SPLOŠNE KNJIŽNICE ZAPISANA BESEDA OSTANE - V KNJIŽNICI - IZ PRETEKLOSTI V PRIHODNOST Ob 50-letnici samostojnega delovanja Knjižnice Bežigrad »Cas tece, pot pa ostaja« piše ob spominski poti, na kateri se v maju spominjamo zgodovinskih dogodkov. Tudi temeljno poslanstvo knjižnice ne glede na cas ostaja še vedno isto - utirati pot zapisani besedi med ljudi - pa najsi bo zapisana na papir, magnetni trak, v digitalni ali morda že kakšni novi obliki, ki nastaja ta trenutek. »Ne smemo pozabiti, da ni knjižnicarjeva naloga hraniti knjige v skladišcu, temvec jim mora utirati pot med ljudi,« je zapisal že bibliotekar Bogo Pregelj v prirocniku, ki je pomagal ljudskim knjižnicarjem na zacetku njihovega strokovnega dela. V Knjižnici Bežigrad nadaljujemo po poti, ki so jo zacrtali že naši predhodniki: pricetki knjižnicarstva za Bežigradom sežejo v cas pred drugo svetovno vojno, tj. v cas nastanka razlicnih društev, ki so imela pod svojim okriljem tudi knjižnice, ki so v tem okviru nadaljevale svoje delo tudi prva leta po vojni. Januarja leta 1949 je pricela izposojati knjige Ljudska knjižnica Bežigrad kot enota Mestne knjižnice, s tem letom se je pricela profesionalna pot knjižnicarstva za Bežigradom. V letu 1956 so - ob upravni reorganizaciji obcine - ljudske knjižnice, ki so bile do takrat podružnice, postale samostojne kulturno prosvetne ustanove. 11. maja 1956 je Obcinski ljudski odbor Ljubljana Bežigrad na predlog Sveta za šolstvo, prosveto in kulturo na 10. redni seji izdal odlocbo, s katero je knjižnica postala samostojna Obcinska ljudska knjižnica Ljubljana Bežigrad. Knjižnici so s predanostjo knjigi in delu z bralci vtisnile odlocilen pecat upravnici gospa Ljudmila Žontar in gospa Mira Isakovic ter ravnateljica gospa Alenka Zupan, ki je Knjižnico Bežigrad vodila vec kot 30 let in oblikovala trdne temelje za njen razvoj. V knjižnici sta bili vedno vzporedni skrb za razvoj stroke in delo z bralci – od zacetka v letu 1956 pa do današnjega dne. V 60-ih letih je Obcinska ljudska knjižnica Bežigrad med prvimi uvedla prosti pristop do gradiva ter organizirala posebej mladinski oddelek in oddelek za odrasle v skladu s strokovnimi priporocili ter postala maticna knjižnica za obmocje obcine Ljubljana Bežigrad. Knjižnica Bežigrad in njen razvoj sta tesno povezana z nenehnim bojem za prostor. Od leta 1956, ko je delovala na Dunajski 71, se je še veckrat selila – najprej leta 1964 na Dunajsko 61, nato na Vodovodno cesto 3 v letu 1975 in leta 2000 na sedanjo lokacijo na Einspielerjevi ulici 1. Osrednja knjižnica ves cas ostaja na isti strani Dunajske ceste. Ko smo utemeljevali potrebe po novih prostorih in izbrano lokacijo, stavbo nekdanje Kuverte, smo veckrat zapisali, da s tem bralcem ne bomo porezali korenin. Res je, tudi knjižnica kot prostor se ukorenini ter vpliva na svoje okolje. Vzporedno z reševanjem prostorske problematike osrednje maticne knjižnice so se v 70-ih letih pricele v knjižnicno mrežo vpenjati nove enote. V tem obdobju je pod strokovno okrilje postopoma prevzemala društvene knjižnice in postavila temelje za današnjo razporeditev posameznih enot. Odprte so bile enote na Crnucah, v Stožicah – kasneje na Bratovševi in danes na Glinškovi plošcadi - in nova enota v Savskem naselju. V 80-ih letih se nadaljuje urejanje prostorske problematike, odprta je nova enota v naselju Nove Stožice, poimenovana po zgodovinarju dr. Francetu Škerlu, ki je knjižnici daroval bogato zasebno knjižno zbirko. Novost v Knjižnici dr. Franceta Škerla je izposoja igrac, ki se je pricela v letu 1988. Sredi 80-ih let se v knjižnicarstvu pricne uporaba racunalniške tehnologije, razvijajo se novi nosilci informacij in zapisov, ki jih postopoma vkljucujemo v knjižnicno zbirko. V knjižnici pricnemo sistematicno predstavljati knjižnicno gradivo s tematskimi knjižnimi razstavami. V 90-ih letih se nadaljuje urejanje prostorske problematike, posodablja se oprema ter razvija racunalniška tehnologija in z njo informacijski viri, dostopni bralcem v knjižnici. Knjižnica uporabnikom odpira razlicne možnosti: oglede knjižnih in likovnih razstav, posebne dejavnosti za mlade bralce, srecanja z literarnimi ustvarjalci, potopisna in druga izobraževalna predavanja, dostop do elektronskih virov in iskanje informacij na internetu, informacijsko izobraževanje za starejše odrasle, ki se pricne v letu 1999, racunalniško izobraževanje za osnovnošolce, jezikovne tecaje za starejše odrasle – novost iz l. 2005/2006, ustvarjalne delavnice; izvajamo bibliopedagoške ure za osnovnošolce in srednješolce, sodelujemo z oddelkom za bibliotekarstvo na Filozofski fakulteti – skratka, knjižnica omogoca tudi neformalno izobraževanje in kvalitetno preživljanje prostega casa razlicnim skupinam obiskovalcev. V letu 2000 je Mestni svet Mestne obcine Ljubljana v skladu z novo zakonodajo sprejel nov odlok o ustanovitvi javnega zavoda Knjižnica Bežigrad. V obdobju od leta 2000 dalje smo v sodelovanju z ustanoviteljico v Knjižnici Bežigrad ponovno na novo uredili prostorske pogoje v vseh enotah. Osrednja Knjižnica Bežigrad se je preselila v nove prostore na Einspielerjevi 1, v Knjižnici Crnuce, Knjižnici dr. Franceta Škerla in Knjižnici Savsko naselje smo prenovili in opremili dodatne prostore za mladinski oddelek ter oddelek za odrasle uporabnike, prenovljeni so tudi prostori Knjižnice Glinškova plošcad Knjižnica Bežigrad se je iz ene enote, kjer se je pricela knjižnicna dejavnost na podrocju Bežigrada, razvila v pomembno kulturno ustanovo z razvito knjižnicno mrežo na petih lokacijah, ki delujejo na obmocju sedanjih mestnih cetrti Bežigrad, Crnuce in Posavje. Temeljna zbirka knjižnicnega gradiva Knjižnice Bežigrad obsega 217.413 enot; od tega je 184.895 enot knjig, 3.562 izvodov serijskih publikacij in 28.956 enot neknjižnega gradiva. V letu 2005 je knjižnico redno obiskovalo 20.216 clanov, ki so knjižnico obiskali 303.160-krat ter si izposodili 868.655 enot knjižnicnega gradiva. Prostor in knjižnicno gradivo sta pomembna, a najpomembnejši je še vedno clovek: na eni strani knjižnicar – današnja Knjižnica Bežigrad je sad prizadevnega dela vec generacij knjižnicark in knjižnicarjev, ki so se v teh petdesetih letih zvrstili in s svojim delom prispevali vsak svoj delež k njenemu razvoju in dosežkom - in na drugi strani bralec – s knjižnico je odraslo že vec generacij, ki so obiskovale in še obiskujejo našo knjižnico. Knjižnica Bežigrad z razvito knjižnicno mrežo na petih lokacijah omogoca uporabnikom dostop do knjižnicnega gradiva ter vzpodbuja bralne, kulturne in izobraževalne navade prebivalcev. Kot informacijsko središce je pomemben ponudnik informacijskih virov na klasicnih in novih medijih. Z razlicnimi prireditvami izpolnjuje kulturno in socialno vlogo ter sooblikuje kulturno ponudbo glavnega mesta Ljubljane. Mestna obcina Ljubljana je Knjižnici Bežigrad za dosežen razvoj v prepoznavno in prostorsko posodobljeno kulturno, informacijsko in izobraževalno središce podelila Plaketo glavnega mesta Ljubljane za leto 2006. V osrednji Knjižnici Bežigrad na Einspielerjevi 1 je ob jubileju na ogled dokumentarna razstava Iz preteklosti v prihodnost: 50 let Knjižnice Bežigrad Marija Kobal Knjižnica Bežigrad KNJIŽNICA MIRANA JARCA NOVO MESTO SE PRIBLIŽUJE UPORABNIKOM S POSEBNIMI POTREBAMI Vcasih se vse dobre energije zberejo na enem mestu in se zgodi odlocen premik v naši knjižnicarski zavesti. Že lansko jesen, ko smo skupaj z Gradsko knjižnico "Ivan Goran Kovacic" iz Karlovca organizirali dvodnevno mednarodno strokovno srecanje »Knjižnica igrišca znanja in zabave« z nosilno temo Splošne knjižnice in prosti cas, je del naše pozornosti veljal osebam s posebnimi potrebami. Izvedeli smo, da so kolegi iz Hrvaškega knjižnicarskega društva zelo aktivni na tem podrocju in že takrat se nam je porodila misel, da bi bilo dobro, da bi tudi pri nas spodbudili aktivnosti v zvezi z obravnavo oseb s posebnimi potrebami. Zlasti v dokumentu, ki smo ga sprejeli udeleženci srecanja, gre za tako imenovano »novomeško deklaracijo«, smo posebno pozornost namenili spremljanju in razvijanju knjižnicne dejavnosti za osebe s posebnimi potrebami. Želeli bi tudi formirati komisijo za posebne potrebe pri ZBDS, nenehno razvijati obcutljivost knjižnicnega osebja do teh oseb ter tudi spodbujati edukacijo knjižnicnega osebja v splošnih in šolskih knjižnicah. 20. aprila 2006 pa je Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto pripravila delavnico, namenjeno delu z osebami s posebnimi potrebami. Na delavnici so kot predavatelji nastopili: dr. Silva Novljan, svetovalka za splošne knjižnice iz NUK, ter kolegice iz Hrvaškega knjižnicarskega društva, ki so izvedle delavnico z naslovom »Grada lagana za citanje i logo-biblioterapija.« V uvodnem delu delavnice je dr. Silva Novljan predstavila svoj strokovni prispevek z naslovom Nacionalna strategija za razvoj pismenosti in posebne knjižnicne potrebe. Predavateljica je clanica Komisije za razvoj pismenosti, ki je bila ustanovljena leta 2004 in deluje pri Andragoškem centru Slovenije, imenoval jo je minister za šolstvo in šport. Naloge komisije so obsežne, v prvi vrsti je to izdelava nacionalne strategije za razvoj pismenosti. Dokument, ki ga je pripravila komisija, je nacionalni strateški dokument vseživljenjskega razvoja pismenosti, od predšolskega obdobja do odraslosti. Zanj je bistveno, da doloca prioritete in cilje razvoja pismenosti. In zakaj je potreben ta nacionalni dokument? Rezultati mednarodnih raziskav v zadnjih desetletjih kažejo, da otroci, mladostniki in odrasli pri nas dosegajo nižje rezultate pri pismenosti, strokovnjaki pa pravijo, da brez dolgotrajne, nacrtovane nacionalne strategije tega ne bo možno popraviti. Kljucne usmeritve nacionalne strategije pri razvoju pismenosti, so predvsem: ozavešcanje o pomenu pismenosti, izboljšanje pismenosti pri vseh posameznikih v vseh življenjskih obdobjih ter vecja socialna vkljucenost posameznikov ter razvoj družbe in gospodarstva. Pri tem imajo kljucno vlogo knjižnice, ki naj bi omogocile vsem ljudem dostop do bralnega in drugega gradiva ter jim svetovale pri izboru. Druga njihova posebna naloga pa se nanaša na povecevanje družbene skrbi in pozornosti za razvoj pismenosti pri ranljivih skupinah prebivalstva (zlasti pri osebah s posebnimi potrebami). Novljanova navaja tudi drugacno aktivnost knjižnic. Knjižnice bi lahko predstavili kot vznemirljive, obiska vredne ustanove, ki nudijo korist in užitek vsakemu uporabniku. Knjižnice bi lahko predstavili kot priložnosti, lahko bi razvili posebnosti v knjižnicarskih storitvah. Knjižnica naj bi bila prostor za branja željne, a tudi prostor druženja, poslušanja, opazovanja … Knjižnica naj bi ponujala možnost obvladovanja posebne pismenosti, npr. znakovnega jezika, komunikacije s slepimi, sodelovala naj bi z organizacijami in društvi v lokalni skupnosti, sodelovala naj bi tudi s posebnimi skupinami in posamezniki pri oblikovanju knjižnice in njenega programa (njihovi predstavniki so dobrodošli tudi pri nakupu gradiva in pri oblikovanju storitev). Splošne knjižnice bi morale sodelovati tudi s knjižnicami v zavodih za posebne potrebe. Dr. Novljanova je posebej poudarila, da se premalo zavedamo, da so posebne skupine tiste, ki krepijo ugled knjižnice in demokraticno podobo skupnosti. Seveda bi bilo potrebno razmišljati tudi širše, knjižnicarji pa naj bi bili tisti, ki bi vzpodbudili odlocitev o subvencioniranju izdaj za skupine uporabnikov s posebnimi potrebami (zvocne knjige, knjige z velikim tiskom, lažje berljive knjige, video z besedo in z znakovnim jezikom). Druga referentka je bila višja bibliotekarka Dunja Marija Gabriel, predsednica Zagrebškega knjižnicarskega društva, ki je tudi predsednica Komisije za osebe s posebnimi potrebami pri Hrvaškem knjižnicarskem društvu, obenem pa clanica stalnega odbora IFLINE Sekcije za knjižnicne usluge za osebe s posebnimi potrebami za obdobje 2005 – 2009. Kolegica Gabrielova nam je predstavila svoj prispevek Knjižnicne službe i usluge za osobe s disleksijom i grada lagana za citanje. Zanimivo je, da so na Hrvaškem že leta 2001 ustanovili Komisijo za osebe s posebnimi potrebami, leta 2003 pa je Hrvaška dobila svojega predstavnika v IFLINI komisiji za osebe s posebnimi potrebami. V obdobju 2004/2005 so na Hrvaškem prevedli naslednje publikacije: IFLA Smernice za knjižnicne službe in storitve za osebe z disleksijo, Usmeritve za lažje berljiva gradiva ter Usmeritve za knjižnicne programe opismenjevanja. Referentka je podrobno predstavila IFLINE Smernice za knjižnicne storitve za osebe z disleksijo, v katerih je natancno predstavljena disleksija in njeno prepoznavanje ter izobraževanje knjižnicarjev za delo z osebami z disleksijo. Izvedeli smo o vrsti gradiva za osebe s težavami pri branju in pisanju (zvocne knjige in casopisi), o izdelavi dnevnih casopisov (kasete, CD-ji, digitalna oblika, kjer se tekst lahko bere na racunalniku s pomocjo programa za povecevanje tiska ali s programom za sintezo govora), videokasetah s sinhroniziranimi filmi in lažje berljivimi podnapisi). Uporabniki lažje berljivega gradiva so osebe s posebnimi potrebami: gluhi in gluhoslepi, osebe z znižanimi intelektualnimi sposobnostmi, avtisticne osebe, osebe z afazijo, osebe s težavami koncentracije, hiperaktivne osebe, osebe z disleksijo ter skupina uporabnikov z omejenim poznavanjem vecinskega jezika in nešolane osebe. Kolegica nas je seznanila tudi z izkušnjami drugih držav: Danske (letaki v splošnih knjižnicah z navodili za pomoc in s pozivom za uporabo, priprava lažje berljivih casopisov), Anglije (New Leaf program – terapijske delavnice za dislektike s prostovoljci v splošni knjižnici v Newportu, "fakultetne knjižnice" - najem opreme za študente s težavami pri ucenju, kot so skenerji, softveri, diktafoni, dokumenti v razlicnih formatih – vecji tisk, diskete, avdiokasete, zaposlen edukacijski psiholog). V ZDA so izpeljali projekt "Poti ucenja" (1996 - 2001), pri cemer gre za pobudo splošnih knjižnic, da informirajo prebivalstvo o težavah pri ucenju in pri razvoju dolocenih storitev v šolskih in univerzitetnih knjižnicah). ALA je pripravila "popis 20-ih knjig" obveznih v fondu vsake knjižnice, objavila je tudi Usmeritve za knjižnicne storitve za osebe z razlicnimi težavami pri ucenju (Roads to learning: final report). Na Švedskem so v letih 1996-1997 izpeljali Nacionalno kampanjo o disleksiji, štiri mestne knjižnice pa so izdale knjigo o delu s OPP, lahko bi omenili tudi delo Fondacije za lažje berljiva gradiva v Stockholmu. Predpogoji za nudenje knjižnicnih storitev za osebe z disleksijo na Hrvaškem so: sistemska edukacija knjižnicarjev, dobra zakonska podlaga (izjema pri zašciti avtorskih pravic za OPP, pristop in razmnoževanje digitaliziranega gradiva v nekomercialne namene), zagotovljena denarna podpora, ozavešcanost OPP o svojih potrebah, posluh knjižnicnega osebja za probleme in potrebe OPP ter delovanje Komisije za knjižnicne storitve za osebe s posebnimi potrebami. In kaj je do zdaj realizirala Komisija za knjižnicne storitve za osebe s posebnimi potrebami na Hrvaškem? Organizirala je izobraževanje za splošne in šolske knjižnicarje v sodelovanju z logopedi (2 seminarja o prepoznavanju otrok s težavami pri branju in pisanju in seznanitev z deli, prilagojenimi za vse bralne nivoje, prvo okroglo mizo za OPP (Zagreb, 26. marca 2004): "Osobe sa specificnim teškocama ucenja i s oštecenjem sluha kao korisnici knjižnice" in drugo okroglo mizo za OPP (Zagreb, 16. maj 2005): "Pismenost i citanje u javnim knjižnicama i grada lagana za citanje". Komisija za knjižnicne storitve za OPP na Hrvaškem je sodelovala tudi pri projektu: "Utvrdivanje problema citanja i pisanja kod osoba s poremecajem u ponašanju i izrecenim odgojnim mjerama u RH" (2004-2007). Voditeljica projekta "Citanjem protiv nasilja i kriminala" je mag. Ljiljana Sabljak, pri projektu sodelujejo: Hrvaško knjižnicarsko društvo, Hrvatska udruga za disleksiju in Nacionalna i sveucilišna knjižnica. Cilj projekta je: izboljšati sistem in kvaliteto storitev v knjižnicah ter v vzgojnih in kazenskih ustanovah, ugotoviti povezanost težav pri branju in pisanja s težavami v obnašanju (mladi od 14 - 21 leta). Med številnimi pricakovanimi rezultati raziskave je tudi zacetek izdelave lažjega gradiva za branje (ucbenikov, ctiv, beletristike, poezije). V uvodnem delu delavnice je višja bibliotekarka Veronika Celic-Tica, svetovalka za šolske knjižnice v zagrebški nacionalki predstavila svoj strokovni prispevek z naslovom Šolska knjižnica kot vrsta pomoci osebam s težavami pri branju in pisanju. Prisotne je seznanila z vsebino IFLINIH Smernic za osebe s težavami pri branju. Posebej je izpostavila pomembnost sodelovanja med šolskim knjižnicarjem in logopedom, pri tem je predstavila program za nižje razrede: igre vizualnih ujemanj oblik, igre vaj nasprotnih in sorodnih pojmov, vaje uvajanja pojma crke, glasovnega zacetka besed, rim, branje zgodb in pogovor o zgodbah, verbalne igre – ugotavljanje nekega pojma, kratki opisi nekega pojma. V programih za višje razrede sodelovanje med šolskim knjižnicarjem in logopedom poteka z vsebinami, kot so: dramatizacija teksta, ozavešcanje glasovne strukture z veliko slikovnih elementov, ozavešcanje stavka, oblikovanje crk s pomocjo razlicnih tehnik, ozavešcanje orientacije v prostoru ter logobiblioterapija. Logopedinja Željka Butorac je svoj prispevek naslovila Lažje berljivo gradivo in logo-biblioterapija. Seznanila nas je s trditvijo, da ima 10-14% otrok na svetu specificne težave pri ucenju, na Hrvaškem 30. 000 otrok v OŠ, v povprecju so to trije otroci v enem razredu. Samo diagnozo, da gre za specificne težave pri ucenju, lahko postavi samo LOGOPED, po potrebi ob sodelovanju psihologa, nevrologa, zdravnika ORL in otroškega pediatra. Predstavila nam je tudi etiologijo, simptome, posledice in priporocljive ukrepe pri disleksiji ter nas seznanila z jezikovnimi težavami in z navodili za izdelavo lažje berljivega gradiva za osebe z disleksijo. Po predavanju logopedinje Željke Butorac smo se razdelili v skupine po pet udeležencev. Voditeljice delavnice so s seboj prinesle dva razlicna hrvaška prevoda pravljice Oskarja Wilda, organizatorji delavnice pa smo poiskali izbrani odlomek v slovenskem prevodu. Gre namrec za odlomek pravljice Infatinjin rojstni dan, ki ga je prevedel pisatelj Ciril Kosmac. Naša naloga je bila, da tekst prilagodimo za lažje branje in razumevanje, kar je bilo dokaj težko in zahtevno. Tekst predloge je pisan v precej okrašenem in bogato razvejanem pripovednem stilu. Morali smo ga poenostaviti, na dolocenih mestih skrajšati, na veliko drugih pa strniti in na dolocen nacin preoblikovati. Morali smo uporabiti sorazmeno enostavne in lahko razumljive besede brez dodatnih stilnih okraskov, brez metaforicnih poudarkov, brez vecpomenskih besed. Tudi sintaksa je morala biti bolj enostavna. Za dolocene besede smo morali poiskati dodatno razlago. Morali smo paziti tudi na vrstni red besed v povedi. Ko smo skupinsko delo koncali, je vsak voditelj skupine predstavil predelavo teksta svoje skupine. Prilagojena besedila so se med seboj seveda razlikovala. Ugotovili smo, da so nekatera boljša, druga manj, nekatere priredbe so imele kar dober ritem in so zlahka šle v uho. Spoznali smo, kako se da prilagoditi sorazmerno zahteven literarni tekst v bolj berljiv, prilagojen specificnim potrebam dislektikov, da pa je predhodno potrebno poznati, težave dislektikov s katerimi se srecujejo pri branju, ter vedeti na kaj moramo biti v tekstu pozorni. Sklepni del delavnice pa je predstavila mag. Ljiljana Sabljak, voditeljica Gradske knjižnice Zagreb, podpredsednica Hrvaškega bralnega društva in pomembna strokovnjakinja na podrocju biblioterapije in branja. Njeno predavanje se je glasilo "Ciljano tj. vodeno citanje s elementima logo-biblioterapije". Mednarodne raziskave kažejo, da je na svetu 875 milijonov nepismenih, od tega je 120 milijonov otrok, ki nimajo dostopa do osnovnega izobraževanja. Na Hrvaškem je 11.860 nepismenih oseb, 9 % oseb je visoko izobraženih (v EU jih je 36 %), 15 % oseb na Hrvaškem ima nedokoncano osnovno šolo. Torej je naloga knjižnicarjev nenehno vzbodbujanje branja in želje po njem. Slišali smo veliko zanimivega o alkemiji besed in medijih, o knjigi kot zdravilu, o biblioterapiji kot vodenem branju katerega koli žanra ter o knjigi kot obliki samopomoci. Pri biblioterapiji s pomocjo knjige lahko zdravimo lažje psihicne težave in lažje depresivne motnje. Biblioterapija predstavlja kreativni pristop reševanja vsakdanjih problemov s pomocjo branja. Americani in Angleži so že leta 1926 zaceli uporabljati biblioterapijo kot pomožno vedo v psihiatriji in psihologiji. Na Hrvaškem so, zlasti v Gradski knjižnici grada Zagreba razvili biblioterapevtski program Korak po korak do oporavka, zlasti v casu nedavne vojne pri delu z begunci in z izgnanci iz Hrvaške, BIH in Kosova ter pri delu s šolarji, ki imajo težave pri branju šolskih ctiv. Na koncu svojega predavanja nam je mag. Ljiljana Sabljak doživeto interpretirala pravljico Bajka o vratima, hrvaškega pesnika in pisatelja Danijela Dragojevica. Njena interpretacija je vkljucevala vse korake biblioterapije: od poistovetenja bralca z osebami iz knjige, do projekcije, pri cemer bralec/poslušalec projicira svoje obcutke v lik, s katerim se identificira, preko katarze, in koncno do spoznanja, kako nam je knjiga pomagala pri razreševanju lastnih dilem/problemov. Na delavnico, ki jo je pripravila Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto smo povabili tudi predstavnike Društva slovenskih pisateljev, Društva slovenskih književnih prevajalcev, vecje založnike, žal se nihce od navedenih na naše povabilo ni odzval. Pri založnikih smo želeli vzpodbuditi vecje zanimanje za natis lažje berljivih knjig za dislektike, smo pa dobili nekaj odgovorov, ceš da je naš izdajateljski trg premajhen za tisk tovrstnih knjig. Tudi v Bibliotekarskem izobraževalnem centru NUK so se lanskega oktobra lotili izobraževanja za delo z osebami s posebnimi potrebami - udeleženci smo spoznali težave dislekticnih oseb, podrobno smo se seznanili z delovanjem društva Bravo ter z oblikami dela, ki jih dislektike izvajajo v nekaterih slovenskih splošnih in šolskih knjižnicah. Odlicne predavateljice na delavnici mag. Milena Košak Babuder, Mojca Dolgan Petric, Ksenija Sikošek, Bibijana Mihevc so nam približale svet doživljanja dislektikov in nas seznanile s tem, kaj vse naj bi v naših knjižnicah naredili za dislekticne osebe, kako in na kakšen nacin jim je potrebno približati branje in razumevanje najrazlicnejših besedil. Tudi druge splošne knjižnice, npr. Osrednja knjižnica Celje in Knjižnica Bežigrad, s podobnimi predavanji ozavešcajo svoje okolje in posebej knjižnicarje o pomenu približevanja prave literature dislektikom. V naši knjižnici je bil na tem podrocju zelo dejaven Oddelek za mladino, kolegice so pripravile razstavo na temo disleksije, razstavili so tudi primerne strokovne in leposlovne knjige, ki se na nek nacin ukvarjajo z obravnavano tematiko. Tudi na naši domaci strani www.nm.sik.si smo predstavili informacije o tej temi. Mnenja smo, da je treba ozavešcanje o tej temi nenehno širiti in poglabljati. Le na tak nacin bomo knjižnicarji v sodelovanju z logopedi, svetovalnimi delavci na šoli, društvom Bravo in drugimi službami pripomogli k nudenju bolj razumevajocega okolja in primernih storitev za dislektike - ene od skupin oseb s posebnimi potrebami. Jadranka Matic-Zupancic Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto SESTRA FELICITAS NWABUESE V MESTNI KNJIŽNICI IZOLA Nekaj dni pred svetovnim dnevom kulturne razlicnosti smo v Mestni knjižnici priredili srecanje s sestro Felicitas Nwabuese, redovnico misijonarko iz Samostana sester dominikank v Piranu. Po koncani gimnaziji v Lagosu v Nigeriji se je sestra Felicitas v Italiji pripravljala na redovniški poklic, nato pa v Rimu študirala teologijo. Zdaj že tri leta živi v Sloveniji. Srecanja smo se udeležile clanice Študijske krožka Skozi druge kulture spoznavamo sebe, ki deluje v okviru Mestne knjižnice Izola, povabile pa smo tudi ucence, sedmošolce iz Osnovne šole Livade, ki pri pouku med drugim poslušajo tudi izbirni predmet Življenje ljudi na zemlji. V enournem pogovoru smo udeleženci lahko izvedeli veliko o Nigeriji, domovini sestre Felicitas, ter o tamkajšnjem nacinu življenja: o prehrani, oblacilih, šolanju, jezikih, preživljanju prostega casa in drugem. Nigerija izvaža nafto in to predstavlja velik del narodnega dohodka. V državi govorijo okrog 200 jezikov, uradni jezik pa je anglešcina, saj je bila dežela dolga leta angleška kolonija. Pisava za vse te jezike je latinica. Vsi jeziki se uporabljajo tudi v pisni, ne le v govorjeni obliki in tako je Sveto pismo izdano v vseh dvestotih nigerijskih jezikih. Narecij pa je nešteto. Sestra Felicitas razume in govori jezika ibo in joruba, anglešcino, italijanšcino in slovenšcino. Starejši ljudje, ki niso hodili v šole, kjer ves pouk poteka v anglešcini, govorijo pidžin ali pidgin english, posebno ali domaco anglešcino, ki jo razumejo vsi. Tudi v naši knjižnici hranimo knjige nigerijskih pisateljev, prevedene v slovenšcino. Uradno je v Nigeriji 25% kristjanov, 40% muslimanov ter 20% animistov. Muslimanske ženske so vecinoma doma, kristjanke pa so enakopravne z moškimi. Tudi zaposlene so imajo vcasih boljše službe kot moški. Moški so po poklicu so ribici, ucitelji, vzgojiteljice in tako dalje. Povprecna življenjska doba je 45 let. V deželi so velike socialne razlike. Na eni strani je veliko prebivalcev revnih in tem pomagajo misijonarji in clani raznih dobrodelnih, na drugi strani pa so bogati. Slika 1: Sestra Felicitas Nwabuese Njihova tradicionalna hrana so omake obono in ogusi ter fižol, meso in gari, ki je podoben polenti, narejen pa je iz neke vrste koreninic. Jedo s prsti: "S prsti cutim in okušam hrano, to je najboljši pribor." Kolonializem je vplival tudi na nacin oblacenja. Angleži so od uslužbencev zahtevali, da se oblacijo v moderna evropska oblacila: "Toda danes se vracamo k tradiciji. Moja mama je uciteljica. Od ponedeljka do cetrtka je za v šolo oblecena po evropsko, v petek pa se vsi oblecejo v tradicionalna oblacila." Tradicionalno žensko oblacilo je krilo ali kos blaga, zavit okrog ledij ter srajcka. Na glavi nosijo pisane in na poseben nacin privezane rute. Blago je rocno tkano. Za pomembne praznike si vsi kupijo ali dajo narediti obleke iz istega blaga in podobnih krojev: "To naredi praznik bolj slovesen." Družine so velike: "Družina je za Africane zelo pomembna. V družinah je veliko otrok, od sedem do petnajst. Starši nimajo toliko otrok samo zaradi neznanja. Otroci so za Africane pomembni, so božji dar in starši sprejmejo vse, ki so spoceti. Otroci pa tudi pomagajo staršem pri delu. Zato velja: 'Kolikor otrok imaš, toliko pridobiš.' Dandanes se porocajo pri petindvajsetih letih, vcasih pa so se tudi z osemnajstimi ali celo s trinajstimi leti." Življenje v Afriki je skupno in prežeto s toplino: "Individualno je težko živeti. Pomembno je skupno življenje. Tudi prosti cas v Afriki preživljamo skupaj. Otroci zidajo hiše iz peska in se igrajo z razlicnimi igrackami. Ženske in moški klepetajo, moški pijejo vedno sveže palmovo vino. Pri nas velja, da smo vsi bratje in sestre. Ce umrejo straši, otrok takoj najde novo družino, ali pri bratu od oceta ali pri kakem drugem sorodniku. Starejši ljudje ne gredo v dom. Pravzaprav domov za ostarele v Afriki sploh ni. Starejši ljudje so za nas zelo pomembni, moramo jih ubogati. Kar recejo, je kot Sveto pismo. Za nas so oni modri, ker imajo vec izkušenj in nas ucijo, kaj je življenje. Zelo pazimo nanje in jih spoštujemo. Pri nas velja pregovor: 'Ce hoceš biti moder, pojdi k starejšemu!' In tudi: 'Ce se upiramo naukom starejših, postanemo neumni.' Pri nas je clovek zelo pomemben. Pomembna je cloveška toplina. Ko na cesti srecamo cloveka, ga pozdravimo, tudi, ce ga ne poznamo. Žal je razvoj prinesel tudi veliko slabega, na primer ubijanje. Izgubljajo se tradicionalne vrednote. Danes clovek išce najkrajšo in najlažjo pot, da bi nekaj dosegel in nekaj imel." Ucenci hodijo v šolo od ponedeljka do petka, pouk pa traja od sedmih in pol zjutraj do dveh popoldan. Po srednji šoli opravljajo mednarodne izpite, nato pa se marsikdo vpiše na univerzo. Službe se zaradi vrocine zacnejo v zgodnjih jutranjih urah in koncajo okrog poldne: "Podnebje je vroce, tudi cez 40 stopinj C. Na severu pa je vcasih zelo mrzlo in tja se pred najhujšo vrocino zatecejo belci, ki živijo v Nigeriji." "Ceprav je v Afriki veliko revnih, vsi Africani zelo radi in z veseljem plešemo. Plešejo vsi, otroci in starci in tudi nosecnice. Tako otroci plešejo že v materinem telesu", je povedala sestra Felicitas. Zaigrala je tudi na boben, ki ji ga je z avionsko pošto poslal naravnost iz Zambije slovenski misijonar Miha Drevenšek. Vse prisotne je naucila pesmico Ošeo Baba, Hvala Oce. Skupaj z ucenci in clanicami študijskega krožka je tudi zaplesala. Sestri smo se zahvalili za tople in prisrcne besede, s katerimi nam je v kratkem casu uspela predstaviti vrednote, ki so v afriški kulturi še vedno žive: veselje nad življenjem, ljubezen do otrok, spoštovanje starejših. Poslovili smo se z besedico Udabu, ki v njenem jeziku pomeni Nasvidenje, ter z željo, da bi se s simpaticno in veselo sestro Felicitas še kdaj srecali. Špela Pahor Mestna knjižnica Izola DOLENJSKI KNJIŽNI SEJEM - DEVETINDVAJSETIC Pred kratkim se je zakljucil 29. dolenjski knjižni sejem. Kraj dogajanja je venomer isti! Galerija Krka na Šmarješki cesti 6 v Novem mestu.Tudi organizatorji smo že 29-tic isti: KUD Krka, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto in Knjigarna Mladinske knjige, Novo mesto. Razstavljena knjižna produkcija slovenskih založb zajema novo knjižno in neknjižno gradivo, ki je izšlo v obdobju enega leta, od maja 2005 do maja 2006. In kaj je poleg knjig še novega? Lahko bi rekli, kar nekaj reci. Ves sejem je bil v znaku slavnostne obeležitve 60-letnice Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto. Pojdimo lepo po vrsti. Prvi, otvoritveni vecer 8. maja je bil posvecen letošnjemu Prešernovemu nagrajencu Milanu Deklevi. Po uvodni besedi Mitje Pelka, predsednika KUD Krka, enega od organizatorjev sejma, smo lahko prisluhnili osrednjemu nagovoru ob 60-letnici Knjižnice Mirana Jarca, ki ga je namesto direktorice univ. dipl. soc. Andreje Plenicar, odsotne zaradi zdravstvenih razlogov, imela vodja Oddelka za mladino, višja knjižnicarska referentka Slavka Kristan. V svojem nagovoru je Kristanova prehodila zgodovinsko pot naše knjižnice, od zacetka delovanja javnega knjižnicarstva, ki sodi v davno leto 1865, ko je bila ustanovljena Narodna citalnica v Novem mestu, preko delovanja Sokolske knjižnice, Študijske knjižnice in ustanovitve posameznih oddelkov do njenega preimenovanja v Knjižnico Mirana Jarca Novo mesto. Prisotni so se seznanili tudi s prostorskimi ter vsebinskimi spremembami pri delovanju današnje knjižnice, odstrt je bil tudi pogled naprej, ko je potrebno nenehno skrbeti za nove oblike neknjižnega gradiva, obenem pa razvijati digitalno knjižnico, cim vec gradiva digitalizirati ter ga narediti vidnega preko svetovnega spleta. Po osrednjem nagovoru smo lahko prisluhnili živahnemu pogovoru igralca Braneta Grubarja z osrednjim gostom vecera, pesnikom, pisateljem, esejistom, novinarjem, urednikom – Milanom Deklevo. Izvedeli smo veliko iskrivih dogodivšcin o njunem dolgoletnem prijateljevanju, o Deklevovih otroških in študentskih letih, zlasti v casu študentskih nemirov, o njegovem novinarskem delu pri Ljubljanskem Dnevniku, Mladini, do sedanjega urednikovanja na Televiziji Slovenija. Slika 1: Milan Dekleva in Brane Grubar Spoznali smo Deklevov literarni opus, saj je napisal zelo veliko najrazlicnejših del (njegova literarna produkcija šteje 34 del) tako za mlade kot tudi za odrasle bralce, preizkusil se je tako rekoc v vseh žanrih, od poezije, proze, esejistike, do dramatike in muziklov. Številna njegova dela so bila tudi uprizorjena in so doživela odlicen odmev pri publiki in kritiki. Kot pesnika ga krasi posebna obcutljivost do dragocenih življenjskih drobcev, njegov pesniški jezik pa se nenehno razvija, spreminja, nadgrajuje in bogati. V pogovoru so bili omenjeni tudi drugi darovi Milana Dekleve, saj je bil odlicen glasbenik in dober športnik (za seboj ima odigranih sto ragbijskih tekem). Novo v letošnjem spremljevalnem sejemskem programu je bilo to, da Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto ni postavila klasicnih knjižnih razstav, ampak, jih je pripravila v multimedijski obliki. Tako je v ozadju pogovora potekala multimedijska predstavitev Milana Dekleve z naslovom "Kaj bi s koncem, zasvojen z globino sveta?", naslovljena po verzu iz njegove pesmi Širjave, ožine. Avtorici višja bibliotekarka Jadranka Matic Zupancic in bibliotekarka Karin Servatzy sta slikovno predstavili skenirane naslovnice vseh njegovih del, njegovo delo v številnih prevodih, ravno tako izbor njegovih intervjujev ter izbor kritik o njegovem literarnem delu. Predstavitev smo popestrili tudi s fotografijami iz avtorjevega osebnega albuma, ki nam jih je Milan Dekleva prijateljsko posodil. Prvi vecer sejma je z neverjetnim igranjem in doživetim petjem popestril pri nas živeci ukrajinski glasbenik Vitalij Osmacko, ki je uglasbil tudi nekaj Deklevovih pesmi. Sredin vecer, 10. maja, je bil v celoti posvecen 60. obletnici Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto. Pogovor o knjigi, branju in knjižnici je vodila prof. Irena Potocar Papež. Njeni gostje so bili dr. Silva Novljan, svetovalka za splošne knjižnice iz NUK, univ. dipl. inž. arh. Marko Mušic in prof. Darja Peperko Golob, vodja Posebnih zbirk Boga Komelja, ki je nadomešcala iz zdravstvenih razlogov odsotno direktorico Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto, univ. dipl. soc. Andrejo Plenicar. Dr. Novljanova je na hudomušno zastavljeno vprašanje voditeljice o prvi asociaciji, ki se ji porodi ob besedi knjižnica, znala prav tako hudomušno odgovoriti, da je to prostor za tri, za knjižnicarja, knjižnicno gradivo ter za uporabnika. Knjižnice se morajo prizadevati za vzpodbujanje pismenosti, osebne rasti, domišljijskega sveta predvsem zato, ker le dobro informirani bralec, ki premore veliko znanja, najrazlicnejših informacij in informacijskih spretnosti, je tisti, ki je lahko tudi kriticen razumnik, ki zna ocenjevati družbo, svoje pravice in odgovornosti ter svoj položaj v njej. Zlasti je to pomembno danes v globalnem svetu, svetu brez meja, v poplavi obilice najrazlicnejših informacij in znanj. Istocasno pa se preveckrat pozablja, da je knjižnica ravno tako prostor za najrazlicnejša srecevanja in najrazlicnejše dialoge in izmenjavo mnenj, stališc, novic, prostor, ki je res najbolj demokraticno odprt za vse generacije. Moderne knjižnice naj bi bile, naše so to že, tudi vizualno privlacne, opremljene z razlicnimi koticki za kramljanje, dr. Novljanova je omenila je tudi, da je v eni od italijanskih novo odprtih knjižnic izvedela, da imajo 60 vrst najrazlicnejših stolov, in da bi koncno v knjižnici za uporabnike lahko imeli masažni stol, ki bi jim nudil ugodje in možnost sprošcanja. Slika 2: Arhitekt Marko Mušic, prof. Darka Peperko Golob, dr. Silva Novljan ter voditeljica Sredinega vecera prof. Irena Potocar Papež Izvedeli smo tudi veliko o tem, kako bi knjižnice morale oživiti stara mestna jedra, v njej naj bi srecali razigrane otroke, ucece se šolarje, upokojence ob racunalniku, slepega uporabnika, bralca s slušalkami, tiskano gradivo ob neknjižnem gradivu, veliko najrazlicnejših gradiv lokalne skupnosti, v knjižnico naj bi zavil turist, slucajni mimoidoci in seveda tudi tisti, ki si želi dolocenih knjig in najrazlicnejših informacij. Bibliotekarka Darja Peperko Golob, vodja Posebnih zbirk Boga Komelja, je na kratko osvetlila mejnike v zgodovini Knjižnice Mirana Jarca, ki so vsebinsko sooblikovali tudi njeno današnjo podobo. Zametki knjižnicarstva v Novem mestu segajo v že omenjeno, davno leto 1865, ko je bila ustanovljena Narodna citalnica, njena naslednica je bila Sokolska knjižnica, katere skromni ostanki so skupaj z ostalino Javne jubilejne železnicarske knjižnice tvorili prvi fond Ljudske knjižnice v Novem mestu. Nekdanja Študijska knjižnica je bila ustanovljena 1. marca leta 1946 kot okrožna knjižnica, bila je ena od desetih pokrajinskih znanstvenih knjižnic na Slovenskem, ki so bile ustanovljene takoj po 2. svetovni vojni z nalogo, da zbirajo, obdelujejo, hranijo in posredujejo najrazlicnejše strokovno in leposlovno gradivo in informacije. Dolgoletno prejemanje obveznega izvoda je trajno obogatilo ponudbo najrazlicnejšega strokovnega in leposlovnega gradiva v knjižnici in njenim uporabnikom zagotovilo dotok najnovejših knjig in najrazlicnejših gradiv. Novomeška knjižnica je bila zelo cenjena in obiskovana zaradi izredno bogatih zbirk neknjižnega gradiva, bila je in je še vedno pravi raj za najrazlicnejše znanstvenike, raziskovalce, strastne zbiralce in iskalce dragocenih tiskov. Ves cas svojega dolgoletnega delovanja pa je bila Študijska knjižnica osrednja kulturno-izobraževalna ustanova novomeške obcine in širše dolenjske regije. Razvijala je svoje oddelke, takratno Pionirsko in Ljudsko knjižnico, z organiziranjem prve Potujoce knjižnice na Dolenjskem pa je leta 1978 pripeljala knjižno gradivo v tovarne in najodrocnejše vasi svojega obmocja. Vsak od ravnateljev knjižnice je vtisnil neizbrisen pecat današnji vlogi in podobi Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto. Tridesetletno ravnateljevanje Boga Komelja je bilo trajno zaznamovano s sistematicnim, bibliofilskim pridobivanjem najrazlicnejšega knjižnega in neknjižnega gradiva, takrat so tudi nastale izjemno dragocene Posebne zbirke Boga Komelja, za Dolenjsko in Slovenijo izredno bogata zbirka in redkih tiskov, rokopisov, slikovnega gradiva, muzikalij, zemljevidov, tiska NOB, ki v današnjem casu doživlja pravo revitalizacijo, saj s pomocjo digitalizirane oblike postaja dostopna najširšemu krogu uporabnikov. V casu ravnateljevanja prof. Nataše Petrov v 80-ih letih je Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto razvila odlicne temelje za dolenjsko domoznansko dejavnost, zacela je izdelovanjem dolenjske bibliografije, postala je tudi odlicen informacijski center za Dolenjsko in Belo krajino. Za casa ravnateljevanja prof. Janeza Mežana je knjižnica odprla svoje duri in zbirke širši javnosti. V 90-letih je zacela aktivno vkljucevati svoje zbirke v skupni racunalniški katalog slovenskih knjižnic – COBISS. V casu direktorovanja sedanje direktorice dipl. soc. Andreje Plenicar se je racunalniška obdelava gradiva izjemno intenzivirala, zacela se je tudi racunalniška izposoja ter digitalizacija najrazlicnejših zbirk. Knjižnica je zacela izvajati najrazlicnejše programe, projekte in dejavnosti, leta 2001 je sedanji direktorici uspelo veliko dejanje – selitev v novi prizidek, v novo sodobno knjižnico. Svojim uporabnikom smo postavili v prosti pristop vecino naših zbirk strokovnega, leposlovnega in del neknjižnega gradiva. Postali smo tudi osrednja obmocna knjižnica za Dolenjsko, Belo krajino in Posavje. Letos se je zacela prenova starih stavb (domovanja nekdanje Študijske knjižnice), ki bodo v povezavi z novim prizidkom tvorile enovit knjižnicni kompleks Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto. Nacrtujemo, da se bo v prenovljeni stari del knjižnice najprej preselil Oddelek za mladino, ki še edini deluje v nemogocih pogojih na Rozmanovi 26. Svoje prostore in boljše pogoje dela bodo v starih adaptiranih stavbah našli še: Posebne zbirke Boga Komelja, Domoznanski oddelek, Maticna služba, spominske sobe oz. citalnice, ponovno bo zaživela stara dobra študijska citalnica, dobili bodo oddelek za periodiko, razširil se bo Študijski oddelek, ki mu v prostem pristopu že primanjkuje prostora, koncno bomo imeli tudi prireditveni atrij in razstavni prostor, nacrtujemo pa tudi artoteko, rastoco knjigo, internetno ucilnico, prostor za slušno prizadete uporabnike z vso opremo in še kaj. Istocasno z gradnjo in dopolnjevanjem obstojecih zbirk Knjižnica Mirana Jarca nacrtu tudi»gradnjo« virtualne knjižnice, t. i. knjižnice brez zidov, ki bo omogocala široko in demokraticno dostopnost svojih zbirk ne samo uporabnikom iz lokalnega okolja, ampak tudi kateremu koli uporabniku iz Slovenije ali širše. Še naprej bomo razvijali številne programe in dejavnosti za mlade, šolajoce se, odrasle in uporabnike s posebnimi potrebami. Sodelovali bomo v najrazlicnejših slovenskih in mednarodnih projektih, našim bralcem pa bomo poskušali dati kvaliteten izbor leposlovnih, strokovnih in neknjižnih gradiv ter raznovrstne, izcrpne in tehtne informacije. Ob okrogli mizi je ves cas potekala multivizijska predstavitev z naslovom: Nova vloga in podoba knjižnice v starem mestu, ki sta jo pripravili bibliotekarki Darja Peperko Golob in Karin Servatzy. V predstavitev so bile vkljucene fotografije nekdanje Študijske knjižnice ter novi prostori in številne dejavnosti sedanje Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto. Z besedo in sliko so bile predstavljene tudi vse knjižnice našega obmocja: Knjižnica Pavla Golie v Trebnjem, Valvazorjeva knjižnica Krško, Knjižnica Brežice, Ljudska knjižnica Metlika, Knjižnica Crnomelj, Knjižnica Kocevje, Knjižnica Miklova hiša Ribnica ter Knjižnica Sevnica. V zadnjem, sklepnem delu pogovora je nastopil univ. dipl. arh. Marko Mušic, pomemben slovenski arhitekt, uveljavljen tako doma kot v tujini. Je tisti, ki je zakrivil novi prizidek Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto, pod njegovo taktirko poteka tudi adaptacija obeh starih, spomeniško zašcitenih stavb. Na mednarodnem posvetovanju, ki ga je ob stoletnici priredila Univerzitetna knjižnica Maribor, je arhitekt Marko Mušic predstavil tri knjižnice, s katerimi je kot arhitekt že dlje casa sodeloval: prenovo Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, Knjižnico Mirana Jarca Novo mesto in univerzitetno knjižnico NUK II. Takrat je pri zasnovi nove nacionalne in univerzitetne knjižnice izpostavil oživljeni anticni horizont, v predstavitvi novomeške knjižnice je izpostavil oživljeni srednjeveški horizont. Knjižnica Mirana Jarca je, kot je v svojem pricevanju poudaril arhitekt Marko Mušic, tudipo izjemnosti in dragocenosti njene stavbne dedišcine nedvomno zelo pomembna. Zanjo je znacilno, da je bilo knjižnicno jedro v dramaticnih okolišcinah izoblikovano v zacetku petdesetih let prejšnjega stoletja, ceprav je stavbni fond, v katerem je bila urejena takratna Študijska knjižnica Mirana Jarca mnogo starejši, po prostorskih znacilnostih in substrukcijah sega vse do srednjeveške podobe Novega mesta in njegovega zahodnega, kopenskega vhoda. Predel Gorenjih ali Ljubljanskih vrat je uredil akademik prof. Marjan Mušic v zacetku 50-ih let. Pri tem je pomembno reci, da je s pomembnimi posegi ustvaril eno od temeljnih del v zakladnici slovenske arhitekture, v najvecji stavbi predela, v nekdanji »Stari Kresiji« je uredil Študijsko knjižnico Mirana Jarca. Knjižnico je dolgoletna prostorska stiska silila v iskanje novih prostorov. K sreci je prevladalo prepricanje, da mora knjižnica ostati tam, kjer je, kjer so jo Novomešcani že sprejeli za svojo tako, da je bila gradnja prizidka prava rešitev. Novi prizidek, v katerega se je Knjižnica Mirana Jarca preselila 1. marca 2001, ima dvojni pomen. V njem so pridobljene nove površine, ki so nujne za dobro delovanje zahtevnega in zapletenega organizma sodobne knjižnice, hkrati pa je nov stavbni del tudi vezni clen in vozlišce fukcijskega, komunikacijskega in programskega ustroja nove knjižnice in vseh treh vanjo vkljucenih stavb. Osrednja prostorska celota knjižnicnega kompleksa obeh starih stavb in novega prizidka dejansko uresnicuje že omenjeno rešitev srednjeveškega horizonta, ki predstavlja glavni nivo, nivo vstopov in povezav, ali povedano z arhitektovimi besedami: «Izhodišcni nivo prostorske inverzije, v kateri se stari hiši vzpenjata navzgor ter nova stavba spušca navzdol.« Arhitekt nas je v svoji predstavitvi opozoril, da dobra arhitektura knjižnic ne sledi trendovskim premenoma, temvec reflektirano živi svoj cas v kontinuumu zgodovinske zavesti, kjer jo prevevata duh in pomen lastnega obstoja. To je pomembno tako za zgradbe in arhitekturne rešitve knjižnic v preteklosti, kot tudi za knjižnice sodobnosti (npr. novi del danske kraljeve knjižnice v Kopenhagnu, nacionalna knjižnica v Parizu ali nova Aleksandrijska knjižnica). Izvedeli smo tudi precej novosti o znacilnostih Mušicevih projektnih rešitev v obeh starih stavbah, nekdanjem domovanju Knjižnice Mirana Jarca, kjer trenutno poteka adaptacija. Skupni imenovalec že omenjenih arhitekturnih rešitev je, da bosta preurejeni stari stavbi komplementarni motiv arhitekturnega doživljanja in prostorske govorice novega dela. Prostori i v obeh starih stavbah ne bodo nekakšno nujno zlo, ki ga je bilo pac treba nekako vkljuciti, izrabiti in osmisliti, ampak bodo prav tisto žlahtno jedro, ki bo Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto dodalo svojskost, identiteto in unikatnost. Arhitekt Marko Mušic je svoje predavanje popestril tudi z multivizijsko predstavitvijo. Vecer je glasbeno obogatil nastop Flavt brez meja. V petek, 12. maja, je potekala zadnja prireditev 29. dolenjskega knjižnega sejma, medobcinsko srecanje mladih literatov s pisateljem Igorjem Karlovškom. Radoživ vecer je vodila Slavka Kristan, vodja Oddelka za mladino v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto. Kaj reci na koncu? Sejem je bil živ in zanimiv. Pogrešali smo vecji obisk širše javnosti na sredinem veceru. Pogrešali smo tudi vecji obisk dolenjskih šolarjev, saj je dolenjski knjižni sejem edini tradicionalni enoletni prikaz slovenske knjižne produkcije izven Ljubljane. Organizatorji se že veselimo njegove 30. obletnice, ki jo bomo praznovali naslednje leto. Jadranka Matic Zupancic Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto MEDNARODNA SRECANJA ACADEMIC LIBRARY AND INFORMATION SERVICES: NEW PARADIGMS FOR THE DIGITAL AGE Bielefeld, Nemcija 7. - 9. februar 2006 Uvod V casu od 7. do 9. februarja je potekala v Bielefeldu 8. mednarodna konferenca visokošolskih knjižnic (http://conference.ub.uni-bielefeld.de/). Gre za uveljavljeno konferenco v akademskem okolju, ki jo vsaki dve leti organizira Univerzitetna knjižnica iz Bielefelda (http://www.uni-bielefeld.de/), na njej pa sodelujejo priznani strokovnjaki iz Evrope in ZDA. Letošnja konferenca je gostila referente iz devetih držav, vkljucno univerzitetne knjižnicarje univerze Cornell in Stanford, novosti pa so med ostalimi predstavili tudi predstavniki Google-a in Microsoft-a. Na programu je bila za visokošolske knjižnice zelo aktualna tematika - kako ucinkovito organizirati in posodobiti storitve knjižnic v digitalni dobi, ko se srecujejo s hitrimi spremembami v okolju in postajata pomembni platformi internet in svetovni splet oziroma World Wide Web. Udeležbo na konferenci sta nama omogocili Zveza bibliotekarskih društev Slovenije in Narodna in univerzitetna knjižnica. Po uvodnih nagovorih rektorja in direktorja knjižnice univerze v Bielefeldu ter direktorja knjižnice oxfordske univerze, se je zvrstilo 19 referatov, predstavljenih v naslednjih tematskih sklopih: • Skupne strategije in transnacionalne mreže visokošolskih knjižnic in informacijskih servisov; • Preoblikovanje informacijskih storitev – izzivi za menedžerje knjižnic; • Preoblikovanje informacijskih storitev – inovativne storitve in bodoci izzivi za knjižnice; • Iskanje znanstvenih informacij v digitalnem okolju: izzivi in priložnosti za visokošolske knjižnice. Slika 1: Prizorišce konference V okviru delavnic je bilo predstavljenih 11 referatov. Organizirane so bile tri delavnice, ki so pokrivale naslednja problemska podrocja: • Arhiviranje digitalnih dokumentov; • Marketinške aktivnosti knjižnic; • Sodelovanje na podrocju institucionalnih digitalnih repozitorijev. Knjižnice v digitalnem okolju Uvodno predavanje je podala Lynne Brindley, direktorica Britanske knjižnice (British Library; http://www.bl.uk/). V prispevku z naslovom “Redifining the Library” je razmišljala o spremenjeni vlogi knjižnic v digitalnem okolju. Narava dela knjižnic je odvisna od sprememb v okolju, hkrati pa okolje od knjižnic pricakuje kakovost, ucinkovitost in ustvarjanje nove vrednosti. Napredek v digitalni tehnologiji in novi modeli publiciranja, velika kolicina dostopnih informacij, spremembe v potrebah in navadah oz. vedenju uporabnikov in vedno vecji pomen svetovnega spleta, predvsem Googla, je pripeljalo do potrebe po ponovni opredelitvi vloge knjižnic. Spremenili so se nacini kreiranja, razširjanja, shranjevanja informacij in dostop do le-teh. Priložnost za knjižnice v hitro spreminjajocem se in tekmovalnem informacijskem okolju vidi avtorica v iskanju novih poti in izvajanju storitev z dodano vrednostjo. Višja raven informacijskih storitev zahteva od knjižnicarjev drugacno razporejanje sredstev, drugacne kadre, z novimi znanji in kompetencami in drugacno organizacijo. Poudarila je, da problematiko izgradnje in ponudbe digitalne knjižnice ne rešujejo le vedno bolj razviti iskalniki (npr. Google), ampak zahteva tudi drugacen pristop knjižnic, ponovno opredelitev njihove vloge in pomena. Knjižnica mora dobro poznati uporabnike, spremljati spremembe v njihovih potrebah, nacinu dela in razmišljanjih. Vedeti mora ne le, kaj jim bo ponujala danes, ampak tudi, kaj bodo potrebovali jutri. Izpostavila je pomen obsežne analize uporabnikov, ki jo je leta 2002 izvedla Britanska knjižnica. Zanimalo jo je, kaj sploh potrebujejo uporabniki od knjižnice, kaj potrebujejo raziskovalci, študentje, predavatelji in ostale ciljne skupine. Avtorica je opozorila tudi na nujnost ponovne opredelitve pomena knjižnice kot fizicnega in socialnega prostora (Britanska knjižnica npr. poskuša pritegniti cim vec obiskovalcev tudi z organizacijo razlicnih glasbenih predstav, kulturnih vecerov, razstav ipd.). Predstavila je strateške smernice Britanske knjižnice, kot velike nacionalne knjižnice, ki podpira raziskave, izobraževanje in osebno rast uporabnikov. Veliko pozornost pa posveca seveda izvajanju ene njenih temeljnih funkcij, tj. zagotavljanju dostopnosti in ohranjanja gradiva, kar od nje v digitalnem okolju zahteva velika vlaganja v digitalizacijo gradiv, zapisanih v analogni obliki, in ponudbo novih storitev, posledicno pa tudi v razvoj kadrov. Britanska knjižnica želi imeti v digitalni družbi svoje mesto in pomen. Partnerstva v mednarodnem prostoru Zanimiv primer sodelovanja na mednarodni ravni je predstavila Sigrun Eckelman (Nemška agencija za financiranje znanstvenoraziskovalne dejavnosti, DFG). Gre za partnerski projekt štirih nacionalnih agencij za financiranje znanstvenoraziskovalne dejavnosti (Velika Britanija, Nizozemska, Danska in Nemcija) Knowledge Exchange, katerega cilj je podpora razvoju informacijske infrastrukture za izobraževanje in raziskovanje. Z medsebojnim sodelovanjem in ucinkovito izmenjavo informacij in izkušenj bodo lahko nacionalne agencije bolje evalvirale in nacrtovale strategijo vlaganj v svojih državah. Vrednotenje koncnih rezultatov visokošolskih knjižnic Roswitha Poll (Univerza Münster, Nemcija) je opozorila na pomen ugotavljanja vpliva oz. koristi knjižnic, ki ga imajo na okolje. Knjižnice so se dolgo zdele same sebi zadostne, zdaj so se znašle v okolju, ki ne le presoja uspešnost njihovega delovanja, ampak se tudi sprašuje, ce so sploh potrebne. Prepricane so, da ustvarjajo korist za družbo, vendar – kje so dokazi za to? Dokazati znajo npr. kakovost svojih storitev in proizvodov, vendar – ali to vpliva na okolje? Kako torej meriti koncne rezultate (outcomes) svojih aktivnosti? Koncni rezultati so lahko pozitivni ali negativni, kratkorocni ali dolgorocni, pricakovani ali nepricakovani, dejanski ali potencialni. V primeru organizacij s podrocja kulture bodo koncni rezultati dejavnosti npr. vecja informacijska pismenost prebivalstva ali njegova vecja socialna vkljucenost; v primeru univerz bodo npr. ucinkovito pedagoško delo, uspešni študentje, kakovostno raziskovalno delo, pridobljeni projekti. Koncne rezultate delovanja knjižnic ne moremo meriti na enostaven nacin, na voljo nimamo neposrednih podatkov, merjenja so vecinoma dolgotrajna in zahtevajo ustrezna znanja, rezultati veckrat niso primerljivi med knjižnicami, vedno ostaja vprašanje, v kolikšni meri so nanje vplivali številni drugi dejavniki, ki tudi vplivajo na rezultate meritev. Avtorica je med kvantativnimi metodami omenila teste znanja, ankete, kvantitativno analizo dokumentov in bibliometrijo, med kvalitativnimi pa diskusijske skupine, opazovanje, samoocenjevanje, intervju, fokusne skupine, ki dajo pravzaprav bolj nezanesljive ocene. Posebej se je ustavila pri študijah zadovoljstva uporabnikov – je to primerna metoda za ugotavljanje koncnih rezultatov delovanja knjižnic? Imamo njene zagovornike, pa tudi nasprotnike. Slednji menijo, da gre za metodo, ki lahko ugotavlja le rezultate knjižnicnih procesov (outputs), ne pa tudi koncnih rezultatov. V nadaljevanju je naštela podrocja, na katerih naj bi svojo korist in vpliv na okolje ugotavljale visokošolske knjižnice: uporaba knjižnice in informacijskih virov; uspešnost študentov; spremembe v informacijski pismenosti; uspešnost raziskovalne dejavnosti; socialni vpliv knjižnic; financne koristi družbe zaradi dejavnosti knjižnic. Predstavljeni so bili tudi nekateri projekti, ki se ukvarjajo s problematiko merjenja koncnih rezultatov (npr. SCONUL Impact Initiative; http://www.sconul.ac.uk/activities/performance/impact.html). Informacijske storitve visokošolskih knjižnic jutri Michael Keller z Univerze Stanford (ZDA) se je vprašal, katere dejavnosti oz. storitve knjižnic bodo v 21. stoletju sploh še potrebne. Naštel je nekaj podatkov o narašcanju števila elektronskih publikacij, razvoju spletnih servisov in pospešeni digitalizaciji gradiv, ter opozoril na trend zaposlovanja visoko kvalificiranih inženirjev oz. racunalniških strokovnjakov v knjižnicah. Preprican je, da morajo knjižnice (ce še niso) hitro preoblikovati svoja poslanstva in cilje, v nacrtovanju dejavnosti pa upoštevati, da se bo število gradiva na klasicnih nosilcih hitro zmanjševalo v primerjavi z elektronskim, da nam bodo meta podatke hkrati z viri dostavljali že dobavitelji in se bo zmanjševala potreba po obdelavi gradiva, da so pred nami uporabniki, ki bodo vsaj pri iskanju informacijskih virov samozadostni, in da bo vedno vec storitev posredovanih na daljavo in ne le za »tradicionalne« ciljne skupine uporabnikov. Strateškega planiranja bodocih informacijskih storitev knjižnic se je dotaknil Reinhold Decker (Univerza Bielefeld). Izpostavil je nujnost poznavanja vedenja uporabnikov, njihovih potreb in pricakovanj in s tem pomena študij uporabnikov. Vendar pa pri nacrtovanju novih storitev rezultati študij uporabnikov niso dovolj, opraviti moramo tudi druge analize npr. marketinške. Knjižnice morajo tudi predvideti orodja, s katerimi bodo merila kakovost novih storitev. Zanimivo vprašanje je izpostavil Mel Collier (Univerza Northumbria, VB), namrec – v kakšni meri prihaja v akademskem okolju do združevanja knjižnic in drugih visokošolskih služb (npr. racunalniških centrov, izobraževalnih centrov ipd.). Predstavil je rezultate študije "Managing academic support services in universities" (2005), ki je pokazala, da je tovrstno združevanje v kontinentalni Evropi redko (izjema sta Nemcija in Finska), za razliko od Velike Britanije in ZDA. Avtor je npr. v svoji anketni študiji iz leta 2001 ugotovil, da je bilo v Veliki Britaniji kar 66 primerov združevanja visokošolskih infrastrukturnih služb. Modelov združevanja je seveda vec, od vzpostavitve le skupnih organov vecih servisov, strateške koordinacije in skupnega direktorja, do popolne združitve. Naletel je tudi na visokošolska okolja, kjer o kakršnemkoli združevanju sploh ne razmišljajo. Med prednostmi skupnega delovanja so anketiranci navajali: skupno delo in nacrti, boljša kontrola kakovosti, vec-opravilno usposobljeno osebje, boljše tehnicne rešitve, zmanjševanje stroškov. So pa porocali tudi o težavah, npr. velikih naporih, da se izvede združevanje, strah pred spremembami in izgubo identitete, centralizacija naj bi zmanjšala kakovost storitev ipd. Iniciativa za centralizacijo služb je v vecini primerov prišla od vodstva univerz, le redko od posameznih služb. Avtor se je vprašal, zakaj na evropskih univerzah ni vec teženj po centralizaciji. Vzroke vidi v mocni tradiciji decentraliziranosti služb v okviru evropskih univerz, konzervativnem vedenju, rigidni upravni strukturi univerz, pomanjkanju strokovnega kadra, pa tudi v dejstvu, da zahteve po doseganju ucinkovitosti univerz še niso tako izražene, kot v Veliki Britaniji. Preprican je, da potrebe po sodobnih storitvah (vzpostavljanje repozitorijev, elektronski viri in storitve) zahtevajo drugacno vedenje in nujnost centralizacije, o cemer morajo razmišljati tudi knjižnice. O tem pa bodo morali razmišljati tudi izvajalci izobraževanja na podrocju bibliotekarstva, kajti ce ne usposabljajo strokovnjakov, ki bodo imeli potrebna znanja za delo v digitalni dobi, tudi ne bodo imeli interesa za združevanje knjižnic z drugimi službami. O vlogi knjižnic na podrocju znanstvenega publiciranja je spregovorila Sarah E. Thomas (Univerza Cornell, ZDA). Najprej se je vprašala, ali se mora visokošolska (univerzitetna) knjižnica res ukvarjati s to dejavnostjo, nato pa na primeru svoje univerzitetne knjižnice dokazala, da na ta nacin knjižnica postaja aktivni del v verigi kreiranja znanja. Univerza Cornell ima 20.000 študentov in eno najvecjih univerzitetnih znanstvenih knjižnic na svetu (sestavlja jo 20 oddelcnih knjižnic; letni proracun 50 mio USD). Univerzitetna knjižnica (http://www.library.cornell.edu/about/about.html) je svoje poslanstvo preoblikovala pred dvemi leti in vanj vkljucila tudi aktivno vlogo na podrocju elektronskega publiciranja znanstvenih del in njihovega arhiviranja ter zagotavljanja dostopa, digitalizacije gradiv in njihovega opremljanja z meta podatki ter svetovalne dejavnosti za avtorje. Njen Center for Innovative Publishing si prizadeva povecati dostopnost znanstvenih informacij in zmanjšati stroške publiciranja znanstvenih del. Avtorica je opozorila, da je v ZDA prisoten trend združevanja univerzitetnih tiskarn z univerzitetnimi knjižnicami. Sodelovanje knjižnic z znanstveniki in racunalniškimi strokovnjaki oblikuje nov model znanstvenega komuniciranja, ki je nekoc temeljilo na analognem okolju, zdaj pa vse bolj digitalnem. knjižnicami. Sodelovanje knjižnic z znanstveniki in racunalniškimi strokovnjaki oblikuje nov model znanstvenega komuniciranja, ki je nekoc temeljilo na analognem okolju, zdaj pa vse bolj digitalnem. O digitalnih knjižnicah prihodnosti je spregovorila Donatella Casteli (Italija). Poudarila je, da bodo omogocale dostop do velikega števila multimedijskih in raznovrstnih dokumentov, ustvarjenih z združevanjem vsebin iz razlicnih virov, od tekstov, slik in avdio-vizualnih repozitorijev, do arhivov znanstvenih podatkov, podatkovnih zbirk in repozitorijev programske opreme. Zagotavljale bodo dostop, izbiro, upravljanje, generiranje in ohranjanje dokumentov. Uporabniki knjižnice bodo tako iskalci kot kreatorji informacij. Uresnicevanje nove vizije knjižnic bo na eni strani zahtevalo ustrezno tehnologijo, na drugi strani pa spremenjeno vlogo knjižnic v procesu ustvarjanja in dostopnosti informacij. Visokošolske knjižnice in e-znanost Liz Lyon (Univerza Bath, VB) in Tony Hey (Microsoft, ZDA) sta se v svojih referatih spraševala, kakšen vpliv ima na knjižnice t. i. e-znanost. Že v 60-tih letih prejšnjega stoletja je npr. J.C. Licklinder razmišljal o prihodnosti, ko bodo lahko znanstveniki uporabljali racunalnike in podatke, ne glede na to, kje na svetu se bodo nahajali. Ustanovil je elitno skupino ameriških Oddelkov za racunalništvo (sam jih je poimenoval »InterGalactic Computing Group«), ki naj bi proucili, kako uresniciti njegovo vizijo. V sedemdesetih letih se pojavi elektronska pošta, v devetdesetih svetovni splet (WWW). Znanstvenoraziskovalno delo bo tudi v prihodnje vzpodbujalo razvoj ustrezne e-infrastrukture, ki bo v globalnem akademskem okolju omogocala sodelovanje ter podpirala e-izobraževanje in digitalne knjižnice. Nova tehnologija bo spremenila tudi naravo znanstvenih publikacij, njihovega shranjevanja in ohranjanja. Knjižnice bodo lahko imele pomembno vlogo pri ustvarjanju digitalnih repozitorijev oz. arhivov in zagotavljanju informacij za znanstvenoraziskovalno dejavnost. Arie Jongejan (Swets, Nizozemska) je opozoril, da je trg znanstvenega publiciranja v zadnjih letih doživel dramaticen razvoj. Založniki so zaradi novih potreb strank, razvoja tehnologije in financnih omejitev razvili nove modele in pristope v zagotavljanju dostopnosti (ponudbi) elektronskih publikacij, ki vplivajo tudi na oblike in nacine njihove nabave v knjižnicah. Wim Jansen (Evropska Komisija, Belgija) se je v svojem referatu osredotocil na znacilnosti in potrebe evropskega raziskovalnega sektorja. Gre za zelo dinamicno podrocje, kjer se znanost ustvarja na nov nacin (e-znanost, virtualna znanost). Znanstveniki potrebujejo hiter dostop do informacij in orodja za sodelovanje in komuniciranje v virtualnem okolju. Takšna raziskovalna infrastruktura je npr. GEANT, svetovno najbolj razširjeno omrežje na podrocju raziskav in razvoja ter izobraževanja, v katerega so vkljucena raziskovalna omrežja 34 držav, 3900 raziskovalnih in izobraževalnih ustanov (http://www.geant.net/). Zelo zanimiv pa je bil tudi referat, ki ga je predstavil Dirk Lewandowski (Univerza Düsseldorf, Nemcija). Spregovoril je namrec o raziskavah s podrocja t. i. akademskega nevidnega spleta (invisible web) – njegovega pomena za clane akademskega okolja in razvoja iskalnih orodij za dostop do vsebin, ki jih »skriva«. In zakaj je neviden? Vsebine (vecinoma v obliki podatkovnih zbirk) namrec niso dosegljive z obicajno tehnologijo in jih iskalniki ne najdejo ali pa je onemogocen dostop do njih. Obstajajo ocene, da naj bi bil nevidni splet 550-krat vecji od obicajno dostopnega. Avtor je poudaril, da je nujno oceniti pomen nevidnega spleta za akademsko okolje in razvijati orodja za indeksiranje njegovih vsebin. Iskalno orodje Google Scholar (http://scholar.google.com/), ki ga uporabljajo znanstveniki širom sveta, je predstavil eden od njegovih soustvarjalcev, Anurag Acharya (Google Inc., ZDA). Iskalnik naj bi omogocal enostavno odkrivanje razlicnih dokumentov z znanstveno oz. strokovno vsebino, ne glede na to, kdo jih išce in s katerega mesta. Omogoca nam tudi odkrivanje citiranosti dolocenega dela. Pri razvoju iskalnika Google tesno sodeluje s knjižnicami. Avtor je poudaril, da postajajo knjižnice z izgradnjo digitalnih repozitorijev pomembna mesta za zagotavljanje dostopa do digitalnih vsebin, vendar pa raziskave kažejo, da se njihova iskalna orodja vedno manj uporabljajo za iskanje virov, saj uporabljajo znanstveniki predvsem svetovna iskalna orodja. Slika 2. Univerza Bielefeld Z vprašanjem iskalnih orodij sta se ukvarjala tudi Bjřrn Olstad (FAST, Norveška), predstavnik podjetja FAST (http://www.fastsearch.com/), ki se ukvarja s t. i. novo generacijo iskalnih tehnologij in Ammy Vogtlander, direktorica Search Elsevier (Nizozemska). Poudarila je, da se je s pojavom interneta in svetovnega spleta dramaticno spremenilo okolje, v katerem delajo znanstveniki oz. raziskovalci in študentje. Tako posamezniki, kot tudi organizacije pa si prizadevajo, da bi bili informacijski viri, ki jih ustvarjajo, javnosti dostopni "online". Iskalna orodja morajo zagotavljati, da jih bodo študentje in strokovna javnost našli. Slednjim npr. ponuja Elsevier iskalnik Scirus (http://www.scirus.com/srsapp/). Tudi predstavnica Elsevierja je opozorila, da se morajo knjižnice v novem okolju spremeniti, ce želijo »preživeti«. Še vedno so namrec prevec usmerjene na klasicne informacijske vire in nacine iskanja informacij, uporabniki pa vse bolj uporabljajo razlicne iskalnike in postajajo neodvisni od knjižnic. Knjižnice morajo v znanstvenem komuniciranju prevzemati bolj aktivno vlogo, od bibliografskih zapisov se morajo preusmeriti na vsebino dokumentov, vzpostavljati morajo razlicna partnerstva, tudi s pridobitnim sektorjem, pospešeno morajo digitalizirati svoje knjižnicne zbirke in jih narediti dostopne javnosti, preoblikovati morajo svojo informacijsko politiko in postati stroškovno uspešne. Arhiviranje digitalnih dokumentov V okviru delavnice o arhiviranju digitalnih dokumentov so bili predstavljeni nemški projekt »Co-operative Development of a Long-term Digital Information Archive« (kopal), model digitalnega arhiva Britanske knjižnice in politika ter cilji Nacionalne knjižnice Nizozemske na podrocju arhiviranja elektronskih publikacij. Reinhard Altenhöner (Deutsche Bibliothek, Frankfurt am Main) je predstavil nemški triletni projekt "kopal" (http://kopal.langzeitarchivierung.de/index.php.en), ki ga financira nemško zvezno ministrstvo za izobraževanje in raziskovalno dejavnost. Cilj projekta je testiranje in implementacija sistema za arhiviranje digtalnega gradiva, ki je zasnovan na modelu DIAS (Digital Information and Archiving System), razvitem v sodelovanju med IBM in nizozemsko nacionalno knjižnico. Digitalni arhiv bo upošteval mednarodne standarde za dolgodobno arhiviranje in meta podatke ter model OAIS (Open Archival Information System) in bo predstavljal rešitev, uporabno za vse ustanove, ki se ukvarjajo z arhiviranjem digitalne kulturne dedišcine. Strategijo izgradnje digitalne knjižnice in model digitalnega arhiva, ki ga razvija Britanska knjižnica (http://www.bl.uk/about/policies/dom/homepage.html), je predstavil Richard Boulderstnone, vodja sektorja za informacijske sisteme in e-strategijo. Erik Oltmans (Nacionalna knjižnica Nizozemske) je opozoril, da je za mednarodno akademsko skupnost zelo pomembno, da se vedno obsežnejši elektronski intelektualni output ohranja in zagotavlja njegova dostopnost, sicer bodo informacije izgubljene za vedno. Tradicionalni nacini arhiviranja tiskanih dokumentov za digitalno okolje niso uporabni. Zato se danes knjižnice, še zlasti nacionalne, ki so v vecini primerov zadolžene za zbiranje in ohranjanje obveznega izvoda publikacij, srecujejo s problematiko zbiranja, trajnega ohranjanja in zagotavljanja dostopa do elektronskih publikacij. Nizozemska nacionalna knjižnica je zacela snovati arhivski sistem za elektronske publikacije (http://www.kb.nl/dnp/e-depot/dm/dm-en.html) že v obdobju 1998-2002, ko je sodelovala v skupnem projektu evropskih nacionalnih knjižnic NEDLIB. Arhivski sistem, ki ga je poimenovala e-DEPOT, je razvila v sodelovanju z IBM, v celoti pa je zacel delovati januarja 2003 in je bil prvi delujoci tovrstni sistem v svetu. Omeniti velja tudi uspešna partnerstva knjižnice z založniki elektronskih publikacij (sporazum o obveznem izvodu elektronskih publikacij z nizozemskim združenjem založnikov je npr. podpisala že leta 1999) in nacin reševanja avtorsko pravnih vprašanj pri zagotavljanju dostopa do digitalnih virov. Izgradnja digitalnih repozitorijev visokošolskih ustanov Na delavnici o sodelovanju na podrocju izgradnje institucionalnih repozitorjev (na svetu naj bi jih bilo že vec kot 600, nastajajo pa na nacionalni ali mednarodni ravni), je bilo predstavljenih pet referatov. Leo Waaijers (SURF, Nizozemska) je predstavil program DARE, Digital academic repositories, v katerem sodelujejo vse nizozemske univerze (13), nacionalna knjižnica, Nizozemska akademija znanosti in umetnosti ter Nizozemska organizacija za znanstvenoraziskovalno delo. Akademske ustanove so prevzele skrb za izgradnjo lokalnih digitalnih repozitorijev, vendar na dogovorjeni nacin in ob upoštevanju skupnih standardov (http://www.darenet.nl/en/page/language.view/dare.watenwaarom), servis DAREnet pa omogoca iskanje digitalnih podatkov in objektov po vseh 16-tih nizozemskih repozitorijih (univerz in drugih znanstvenih ustanov). Mogens Sandfćr (Danska Tehniška univerza), koordinator aktivnosti na podrocju izgradnje Danske elektronske znanstvene knjižnice (DEFF Web Service, http://deff.dk/default.aspx?lang=english) je porocal o uspešnem sodelovanju oz. povezovanju institucionalnih repozitorijev na Danskem in Skandinaviji, Vanessa Proudman (Univerza Tilburg, Nizozemska) pa je predstavila projekt NEREUS (http://www.nereus4economics.info/), mrežo evropskih (univerzitetnih in drugih visokošolskih) knjižnic s podrocja ekonomije, ki s sodelovanjem zagotavljajo integrirani dostop do elektronskih informacijskih virov. Slika 3: Univerzitetna knjižnica Bielefeld Predstavljeno (Dirk Pieper in Friedrich Summann, Univerzitetna knjižnica Bielefeld) je bilo tudi iskalno orodje BASE (Bielefeld Academic Search Engine, http://www.base-search.net/index.php?l=en), ki ga uporablja Univerza Bielefeld. DINI sistem certificiranja digitalnih repozitorijev je prikazala Susanne Dobratz (Humboldtova Univerza, Berlin, Nemcija). Opozorila je, da certifikat DINI zagotavlja ustrezno kakovost dolocenega repozitorija, saj mora ustanova izpolnjevati vse predpisane kriterije (http://www.dini.de/dini/zertifikat/dini_certificate.pdf). V razpravi je bila posebej poudarjena nujnost sodelovanja in partnerstva knjižnic z drugimi organizacijami, tako na nacionalni kot mednarodni ravni. Priložnost oziroma novo podrocje aktivnosti za knjižnice pa je t. i. e-science. Gre za hranjenje primarnih raziskovalnih podatkov, ki so lahko vkljuceni tudi v repozitorije. Zakljucki Ce povzamemo, nekakšna »rdeca nit« celotne konference je bila - nujnost spremembe strateških usmeritev visokošolskih knjižnic. Eden od predavateljev je to dejstvo npr. podkrepil s citatom L. Brindley: ”There is no choise but to change and to do it quickly if libraries wish to survive”. Knjižnicarji morajo bolj sledili potrebam uporabnikov. Knjižnica in njeni uporabniki danes niso vec vezani le na fizicni prostor. Ce je bil tradicionalno knjižnicar tisti, ki je oskrbel uporabnika z razpoložljivim gradivom, danes, z razvojem informacijske tehnologije, za marsikoga prisotnost knjižnicarja ni vec potrebna. Uporabniki želijo priti do informacij sami, za svoja iskanja pa pogosto ne uporabljajo knjižnicnih portalov, pac pa Google in druge spletne servise. Do znanstvenih in drugih informacij je zdaj mogoce dostopati z enega mesta, ne glede na to, kje so shranjene. Trg z informacijami je postal zelo obsežen in konkurencen, knjižnice se na njem pojavljajo le kot eden od ponudnikov. Vprašanje, ki si ga je zastavil eden od udeležencev konference pa je, ali bodo visokošolske knjižnice sploh kos novim izzivom in zahtevam znanstvene skupnosti. Konferenca je izpostavila, da morajo knjižnice stremeti k temu, da bodo njihove informacijske storitve ustrezale potrebam 21. stoletja. Storitve digitalne knjižnice je treba vkljuciti v delovne procese študentov, uciteljev in raziskovalcev, da bodo le ti lahko bolj ucinkoviti in uspešni. Vse to bodo knjižnice v akademskem okolju lahko dosegle le, ce bodo orientirane k uporabniku in bodo vzpostavljale nove oblike sodelovanja z ostalimi oddelki, v smislu podpore raziskovanju in izobraževanju. Knjižnicarji so se zaceli zavedati, da je nujno iskati nove možnosti za dodajanje vrednosti svojim storitvam in se bolj aktivno vkljucevati v izobraževalne in znanstvenoraziskovalne procese. Mogoce bi dodali še, da je struktura udeležencev konference pokazala, da postajajo knjižnice zanimiv trg dela za strokovnjake s podrocja informatike in racunalništva, in tudi sektor, zanimiv za ponudnike informacijske tehnologije. Melita Ambrožic Narodna in univerzitertna knjižnica Karmen Stopar Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani Oddelek za agronomijo NOVE STRATEGIJE U SPECIJALNIM I VISOKOŠKOLSKIM KNJIŽNICAMA: ZAGOVARANJE I PRIKUPLJANJE FINANSIJSKIH SREDSTAVA 8. dani specialnih i visokoškolskih knjižnica Hrvatske Opatija, 27. - 28. april 2006 Glavni temi 8. posveta hrvaških visokošolskih in specialnih knjižnic, ki sta ga organizirala Hrvaško knjižnicarsko združenje in Nacionalna in univerzitetna knjižnica v Zagrebu, sta bili zagovorništvo (advocacy) in pridobivanje financnih sredstev za delovanje knjižnic ter seveda v povezavi s tem tudi nacini promoviranja knjižnic. Tudi hrvaške visokošolske in specialne knjižnice se srecujejo s pomanjkanjem financnih sredstev, kajti za izvajanje funkcij tako imenovane hibridne knjižnice, ko ob klasicnih funkcijah izvajajo vse vec elektronskih storitev, dosedanji obseg javnih financnih sredstev knjižnicam ne zadošca vec. Velik poudarek posvetovanja je bil na predpristopnih pogajanjih Hrvaške za vkljucitev v EU in seznanitvijo z metodologijo in postopki pridobivanja sredstev iz projektov Evropske unije. Za udeležence izven Hrvaške so bili še posebej zanimivi tuji referati: Organiziranost in financiranje univerzitetne oziroma nacionalne knjižnice Finske (Kristiina Hormia Poutanen), Spremembe v visokošolskih knjižnicah ZDA (Alberta Arhurs) ter Prilagajanje knjižnice društva National Geographic Society novim strateškim nacrtom lastnika (Susan Fifer Canby). Na posvetovanju so bili prvic širši javnosti predstavljeni rezultati TEMPUS projekta »Model of the library system at the University of Zagreb«, s katerim naj bi na Univerzi v Zagrebu vzpostavili funkcionalno mrežo fakultetnih in inštitutskih knjižnic ter Nacionalne in univerzitetne knjižnice (NSK) kot glavne univerzitetne knjižnice (enotne smernice razvoja, pravilniki poslovanja, nabave informacijskih virov, izgradnja depozitne knjižnice, nov sistem za avtomatizacijo knjižnic). Po predstavitvi dosedanjih rezultatov projekta se je razvila tudi živahna diskusija: Je model sprejemljiv tudi za druge univerze na Hrvaškem? Kaj bo prinesla izbira programske podpore Voyager? Se bodo v vzajemni sistem vkljucevale tudi splošne knjižnice? V program posvetovanja je bila vkljucena tudi postrska sekcija. Predstavljenih je bilo 10 posterjev z aktualno tematiko. Med predstavitvami posterjev je bil najbolj zanimiv prispevek iz Univerzitetne biblioteke Svetozar Markovic iz Beograda, ki je govoril o spremembah, ki jih je srbskim visokošolskim knjižnicam prinesla ponovna vkljucitev v sistem COBISS.NET in ustanovitev konzorcija Kobson. V casu namrec, ko knjižnice niso mogle uporabljati sistema COBISS, so kljub temu izgrajevale lokalne kataloge, jih nato združile, odpravile dvojnice itd. Z vzpostavitvijo konzorcija pa so vzpostavile tudi skupen nastop pri nabavi elektronskih informacijskih virov. Organizirani sta bili tudi dve delavnici. Delavnice o medknjižnicni izposoji in nabavi (poudarek je bil na možnostih za medknjižnicno izposojo iz slovenskih in italijanskih knjižnic) se je udeležila Mojca Dolgan Petric, Melita Ambrožic pa delavnice o tako imenovanem zagovorništvu knjižnic, kjer so bili predstavljeni primeri promoviranja in predstavljanja ameriških knjižnic, ki jih pripravlja ALA (American Library Association), po predstavitvi pa je potekala razprava o možnostih hrvaških knjižnic, da postanejo v okolju bolj prepoznavne in da pridobijo tudi vecjo vlogo in moc. Ob zakljucku posvetovanja je bila organizirana še predstavitev znanstvene monografije dr. Maje Jokic: »Bibliometrijski aspekti vrednovanja znanstvenog rada«. Udeležba na posvetu je bila koristna, še zlasti zaradi izmenjave strokovnih izkušenj s kolegi iz Hrvaške, tujih referatov (primer finske nacionalne knjižnice) in seznanitvijo z nacrti glede organizacijskega modela knjižnicnega sistema Univerze v Zagrebu - njihov pristop k izboljšanju delovanja knjižnicnega sistema Univerze v Zagrebu je poucen tudi za Univerzo v Ljubljani, predvsem ideja o depozitni knjižnici in ohranjanju avtonomije fakultetnih knjižnic, pa tudi ocena izvedbenih možnosti vzpostavitve modela funkcionalne centralizacije. Poucen je tudi primer Univerzitetne knjižnice Helsinki / Nacionalne knjižnice Finske, ki opravlja obe funkciji, nacionalno in univerzitetno. Njen razvojni nacrt pa zdaj vkljucuje tudi vecje angažiranje na podrocju knjižnicnega sistema Finske, zbiranja nacionalne knjižnicne statistike in konzorcijske dejavnosti. Knjižnica je torej zacela širiti svojo nacionalno funkcijo. Predstavitve referatov so dostopne na naslovu: http://www.hkdrustvo.hr/hr/skupovi/skup/67/sazetak/18/ Melita Ambrožic Mojca Dolgan- Petric Narodna in univerzitetna knjižnica BORZA DELA DELO IŠCE Diplomirana univ. bibliotekarka z aktivno licenco za vzajemno katalogizacijo nudim knjižnicam pomoc pri katalogizaciji v sistemu Cobiss, v popoldanskem casu. Imam 8 letne izkušnje v katalogizaciji monografskih publikacij, clankov in bibliografij raziskovalcev, delne izkušnje imam pri katalogizaciji serijskih publikacij ter neknjižnega gradiva. Informacije in kontakt: libasistenca@gmail.com . DELO IŠCE Sem univerzitetna diplomirana bibliotekarka in italijanistka. Že v casu študija sem delala na oddelku za Posebno knjižnicno gradivo v NUK-u, kjer sem opravila tecaj za bodoce aktivne udeležence COBISS. Moje delovne izkušnje so: vsebinska in formalna obdelava gradiva na racunalniku ter postavitev. Zelo rada bi delala v specialni knjižnici, saj sem se v diplomskem delu podrobno posvetila prav tej vrsti knjižnic. Seznanjena sem tudi z ucnim nacrtom bibliopedagoških ur v osnovni in srednji šoli. Aktivno obvladam italijanšcino in nemšcino, ki je moj materni jezik, in pasivno anglešcino. Dosegljiva sem na tel.št. 031 581 366. DELO IŠCE Išcem zaposlitev v knjižnicah na širšem obmocju Maribora in Ptuja. Moje ime je Snježana Plemeniti. Dokoncano imam III. gimnazijo v Mariboru in sem trenutno izredna študentka II. letnika univerzitetnega študija slovenšcine in zgodovine na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Opravljen imam strokovni izpit knjižnicarstva in licenco (1999 in 2001). Delovnih izkušenj v knjižnicah imam že 8 let (UKM, Visoka zdravstvena šola MB, osnovna šola Miklavž, Živilska šola Maribor). Delala sem v izposoji, katalogizaciji, casopisni citalnici… Opravila sem še tecaje »Reševanja duplikatov in stopenjskih zapisov, Uporaba programske opreme COBISS/Izposoja, Priprava baze podatkov Conor, V5.1 in COBISS/Katalogizacija z normativno kontrolo, V6.0,« ter tecaj Internet (delavnica). Opravljen imam še vozniški izpit B – kategorije. Trenutno sem zaposlena na Živilski šoli v Mariboru, vendar le za dolocen cas, t. j. do konca junija tega leta. Zaradi želje po novi zaposlitvi v knjižnici, prav tako pa tudi po novem znanju in izkušnjah, se obracam na vas z mojo ponudbo. Dosegljiva sem na telefonski številki 041/343-224 in na elektronskem naslovu: snjezana.plemeniti@guest.arnes.si DELO IŠCE Diplomirala sem na Oddeleku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo leta 2004 in išcem delo v knjižnici v Ljubljani oziroma Celju z okolico. Vec kot tri leta že preko študentskega servisa samostojno opravljam delo v specialni knjižnici (izposoja, medknjižnicna izposoja, oprema gradiva, delo z uporabniki, vnos dnevne zaloge revij v COBISS, administrativna dela...), odlicno poznam delo z racunalniškimi programi (Word, Excel, Power point, Explorer), elektronsko pošto, raznovrstnimi podatkovnimi bazami (Ebsco, ProQuest, IUS-INFO, GViN, Kliping, SourceOECD, Mediana) in sodelujem pri uvajanju intranetnih storitev knjižnice. Sodelovala sem pri organizaciji posvetovanja specialnih in visokošolskih knjižnic novembra 2004. Aktivno obvladam anglešcino, pasivno tudi nemšcino in hrvašcino. Sem samostojna in komunikativna oseba, rada delam tako v skupini kot samostojno in se želim dodatno izobraževati. Dosegljiva sem na telefonski številki 031/ 803 235. PRILOGE 1. V prilogi objavljamo narocilnico za nakup prirocnika Univerzalna decimalna klasifikacija, ki ga je izdala Narodna in univerzitetna knjižnica.