102
Kratkočasno berilo.
Ni nesreče brez sreče.
Pred kakimi tridesetimi leti je živel na Češkem v sela, Nepomuk z imenom, kmet, kterega je obdaril Bog obilo z otroci, pa pičlo s premoženjem. Ta Nepomuk pa ni mestice
enacega imena, v kterem je bil rojen sv. Janez Ne poni u ca n; leži pa vendar tudi v klatoviškem okrožji ne dalječ od  bavarske meje.
Kmetic je bil vdovec in obdeloval je z žuljnatimi rokami košček svojega posestva, da je sebe in svoje otročičke preživil. Enega dne orje, in orje precej globoko, kakor se ondi zemlji prilega. Ko pride do uzar, hoče pljug obernitir pa kar se mu upre čertalo, ki se zlomi in izvali se iz persti precej velik kamen, kterega je čertalo zadelo.
Kmetic zaškriplje z zobmi — skoraj da ni prav debela zaklel — in premišljuje nesrečo, ktera ga je zadela. Se ve, da je bilo zdaj oratve konec. Ceh je pa sploh dosti umen in pogleda vsako reč od vsake strani. Naš kmetic ogleda tudi izorani kamen; kar vidi, da se nekako sveti. Sklene tedaj ga na svoj dom nesti, ga položi na voz in pelje sabo.
Otroci njegovi so se pač veselili, ko so vidili kamen, ki se je lesketal, kakor če bi bil z zvezdicami obsejan. Pa kmali so se ga do sitega nagledale njih oči, ker jih začne opominjati glad, da prazni želodec pod rebri vasuje. Zakaj ni ga bilo hleba pri hiši, da bi jih bil oče nasitil. Kaj je bilo očetu storiti? Mir in slogo doma ohraniti, gre v mesto Klatove s pičlim upanjem, da bo morda komaj toliko za kamen dobil, kolikor ga bo pot stala. Al kamen je bil pre-svetal in to je unelo upanje ubozega kmetica. Prime tedaj za sekiro, mahne po kamnu in odkruši vogal, da bi ga nesel v mesto pokazat.
V Klatovih je bil en sam zlatar. K temu gre kmetic in mu pokaže košček kamna, prašaje ga, ali bi mu bil kamen za kako rabo. Zlatar ogleduje in ogleduje kamen, ter reče pošteno: „Ljubi prijatel, toliko ne premorem, da bi ta kamen kupil od Vas; če mi ga pa upate, ga bom pokazal bogatim ljudem, kteri morda kakih dve sto goldinarjev dajo za-nju.
Ves vesel mu reče kmet, da je to le košček velicega kamna, kterega ima še doma in kteri je najmenj kakih 2J> funtov težek.
Zlatar mu ni hotel verjeti in mu reče: „To je, kar še ne veste, tako imenovani zlatni topas, to je, eden izmed dragih žlahtnih kamnov; svoje žive dni pa še nisem slišal od tako težkih topasov.44
„Pojdite le z mano44, odgovori kmet, „in prepričali se bote, da resnico govorim.44
Zlatar zapre svojo štacuno in gre s kmetom v Nepomuk. Ko vidi kamen, mu pove naravnost, koliko utegne vreden biti. Pogodita se tedaj, da pojde zlatar s kamnom v Prago, ga prodat in da ostane za plačilo tretji del tega njemu, kar bo za-nj skupil.
In tako se je tudi zgodilo. Bil je ravno tisti ča8 nadvojvoda, pozneji cesar Ferdinand I. v zlatni Pragi. Stanovi češkega kraljestva so sklenili, njemu v čast darila pokloniti in zvolili so kupico v to, ktera je bila iz imenovanega kamna izrezana, ki je bil največji do sedaj znani topas te verste.
Sedaj je ta kupica, ako se ne motimo, sopet v Pragi, in sicer v češkem muzeumu. Koliko je stala ta kupica češke stanove, se ne ve; da so mogli pa za kamen velika dati, je gotovo, ker si je nepomuški kmet veliko kmetijo v Kleneču kupil in do svoje smerti kot najpremožneji kmet v celem klatoviškem okrogu veljal.