Stran 4.
Kmetijstvo.
O  vodi.
Voda se presoja s higijemičnega stališča po kemični, mikrokopični in bakteriologični preiskavi, in po duhu, okusu, čistosti in temperaturi vode, katera v posameznih letnih časih ne sme biti preveč različna, po letu ne  pretopla, po zimi ne  premrzla, toplota  naj  se
meri na mestu. Dobra pitna voda naj ima 8—12° C toplote, če vsebuje malo množino proste ogeljne kisline, je okus vode prijetnejši, voda bolj sveža. Samo ob sebi se razume, da mora biti dobra pitna voda brez okusa in brez duha. Preiskava pitne vode mora biti trojna, ali se gre za to, če je voda uporabna za uživanje, ali je podati stroko vnjaško mnenje o sestavi vode pri napravi vodovodov, ali pa če je treba vzrok nastalih infekcijoznih bolezni iskati v pitni vodi. V prvem slučaju zadostuje tako^vana okrajšana preiskava pitne vode, drugim je treba natančneje analize vode, v tretjem slučaju pa je treba razun natančne kemične tudi še bakteriologične preiskave.
Okrajšana preiskava omejena je na določitev množine mineralnih tvarin (amoniaka, soliterne in soliterjeve kisline itd.) in na mikrokopično preiskavo sedinenta. Natančnejša preiskava pa določa vso množino vodnega ostanka, organične tvarine, apno, magnezijo, gips, vezano in prosto ogeljsko kislino, množino soliterne in soliterjeve kisline in amonijaka, in obsega tudi mikrokopično in bakterijologično preiskavo. Dr. E. Kramer je govoril skoraj iya uro o različnih važnih načinih preiskavanja, in iste tudi razkazoval. Dobra pitna voda naj v 1 litru ne vsebuje red kakor 0*5 gramov mineraličnih in orga-ničnih tvarin; množina apna in magnezija naj ne presega 02 gramov, množina žveplene kisline ne več kot 0 08 do 010 gramov brezvodne žveplene kisline; množina klora (računana na klornatrium) ne večja kakor 0 033 do 005. Za oksidiranje organične tvarine v 1 litru vode naj se ne potrebuje več kakor 0.008—-0 010 gramov kali hypermangana. Soliterjeve kisline in amonijaka naj ne bo v dobri pitni vodi prav nič, ali pa k večjem le mali sledovi. Sediment vode, kateri naj se mikroskopično preišče, sme sestojati le iz mineralnih snovi (peska, apna, gipsa) brez organičnih tvarin; tudi ne sme biti v njem živalskih mikroorganizmov in odpadkov. V dobri pitni vodi ne sme biti nič gnjilobnih bakterij.
Bakteriologična preiskava na gotove patclogične bakterije je jako težavna in je le malokdaj uspešna. Večina učenjakov-strokovnjakov je mnenja, da na pr. ba-cilno vročinske bolezni se skoraj ne da v vodi določiti, razun slučajno. Ta bacilus namreč že pogine v 4 do 6 dni v vodi, še predno je sum, da bi bil okužen nastal, ker človek šele 14—21 dni po uživanju take vode zboli.