Čas je, da si končno priznamo: izid Šalamunovega Pokra (1966) je bil le, če parafraziram besede Neila Armstronga, majhen korak za svetovno, a velik skok za slovensko poezijo. Zaradi karizmatičnega, tudi subverziv­ nega Šalamunovega poguma, da se je “izselil iz svojega plemena”, ga je njegova, pa tudi mlajša ali celo današnja generacija po peresu, okronala tako za svojega pesniškega barda kot guruja. Takrat smo bili namreč, če tokrat parafraziram Vena Tauferja, pod “svinčenimi zvezdami”, a je bilo v zraku čutiti nemir in predvsem pomladno vznesenost, ki je prihajala iz ameriškega beatniškega loga, v katerem so si umetniki vseh vrst po vzor­ cih, ki so bili seveda protestniški in angažirani ter seveda “novi”, krojili svoj pol neznosne ali celo neznanske lahkosti svobode, ki se je udejanjala v “prevratniškem” letu 1968. Takrat petindvajsetletni pesnik, mislim na leto izida njegovega prvenca, je bil dovolj mlad in hkrati svetovljanski – da nes bi rekli globalen –, da je imel, hočeš ali nočeš, veliko slednikov, ki so odprtih ust občudovali njegovo lucidnost, inovativnost, modernost, ironijo, revolt in slogovno­semantične akrobacije, nekatere, še bolj alterna­ tivne sledilce – mislim predvsem na “komunarje” (Šempas) in privržence drugih izmov –, pa je to popeljalo v avantgardizem. Ki pa je, kot dobrega četrt stoletja pozneje postmodernizem, izgorel v lastnem žaru. Milan Vincetič Meta Kušar: Azur/Himmelblau. Celovec: Mohorjeva (prevedla Ivana Kampuš), 2015. Sodobnost 2016 1411 Sprehodi po knjižnem trgu Takšno navdušeno, mestoma tudi slepo sledenje in čaščenje, ki seveda godi čaščenemu, pa je lahko prevelika past, saj ti nudi le varno zavet­ je, (samo) potrditev in (samo)zadovoljstvo predvsem v  tem začaranem (delo) krogu, ki pa postaja sčasoma utesnjujoč in nezadosten, saj se vse bolj in bolj začenja oglašati potreba po lastni identiteti: po svojskosti, lastnem izrazu, po pobegu. Ki pa zna biti opotekav ali celo stopicljajoč na enem mestu. Zato se tudi krčeviti poskusi, da bi prerezali popkovnico, sčasoma spremenijo v ihtavo naprezanje. Tudi pesnica Meta Kušar, še dandanes odkrita Šalamunova zaveznica in občudovalka, o čemer priča posvetilo v njeni najnovejši, šesti pesniški zbir­ ki (Tomažu Šalamunu za štirideset let pesniškega zavezništva in prijate ljstva), ki je nastala pred desetimi leti v Švici in v Ljubljani, še ni docela prerasla “šalamunovske” paradigme, o  čemer priča, kot pravi Stanislava Repar, pesničina zaveza, da sta “življenje in poezija polna drugo drugega” (Večer, 6. junij 2016). Tako avtorica v pesmi Trezorji pomenljivo prida, da “verzi prisilijo pesnika v usodo”, zato “ničesar ne more zatajiti, čeprav bi rad”. In v pesmi Usoda nadaljuje: “Domišljamo si, da pišemo. / Domišljamo si svoje stezice materije. / Koliko je naše. Zasluge dihamo, / da bi se naučili, kaj je dih. / Zgodovina človeka večkrat prekriža prej, / preden ga Bog zaznámuje.” Pesniško ustvarjanje ima torej odrešenjsko avreolo predvsem za samega ustvarjalca, zato grebe do krvi vase in v  resnice sveta, ki pa je lahko le utvara ali zamišljija, kajti v (empiričnem) fizikusu sveta sta “vzrok in po­ sledica nepremagljiva”. Silnice kavzalnosti, ki u(s) merjajo naše biva nje, so en sam nerazdružljiv imaginarij ali bestiarij materialno­transcendenč­ no­metafizičnega, ki se riše v pričujoči poeziji skozi mravljišče impulziv­ nih/ekspresivnih refleksij, ki spominjajo, če smem parafrazirati pesnico, na “zlaganje trnja na tanek, kot celofan tanek mir”. Pesmi so torej napojene z brbotanjem (ne)otipljivih slik ali prizorov, ki si sledijo po pesničinem notranjem bolj ali manj intuitivnem zaporedju/itinerariju do končnega klimaksa ali, še pogosteje, do paradoksa, preobrata ali nagovornega reto­ ričnega vprašanja. Tudi v slikah s potovanj, v mislih imam predvsem pesmi, ki upesnju­ jejo konkretne zemljepisne kraje ali vedute le­teh (Zürich, Alpe I. in Alpe II., Kesswill, Piazza della Frutta, Idrijski grič, Kartuzija …), smo priča kalej­ doskopu osebnih občutij, ki prevladujejo nad zunanjim videzom kra­ jev, občutij, v katerih se mnogokrat oglasi prisotnost (tudi nekrščanske, vzhodnjaške) duhovnosti. Tako je v, vsaj zame, najboljšem ciklu Kartuzija, “gospod Karma (sic!) preoblekel (snežno belo deklico, op. p.) / v živalco in živalco v snop svetlobe / in prah v pramenu sonca / spet v mlado, nesojeno 1412 Sodobnost 2016 Sprehodi po knjižnem trgu Meta Kušar: Azur/Himmelblau kraljico”. Metamorfoze snovnega v nesnovno, resničnosti v mi(s)tičnost, obarvane s pogostimi sinestezijami, pridajajo h poeziji Mete Kušar fluid privzdignjenosti/filozofičnosti, ki “odseva tisočero malenkosti, ki šele pri­ žigajo plamen človekove bivanjskosti” (S. Repar, ibid.). Prav zato je življen­ je, kot tudi sam ustvarjalni proces, kot bi rekel Gregorčič v pesmi Človeka nikar!, nenehno “prerojevanje, prenavljánje, / iz bitja v bitje presnavljánje”, proces, ki ne kaže le zunanje­notranjega presečišča sveta, temveč želi sámo življenje tudi kreirati. Gregorčičeva “božja delavnica” tako pri Meti Kušar postane zavetno ognjišče, tudi pribežališče, bolje rečeno: kuhinja. Tako prebiramo: “Kuhinja je azur. Vesolje. / Sanjati meso, / rezati meso. / Nikomur nisem izrezala srca. / Kuham brez strahu. Pišem brez strahu. / Z življenjem hočem govoriti kakor pastir v  beli volni” (Kartuzija VI.). Vesoljnost in zavezanost jeziku je za pesnico najžlahtnejši mnogoobrazni gradnik njene naracije, s katerim zgolj ne zida, kajti “vsakdanji jezik vara”, temveč nenehno “preceja, kuha, preceja, po žličkah ga jemlje in nikoli ne ve, kako deluje”. Zanjo je torej jezik (alkimistični) laboratorij, katerega rezultante temeljijo, podobno kot pri Šalamunu, na miselno­semantičnih bolj ali manj inovativnih ali pomenljivih (pre)obratih, kot npr. “vročina afektov je suženjstvo”. Pesničina etično­moralna drža, ki temelji na pod­ stati humanuma in odrešujoče pravičnosti, zato postaja vse bolj, kot stoji v pesmi Pesnikova kapa, “pesniška asana, ki sprosti prsni koš”, kajti pesnik je navsezadnje “premagljiv, vendar doseže, da tirana po pustita”. Poslan­ stvo pesnika torej ni potajeno klekljanje v njegovih intimnih prosto rih, ne, njegova primarna naloga je percepcija in razgaljanje mračnih obdobij sveta in količenje svetlih kažipotov na stranpoteh, vendar ne z  imperativom nasilja ali politične agitacije, temveč z gledanjem v srce in z doti kanjem vsega, tudi stokanja, kot pravi Kušarjeva. Ali kot stoji v pesmi Zen: “Kadar verz pobegne, duhovi zrastejo v uničevalce. / Ko se razdiranje razraste, Hudiča zlepa ne ukineš.” A pesničino naprezanje, da bi pregnala Hudiča, pisanega zmeraj z veliko, s tega sveta tudi s polaganjem roke na sveto knji­ go, (p)ostaja vse bolj jalovo, kajti “ravnodušnost pesnikov ji je (pesnici, op. p.) zapečatila dih”. Zeleno preprogo njenega sedanjega vrta, ne pa rastje iz njene prejšnje zbirke Vrt (2014), zato vse bolj preraščajo sence dvoma in nemoči, pa tudi trepet srca (p)ostaja vse manj slišan, zato pesmi proti koncu zbirke vse bolj postajajo neizpolnjujoč monolog, saj je “domači prag zavarovala z apotropejsko ključavnico”. Po domače rečeno: s ključavnico z amuletom, s katerim odvrača, kar ne bi smelo vstopiti. A vseeno vstopa v podobi sužnja, Hudiča, “oproščenega morilca, ki bo sam sebi sodil”, rože čudotvorne ter navsezadnje tišine/samote, ki uglašuje in “kuha resnico”, Sodobnost 2016 1413 Meta Kušar: Azur/Himmelblau Sprehodi po knjižnem trgu medtem ko v zraku visi strašna prolegomena “kaj človek je, če ni človek?”. Odgovor seveda ostaja zavit v  skrivnostne tančice, ki jih skuša pesnica odgrniti. A ostaja na pol poti, kajti poezija/umetnost je le eden od pomožnih instrumetarijev, ki potrkava z vso bolj ali manj uporabno dediščino, pa tudi z navlako, na še dokaj trdno priprta vrata, pred katerimi, če smem biti metaforičen, (pre)pogostokrat “črni oblak trešči v vrt”, v vrt muko­ slastne pesničine mantre, ki z Azurjem razodeva, kot zapiše Iztok Simoniti na zavih ku, “vedenje, da se poetično lahko prenaša s  podobo, zvokom, otipom, vonjem, saj poezija lahko zapusti besedo kot izvirno formo”. Kar ji seveda dodobra uspeva, od bralca pa zahteva obilo kondicije, discipline in napora, da ga ne odvede tja, kjer nemalokrat “kipí bombastično”. 1414 Sodobnost 2016 Sprehodi po knjižnem trgu Meta Kušar: Azur/Himmelblau