri obsegu neposrednega pomnjenja, tudi pozomost ne močneje. Seveda vse te ugotovitve veljajo za nepatološke skupine subjektov. Pri numeričnem faktorju avtorji ugotavljajo, da do približno 45. leta ne prihaja do starostnega upada dosežkov, nato pa sledi postopen progresivni upad (Schale, 1958, Bilash & Zubek, 1960). Podobni so tudi rezultati istih avtorjev na faktorju verbalne fluentnosti, katerega bistvo je lahkotnost priklica vsebin, shranjenih v dolgoročnem spominu (besed). Tudi pri tej sposobnosti gre za kombinacijo dveh dejavnikov: velikost "rezervoarja" - besednjaka, iz katerega subjekt črpa, se s starostjo veča, k upadu pa prispevajo dejavniki biološke inteligentnosti, predvsem upočasnjenost procesiranja informacij. Še kasneje do starostnega upada storilnosti pride na testih originalnosti (Trembly, 1954, Chown, 1961). In za konec še elementarna .sposobnost, kakršna je reakcijski čas. Pri enostavnem reakcijskem času s starostjo ni pomembnega starostnega upada, pri diskriminacijskem reakcijskem času in pri izbirnem reakcijskem času, kjer število alternativ narašča, pa je starosten upad rezultatov pomemben (Kay, 1954, Welford, 1964). Hale, Myerson in Wagstaff (1987) so zbrali večletne rezultate študij obdelovanja neverbalnih informacij, v katerih je bila odvisna spremenljivka reakcijska latenca. Starosti subjektov so bile: 20-25 let, 50-60 let in 65-75 let. Rezultati so pokazali, da je odnos med starostjo in latenco reakcije moč skrajno natančno opisati s pozitivno AU s STAROSTJO INTEUGENINOSr UPADA? ^i, % ^ ^] akcelerirano potenčno funkcijo. Rezultati se nadalje skladajo tudi z Botwinickovim modelom (1984), po katerem latenca eksponentno narašča tudi s težavnostjo naloge. Salthouse, Mitchell, Skovronek in Babcock (1989) pa so v luči vse pogostejšega povezovanja inteligentnosti z delovnim spominom proučevali, kako se v nalogah rezoniranja in v nalogah prostorske predstavljivosti s starostjo spreminja kapaciteta delovnega spomina. Bolj ko so bile naloge kompleksne in večje ko so bile zahteve, ki jih je naloga postavljala delovnemu spominu, slabša je bila učinkovitost starejših subjektov. Ti učinki so bili tudi med seboj v visokih korelacijah, gledano preko različnih nalog (rezoniranja in prepogibanja papirja). Drugo, teoretično zanimivo vprašanje pa je razmejitev učinkov normalnega starostnega upada od učinkov patoloških sprememb. Na diagnosticiranih senilnih pacientih je faktorska struktura mentalnih sposobnosti drugačna kot na normalnih odraslih (Hallenbeck, 1963). Močno se povečajo interkorelacije med testi Wechsler-Bellevue testa, kar je moč razlagati s hipotezo, da organska deterioracija prizadene vse sposobnosti. Ti rezuhati so tudi še en razlog več za vprašljivost Wechslerjevega deterioracijskega kohčnika. Botwinick & Birren (1951) sta tako na primer ugotovila, da deterioracijski količnik ni diferenciral med skupino senilnih pacientov in skupino normalnih odraslih, velika in pomembna razlika pa je bila na celotnem IQ. Drugi tak tehten ugovor je, da različne vrste patologije kažejo zelo različne prizadetosti primarnih mentalnih sposobnosti, oziroma so v nekaterih primerih rezultati nepredvidljivi. Skoraj nikakršnih podatkov pa ni moč najti v literaturi ob vprašanju, ah obstajajo tudi pri normalnih, zdravih odraslih individualne razlike glede hitrosti starostnega upada inteligentnosti in posameznih primarnih mentalnih sposobnosti. V Savi Kranj smo pri razvoju novih testov primarnih mentalnih sposobnosti uspeli izračunati tudi nekatere starostne trende, ker pa v pogledu starosti ljudje niso bili sistematično vzorčeni, so seveda ti rezultati tudi zgolj preliminarne vrednosti. V tabeli 1 so prikazani zbrani rezultati v terminih korelacij. Koreiacije med testnimi dosežki in starostjo so seveda odvisne od starostne heterogenosti vzorca (večja het-erogenost omogoča višje koreiacije), v ozadju pa pogosto stojijo še druge spremenljivke; mi smo kontrolirali lahko vpliv izobrazbe. V tabeli 1 najprej vidimo, da so numerusi v naših študijah zadosti veliki. Koloni 3 in 4 opisujeta starosti vzorcev. Vidimo, da gre pretežno za mlade, pa tudi standardni odkloni distribucij starosti so majhni. Starostno homogeni vzorci pogojujejo tudi dokaj nizke koreiacije med testi sposobnosti in starostjo (r). Ker pa starostni razredi tudi niso izenačeni v pogledu izobrazbe, je bilo umestno izračunati tudi parcialne koreiacije med testnimi dosežki in starostjo - ob izločenem vplivu izobrazbe (rparc). Psihološki pomen ugotovljenih zvez je pri različnih sposobnostih zelo različen. Starostni upad pri testih neverbalnega rezoniranja se odraža v korelacijah, ki so med -0.30 in -0.40, na starostno bolj heterogenih vzorcih bi bile koreiacije višje. Tako korelacijo najdemo tudi pri testu Kode, ki za reševanje nalog nima časovne omejitve. Najmočnejši starostni upad najdemo pri testu hitrosti percepcije. Pri spacial-nem testu je korelacija s starostjo sicer nizka, vendar je tak rezultat v veliki meri posledica starostno zelo homogenega vzorca. Po zelo grobi oceni je starostni upad na spacialnem faktorju še najbolj podoben upadu na testih rezoniranja na neverbal-nem materialu. Rezultati na testu memoriranja so še najmanj zanesljivi, saj v vzorcu praktično ni bilo ljudi, starejših od 30 let. Korelacija v bolj heterogenem vzorcu bi bila zagotovo mnogo višja. Numerični test s starostjo v na.šem vzorcu ničelno kore-lira, nizko negativno korelacijo dobimo šele, če izločimo vpliv izobrazbe. Pri verbalnem testu (razumevanje pomena tmk) pa rezultati s starostjo ne upadajo, ampak 62 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 93/2 naraščajo. Realno stopnjo starostnega porasta za odrasle nam kaže parcialna korelacija, navadna korelacija je preveč kontaminirana z vplivi izobrazbe, ki so pri verbalni sposobnosti največji. Tabela 1.Koreiacije rezultatov na testih primarnih mentalnih sposobnosti s starostjo. Sposobnost - test N Starost s.odklon r ''pare Rezoniranje (neverbalno): TN-20 621 26.0 7.78 -0.24 -0.42 Rezoniranje (neverbalno): TN-10 180 23.1 4.54 -0.22 -0.25 Rezoniranje (neverbalno): Kode 89 22.7 5.02 -0.14 -0.34 Hitrost percepcije: Vzorci 311 24.7 7.27 -0.49 -0.54 Prostorska predstavljivost: Rotacije 188 22.1 5.25 -0.21 -0.25 Memoriranje: Besede v parih 166 22.6 4.28 -0.13 -0.13 Numerična sposobnost: Računi 321 24.5 6.79 -0.00 -0.17 Verbalna sposobnost: Tujke 328 25.9 7.69 +0.50 +0.20 Koeficienti koreiacije predpostavljajo linearno zvezo med spremenljivkama. Na sliki 1 pa smo videli, da sta dva glavna razvojna trenda sposobnosti krivuljčna. Tudi iz naših podatkov smo lahko dobili nekatere krivulje, prikazuje jih slika 2. Krivulje so bile izračunane tako, da so bile za posamezna starostna obdobja izračunane grup-ne sredine, tem pa je bila po metodi najmanjših kvadratov najdena krivulja, ki se jim najbolj prilega. Iz nekorigiranega količnika inteligentnosti (za starost 20 let) dobimo korigirano vrednost z upoštevanjem tipa krivulje, kakršne prikazuje slika 2. Enačbe krivulj so v tabeli 2. Slika 2. Starostni upad na nekaterih testih primarnih mentalnih sposobnosti. 105 Starostni upad rezultatov na testih primarnih mentalnih sposobnosti 15 20 25 30 35 40 45 50 55 60 17.5 22.5 27.5 32.5 37.5 42.5 47.5 52.5 57.5 STAROST Tabela 2. Test Enačba krivulje Rezoniranje (TN-20, TN-IO) Hitrost percepcije (Vzorci) Numerični test (Računi) Verbalni test (Tujke) IQ = lQ,„ + 0.016*ST--0.6*ST + 5.58 IQ = IQ:;„ + 0.015*ST2-0.4*ST + 2.60 IQ = IQ^„ + 0.01 5*ST--0.9*ST+13.50 IQ = lQ20+100-(EXP(4.60-0.236/((ST-15)*2/5 + l))+1.116) AU s STAROSTJO Ih^UGENINOST UPADA? ?3 Vidimo, da je največji starosmi upad opazen pri testu hitrosti percepcije. Pri klasičnem testu rezoniranja (Test nizov) smo dobili tudi še velik starostni upad v odrasli dobi, vendar naša krivulja bolj upošteva dejstvo, da sprva rezultati na testih rezoniranja stagnirajo, šele kasneje pa se začne progresiven upad. Čeprav Wechsler teoretično predpostavlja isto, pa so krivulje, kot jih je razbrati iz priročnika k njegovemu testu, bolj linearne, starostni upad pa v celoti ni nič manjši. Za ilustracijo je na naši shki torej tudi krivulja za neverbalni IQ na testu Wechsler-Bellevue. Wechslerjeva krivulja upada rezultatov na verbalnem delu testa WB kaže mnogo manjši upad rezultatov (vendar kljub vsemu upad, ne pa porast). To je razumljivo, saj verbalna skala ne sestoji samo iz testov izkustvene inteligentnosti, ampak so v njej tudi testi numeričnega rezoniranja ter časovno omejenega logičnega rezoniranja. Na sliki 2 te krivulje ne prikazujem. Krivulja numerične sposobnosti je dobljena aproksimativno. Naravo numerične sposobnosti sem že opisal. V naših študijah je bila korelacija med rezultatom na numeričnem testu in starostjo ničelna, vendar smo imeli v vzorcu pretežno mlajše kandidate. Neizpodbitno pa iz rezultatov izhaja, da razvoj numerične sposobnosti doseže svoj višek prej kot razvoj verbalne sposobnosti in da nad 45. letom prihaja do starostnega upada. Kljub temu krivulja zahteva še nadaljnje raziskovanje. Pač pa je krivulja razvoja verbalne sposobnosti dobro določena. Iz naših rezultatov izhaja sprva še zelo nagel napredek verbalne sposobnosti, ki se postopno umiri, a je vseeno opazen še skozi vso odraslo dobo. Oglejmo si v tabeli 3 nekaj zanimivih povprečij. Sprva vidimo hiter dvig rezultatov, približno po 2 točki z vsakim letom starosti. Kasneje se trend umiri, skozi odraslo dobo potem znaša približno 0.2 točke prirastka z vsakim letom starosti. Krivulja je tipična eksponentna krivulja, kakršna velja za izkustvene sposobnosti. Kaže jo slika 2. Tabela 3. SKUPINA_POVPREČNI REZULTAT štipendisti na srednjih šolah - 14 let 15.80 štipendisti na srednjih šolah - 15 let 16.90 štipendisti na srednjih šolah - 16 let 20.40 štipendisti na srednjih šolah - 17 let in več 23.60 Odrasli - srednja šola - 23 let 29.35 (r s starostjo = +0.19) Na sliki 2 je tudi naznačeno, da dokler nimamo podrobnejših podatkov za starostni upad rezultatov pri spacialnem testu ter pri spominskih testih (Ms - obseg pomnjenja. Ma - asociativno pomnjenje), toliko časa starostne efekte korigiramo po krivulji, ki velja za teste rezoniranja na neverbalnem materialu. Ker je starostne spremembe rezultatov na testih primarnih mentalnih sposobnosti v praksi neprijetno izračunavati, sem izdelal računalniško aplikacijo v programu QUATTRO PRO. Vhodni zaslon zahteva od psihologa le vnos priimka in imena subjekta, starosti subjekta ter surovih točk na testih primarnih mentalnih sposobnosti. Surove točke se nato po krivulji, ki je pogojena z obliko frekvenčne distribucije (teh krivulj ne podajam), pretvorijo v nekorigirane IQ-vrednosti, ki pomenijo nivo sposobnosti za starost 20 let pri testih, kjer rezultati s starostjo upadajo, oziroma 60 let pri verbalnem testu. Po formulah iz tabele 2 pa se nato izvede še korekcija za starost subjekta. Pri testih, kjer rezultati s starostjo upadajo, so pribitki pomembni pri starejših subjektih, pri verbalnem testu pa pri mladih. * Oddelek za psihologijo, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana ** Center za mentalno zdravje, Zalo.ška c., 61000 Ljubljana 64^ PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 93/2 Slika 3. Primer psihograma (v Quattro pro). Profil primarnih mentalnih sposobnosti 145 130 115 2 100 85 70 55 korig. IQ - o- nekorig, IQ TN-20 Vzorci Računi Pari besed TN-10 Rotacije Tujke Številke napi{ črte označujejo 95% intervale zaupanja Korigiran IQ je opremljen še z mejama zaupanja, ki sta seveda odvisni od zanesljivosti posameznega testa. Rezultati so prikazani tabelarično ter v obliki psihograma, oboje je seveda možno izpisati s tiskalnikom. Slika 3 prikazuje primer takega psihograma za mladega kmečkega fanta, ki je dosegel izvrstne rezultate na testih fluidne inteligentnosti in spomina ter povprečne rezultate na numeričnem in verbalnem testu. Na verbalnem testu je moč opaziti korekcijo IQ-ja zaradi mladosti. Za ilustracijo si oglejmo še en primer subjekta, starega 50 let. Na testu hitrosti percepcije je dosegel 16 točk, kar pomeni, primerjano z 20-letniki, nekorigiran per-ceptivni IQ 82. Korekcija za starost pa nam da pravi sposobnostni rezultat: IQp=102 (katerega 95% meji zaupanja sta IQp=91 in IQp=l 13). In vzemimo nadalje, da ta isti subjekt na verbalnem testu Tujke doseže 26 točk. Rezultat pomeni nekorigiran verbalni IQ 104, ker pa s starostjo verbalna sposobnost ne upada, ampak celo malenkost raste, je tudi starostna korekcija nebistvena. Korigirana vrednost znaša IQv=105 (z mejama zaupanja IQv=97 in IQv=112). Pri mladem, 20 let starem subjektu pa bi bila slika na teh dveh testih ravno obrnjena: na testu hitrosti percepcije bi starostna korekcija ne bila pomembna, saj so v tej starosti rezultati maksimalni, na verbalnem testu pa bi bil pribitek točk zaradi mladosti že občuten. Drugi dejavnik, ki ob uporabi testov inteligentnosti, ki niso čisti, tudi vpliva na rezultate študij starostnega upada inteligentnosti, pa je metodološka razlika med transverzalnimi in longitudinalnimi študijami. Transverzalne študije ne zajamejo samo starostnih razlik med vzorci, ampak tudi generacijske razlike. Izobrazba, izkušnje s testnimi situacijami in stališča do testiranja .so pri ljudeh starejših generacij drugačna kot pri mladih. In ker čistih testov biološke inteligentnosti še vedno nimamo, večina testov, ki so bili uporabljenih v študijah starostnega upada sposobnosti, pa je bila celo močno kulturno determinirana, je treba biti do rezultatov, kijih najdemo v literaturi, še toliko bolj previden. Po drugi strani pa je moč najti zaključke, ki trdijo, da so longitudinalne študije pokazale na mnogo manjši starostni upad sposobnosti kot transverzalne študije. Kljub temu, da so v teh študijah generacije konstantne, pa sodobno dinamično življenje nudi številne priložnosti za spremembe odnosa do testiranja, ponovno testkanje istih subjektov pa tudi pomeni AU S STAROSTJO IhfTEUGENTNOST UPADA? ?5 navajenost teh na testno situacijo, večjo samozavest in do neke mere tudi pomnjenje vsebine testov. V.se to, zlasti pa uporaba faktorsko nečistih testov je pogojevalo nedosledne rezultate teh študij. Za konec verjetno ne bo odveč, če ponovno opozorimo na dejstvo, da so študije starostnega upada mentalnih sposobnosti izredno zahtevne. Tako transverzalna kot longitudinalna metoda imata svoje prednosti in pomanjkljivosti, številne interveni-rajoče variable (izobrazba, kulturne razlike, izkušnje s psihološkimi testi, motivacija, hitrost dela itd.) sliko lahko zelo zabrišejo, polega vsega pa se na sceni pojavljajo še pomembne osebnostne poteze, ki jih je zelo težko ločiti od pravih mentalnih sposobnosti in ki utegnejo imeti svoje zakonitosti spreminjanja s starostjo. Sicer pa samo pomislite, v kakšni skušnjavi se lahko znajde raziskovalec, ki ugotovi, da se teža možganske mase s starostjo spreminja po skoraj enaki krivulji kot Wechslerjev IQ. To kljub vsemu še ni dokaz direktne vzročne soodvisnosti med možgansko maso in inteligentnostjo, saj bi po taki metodi kdo drug lahko prišel do zaključka, da je inteligentnost vzročno povezana z na primer funkcionalno mišično maso - ki s starostjo tudi upada itd. Stvari se je treba lotiti metodološko korektno. Po drugi strani pa je za potrebe prakse irelevantno zakaj v transverzalnih študijah starejši dosegajo nižje rezultate. Treba je uporabljati ločene starostne norme, pa naj bo vzrok pojavu kakršenkoli že. LITERATURA Guilford, J.P. (1967). The Nature of Human Intelligence. London, McGraw Hill. Hakstian, A.R. & Cattell R.B.(1978): Higher-stratum Ability Strucures On a Basis of Twenty Primary Abilities. Journal of Educational Psychology, 70(5), 657-669. Hale, S., Myerson, J., Wagstaff, D. (1987). General slowing of nonverbal information processing: Evidence for a power law. Journal of Gerontology. 42(2), 131-136. Horn, J.L. & Cattell, R.B.(1966). Refinement and Test of the Theory of Fluid and Crystallized Intelligence. Journal of Educational Psychology, 57(5), 253-270. Kline, P.(1979). Psychometrics and Psychology. London, New York, San Francisco, Academic Press. Pogačnik, V.(1988). Inteligentnost kot sposobnost obdelovanja informacij. Ljubljana, Zavod SR Slovenije za produktivnost dela. Center za psihodiagnostična sredstva. Ljubljana. Pogačnik, V.(1990). Kratkoročni spomin v psihometriji in v kognitivni psihologiji. Anthropos, 1990(3-4), 250-265. Pogačnik, V. (1991). Test verbalne sposobnosti "Tujke". Ljubljana, Produktivnost. Center za psihodiagnostična sredstva. Pogačnik, V. (1992). Test numerične sposobnosti "Računi". Ljubljana, Produktivnost. Center za psihodiagnostična sredstva. Pogačnik, V. (1992). Test perceptivne sposobnosti "Vzorci". Ljubljana, Produktivnost. Center za psihodiagnostična sredstva. Pogačnik, V. (1992). Novejši pristopi v teorijah inteligentnosti. Psihološka obzorja, 1 (1), 52-59. Salthouse, T.A., Mitchell, D.R., Skovronek, E., Babcock, R.L. (1989). Effects of adult age and working memory on reasoning and spatial abilities. Journal of Experimental Psychology - Learning, Memory, and Cognition. 15(3) 507-516. PSIHOLOŠKA OßZORiA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 93/2 SPOZNAVNA ARTIKUUVCIJA PSIHIČNIH VSEBIN iN NJIHOVA GRAFIČNA SIMBOLIZACIJA Nina A. Kovačev* POVZETEK Spoznavna artikulacija subjektovih psihičnih vsebin, njihova kristahzacija in fik-sacija v epistemični strukturi njegovega spoznavnega aparata omogočajo njihovo objektivizacijo, tj. njihovo reprezentacijo v objektivni stvarnosti. Grafična simbolizacija psihičnih vsebin, ki implicira njihovo kodiranje, omogoča izgradnjo strukturno drugačnega znakovnega sistema. Slednji odpira kljub svojim notranjim omejitvam nove možnosti za izražanje pomenov, ki jih ni mogoče izraziti z verbalnim jezikom. Vsaj delen vpogled vanj je mogoče dobiti s poglobljeno analizo likovnih elementov, njihovih pomenskih implikacij in njihovega medsebojnega uglaševanja. THE COGNITIVE ARTICULATION OF PSYCHIC CONTENTS AND THEIR GRAPHIC SYMBOLIZATION - ABSTRACT The cognitive articulation of the subject's psychic contents, their crystallization, and their fixation in the epistemic structure of his mental apparatus are usually followed by their objectification, i.e. their representation in the objective reality. The graphic symbolization of psychic contents, which implies their codification enables the construction of a structurally different system of signs that (in spite of its inner restrictions) provides a possibility for the expression of the meanings that cannot be expressed by the verbal language. A partial insight into them is provided by a profound analysis, their meaning implications and their mutual articulation. * Oddelek za psihologijo, A.škerčeva 2, Ljubljana PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 93|| GRAFIČNO SAMOIZRAŽANJE IN NJEGOVA VLOGA PRI EKSTERNALIZACIJI PRIMARNIH KONCEPTOV Neartikulirano samoizražanje in njegova postopna artikulacija Ena temeljnih značilnosti človeškega duha je njegova močna tendenca k različnim oblikam bolj ali manj artikuliranega samoizražanja. Neartikulirana samoekspresija je namreč filo- in ontogenetsko zgodnejša od artikulirane, saj jo opazimo že zelo zgodaj in to najpogosteje kot različne oblike vokalizacije. Toda spontano glasovno ali gibalno samoizražanje kaj hitro doseže stopnjo večje ali manjše artikulacije. Eksperimentiranje z lastnim telesom je namreč relativno dober indikator razvoja subjektovih spoznavnih potencialov, ki jih ta v prvih fazah svojega razvoja še ni sposoben aktualizirati. Sorazmerno z razvojem njegovih spoznavnih zmogljivosti, ki mu omogočajo refleksijo lastnega psihofizičnega dogajanja, lastnih vedenjskih vzorcev in njihovih učinkov v okolju (kamor umeščamo tudi reakcije njegove referenčne skupine), se razvija in izpopolnjuje tudi njegova sposobnost za artikulirano samoizražanje. Psihofiziološka podlaga subjektovega samoizražanja Subjektova zavestna refleksija lastnega notranjega in zunanjega sveta je temeljnega pomena za njegovo zrcaljenje objektivne stvarnosti v lastnem psihičnem aparatu. Njegovo fiziološko podlago tvorijo možgani, ki jih lahko pojmujemo kot kompleksen reprezentacijski sistem, tj. kot aktivno samovpleteno in samodopolnjujočo se tvorbo, ki zrcali svet medtem ko se razvija*. Že sam obstoj reprezentacijskega sistema implicira oziroma ustvarja pogoje za določeno razvojnost znotraj njega in njegova stalna spontana dejavnost poteka brez posebnih motenj in sprememb celo v primerih, ko za nekaj časa pretrgamo dotok zunanjih dražljajev - evokatorjev sistemske dejavnosti. Ti dve značilnosti reprezentacijskih sistemov omogočata stalno uravnoteževanje med obema antago-nističnima procesoma adaptacije reprezentacijskega sistema njegovemu naravnemu okolju**. Spontana organska dejavnost živih bitij je mnogo primamejša od njihove evoci-rane dejavnosti, saj jo je mogoče opaziti že pri najpreprostejših organizmih***. Zato jo lahko pojmujemo kot eno izmed potencialnih manifestacij njihove aktivacije. Aktivacijo bi lahko na ravni skrajnega poenostavljanja kompleksnih organskih procesov izenačili z gibanjem, ki je temeljna komponenta vse subjektove psihofizične dejavnosti. Toda človek največkrat teži k nadaljni strukturaciji in dograjevanju spontanega tipa vokalne ah gestikulame samoekspresije. Njegovo psihično dogajanje namreč v precejšnji meri determinira močan impulz po izražanju lastnih psihičnih vsebin z ustvarjanjem novih (umetnih) in s preoblikovanjem starih (naravnih) oblik. * Takšno pojmovanje možganov kot reprezentacijskega sistema uvajata D. R. Hofstadter in D. C. Dennett (D. R. Hofs-tadter, D. C. Dennett (1981). The Mind's I. Fantasies and reflections on self and soul. New York, Basic Books, Inc., Publishers.) in pri tem poudarjata predvsem njihov aktivacijski vidik in njihovo stalno dejavnost. ** Tu merimo na Piagetovo delitev subjektove adaptacije na asimilacijo, ki omogoča prilagoditev zunanje stvarnosti subjektovim psihičnim strukturam, in akomodacijo - njej nasproten proces. Slednja namreč vključuje prilagajanje subjektovih psihičnih struktur objektivni stvarnosti. Oba procesa se stalno uravnotežujeta med seboj in končni cilj njunega medsebojnega uravnoteževanja je vzpostavitev nekega stabilnega ravnotežja, ki ga znotraj subjektovega spoznavnega aparata ni mogoče doseči. Njegovo doseženje niti ne bi imelo pravega smisla, saj bi pripeljalo do sistemske statičnosti in inertnosti, medtem ko že uravnoteževanje samo implicira razvojnost v subjektovem spoznavnem aparatu. *** Primer takšne spontane dejavnosti je širjenje in krčenje amebe, kar lahko označimo kot izredno primitiven modus bivanja. Vendar je takšna dejavnost kljub svoji preprostosti in navidezni primitivnosti prisotna tudi v vseh pomembnejših fizioloških procesih višje razvitih organizmov in tvori celo podlago človekove ustvarjalne dejavnosti. SPOZNAVNA ARTIKULACUA PSIHIČNIH VSEBIN IN NJITOVA GRAFIČNA StMBO0ZACU>^ Subjektovo aktivno, ustvarjalno poseganje v njegovo naravno in umetno okolje temelji na njegovi sposobnosti za zavestno refleksijo fizičnih, psihičnih in socio-kultumih danosti ter za njihovo načrtno artikulacijo. Slednjo mu omogoča njegova sposobnost za analitično mišljenje, na kateri temelji njegovo spoznavno in fizično razgrajevanje objektivne stvarnosti, manipulacija z njenimi elementi, ugotavljanje njihovih izraznih zmogljivosti in njihovih spoznavno-teoretskih implikacij ter njihovo medsebojno povezovanje in izgrajevanje kompleksnih struktur. Zgoraj omenjena dejavnost je mogoča le znotraj določenega znakovnega sistema z dovolj obsežnim znakovnim repertoarjem, iz katerega subjekt izbira elemente oziroma osnovne gradbene enote za izgrajevanje zapletenih arhitektonskih struktur s številnimi pomenskimi implikacijami. Artikulacijo glasov - temeljno operacijo verbalne govorice - lahko primerjamo z artikulacijo likovnih elementov - glavno operacijo likovne govorice. Proces medsebojnega usklajevanja elementov in njihovega povezovanja v obsežnejše kompozicijske sklope poteka v obeh primerih po enakih, ali vsaj zelo podobnih pravilih. Čutne prvine je potrebno najprej jasno razlikovati med seboj, jih selekcionirati in umestiti v skupine glede na kvalitativne sorodnosti med njimi. Šele nato jih je mogoče struk-turirati v smiselne enote, ki označujejo različne stvari in pojave zunaj znakovnega sistema. Likovna simbolizacija in njen filo- in ontogenetski razvoj Likovna simbolizacija psihičnih vsebin spada med filo- in ontogenetsko najzgodnejše oblike njihovega ponazarjanja. Porebski* celo domneva, da človek ni samostojno ustvarjal prvih tvorb, ki jih že lahko pojmujemo kot likovne strukture, ampak jih je odkrival v sledeh poigravanja narave in vanje projiciral določen pomen. Projiciranje pomena v nek delno oziroma nezadostno strukturiran material lahko namreč izenačimo z njegovim miselnim dograjevanjem, tj. z njegovo nadaljno strukturacijo na popolnoma abstraktni ravni, ki pa ima kljub temu lahko reference v objektivni stvarnosti. Slednje seveda niso neposredne, ampak temeljijo na subjek-tovih asociacijah med nestrukmriranim in nesmiselnim materialom, ki ga je potrebno še osmishti, ter med predmeti in pojavi iz realnega sveta. Omenjene asociacije so pretežno izkustvene narave, pri čemer ne smemo zanemariti spoznavne vrednosti teh izkustev. Slednja namreč ne vključujejo gohh čutnih izkustvenih kvalitet, ampak jih je mogoče vzpostavljati tudi na popolnoma abstraktni ravni. Vzporedno z razvojem človekovih spoznavnih zmogljivosti, ki sovpada s porastom njegovih sposobnosti za ustvarjalno poseganje v okolje in njegovo aktivno preoblikovanje, so se likovne tvorbe vedno bolj oddaljevale od narave. Njihova grobost, nedodelanost in spremenljivost so prisilile posameznika k temu, da jih je pričel sam dopolnjevati. Začetno miselno, pretežno domišljijsko ali projektivno dopolnjevanje kmalu ni zadoščalo več, zato jih je pričel dograjevati tudi fizično - s črto in z barvo. Subjektova fizična strukmracija likovne ali objektivne stvarnosti sovpada z njegovo željo po utelešanju spremenljive stvarnosti v stabilno obliko, ki že presega čisto abstraktno pojmovno raven. E. Faure** zato poudarja, da determinira zgodovino * M. Porebski (1978). Ikonosfera. Beograd, Prosvela. ** E. Paure (1964). Histoire de l'an. L'esprit des formes I, II. Paris, Jean-Jacques Pauvert. PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 93/2 vsakega umetnika, vsake umetnostne smeri in verjetno kar vse umetnosti želja po ulovitvi uhajajočega trenutka v podobo, ki jo je mogoče opredeliti za vselej. LIKOVNI ELEMENTI IN NJIHOVA ARTIKULACIJA v vsakem likovnem delu delujeta dve temeljni prvini, ki s svojim vstopom na platno oživita likovno ploskev in jo prisilita k delovanju. To sta točka in črta*. Točka kot najpreprostejši likovni element Točko imenuje Kandinsky praprvino slikarstva, nevidno in nesnovno, ki je s stališča snovi enaka ničli. Seveda pa je točka lahko različnih oblik in velikosti, pa tudi njena pozicija na ploskvi je lahko različna. Umestitev točke v središče likovne ploskve zbuja vtis harmonije in uravnoteženosti, toda s svojim približevanjem enemu izmed njenih robov izzove točka v opazovalcu občutek nedorečenosti. Že sama likovna ploskev namreč implicira določen strukturalni skelet, ki je seveda na različnih ploskvah različen. Najstabilnejša je vsekakor podlaga v obliki kvadrata, pri kateri se oblikuje središče - temeljno mesto privlačnosti in odbojnosti - z medsebojnim križanjem štkih glavnih strukturalnih linij. Vsaka struktura, ki sovpada s strukturalnim skeletom, deluje uravnoteženo, v nasprotnem primeru pa se na slikarski površini pojavljata dvosmiselnost in disonanca. Točka je najbolj vase obrnjen in statičen element, vendar vključuje tudi možnost za gibanje. To možnost je mogoče razbrati že iz same strukture točke, kjer jo nakazuje njena neenakomerna zapolnjenost - pokazatelj notranjega trenja, zajetega v njej in njene težnje k razbitju zunanjega okvirja. Realizacijo gibalnih zmogljivosti točke lahko opazujemo šele takrat, ko točko dejansko poženemo v gibanje in ko pusti to gibanje na papirju sled - črto. Ekspresivna in reprezentativna vrednost črt Črta je najelementarnejši izraz umerjanja kretnje v likovno kompozicijo in omogoča precejšnjo heterogenost v predstavljanju in izražanju. Kot sredstvo predstavljanja reducira podobe iz zunanjega sveta na konturo, obris oziroma povzetek (abstrakt). Kontura opredeljuje obliko, seka prostor in povezuje elemente na likovni ploskvi med seboj. Z redukcijo oblik na njihove najbolj tipične lastnosti in s teženjem k enostavnim strukturam ponazarja črta (ki je seveda rezultat subjektove kretnje) konceptualno organizacijo sveta. Vendar zmore kretnja zaradi svoje izrazne nepo.sred-nosti prodreti še korak naprej v globlje plasti spoznavne organizacije (seveda le takrat, kadar je konvencije ne omejujejo preveč). To je lepo razvidno iz Kandinsky-jeve shematizacije skoka plesalke Gret Palucca, na kateri sta očitni hkratna abstrakcija temeljnih potez predmeta upodobitve in njihova generalizacija. Kandin.skemu je uspelo v dvodimenzionalno podlago zajeti telesno gibanje in hkrati izločiti njegovega nosilca (plesalko). Tako je postala slika posplošena ponazoritev skoka, morda že zgolj giba, ali pa le še napetost in neravnovesje brez kakršnih koli objektnih implikacij. S takšnim pristopom se abstraktna umetnost pri- * Pri razčlenjevanju obeh likovnih prvin se opiramo zlasti na pionirsko likovno-teoretsko delo W. Kandinskega (W. KANDINSKY (1925). Točka in črta na ploskvi. V: W. KANDINSKY (19X,'i). Od točke do slike. Zbrani likovnoteorets-ki spisi. Ljubljana, Cankarjeva založba.), delno pa tudi na druge avtorje, ki so se kasneje lotevali iste problematike (W. KOSCHATZKY (1977). Die Kunst der Zeichnung. Technik, Geschichte, Mei.sterwerke. Muenchen, dtv, 184-244., R. ARNHEIM (1987). Umetnost i vizualno opažanje. Psihologija stvaralačkog gledanja. Beograd, Univerzitet umetnosti.). SPOZNAVNA ARTIKUIACUA PSIHIČNIH VSEBIN IN NJIHOVA GRAFIČNA SIMBOUZACUA 7 ] bližuje izražanju primamejših oblik miselne dejavnosti in prodira od koncepta proti primitivno organiziranemu endoceptu, izvoru ustvarjalnega deja, v katerem amorfna misel še ni artikulirana v razpoznavno strukturo. Poleg predstavitvenega vsebuje črta še čisti izrazni potencial. Ko se kretnja osvobodi usmerjevalnega vpliva zavesti se prične skozi njen spontani potek izražati sub-jektovo nezavedno. Tudi ekspresivno kretnjo je mogoče razumeti kot možnost za postopno prodiranje proti endoceptu ali bolje kot način njegovega povnanjanja. Ta namreč ni rezultat ustvarjalčevih spoznavno teoretskih ambicij, saj ne temelji na njegovem načrtnem manipuliranju z materialom, s publiko in z lastnim psihičnim aparatom. Gola ekspresivna uporaba črte je značilna za manj razvite oblike likovne ustvarjalnosti in latentna struktura tako nastalih del se ijistveno razlikuje od strukture načrtno artikuliranih. Zato jih je mogoče uspešno uporabiti kot psihodiagnostično sredstvo, saj je zaradi subjektovega nezadostnega poznavanje izraznih vrednosti kretnje njeno zavestno uravnavanje silno oteženo. Toda črta omogoča likovno neizobraženemu ustvarjalcu manjšo izrazno širino kot elementi verbalne govorice, zato skozi njo ne more izraziti vseh pomenskih odtenkov. Ekstemalizacija kompleksnih psihičnih vsebin je tako omejena na nekaj preprostih obrazcev, kar povzroča težave pri interpretaciji.črta kot najelementamejša oblika subjektovega samoizražanja in simbolična vrednost njenih temeljnih manifestacij H. Leporini* označuje črto kot najprimitivnejši začetek vsake umetnosti in jo zato pojmuje kot simptomatični izraz tistih predstav, ki zajemajo razvoj od nezmožnosti do zmožnosti. Črta "na sebi" je najmreč breztelesna in brezpredmetna. V naravi črt ni, vendar se lahko konture različnih predmetov raztezajo preko njih in tako preidejo v melodične linije, ki poleg lastne estetske vrednosti implicirajo še formalno vrednost. Navadno umeščamo različne črte v tri glavne kategorije: 1. ravna črta 2. oglata črta 3. ukrivljena črta. Ad 1) Ravna črta je najkrajša možna zveza med dvema točkama. Večina avtorjev jo pojmuje kot sled točke, ki se pomika po površini, kar omogoča boljše razumevanje njene dinamike, smeri, napetosti in časovnega poteka. S potegnitvijo črte di-namiziramo statičnost točke, saj na splošno velja prepričanje, da je nastala črta kot sled gibanja točke po površini. Ravna črta spada med temeljne elemente različnih konstrukcij tehnično-intelektu-alnega sveta. Je črta znanosti, zemeljskih meritev, trigonometrije, planometrije, gradbeništva, arhitekture in strojništva. Nepogrešljiva je pri racionalnem konstruiranju sveta, ki ga po občem prepričanju prežemata pretirani tehnicizam in intelektu-alizem. V naravi je ne zasledimo nikjer, zato jo večina umetnikov zavrača kot nenaravno, F. Hundertwasser** pa jo je označil celo kot nečloveško in brc/božno. Slednji namreč zatrjuje, da živimo v "kaosu ravnih črt" oziroma v "džunui ravnih črt in pravih kotov". * citirano po W. Koschatzky (1987). Die Kunst der Zeichnung. Technik, Geschichte, Meisterwerke. Muenchen, Deutscher Ta.schenbuch Verlag, 194. ** F. Hundertwasser (1958). Verschimmelungsmanifest., citirano po W. Koscahtzky (1987). Die Kunst der Zeichnung, 197. 72 PSIHCHOŠKA OBZORJA-HORIZONS OF PSYCHCHOGY 93/2 Zaradi zgoraj omenjenih lasmosti bi ravno črto težko označili kot temeljno sredstvo umetniškega izražanja, saj ne implicira nobene notranje napetosti in ne dopušča posebno veliko prostora domišljiji. Prej bi jo lahko primerjali z direktno izsU-elitvijo energije proti končnemu cilju. Zato se je uveljavila kot temeljno izrazno sredstvo predvsem v konstruktivizmu, ki temelji na prepričanju o načrtljivosti gospodarstva, kulture in družbe. Kljub temu, da je v naravi ni, spada ravna črta med najstarejše simbole, ki so za človeštvo temeljnega pomena. Njene simbolične implikacije variirajo v odvistnosti od njenega položaja in smeri. Razlikujemo namreč tri temeljne tipe ravnih črt: horizontala, vertikala in diagonala. Horizontala predstavlja podlago, na kateri temeljijo vsi človekovi produkti. Simbolizira zemeljsko realnost (obzorje) in mirovanje oziroma počitek. Kandinsky jo povezuje še s hladom in črno barvo. V simboliki vseh ljudstev in časov ponazarja zemlja podlago življenja in realnost, že od nekdaj pa simbolizira še ležanje, smrt in konec. V skladu s tem velja horizontala za črto pasivne zemeljskosti. Vertikala oziroma navpičnica ponazarja aktivno duhovno moč. Kandinsky jo povezuje s toploto in z belo barvo. Poleg tega simbolizira vertikala vse tisto, kar je onkraj m-biti, božjo svetlobo vzpon in rast. Kot axis mundi povezuje tri kozmična področja med seboj, povezujejo pa jo tudi s falično simboliko. Diagonala ali poševnica ima spet popolnoma drugačno vlogo v tradicionalni in sodobni simboliki. Simbolika višine se tu povezuje s simboliko strani. Leva in desna - srce in roka - se namreč povezujeta z že omenjenimi pomeni pridevnikov "zgoraj" in " spodaj". Pomembno je ali poteka diagonala od leve spodaj proti desni zgoraj ali od leve zgoraj proti desni spodaj. V prvem primeru simbolizira vzpon, dvig oziroma napredovanje, človekovo iskanje, stremljenje in upanje, medtem ko ponazarja v drugem primeru pogrezanje, drsenje navzdol, pojemanje, upad, resignacijo in propad. Zato povezuje Kandinsky obe vrsti diagonal z dvema različnima, diametralno nasprotnima barvama - z rumeno in modro barvo. Ad 2) Oglata črta je sestavljena iz dveh ravnih črt, ki se povezujeta pod določenim kotom, tako dajo lahko pojmujemo kot rezultat dveh sil, ki delujeta v različne smeri in je njuno srečanje na ravni ploskvi mnogo bolj dramatično navezano nanjo kot potek ravnih črt. Psihološka vrednost oglate črte je odvisna od velikosti kota, ki ga tvorita njeni komponenti. Pravi kot se nam zdi najobjektivnejši in najhladnejši in je s spoznavnega vidika tudi najlaže obvladljiv. V nasprotju z njo izraža ostri kot največjo napetost, po Kandinskem pa je še najtoplejši najbolj rezek in najaktivnejši. Topi kot izraža nemoč, šibkost in pasivnost. Za Kandinskega je "zvenenje" omenjenih treh kotov primerljivo z umetniško ustvarjalnostjo, oziroma z njenimi zaporednimi fazami: ostrina in visoka aktivnost vizije, hlad in obvladanost izpeljave in občutje lastne nemoči po zaključenem delu. Seveda je potrebno takšne oznake razumeti metaforično, saj brez njihove interpretacije ne moremo dobiti vpogleda v njihovo implicitno izrazno in eksplanatomo vrednost. Kljub temu, daje mogoče osmisliti že golo oglato črto, se ta na risbah navadno ne pojavlja brez nadaljevanja ali dodatkov. Grafično sporočilo je namreč največkrat dogajanje, ki lahko kot celota deluje dramatično, vznemirjujoče ali pomirjujoče. Največjo napetost imphcira cik-cakasta črta, ki izraža slino močno, vendar jasno vzburjenje. V teku svojega ustvarjalnega procesa jo uporabi skoraj vsak umetnik, saj ga moč njegovih emocij prisili, da izrazi to, kar čuti, ljubi in tisto česar se boji v SPOZNAVNA ARTIKUIACUA PSIHIČNIH VSEBIN IN NJIHOVA GRAFIČNA SIMBOUZACU>U| duktusu svojih črt. Na podlagi poglobljene interpretacije je mogoče ta fenomen tudi doumeti, medtem ko lahko nekateri nadpovprečno senzibilni opazovalci te emocije celo podoživijo. Ad 3) Ukrivljena črta ponuja naj.širšo paleto možnosti za umetniško sporočanje. Seveda je pri uporabi ukrivljenih črt potrebno upoštevati tudi kontekst njihove uporabe. Njihove izrazne zmogljivosti in temeljne tendence so v geometrično-kon-struktivnem ornamentu popolnoma drugačne kot v prostih, ukrivljenih likovnih tvorbah. Prosta črta se ne podreja eksaktnim pravilom in racionalnosti, vendar veljajo tudi za njen potek določene zakonitosti in njeni učinki so relativno lahko ugotovljivi in obče veljavni. Z njo je mogoče nakazati različne obrise, predstaviti prostor ali različne strukture, izraziti veselje ali zaskrbljenost in ponazoriti lepoto in transcendenco. Najpomembnejšo vlogo pri ukrivljenih črtah ima vtis napetosti, ki ga lahko pu.sti-jo prav zaradi svoje ukrivljenosti, tako da so najpomembnejši elementi ukrivljene črte njena krivina, smer in potek. Pomen in vrednost krožne črte determinira središčna točka, okrog katere se vije črta in ta povzroča napetost. Njeno morebitno nadaljevanje v zaključen krog ji pripomore k dodatnemu pridobivanju novih simboličnih implikacij, saj slednji najpogosteje simbolizira red, mir, neskončnost, večnost in preseganje vsakdanjosti. V nasprotju z mirom, ki ga implicira krog, je v spirali zajeta strastna dinamika. Spirala stremi k dvigu v prostor, se vijakasto vrti in zbuja vtis močno obvladane likovne tvorbe, ki jo determinira imaginarna centralna os. Kljub temu je v njej zajeta naravnost fascinantna napetost mnogopomenskosti. Valovito črto lahko zaradi njenih zaokroženih dvigov in spustov pojmujemo kot serijo med .seboj povezanih krožnih črt, ki s svojo izmenljivo konveksnostjo in konkavnostjo nakazujejo izmenjavo nasprotnih sil. Celotni duktus črte določa njena smer, tj. njeno dviganje ali spuščanje. Najpogosteje je valovita črta izraz mehke harmonije in pogosto je tudi sama na sebi simbol lepote. Kljub temu lahko v določenih kontekstih izzove odpor. To velja predvsem tedaj, ko gledamo nanjo kot na nedorečeno nihanje sem in tja brez kakršne koli pregnantnosti in trdote. V nasprotju z oglato, zalomljeno obliko izraža namreč valovita črta določeno šibkost. Artikulacija likovnih prvin in strukturalne značilnosti celote Skozi artikulacijo črt v obsežne kompozicijske sklope se povečuje tudi njihova izrazna vrednost, kar je še posebej razvidno v razporeditvi napetosti in sprostitev v kompleksnih likovnih delih. V procesu likovne artikulacije se iz likovnih prvin oblikuje likovna struktura, ki jo nekateri likovni teoretiki delijo na površinsko in globinsko strukturo. Ta delno sovpada s tradicionalnim razločevanjem med formo in vsebino, čeprav lahko takšno pojmovanje zavržemo kot naivno in neuporabno. Pomen je namreč mogoče realizirati le v določeni materiji, saj ne more obstajati sam na sebi. Prav tako tudi estetsko artikulirana materija ne more biti brez smisla, vendar ga je včasih nekoliko težavno uvideti v njej oziroma projicirati vanjo. če izhajamo iz skupnega pojma - strukture - ugotovimo, da obstaja med sklopom dražljajev in izrazom, ki ga ta nosi, strukturalna sorodnost ali izomorfizem. Skritih pomenov ni potrebno iskati za formo, saj so zajeti v njej. Zaradi neločljive povezanosti forme in njenega pomena kot dveh visoko artikuliranih struktur, ki se prežemata med seboj, je smiselno sklepati na tretjo, latentnejšo, šibkeje artikulirano strukturo, iz katere izvirata in na kateri temeljita obe. To strukturo bi lahko izenačili 74 flHHHHMBHHHHHB' psihološka obzorja-horizonsofpsyckh.ogy 93/2 s strukturo vektorskih silnic na napetostnem polju, kakršno razčlenjuje v svoji teoriji polja K. Lewin (1969). Po Levvinu se vektorske silnice sprožijo v določenem prijemališču in so naravnane v širšo ali ožjo pahljačo možnih rezultant. Iz njih izide tista, ki jo določajo silnice s svojo jakostjo, prijemališčem in smerjo, torej s tremi koordinatami sistema. Pojem napetosti in vizualnih sil uporabljajo tudi gestaltisti in z njim razlagajo sub-jektovo zaznavo dinamike v likovni kompoziciji. A. Trstenjak (1981) poskuša z enakimi termini razložiti nepredmetno mišljenje, ki naj bi bilo značilno za začetno fazo ustvarjalnega procesa. Izhodišče vektorskih silnic naj bi bilo v subjektu, smer pa naj bi dobile v strukturah okolja, ki bi povzročile naperitev prvotne nepredmetne misli na določen predmet. če združimo omenjeni pojmovanji, lahko povzamemo, da subjekt v svoji silnostni naravnanosti na predmet in v svoji projekciji sebe v okolje vnaša vanj oziroma vzpostavlja v njem novo vektorsko konstelacijo. Ta je izomorfna tisti, ki obstaja na njegovem mi,selnem polju napetosti oziroma izvira iz njega. Ker je njeno izhodišče v ustvarjalnem subjektu, ga v sami likovni strukturi ni mogoče neposredno spoznati. Vektorska struktura tudi ne vključuje rezultante vektorskih silnic, ampak je odprta - naravnana v smeri več možnih oblikovnih in pomenskih rezultant. Skozi delno projekcijo lastne duševnosti v artikulirani predmet spoznava zaznavajoči subjekt konstelacijo vektorskih silnic, ki pogojuje t.i. površinsko in globinsko strukturo likovnega dela in ji rezultanto določa sam. Za njeno dojetje ne zadošča postopna analitičnost. Doumeti jo je mogoče le z aktivacijo vseh svojih spoznavnih zmogljivosti - z brezkompromisnim rezom v lastno duševnost, katere odblesk bo razviden tudi v strukturi likovnega dela. LITERATURA: ARGAN, C. G., Kriza predstavljanja (The crisis of representation.). In: C. G. AR-GAN. (1982). Študije o modernoj umetnosti. (Studies on modern art.). Beograd, No-lit. ARGAN, C. G., Umetnost kao istraživanje. (Art as Exploration.). In: C. G. ARGAN. (1982). Študije o modernoj umetnosti. (Studies on modern art.). Beograd, No-lit. ARNHEIM, R. (1987). Umetnost i vizualno opažanje. Psihologija stvaralačkog gledanja. Beograd, Univerzitet umetnosti. CHEVALIER, J. GHEERBRANT, A., (1982). Dictionnaire des symboles. Mythes, r)ves, coutumes, gestes, formes, couleurs, nombres. Paris, Robert Laffont S.A. et Jupiter. CLAUS, J. (1965). Kunst heute. Personen, Analysen, Dokumente. Muenchen, Rowohlt. DÖRFLES, G. (1991). Ultime tendenze nell'arte d'oggi. Dall'Informale al Postmoderno. Milano, Giangiacomo Feltrinelh. DUFRENNE, M. (1987). L'oeille et l'oreille. Montreal, L'Hexagonie. PAURE, E. (1964). L'esprit des formes. Tome I,II. Paris, Editions Jean-Jacques Pauvert. GILBERT, K. E., KUHN, H. (1967). Zgodovina estetike. (A history of aesthetics.). Ljubljana, DZS. INGARDEN, R., O zgradbi slike. (On the structure of a painting.). In: R. INGAR-DEN. (1980). Eseji iz estetike. (Aesthetic essays.). Ljubljana, Slovenska matica. SPOZNAV^4A ARTIKUIACUA PSIHIČNIH VSEBIN IN NJIHOVA GRAFIČNA SIMBOUZACUA 75 KANDINSKY, W. (1925). Punkt und Linie zu Flaeche. In: W. KANDINSKY. (1985). Od točke do slike. Zbrani likovnoteoretski spisi. (From dot to picture. Collected art-historical writings.). Ljubljana, Cankarjeva založba. KANDINSKY, W. (1912). Ueber das Geistige in der Kunst. In: W. KANDINSKY (1985). Od točke do slike. Zbrani likovnoteoretski spisi. (From dot to picture. Collected art-theoretical writings.). Ljubljana, Cankarjeva založba. KOSCHATZKY, W. (1977). Die Kunst der Zeichnung. Technik, Geschichte, Meisterwerke. Muenchen, dtv. KOVAČEV, N. A. (1990). Sporočilo umetnine. O spoznavni vrednosti likovne umetnosti. (The message of art. On cognitive value of the fine arts.). Ljubljana, Faculty of Philosophy. KOVAČEV, N. A. (1990). Ekspresivna in reprezentativna vrednost likovnih prvin. (The expressive and the representational value of plastic elements.). IX. posvetovanje psihologov Slovenije. Radenci. KOVAČEV, N. A. (1991). Chords of plastic elements: the articulation of psychic processes through a plastic composition. 2nd European congress of Psychology, Budapest. KOVAČEV, N. A. (1992). The structure of a painting and the structure of human mind. Department of Psychology. 4o years. Collection of scientific papers. Ljubljana, Faculty of Philosophy. LEWIN, K. (1936). Principles of topological psychology. New York and London, McGraw-Hill Book Company, Inc. MITROVIČ, M. (1987). Forma i oblikovanje. (Form and Design.) Beograd. Naučna knjiga. STORIA UNIVERSALE DELL'ARTE. II XX. secolo. (1989). Novara, Officine grafiche De Agostini. PANOFSKY, E. (1987). Meaning in the visual arts. Harmondsworth, Middlesex, Penguin Books, Ltd. ROTAR, B. (1972). Likovna govorica. (The plastic language.). Maribor, Državna založba Slovenije in Obzorja. TATARKIEWICZ, W. (1976). Istorija šest pojmova. Umetnost. Lepo. Forma. Stvaralaštvo. Podražavanje. Estetski doživljaj. Dodatak: O savršenstvu. (A history of six concepts. Art. Beauty. Form. Creativity. Aesthetic experience. Appendix: On perfection.). Beograd, Nolit. 7Ó WEEEEEE^^ PSIHOOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOIOGY 93/2 PSIHOLOG V ŠOLI MED VZGOJO IN ANALIZO Zora lic POVZETEK Psiholog v šoli mora ustreči določenim zahtevam institucije. Četudi jim skuša nasprotovati, ostaja zavezan nameram, ki jih ima z otroki sam. Zaradi teh izgubi nevtralnost v percepciji otrok, kar mu vnaprej onemogoči delovanje s pozicije analitika. Kot vzgojitelj pa izpade iz transfernih povezav, saj privilegirano mesto identifikacije pri otrocih zavzema učitelj. Psihologu v šoli tako preostane, da reflektira svojo vsakokratno pozicijo in se omejuje v vzgojnih prizadevanjih, h katerim ga skuša zavezati institucija. ABSTRACT Psychologist in the school has to fullfill some of the institutional requirements. Although he would want to oppose them, he is still bound up to some intentions with the children of his own. Under this conditions it is unpossible to remain neutral in children's perception and that is why he is not able to act from the analitic position. He also falls out of transferal linkages as an educator. The privileged place of identification by children namely takes the teacher. So it only remains to him to reflect his own actual position and should limit himself in educational tendencies to which he is forced by institution. VZGOJA NI ANALIZA Napovedano dilemo bomo odprli ob premisleku o razmerju med vzgojo in analizo. Vsaj dva dejavnika umeščata vzgojo v register, povsem drug od analize: 1. Povsem neomejeno zadovoljevanje vseh impulzov ni možno. Otroka je treba navajati na etablirani red. Na tem temelji civilizacija, ki je - kot bomo videli - v začetnih Freudovih delih videti kot neposredni dejavnik potlačevanja in onesrečevanja človeka, kasneje pa se izkaže kot organizacija človeške skupnosti na način, ki ga je zavaroval pred "zlom" v njem samem (več o tem prim. v Millot, 1983, str. 180 do 192). A tudi obstoj zelenja je utemeljen v prepovedi. Podvrženost Zakonu paradok- 78 PSilOlOŠKA OBZORJA-HORIZONS sno ne pomeni zatiranja želje, ampak subjektovo osvoboditev predojdipske ujetosti v zahtevo (po ljubezni Matere), ki strukturira vse njegove relacije. Ponotranjenje Zakona, ki osvobaja, je predpogoj želje (prim. Žižek, 1987, str.153 do 157). Zgodovinska funkcija vzgoje je tako privesti razvoj jaza od principa ugodja k principu realnosti na račun odpovedi in potlačevanja. To sicer zagotavljajo najra-zhčnejše vzgojne usmeritve in postopki, med seboj diametralno drugače zasnovani, z bolj ali manj problematičnimi in demokratičnimi strategijami in njih (ne)planiran-imi učinki, a vendarle zamejeni z navedeno funkcijo in s tem s potlačevanjem. Vzgoja je po svoji naravi represivna. Z vidika odnosa do potlačitve so analitične ambicije drugačne od vzgojnih. Z analitičnim delom se interpretira simptome kot učinke potlačitve, s čimer se jih razpušča. Potlačitvenim mehanizmom se odtegne material, ki jim je bil zapadel. Manevrski prostor delovanja potlačitve se krči. Vzgoja pa se po logiki svoje represivne narave opira na potlačevanje in si ga pogosto zada kot svoje osnovno poslanstvo. 2. Ker je vzgojitelj zavezan učinkom, je njegovo strukturno mesto zaznamovano z angažmajem, torej z željo, ali kakor pravi Millotova: "Vzgoja že s samo funkcijo, ki jo opravlja in s tem, da ne more realizirati popolne nevtralnosti, ne more sprostiti mesta, kjer skuša otrok odkriti ključ za svojo željo" (Millot, 1982, str. 181.) če .se v analizi prizadeva željo razpoznati skozi pripuščanje besede, pa se v razmerju do vzgojitelja otrokova želja priliči njegovi. A ne le da ni mogoče, da bi staršev in vzgojiteljev v razmerju do otrok ne razvnemala nobena posebna želja (priih. prav tam): samo konstituiranje subjektivitete je prek oblikovanja Ideala Jaza utemeljeno v odtujeni želji, v ponotranjenju Simbolega Zakona kot radikalno odtujajočega. Kar torej vzgojitelju preostane, je poskus vzdržati se, da bi željo predstavljal kot zahtevo in s tem ojačeval imaginarne identifikacije, ki so v tem, da si otroci prizadevajo zadostiti predpostavljeni vzgojni zahtevi, vzdržati se torej narcističnega ugodja, da se ti vzgajani ponuja kot tak, kakršnega si želiš. Da bi vzgojitelj razpustil dinamiko, v kateri otrok žrtvuje željo, še preden jo je prepoznal, da bi mu ugodil, bi se moral "sam osvoboditi utvar imaginarnega", kar pa je zaradi konstitutivne podvrženosti imaginarnemu možno le kot naravnanost in ne kot dosegljivi cilj. Da vzgojni proces sploh steče, mora mobilizirati odtujevalni imaginarni odnos prizadevanja za ljubezen z zadoščanjem Idealu Jaza. Ljubezenski odnos, transfer je tudi stožer analize. A tu, za razliko od vzgoje, služi temu, da privede do lastne razpustitve, medtem ko se "vzgojni proces v temelju opira na ta imaginarni odnos, ki je sam vseskoz narcističen in odtujevalen (prav tam, str. 183). Millotova meni, daje to protislovje strukturno in da zato ni možno utemeljiti analitične pedagogike. Vzgoja tako ostaja nevarno početje, nujno zlo ali, kakor pravi Freud: "Otrok se mora naučiti obvladovati svoje nagone. Nemogoče mu je dati svobodo, v kateri bi lahko neomejeno sproščal vse svoje impulze. Zatorej mora vzgoja ihibirati, prepovedovati in zatirati, kar se je v vseh zgodovinskih obdobjih tudi dogajalo. Toda iz analize smo se naučili, da natanko to tlačenje nagonov prinaša nevarnost nevrotičnega obolenja... Potemtakem mora vzgoja najti svojo pot med Scilo nevmešavanja in Karibdo odrekanja." (S.E., Vol.23, str.248.) Neizprosnemu stahšču Millotove, "da je analitični proces pravzaprav narobe obrnjena pedagogika, ki meri na razveljavljanje tistega, kar je naredila vzgoja" (navedeno po Felman v Vzgoja med gospostvom in analizo, str.232), ki se izteče v sodbo o Freudu kot antipedagogu, trdi Felmanova, da je poenostavljeno (prav tam). PSIHOLOG V ŠOU MED VZGOJO N ANALIZO Vendar bi se verjetno dalo brati poudarek Millotove tudi drugače, namreč da sintagma "Freud, antipedagog" implicira Freudovo vzdržnost do dajanja pozitivnih vzgojnih nasvetov, torej tudi njegovo zadržanost do pedagogike kot vede o vzgajanju. "Anti" torej ne pomeni nujno predpostavljanja, da on to ni bil, ampak le, da je bil zoper pedagogiko kot pozitivno vedo. Argument Felmanove, da je Freud pedagog par excellence, psihoanaliza pa prvovrstno pedagoško izkustvo, torej ne zadeva nujno teze Millotove. FREUDOVA "TEORIJA VZGOJE" Zdaj bomo nekoliko več spregovorili o prej nakazanem prisiljevalnem, omejevalnem in potlačevalnem značaju vzgoje, kot ga odkriva Freud, in o (ne)možnosti pro-filakse nevroz, torej o vplivu analitične izkušnje na vzgojno. Do prvotne kritike vzgoje je Freud prišel preko obsodbe takratne seksualne morale, češ da jo vzdržuje prav vzgoja. Brezobzirne moralistične zahteve malomeščanske družbe namreč niso prispevale le k preobilnemu potlačevanju seksualnih predstav, ki so nasprotovale deklariranim viktorijanskim vrednotam, ampak so regulirale tudi govor in načine druženja mladih nasprotnega spola. Povsem tabuira-no pa je bilo pripoznavanje otroške seksualnosti, kar ni bilo omejeno le na zatiranje izrazov seksualne narave, ampak tudi na pridobivanje oz. prenašanje vednosti o seksualnosti. Z zastraševanjem, ovijanjem v skrivnostnost in s potvarjanjem dejstev se je, zahvaljujoč infantilni amneziji vzgojiteljev samih, zatirala otroška iniciativnost in radovednost in s tem prispevalo k splošnemu potlačevanju. V takšnih okohščinah je Freud sprva videl vzgojo kot "direkten agent razširitve nevroz". Z odkritjem infantilne seksualnosti pa je bil prisiljen koncept potlačevanja drugače zasnovati. Zdaj za potlačevanje ni več odgovorna le pretirana moralnost, ampak je le ta sama že odgovor na "moteno" seksualnost, varovalka pred rušilnostjo seksualnega registra. Človek se je prisiljen odpovedovati bistvenemu delu seksualnega užitka, začenši s primarnim objektom poželenja, ki ga mora nadomestiti z identifikacijo z enim od roditeljev. Sram, gnus in morala nastopijo ob zatonu Ojdipovega kompleksa. Pomen pretirane moralnosti zdaj ni več odločilen. V Treh prispevkih k seksualni teoriji Freud pripisuje razvoju zgodnje seksualnosti dedno oz. filogenetsko določeno pot. Vzgoji zato od takrat dalje ne pripisuje več tako odločilnega pomena. Vzgoja namreč tega procesa ne more preprečiti, ampak se mu mora podrediti in ga podpirati. Vpliva lahko kvečjemu na njegov iztek z občutljivim krotenjem delnih seksualnih nagonov pod genitalni primat s pomočjo pri iskanju poti za subUmacijo in reakcijske tvorbe namesto brezprizivnega potlačevanja. S sublimacijo je moč asociativne in perverzne nagone otrok investirati v izgradnjo karakterja (Millot, 1982, str.57), z nepotrebnim in nevarnim potlačevanjem (z zatiranjem radovednosti, z reguliranjem in preprečevanjem seksualnih manifestacij in celo tabuiranjem misli takšne narave, z zastraševanjem in prispevanjem k ohranjanju seksualne nepoučenosti) pa k razvitju nevroze. Vendar tudi v tem obdobju Freud še priporoča, da bi vzgojitelji, upoštevaje psihoanalitična spoznanja, lahko korigirali učinke na psihični razvoj otrok in šele 1925. leta v spremni besedi k Aichomovemu delu Verwahrloste Jugend (navajam po Millot, prav tam, str. 86) izpostavi pomen profilaktične vrednosti psihoanalize bolj za vzgojitelje same kot za vzgojo otrok. Vzgoja bi tako morala drseti med nujnim in nepotrebnim potlačevanjem. Tako zastavljena vzgoja pa ne more biti pozitiven projekt. V vzgojnem procesu imamo 80 PSIHOLOŠKA OBZORJA-HORIZONS OFPSYCHOLOGY 93/2 opraviti s komuniciranjem nezavednega, nezavedno vzgajanega se sooča z vzgo-jiteljevim nezavednim, kar izključuje načrtovanje in obvladovanje. Nezavednega se ne da usmerjati in si ga podrediti. Preprost izkustven dokaz o tem prinašajo na eni strani posrečeni vzgojni učinki praktikov, kot je bil Neill, ki na nivoju teorizacije povsem odpovedo, kot se na drugi strani veliki državni projekti izkažejo za utopične, če že ne nevarne zaradi totalitarnih implikacij. Eden glavnih problemov večine pedagoških naukov je v tem, da so "odločno ja-zovski, saj merijo predvsem na obvladovanje otroka in njegovega razvoja, po svoji naravi pa implicirajo sprevid strukturne nemožnosti tega obvladovanja" (Millot, 1983, str. 211), dodah bi: v obe .smeri. Stičišče med vzgojnim projektom in analizo je zato v zadržanosti glede vsiljevanja lastnih želja in objektov vzgajanim, v osveščanju o škodljivosti učinkov lastne vzgoje vzgojiteljev samih. Tako Freud v Novih predavanjih za uvod v psihoanalizo (navedeno po Millotovi, 1982, str.87) opozarja na pomen Nadjaza vzgojiteljev za njihovo ravnanje z otroki, ko se, pozabljajoč težave lastnega otroštva, identifich-ajo z lastnimi starši. Analiza ne more nadomestiti vzgoje, lahko pa ji osvetljuje principe njenega početja- Pri umeščanju psihologove pozicije med vzgojno in analitično pa je treba upoštevati še en vidik razlike med vzgojo in analizo. Vzgoja je prilagojevalno početje, je gospostvo, zavezana je dosežkom in ujeta v vsakdanjo prakso. Narava analize pa je predvsem refleksivna, ne aplikativna. Na prakso je vezana le z razkrivanjem družbenih mehanizmov in z vzporednim razbiranjem učinkov represivnosti v posamezniku, da bi ga prek tega opremila s kritičnostjo do samoumevnosti vsakdanjih praks, ki jim je zato kontraindickana. V tej luči bomo osvetlili pozicijo psihologa v šoli in najprej presodili, če se lahko približa poziciji anahtika. PSIHOLOG V ŠOLI MED VZGOJO IN ANALIZO Psihologa namesti državna instiftjcija in ga s tem zaveže k prizadevanju za izpolnjevanje tako formuliranih naročil kot neizrečenih pričakovanj in zahtev. Četudi psiholog svojo funkcijo utemeljuje v nasprotovanju instituciji in doktrini njenih nosilcev, pa ostaja zavezan svojim alternativnim vizijam, ki jih goji do otrok, kar ga mobilizira k delovanju, vplivanju, k dosežkom. Psiholog se v šoli vedno pojavlja z določenimi namerami, ki jih ima z otroki. Njegovo mesto je zato strukturno zaznamovano z zahtevo, kar interferira z analitično držo. Podobno kot Neill v odnosu do učencev zavzame navidez analitično držo, pa ga vendarle obvladuje želja, da bi bili samostojni, avtonomni, da bi .se torej "ustrezno" odzvali na njegovo nedirek-tivnost, še tako zadržan psiholog za svoje kliente želi in se jim s tem vsiljuje ali ponuja za duhovnega vodjo. To hipotezo lahko zaostrimo s parafrazo znane šale o Stalinovi zaročenki, namreč, da bi celo otro,ški analitik v tistem trenutku, ko bi začel ordinirati v šolski stavbi, ne bil več analitik. Izgubil bi svojo analitično nedolžnost, nevtralnost. Čeprav nehote, bi bil prepoznan kot njen ud. V realnosti pa do te zagate praviloma ne pride, kajti psiholog v šoli naj ne bi bil usmerjen terapevtsko, kaj šele analitično. Individualna obravnava nevrotskih motenj je prihranjena za ambulante v zdravstvenih domovih. Kljub temu pa psihologa pričakovanja vodstev in lastna percepcija problemov v dokajšnji meri mobilizirajo PSIHOLOG v ŠOU MED VZGOJO IN ANALIZO JHHHH|- 81 kot terapevta, četudi se sam ne deklarira kot to. Preventivno in korekcijsko delo (npr. delo z "vedenjsko problematičnimi", čustveno motenimi, nemirnimi) je pogosto zasnovano na principih skupinske dinamike ali pa modifikacije vedenja. Psiholog iz otrok, priporočenih v obravnavo, oblikuje manjše skupine, s katerimi nato dela terapevtsko orientirano. Shematično interpretirano z asertivnimi posegi pri "zavrtih" krepi Ideal Jaza, pri korektivnih izgrajuje oz. krepi njegovo kontrolo, pri senzitivnih treningih oz. njihovih šolskih izvedenkah (senzitivnih treningih, mladinskih delavnicah...) pa rahlja nadjazovsko strogost, da dopusti in podkrepi izražanje libidinalnih impulzov, tako tistih, usmerjenih v Jaz, kot drugih. Ti procesi stečejo s pomočjo transferja, ki se vzpostavi med terapevtom in otroki. Pri omenjenih tehnikah psiholog bolj ali manj načrtno vzbuja transfemo situacijo, ki je v tem, da zavzame mesto Ideala Jaza, od koder skuša vplivati. V tej točki je njegov pristop enak analitikovemu, a se že v naslednjem koraku od njega bistveno oddalji. Analitik namreč uporablja transfer za interpretacijo simptomov, za razbiranje dela in učinkov potlačitve in pri pacientu skuša doseči uvid v dinamiko, ki to omogoča, s tem pa napotuje k ukinitvi transferja. Psiholog pa z močjo, ki mu jo podeljuje transfer, s pozicije Ideala Jaza prikazuje podvrženim določene cilje kot vredne in zato zaželene in jih k njim zavezuje za ceno svoje ljubezni. Tako početje je prilagojevalno in utrjuje imaginarno identiteto otrok in mladostnikov. Ne moremo pa zanikati, da na njihovo počutje lahko ugodno vpliva. Zavrti otrok, ki smo ga sproščali in uvedli v zadovoljivo poravnavanje z vrstniki, se razživi. "Vedenjsko problematičen" otrok, ki se je v skupini navadil upoštevati osnovna pravila in si začel prizadevati za skupne cilje, ne izziva več tolikšnega odpora okolice in začarani krog neprilagojenosti začne popuščati. Nemirni otrok, pri katerem z določenimi vedenjskimi tehnikami reguliramo impulzivnost, se zaradi povečane samokontrole bolje znajde pred storilnostnimi in socialnimi izzivi. Mladostnikom pa, ki prek interakcijskih iger senzibilizirajo doživljanje in zdiferencirajo socialno percepcijo, se lahko odpro kvalitetni novi vidiki druženja. Sodba o naravi takega psihologovega ravnanja zato ne more biti enopomenska. Zastaviti jo je treba posebej za nivo praktičnih učinkov in za nivo teoretske refleksije. Analitične ambicije so sicer res onstran "prilagojevalne namere, ki bi se poganjala za nekakšno koaptacijo subjekta in sveta." (Millot, 1983, str. 189.) Ko Freud govori o navajanju k principu realnosti, meri na realnost enostranskosti načela ugodja, na nezmožnost človeške sreče in harmonije. Kot pravi Millotova: "Gre le za to, da se spoprimemo z Realnim neubranosti, z nezmožnostjo zveze med našim Wohl, našo dobrobitjo, in našimi željami." (Prav tam, str. 191) Analiza je zato razkošje, na individualnem nivoju prihranjeno le za izbrance (katerih selekcijo ne nazadnje vsaj toliko kot bolezenski pritisk pogojujejo njihove socialne razmere). V praksi šolskega psihologa pa so analitične ambicije zaradi svoje neuporabnosti (razen v najožjem smislu pojmovane, namreč kot odpravljanja simptomov v prid povišane storilnosti) in radikalno kritične naravnanosti kontraproduk-tivne ali vsaj utopične. Zanje velja tisto, kar smo že navedli o analitikih. Ce se pojavijo v šoli, otopijo svojo ost ali pa se jih izžene. Vendar pa .se s sicer dostikrat učinkovitim terapevtsko orientiranim "gašenjem" akutnih problemov šolski psiholog izpostavi nevarnosti zaslepitve za omejene in pogojne učinke svoje prakse. S svojim početjem služi vzdrževanju obstoječega reda in prispeva k "nemotenemu poteku dela" na šoli. Zadovoljen s počutjem, ki ga uspe 82 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 93/2 pri svojih Jclientih izboljšati, lahko spregleda, da s tem prispeva k ohranjanju nekaterih problematičnih družbenih razmerij. Prav ta pa so pogostokrat v ozadju posameznikovih problemov, ki se mu prikazujejo kot privatni, kot plod motečih razvojnih faktorjev in zato v svoji partikulamosti bolj ali manj odpravljivi. To seveda ne pomeni, da bi psiholog v šoli moral delati revolucijo, a zavezanost etiki zahteva od njega prizadevanje za resnicoljubnost, torej, da analitično dojema pojave okrog sebe in opozarja na njihovo večplastnost in kontekstualno nad-določenost. Zaradi pragmatične narave psihologovega dela zaznamuje njegove poskuse teo-retizacije velika šibkost. Učinke praktičnega početja pogosto mistificira in totalizira in pri tem pozablja na nezvedljivost nasprotja med teorijo in prakso. Jacoby opozarja, daje perspektiva prakse, še prav posebej pa terapije, pomoč posamezniku, njegova ozdravitev. V tem kontekstu vidi celo individualno terapijo kot vzgojo za represijo, čeprav z vso potrebno refleksijo do tega. Ravno zato "noben terapevtski argument ne bi smel ovirati razvoja teoretske konstrukcije, ki ne meri na zdravljenje individualnih bolezni, ampak skuša postaviti diagnozo splošnega razdejanja (Jacoby, 1982, str.72). Jacoby se na navedenem mestu sklicuje na radikalnost Freudove kritike civilizacije, s katero razkriva njeno antagonistično in represivno naravo, iluzijo o avtonomnosti individua pa nadomesti z zahtevo po pripoznanju njegove konstitutivne, strukturne odtujenosti. Psihološke teorije pa s svoje jazovske perspektive to neredko spregledajo. Z mehaničnim sumarnim ali kvečjemu interaktivno pojmovanim razmerjem med kodeterminantami dednost, okolje in samodejavnost nadomestijo preučevanje konstituiranja subjekta (in s tem, psihološko rečeno, tudi njegove patologije) kot vpetega v družbena razmerja. Osredotočajo se na subjektivno držo posameznikov. Ozadje, s katerega jo razbirajo, je sfera privatnega, družina, prikrita pa jim ostane "psihična, družbena in biološka razsežnost" subjektivnosti (Jacoby, 1981, str. 57). S tem, ko stavijo na Jaz, te teorije merijo na zavest, na zmožnost obvladovanja in ne upoštevajo v nezavednem utemeljene narave subjekta. Gledišče Jaza privzamejo, ne da bi upoštevale njegovo zasnovanost. Z umeščanjem celovitosti in zavestnosti v Jaz zanikajo njegovo razcepljeno in odtujeno naravo. Jaz ne more biti zgolj zavestna instanca racionalnega poravnavanja z realnostjo, ampak je zaradi odpovedi, ki mu jih ta nalaga, prisiljen potlačevati. A ta odtujenost ni edina: Jaz je odtujen zaradi same intrapsihične realnosti ojdipske dinamike. Če se zdi, da psiholog v šoli pod nobenim pogojem ne more delovati s pozicije analitika, ali je potemtakem vzgojitelj? Pokazali smo že, da je psiholog v šoli prav posebej zavezan k poskusom preoblikovanja otrok. Pri tem se bolj kot učitelj zanaša na učinkovanje svojih metod in manj na moč svoje osebnosti. Ravno v slednjem pa se razkrije paradoksna nemoč psihologa v šoli. Edini je, ki pozna moč transferja in ki, upoštevaje to, zasnuje obravnave, a vendarle je transfer, ki ga otroci vzpostavijo do njegovega , v tem pogledu intuitivnega konkurenta - učitelja (ki je v naših šolah poudarjeno tudi vzgojitelj), praviloma močnejši. ^ Temu je v nasprotju s psihologom strukturno zagotovljeno prvenstvo pri otrocih. Četudi ni nujno z njimi največ časa, jim je dodeljen, je "njihov" in oni so "njegovi". V grobem približku stopi na mesto njihovih roditeljev in družinsko funkcijo le teh nadaljuje v šoli. Otroci z njim živijo, delajo, doživljajo in za vpliv nanje se učitelju ni treba posebej truditi. Celo nasprotno: čim bolj so njegova prizadevanja v tej smeri PSIHOLOG V ŠOU MED VZGOX3 N ANAUZO ¦¦¦¦¦¦¦¦ razvidna, tem manj uspešen je. Učinki identifikacije sicer s starostjo otrok upadajo, saj z vstopom v puberteto, ki nasledi z zatonom ojdipske dinamike umirjeno latenco, starše in njihove naslednike učitelje na mestu Ideala Jaza prično nadomeščati aktual-nejši vzori. A prav v dobi, ki je za ojdipsko najdovzetnejša za vplive, ki potekajo iz mesta, ki se ga zavzema namesto staršev, se na njem znajde učitelj. Psihologu pa nič v njegovi strukturni poziciji ne zagotavlja takega izhodišča. Per-cepcija psihologa, ki bi znal in bil pripravljen pomagati v stiski, ki bi psihologu vnaprej podelila transferni mandat, je podrejena splošnemu prepričanju, da je psiholog tisti, h kateremu te pošljejo, da bi ti pomagal. Otroci so namreč v obravnavo k psihologu praviloma napoteni ali pa jih glede na predpostavljene indikacije izbere sam. Pritisk okolja, ki ga čutijo v zvezi s svojo "problematičnostjo" je nezdiferenciran in ko se pojavijo pred psihologom, niti ne vedo prav dobro, zakaj so tam. Slutijo le, daje "nekaj narobe", ali pa kot razloge prihoda navajajo izpraznjene formule tipa "ker se slabo učim", "ker nisem priden", "ker so z mano težave", praviloma definirane s pozicije opazovanosti, ne pa samopercep-cije. Takšno vzdušje rahle preplašenosti in okrivljenosti vsaj na začetku ni ugodno za vzpostavitev transfemega odnosa. Psihologov! emocionalni angažiranosti, deklarirani nevtralnosti in vsemu njegovemu instrumentariju navkljub je vsaj toliko kot možnosti, da psiholog uspe pridobiti otrokovo zaupanje, teh, da otrok obdrži previdno distanco in le vdano sprejema psihologove posege na sebi. Zlasti moralizirajoče prepričevanje in dajanje nasvetov ne mobilizirata transferja. Psihologu torej mesto, ki ga zavzema v šolskem sLstemu, ne olajšuje sproščanja transferne dinamike oz. vzgojnega vplivanja na otroka in neredko se dogaja, da psiholog iz strukturne dinamike transfernih povezav povsem izpade. Na vprašanje, ali je psiholog v šoli vzgojitelj, torej ne bi mogU enopomensko odgovoriti. Če že hoče delovati vzgojno ali kakorkoli vplivati na otroke, tega ne želi početi kot vzgojitelj. Paradoks pa je v tem, da tega kot vzgojitelj tudi ne more, oprt na svojo strokovno identiteto, torej kot psiholog, pa tudi ne prav učinkovito. Če torej v šoli ostaja ujet le v tak klasični "servisni" model, ostaja s svojo razpoložljivostjo za otroke bolj v ozadju in se aktivira le po sili razmer. Ob koncu se bomo nekoliko ustavili še ob omenjenih moralizatorsko pridigarskih nastopih psihologov. Ravno v teh se namreč kaže pomemben vidik iluzornosti projekta intencionalne vzgoje, ki sicer zadeva vse akterje šolskega polja, vendar ima najbolj karikiran značaj ravno pri psihologih. Ti namreč, zahvaljujoč poznavanju psiholoških mehanizmov vedo za neučinkovitost, celo kontraproduktivnost takih metod. A na interventnem nivoju, kjer jih ekscesna narava nekaterih pojavov sili v hitro ukrepanje, se lahko ujamejo v past deklarativnih vzgojnih ciljev. V prizadevanju za takojšnje učinke, podrejene ortopedski normativnosti, angažirajo psihološko nedomišljene metode, za katerimi ni niti natančne diagnoze niti strategije obravnave. So le megleni ideološki obrazci, ki skušajo z zarotitvami ah kvečjemu s popačenimi in nesistematičnimi postopki iz arzenala vedenjske terapije nestrpno in zato hipoma, brez upoštevanja osnovnih psiholoških zakonitosti, otroke prilagoditi na nekritično privzete, samoumevne norme. Mukotrpna, tenkočutna, izkušnji odprta in zato nezanesljiva vzgojna prizadevanja odstopijo mesto kratkoročnim kozmetičnim postopkom, s katerimi "vzgojitelji" reducu-ajo lastno anksioznost, ki izvira iz nezmožnosti toleriranja vzgojne negotovosti, paradoksov in presenečenj. Anticipi-ranje sesutja iluzije obvladovanja in kontroliranja, neuspeha pri doseganju predpisanega, vzbuja občutke nemoči in vodi v vzgojni totalitarizem. Največkrat psiholog v šoli ne zastopa opisanih vzgojnih stališč in ravnanj. Učiteljem jih celo zrcali in problematizira, kar ga marginalizira in v očeh učiteljev 84 4HHHHi PSIHOLOŠKA OBZORJA-HORIZONS OF PSYCHOLOGY 93/2 postavlja na "stran otrok". Morda je prav na tej točki razkorak med vzgojno doktrino enih in drugih največji. Vendar pa se intenzivnost medsebojnega nasprotovanja postopoma zmanjšuje. Če so pred dvema desetletjema, ko so šole začele množično angažirati psihologe, le ti glasno kritizirali pedagoške prijeme (tako čisto vzgojne kot tudi načine za prenašanje vednosti), so danes sami na čelu uvajanja šolskih inovacij. Tarča psihologov je bila v preteklosti definicija dobre prilagojenosti kot norme idealnega učenca. S poudarjanjem pomena ustvarjalnosti in iniciativnosti so skušali pri učiteljih sabotirati priljubljenost "baterije" zaželenih učenčevih lastnosti. Po analogiji z nasprotjem, pogosto uporabljenim v psihologiji dela, med zadovoljevalci in motivatorji so skušali pokazati zgolj zadovoljevalno naravo kategorij, kot so "ubogljivosti", "primerno obnašanje", "vztrajnost, učne navade in delavnost"... in napotovali k razvojno in kognitivno utemeljenemu modelu poučevanja in postopanja z otrokom nasploh. Normativno zastavljene obrazce pa je nadomestil nič manj normativističen ideal "vedoželjnega, zainteresiranega in zato motiviranega" otroka. Tako zasnovani pristop za razliko od prejšnjega spodbuja otrokov mentalni razvoj. A če se je pri starih normah še dalo ugledali njihovo prilagojevalno naravo, je pri novih zaradi njihove privlačnosti in hkratne utemeljenosti v razvojni psihologiji ta prikrita. Spregleda se, da se v vsakem obdobju vzgojne smotre motivirano definira in da temu ne uidejo niti etablirane vede. Ko so bili v povojnem obdobju potrebni pridni in ubogljivi delavci za preprosta mehanična opravila, se je v šoli poskrbelo za reprodukcijo takih. Ko pa so v obdobju postindustrijske družbe postale donosne podjetnost, iznajdljivost, ustvarjalnost, se je stavilo nanje in se začelo spodbujati divergentne intelektualne potenciale. Psihologija pa je v vsakem od teh časov poskrbela za znanstveno utemeljeno argumentacijo aiktualnih norm in s svojim instrumentari-jem izdatno pripomogla k njihovem vsakokratnem zagotavljanju. Pri tem seveda niso nujno problematična, sama prizadevanja za spodbujanje razvoja razhčnih otrokovih sposobnosti, problematično je njihovo nekritično in zaneseno uvajanje, ne da bi se hkrati uvidelo njihovo kontekstualno umeščenost, širše družbene interese, ki so vsakokrat za njimi, in večplastne učinke, ki jih proizvajajo. LITERATURA Freud, S. (1987). Metapsihološki spisi. Ljubljana, Studia humanitatis. Freud, S. (1981). "Množična psihologija in analiza jaza", v S. Žižek in R. Močnik (ur.) Psihoanaliza in kultura. Ljubljana, DZS, 7-74. Freud, S. (brez letnice izdaje). O seksualnoj teoriji in Totem i Tabu. Beograd, Matica srpska. Freud, S. (1989). Mali Hans. Ljubljana , Studia Humanitatis. Jacoby, R. (1981). Družbena amnezija. Ljubljana, CZ. Millot, C. (1982). Freud, Anti-Pädagoge. Berlin Wien, Medusa. Millot, C. (1983). Anti-pedagog Freud, v S. Žižek (ur.) Gospostvo, vzgoja, analiza. Ljubljana, Analecta, 184-217. Salecl, R. (1992). Disciplina kot pogoj svobode, poglavje "Od discipline k permi-sivnosti". Ljubljana, Krt. Žižek, S. (1987). Jezik, ideologija, Slovenci, poglavje "Patološki narcisizem". Ljubljana, Delavska enotnost. VLOGA RAČUNALNIKA PRI DELU PSIHOLOGA Brane Slivar* POVZETEK v tem prispevku želimo predvsem opozoriti na nekatera temeljna vprašanja o uporabi računalnika pri delu psihologa. Uporaba računalnikov se nezadržno širi v naši družbi in tudi med psihologi. Testiranje s pomočjo računalnika bi se moralo hitreje in bolj organizirano uveljavljati v praksi, saj je vedno manj pomembnejših zadržkov proti temu. Programov, ki so posebej namenjeni uporabi v psihološki praksi, je zelo malo, posebej v primerjavi z Zahodom. Zato bi bila potrebna odločnejša aktivnost (predvsem strokovnega združenja) za uvajanje računalnikov v psihološko prakso in vzporedno s tem tudi vzpodbujanje računalniških strokovnjakov in psihologov, ki imajo ustrezen interes in znanje, za izdelavo "psihološkega" softvera. Ob tem bi se morala tudi psihološka stroka bolj odločno in jasno opredehti o uporabi računalnika. ABSTRACT In our contribution we want to point out basic questions about computer usage in psychological practice. Use of computers is increasing in our society and among psychologists. Organised testing with computers should be put foreward more quickly in practice, specially because there are less and less arguments against it. There is little software designed for psychological practice, specially in comparison with the western countries. So decesive action should take place to introduce computers in psychological practice, psychologists which are interested and able to prepare "psychological software" and at the same time computer experts should be stimulated. Simultaneously psychological profession should opt more decisively for the use of computers. UVOD V zadnjem času računalniki tudi pri nas vedno bolj prodkajo na področje psihološkega dela. Nekateri psihologi jih že dalj časa uporabljajo pri svojem vsakdanjem delu, drugi pa jih odklanjajo oz. so previdni in skeptični do njihove uporabe. *Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, Ljubljana PSIKH.OŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCKXOGY 92/% Računalnik kot tehnična inovacija prinaša s seboj tudi nove probleme in nevarnosti, ki izhajajo iz neustrezne uporabe in celo zlorabe. Tega se moramo zavedati, saj je ravno področje psihologije izredno občutljivo za zlorabo računalnikov. Poznavanje nevarnosti pa je tudi osnovni pogoj, da se jim izognemo. Za boljši vpogled v problematiko uporabe računalnika je potrebno najprej obravnavati pojem t.i. računalniške pismenosti. Pojem računalniške pismenosti dostikrat uporabljamo in se pogosto z njim srečujemo. Približno se ve, kaj to pomeni, vendar je veliko nejasnosti pri natančnem določanju tega pojma. Zato bomo na kratko analizirali nekatere poglede, ki se pri tem pojavljajo, in skušali bolj natančno definirati ta pojem. Po UNESCO-ovi definiciji je: "Oseba pismena, kadar je osvojila bistvena znanja in veščine, kiji omogočajo, da uresničuje vse tiste aktivnosti, v katerih se zahteva pismenost, s ciljem učinkovitega delovanja v lastni skupini ali družbi in ji nivo osvojenosti branja, pisanja in računanja omogoča, da te veščine nenehno uporablja za lastni razvoj in razvoj družbe. (Functional literacy - Why and How, Paris, UNESCO, 1970)." V tej definiciji se implicitno navaja, da pismenost ni sama sebi namen, ampak je v funkciji določenih ekonomskih in družbenih ciljev, v diferencialnem odnosu do sredine, okolja oz. v odnosu do namena, kateremu služi. Zanimiva je tudi Taylorjeva kritika izraza računalniška pismenost, ki meni, daje izraz moden. Pismenost je intelektualni pojem, ki opredeljuje določeno sposobnost - branje in pisanje - v njenem specifičnem pomenu. Iz nekega razloga se je pojem prenesel na določeno sredstvo. V tem primeru bi bilo logično govoriti o pismenosti programiranja; govoriti o računalniški pismenosti pa je ravno tako absurdno kot govoriti o avtomobilski pismenosti ali o pralnostrojni pismenosti ("washing-machine literacy"). Čeprav so Taylorove ugotovitve logične, sega jezik življenjske prakse dostikrat čez meje izvirnega pomena. Samega izraza ni potrebno izgnati iz našega besednjaka, saj je že dodobra udomačen in sprejet; potrebno ga je le natančno opredeliti. Pri tem se v grobem pojavljata dve opredelitvi. Ena poudarja sposobnost računalniškega programiranja, druga pa splošno usposobljenost za uporabo računalnika v različnih aktivnostih, posebno v stroki in prostem času. Glede prve lahko rečemo, da ni smiselno postaviti cilja, da vsakdo postane programer samo zato, ker se bo računalnik uporabljal v najširšem pomenu besede (tudi od neprofesionalnih voznikov avtomobilov ne zahtevamo, da morajo biti še mehaniki). Izredno pomembno pa je, da se uporabniki računalnika, posebno psihologi, zavedajo njegovega vpliva na družbo in da znajo identificirati resnične probleme, ki jih lahko rešujejo z uporabo že izdelanega komercialnega softvera. Uporaba računalnika se vedno bolj usmerja v čimbolj enostavno upravljanje (user-friendly) in ne bo zahtevala njegovega natančnega poznavanja. To dokazuje tudi razvoj softvera zadnjih nekaj let. Na tržišču je že veliko programskih paketov, ki jih lahko uporablja popolni začetnik. Ob računalniški pismenosti je potrebno poudariti razliko med njo in znanostjo o računalniku. Računalniška pismenost je tisti del znanosti o računalniku, ki bi jo moral vsakdo poznati in praktično uporabljati. Svetovalni odbor študije o računalniški pismenosti v ZDA (1984) je dal naslednjo definicijo: "Računalniška pismenost zajema vse tisto, kar oseba mora vedeti o računalniku in kako mora delati z njim, da bi uspešno živela v družbi, ki temelji na informaciji. Računalniška pismenost zajema: sposobnost, da se računalnik uporablja in se mu dajejo ukazi, da pomaga pri učenju, re.ševanju problemov in upravljanju z informacijami; poznavanje funkcije, uporabe, možnosti, omejitev in družbenih implikacij računalnika in s tem povezane tehnologije; VLOGA RAČUNALNIKA PRI DELU PSIHaOGA W/tKK^^ 87 dojemanje, ki je potrebno za učenje in vrednotenje novih uporab računalnika in opažanje družbenih implikacij, ko se le-te pojavijo." Mužič (1987) ugotavlja, da v navedeni zgornji opredeUtvi ni zajet afektivni aspekt računalniške pismenosti. Posebno pomembno je stališče do uporabe računalnika, do njegove vloge na različnih področjih družbenega življenja, kakor tudi do vloge v življenju posameznika. Tako stališče je na področju psihologovega dela izredno pomembno, saj lahko zavira ali spodbuja razširjenost uporabe računalnika (mogoče bolj kot njegova cena ali računalniška nepismenost). PSIHOLOG IN RAČUNALNIK Med psihologi se pojavlja veliko vprašanj, kot so npr.: ah ne pomeni računalnik razčlovečenje dela z ljudmi in ali je humano, da človeka "stlačimo" v računalnik, kjer obstaja samo kot navadna številka, kako shranjevati in varovati podatke.... V ozadju so največkrat določeni predsodki o uporabi računalnika na področju psihološkega dela. Računalnik kot vsak drug stroj ne more narediti ničesar drugega kot tisto, kar mu človek s programom ukaže, da naj dela. To velja tako za najbolj rutinske aktivnosti, kot za tiste aktivnosti, ki ustvarjajo vtis samostojnih odločitev. Vsaka taka samostojna odločitev je v bistvu vnaprej programirana: človek je v stroj vnesel oblike reagiranja, za katere predpostavlja, da se bodo pojavile. Tako diagnoza oz. interpretacija rezultatov na testu predpostavlja samo to, kar je psiholog predvidel oz. programiral. Računalniki zaenkrat ne morejo izdelati interpretacije, ne da bi mu psiholog predhodno dal ustrezno znanje, kar je odvisno od psihologa. Zdajšnji razvoj gre tudi v smeri izdelave računalnikov, ki bodo programirani, da se učijo iz novih situacij, vendar za našo problematiko te vizije še niso aktualne. V grobem bi lahko razdelili uporabo računalnika na dva nivoja: računalnik kot "psiholog" - gre za računalnike pete generacije (učeči se stroji - learning machines) in računalnik kot pripomoček za vodenje in obdelavo baze podatkov - "administrativni pomočnik". Na prvem nivoju je še veliko odprtih vprašanj, tako strokovnih (psiholoških in "računalniških"), kot etičnih, in o njih na tem mestu ne bomo razpravljali. V okviru našega prispevka gledamo na računalnik kot na elektronski stroj, ki sprejema, obdeluje in daje informacijo. V tem kontekstu lahko opredelimo nekatera področja uporabe računalnika pri psihološkem delu: 1. Uporaba računalnika v funkciji psihološkega testa. Mislimo tako na programe, ki simulirajo psihološke teste in omogočajo njihovo osnovno administracijo, kot na "nove" psihološke teste, ki delujejo s pomočjo računalnika (npr. PSI - Personal Style Indicator, UMIK (V. Pogačnik, 1988)...). 2. Uporaba računalnika kot "banke" podatkov - datoteke. Sem sodijo podatki o klientih, o strokovni literaturi, psiholoških testih, telefonski imenik, strokovna mnenja.... 3. Uporaba računalnika v psihološkem raziskovanju. Mislimo na psihološki eksperiment in na statistično obdelavo zbranih podatkov. Ob tej razdelitvi je potrebno poudariti, da lahko prihaja do prekrivanja med posameznimi področji, npr. med programi za psihološko testiranje in bazami podatkov. 88 :i|BBMMHIH psihološka obzorja - horizons of psychology 93/2 I. RAČUNALNIK IN PSIHOLOŠKO TESTIRANJE Psihološki testi, prirejeni za testiranje z računalnikom, so v tujini, predvsem v ZDA dokaj pogosti. Uporaba računalniškega psihološkega testa (s tem izrazom mislimo na standariziran psihološki test, ki je prirejen za delo na osebnem računalniku) se je začela v zgodnjih šestdesetih letih v ZDA. Prvi psihološki test v računalniški verziji je bil MMPI. Nastal je kot rezultat sodelovanja med IBM in Mayo Clinic. Strokovnjaki na Mayo Clinic so uporabili prvo računalniško testiranje leta 1961. V naslednjih treh letih so stestirali vse paciente klinike (več kot 50.000 pacientov). Glede na prikaz rezultatov, interpretacijo ipd. so razvili več računalniških verzij MMPI. Tako obstaja program MMPI verzija 2.0, ki opravi administracijo testa in izračuna rezultate, vendar jih ne analizira. Poleg MMPI so v ZDA priredili tudi WAIS v različnih verzijah. Ena od njih je pru-ejena tako, da psiholog ročno vnaša rezultate iz testa, program pa izračuna povprečje na verbalni in neverbalni lestvici in podtestne centile in pomembnost. Na osnovi rezultatov izdeluje poročilo o pacientovem testnem vedenju itd. V ZDA (in tudi drugje) obstajajo še naslednji psihološki testi, prirejeni za računalniško administriranje: Hamiltonova skala depresije (Hamilton depression scale), Rorschach test, MAC (Multidimensional Actuarial Classifications), Luri Nebraska Inventory, Wise, Wellness Check, EPQ, in drugi. Večina računalniških paketov je prirejena za delo na osebnih računalnikih IBM, PC, XT in AT. Po ugotovitvah ameriških psihologov in psihiatrov, ki uporabljajo računalniško prirejene psihološke teste, imajo le-ti nekaj prednosti pred klasičnim testiranjem: 1. Vprašanja so lahko tako predstavljena, da PO vidi samo eno vprašanje in je tako izključena možnost izbire odgovora glede na sosednje vprašanje. 2. PO ne more zamenjevati vprašanja (da odgovor na eno vprašanje pripiše drugemu vprašanju). 3. V specifičnih primerih se lahko testiranje opravi brez prisotnosti psihologa. 4. Lažja in hitrejša administracija, izključena možnost napake. 5. Ameriški klinični praktiki so ugotovili, da veliko pacientov rado dela na računalniku. Mnogi psihologi menijo, da je kvaliteta poročila odvisna od dizajna softvera oz. od prijaznosti računalniškega programa. Programi, ki so prijazni, enostavni za upravljanje in upoštevajo v nekaterih primerih pacientova pričakovanja, so zelo uspešni pri kliničnem delu. Marsikateri PO bolj ustreza računalniška nevtralnost. Ugotovljeno je bilo, da je veliko PO bolj iskrenih z računalnikom, predvsem pri klinično bolj občutljivih v.sebinah. 6. Psiholog lahko dobi takoj po testiranju podatke (rezultat, okvirna interpretacija, norme...). 7. Možno je dobiti še nekatere dodatne informacije, ki jih sama vsebina testa ne nudi, npr. merjenje latentnega časa za vsak item (Dunn in sodel., 1972). Seveda pa ima klasični način testiranja nekaj prednosti pred računalniškim; ena teh je pojavljanje interakcije med PO in psihologom. Klinično opazovanje med testiranjem lahko daje zelo veljavne podatke, ki so pri nekaterih testih izrednega pom- VLOGA RAČUNALNIKA PRI DELU PSIHOLOGA BHHHHMH 89 ena. S testiranjem na način papir-svinčnik lahko testiramo naenkrat veliko število PO (kolikor seveda nimamo na voljo dovolj velikega števila računalnikov). Interpretacija testnih rezultatov je pri klasičnem načinu lahko kvalitetnejša. Na osnovi teh praktičnih izkušenj lahko zaključimo, da je računalniško testiranje upravičeno, kadar test med samim testiranjem ne daje pomembnih informacij (npr. vprašalniki osebnosti, pri čemer nas zanima predvsem rezultat, dosežen na določeni lestvici). Avtorja tega prispevka je zanimalo, ali testiranje z računalnikom lahko vpliva na končni rezultat na nekem testu pri naših testirancih. Predvsem je to vprašanje zanimivo, ko imamo testirance, ki se prvič srečajo z računalnikom. Delovna hipoteza je bila, da različna načina testiranja (klasični: papir-svinčnik in računalniški) ne vplivata na končni rezultat na testu. Za preverjanje te hipoteze smo uporabili Plutchikov test Profil indeks emocij v originalni obliki in v računalniški verziji. V računalniški verziji PIE je prvi del navodil identičen kot v originalnem testu; drugi del navodil pa vsebuje razlago načina dela na računalniku. PO je imela na zaslonu vedno prikazan samo en par besed in ustrezno pojasnilo besed. S pritiskom na ustrezno tipko je PO izbrala ustrezno besedo. Rezultati so se shranjevali v ustrezni bazi podatkov. Najprej smo opravili testiranje na klasični način, po enem tednu pa s pomočjo računalnika. Računalniška verzija PIE je prirejena za IBM/PC. Opravili smo dve analizi, leta 1989 in 1992 (v 1. analizi je sodelovalo 35 petnajstletnikov, v 2. analizi pa 21 sedemnaj stletniko v). Dobljeni rezultati v obeh analizah so bili v skladu s splošno ugotovitvijo ameriških psihologov in psihiatrov, da uporaba psiholoških testov, prirejenih na računalnikih, ne vpliva na rezultat v primerjavi s klasičnim testiranjem. Rezultati so pokazali, da tudi predhodno delo z računalnikom (vaja) ne vpliva na rezultat. Za naše okolje je bil smiseln pomislek o vplivu računalnika na rezultate na testu, saj je upravičena domneva, da osebni računalniki še niso tako razširjeni in da veliko ljudi še ni delalo z računalnikom. V analizi leta 1992 smo ugotavljali na trinajstih petstopenjskih lestvicah občutke pri delu z računalnikom in pri delu na klasični način. Rezultati kažejo, da so PO računalniško obliko testa doživljale kot bolj prijetno, bila jim je v večje zadovoljstvo, bolj všeč in koristnejša od klasičnega načina. PO tudi niso doživljale nobenega strahu ob psihološkem testiranju (tako klasičnem kot računalniškem). V obeh analizah so sodelovali mladostniki, ki so bolj odprti za novosti in nimajo predsodkov do dela z računalnikom. Pričakovati je, da tudi pri odrasli populaciji ne bi bilo razlik. Previdni pa bi morali biti s testiranjem na računalniku pri nekaterih kliničnih skupinah, na kar je opozoril B. Zalar, spec. klin. psihologije, Psihiatrična bolnišnica, Ljubljana - Polje. Poleg računalniških oblik klasičnih testov omogočajo računalniki tudi nastajanje novih testov. V slovenskem prostoru je takšen test "UMIK", avtorja V. Pogačnika (1988). Ta test je razvit 1. 1986 na osnovi teorije o fluidni in kristalizirani inteligen-tosti. Meril naj bi od izkušenj neodvisno, fluidno inteligentnost. Program je namenjen individualni aplikaciji. Prav na področju testiranja inteligentnosti računalniki nudijo odlične možnosti. Omogočajo poljubno kreiranje situacij, ki so bogate v pogledu informacij, vpletanje generiranje situacij po slučaju, popolno kontrolo testne situacije, takojšnjo analizo rezultatov itd. Tako omogočajo npr. kontrolo časovnega faktorja, ki je pri testih inteligentnosti na sedanji stopnji razvoja zelo pomemben (kratek čas onemogoča uporabo pridobljenih mentalnih veščin). Nove možnosti uporabe računalnika pri raziskovanju inteligentnosti odpirajo raziskave oz. 90 IHHV PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 93/2 Ugotovitve H.J. Eysencka (1989) o merjenju hitrosti reagiranja kot pokazatelju intelektualne razvitosti. Gre v bistvu za merjenje časa pri reševanju enostavnih nalog. II. RAČUNALNIK IN BAZA PODATKOV Z bazo podatkov mislimo na podatke, ki so navadno organizirani v obliki datotek. V psihološki praksi in znanstvnem raziskovanju psihološke problematike se na vsakem koraku pojavlja potreba po uporabi nekaterih podatkov, da se čimbolj uspešno uresničijo postavljene naloge. Ko želi psiholog rešiti določen problem obrav-navanca, bo uporabil podatke o njegovi osebnosti, sredine, iz katere izhaja, dosedanjem šolanju itd. Pri bazah podatkov ni več toliko problem, koliko (količina) podatkov, ampak predvsem, kako podatke organizirati, njihova integriranost in vsebina. Pri večini psiholoških podatkov se pojavlja tudi etični problem njihove dostopnosti. Osnovna prednost informacijskega sistema je namreč velika dostopnost do podatkov, kar lahko predstavlja tudi nevarnost pri delu s podatki diskretne narave. Na to problematiko je potrebno biti pozoren pri oblikovanju različnih aspektov psiholoških datotek. Pri izdelavi teh datotek se ponavadi izhaja iz naslednjega vrstnega reda: v zvezi s splošnimi vprašanji je potrebno pretehtati problematiko intgrira-nosti datotek v večje sisteme, potem se razdelajo naloge in obseg njihovega dela in na koncu etape njihove organizacije. Ob bazah podatkov se pojavlja vprašanje njihove integracije. Gre za uporabo osebnega računalnika za potrebe posameznega psihologa ali pa velikega računalnika, s katerim bi kreirali enotne datoteke. Baze podatkov na osebnih računalnikih bi bile v funkciji individualne kartoteke, ki jo ima psiholog. Na svojem računalniku bi imel osebne podatke, strokovna mnenja, rezultate testov in njihove interpretacije, diagnoze, prognoze, terapije itd. Računalnik s tako vsebino bi seveda moral imeti ustrezno varovanje, o katerem bomo govorili kasneje. Na velikem računalniku bi lahko oblikovali bazo podatkov - katalog vseh uporabljivih psiholoških testov v naši državi. Druga baza podatkov bi lahko vsebovala računalniške priredbe psiholoških testov, tako da bi lahko psiholog, ki bi bil povezan v informacijski sistem, glede na svoje potrebe priklical določen test. Osebni podatki bi se seveda shranjevali na osebnem računalniku. Druge baze bi lahko vsebovale podatke o članih društva psihologov, podatke iz strokovne literature (npr.: psihološka knjižnica), podatke o različnih psiholoških raziskav.... Tudi te baze podatkov bi morale biti ustrezno zavarovane. Vsebina baz podatkov je izredno občutljiv in pomemben del, kadar govorimo o uporabi računalnika. V psihološki praksi so izrednega pomena t.i. osebni podatki. Ni potrebno posebej poudarjati pomena zanesljivih, številnih in točnih podatkov o določeni osebi, saj brez njih ni možno kvalitetno in uspešno psihološko delo. Podatke o klientih lahko usmerjamo v dve bazi podatkov: eni podatki so namenjeni administrativno - evidencijski funkciji, drugi pa imajo predvsem "psihološko" funkcijo - interpretacije, mnenja, diagnoze, povzetki razgovorov, anamneze.... V prvi bazi podatkov bi prišli predvsem v poštev t.i. splošni podatki o klientih, kot so priimek in ime, rojstni podatki, šolanje, zaposlitev, zakonski stan ipd. V drugi, t.i. "psihološki" bazi, pa bi se zbirali podatki z intimno vsebino: rezultati psiholoških testiranj, anamneze, mnenja, diagnoze, interpretacije rezultatov, terapevtski pristopi, pomembnejši zaključki o klientu.... Z uporabo računalniških datotek se pojavlja nevarnost kvantitete. Glede na zmogljivosti spomina in obdelovanja podatkov se lahko pojavi tendenca po zbiranju VIOGA RAČLMAINIKA PRI DELU PSIHOLOGA IHHHHP 91 Čim večjega števila podatkov, ki pa niso vsi enako pomembni oz. nekateri sploh niso pomembni za psihologovo delo. Druga nevarnost je seveda problem varovanja teh baz oz. problem dostopnosti do njih. Poenostavljeno povedano, ta problem se re-ducu-a na dostopnost do omar, v katerih so danes spravljeni dosjeji o klientih, in odgovornost oseb, ki imajo ključe. Pri tem je potrebno poudariti, da ne smemo pristati na stališče, da bi zaradi varovanja podatkov odstopili od vseh tistih možnosti, ki jih nudi računalniška datoteka pri psi-hologovem delu. Potrevno je sprejeti vse ukrepe za zaščito podatkov, tako da se možne zlorabe eliminirajo ali pa zmanjšajo na minimum. Še vedno pa lahko trdimo, da je problem varovanja podatkov na računalniku najmanj tako slabo ali dobro rešen, kot ga poznamo pri klasičnih dosjejih. Ali lahko trdimo, da je dosje o nekem klientu, zaprt (zaklenjen) v omari v psihologov! pisarni, varnejši kot datoteka na zaklenjenem računalniku (da ostale tako hardverske kot softverske zaščite niti ne omenjamo)? Zavedati se moramo, da pomeni zbiranje, shranjevanje, povezovanje in obdelava osebnih podatkov poseg v zasebnost, torej v človekovo integriteto. Zanimivo je dejstvo, daje 41% Slovencev prepričanih o obstoju nevarnosti, da bodo zlorabljeni podatki, ki jih računalniško zbira državna uprava. Mednarodne organizacije so zelo pripomogle k oblikovanju splošnih mednarodnih standardov, uporabnih za nacionalno zakonodajo. Nekatera temeljna načela, ki urejajo ureditev zaščite zasebnosti so: Načelo omejevanja pri zbiranju - zbiranje osebnih podatkov naj bo omejeno, zakonito in pošteno, kjer je to mogoče, pa tudi z vednostjo in pristankom osebe, na katero se podatki nanašajo. Načelo kakovosti podatkov - zbirajo naj se samo osebni podatki, ki so pomembni za namen uporabe. Podatki morajo biti točni, popolni in tekoči do stopnje, ki je za namen potrebna. Načelo namembnosti - nameni, za katere se osebni podatki zbirajo, morajo biti podrobno opisani še pred zbiranjem. Nadaljnja uporaba je omejena na izpolnitev teh ali drugih namenov, ki niso nezdružljivi s prvotnim. Vsaka sprememba namembnosti mora biti podrobno opisana. Načelo omejene uporabe - osebni podatki se ne smejo razkriti, dati v uporabo ali kakorkoli uporabiti za druge namene kot tiste, ki so opisani, razen: a) s pristankom osebe, na katero se podatki nanašajo; b) z veljavnim zakonom. Načelo zavarovanja podatkov - osebni podatki morajo biti zaščiteni pred nevarnostjo izgube, nepooblaščenim dostopom, uničenjem, zlorabo, spreminjanjem ali razkritjem. Načelo udeležbe ljudi - posameznik mora imeti pravico: a) da od ustrezne osebe dobi potrditev, ali ima ta oseba podatke, ki se nanašajo nanj ali ne; b) da se mu posredujejo podatki, ki se nanašajo nanj; c) če je bila njegova zahteva pod a) ali b) zavrnjena, mu morajo biti pojasnjeni razlogi za zavrnitev in dana možnost, da se nanjo pritoži; č) glede podatkov lahko ugovarja in če je ugovor uspešen, lahko zahteva brisanje, popravo, dopolnitev ali izboljšanje podatkov. Zato je za dodatno zaščito podatkov pri psihološkem delu potrebno predvsem: 1. Vnašati samo tiste podatke, za katere lahko predpostavljamo, da bodo resnično koristili boljšemu delu v praksi ali raziskovalnemu delu. Ta zahteva je sicer upravičena, vendar se lahko pojavi veliko težav v konkretni situaciji. Zato bi bilo dobro vedeti, kateri podatki pridejo v poštev. To je največkrat odvisno od problema, na katerem dala psiholog, oz. področja njegovega dela. PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHDlOGY 93/2 2. Podatki morajo biti dostopni samo točno določenemu krogu oseb, ki morajo biti obvezani varovati tajnost. Pri tem bo še vedno ostalo odprto vprašanje morale tistih, katerim so zaupani podatki. Vedno bo nekdo izmed tistih, ki nekaj vedo, lahko sporočil ostalim tisto, česar ne bi smel. 3. V skladu z zgornjo omejitvijo je potrebno omogočiti pristop do podatkov tistim osebam, na katere se podatki nanašajo. Ob tem morajo imeti pravico, da zahtevajo popravek netočnih podatkov in da ugovarjajo upravičenosti vnašanja nekaterih podatkov. Ta zahteva bo v praksi lahko pripeljala do največjih kontroverznosti. Predpostavimo, da nam učenec, ki ga obravnavamo, zaupa zelo intimen podatek o sebi ah svojih starših. Če je ta podatek bistvenega pomena za naše strokovno delo, bo logično, da ga vnesemo v datoteko. Vendar bi, glede na zgornjo zahtevo, starši imeli pravico vpogleda vanjo. Toda to bi bilo nesprejemljivo. Predvidevamo, da se taki primeri ne bi pogosto pojavljali, če pa do tega pride, potem je edina rešitev, da podatek ne pride v datoteko. Težko rešljiv je tudi problem dokazovanja netočnosti oz. točnosti podatkov. Enako je tudi pri odločanju o upravičenosti ugovora proti vnašanju nekega podatka, kije sam po sebi resničen, vendar je tako intimen, da ga klient ne želi v datoteki. V takem primeru je manjša škoda, če upoštevamo to zahtevo. Eden največjih problemov psiholoških podatkov je, da jih je na eni strani preveč in se ponavljajo, na drugi strani pa so nekateri premalo točni, da bi jih hranili. Posledica tega je, da nekatere zavržemo, s tem pa zabrišemo sledi, npr. o opravljenih psiholoških preizkusih. Večkrat se pojavi problem relevantnosti podatkov v primeru, da podatke kodiramo. S kodiranjem, ki je včasih nujno, se lahko izgubi kontekst, na katerega so vezani podatki. Tako so podatki okrnjeni tudi v primeru interpretacij testnih rezultatov, opisih diagnoz.... Problem informacijskega sistema je, kako bodo taki podatki kodirani. Posebno situacijo predstavljajo podatki, pomembni za psihološko raziskovanje. V tem primeru se je potrebno strogo držati principa anonimnosti in brezpogojne uporabe podatkov izključno v znanstvene namene. 4. Vsak podatek, ki postane irelevanten za delo psihologa s klientom ali za znanstveno delo, je potrebno brisati. K tej zahtevi ne bo prigovorov, saj brisanje nepotrebnih podatkov osvobaja spominske kapacitete računalnika. Najpogosteje se brišejo podatki periodično, npr. na začetku leta. Ob brisanju podatkov se bo pojavljala dilema, kaj je potrebno brisati in česa ne. Nekega pravila pri tem ni. Potrebno je poiskati ustrezno rešitev, v kateri ne bo prevladovala težnja po uničenju vseh podatkov niti strah pred minimalno verjetnostjo, da se bodo uničeni podatki kasneje pokazali kot potrebni. Iz do sedaj povedanega lahko vidimo, da problem zlorabe podatkov resnično obstaja, vendar je v primeru računalniških datotek ta problem rešljiv na boljši način kot pri tradicionalnih dosjejih. Poleg baze osebnih podatkov je možno računalnik uporabljati tudi kot bazo podatkov o strokovnih člankih, podatkih o psiholoških testih (banka psiholoških testov), seznamih o članih društva psihologov, strokovni literaturi.... Razmisliti bi veljalo (kolikor stroški ne bi bili preveliki) npr. o centralnem računalniku, kjer bi bila banka psiholo.ških testov in v katero bi .se lahko vključevah samo psihologi. To bi omogočalo redno seznanjanje z novostmi na področju psihodiagnostike, pregled testov, njihovih lastnosti in tudi naročilo testov; mogoče tudi direktna uporaba testov preko računalnika. SaOGA RAČLMAINIKA PRI DELU PSIHOLOGA IHHHHHI 93 III. RAČUNALNIK IN PSIHOLOŠKO RAZISKOVANJE Od vseh področij uporabe računalnika je najstarejša, tehnično najbolj dodelana in najbolj popularna uporaba računalnika v znanstvene namene. Vsak napredek v uporabi računalnika, npr. v industriji ali v družbenih službah, je ponavadi rezultat njegove uporabe v znanosti, npr. raziskovanju vesolja. Ena od lastnosti uporabe računalnika je v tem, da se težko razmeji, ali gre za znanstveno uporabo ali za praktično. Vzrok za to je ravno dejstvo, da se s pomočjo računalniške tehnologije uvaja višja raven znanstvenega pristopa v vrsto praktičnih dejavnosti, ki so bile včasih zasnovane ali na "predznanstveni empMji" ali na nižji ravni znanstvenega pristopa. Zaradi preglednosti lahko zaenkrat probleme sistematiziramo v dve skupini: 1) V prvo skupino lahko uvrščamo tiste oblike uporabe računalnika v psihološkem raziskovanju, pri katerih se raziskuje t.i. "umetna inteligenca", problemi uporabe računalnika kot "diagnostika". Sem bi lahko uvrstili tudi uporabo računalnika v psihološkem eksperimentu, s čimer bi dosegli boljši vpogled v zakonitosti določenih procesov. RAČUNALNIK IN PSIHOLOŠKI EKSPERIMENT Eno od področij raziskovanja je vezano na vpliv računalnika na človeka. Drugo področje je npr. področje pedagoške psihologije, kjer se lahko raziskuje problematika pouka s pomočjo računalnika (programirano učenje). Poleg pedagoških elementov, kot so vsebine pouka, eksponiranje vsebin, razpored in čas osvajanja gradiva, nivo osvojenosti gradiva, lahko spremljamo tudi druge reakcije učencev, npr. afektivne: kako učenci različnih osebnostnih lastnosti sprejemajo različne načine prezentacije snovi - sprejemanje konciznega, lapidarnega ali zelo obširnega gradiva. Lahko se spremljajo tudi reakcije na način pristopa do učenca, npr. blag in spodbujajoč pristop - tudi tedaj, kadar je za neuspeh kriv učenec, ali strog avtoritativni pristop. Obstajajo še druge zanimive variable, npr. razlike v težavnosti nalog, nivo zahtevane intenzivnosti dela, vsebin, načinov, pogostost in neposrednost povratnega informiranja o točnosti reševanja itd. Možnosti raziskovanja na tem področju so zelo velike. Domnevamo, da so takšne možnosti tudi na ostalih področjih psihologije. UMETNA INTELIGENCA Proučevanje umetne inteligence vključuje veliko število različnih znanstvenih področij. Sem sodi teoretična matematika, ki skuša s pomočjo matematičnih formul opisati miselne procese, ekspertni sistemi, robotika itd. Na splošno lahko rečemo, da je področje umetne inteligentnosti vsako področje, kjer računalnik uporablja miselne procese (zakonitosti) pri sprejemanju odločitev. Področje umetne inteligence lahko razdehmo na več specializiranih polj. To so ekspertni sistemi, računalnikovo razumevanje govora, vizualni sistemi, ki vključujejo npr. možnost branja, roboti, samoučeči se računalniki (self-leaming machines).... Zelo zanimivo je področje računalniške teorije, kjer se skuša simulirati človekovo mišljenje s pomočjo računalniškega sistema - od enostavnega percipiranja do kompleksnih psiholoških procesov (osebnost, inteligentnost, strategije mišljenja...). PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 93/2 2) V drugo skupino uporabe računalnika lahko uvrstimo statistično obdelavo zbranih podatkov. Ta uporaba računalnika sicer sama po sebi ni najpomembnejša, vendar predstavlja največji prihranek človeškega dela in omogoča, da se raziskovalec usmeri na ustvarjalne aspekte raziskovalnega dela. Ob tem se tudi omogoča reahzacija vseh tistih metodoloških dosežkov, ki zahtevajo razdelano obdelavo podatkov in se praktično lahko dosežejo samo s pomočjo računalnika. ZAKUUČEK Uporaba računalnikov se nazadržno širi v naši družbi in tudi med psihologi. Programov oz. softvera, ki je posebej namenjen uporabi v psihološki praksi, je zelo malo, posebno v primerjavi z Zahodom. Zato je potrebna odločna aktivnost (predvsem strokovnega združenja) za uvajanje računalnikov v psihološko prakso in vzporedno s tem tudi razvijanje ustreznega softvera. Takšna dejavnost pa bi morala biti tudi premišljena, na nek način bi morala biti prisotna previdnost. Gre predvsem za nevarnost neustrezne uporabe. Ne smemo pozabiti na etične in moralne probleme ob uporabi baz podatkov. Zato bi se morala psihološka stroka odločneje in jasneje opredeliti do uporabe računalnika in vzpodbuditi računalniške strokovnjake in psihologe, ki imajo ustrezen interes in znanje, za izdelavo "psihološkega" softvera. LITERATURA 1. Jonathan D. Lieff (1987); Computer applications in psychiatry, American Psychiatric Press. 2. PIE - priročnik. Center za PDS, Ljubljana, 1979. 3. Norušis Marija (1985); SPSS/PC*, priročnik. 4. Pogačnik Vid (1988); Razvoj računalniškega testa fluidne inteligentnosti, An-thropos, številka 1, II, III. 5. Eysenck H. J. (1989); Novi pogled na inteligenciju. Revija za psihologiju, vol. 19, št. 1-2, 1-8. 6. Mužič V., Rodek S. (1987); Kompjuter u probražaju škole, Školska knjiga, Zagreb. 7. Oblag B. s sod. (1989); Osebni računalnik. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana. 8. Mužič V. (1979); Kibernetika u savremenoj pedagogiji, Školska knjiga, Zagreb. 95 OB IZIDU ZBORNIKA "PSIHOLOGIJA IN POSTMODERNIZEM" Dušan Rutar POVZETEK Psiholoških konceptov in praks ne gre misliti kot nevtralen spoznavni proces. Prav konstituiranje in funkcioniranje psihologije je globoko vpeto v družbeno. Odvisno je od soobstoječih praks, institucij in diskurzov, ki jih omogočajo. Avtorji zbornika Psychology and Postmodernism te "vpletenosti" psihologije ne prikrivajo, ampak - izhajajoč prav iz nje - skušajo psihologijo rekonceptualizirati. ABSTRACT We shouldn't think about psychological concepts and practices as they are a neutral epistemological process. "The constitution and functioning of psychology is deeply involved in the social. It depends on coexisting practices, institutions and discourses that make them possible. The autors of the edition Psychology and Postmodernism don't hide this "involvement" of the psychology, but intend to reconceptualize it incalculating it. Del sodobne kritike uveljavljenih in prevladujočih paradigem psihologije ne izhaja le iz epistemoloških, ampak tudi iz genealoških izhodišč. Ob problematiziran-ju samih spoznavnih kriterijev odpira tudi vprašanja nevprašljivosti obstoja psiholoških konceptov in samoumevno perpetuiranje psiholoških praks, s čimer sugerirá njihovo skonstruirano naravo, relativno vrednost in minljivost (Rose, 1985 in Henriques et al., 1984). Zgodovine psiholoških konceptov in praks namreč ne gre razbirati kot nevtralen, zgolj spoznavnim procesom zavezan projekt. Mit o očiščevanju znanstvenega spoznanja kot vedno bolj korektnega zastopnika predmeta te znanosti navdihuje verjetje v korespondentnost znanstvene misli in objekta, obstoječega v realnosti. To stališče videno predstavlja kot reprezentacijo realnega, preciznost metode pa kot zagotovilo ustreznosti te reprezentacije: "Legitimizirajoč se v opoziciji do teologije in aristokracije, je bila avtoriteta znanosti zagotovljena .sklicujoč se na posredovanje izkušenj s predpostavljeno vrednostno nevtralno, logično-empirično metodo, ki je obljubljala rast racionalne kontrole nad nami in svetom." (Popkewitz po Lather, v Kvale, 1992, str. 89) 96 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 93/2 "Toda namere znanosti, da bi osvobodile razum diktata kraljev in duhovnikov, so bile vpisane v prakse kontrole in predikcije. Te prakse so temeljile v linearni logiki hermetičnega subjekta in objekta in v linearni teleološki racionalnosti; predpostavljale so nedolžnost opazovanih dejstev in transparentnega jezika." (Lather, prav tam, str. 92) V taki perspektivi je spoznavni proces videti kot "tih akademski projekt", gnan iz čisto spoznavnih nagibov, nedotaknjen od banalnosti vsakodnevnih praks. Te v takih interpretacijah nastopajo le kot dobrodošla naključja, ob katerih se je uspelo znanstveni mish kaliti, ne ugleda pa se jih v njihovi produktivni funkciji, kot sokon-stituirajoče znanstvene koncepte in prakse. Toda prav konstituiranje psihologije gre prav posebej mishti kot del procesov, vpletenih v t.i. družbeno. Namesto razbiranja progresivnega napredka psihološke misli - ob predpostavljenem z objektivnostjo in z vrednostno nevtralnostjo motiviranem iskanju resnice, moramo rekonstruirati zgodovinske pogoje same možnosti njenega vzpostavljanja, zgodovinske okoliščine, ki so vplivale na obhke in prakse, v katerih se pojavlja. T.i. "postmodernistične" vizije psihologije tovrstne "vpletenosti" psihologije ne prikrivajo, ampak - nasprotno - izhajajoč iz nje, psihologijo skušajo rekonceptual-izirati. Avtorji zbornika Psychology and Postmodernism razmišljajo o statusu psihologije in o njenih perspektivah v sicer problematični in kompromitirani opoziciji modernizem : postmodernizem. Kot bomo pokazali, v prizadevanju, da bi se držali poenotenega (in poenostavljenega) pojmovanja te opozicije, proizvedejo vrsto protislovnosti (ki pa so konceptu postmodernizma imanentne), vendar pa nakažejo nekaj upoštevanja vrednih metodoloških in konceptualnih alternativ. Za značilnosti, ki jih pripisujemo zgoraj kritiziranemu pozitivističnemu pogledu na konstituiranje psihologije, nekateri avtorji zbornika menijo, da razkrivajo njeno intenzivno vpletenost v "modernistično romanco" (Gergen, prav tam, str. 19). Zavezana verjetju v napredujočo naravo spoznanja in v spoznavno moč na empiričnem fundamentalizmu osnovane metode, se psihologija v mnogih svojih šolah v opoziciji modernizem : postmodernizem izkaže kot "modernistična". Kriteriji, ob katerih psihologi, interpreti postmodernizma (prav tam) "merijo" neujemanje psihologije s postmodernistično paradigmo, zadevajo najbolj ranljiva mesta psihologije - temelje njenega konstituiranja. V posplošujoči interpretaciji teh avtorjev se postmodernistične spoznavne pretenzije odpovedujejo zmožnosti reflek-tiranja realnosti in poudarjajo svojo socialno in lingvistično konstruirano naravo. Abstraktno, univerzalno in objektivno vednost nadomešča lokalna, "praktična vednost oblik vsakodnevnega življenja", metodo kot garant resnice, pa diskurzivna praksa, ki ko-konstituira raziskovano in vključeno, angažirano raziskovanje z inter-pretativnim in hermenevtičnim pristopom. Predpostavljeni postmodernistični diktum naj bi zato projekt moderne psihologije najhuje pretresel prav ob konceptu subjekta, ki je za psihologijo ključnega pomena. Z dekonstrukcijo sub.stancializirane koncepcije sebstva kot centra sveta meri na njegovo relacijsko in jezikovno (simbolno) skonstruirano identiteto. Enoten, material-iziran, esencialen subjekt razkrinka kot kontingenten, skonstruiran in z začasnimi identitetami. Subjekt, ki ga avtorji zbornika pripišejo postmodernističnemu diskurzu, ni avtonomen in sam s seboj konsistenten, pač pa anonimen individuum, podrejen igri strukture in moči narativnosti. Kljub navidezni nekontradiktomosti in koherentnosti opozicije postmoderne z moderno, kot jo ponujajo avtorji zbornika, pa se pri njihovem projektu globalnega OB IZIDU ZBORNIKA "PSIHOLOGUA IN POSTMODERNIZEM" 97 retrospektivnega razvrščanja, zoperstavljanja in etiketiranja pokažejo težave. Prav ob subtilnejši analizi posameznih psiholoških paradigem in šol se izkaže omejen domet posploševanja postmodemistične kritike na psihologijo kot enotno paradigmo. Avtorji se razlikujejo že v pripisovanju postmodernističnega statusa posameznim psihološkim šolam. Tako se v navzkrižnem ognju dokazovanj za in proti znajde psihanaliza, ki jo je zaradi njene hermenevtike dvoma, ki meri na skrite učinke in pomene, moč videti kot .skrajni domet racionalnosti favorizirajoče modeme misli (Kvale, prav tam, str. 38). Hkrati pa s svojo interpretativno metodo, osredotočeno na obrobno, partikulamo, na skrajno idiosinkratični način pokaže decentriranost subjekta v govorici, v delovanju nezavednega. S tako selekcioniranim argumentiranjem je moč kompromitirati katerokoli psihološko šolo. Ortodoksni behaviorist Skinner je, upoštevaje njegovo radikalno be-havioristično "dekonstrukcijo" mentalističnih psiholoških konceptov, po nekaterih kriterijih avtorjev zbornika "postmodernist" par exellence (Kvale, prav tam, str. 42). Omenjenim rekonceptualizacijam psihološke dejavnosti je skupen metodološki program, ki ga navdihuje program "postmodernizma", in ki pri navedenih avtorjih predstavlja brkljarijo različnih konceptov, ki jim je retrogradno pripisan status postmodernističnega. Ena takšnih "interpelacij" psihologe nove dobe poziva k preusmeritvi od odkrivanja univerzalnih značilnosti k multimetodološkim in interdisciplinarnim raziskavam, k vpletenemu in kontekstualnemu raziskovanju in k večpomenskim interpretacijam. Kot takšne, torej "postmodemistične", odkriva Kvale nekatere sodobne psihološke pristope k spoznavanju vsakodnevnega sveta: sistemsko terapijo, sistemsko evalvacijo in kvalitativne raziskave. Sistemsko terapijo po njegovem označuje rez od študija psihologije individualnega sebstva k študiju dražine kot lingvističnega sistema. Patologijo je moč razbirati iz stmkture jezika. Sistemska evalvacija pa nudi partikularna spoznanja za aplikacijo v določenih kontekstih, v lokalnih sistemih in osredotočena na komunikacijsko in pragmatično evalvacijo prispeva k rehabilitaciji "doživljenega, heterogenega in kon-fliktnega sveta prakse". (Prav tam) Subverzijo hegemonije formalizkanega eksperimenta in statističnih metod raziskovanja predstavlja t.i. kvalitativna metoda, ki v produciranju vednosti zdmžu-je več metod in pristopov in uvaja interaktivni in kontekstualni pristop ter študije primerov (prav tam, str. 48 do 50). V opisanih praksah vidi Kvale premik bodisi iz študija kognitivnih mehanizmov notranjih psihičnih aparatov bodisi iz ustohčevanja samorealizirajočega se selfa k preiskovanju implikacij praktične aktivnosti v svetu. Početje psihologov to odpira novim epistemološkim, etičnim in političnim implikacijam, ki se jih je t.i. akademska psihologija praviloma izogibala (prav tam, str. 52). Drug, za "postmodernistično" psihologijo značilen sklop metodoloških napotkov, pa se nanaša na njene refleksivne in emancipatome potenciale. Gergen na primeru psihologije analizira formativno razsežnost psihologije in pokaže produkcijske učinke njene vednosti (prim. tudi nazaj, str. 42 in 43). Moč psihologije je v prispevanju vedno novih psiholoških konstraktov (od klasičnih, ki so prešli v zdravo-razumski žargon, npr. emocije, motivacija, inteligentnost..., do aktualnejših: stres, zlom, posttravmatski sindrom...) in poudarkov, ki pomembno sokonstituirajo gotovost zdravorazum.skega sveta (Gergen, 1992, str. 26). Psihologija se oblikuje v nizu dmžbenih zahtev in praks, ki jih z njim prilagojenim normativnim sistemom in aparatom za realiziranje nato pomaga vzdrževati. Izdatno prispeva k oblikovanju 98 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 93/2 sodobne kulture: "Živimo v psihološki družbi, kjer razumevanje žensk in moških samih sebe in drug drugega pomembno oblikuje psihologija." (Kvale, prav tam, str. 43) Z opisanim pojmovanjem se avtorja približujeta genealoškemu pogledu na psihologijo. Prispevek postmodernistične psihologije naj bi bil prav v deobjektiviranju obstoječih realitet in v razkrivanju njihove socialne in zgodovinske pogojenosti. Psihologija bi morala opustiti aprioristično vrednostno nevtralnost in delovati osebno, profesionalno in politično, torej etično angažirano. Poudarek psihološkega raziskovanja bi veljalo usmeriti na obrobna področja: analizo vsakodnevnega razumevanja, diskurzivno anahzo, zgodovino psihologije, socialno reprezentacijo... Z dekonstrukcijo konvencionalnih vzorcev mišljenja bi psihologija odprla nove alternative mišljenja in delovanja in spodbudila sveže kulturne potenciale (Gergen, prav tam, str. 27). Ob tako spremenjenih pogojih psihološkega konceptualizh-anja in delovanja. Gergen upa v rehabilitacijo kompromitiranega testnega instrumentarija, katerega uporaba se mu ne zdi problematična sama na sebi, pač pa zaradi vrednostno slabšalne konotacije, pripete na pripadajoče koncepte: dosežek, deficit, storitev, mentalno zdravje, normalno... Z občutljivostjo in odprtostjo do socialnih in vrednostnih implikacij takega dela bi bilo po njegovem moč reducirati njihove škodljive stranske učinke (Gergen, prav tam, str. 16). Vendar pa prav pri Gergenu refleksivni moment umanjka, ko hkrati govori o "psihološki družbi", ki jo pomembno sooblikuje psihologija, in se zavzema za psihološko "konstruiranje novih svetov". S takimi obeti zaide v nevarnost kontradikcije s samim seboj in psihološko delovanje odpira novim totalitarnim razsežnostim. Nekateri avtorji si obetajo rekonceptualizacijo psihologije ob kritičnem premisleku klasične paradigme. Tako npr. Shotter tradicionalnih toposov psihološkega raziskovanja ne opušča v prid novih, ampak jih redéfinira v skladu s "postmod-emističnim diktatom", kot ga predpostavljajo omenjeni avtorji. Mišljenja se ne obravnava več le kot model sledenja pravilom in kot informacijsko procesiranje, ampak kot argumentativno dejavnost. Motive gre razbirati na ozadju razlogov za akcije. Emocije pa naj bi bolj povezovali s premiki v posameznikovih pozicijah v odnosu do drugih (kot primer Shotter navaja socialne vloge Averilla). Prevladujoče pojmovanje spomina kot "shranjevalne" funkcije bogatijo študije o kolektivnem spominjanju in socialno konstruiranih amnezijah (npr. Jacobyeva). Percepcijo se obravnava iz nekognitivnega, epistemološkega in ontološkega aspekta: raziskuje se pogoje možnosti spoznavanja, razvija strategije spoznavanja in naravo socialnih odnosov, v katere je vpleteno. Preiskovanju reprezentativne funkcije jezika se pridružuje razkrivanje njegove formativne razsežnosti. Z epistemologijo se poveže tudi učenje, ki je hkrati ugledano kot interaktivni proces, ne le kot proces pridobivanja vednosti in zakonitosti, ki to podpirajo. Poglede na postmodernistično orientirano psihologijo povezuje tudi prizadevanje za rehabilitacijo prakse. Klasična psihološka vednost ostaja po mnenju večine interpretov iz navedenega zbornika, sklicujoč se na teorijo in metode naravnih znanosti, zaprta v abstraktnost in tehnično racionalnost moderne (prim. Kvale, prav tam, str. 48) v nasprotju s prakso v vsej njeni kompleksnosti, nestabilnosti in vrednostnih konfliktih postmoderne. Neprecenljive metodološke vrednosti se zdi kontekstualna refleksija in razumevanje praks vsakodnevnega življenja. Psihološko raziskovanje je hkrati an-gažma in etični izziv. Raziskovanje je v tesni povratni zvezi s prakso. OB iZDU ZBORMKA "PSiHOLOGUA iN POSTMODERNIZEM" Vendar pa interpreti kot "vredne" postmodernističnega vzdevka pojmujejo zelo različne prakse. Ob primeru Polkinghomovega utemeljevanja klinične prakse kot postmodemistične psihologije par excellence bomo skušali pokazati, da sklicevanje na postmodemizem samo po sebi ne varuje pred zdrsi v poenostavitve, kakršne prav ti avtorji praviloma očitajo "modernizmu". Polkinghome kot postmodernistično psihologijo oznanja klinično prakso. S povzemanjem izsledkov raziskav dokazuje, da formirani praktiki oplajajo svojo vednost prvenstveno z lastnimi izkušnjami. Takšna vednost je dinamična, proizvaja jo interakcija ekspertovega repertoarja kognitivnih vzorcev s strukturo okolja, oprta je torej na od konteksta odvisno razumevanje (Polkinghome, prav tam, 156). Pogoje možnosti za tako prakso Polkinghome povezuje s psihoterapijo. Prav za terapevtsko situacijo sta značilni nepredvidljivost in negotovcst, ki zahtevata odprtost v razumevanju klienta. Učinke poraja izkušnja iz intersubjektivnega razmerja. Vednosti, ki izvira iz terapevtske prakse ni moč posploševati, še manj kvantificirati, ker, konceptualizirana kot statistična verjetnost v indeksnih merah ne bi nudila relevantnih informacij o konkretnih posameznikih. Polkinghome v zvezi s terapijo, ki jo favorizira kot postmodemistične prakso, ne govori izrecno o nobeni terapevtski šoli in se s tem izpostavlja nevamosti prehitrega posploševanja o terapiji nasploh (podobno tistemu, ki sklepa o psihologiji nasploh). Hkrati si ob zagovarjanju psihološke prakse dovoli epistemološko nedoslednost, s katero akadem.sko psihologijo, kot preučevanje splošnih zakonitosti človekovega vedenja, nevprašljivo loči od "sekundarne" psihološke prakse, ki se osredotoča na "pragmatično akcijo v službi mentalnega zdravja in osebnega razvoja ljudi." (Polkinghome, prav tam, str. 146) Moderni psihologiji pripiše poenostavljeno delitev dela na izvajanje raziskav in razvijanje vednosti, s čimer naj bi akademska psihologija oskrbovala praktike, ki nato to vednost aplicirajo (prav tam, str. 153). V ostrem rezu, ki ga med teorijo in prakso začrta v prid slednji, tiči nevarnost prak-ticističnega refleksa, ki odreka teoriji vrednost na osnovi poenostavljenega pogleda nanjo: kot na izolirano od prakse in zato neobčutljivo za njene probleme in potrebe. Dragocen pa Polkinghomov "metodološki program" ostaja v svoji refleksivni razsežnosti: z refleksijo-v-akciji se praktik umešča v osrčje situacije in upošteva multipliciteto pogledov nanjo. Pozoren je na skrite predpostavke in razumevanja, na katerih temeljijo repetitivne prakse. Razmišljanje z ustaljenimi kognitivnimi vzorci nadomesti meta-kognitivna pozornost nanje (prav tam, str. 157). Konstruiranje pomenov mora biti proces, ne pa apliciranje znanih shem. Ob tem pa vendarle ostaja odprto vprašanje, v kolikšni meri se je ob pripoznanju diskurzivne posredovanosti spoznanja sploh moč zanesti na konteksmalno refleksijo do te mere, da bi lahko brezprizivno verjeli zagotovilom o emancipiranem in razsvetljenem postmodemističnem psihološkem angažmaju. Sklicevati se - pa čeprav implicitno - na večjo refleksivno zmožnost metod, deklariranih kot postmod-ernističnih, nas privede v nevarno bližino tako kritiziranih metodoloških zagotovil modeme. Prav zato spoznavnih ali refleksivnih zagotovil ne gre iskati kot apriornih na osi polarizacij, kot je modema/postmoderna, ampak v vsakokratni analizi konkretne metode v razsežnosti njene fenomenologije, ne pa pripisane ji pripadnosti določenim vrednostno označenim smerem ali šolam. Ne gre namreč spregledati, da so tudi same epistemološke in genealoške sodbe, nenazadnje tudi metoda dekonstmkcije, kontekstualno posredovane in zavezane določenim selekcijskim kriterijem in se jim kot takim kaže odreči meta-pretenzij. 100 PSIHOLOŠKA OBZORJA-K)R1Z04S OF PSYCHOLOGY 93/2 To pa ne pomeni doslednega skepticizma, ampak le pripoznanje njihove relativne veljavnosti in omejene refleksivnosti. S svojimi notranjimi kriteriji sicer omogočajo razlikovalnost in s tem orientacijo o vrednosti posameznih metod, ni pa jim moč pripisati privilegiranega mesta v tem početju. Z dekonstrukcijo metode "dekonstruk-cije" (ki jo avtorji zbornika praviloma pojmujejo kot samostojen koncept, izdvojen iz konteksta Derridajevega dela) in "postmodernizma", ki da se nanjo naslanja, bi bilo navsezadnje moč zamajati gotovost tega koncepta samega in pokazati njegovo lastno skonstruiranost, ki prav tako korenini v določenih zgodovinskih okoliščinah in praksah, kot modernizem, ob kritiki katerega so avtorji različne miselne tokove sploh povezali v enoten koncept - "postmodernizem". LITERATURA Kvale, S. (ur.) (1992). Psychology and Postmodernism. London, Newbury Park, New Delhi, Sage Publications. Ro.se, N. (1985). The Psychological complex. London, Routledge and Kegan Paul. Henriques et al. (ur.) (1984). Changing the Subject. London, Methuen. 101 KOMENTAR K PREVODU ČLANKA A.R. JENSENA; IQ IN ZNANOST -SKRIVNOSTNA AFERA BURT Valentín Bucik' "Ne biti povsem prepričan, je po mojem mnenju ena osnovnih stvari pri razumni misli" Bertrand Russell Predlani je minilo dvajset let od njegove smrti, letos pa je preteklo stodeset let, kar se je rodil Cyril Burt, britanski psiholog, čigar ime je eno zloglasnejših v zgodovini svetovne psihologije. V zelo dolgi in ustvarjalni znanstveni karieri si je ustvaril izreden strokovni ugled, ki so mu ga kritiki izničili v vsega nekaj letih. V drugi polovici sedemdesetih let tega stoletja je strokovno in tudi laično javnost "pretresel" val obtožb na Burtov račun, češ daje ponaredil podatke (zbrane na enojajčnih dvojčkih, ki so odraščali ločeno, v različnih okoljih), ki so podpirali njegovo teorijo o pretežnem vplivu dednosti na inteligentnost in nekatere druge osebnostne lastnosti. Leta 1980, ko sem sam začel študirati psihologijo, je bila afera Burt še sveža. Vendar so bili v tem času v naših predavalnicah (in tudi v domačih dehh, izdanih po letu 1979) Burt, njegove študije inteligentnosti pri dvojčkih v primerjavi z drugimi sorodniki ter njegove teorije o vplivu dednosti na človekovo vedenje le še snov, ki je služila za prikaz primera raziskovalca v psihologiji, ki so ga zalotili pri nepoštenem znantvenem delu. Iz kritik njegovega dela je bilo v tistem času med drugim razbrati: v psihološkem raziskovanju se varuj rezultatov, ki bi se preveč približali idealnim -v smeri potrditve postavljene hipoteze - kajti to bo pomenilo, da si jih najbrž malo "popravil"! Tudi v psiholoških učbenikih in priročnikih, napisanih v svetu po letu 1979, ko je izšla njegova biografija izpod peresa britanskega zgodovinarja psihologije Lesleya Hearnshawa', se je Burt takoj preselil iz poglavij o razlagah različnih psiholoških teorij v poglavja o etiki psihološkega raziskovanja. Popolnoma normalno je, da se v znanosti okrog ključnih, nikoU do konca dokazljivih teorij, vzporedno z natančnim raziskovalnim delom, ki "hrani" teorije z em- * Oddelek za psihologijo. Filozofska fakulteta v Ljubljani psihološka OBZom-HORlzo^« of psvchoogy 93/2 piričnimi podatki, neprestano razraščajo polemike o tem, kdo ima bolj prav, kdo je kje v teoriji ali v raziskavi napravil napako itd. Takratni napad na Burta pa je bil tako silovit in tako lojalno podprt v medijih, daje zaprl usta tudi najbolj vnetim pristašem in zagovornikom njegovih idej. Hans J. Eysenck, sicer psiholog, ki so mu bile Burtove hereditarne ideje o naravi inteligentnosti zelo blizu, je še leta 1973 izdal komentirano zbirko člankov s področja merjenja inteligentnosti^, v kateri so Burtovi podatki zelo pogosto citirani. V uvodu k svoji knjigi o strukturi in merjenju inteligentnosti leta 1979^ še predno je bila objavljena omenjena Burtova biografija -pa je že moral zapisati: "To je pn'O knjiga o inteligentnosti, ki se pojavlja po tem, ko je tako imenovani "škandal" o Burtovi domnevni prevari izbruhnil na piano. Poskušal sem na novo napisati in urediti relevantna poglavja v zgodovini raziskovanja inteligentnosti brez domevno dvomljivih podatkov, kijih je zbral Burt. Sam sicer na podlagi doslej predloženih dokazov ne verjamem, da je Burt ponaredil svoje rezultate. Ni pa nobenega dvoma o tem, da je bil pri svojem delu večkrat nepreviden ter malomaren in to je zadosten razlog za umik njegovih rezultatov iz resne nadaljnje analize." (str. 1) In nato na drugem mestu: "Dokler se ne pojavi Hearnshawova knjiga o Burtu, ki naj bi odgovorila na vprašanja o njegovi krivdi, se raje izognimo nadaljnjim špekulacijam na to temo. Morda bi se bilo najbolje spomniti na prvo načelo angleškega prava, češ da je obtoženi nedolžen, dokler se mu ne dokaže, da je kriv." (str. 230) No, z objavo težko pričakovane biografije se je Burtova krivda zdela dokončno potrjena. Seveda pa glavni razlog za obujanje spominov na Burta in na polemike o njegovem (pozitivnem in negativnem) prispevku k razvoju psihologije nista zgoraj omenjeni obletnici, pač pa razmišljanje znanega ameriškega psihologa Arthurja R. Jensena, ki je predlani (ob obletnici Burtove smrti) v odmevni ameriški poljudni reviji "The Public Interest" objavil članek, v katerem na novo razkriva nekatere pomisleke o upravičenosti diskreditiranja celotnega Burtovega znanstvenega ugleda. Zanimivo je, da je sam Jensen na svoji koži večkrat občutil poskuse svojih kolegov, da bi njegovo delo spravili na slab glas. Morda je ravno zato (poleg tega, da je bil eden od Burtovih, kot sam pravi, "občudovalcev") tako občutljiv za "pravičnost" oziroma "nepravičnost" kritik raziskovalčevega dela - v tem primeru Burtovega. Svoj čas je bil namreč sam gladko označen za rasista zaradi precej smelih tez o razmerju vplivov dednosti in okolja na razlike v inteligentnosti med posamezniki, .še zlasti pa med rasami"*. Tudi njegov obsežni opus na področju teorije inteligentnosti kot sposobnosti procesiranja informacij še danes neprestano povzroča kresanja mnenj psihologov z različnimi nazori^. Kljub temu, da neposredno prevajanje strokovnih člankov s področja psihologije v slovenski jezik ni ravno vsakdanja praksa, se mi je zdelo koristno opozoriti na ta zapis iz več razlogov. Prvič, ker ga v originalu kljub zanimivosti najbrž ne bi prebralo veliko slovenskih psihologov, saj je bil objavljen v reviji, ki sicer ne sodi v običajno strokovno psihološko branje. Drugič, ker Jensen v njem nekatere svoje stare dvome o (ne)dokazanosti oziroma (ne)dokazljivosti argumentov, na katerih slonijo osnove Burtove krivde, združuje z dognanji najnovejših natančnih analiz in alternativnih interpretacij dejstev izpred dvajsetih in več let. Tu mislim predvsem na dela avtorjev Joynsona in Fletcherja iz 1989. in 1991. leta. Tretjič, ker nam članek preko primera Burtovega posthumnega "padca" razkriva posledice situacije, ko družbena občutljivost problematike povzroči, da polemike in prepiri pljusknejo čez rob strokovno racionalne argumentacije in zdrsnejo v težje ulovljive čustveno in K0ME^^ARKPREV(X>UČlANKAA.RJENSE^^IQINZ^W40ST-SKRr\/^C)S^^W fllBI 103 ideološko obarvane sfere. Četrtič, ker nam tudi taki "retrogradni" prispevki pomagajo zamašiti luknje v "zgodovini psiholo.ške znanosti". In končno, ker se s "prežvekovanjem Burtove zapuščine" lahko marsikaj naučimo tudi pri dandanašnjem soočanju s sodobnimi znanstvenimi dilemami v psihologiji. Članka, ki je predstavljen v nadaljevanju, avtor ni bil napisal za objavo v znanstveni publikaciji, zato tudi nima take oblike, ki bi zadovoljila ostre kriterije objavljanja v taki reviji. Predvsem je čutiti premajhno podprtost določenih trditev z viri, ki bi jih zainteresirani bralec ob preverjanju lahko vzel v roke. Vendar tega ne smemo jemati kot Jensenovo strokovno nedoslednost ali nevednost. Jensenov pristop k pisanju prispevka je izrazito o,seben ter močno čustveno obarvan in zato nujno premalo objektiven. Kot tak predstavlja izključno njegov lastni pogled na celotno afero. Menim, da moramo zato sestavek brati in razumeti toliko bolj kritično in s potrebno strokovno distanco. Za celovitejši vpogled v dogodke okrog Burtove znanstvene dejavnosti in tudi v Jensenove komentarje bi bilo koristno natančnejše branje tako Heamshavvove, kot tudi Joynsonove in Fletcherjeve biogragije Cyrila Burta, saj lahko na podlagi posameznih iztrganih misli in citatov iz teh del kaj hitro dobimo popačeno podobo tistega, kar je posamezen avtor v resnici hotel povedati. Poduk Burtove afere je po mojem zlasti v tem, da bi moral biti vsak raziskovalec v vsakem trenutku pripravljen ne le na konstruktivno kritiko strokovnjakov, ki se z istim ali podobnimi problemi ukvarjajo z drugih filozofskih ali svetovnonazorskih stojišč, marveč tudi na objektivno preverjanje teoretične ustreznosti, praktične pravilnosti in natančnosti svojega dela ter ne nazadnje skladnosti z etičnimi načeli svoje stroke. Ta nesrečni "škandal" je eklatanten primer kritiziranja, ki po nepotrebnem presega polje znanstvenega dvoma. Poleg tega pa je iz njega moč razbrati, kako hitro na področje znanstvene misli vdrejo emocionalno ter družbeno obremenjene obtožbe in klevete^, ki so precej daleč od racionalnega dokazovanja in utemeljevanja - sodeč po predloženih argumentih in doslej manj znanih dejstvih ter informacijah, podanih v Jensenovem članku. Za celotno zadevo "Burt" je končno pomenljiv tudi sklep izpod peresa Eysencka leta 1979, v katerem pravi, da se zaključki o genetskem prispevku k fenotipskim razlikam v inteligentnosti, ki jih lahko zaokrožimo na podlagi rezultatov preostahh klasičnih študij, ne spremenijo, tudi če Burtove dvomljive podatke izločimo. Temu mnenju se pridružuje na koncu svojega članka tudi Jensen, podprt z vedno večjim obsegom nove eksperimentalne evidence s področja fiziološkega in nevropsi-hološkega raziskovanja vloge dednosti v razlikah med posamezniki v inteligentnosti. V študijah, ki raziskujejo genetsko arhitekturo človekove inteligentnosti, BEG detekcijo možganskih valov, cerebralno presnovo glukoze v možganih ter nekatere druge biokemične, neuralne in hormonalne korelate inteligentnosti, hitrost prevajanja impulzov po živcih, razvoj metod za meritve veliko.sti oziroma volumna človekovih možganov "in vivo" se kaže pomembna vloga genetskih faktorjev v kognitivnem delovanju človeka''. Kdo ve, morda pa se bo našel kdo, ki bo ponudil tezo, da so rezultati o vplivu dednosti na inteligentnost na splošno, v večini ter ne glede na avtorja, dvomljivega izvora in s tem vprašljive znanstvene vrednosti. 1 04