Žte-v. X. "V Xjj-ia."foljaxii7 1-Ss. jan.-o.-va.rja, 1S88. Xjetn.ils I. Naš program. fme listu že samo razkriva mnogo in celo premnogo, ko bi mu hoteli ali mogli zadostiti na vse strani. Zato se je omejevati novemu glasilu ne glede na geografsko ležo ali veje slovanskega debla, ampak glede na skupno število nalog, ki jih je izvrševati Slovanom. Omejiti se nam je v tem pogledu, da opustimo z jedne strani vse malenkosti in brezpomenljivosti; toliko bolj pa nam se je ozirati z druge strani na stanje in razmere, iz katerih izvirajo in preje ali pozneje slede neizogibno za Slovane imenitni ali celo odločilni dogodki. Kar se pripeti za osodo slovanskih oddelkov pomenljivega, je posledica raznih sil in činiteljev. Slovani so, kar so, v sestavi s posebnimi naravnimi in političnimi ter drugimi umetnimi razmerami, in je možno prav umeti dogodke, spremembe in težnje slovanskega debla in njegovih vej samo tedaj, ako si jasno predočimo dotiko, vplive od zunaj ter poštevamo po kakovosti in kolikosti notranje slovanske sile. Ob jednem so spremembe, dogodki in težnje slovanskega plemena v zvezi s preteklostjo ali zgodovino, ki je potisnila Slovane v različne položaje in razmere, vsled katerih so delovali nadalje sami, ali pa jim je bilo trpno gledati, kako ravnajo ž njimi drugi. Načela torej z jedne strani in vzori z druge strani, ki se zavisno dopolnjujejo, kakor so odločilni glede na težnje in dejanja, ne zadoščujejo še sami po sebe: treba jim je popolnila, in tega je iskati v zgodovinskem zrcalu. Zgodovinsko ogledalo pa nam popolnjujejo suhe zgodovinske vesti, kakor duševni, preprostejše osnovani proizvodi v obliki raznoterih leposlovnih del. Kolikor bolj se je pretrgala ali dejanski popačila zgodovina pojedinim slovanskim oddelkom, toliko potreb-niše je, da sami sebe iščejo, najdejo in ogledujejo v zgodovini onih slovanskih narodnih delov, katere je zgodovina spremljala nepretržno v znatnejših kulturnih, nekdaj skupno delujočih silah. Slovenci so tak oddelek, kateremu je prošlost pobrala mnogo ne samo znamenitega, ampak tudi odločilnega, kar se je pri drugih krvnih bratih bolj ali manj nepokvarjeno še ohranilo do današnjega dne. Slovencem je torej z zavestjo delovati z vprašanjem, v kaki zvezi so njih' pojedina znatnejša početja z lastno pro-šlostjo in z zgodovino drugih Slovanov in v obče, kake zunanje in notranje razmere so toliko mogočne, da jim narekujejo ravno taka dejanja. Brez pogleda na take zveze in zavisnosti utegnejo Slovenci posamične težnje in čine ali preceniti ali pa, kar je še nevarniše, nad-ceniti. Zunanje sile itak rade motijo Slovane v obče, da se vsled tega zamotijo na postajah, ki so za njih bodočnost neznatne ali pa celo brez vsakega pomena. Zaradi tega je velika potreba, da se zavedamo vezi in zvez, v katerih se vrše slovanska in sosebno tudi slovenska dela. Slovencev ne poštevajo ne drugi narodi, ne Slovani, kakor bi želeli; dolžnost Slovencem je, da sami razkrijejo, kolike vrednosti so in utegnejo biti drugim Slovanom, a Slovenci morajo tudi zaresno in še bolj po-števati, kolikega pomena je zanje vse ostalo Slovanstvo. V zmislu vseh teh, kratko naštetih nalog ni možno delovati listom, ki strežejo narodu slovenskemu tudi na druge strani, in zato, ker se hoče posvetiti „Slovanski Svet" takim namenom, ni brezpotreben, ampak utegne dopolnjevati druge domače novine in poleg tega donašati še mnogokaj važnega, česar bi Slovenci brez njega ali ne zvedeli ali pa doznali nepopolnoma. Ni pa tudi pozabiti, da zdanja Evropa, v kateri se bistveno določuje bodočnost slovanska, kaže preobratno prevažno dobo ne samo glede na dozdanjo uredbo stanov, mednarodnih in državnopolitičnih oblik, ampak potiska še posebe Slovane do uredeb, ki bi nikakor ne -ugajale Slovanom, ko bi se vršile in izvršile v interesu onih, ki skrbe jedino zase na škodo slovanskemu deblu v obče. 1 S tega stališča je podvojena potreba, da se tudi Slpvenci seznanijo bolj in bolj s slovanskim svetom ter da zajemajo moč kulturnemu delovanju iz slovanske zgodovine in iz zdanjih slovanskih sil na podstavi načel in vzorov, ki dobivajo svojo prepričevalno moč šele iz naukov slovanske zgodovine in iz dejanskega stanja in dejanskih razmer Slovanstva zda nje dobe. Korist in odločilna lastnost zdanje dobe daje povod nastanka in moč „Slovanskemu Svetu". „Slovanski Svet" hoče po vsem tem biti poučevalen list v širšem pomenu besede. Vrstili se torej bodo v njem 1) politični članki in sestavki bolj ali manj aktuvalnega pomena, vedno pa splosnejšega obsega; sledili jim bodo sestavki z razpravami, ki poštevajo 2) kulturna vprašanja, torej tudi vse one pomočne razglede, ki utrjujejo opravičenje kulturnih slovanskih vprašanj in bolj ali manj takih teženj, ki so tako rekoč na dnevnem redu slovanskih interesov. Kolikor utegnejo leposlovna dela ujemati se s kulturnimi načeli in vzori ter osvetljevati pristno slovansko zgodovino, dobe po razmerah prostora tudi v našem listu svoje mesto. Vendar se bo držal v tej meji bolj takih proizvodov, ki so izšli pri drugih Slovanih, da tudi tem potom odgovori list svojemu imenu. Dopisi iz raznih slovanskih krajev naj pospešujejo poučevanje, kako se tu in tam bore in vnetn-Ijejo slovanski narodi za izvršbo raznoterih teženj in vprašanj. Jednako naj skrbi pogled po slovenskih in slovanskih deželah, da ne pozabi dejanj in dogodkov, ki imajo za pojedine slovanske dele kako večo veljavo. Ni vsa književnost, ki prihaja od Slovanov in za Slovane na svetlo ali v dežel, vselej tudi slovanska ali slovanskega pomena. Samo poslednje vrste se bo pošte-vala in po moči tudi naštevala v „Slovanskem Svetu". Kdor nas more in hoče podpirati z duševnimi deli in gmotno na podstavi odkritosrčno tu omenjenih nalog, razveseli nas ne toliko s tem, da nam tako zaupa, ampak veliko bolj s tem, da, kakor smo prepričani, takim potom utegne koristiti najprej skupnosti Slovencev, potem pa tudi skupnosti slovanskega debla. Vabimo pa prevljudno vse rodoljube, naj nas blagovolijo podpirati, kakor jim dovolijo svojstvene duševne in gmotne moči. Izhajal bode „ Slovanski Svet" 10. in 25. dne vsacega meseca na šestnajstih straneh četvorke in veljal bode za zunanje naročnike za vse leto 3 gld., za pol leta I gld. 50 kr. in za četrt leta 75 kr. Za ljubljanske naročnike in dijake veljal bode vseletno 2 gld. 80 kr., poluletno I gld. 40 kr. in četrtletno 70 kr. Oni naročniki, ki plačajo naročnino takoj za vse leto, prejmo, uko prilože še 5 kr. za poštnino, jedno onih slik Ljubljane, katero je izdalo 1. 1887. upravništvo „Slovanovo". Naročnina pošiljaj se upravništvu, pisma pa uredništvu v Ljubljani. Izdajateljstvo, uredništvo in upravništvo »Slovanskega Sveta". Od spoznanja garava se bolj ali manj spreminja v pojediuih od- | IP! delkih in v skupnosti ali vesoljnosti. Te spre-^ff 0 membe so bolj ali manj počasne in kažejo v raznih dobah veče ali manjše razlike. Tam, kjer se vrši gibanje brez znatnih sprememb, torej brez posebnih razlik, razna naravna telesa ne razkrivajo ne popolnjenja, ne odločilnega slabljenja svoje sestave. Na takih telesih je vse gibanje in premikanje v bistveno nespremenljivem ponavljanji. Nebesna telesa ali raznotere zvezde v vesoljnosti so take narave, ker one kažejo še le po dolgih dobah veče razlike svojega stanja in zunanjih oblik. Z organizmi rastlin in pa živalij pa je že drugačna. Ti se spreminjajo in boljšajo ali slabšajo, kakor se plode med seboj, in kakor jim ugaja zunanja narava. Ljudje, ki na svoj dobiček vzrejajo rastline in živali, pospešujejo s svojimi skušnjami in lastnim razumom popolnjenje ali oplemenjenje teh človeštvu potrebnih organizmov. Vrtnarji in živinorejci prepričujejo vsak dan celo navadnega človeka o tej resnici. Ali tudi tu se vrši zboljšanje rastlinskih in živalskih plemen in vrst samo glede fizične narave. | do dejanja. Vse drugo pa je pri človeku, ki ima razne duševne zmožnosti. Te darove je možno naglo razvijati, ako je človek iz pravega, zmožnega pasma in debla. Med raznimi pasmi človeštva je skupina, ki govori indoevropske jezike, najplemenitejše in duševno najdarovitiše. človek iz te velike in krepke skupine, naj se prišteva kateremu deblu ah plemenu koli, naglo napreduje duševno, ako ima priliko zato. V obče nič ne de, ali je rojen ubožeek ali bogatinec, plemenitnik z veliko vrsto pradedov ah pa prostak, ki ne ve že več, kdo mu je bil praded prve vrste od rojstva naprej: on se brzo pospenja do najviših stopinj dozdanjega človeškega napredka in razvitka, ako ga dobe do časa pravi odgojitelji in šolniki pod svoje vodstvo. Nobena druga človeška moč ni toliko gibčna, in torej toliko spretna za spremembe in dosledno za napredek, kakor skupna sila duševna. Ako je možno kod naglo zboljševati človeške moči, je to najočitniše v zmožnostih duševnih. Kar pa velja za posamičnega človeka, je vidno tudi pri celih narodih in konečno pri skupnem človeštvu. Narodi delajo zgodovino, in ta zgodovina je toliko razvitiša, raznovrstnima in napredniša, kolikor različniše in krepkejše so se razvijali dotični narodi. Ako je možno oplemenjevati celo niže organizme rastlinstva in živalstva, je napredek toliko laži pri narodih in skupnem človeštvu. Ker ni zgodovina druzega, kakor nadaljevanje naravnega vršenjctm delovanja tudi v človeštvu, je pač umevno, da delajo naj-krepkejše in najizdatniše na zgodovinskem poprišči oni narodi in one skupine človeštva, ki vzgajajo in oplemenjajo v prvi vrsti primernim potom svoje duševne zmožnosti in sile. Kolikor obsežniše so misli in načela, kolikor vzvišenejši so vzori, toliko više se pospenjajo oddelki človeštva, toliko hitreje, odločniše in vstrajniše teže po dejanjih in delih, ki odgovarjajo načelom, vzorom in skupnemu nazorju o življenji in svetu. Čim daljše ostajejo narodi in skupine človeštva pri istih idejah ali načelih in vzorih, tem manj se jim razvija zgodovina, in oni tako rekoč žive življenje brez življenja, ki razodeva svojo moč bistveno v razlikah, oni v resnici odrevene ali, kar je vse jedno, okamnijo za iste dobe. Velik tipičen zgled o tej resnici nam dajejo Kitajci, ki za tisočletij niso vzbudili v sebi novih idej in vsled tega tudi niso dalje razvijali svoje zgodovine. Vzroki, da narodi ostajajo stoletja in tisočletja tam, kjer so bili, so raznoteri; jedni vzroki so naravni, v fizijologiški in še bolj v psihologiški nezmožnosti; drugi vzroki pa delujejo od zunaj. Poslednje je poleg podnebnih in narodnih geografskih zaprek iskati v večih ali manjših oddelkih človeštva samega. Kakor utegnejo namreč posamični stanovi jednega in istega naroda zavirati napredek naroda, sosebno v njegovih množicah, jednako se potegujejo za lastni dobiček sosednji narodi zato, da bi obkoljeni narod ali narodna skupina zaostala v napredku ter tako na niži stopinji duševnega razvoja delal tlako ali pa se potopil v tujih sebičnih sosedih. Ni torej vselej soditi, da je kak narod ali množica narodov duševno nezmožen in za občo kulturo nespreten že jedino zaradi tega, ker se je zakasnil zgodovinski, Ako j so dotični narod pritiskale zunanje sile, so one provzro-čile, da je zaostal v kulturi in civilizaciji. Tudi zapadni evropski narodi, ki se prištevajo dandanes sami kulturno najrazvitišim narodom, imajo v raznih vekih različno zgodovino, zdaj zaostalo, zdaj napredujočo, v obče po stoletja jednako, kedar se ji je tok tako rekoč zajezil iz raznih uzrokov. Srednji vek zapadne Evrope se nikakor ne more ponašati, da bi bil zgodovinski deloval s pravo slavo zaresnega napredka. Tudi pri teh zapadnih romanskih in germanskih narodih se je pokazal znaten napredek še le potem, ko so dobivali novih vtisov iz drugih svetov in sosebno še le potem, ko so začeli dihati toliko svobodno, da jim je bilo možno ideje, porojene v pojedincih, razširjati med seboj in med sosede. Najpoučniša je v tem pogledu ona doba, v kateri so se gibali zapadni narodi, sosebno Angličani in Francozi, predno je izbruhnila velika prekucija, znana pod imenom francoskega prevrata. Ravno ta prevrat je dokazal, koliko zmorejo nove ideje, bodisi dozorele ali nepopolne, katerih ni treba razločevati na tem mestu. Kar pa je možno zapadnim narodom doseči v kratkih dobah na podstavi novih načel, vzorov in nazorov, utegnejo doseči na podstavi pomnoženih zgodovinskih naukov še z večim vspehom Slovani v kulturni vzajemnosti. Kajti Slovani spadajo etnografski in celo po jeziku v isto veliko indoevropsko skupino, h kateri se prištevajo Romani in Germani. Nemci sami priznavajo, kakor n. pr. znani Fr. Miiller v svoji Ethnografiji, da polabski Slovani, ki so se pomešali z Nemci, so pomagali vstvariti na nemškem severu oddelek nemškega naroda, ki je zdaj najkrepkejši in najinteligentniši. Iz slabega se ne more poroditi dobro, in tako pričajo sami Nemci, da Slovan je krepek in darovit po svoji fizijologiški in psihologiški naravi. Naj po takem sodijo o Slovanih, kakor jim drago, ali da so že prestari, češ, da so tu pa tam že prenehali delovati na zgodovino — potem ko so jim jo pretrgali drugi —, ali pa da so premladi, češ, da nimajo še nobene zgodovine, — taka govoričenja so brez pomena, in Slovanom se je držati one resnice, ki jim jo daje na roke z jedne strani etnografska sorodnost z najmogočni-šimi narodi na svetu, z druge strani pa zgodovinsko utrjen glavni zakon, vsled katerega razvijajo narodi zgodovino najuspešniše, ako se poprimejo dobrih novih ali dobrih starih, pa pri njih za raznih vekov od zunaj zatrtih načel in vzorov. Ideje pomaknejo tudi Slovane korakoma dalje, in vse je na tem, da se ideje v njih prav izcimijo, utrdijo in razširijo ter pridejo v kri in meso. Ideje, s katerimi so Slovani že delovali v zgodovini, so tujci zatrli ali zakrili s tem, da so ti tujci pačili zgodovino v svojem interesu. Zgodovino kvarijo Slovanom pa še do današnjega dne, in v zdanjem veku intenzivnejše, nego v prošlosti. Zgodovinske dogodke in čine prekrivajo, da bi Slovani ne vedeli in ne zvedeli, kake krivice* so nad nje kopičili tuji narodi, tuji sosedje, potem, da bi Slovanom odrekali poklic zgodovinskega naroda, sposobnega prevzeti imenitne kulturne naloge ter te spolnjevati med seboj in med drugimi narodi, zlasti na vzhodu, in naposled,*da bi Slovanom vcepljali krive misli o slovanskih zmožnostih in o značaji skupnega slovanskega plemena. Vsi^ti povodi so Slovanom škodljivi in nevarni, ker si utegnejo na podstavi popačene zgodovine predstavljati tuje sosede v lepšem svitu, nego zaslužijo od slovanske strani, potem ker Slovani utegnejo omahovati v odločnosti potrebnega kulturnega delovanja, in naposled, ker sami o sebi slabše l* soclijo, nego je dovoljeno in pravično, če sami sebe preiskujejo in spoznavajo iz dozdanjegi svojega zgodovinskega delovanja. Paeenje zgodovine Slovane slepi in straši, da bi ostali nedelavni in trpni, v tem ko bi dragi s^ širili na njih zemljah in plod njih truda uživali tudi v bodočnosti, kakor v prošlosti in zdanjosti. Zaradi takih hudih nakan, kijih opazujemo sosebno dandanes v pačenji zgodovine, je neizogibno potrebno, da čistijo Slovani pravo zgodovinsko zrnje od smeti in navlake, s katerimi prekriva tujčeva sebičnost slovanska dela, slovanske zasluge v zgodovini. Slovanski um ima vsled tega veliko nalogo, da trebi plevel od zrnja in tako omogoči spoznati načela in vzore, katerih so se slovanski pradedje držali v raznih zgodovinskih vekih. Samo tako najdejo zopet zatrta načela, pokopane idejale ali, če ne popolnih vzorov, zaslede vsaj kali, zdrave poeetke do zrelših idejalov. Tako vidimo z druge strani nov vzrok, zakaj se je Slovanom ravno v tem veku poprijemati zgodovinskega preiskovanja in zasledovanja. Ne samo da bo drugače tujec utemeljeval in izmišljeval pravice do slovenskih zemelj še nadalje, če mu ne dokažemo pačenja zgodovinskih podatkov, ampak Slovani ne dobe tudi trdnih tal, na katerih slone vodilna načela, ako ne otrebijo zgodovinskih, doslej Slovanom v kvar, prekritih resnic. Kar ponuja dobrega in utrjenega današnji znanstveni svet tudi Slovanom v porabo, ne obrnejo poslednji prav, ako ne pogledajo v lastno preteklost, kjer kolikor toliko zaslede zakone, po katerih jim je uporabljati obsežniše resnice in po drugih potih dobljena načela in utrjene vzore. Človek sam sebe itak težavno spozna, ako se ne opazuje z vso pozornostjo; narodi pa ostanejo brez vsake zaslombe, če jim zataje ali pokvarijo zgodovino. Ravno Slovani vsled tega veliko trpe, da se jim lastni sinovi odgojujejo na tujem in po tuje, ker ti hočejo obračati brez sestave, abstraktno sprejete nauke in teorije naravnost na slovansko telo, na značaj slovanskih vej, ki so različne od drugih narodov, in ki imajo med seboj tudi različne položaje in razmere. Ko bi ti novinci, ki se napoje tuje omike, ki se navzamejo tujega duha, ostali v tujini in bi v tujini postali voditelji vsled svojih zmož-nostij, bi n^ škodovali tujim narodom, ker nauki in les, za kateri bi nauke rabili, bi se vjemali. Ali na slovanska tla s tujim sokom odgojeno drevo ne more obroditi pravega sadu, in slovanski mladi razumniki bi morali razločevati med teorijo in praktično porabo tudi glede na vodstvo narodov, izsred katerih so se porodili. Ideje same po sebi torej še ne osrečujejo, naj bo naša izomika še toliko odlična. Zato je treba Slovanom znanstveno naobražbo dopolnjevati s poznavanjem slovanske zgodovine in s tem slovanskih lastnostij ali svojstev. Nismo toliko črnogledni, da bi pripisovali takoj sebičnost ali hudobijo onim slovanskim sinovom, ki ho- dijo Slovanstvu kvarne in nasprotujoče poti. Saj najlaže umemo, kako ravno Slovane zaganja osoda, da se zatekajo do raznih, drug drugemu nasprotnih virov, iz katerih zajemajo naobrazbo, prosvetljenost. Kako različni so interesi raznih držav, ki snujejo velike šole v soglasji s svojimi interesi! In ti interesi narekujejo dosledno tudi pristransko opisane nauke in jednako pristransko podeljevanje teh naukov" po učnih zavodih. Iz tega pa je razvidno, kako napačno hodijo oni slovanski naobraženci, po tuje izomikani, ne da bi se potrudili primerjati na tujem sprejete nauke z resnicami, ki bi jih posneli iz domače zgodovine in bi tako ž njimi popravili tuje politične teorije in nauke o narodih in drngačnib skupinah. Zapadni Slovani, kolikor se že bolj zavedajo, kje je tuja'omika napačna in nezadostna, občutijo ravno dan-denes, kako vodijo lastni slovanski sinovi iste slovanske veje in skupine po krivih potih in, kolikor je od njih zavisno, naravnost v narodno pogubo. Vse to izvira iz krivih načel in vzorov, zajetih na tujih tleh in vrtih. Tudi Slovenci občutijo sad na tujem vzrastlih sinov in mož. Ideje so torej .največa sila, ki vstvarja in pretvarja zgodovinske oblike, položaje in razmere med narodi, kakor v državah. Ideje vodijo k sreči ali pa v pogubo, kakor se rabijo, in kakoršne so že pri izvoru, i Ravno ta sila idej v obče.in vodilnih idej posebe daje Slovanom tolažbo, da se jim razmere zboljšajo, ko bodo začeli domači sinovi kreniti jo na boljše poti, k virom, ki jih prava kritika pripoznava kot pristne, ne-popačene. V resnici je od prave, s proučenjem zgodovine 1 utrjene omike zavisno srečno delovanje slovanskih od-; delkov. Ni se pa zanašati Slovanom na pojedince preveč, ker osoda jim jih utegne pobrati v odločilnih trenotkih. Slovanom je skrbeti , da pravi vzori s pravimi načeli proderejo v kri in meso slovanske inteligencije v obče. Samo tako razširjena viša omika daje poroštev, da se ne pogubi, kar kdo vstvari s pomočjo izredno razvitih duševnih darov. Slovani so že neizmerno trpeli, ker so se preveč naslanjali na pojedine voditelje, če tudi odlične po duhu, ko pa so jim odšli prezgodaj s poprišča. Tudi daje množica naobražencev veče zagotovilo, da jih ne premotijo v skupnosti tako lehko, kakor je to možno nasproti pojedine«. Koliko nezgode so nakopičili pojedini voditelji na slovanske oddelke, jedino vsled tega, ker so sami sebi ali preveč zaupali, ali pa se dali drugače zmotiti in zaslepiti ! Zgodovina južnih Slovanov, zlasti Hrvatov in Slovencev, bi utegnila mnogokaj povedati in gotovo razkrije polagoma, kar ni še znano. In še današnji dnovi naznanjajo jasno in glasno dovolj, da bi utegnili zapadni Slovani kljubu zaprekam biti še vedno na boljšem, ko bi voditelji njih porabljali pre- vidno in prav položaje in trenotke, na katere nalete tu pa tam. Ni davno, kar smo brali, da tudi gališki Rusi bi bili že v boljšem položaji, ko bi bili pred kakimi petimi leti znali prav porabiti priliko, ki se jim je bila nepričakovano ponudila glede na dosežbo jednakoprav-nosti nasproti Poljakom. Ali razsvetljenih mož ni bilo pri rokah med narodom, in tako je ta skozi in skozi lojalni narod bistveno še vedno tam, kjer je bil, in mno-gokaj se m u je obrnilo še na slabše. Vse to kaže, kako važno je, da vzgaja pojedin narod množico rodoljubov, sposobnih od kraja prijeti za vajete voditeljstva in ob jednem nadzorovati stopinje dejanskih in formalno razkli-canih voditeljev in zastopnikov. Zahteva narodnega nadzorstva spominja na to, da je potreba poleg narodne, za voditeljstvo sposobne iz-obražbe, tudi stanovitnosti v značaji. Značaj se mora odgojevati, in stalnost njegovo pospešujejo zopet jasna in določna načela t.er po vsem utrjeni nazori. Omahljivost ima po takem zopet oporo v nedostatnem ali ne-prepričevalnem znanji onih resnic, ki bi drugače nepremično odločevale delovanje pojedincev voditeljev in v tem zgodovinsko delovanje po celili narodov. Slovani so imeli že med seboj tu pa tam hudih izdajic ; ali še več so jim škodovali omahljivci. Ravno zdanja doba pa potrebuje izobraženih, s slovansko zgodovino razsvetljenih mož voditeljev, ki bi bili tudi značaji trdni, jekleni. O Nemcih je znano, da so vstrajni in krepki, nasproti drugim narodom še prekrepki, a vendar jih opominja Gothejev Hermanu v znanem idilskem epu z naslednjimi besedami: „Clovek, ki je v omahljivem času tudi sam omahljivega mišljenja, ta pomnožuje zlo in je razžirja dalje in dalje; ali kdor vstraja v mišljenji, ta si vstvarja svet. Ne spodobi se Nemcu, strašno gibanje nadalje voditi in omahovati sem ter tje." Gibanje z jednako lastnostjo se bliža tudi današnjemu rodu v Evropi, kolikor se ni že približalo. Ako je bil Nemcem za viharno dobo primeren opomin, koliko potrebniši je v isti dobi Slovanom, o katerih je pripoznano, da so mehkejše narave, nego Nemci! Slovan se da rad voditi po svojem čustvu; to samo po sebi osrečuje ali ob jednem rado odjenjuje in slabi razum, ko pride do važnih, odločilnih trenotkov, in razum sam omahuje zaradi tega, ker ni drugače dobro podprt. To zopet dokazuje, kako je potrebno, da prihaja slovanski mehki naravi razum na pomoč. Razum pa je in postane krepak, samo če ga utrdimo z načeli in vzori v razgovorjenem zmislu potom zgodovinskega naobraženja in razsvetljenja. Po vsem tem je jasno, da razum je najviša moč, ki more vspešno in naglo delovati v zgodovini na poti napredka ali pa na poti v temo prvotnih zmot in zgodovinskih početkov človeštva in narodov posebe. Razum je j; treba oborožiti, da proderejo Slovani s tako kulturo, kakoršna ugaja njih značaju in njih do-zdanjemu razvitku. Ako so Slovani doslej delovali bolj s čustvom, jim pa zdaj za to rejalna pota drugih narodov zaukazujejo, da se branijo in pospenjajo v kulturi in civilizaciji z umom in omiko, ki daje prava vodila voditeljem in narodom. Ker je spoznanje jerlino prava pot do primernega delovanja, smo izbrali tudi našemu listu geslo : „Od spoznanja do dejanja", in s pomočjo tega vodila nas je zares na volja, spoznanje, Slovanom, kakor še posebe Slovencem, pospeševati po lastni moči, še bolj pa po oni podpori, katere se nadejamo od onih, v katerih bije slovansko srce. P od g orni k. Diplomacija, pc raj|ežavno je dandanes pisati in poučevati se o aktu-valni politiki; kajti publicistu je preklicevati jutre ® & i o, kar je veljalo še danes vsaj kot izraz tako imenovanega občega mnenja. Potem pa svobode tiska tudi v ustavnih državah ni še toliko, da bi bilo varno brez okolnosti razkrivati svoje kakor si bodi utrjeno prepričanje. In kdor se naslanja na vsakdanja poročila raznovrstnih novin, je še na slabšem od onega, ki obdržuje svoje politične nazore v zakotjih sam za-se. Ze to, da kdo veruje časnikom preveč, kaže, da ne ve, na kaki podstavi, pod kakimi pogoji ali uveti delujejo razni novinarji. Ravno Slovani se dajo tu pa tam slepiti po tujih časopisih, ker imajo sami poprek pošteno novinarstvo. Slovansko časopisje se namreč ne daje podkupovati in domovine prodajati tujstvu; kar se med Slovani zagreši, litika in narodi. ! zgodi se navadno v interesu pojedinih domačih, torej strank iste narodnosti, iste domovine. Vse drugače pa je s časniki, ki jih ima v rokah tako imenovani brez-domovinski ali mednarodni kapital. To se suče po gmotnih dobičkih, ne pa po interesih narodov, dežel in držav, za katere nima in ne more čutiti brezsebične, prave ljubezni. Tak kapital obrača plišč po vetru in se uklanja zdaj tej, zdaj oni stranki, in, kar je še hujše, on se prodaje zdaj tej, zdaj oni narodaosti, deželi in državi. Ljudje, ki bivajo in bogate v jedni in isti državi, delajo, če jim tujstvo pomoli dobiček, proti državam in narodom, po katerih so obogatili, in med katerimi so se celo sami rodili in vzgojili. Ta mednarodni kapital razprostira svoj vpliv po vseh evropskih državah, da ne govorimo od drugih svetov. Ta mednarodni kapital je osnoval in prisvojil si najvpllv-niše liste po vseh kulturnih in večih državah in je tako v zvezi na vse strani ter dela, kakor mu več plačajo. Sosebno zadnja desetletja in če pogledamo okoli nas, zlasti zdaj suka isti kapital narode in države, kakor se njemu dozdeva, ali prav za prav ta kapital se ravno zdaj suče, kakor mu velevajo oni krogi od katerih dobiva in se nadeja dobivati največe denarne podpore. Vsled tega opazujemo, da pišejo kapitalistični listi vse Evrope ta teden za mir, drugi teden pa za vojno, in nič jih ne boli. da preobračajo logične kozle in rišejo črno, kar so slikali včeraj kot belo in čisto. Diplomacija, ki sama sebi pripisuje poklic, da zakriva svoje misli, ni mogla najti boljšega pomočka nego so novine, katere ponuja brezdomovinski kapital za drago odškodnino v porabo. Diplomacija ima o resnici svoja glasila, ki so kakor je dokazano, razpletena po vsej Evropi, če se omejimo na našo celino, čim zvitiše je diplomat, toliko poslužniši so mu kapitalistični časniki in toliko bolj slepi on po njih širno, občinstvo, in naj si bo to samo še toliko bistroumno skušeno in naobra-ženo. Časniki, ki dobivajo nauke od diplomatskih načelnikov niso prekanjeni toliko iz samih sebe, kolikor iz pouka, ki jim dohaje od diplomacije. Naposled se torej da občinstvo vesti in zavajati po diplomaciji sami. Ko bi ne bilo drugih potij do spoznanja, bi težavno prišli na prave sledove tega, kaj prav za prav hoče diplomacija v vsakem slučaji, in kaj je konečni namen njenega delovanja tu in tam. V resnici nam ostanejo pojedini diplomatski koraki mnogokrat za vselej skriti ali nejasni. Konečne namene pa izvemo še bolj iz su-kanja političnih strank, sosebno kjer so ustave, in kjer imajo te ustave vsaj formalno veljavo. Pri ustavnih zastopih pride že vsled nasprotij kaka resnica na dan, in naposled se zastopniki narodov in pokrajin toliko vzgrejejo ob raznih prilikah, da nam povedo, kaj prav za prav namerjajo. Vse to zasledujemo tudi v ustanovnih bojih naše skupne države. Ali stranke po ustavnih zastopih se tudi sučejo po načelih priklad-nosti, in se dajo sukati tako ali tako pogostoma zaradi malenkostnih dobičkov in kratkodobnih interesov. Ustavne oblike imajo že take mreže, da ni možno gledati jasno in daleč skozi nje, ker oni, ki vodijo vse skup, poznajo moči in sile, s katerimi jim je opraviti po ustavnih zastopih, in po katerih jim je dosezati namene, ki si jih določujejo za vsakatero dobo in priliko. Po takem tudi politično živenje ni tako, da bi nas razsvetilo posebno, ravno zaradi tega, ker se prikriva, kar je v ozadji kot konečna namera. Poslednje namere se ve da so stalne;, v kaki državi gospodujejo ne samo po desetletja, ampak tudi po cele veke. Ali stranke in ž njim tudi drugo občinstvo jih ne izvedo, kolikor je to zavisno od vsakdanjega ustavnega in drugega političnega delovanja. Pogled se nam že koj razvedri, če se ozremo okoli po tem, kar zares zahtevajo in potrebujejo narodi sami. Med temi pa poznajo narodove prave in stalne potrebe oni, ki imajo poklic, narode poučevati s pomočjo znanstvenih resnic. Znanstveniki poštevajo lastnosti narodov, lastnosti in zaklade one zemlje, na kateri prebiva ta pa oni del človeštva. Ti poučujejo naposled tudi diplomate, in ti delajo po ovinkih, kar izražajo učenjaki naravnost na podstavi zvez raznoterih vzrokov in posledic. Odkritosrčni, učeni ljudje naznanjajo narodom in državam, kako se jim je ravnati glede na bodočnost, ako hočejo še nadalje živeti in doseči tako ali tako moč med drugimi sosedi. Kdor bi ne vedel, kako se učenjaki posebne vrste izražajo o bodočnosti raznoterih držav in narodov, bi ne spoznal iz zmešnjav vsega javnega življenja, kam jo tira aktuvalna politika, kam jo hočejo privesti pojedini narodi. Narodov ni ceniti po tem, kar zahtevajo v pojedi-nih slučajih; kajti tudi velike težnje utegnejo biti samo stopinje do konečnih namer. 0 Rimljanih vemo, da so rili dalje, naposled jim je bila tudi Italija premajhna. Ravno tako poznamo drage države in narode, ki so se širili čez naravne meje, ki so jim bile postavljene že od začetka. Imenitni, zdaj že pokojni ameriški učenjak Carey, po poklicu socijalni ekonom prve vrste, je prerokoval na podstavi naravnih in duševnih sil raznim narodom raznotero bodočnost. Med temi je cenil nemški narod jako visoko in je trdil, da ta bo gospodoval v Evropi in še dalje. Carey-ev častitelj in več nego učenec njegov, imeniten nemški modrijan Engen Duhring je nekdaj izrazil se, da Nemci utegnejo poleg severne Amerike in poleg Rusije igrati v svetovnem gospodarstvu veliko ulogo, ako bodo znali sukati se. Kar se dostaje voditeljstva nemškega zjedinjenega naroda, pač ves svet pripoznava, da je v občudovalno spretnih rokah, in „Miinchener Allgemeine Ztg." je trdila še te dni, da knez Bismarck vodi gigantsko politiko v obče in tudi z ozirom na vzhodno vprašanje. To pa, kar izvršuje veliki nemški kancelar, se popolnoma ujema s prorokovanji učenjakov nemškega naroda poprek, ki je po svojih pisateljih objavil že mnogo knjig, razpravljajočih velike načrte velikonemške politike. Nemški narod odobruje in povišuje tako politiko, in isti narod se sam izraža, da je poklican za veliko misijo v razne dele sveta. Samo po tem torej, kako se čuti narod sam poklicanega, v soglasji s pravimi svojimi svetovalci in voditelji, je umeti, kaj kak narod hoče. Diplomacija se mora zatajevati, to imamo opustili začasno in tu pa tam poprijeti se tako rekoč ravno nasprotnega; ali ona vede narod dalje in dalje, če ga ume prav. Narodi po takem šele razodevajo sami iz sebe in po svojih razsvetljenih rojakih in voditeljih, kaj prav za prav hočejo. Narode nam je opazovati, ako hočemo razumeti, zakaj se sučejo diplomati tu pa tam tako, kakor ,da bi ne umeli istih narodov. Ni se nam slepiti, če n. pr. kak kapitalistični časnik pokara celo Bismarcka, posled-njič že ve, kaj dela. Tudi vzhodno vprašanje umemo samo tedaj, ako se spominjamo, po čem hrepenijo razni narodi. Diplomacije, .politične stranke in razni časniki bi nas samo begali, da bi ne vedeli pri čem smo. i = ■ Pojedini narodi in narodiči, ki imajo posebno zanimanje za politiko na vzhodu, bi ne ravnali modro, ko bi poslušali samo glasove, ki jim dohajajo po časnikih iz diplomatskih krogov. Rejalna politika zahteva, da zajemamo prepričanje v raznih težnjah iz glasov, ki tudi v mirnih časih prodirajo izmed narodov med občinstvo. Iz splošnjih opomenj je mnogo sklepati o zdanjem položaji evropskem. P. Verska tolerancija na Ruskem. Jlfa zapadu in vsled svojstvenosti, s katero je zdru-Jjsi\x žena omika Slovencev, se slišijo tudi pri nas čudni glasovi o verski toleranciji v Rusiji. Knjiga „Russland. Land und Leute", I. zv., ki jo je izdal Armin Roskoschny, pa nas poučuje drugače. In tu piše celo znani nemški pisatelj Friderik Bodenstett v uvodu tako-le: „V Moskvi je poleg drugega 7 katedral, okoli 400 cerkva in javnih kapel in 21 samostanov. Med hrami božjimi so zastopane vse glavne vere cesarstva. Med temi sta dve rimsko-katoliški in dve luteranski cerkvi, jedna reformovana, anglikanska in armenska; židovska sinagoga in mohamedanska mošeja sklepati vrsto. Človeka prehvapi, da je sredi dežele „pravoslav-nosti" (pravovernost) toliko hramov inovercev (drugo vercev). Ako vemo, kako prešinja Rusa, zlasti prostaka, jedinozveličavna moč njegove vere, pač ne pričakujemo, da bi naleteli na tako trpnost ali tolerancijo, kakoršna se izvršuje ne samo od strani vlade, nasproti inoverskim narodom, podanikom ruskega žezla. Svoboden in ne za- viran sme v Rusiji moliti Kalmyk svojega Dalai-Lamo, Parz svoj večni ogenj, Jud svojega Bramo, Mohamedan klicati svojega Alo, Tunguz ležati v prahu pred podobami svojili malikov, ravno kakor se radujejo nezaviranemu izvrševanju svoje vere različne sekte katolikov, luteranov in reformovancev do Menonitov in Herrnhuterjev. Na tej toleranciji pa tudi bistveno sloni učenik, da Rusija vspešno razširja evropsko kulturo. Narodi, katerim se tako varujejo svojstvo in vera, privadijo se polagoma, da se zmatrajo ruskimi državljani, tlačeče čustvo razmerja med vladarjem in vladanci, med zmagovalci in zmaganci zginja bolj in bolj, in narodi v živem medsebojnem občenji prenašajo v daljnje kraje mnogokako zrno, iz katerega se razvijajo prvi začetki civilizovanega življenja. Posledica te tolerancije v verskih zadevah pa je tudi, da vidimo na cestah Moskve tolik del pisane pregledne karte ruskih narodnostij, ki se naglo čutijo domače tu, kjer jim nikdo ne brani živeti po svoje in posnemati, kakor morejo, domače naprave svoje domovine." H-O-H Ivan Grundulic. Dalmatinci pravi smo Hrvati i slavni od sta-, rine; u našem Biogradu stolovahu kraljevi hr-^^ vatski; u nas porodiše se i odnjihaše krasne Vile slovinske ; u nas još i danas žive najčištji jezik hrvatski. — Da, istina! Pa upravo zato: „Evo pred Vama rodjenu bratju sa Drave, Save i Dunaja, bratju, što Vas nose u srdcu, gledajuči na Vas kao na unuke pradždovah, što su nam krasnu proslavili prošastnost i nad grobovim svojim podigli kamen i temelj buduče naše sreče i slave." x) Vid. Stanka Vraza Dela V. 120, 119. Tako morejo danes pač z upravičenim ponosom klicati sinovi kršne Dalmacije in navlastito potomci davnih viteških Dobrovčanov; in tako se njim tudi baš danes radostno odzivajo vsi Hrvati, slavno slaveči tristoletnico rojstva največjega pesnika starohrvatskega, najslav-nejega ljubljenca krasne Vile slovinske, Ivana Gundulica. No, spominjajoč se tudi mi Slovenci svetčauega slavja v rodnih bratih naših, seznanjamo se tu v naslednjih vrsticah vsaj na kratko z življenjem in deli omenjenega pesnika, a posebe še ž njegovim „Osmanom". Iz Gunduličevega življenja. Ivan Gundulic ali, kakor se je s priimenom po očetu sam prozval, Ivo Frana Gundulica, rodil se je v Dobrovniku 8. januvarja 1588. Otec njegov, vlastelin iz starodavne obitelji, bil je član mestnega svetovalstva in v državnih poslih tako razumen, da so ga Dobrovčani večkrat odbrali poslanca v Rim, Napolje, Carjigrad in na druge vladarske dvore. Za mater Ivanovo se ne ve; ali po vsi priliki je tudi ona bila plemenitega roda, ker so dobrovniški boljarji za žene po zakonu si jemali samo iz istega stana. O življenji našega pesnika znano nam je le malo; vendar sklepamo po njegovih delih, da je moral biti dobro odgojen, kakor v obče tedanji Dobrovčani. Prvi učitelji so Ivanu bili jezuviti. Izučivši pri njih latinsko literaturo in takozvane nauke humanistične pa i filozofijo, dal se je dvajsetletni mladenič na študije juridične, kjer si je za kratka pridobil temeljito znanje rimskega in domačega prava, da so mu someščani, akoprav še mlademu, radi poverjavali najvišje državne službe, a kasneje ga izbrali i samim knezom mesta Dobrovnika. Razven tega se je pečal tudi z nauki teologiškimi. A srčno se je poprijel učenja narodnega jezika in domače književnosti. Da mirneje preživi svoje dni, oženi se Gundulic v tridesetem letu svoje dobe z Nikoleto Sorkoče-vičevo, hčerjo Sigismunda Sorkočeviča, devojko plemenitega roda in posebnih duševnih darov. „Ta ženitev — pravi A. Tkalčevič — ne samo da ga ni prečila v izpolnjevanji meščanskih dolžnostij, temveč ga je še vzpodbujala, da razvije tudi drugo moč svojega duha, po kateri se je še bolj proslavil, no katero so državni posli nekaj omejali, ter ni mogla poleteti v prirojenem letu," namreč v pesništvu. Kar je Gundulidu ostajalo časa od javnih poslov in naukov književnih, upotrebljaval je posebno na vzga- ') Prim. „Danica" 1846. 20; S. Ljubic : rOgled. knjiž. po-viesti jugoslav." II. 398; Iv. Gundulica »Osman-1, Zagreb 1854 (izd. A. Tkalčevič). janje najmlajšega sina svojega Šiška, kateri je pozneje bil tudi vrsten pesnik naroden, umrl 1682 knez dobrovniški, no čijega pesmi so žal propale, kakor tudi tega sin Ivan, umrl 1721, od katerega so znani ti-le pesniški proizvodi: Idila „Suze i tužbe Radmilove" v sedmih manjših pesmih, „Radmio i Radklica", pastirski igrokaz, „Oton", povestniški igrokaz, in „Pjesni razlike" ponajveč ljubezne, ki jih je speval unuk velikega Gundulica. (Naj-stareji sin Gunduličev, Fran, prestopivši v avstrijsko vojsko, postal je maršal; srednji, Jerolim, bil je polkovnik in je pal pri oblegi mesta Barcelone). Sicer je naš Ivan šel vsako leto na bližnji otočič Daksa ter je tam z redovniki sv. Frančiška veliki teden preživel v pobožnem premišljevanji in modrem pogovarjanji. Da-si v narodni književnosti proslavljen, vendar je Ivan Gundulic na žalost Vile slovinske prerano zapustil ta svet, dopolnivši šele petdeset let veka svojega. Zbo-levši nenadoma z bodca ter prejemši svetotajstva umirajočih, preminol je največji pesnik slovinski dne 8. decembra 1. 1638. Pesniška dela Gnndnličeva. Gundulic je živel v dobi, kedar je bila dobrov-niška republika baš v največji moči in ugledu pri sosednjih narodih, da, po vsej Evropi. To je pač moralo ne malo vspodbujati tudi našega pesnika na delo duševno, o katerem se še danes govori živo in krepko. Stopivši namreč Ivan okoli leta 1620. v kolo narodnih pesnikov, vztrajal je na tem polji vse do smrti obdelujoč istotako vse glavne vrsti pesništva. Po običaji onih humanistično-pijetističnih časov bil je tudi našemu Gundulicu prvi posel v poeziji: opevanje predmetov nabožnih, a to v strani lirski. — Od tega je najpreje dal v tisku na svetlo: „Sedam piesnih po-kornieh" u Mletcih kod Marka Ginamija 1620, t. j. sedem spokornih psalmov Davidovih, katere je slobodno, a lepo iztolmačil v čveterovrstnih kiticah z osmercem. Zatem je prišla na svetlo izvorna: „Piesanca o veličanstvu božjem" v Rimu 1621 in v Mletcih 1622., v kateri je pesnik ,kratko, umno in vzvišeno razvil nauk naše vere'. Na to je izdal povečje delo pesniško: „Suze sina raz-metnoga" v Mletcih 1622, katere je posvetil stricu svojemu Jeru Ivanovemu. Nadalje še je zložil pesem: „U smart Marie Kalandrice", žene Ivana Vlajka, in neke vrste panegirikon: „Piesan višini prisedroj Ferdinanda II. Toskanskoga" ; a iz italijanskega „L' amante timido" nekega Girolama Prettija je zgotovil prevod: „Ljubovnik sramežljiv". V teh lirskih proizvodih je Gundulic nadkrilil vse svoje prednike in vrstnike, katerih je tedaj bil že po-voljen broj zlasti v Dobrovniku, pa tudi po dragih krajih dalmatinskih. Posebno krasen je njegov spev: „Suze sina razmetnoga« (Solze sini zapravljivega), kate- remu predmet je vzel iz evangeljske prilike Luk. XV. 2]_32 o ^izgubljenem sinu". To delo pesniško je razdeljeno na troje : pregrešenje, spoznanje in kesanje. Pesnik v njem z živimi bojami kaže blodnjo človeka grešnika, oplakuje s tragično sentimentalnostjo bedo roda človeškega i opeva z veličanstvenim oduševljenjem neizmerno milosrčnost božjo. Sam ^vrli pesnik slovinski Gjorgjič pravi o ti pesmi Gundulicevi, ,da ni nič mičnejega1 od nje; Šafafik velf, daje ,polna lepih, pesniških, ganljivih besed' ; a naš Stanko Vraz jo ima za „najkrasneji in najsovršeneji umotvor njegovega pera". Zložena je na kitice po šest vrstic, spevanih v osmerci jako uglajenem. — Poleg takošnih pesmij lirskih bavil se je Gundulič takoj s početka svojega delovanja tudi s poezijo drama t s k o. - Že pred Gunduličem bili so se nekateri pesniki v Dalmaciji in tudi v Dobrovniku poskušali v ti umetnosti, držeč se dakakor tujih uzorov grških, latinskih in italijanskih, ali po nekoliko pišoč izvorno ali pa tudi prevajajoč. Tudi Gundulič se je lotil tega posla, uvidevši, da je kazališče (gledališče) pravo naobrazilišče naroda, ter je v ta namen sestavil več dram ali igro-kazov, katere so javno predstavljali mladi Dobrovčani po takozvanih „kazališčnih družinah" (gledaliških društvih). A po ukusu onega veka jemal je pesnik predmete za svoje izdelke ponajveč iz starih klasikov ali historikov, pa je gradivo po svoje uredil, pomnožil in pripravil za pozorišče. Taka „složenja", kakor jih sam imenuje, Gun-duličeva so po naslovih: „Ariadna", ,,Proserpina ugrabljena", „Dubravka", „Diana", in ,,Armida", potem ,;Ga-latea", ,,Posvetilište ljuveno", „Cerere", „Kleopatra", „Adon", ,,Koraljka" in „Filida od Skira" (iz italijanskega), ter še menda tragikomedija ,,Sunčanica", katero sicer neki pripisujejo njegovemu unuku, preje imenovanemu Ivanu Šiškovemu. No od vseh teh Gunduličevih dram so se po tisku ohranile ter so nam povse znane samo prve tri: ,,Ari-adna", kako jo je Tesej, vračajoč se ž njo s Krete v Atene, ubivši Minotavra, prevaril in ostavil na otoku Nasu; „Prose rpin a", ko jo ugrabi Pluton, a mati njena Cerera vkupno s pastirji po nji toži ter jo obišče v podzemelji; in „D ubravka", pastirski igrokaz v treh činih, kjer nam se prikazuje ženitev mladiča Miljenka in devojke Dubravke, ter nam pesnik opisuje življenje in in običaje seljanske, posebe pastirske; a uspored proslavlja rojstni kraj svoj Dobrovnik in njega slobodo, pa tudi prilično šiba ničemernost in potratnost svojih someščanov in še žaluje zaradi tujstva vse bolj širečega se i v preprostem narodu. Naposled pojedini odlomki iz ,,Djane" in iz „Armide", pa „Sunčanica", ako je ta inače delo našega Ivana Franovega, zasvedočujejo nam dandanašnji Gunduličevo izurjenost dramatsko. — Kje pa se nahajajo ostali njegovi igrokazi, ne zna se; — pravijo, da so rokopisi, tiskom še ne razširjeni, bržčas propali v strašnem potresu in ognji, kije 4. aprila 1667 Dobrovnik malone povse razdejal. Gundulič je, kakor nam pisci pripovedujejo, tudi sam pomagal v „družinah" predstavljati svoje drame, katere so Dobrovčani ,s mnoziem' i ,bezbrojniem' pies-nima taštiem' i izprazniem' na očitieh miestieh s veli-ciem' slavam' prikazivali", kakor to pesnik sam iskreno poveda v poklonjenji svojih Piesni pokornieh Maru Bu-niču 1. oktobra 1620. No, s tem pa je tudi mnogo pomagal v to, da se je v Dobrovniku narodna dramatika lepo razvila že dosta preje, nego pri drugih prosvetljenih narodih evropskih. (Dalje pride.) Psoglavci. Zgodovinska slika. Češki spisal Alojzij Jirasek. Poslovenil Vacerad. sa starodavnih časov bili so globoki lesi, ki so se razprostirali od grebena mejnih gor mnogo milj v notranjo deželo, naravna in močna obrana naši češki kraljevini. Straže, navlašč t to odločene, čuvale so prelaze, vodeče skoži ta mejni gozd, varujoče ob jednem „deželna vrata", stalne tvrdnjave in zgradbe, v obrambo stez pri mejah postavljene. Polagoma, sosebno za trinajstega stoletja, ko so drli tuji naseljenci trumoma k nam, prenehali so sami kralji naši čuvati mejne gozde kot deželno ograjo in so dajali tujcem izsekavati kos za kosom. Najdalje in najbolje ohranil se je mejni gozd na zapadni strani proti Bavarcem na rebrih in ob vznožji krasne Šumave. Jeden del njen in najznamenitejše poti, tod od Domažlic vodeče v Nemce, čuvali so, kar ljudje pomnijo, Hodi, krepko utrjeno ljudstvo, junaške postave, srčnega duha. Njihove vasi. semtertje prav na robu kraljevih gozdov, razprostirajo se v nižini in po višinah, toda vedno tako, da imajo pred sabo v ono stran proti meji holme ^ 2 ali vrhove, za katere se stiskajo kakor za naravno bra-nišče proti sovražniku. Raztresene so v pasu okoli šest milj dolgem, ob meji poleg prelazov in važnih steza. Tako so od Domažlic najdalje na jugovzhodu blizu soteske všerubske vasi Lhota in Pocinovice, od teh pa k severozahodu mej cestama všerubsko in brdsko : Kyčov, Medakov, Tlumačov in Straž, najdalje pa od tod severozahodno poleg ceste v Mnihovo pod gozdi vasi Ujezd, Dra-ženov, Postfekov, Chodov in sedanji trg Kleneč. Kedaj so Hodi, ti češki graničarji, prišli sem, ni ^a trdno znano. A toliko je gotovo, da so opravljali svojo službo pogumno, braneč ob času sovražnih navalov steze jn ceste, tudi bojujoč se v vseh onih bojih, ki so se vršili v njih okraji in okolici. Kakor je gotovo, da so hrabro pomagali poraziti knezu Bfetislavu Nemce pri Brudku, tako je tudi nedvoj-beno, da niso lenobe pasli v ostalih bojih, osobito pa za časov husitskih, slavnega spomina. Za mirnih časov hodili so po mejnem okraji in pazili, da bi sosedje Nemci ne zoževali naših mej, ne izsfkavali češkega lesa brez pravice, v njem ne lovili in sploh ne delali v njem škode. Pri tem so morali Hodi, kakor pripovedujejo stare pravljice, biti marsikako krvavo bitko in to s tatinskimi lovci in bavarskimi kvaritelji lesa, zlasti brodskimi. Zanesljivi tovariši na teh pohudih in stražah so bili Hodom veliki in močni psi, a dobra družica čekana in v poznejših časih puška, dolga in kratka. Orožje so nosili vedno, tudi za časa, ko po sklepu deželnega zbora to ni bilo dovoljeno ostalim prebivalcem naše kraljevine. Kedarkoli je šel češki kralj skozi njihove kraje, pozdravljali so ga Hodi v orožji pod svojim glavnim praporjem, na katerem so imeli pasjo glavo2) v grbu, in pogostivši svojega kneza po starodavnem običaji s sodcem medu, spremljali so ga kakor častna straža po gorah čez mejo. Za težke in često nevarne službe uživali so Hodi posebne koristi in pravice. Od pamtiveka bili so svobodno ljudstvo, nobeni oblasti podložni, le samemu kralju. V njihovi pokrajini si ni smel nakupiti posestva noben plemič, ali se naseliti. Tlake in drugih podložnih služeb, kakoršne so silno težile vse kmetsko ljudstvo, niso opravljali Hodi nobenih. Gozde, katere so branili, so smeli uživati prosto, in od nekdaj so tudi lovili v njih brez ovire in urili svojo moč ') Čekan, čakan, po hodsko ,,čekana", palica in orožje ob jednem, okoli l'/.2 m visoka, iz trdega lesa. Na dolnjem konci imela je močno, ostro ost, na gornjem pa sekirico z buzdovanom. Držaj bil je zgorej jeden čevelj daleč lepo okrašen s ploščevino in žeblji. Cekane so nosili v starih časih oženjeni možje, kedar so šli za službo, ali v Bavarce, v mesto, k svatbam, h krstu i. d 2) Od tod njihovo posmešno ime: Psoglavci. na medvedih in volkovih, katerih se je potepalo še v 17. stoletji po Sumavi obilo. Carine in cestnine niso plačevali po vsej kraljevini, z rokodelstvom so se pečali v svojem okraji prosto. Brez ovire in po volji so se smeli izseljevati kamorkoli in se ženiti, tudi v skupine se shajati. Posebna njihova sodnija« „prava hodovskega", obstoječa iz „župana hodovskega", od kraljeve vlade nastavljenega, in iz svetovalcev ali županov iz hodskih vasic, imela je sejo vsako četrto nedeljo v njihovem gradu v Domažlicah. Na hodskem gradu prebivali so domažliški grajski grofje ali glavar, hodski župan in prisežni pisar, njihovi najviši uradniki. V tem gradu hranili so tudi svoj prapor, pečat in privilegije, katere so jim podelili kralji Ivan Luksemburški, Karol IV., Vaclav IV., Jurij Podebradski i. d. Tam so se v sili tudi shajali v orožji in zavarovali za časa vojske svoje žene in deco z najboljšim imetjem vred. — Naposled so opravljali Hodi svojo službo usodnega 1. 1620., naredivši ob bavarski meji na pripravnih mestih zaseke. Tačas jim je naročil Friderik, zimski kralj, strogo, „da naj po svoji dolžnosti in redu vsake vasi imajo skrbno stražo, ne toliko po dnevu, temveč mnogo bolj po noči in branijo proti nepričakovanim sovražnim navalom ta mesta, v njih stalno ostajajo do določenega časa, iz njih ne odhajajo pred odmerjenim časom po dnevu, seveda tudi po noči nikamor, in napravivši si dostojni bojni prapor, kateri bi mogla nositi jedna osoba, prisežejo nanj. — Da se čuva pri teh stražah tem boljši red, naj ostaje vedno jeden dan župan in drugi dan pisar pri njih —" Tačas je poslednjič odmevalo v globokem šumav-skem gozdu klicanje hodskih straž, takrat se je poslednjih vil nad glavami čeških graničarjev prapor s črnim robom, okrašen s pasjo glavo. Prišla je belogorska bitka. — Povodenj splošne pogibelji dosegla je s požrešnim valovjem tudi gorsko zakotje prostih Hodov. Štiridesetega dne po staromestni eksekuciji odstopili so se svobodni Hodi s pismom Karola Lichtenštajnskega na cesarskem mestu proti odškodnini 7500 gld. državnemu dvornemu svetniku Wolfu Viljemu Lammingerju, baronu iz Albenreutha, ki je bil jeden izmej cesarskih komisarjev in rediteljev grozne žaloigre dne 21. junija 1. 1621. Devet let pozneje bili so Hodi prodani istemu Lammingerju v popolno dedno lastnino za 56.000 gld. — Novi gospodar seveda ni hotel priznati in ni priznal njihovih svoboščin in predpravic in je ravnal ž njimi kakor s tlačanskim in podložnim ljudstvom. Tačas je nastal poslednji in največi hodski boj. Branili so svobodoljubni možje svoja prava proti nasilju in krivici. Čez šestdeset let trajala je ta nejednaka borba. Časi je zasvetila Hodom iskra liade pri dunajskem dvoru, kjer so se poganjali za svobodo; vendar je naposled dobil pravdo naslednik Lammingerjev, njegov sin Maksimilijan, in Hodom je bila dana razsodba, da se zavrača njihova prošnja jedenkrat za vselej, da so njih predpra-vice uničene in nič več veljavne, njim samim pa se nalaga pod strogimi kaznimi perpetuum silentium! To je bilo leta 1668. V istini je vladal potem na Hodskem silentium — tih kakor grobovi in neprerušen niti potem, ko je leta 1680. buknila malodane po vsej češki kraljevini strašna kmetska ustaja. Toda perpetuum vendar ni bil. Hodi so ga prekinili. In tu se začenja naša povest. I. Zgodnja tema novemberskega večera pokrila je brežine in doline pogorske krajine na vznožji strmega Čerhova in raztegnene Haltrave. Črni in gosti oblaki so se nizko podili čez njihova lesnata temena in ostalih gor Češkega lesa, ki se je vzdigoval kot orjaški nasip nad tiho krajino, izginjajoč v oblakih in temah. Neprijetno vreme je nastopilo. Vihar je bil gospodar vsega, i oblakov i zemlje, na kateri se je treslo pred njim vse: stoletni gozd v po-brežji ter osamelo drevo na širnem polji. Breze, stare in mlade, gosto rastoče gori na Hradku — nad vasico Oujezdom, so šumele, ječale in trepetale v svoji nagoti, kajti vihar jim je ruval v šopih poslednje zlate liste in jih gonil po črnem zraku v divjem vrtincu. Na sosednji Hurci pa je bučal uporno dobov gaj in stresal s širokimi vrhovi, braneč se viharju, ki je sedaj divje planivši iž njega, prodrl doli do mirne vasi, stiskajoče se kakor gnezdice k stožkovitemu Hradku. Drevje pri poslopjih in na vrtih se je majalo in močno šumelo. Najglasneje pa je vršala starodavna lipa, rastoča na prostranem dvorišči „pri Kozinovih". Vaga in drog starega vodnjaka pod lipo sta škripala in ropotala ; toda ta neprijetni glas pregluševal je šum vetra v širokem vrhu starega drevesa. V hiši so imeli luč. V medlem svitu, ki je padal skozi nizko okno na dvorišče, zalesketal se je nanagloma pod lipo silen vrtinec rumenega listja, katero je veter, divje zasukavši se, ko bi trenil, pobral in odnesel v temno višino. In med tem, ko je bril in cvilil tako kakor pobesnel najdivjejše, stopil je nekdo v sobi k oknu. Samo za trenotek je bilo videti to silhuetto — sedaj se je okno na pol odprlo. Gole ženske roke pomolile so ven v temo malo skledo, in v istem trenotku zakadilo se je belkasto iž nje. Oblak kakor padli sneg hipno iž nje stopivši, je, ko bi trenil, izginil v vetiu, kateremu je bil darovan. Tožeča Meluzina pogoltnila je gladno na mah moko iz sklede, dano jej na uteho, zaječala še jedenkrat in potem se podila po temi dalje. Okno se je zaprlo in senca izginila v njem. Neprijetno vreme je gospodovalo. V hiši pa v leseni izbi, dosti prostorni, bilo je prijetno in varno. Na ognjišči je gorel ogenj, in smolnata polena so pokala. Trska, v črnem svečniku utaknena, gorela je s plamenom, in njen svit je padal sedaj jasno na darovavko, ki je, žrtvovavši Melnzini, stopila od okna in nesla skledico na nebarvano polico. Bila je to' kmetica sama, tej hiši gospodinja: mlada žena, lepe postave, prijetnega obraza, na katerem so bile najkrasnejše jasne, rujave oči in podolgasti, ravni nos. Lase je imela s pisanim robcem pokrite, na sebi pa krilo in tesnoprsnik, ki ni zakrival docela srajce na prsih, spete s svetlim svinčenim srcem. Položivši skledico na polico, usedla se je zopet na stol poleg pobarvane postelje z nebom, in vzevši vrvico v roke, spravljala je hejčedlo v gugajoče, prosto zibanje in jela peti z zamolklim glasom: „Hajej ditS, kolebu2) te abys spalo, neplakalo, sve, mamince pokoj dalo. —" Zunaj je bila burja. Šum drevja in bučanje vetra izlivala sta se v jeden glas, cd katerega so se. tresla okna. Mlada mati pa je pela pesem dalje. Toda še druge glase, kakor njene pesmi, bilo je slišati v izbi. Tam v temnem kotu je druga postelj pod nebom, in od ondod se čuje glasan šepet, šuštenje, pritajen smeh, ki je, dolgo pridrževan, ušel sedaj, veselo, jasno, kakor srebrni zvonček. Toda že ga miri drug, debelejši glas, in v tem ga ozmerja tudi gospodinja od hejčedla, — vendar nikakor ne ostro in strogo, — da naj se upokojita, ker Ančika že usniva. Potem je zopet, zibajoč, jela peti: „Nedašli ty pokojička, hodime te do rybnička, a z rybnička do Dnnaje. Chyt'3) si ho, ty hastomane."4) Mala Akčika v hejčedlu je zadovoljno jecljala in mrmrala, toda čim dalje, tem slabeje, dokler ni umolknila. Se nekolikokrat je potegnila mati, potem spustila vrvico ter pogledala po strani k drugi postelji, kjer se ') Hejčedlo, platnena plahta, četverooglata. v kateri se ziblje deca. Na vsakem voglu prišita je močna vrvica. Dve in dve teh vrvic na jedni strani utakneti se v železni obroč, ki je zabit v tramu na stropu, in se zavežeti. K jedni se priveže dolgi „kucel", spleten v tri premena, iz kodelje, in s tem se hejčedlo ziblje. 2) Zibljem te. ') Vzemi ga. 4) Povodnji mož je v istem trenotku vzdignil izpod čistih zastorov pisanega neba gospodar, njen mož, ki se je do sedaj valjal z najstaršim otrokom in se igral ž njim. Gospodar, kateremu je bilo malo čez trideset, primerno visok in postaven mož, pogladil je svoje dolge kostanjeve lase za ušesa in gledal nasmehuje se nasproti svoji ženi. Triletni deček pa, samosrajčnik, okroglega obraza, iskrih očij kakor trnolica, opiraje se ob očetov hrbet, klical je mamo, naj prisede k njima. „1 vi, neugnana čeljad!" zaklicala je s ponarejeno ostrostjo kmetica. — „Tiho! Pavle, imel bi že spati — Hitro pod odejo! Ančika tudi že spi." „0 lepo spi!" oglasil se je gospodar in nasmehnivši se, pokazal na hejčedlo. Iž njega gledala je čez rob ljubka glavica male, jedva dveletne devojčice, v katere plavih kodrih se je odseval rdeči žar plapolajoče trske kakor leskeče se zlato. Mladi Sladky ali Kozina, kakor so ga imenovali po imenu njegovega doma, je vstal in šel k hejčedlu. Bil je v irhastih, svetlih hlačah do kolena, v nogovieah in težkih škornjjh, brez telovnika, brez jopiča, le v srajci s širokimi rokavi, spredaj razgaljeni. Ko je stegnil roki po svoji hčerki, ko jo je nesel nato visoko pred seboj šaleč se k postelji, bilo je najbolje videti njegovo krasno vitko postavo. Na postelji torej nakopičila se je vsa družina; vesela deca, lazeč po očetu, in roditelja, vesela vsled radosti svojih otrok. Zvenelo je tu prijetno soglasje rodbinske sreče. Bučanje jesenske burje ga ni motilo. Vendar te sreče nista dosegla kar tako, brez boja. Stara Kozinova branila je dosti svojemu sinu, tedaj že samostojnemu gospodarju, ko jej je naznanil pred štirimi leti, kako nevesto da si je izvolil. Ni jej ugajala, pripravna sicer in zala, toda revna deklica za Kozinovo hišo, katera je bila, čeprav niso več sedeli v njej župani, jedna izmed najprvih. Ta davna čast jej je ostala, kajti vedelo je vsako dete, zakaj je vzela nova gosposka dedu Kozine županstvo, namreč ker ni hotel plesati, kakor je žvižgala ona, in biti zoper svoje ljudstvo. — Toda naposled je stara sinu vendar-le dovolila. „Na hrastu ne raste drugega kot želod," je rekla. „To je Kozina, neodjenljiva glava, trda kakor hrast. Ali da mu ne bo potem z Anico na svetu tesno —" Takrat se je veselo nasmehnil Groga, dudak, katerega so imenovali Iskro, in rekel: „Pri moji veri, da mu ne bo! Živela bodeta skupaj, kakor v nebesih." Kako bi on ne hvalil in ne prerokoval vsega najbolje, ko je bil poverjenik mladega gospodarja; on sam je vedel njegove tajnosti ter bil njegov sel in svetovalec. Toda, kar je rekel, se je izpolnilo. Mladi Kozina je živel s svojo Anico zares kakor v nebesih, in to ne pol leta, jedno leto, kakor navadno, temveč že peto leto. Gospodarstvo ga je veselilo vedno, da morda čim dalje, tem bolj. Sedeti doma pri ženi in sedaj še bolj pri deci, igrati se ž njo in šaliti, to mu je bilo najljubše; tako da so mu zamerili, zato ker med svet, med možke v krčmo skoro prišel ni, da bi po navadi se porazgovoril in pokramljal. Še najraje se je del v razgovor z dudakom, Iskro Gregcem, tam kod na polji, na meji pri gozdu ali časi v nedeljo popoludne v lopi na vrtu. Zares se je mladi Sladkj spremenil. Drugekrati se je rad klatil po noči in to s puško ali z zanjkami po gozdu, rad lovil volkove v jame in napravil zoprni gosposki, kjer je le mogel, kaj. Kar se je pa oženil, postal je krotak kakor jagnje. Kedar je gospoda ukazala, da bi vozil drva ali opravljal drugo tlako, slušal je molči in poslal hlapca. Prej je klel, kakor vsi in povsod na Hodskem, to nevajeno robstvo in, kakor le mogel, branil se in izvijal. Stara Kozinova je gledala nanj v takih trenotkih s trdno stisnenimi ustnicami, kislo in strogo, in pomislila v duhu, ali pa potožila staremu bratu draženovskemu. „Ta dečak! To že ni Kozina. Ta se ni vrgel po očetu. Žena mu je vzela vse srce." „Žena in deca", bilo bi raje dodati primerno. Videlo se je tako tudi sedaj ta trenotek, ko je ne meneč se za jesenski vihar sedel s svojo rodbino na jedni postelji in se smejal odkritosrčno svoji deci, ki se je šalila in lazila po njem kakor mačice. Nakrat pa se je vspel po koncu in poslušal. Isti trenotek vzbudil se je tudi stari Volk iz dremanja pod mizo in skočivši na sredo sobe zalajal glasno. „Saj se je preja jedva začela," menila je kmetica, vzevši malo Ančiko v naročje. Mislila je, da se vrača morda kdo izmed poslov s preje pri sosedu, kjer je bila ravno ta teden. „To je kak tujec," odgovoril je gospodar in šel ven v vežo odpret hišne duri, na katere je bil butnil nekdo. Znpah je zaropotal, in že se je tudi oglasil zunaj tujec, možki glas, ki je zapel : „Na Ojezdskem Iiradku lepo ptič prepeva —" V tem je spregovoril gospodar nekaj tako, da ni bilo slišati pevčevih besed, ki pa se ni dal motiti in je pel dalje: „0n tam lepo poje, da se to razlega, da se to razlega tje do naših vrat. —" Tako pevajoč je stopil v izbo, kjer je pri pragu obstal in pozdravil. Veseli vzklik malega Pavla ga je pozdravil, kmetica pa je rekla: „Stopi, dalje, Iskra! Še le iz mesta? Ravno dosti zgodaj je. To te Iiotija lepo pozdravi." „Lepo ali nelepo. Če bode iz hrena, bom jaz iz popra." In dudak popravivši si svoje godalo na rami, se je zvito nasmehnil. „In tako vesel si, samo prepevanje te je," menil je gospodar. „Kako bi ne bil, saj poje ta vihar tam tako lepo, omerižske NovimjKromeriž, Moravsko. Letnina 7 gld. Po dvakrat na teden. — „Naše Hlasyu. Češki-Brod, t^eško. Letnina 5 gld. Po jedenkrat na teden. - Srpski List (Oiickh JIhct). Zader, Dalmacija. Letnina 6 gld. Po jedenkrat na teden. — Srbobran (Cpoo-opbh), Zagreb. Letnina 6 gld. Po jedenkrat na teden. — Branik (BpaHDK). Novi Sad. Ogersko. Letnina po 12 gld. Po trikrat na teden. — Zastava (3acxaBa). Novi Sad. Ogersko. Letnina 14 gld. Po štirikrat na teden. — Nova Ustavnost (Homi Vcthbiioct). Belgrad. Letnina 15 gld. Po trikrat na teden. — Ocljek (03jeit). Belgrad. Letnina 15 gld. Po trikrat na teden. — Glas Črnogorca (I'.iae UpHoropua). Cetinje, Črna Gora. Letnina 6 glcL Po jedenkrat na teden. — „ Ndrodnie Novinyu. Turoč Sv. Martin, Ogersko. Letnina 12 gld. Po trikrat na teden. — „Obzora, Zagreb. Letnina 18 gld. Izhaja vsak dan. — Cervonaja Rnsj (HepBOHan Pycb). Lvov, Gališko. Letnina 8 gld. Po trikrat na teden. — Listok (JIhctokt>). Porosko. Ogerski Kom. Užgorod (Unghvar). Dunaj. Letnina 4 gld. Po dvakrat na mesec. — Nauka (Hay«a). Dunaj. Letnina 5 gld. Po jedenkrat na mesec. — A36.t>cmh (J si^bcth). St. Peter-burg. Letnina 3 rbl. Po jedenkrat na mesec. — Novoje Vremja (Hoisoe Bpejia). St. Peterburg. Letnina 26 rbl. Izhaja vsak dan. — Varsavskij Dnevnik (BaruiaBCKiii JJhpb-HHKft). Varšava. Letnina 12 rbl. Vsak dan. —Moskovskija Vjedomosti (Mockobckhh BieooMocrn). Moskva. Letnina 26 rbl. Vsak dan. — Rucckoje Delo (Bnccitoe jl,.7,.io). Moskva. Letnina 10 rbl. Po jedenkrat na teden. Listnica upravništva: Denašnjo številko pošljemo vsem čast. p. n. naročnikom „Slovanovim", kakor tudi nekaterim dragim rodoljubom na ogled. Kedor bi ne hotel postati naročnik, prosimo uljudno, da nam list takoj vrne, da vemo potem prirediti naklad tiska. Listnica uredništva: Rokopisi, došli do konec prešlega leta „Slovanu", izročili so se uredništvu ^Slovanskega Sveta". Kolikor ne bode snovi primerne za novi list, vrnemo rokopise takoj, ko jih pregledamo. „Slovanski Svet" izhaja po dvakrat na mesec, vselej 10. in 25. dne meseca, in se plačuje ali pošilja naročnina uprav-ništvu „Narodne Tiskarne" v Ljubljani. Naročnina znaša: za celo leto ... 3 gld. — kr. za pol leta ... 1 „ 50 „ za Četrt leta . . — „ 75 „ Za ljubljanske naročnike in dijake velja: celoletno ... 2 gld. 80 kr. poluletno... 1 „ 40 „ četrtletno . . — „ 70 „ Upravništva »Slovanskega Sveta", ..SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 3 gld. za pol leta 1 gld, 50 kr. in za četrt leta 75 kr. Za ljubljanske naročnike in za dijake stane celoletno 2 gld. 80 kr. poluletno 1 gld. 40 kr m četrt, letno 70 kr. - Posamične številke se prodajejo po 20 kr. - Naročnina in reklamacije naj se pošiljajo upravmštvn . Narodne Tiskarne ^ dopisi uredništvu tudi v „Narodno Tiskamo" v Ljubljani. Izdajatelj biva v Gorici, ulica Farcar 18. Tisk ,,Narodne Tiskarne". — Izdajatelj in lastnik: Fran Podgornik. — Urednik: Janko Pajk.