Begunci! Svetovna vojska je oiicijelno sončana! Mirovna konfeienoa v Parizu že nad osem mesecev igra z usodo narodov. Židovski denar, amerikanski trusti in latinska zahrbt-nost mešetarijo z zapuščino ravnokar minulega človeškega klanja, rogajo so vsem naravnim zakonom ter hočejo v prvi vrsti osmešiti slo-vanstvo. Niti svojih oficijelnih zaveznikov Rusov in Srbov ne poznajo več ampak skušajo gospodarsko uničiti pri njih to, kar jim je še iz vojske ostalo. Jugoslavija in Rusija naj bi po njih računah postala dominium entente. Wilsonova načela so za nas Slovane danes le še na papirju! Rešitve od zunaj nam ni toraj pričakovati. Kdor bo telesno in duševno močnejši, ta bo zmagal. V lastni sili je moč! Taka je danes situacija na zunaj. In naša notranja politika? človeku se srce krči, če čitamo vesti iz Beograda. Strankarstvo, koritolovstvo in ozko obzorje na vse strani! Vprašamo Vas nekatere predstavnike Jugoslavije, kje je čut celokupnosti, kje čut odgovornosti Vaše, sedaj v najvažnejšem trenutku cele slovanske zgodovine? Ali se nismo res ničesar naučili iz ravnokar pretekle krvave zgodovine ? Ne vidite, kako so izginili iz površja oni predstavitelji držav in narodov, ki so se drli le za svojo osebno j korist in se igrali z ljudstvom, ki jim je zaupalo svojo usodo ? Sovražnik na severu je poražen. Na jugo- zapadu pa — o ironija! — posega v naše i narodno telo narod — komedijant, ki sam | svojim pustolovščinam ne verjame. On ni 1 prepričan n svojem uspehu, zato ugkxuqu$a gledališčno šaloigro na Reki, Trstu in Gorici. Ampak za nas begunce to ni igra, za nas je v tem trenutku odločitev za vso bodočnost. Pol drugega tisočletja smo bili sužnji, komaj je zasijala zvezda zlate svobode in že naj zopet izgine v večni zaton ? ! Najboljši del slovenskega naroda naj izgine za vedno iz zgodovine narodov ? Ali naj mi begunci pozabimo za vselej na našo solčno Gorico in Trst, toli opevani jugoslovanski biser ob Jadranskem morju ? Ali naj pozabimo na vsa grozodejstva izvršena na naših otrocih in ženah ? Ali se naj zadovoljimo z gostoljubnostjo v naših begunskih taboriščih ? Ali naj nas ne bo sram, da gu-bimo čas s tarnanjem in jadikovanjem ? . . . Srca kvišku, strankarstvo ob stran, na delo z dušo in srcem ! Pozabimo trenotno na one, ki uganjajo pustolovščine v Beogradu ! ne vprašamo, ali je naša delegacija v Parizu storila v polni meri svojo dolžnost ali ne. Mi verujemo v slovanstvo, mi verujemo v elementarno moč 220 milijonskega naroda mi zaupamo jugoslovanski ofiicijelni in ne-oticijelni armadi, za to pa na delo za zlato svobodo ali za v častno smrt! i