OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO
SLOVENSKO, AVSTRIJSKO, AVSTRIJSKO-SLOVENSKO
Andreas Brandtner, Wemer Michler (ur.): Zur Geschichte der dsterreichisch-slowenischen
Literaturbeziehungen. Dunaj: Turia und Kant, 1998,415 str.
Obsežen zbornik 22 razprav je izšel ob razstavi Prelomi in mostovi, ki je potekala med
27. oktobrom in 20. novembrom 1998 v prostorih Narodne in univerzitetne knjižnice v
organizaciji Inštituta Adalberta Stifterja in v sodelovanju z Oddelkom za kulturo
Avstrijskega veleposlaništva v Ljubljani.
Na začetku je potrebno omeniti, da je zbornik posledica večletnega projekta, saj je v
organizaciji omenjenega inštituta podobna razstava potekala že novembra 1996 v Linzu. A
brez obsežnejših spremljevalnih zbornikov, če izvzamemo Brechnungen - Briicken,
Beispiele osterreichisch-slowenischer Literaturbeziehungen: Edward Samhaber / France
Prešeren / Drago Jančar, ki je nekakšna mešanica kataloga in zbornika člankov na
naslovno temo. Osnovna ideja o avstrijsko-slovenskem (čeprav seveda tudi obratno)
kulturnem sodelovanju - v Linzu na treh primerih - je bila predstavljena tudi na ljubljanski
razstavi dve leti kasneje, a s številnimi spremembami: deli razstav, ki so se osredotočili na
položaj Edvvarda Samhaberja (v tem kontekstu je pomemben zlasti kot avtor monografije
Preširenklange, 1880) v (gomje)avstrijski književnosti, so bili skrčeni, medtem ko so bili
nekateri deli na novo postavljeni (kulturni stiki na Kranjskem, Ivan Cankar, slovenska
koroška zamejska književnost 20. stoletja itd.). Ker je imela razstava v Nuku tudi širši
(mednarodni) pomen, sije seveda zaslužila tako spremljajoči dvojezični katalog Prelomi -
mostovi: primeri avstrijsko-slovenskih literarnih odnosov kot naslovni zbornik, ki pa je
predmet našega zanimanja.
Slednji se kaže kot izraziti novum, kajti obravnave bilateralnih odnosov med avstrijsko
in slovensko književnostjo v takem obsegu in z ambicijo obseči čas od začetkov do
današnjega trenutka - izvzemajoč maloštevilne obravnave bodisi v okviru književnosti
nekdanje Jugoslavije, koroške problematike ali številnih antologij, med njimi je tudi še
sveža Literatura brez meja - v slovenskem literarnoznanstvenem prostoru še ni bilo
zaslediti. - Že sam naslov in obseg vsekakor napovedujeta poglobljeno branje, vendar pa -
kot beremo v predgovoru urednikov (in na spletni strani založbe Turia und Kant)' - noče
podati sklenjene podobe omenjene problematike. In res, ta je glede na večstoletno sobivanje
narodov nedvomno izjemno obsežna in je nikakor ni mogoče celovito zaobseči na (le)
dobrih štiristo straneh, kar priznavata tudi urednika. Vendar pa Zur Geschichte kljub temu
podaja zelo jasen odgovor na to, kakšni so bili (in so) avstrijsko-slovenski (ne le) literarni
odnosi od začetkov (literarnih besedil) do dandanes, pač v smislu ideje - kot sporoča naslov
same razstave - o stalnem nastajanju novih in novih mostov, še raje pa prelomov med
narodoma in njunima književnostma. Zur iz naslova torej stoji na pravem mestu - tudi zato,
ker se zbornik ne ukvarja le z literarnimi odnosi v ožjem pomenu besede, temveč največkrat
s širšo kulturno, politično, gospodarsko, družbeno ipd. problematiko.
Literarne odnose avtorji zamejijo časovno; razumljivo je, da lahko o obstoju ‘pravih’
odnosov med narodoma (in njunima književnostma) govorimo šele tedaj, ko se začne njun
obstoj v modernem pomenu besede, tj. v 19. stoletju, ko pride do ustrezne stopnje razvoja
na družbenem, političnem, kulturnem in nenazadnje literarnem področju. Zato K zgodovini
1 Tj. http://www.turia.at/titel/slolit.html.
456 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 4, oktober-december
obravnava procese v 19. in 20. stoletju, tri uvodne razprave posežejo v področje
predzgodovine teh odnosov, zaključni govor Nika Grafenaueija k Prešernovi nagradi 1998
pa očitno že napoveduje ali vsaj kaže na prihodnje. Pri tem literatura pogosto ostaja kot
predmet razpravljanja v drugotni vlogi, v ospredje vstopajo druge teme, kot na primer v
uvodnem prispevku Petra Vodopivca Osnovne značilnosti slovenske zgodovine in
avstrijsko-slovenski stiki od 18. do 20. stoletja o prostoru Srednje Evrope in habsburške
monarhije, ki da naj bi omogočal tudi obstoj (socialno) šibkeje strukturiranih skupin, tj.
Slovencev - kljub izraziti prehodnosti ozemlja in nezavidljivemu gospodarskem položaju
se razvijejo značilni avtostereotipi, avtorjih imenuje miti, o proletarskem ljudstvu, o jeziku
in samostojnosti. Književnost je v ozadju tudi v razpravi Zgodovinarji v Ljubljani Monike
Stromberger, ki predstavlja položaj v kranjskem glavnem mestu konec 19. stoletja z vidika
nacionalnega vprašanja (tu pa imajo odločilno vlogo tudi zgodovinarji), pri tem poudarja
vlogo Ljubljane kot nespornega (kulturnega, znanstvenega ...) središča ne le Kranjske,
temveč tudi slovenstva, kar se kaže tudi z zahtevo po lastni univerzi. - Spet drugod je sicer
govor o literaturi, vendar se ta le deloma dotika naslovne tematike, bilateralnih odnosov;
tako npr. Mirana Hladnika Prežihov Voranc - žanrski avtor, ki odpira problematiko
Voranca kot pisca kmečke povesti in vojnega romana, skratka žanrskega avtorja, čeprav ga
je publicistika doslej sprejemala in vrednotila skoraj izključno z dveh gledišč, kot
koroškega ali kot socialnorealističnega pisatelja.
Še prej pa nam zbornik postreže s predgovorom urednikov, Andreasa Brandtnerja in
Wernerja Michlerja, napovedujoč dva uvodna prispevka, ki bralca vpeljeta v širši
zgodovinski prostor, kjer je stikov med narodoma največ, tj. na področje nekdanje
habsburške monarhije. Poleg Vodopivčeve razprave spada sem še Nacionalne zgodovinske
podobe in stereotipi med (nemškimi) Avstrijci in Slovenci Arnolda Suppana, ki popisuje in z
ustreznim orisom spreminjajočih se socialnih, gospodarskih, kulturnih, politično-
ideoloških, vojaških idr. dejavnikov pojasnjuje zgodovino heterostereotipov med narodoma
od konca 19. stoletja do danes - brez dvoma torej izrazito imagološka problematika.
Uvodnega značaja naj bi bili tudi razpravi Kfilološki fazi oblikovanja slovenske nacije
Katje Sturm - Schnabl, ki je nekakšen pregled oblikovanja slovenskega knjižnega jezika -
tega avtorica pojmuje kot enega bistvenih elementov nacionalne istovetnosti, zato gre tudi
za pregled oblikovanja le-te - od Brižinskih spomenikov do Prešerna, in Wolfganga
Neuberja Noli acria/ In acri alo o Valvasorjevem polihistorskem humanistično-baročnem
delu (v veliki meri obravnavanem tekstnokritično), ki pa ostajata ob robu in pravzaprav ne
razrešujeta bistvenih vprašanj, napovedanih v samem naslovu zbornika. - Nekoliko prese¬
netljivo sta urednika v zbornik uvrstila tudi dobro znano Cankarjevo predavanje iz 1. 1908,
Trubar in Trubarjeve slavnosti iz 25. zvezka njegovih Zbranih del. V prevodu Erwina
Kostlerja Cankar skicira temeljne poteze družbene in politične razdvojenosti na slovenskem
prostoru konec 19. stoletja, ki pa imajo, kot o tem naslov, svoje korenine že globoko v
preteklosti.
V osrednjem delu obsežne izdaje je pred bralca postavljena vrsta najrazličnejših
razprav, nanizanih v kronološkem zapovrstju, sicer pa večinoma brez kakšne tesnejše
medsebojne povezave. Kolikor ta - prek meja kronologije - obstaja, je največkrat
vsebinska. Naj omenimo le Handkeja. O njegovi recepciji Slovenije kot mitični deželi,
upoštevajoč ga zlasti kot javno osebo in ne le literata, razpravlja v svojem prispevku Neva
Šlibar. Handkejeva Ponovitev odpira vprašanja, ki se jih dotika Karl Wagner, zlasti z vidika
geopolitike kot enega bistvenih gledišč slovenstva in obenem pojmovanja Ponovitve kot
epa. Podobna osebnost je Anastasius Griin, znan tudi kot grof Auersperg. Z njim se
ukvarjata Anton Janko, opozarjajoč na Griinov razdvojeni položaj v območju
Peter Jurgec, Slovensko, avstrijsko, avstrijsko-slovensko 457
avstrijsko-slovenskih literarnih odnosov (njegova politična stališča se zdijo v nasprotju s
kulturnimi zaslugami za Slovence), in Dietmar Scharmitzer, ki je zbral, uredil in ustrezno
opremil osem od tridesetih še neobjavljenih pisem Karla Dežmana Griinu. Odlomke iz
spominov in zapisov Josipa Vošnjaka, Frana Sukljeta in Ivana Šušteršiča, vstavljene v
ustrezni širši srednjeevropski kontekst, objavlja tudi Igor Grdina v Slovenskih spominih na
včerajšnji svet.
Bržkone najobsežnejša - glede na sam naslov publikacije pa vsekakor reprezentativna -
je študija Literarni tekst in nacionalno-kulturna diferenca, s podnaslovom Slovenstvo in
nemštvo vMencingerjevem Vetrogončiču (1860)\ v njej Marko Juvan pazljivo analizira oba
pojma in ju tesno povezuje s sočasnim političnim, sociolingvističnim, družbenim (tradicija
meščanstva, problematika šolstva), literamoprogramskim in avtorskim kontekstom.
Izrazitega primerjalnega značaja - obe primeijata dva (nemško govoreča) posameznika
- pa sta razpravi avstrijskih kolegov Edward Samhaber in Karl Bienstein. Nemška
nacionalista v avstrijsko-slovenskem nacionalnem konfliktu Andreasa Brandtnerja in Josef
Friedrich Perkonig in Hans Steinacher. Karieri od koroškega plebiscita do tretjega rajha
Karin Gradwohl - Schlacher. Nizanje usod in nazorov posameznikov, upoštevajoč tudi
pogled Slovencev sodobnikov nanje, še odkriteje kaže na muhavost v odnosu Slovencev do
Avstrijcev posameznikov. Razmerje do njih nikakor ni nujno premosorazmemo z njihovimi
zaslugami ’za slovenstvo’ (v mislih imam predvsem tiste s kulturno-literarnega in pa
literamo-prevodnega področja); na to opozarja že Janko v zvezi s Samhaberjem.
Na koncu omenimo še preostale avtorje, ki s svojimi razpravami bogatijo (zdi se da
vedno nedokončani) mozaik pogledov na bilateralne odnose; Wemer Michler v Nemcih na
Kranjskem pojasnjuje spremembo v avstrijskem odnosu do slovenske literature, ki se
dogodi v drugi polovici 19. stoletja, z recepcijo avstrijske dramatike na Slovenskem od
1867 do 1945 se ukvarja Katja Mihurko - Poniž, o položaju sodobne slovenske književnosti
na Koroškem v zvezi s Floijanom Lipušem pa razpravlja Johann Strutz, s Cankarjem na
Dunaju pa France Bernik oriše pomen in posledice Cankarjevega bivanja na Dunaju in
tamkajšnjega srečevanja s sodobno evropsko (avstrijsko) literaturo na njegov opus. - Na
koncu zbornika sta obsežno imensko kazalo in osnovni podatki o sodelujočih.
j}C
Vsekakor torej široka in dokaj pestra bera, ki obsega tudi najbolj oddaljene časovne in
prostorske odseke (spomnimo se npr. Neuberja), ne da bi želela ustvariti pregledno in
sistematično zgodovino dvostranskih odnosov. Vendar sta urednika Brandtner in Michler
opravila svoje - brez dvoma obsežno in naporno - delo uspešno; toliko vsebinsko-
metodološko skoraj nezdružljivih razprav sta uspela zbrati v zbornik pod enoten naslov in
pri tem vsaj deloma ustvarila preglednost in sistematičnost. Zur Geschichte se ukvarja z
zgodovinsko in kulturološko relevantnimi temami in nenazadnje z literarnovedno
problematiko v ožjem pomenu besede, res pa je, daje te verjetno še najmanj. To ustvarja
sicer manj pregledno, a zaradi časovne zaporednosti dovolj razvidno paleto avstrijsko-
slovenskih odnosov, njihove prepletenosti in medsebojne odvisnosti, z glavnim poudarkom
na današnjem slovenskem etničnem prostoru, medtem ko so avstrijski avtorji, dela in njih
recepcija na Slovenskem ostali v glavnem izven zbornika in še čakajo na podroben
znanstveni pregled.
Pomembna pa je še ena večplastnost K zgodovini: je pravzaprav multidisciplinarni
projekt slovenistov, nemcistov, zgodovinarjev in komparativistov. Slednjih bi glede na
naravo zbornika morda pričakovali več, posebej še tistih z ljubljanske filozofske fakultete,
katerih besedil v zborniku - žal - sploh ni zaslediti.
458 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 4, oktober-december
V splošnem je seveda treba upoštevati tudi to, da je delo namenjeno v prvi vrsti
avstrijski javnosti, čeprav izdan ob slovenski različici - če jo lahko tako imenujemo -
razstave, v Nuku. Dejstvo je nedvomno finančnega značaja,2 ima pa tudi številne stranske,
za slovenskega bralca manj ugodne posledice. Ni torej nič čudnega, če tako v razpravi Mire
Miladinovič - Zalaznik o recepciji Prešerna v 19. stoletju na nemškem govornem prostoru
beremo nekaj povsem osnovnih podatkov iz Prešernovega življenjepisa in opusa. Ob tem: o
Prešerenu, natančneje njegovi Zdravljici, piše tudi Klaus - Detlef Olof v razpravi Prevodne
opombe k tekstologiji ‘Zdravljice’ Franceta Prešerna. Videti je, daje Prešeren večkrat
središčni element med sicer le slabo povezanimi razpravami, kar nenazadnje potrjuje tudi
imensko kazalo - kako tudi ne, saj mu gre v slovenski književnosti in na področju
izoblikovanja pojma ‘slovenstvo’ nedvomno, če ne že vodilno, pa gotovo eno najpomemb¬
nejših mest.
Kljub temu pa je potrebno opozoriti na vsaj eno bistveno in že na prvi pogled razvidno
pomanjkljivost K zgodovini. To so slovenski prevodi povzetkov, ki variirajo od (zgolj)
pravopisne nepravilnosti, stilistične nedodelanosti do skoraj povsem nerazumljivih delov -
ti zborniku in njegovim avtorjem gotovo niso v ponos. Tudi nemška besedila niso brez
spodrsljajev - a o tem sam ne morem podati povsem relevantne sodbe.
K zgodovini avstrijsko-slovenskih literarnih odnosov deluje razrahljano, a le tako lahko
uspešno obvladuje široko področje in sočasno odpira nova vprašanja na tem brez dvoma
obsežnem, takorekoč neobvladljivem področju. S slovensko-avstrijskim (zanimivo je, da se
ta zloženka niti enkrat ne pojavi na štiristo petnajstih straneh: vedno gre za
avstrijsko-slovenske odnose, kar je vsekakor zanimivo dejstvo) sodelovanjem pa je zbornik
nedvomno simbol novega, morda drugačnega, poglavja v odnosih med narodoma. Ti so se
v preteklih stoletjih spreminjali od podložnih do sovražno podcenjujočih (in to na vseh
področjih družbenega življenja), s slovensko samostojnostjo pa je morda nastalo »novo
prijateljsko sosedstvo«,3 kot optimistično zapiše Suppan. To pa je že drugo vprašanje.
Peter Jurgec
Ljubljana
3 Irena Samide, Podobe o sebi in drugih, Razgledi VII/24 (23. 12. 1998), 19-20.
3 Str. 38.