§¦ 21. Slovčnske povestnice viri kažcjo, da je Ciril sostavil azbuko ali pisnio slovensko; nekteri pa velijo, da je tudi Klemen, učenec Cirilov, zložil pismo slovensko še določnejše uiin.o Cirilovega. Kako je to? Res nam to viri kažejo, in res so Sloveni imeli kmalu v začetku svojega pisarjenja dvoje pismo. Prvemu se je reklo Glagolica, drugemu Cirilica. Pravijo, da ime Glagolica je zborno t. j. črkopis (litteratura), in da se razlaga iz slova glagolati t. j. zveneti, glasiti se (sonare), to je črkopisje, v kterem se črke izgovarjajo, iina vsaka črka svoj glas (pi^mo glasovno, Laut=chrift), nasproti slikam in podobam, s kojimi so Sloveui pomagali si še v poganstvu (pismo slikovno). Drugo pa se imeuuje po Cirilu v obliki grški Kirilica, v obliki latinski Cirilica. Po obliki se je vzobrazila Glagolica okrogla, in ta se navadno zove staroslovenska ali tudi bolgarska, druga pa oglata, in ta se kliče sploh hrvaška ali bosenska. Prnvijo jej tudi Bukvica, in to ali iz bukva (bukvi, buky, buka, ed. štev. littera, mn. liber), kar sega v poganske čase mi-d črte in reze, od tod bukar, bukvar, bukovnjak (abecednik), in bukvica (litteratura, Buchstabenschrift), ali pa namestu azbukvica, po prvih treh pismenih slovenske azbuke; vsaj se v starih knjigah čita azbukovnjak, azbukividnjak (Levakovič), azbukividarium (Dobrovsky) itd. — Tako se je olikala tudi Cirilica, bolj okrogla postala je grajanska (graždanska, gradjanska) pri Rusih, Srbih in Bolgarib, oglata pa cerkovna, ki se nahaja v liturgiških knjigah cerkve pravoslavne. Kakor imajo Slovenci od starodavnih časov že dve pisavi, tako govori tudi sporočilo od dveh početnikov, ali prav za prav od treh. Nekteri viri pripovedujejo, da je že sv. Hieronini (329—420) Slovenoui dal neko pravopisje, in dolgo so bili tega mnenja, da to je Glagolica, ktera se vsled tcga celo imenuje nAlphabetum Hieronymianum". Kar so pa učenjaki iztaknili v nekterih virih, da je i Klemen izuiodroval pismena slovenska, jeli so se prepirati o začetku in začetnikih obeh teh pisav, in pravda ta teče še dan danes. Občinstvu slovanskemu je nekako sveto šo vedno staro izročilo, da Cirilica je Cirilova; to vero podpirajo sedaj le malokteri učenjaki še. Bili so taki, ki so trdili, da je Glagolica prestara, starejša od sv. Hieronima; drugi, da se je iz nje naravno razvila in olikala Cirilica; spet drugi, da je iz nalašč popačene Cirilice vstvarila se okorna a vendar mlajša Glagolica itd. Po letnicah so se sklicevali eni na to, da v Iverskem samostanu na Atoški gori imajo grško pismo, ki mu je gotova letnica 982, in v tem pismu je iine popa nGeorgij od Hierissa" glagoliški podpisano; ali drugi to izpodbijajo, češ, da ni istina. — Leta 1047 je prepisal v Novgorodu pop Upir Lihyj za kneza Vladimira Jaroslaviča bukve prerokov v sedanji Cirilici in 1. 1057 je v njej dovršil ondi dijakon Gregorij spomenik Ostromiiov. Sploh se učenjaki sedaj vjemajo vendar v tem, da Glagolica je starejša od Cirilice; večidel tudi v tenj, da Glagolico prilagajo kar Cirilu, Cirilico pa Klemenu ter jej pravijo nKlimentica" (Ljubič itd.). §. 22. 0 tem, ktero pisnio slovensko je starejše in kdo je temu in onemu začitnik ali obretnik, pisalo se je vže jako mnngo. Najbistrejši slovanski in celo nekteri neslovanski učenjaki so se vkvarjali z dotično razpravo. Brez novejših ruskih, bolgaiskib, poljskih itd., kteri mi niso na razpolaganje, naštejem naj tu vsaj ob kratkem nektere pisatelje in njihova mnenja o postanku Glagolice in Cirilice. Slovanski starejši rodoljubi na Hrvaškem in v Dalmaciji so mnogi Glagolico piipisovali svojemu učenemu sodeželjanu sv. Hieronimu, kar kaže papež Inocencij IV. v pismu hrvatskemu episkopu Senjskemu 1. 1248: . . nQuod in Slavonia est littera specialis, quam illius terrae clerici se habere a B. Hieronymo asserentes . ." (Pastrič, Karaman, Levakovic, Sovič itd.). Grubišič je mislil, da ,je od Tračanov in Frižanov, v runah gotskih in getskih (Venet. 1766). Alter jo je izvajal iz latinskega (Wien 1799), naš Linhart iz grškega pisina, nekako iz V. veka (Laibach 1788 - 91). Durich jo je sklepal z runskitn in oskim pismom, češ, da v IX. veku je sostavil Ciril slovensko pismo iz grškega, Metod pa je prestrojil na podlagi onega pisma Glagolico (Pragae 1777;. Frisch je učil, da so iz cirilskih 9* polagoma se razvila pismena glagolska (Berolini 1727); to so mislili tudi Kohl (Altonae 1729), Voigt (Prag 1775), Schlozer (Gottingen 1802—8. Nestor), s tem razločkom, da so Glagolico pripisovali nekemu poznejšemu popravitelju. Dobner Gelazij prvi prisoja Glagolico naravnost sv. Cirilu (Prag 1785), našo Cirilico pa so Grki pripravili ined Slovene, pridržavši nektera pismena glagolska, ter dokazuje to iz notranjih razlogov in vnanjih spričevanj. Karl Anton mu pritrjuje s tem, da je Glagolica stareja od Cinlice, a meni, da je še stareja od sv. Jeronima (Leipzig 1789), Assemani pa, da utegne biti Cirilova (Kalend. eccl. univ.). Tej Dobnerjevi misli oprl se je učeni Dobrovsky, češ, Ciril glagoljaš ali glagolita! raar to ni sanja! - s tako silo, da je za neko dobo preveril svoje vrstnike in očaral celo Kopitarja in Šafafika. Jel je trditi, da je Glagolica plod pobožne prevare (rpia fraus ab incerto Dahnata") iz XIII. ali XIV. veka. Dokazoval je svojo meoitev po dveh načinih: a) Ker so v nekterih cerkvenih zborih p. v Spljetu 1. 928, 1060 itd. ostro prepovedali slovenske obrede, sv. Metoda razglasili celo za krivoverca (zamenjavši Slovene z Goti Aiijanci), zdelo se je to Dalmatincem prehudo, in ker niso hoteli odcepiti se od rimske cerkve, izmislil si je neki duhoven pobožno zvijačo, da je Cirilico ponaredil iti premenil tako, da je bila podobna koptiški pisavi, in tako je nastala Glagolica. b) Ker so vsled razkolnije (schisma) Latinci Crtili Grke in ž njimi vred vse narode, kteri so v domačcin jeziku opravljali službo božjo; prenienili so dalmatinski duhovniki Cirilico, ki je pisana z grškimi črkaiui, v tako inienovano Glagolico, da bi Slovene odvračevali od Grkov razkolnikov ter ohranili si doimiči jezik v liturgiji. — Da bi pa ta nova pisava imela večo veljavo, rekli so ti in uni, da jo je zložil sv. Hieroniin, in temu sporočiiu so verjeli splob , celo rimski papeži (Glagolitica. Prag. Vindob. 1807—1823). Pomniti je, da Dobrovsky ghigoliških spomenikov, starejših od XIV. veka, takrat še ni poznal. Kakor Dobrovsky, mislil je od kraja tudi Kopitar. Kedar mu pa dojde ,,Glagolita Clozianus", spoznal je, da je Glagolica veličastna, stara vsaj toliko, ako ue stareja, kot Cirilica. Kaj ko bi bili Sloveni Glagolico imeli vže pred Ciriloiu, če ravno ne od sv. Hicronima, ali ko bi bil Ciril sain sostavil glagoliško azbuko, da ne bi Latinci črtili gvške pisave in Slovenov zarad razkolnije. Tako je ugibal (diviuando), vendar ni si še drznil reči, da je Cirilova (1808—1843). Toliko je pa dokazal, da nasledniki več uiso verjeli, da Glagolica je plod XIII. veka. Tako učeni Rusje p. Vostokov 1. 1843; Preis je še tidil, da je donna v priuiorski Hrvaški (1843); Sreznjevski pa, da je v Bolgariji nastala v IX. ali X. veku, po kakeui protivniku Cirilovem (1852); Bolgar Palauzov, da se je iz Bolgarije zaplodila v Daluiacijo po krivovercih Bogomilih (Vek Simeonov); Bodjanskij inisli, da bi Ciril bil uiogel stvariti Glagolico (1855), Grigorovič pa, da je Metod sostavil giško • slovensko pismo ali Cirilico, Ciril pa Glagolico, ktero je našel bil že v Kerzonu, in ktera se je po Bogomilih razširila potem v Bosno in na Hivaško (1852 itd.). — Cirilu jo pripisuje Ginzel (1857); zoper njo razlaga meniba Hrabra izvestje Hattala (1858); BKyrill a Method nepsali nikdy blaholsky, než kyrilsky" — trdi Jezbera (1858. 1860). — Cirilica utegne biti Cirilova; Glagolica, podobna pismenom hebrejsko-kaldejskim, je staiejša, obe pa ste vira feniškega, meni Babukič (1859) itd. Šafafik, prvi glagoljaš, je o tej reči pisal 1. 1852, 1853, 1857 in — 1. 1858 trdi določno, da Glagolico je zložil Ciril, Cirilico Klement vladika Veličky, in da prvi domovina je stara Panonija ali dežela Koceljeva. — Tako učeno razlaga to stvar Dr. J. Hanuš (,,Kyril nepsal kyrilsky než blaholsky") 1. 1857 in jo spreniljuje od Kozarov k Bolgarom v Veliko Moravijo in Panonijo s Cirilom (1867). Vzlasti po Šafafiku je napisal dr. Fr. Rački zanimivo knjigo nPismo slovjensko" v Zagrebu 1. 1861 ter čvrsto razpravo svojo zaključuje z besedami: BCyrill dakle ne sanio obrete slovjensku glagoljicu; nego dade takodje povod svorau učeniku Klementu, da grčko pismo, koje s grčkom prosvjetom bijaše se udomačilo u Bugarsknj, po obrazcu slovjenske azbuke popuni i savrši. Tiem, i svojirai književnimi proizvodi, koji za uzor služabu njegovim učenikom, postade osnovateljem slovjenske književnosti u dvovrstnom ruhu, u slovjenskom i grčko-slovjenskom pismu". V soglasju s tem piše Miklošič 1. 1860, da je Ciril pri panonskih Slovenih vže našel Glagolico ter jo vredil za knjigo jeziku slovenskemu primerno. Glagolico so nekdanji Sloveni prejeli najbrže po Ilirih, narodu neslovanskem, iz starogrške abecede, in od Slovenov so jo dobili ter nekako po svoje preuienili Hrvatje; zato se govorf tudi od slovenske in hrvaške Glagolice. Cirilico je vravnal Kletuent, nekaj slovenščini pristojnih črk vzemši iz alfabeta grškega, nekaj iz glagolskega, nekaj iz neznanega vira itd. BSlovčni imajo za pisanje svoga jezika, točno i pravo govorec, ne dvoje, nego troje pismo: a) pismo čisto-slovčnsko, iliti naprosto slovčnsko t. j. glagolicu; b) pismo gerčkoslovčnsko, iliti tako zvanu cirilicu i c) pistno latinsko-slovčnsko iliti tako zvanu hervatsko, česko itd. t. j. latinicu" — pisal je Jagič 1. 1864 in na koncu svojega spiska pravi: BU ostaloui deržmo za sad za dokazano ovo: a) glagolica je, i formom svojom i oblikom jezičuim i pervenstvom prevoda svetih knjigah, starija od tako zvane cirilice; — b) ime slovenskoga pisma zaslužuje sama glagolica, dočim je, od ostalih dvajuh alfabetah koji su kod Slovenah u običaju, jedan gerčki a diugi latinski (Primeri sthrv. jez.)". — Posebej razodeva Jagič svoje mnenje 1. 1880 in 1881 (Aichiv IV. V), kjer Anglež dr. Isaac Taylor po knjigi svoji BThe Alphabet" piše tudi: BUber den Ursprung des glagolitischen Alphabets", češ, Glagolica je nastala iz grške kurzive VI. in VII. stoletja, Cirilica pa iz grške unciale IX. veka. — L. 1883 je dr. Leopold Geitler na Dunaju priobčil knjigo: BDie albanesischen und slavischen Schriften", in v njej razkazuje, da stara Glagolica je po pismu albanskeni nekaj iz rimskega nekaj iz grškega — rimski cursiv in grški inicial sta jej prvobitna elementa (Kres V.) —; stara Cirilica pa je iz grške unciale in kapitale, ktero je Ciril unietno prestrojil ter v njej pisal. Glagolica, ktero je v IX. veku nekdo vravnal za slovenščino, se je iz zahodnje Macedonije in srednje Albanije razširjala po Dalmaciji na Hrvaško; stara Cirilica pa iz Bolgarije v Panonijo in po Klimentu pristrojena je došla Srborn, Bolgarom in Rusoui. — Ključ k glagoličeskemu pisrau, podal o. Arafilohij, K voprosu o slavjanskoj azbuke, spisal prof. Miiller, in ,,Die alban. u. slav. Schriften" — dr. Geitler, vse to znanstveno razpravlja dr. I. V. Jagič v ruski knjigi BČetyre kritiko-paleografičeskija statii" Sanktpeterburg 1884 str. 103—189. Kolikor morem doslej iz raznih učenih razprav posneti, vjemajo se knjižniki vže dokaj v tern, da ste Glagolica in Cirilica vira grškega, in da ste obe ti pisavi Slovenom v rabo pripravili sepo krščanstvu. ,,Cuqi luuiine fidei lunien historiae" (Balbin).