Vencek domacih 
Predmeti, Slovencem sveti 

VENCEK DOMACIH 
PREDMETI, SLOVENCEM SVETI 
uredil Jernej Mlekuž 
Ljubljana 2015 
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 
39(497.4) 
VENCEK domacih : Predmeti, Slovencem sveti / uredil Jernej Mlekuž ; [avtorji Mojca Kovacic ... [et al.] ; ilustracije Slavica Mlekuž]. - 1. izd., 
1. natis. - Ljubljana : Založba ZRC SAZU, 2015 
ISBN 978-961-254-771-4 
1. Kovacic, Mojca, 14.12.1976- 2. Mlekuž, Jernej 278149376 
VSEBINA 
NOS IN DVE UŠESI NARODA Jernej Mlekuž  5  
ZAMIŠLJENA KRANJSKA KLOBASA – V CASU, PROSTORU, JEZIKU IN USTIH Jernej Mlekuž  25  
V DEŽELI HARMONIKE – NACIONALIZACIJA HARMONIKE V SLOVENSKEM KONTEKSTU Mojca Kovacic  87  
GOSPODAR VEDER – SITULA IN SLOVENCI Dimitrij Mlekuž  117  
GIBANICA – OBREDNA JED VIŠJEGA SLOJA STAROSLOVENCEV Damir Josipovic  153  

NOS IN DVE UŠESI NARODA1 
Jernej Mlekuž 
Zakaj ravno kranjska klobasa, vaška situla, harmonika in gi­banica? Odgovor je preprost; ne potrebujemo velikih možganov ali ogromnega racunalnika (kot v Štoparskem vodniku po galaksiji). Izbor oziroma nabor tukajšnjega vencka domacih je v veliki meri arbitraren, in ce bi se našel osebek, voljan ugrizniti v potico, raz­staviti kozolec, se okrepcati s cvickom, bi bila knjiga debelejša še za eno, dve, tri svetinje. Toda ali bi lahko na Vencek domacih nataknili tudi copate, ki nam jih slovenska navada ob prestopu hišnega praga natakne na noge? Hm, no, ja … Pri natikanju copat na noge fascini­ra, sveti dejanje – natikanje, seveda jasno opredeljeno s predmetom 
– copati. Le z veliko mero domišljije bi rekli, da so copati Sloven­cem2 sveti. In ali bi lahko ta vencek zakadili tudi z Akrapovicevim »auspuhom« in osvežili s cockto? No, gre vendarle za sorazmerno sodobne industrijske izdelke, ki ne igrajo enako pomembnih vlog na odru nacionalnega ponosa in zanosa. Kaj pa lipicanci, kranjska sivka, krška svinja, cloveška ribica? Mimogrede, v drugi polovici 
19. stoletja bi v to drušcino mogoce sodili tudi krški raki. Vsaj tako nam govori besedilo o femini luxuriosi, »veliki gospe«: 
1 Besedilo je rezultat projekta Zamišljena materialna kultura. O širjenju naciona­lizma v družbi materialne kulture (J6–4234). Za komentarje uvodnega besedila se zahvaljujem Jožetu Vogrincu in Ingrid Slavec Gradišnik. 
2 Ko zapišem »Slovenci«, »štoparji« in »klobasojedci«, mislim tudi na »Slovenke«, »što­parke« in »klobasojedke«. To seveda velja tudi za druga samostalniška poimenovanja v vseh sklonih in številih ter za glagolske oblike, razen ce ni drugace pojasnjeno. 
Znanstvena izobraženost velike gospe ali dame, kakoršna se v Ljubljani rada kaže svetu, je kakor vodnjak ali studenec na plitvem: ce le ped glo­boko zajameš s korcem, je voda kalna ali še blata boš zajel. Podlaga vsega, se ve da, je nemška, toraj zna slovenski le govoriti, pisati in brati slabo ali celo ne, nemšcina njena je pa res klasicna, namrec taka, da je na nemškem nikjer ne dobiš. Krški raki, bohinjski žganci, kranjske klobase in ljubljan-ska nemšcina, kakoršno ženstvo govori, – so štiri reci, kakoršnih menda po vsem svetu nikjer ni, le da prvo troje slovi po svetu, zadnjega pa se naša dama še celo višega stanu ne sramuje (Alešovec 1879: 169–70). 
A kot bomo videli, se tudi kranjska klobasa, vaška situla, har­monika in gibanica, te »velike gospe« slovenskega naroda,3 na­makajo v kalni vodi, v kateri hitro, ko malo globlje zajamemo, še blato zajamemo. Ostanimo torej na plitvem in suhem, pustimo differentio specifico v tej kalni vodi, v katero bomo zabredli, ko opravimo z nosom in ušesi naroda, in poskušajmo na površini uzreti genus proximum – tako kot Jakob Alešovec se vprašaj-mo, kaj definira oziroma kaj imajo skupnega te slovenske femine luxuriose, seveda poleg tega, da bralce besedil, kot je pred vami, nemalokrat dotikajo z vsaj nekaj nelagodja. Nedvomno to, da nagovarjajo ali vsaj poskušajo nagovarjati narodna custva, neti­jo narodni ponos in zanos. Lahko bi rekli, da sodijo v drušcino posvecenih narodnih reci – materialnih reci, katerih takšna ali drugacna (upo)raba, uživanje greje nacionalna custva, nas opo­minja na narodnost, ceprav, kot bomo videli, na zelo razlicne na-cine, z razlicnimi prijemi in z razlicno mocjo, intenziteto. Z manj prijaznimi besedami Marxa – te velike gospe slovenskega naroda ležijo kakor mora na možganih živih Slovencev. 
V slovenskem jeziku se izraz narod pogosto razlikuje od izraza nacija, in sicer se z zadnjim razume narod, ki je politicno konstituiran, torej narod z lastno državo. Pri narodu je poudarjen predvsem etnicni vidik, nacija pa je nekakšno dopolni-lo v politicnem smislu. Ceprav po mojem mnenju to razlikovanje nima posebne analiticne vrednosti in pogosto prispeva le k nejasnosti, ga bom vsaj do neke mere skušal upoštevati. 
So torej kranjska klobasa, vaška situla, harmonika in gibani-ca glavni junaki v tej igri, kuhinji narodnega ponosa in zanosa? No, recimo, da so med glavnimi junaki, v skupini najbolj pre­poznavnih in bahavih. Z besedami Benedicta Andersona (1998: 
162) – pripadnost kranjske klobase, vaške situle, harmonike in gibanice slovenskemu narodu nosijo »avro usodne dolocenosti«. In s sintagmo Raymonda Williamsa (1997) – s kranjsko klobaso, z vaško situlo, s harmoniko in z gibanico se (je) reproducira(la) struktura narodnega obcutenja.4 Poglejmo torej, kako se s pred­meti, ki nosijo »avro usodne dolocenosti«, reproducira struktura narodnega obcutenja. 
PLAPOLAJOCE IN NEPLAPOLAJOCE ZASTAVE 
Ce sledimo Michaelu Billigu, od katerega smo si sposodili metaforo (ne)plapolajoce zastave, se vprašajmo, s kakšnimi zasta­vami imamo opraviti v primerih izbranih predmetov: s plapolajo-cimi ali z neplapolajocimi? Billig v delu Banal Nationalism (1995) poudarja, da je ob plapolajoci zastavi ravno tako pomembna ne­plapolajoca, ohlapna zastava. Ohlapna zastava, ki jo – ce jo sploh opazimo, recimo na izdelkih na znaku za slovensko kakovost – hitro pozabimo in mimogrede dnevno mecemo v smeti, je vsaj toliko pomembna kot plapolajoca zastava, ob kateri salutiramo ob praznicnih dneh in nam ostane v spominu. 
V primerjavi s plapolajoco zastavo praznicnih dni so zasta­ve vsakdanjega, neposrednega, banalnega nacionalizma ohlapne, neopažene, pozabljene, a hkrati nas z nenehno navzocnostjo po vecini nezavedno opominjajo na narodnost, nas prepricujejo o njej, kot je rekel Ernest Gellner (1983: 6): dandanes mora »clovek 
Za Williamsa »struktura obcutenja« oznacuje izkušnjo posameznika, ki pa je hkrati veliko vec kot individualna, in sicer v diahronem in sinhronem pomenu. 
imeti narodnost, kot mora imeti nos in dve ušesi«. Dnevno smo torej zasuti z opominjanjem, da živimo v svetu narodov in držav ter da smo pripadniki dolocenega naroda. To opominjanje na na­rodnost pa je tako neprekinjeno in gosto, da mu skoraj nikoli ne posvecamo pozornosti. Ce se v vetru zastav poigramo s to Gel-lnerjevo (za)mislijo: vsakdanje zastave banalnega nacionalizma neopazno visijo v sodobnem svetu, kot neopazno visijo nosovi in ušesa na obrazih sodobnih ljudi. 
Billigova osnovna teza je, da reprodukcija nacionalizma sloni na dialektiki kolektivnega pozabljanja in spominjanja, aktivnem zamišljanju in na repetitivnem ponavljanju. Banalni nacionali­zem torej dnevno, neopazno pogreva narod – brez tega vsako­dnevnega pogrevanja bi bil ob svecanih, praznicnih dneh najbrž prevec postan in hladen za uživanje. Tisoce in tisoce takšnih zastav – z zastavo seveda mislimo na vsemogoce, z narodnim oznacene reci, v vsemogocih vizualnih, besednih, materialnih idr. oblikah – nenehno pitajo ljudi s kalorijami nacionalizma ob vsemogocih priložnostih, cesar vecina ljudi v toku vsakdanje­ga življenja sploh ne opazi. Vsakdanjega hranjenja z nenasitnimi kalorijami banalnega nacionalizma torej ljudje ne doživljajo vec kot hranjenja. 
Ce zelo neokusno zacinimo še s Pierrom Bourdieuom (2002): ohlapne zastave kot tudi plapolajoce s svojo vsakdanjo in neopa­zno navzocnostjo pomembno služijo utrjevanju narodnega habi­tusa – skupka dispozicij, ki strukturira in nezavedno razpostavlja vloge, kategorije, percepcije, identitete in razlocevanja, povezana z narodnostjo. In ce za hip prekuhamo še z Louisom Althusser­jem (2000): ker in ko se navadimo na ohlapne zastave kot sestav­ni, nepogrešljiv del »našega okolja«, se zlahka prepoznamo med plapolajocimi zastavami, ko smo poklicani v boj za narod, bodisi v strelske jarke ali na nogometno igrišce. Plapolajoca zastava tako nikoli ne zgreši svojega naslova, pogleda. 
Narod oziroma narodna ideologija torej ni (le) nekaj ab-straktnega, ampak je na številne, kompleksne nacine ugnezdena v vsemogocih vsakodnevnostih – gledanju TV, šaljenju, popiva­nju, oblacenju, petju, žogobrcu, pesnjenju, sanjanju … Sanjanju? Ne bo težko, poklonimo se stoletnici Lepih sanj cetovodje Ma-tevža Pecnika iz Ljubljane, ki je služil v 3. dalmatinskem polku: 
Danes ponoci sem imel tako lepe sanje, da Vam jih moram naznaniti: ita­lijanske granate in šrapneli so se spremenili v kuhano ozir. surovo šun­ko, krogle iz pušk v kranjske klobase, Soca v vino, naši jarki v ljubljanske žemljice in Italijani pa – v kislo zelje! Kakšna pojedina – žalibog samo v sanjah. Res je samo toliko, da delajo Italijani radi svojih trajnih neuspehov zelo kisle obraze (Pecnik 1915: 3). 
Na kakšnih zastavah visijo, vihrajo izbrani predmeti? Na pla­polajocih in ohlapnih. Vaška situla, ki jo obišce šolski razred ali ji posvetimo dokumentarno oddajo, vihra kot vzvalovana zastava. Vaška situla, ki jo opazimo ali pa tudi ne opazimo na fotografiji Narodnega muzeja na Delovi strani o kulturi, ob clanku o pre­novi slovenskih muzejev in jo tako skupaj s casopisom zalucamo v smeti, pa neopazno visi na ohlapni zastavi. Nekateri predmeti seveda vihrajo pogosteje na plapolajocih in drugi se skrivajo na ohlapnih zastavah. Na plapolajoci zastavi bomo veliko prej opazili vaško situlo kot pa harmoniko, ki se razteguje in sliši marsikje in jo najbrž le zelo redko povežemo s kakršno koli zastavo. 
Nacionalno obteženi predmeti imajo latentno in manifestno naravo, skrivajo profano in razkazujejo sakralno plat. Aktivirajo se ali zbudijo pozornost v nekaterih situacijah, mirujoci, speci, ne­opazni so v drugih. Torej tudi reprezentativni elementi nacional­ne kulture, predmeti, narodu sveti, imajo svojo posvetno naravo, vsakdanje, banalno življenje, ki ga seveda najveckrat ne opazimo, a je prav tako zelo pomembno pri reprodukciji nacionalizma, na­cionalne zavesti. 
Najbrž smo nekoliko nenavadno zaceli to uvodno poglavje 
– z nacionalnim jezikom in s simboliko. Nadaljujmo z vsebina-mi, ki bi najveckrat sodile na uvodno mesto: s procesom formi­ranja narodov in z obcutkom ali zavestjo o pripadnosti narodu.5 
ZAMIŠLJENE TRADICIJE IN NETRADICIJE 
Knjiga Benedicta Andersona Zamišljene skupnosti (1998) – ta glasno opevani prispevek k zgodovini modernega naciona­lizma – problematizira proces oblikovanja narodov in narodne zavesti. Narodi so po Andersonu »zamišljene«, torej subjektivno opredeljene tvorbe, ki so si jih njihovi clani zamišljali (in zami­šljajo) s pomocjo casopisov in knjig v svojem maternem jeziku. Anderson v tem svojem subjektivnem definiranju nacij seveda ni bil pionir. Ernest Renan je že leta 1882 (v slovenskem prevodu 1913: 123) narod oznacil kot »plebiscit vseh dni« oziroma vsako­dnevni plebiscit – kot konsenz njegovih clanov. S tem je zastavil, da so narodi subjektivne skupnosti, ceprav mislijo ali želijo biti objektivno utemeljeni in dolocljivi.6 Ce pritrdimo Andersonu in Renanu, da so (nacionalne) skupnosti zamišljene, pa moramo ob tem dodati, da zato niso nic manj realne in vplivne; zelo vplivne in realne so tudi v svetu predmetov, v katerem številne predmete in z njimi povezane prakse neizogibno dojemamo, asociiramo, gledamo skozi nacionalna ocala. Kot bi rekel Anderson z že re­ceno (para)frazo, nosijo »avro usodne dolocenosti z narodom«. 
5 Anthony D. Smith (2005: 15) našteva naslednje današnje pomene nacionalizma:
1.
 proces formiranja narodov;

2.
 obcutek ali zavest o pripadnosti narodu;

3.
 nacionalni jezik in simbolika;

4.
 družbeno in politicno nacionalno gibanje;

5.
 nacionalna doktrina/ali ideologija – splošna in posebna. 


6 Anderson in tudi Renan seveda ne trdita, da samo dejanje zamišljanja narodne skupnosti zagotavlja tudi obstoj te skupnosti. 
Zamišljene skupnosti so lahko uporabno orodje tudi pri raz­mišljanju o predmetih, narodu svetih. Tu ne gre le za to, da so najbrž mediji osrednjega pomena v tem procesu nacionalnega zamišljanja predmetov.7 V perspektivi Zamišljenih skupnosti je mogoce vse tako ali drugace v narod namakane reci obravna­vati kot proces opremljanja posameznikov z njihovo nacionalno identiteto.8 Nacionalno obtežene reci predocijo pripadnost iste skupnosti, ki uživa, cisla, hvali te skupne stvari. Z Benedictom Andersonom (1998: 161) bi lahko rekli, da vsemogoce uživanje 
– telesno, jezikovno, vizualno idr. –, kranjske klobase, gibanice, harmonike, vaške situle prinaša »izkušnjo simultanosti«. »Ljud­je, ki se med seboj ne poznajo,« uživajo enake ali celo iste skupne reci. Medsebojno prepoznavanje s pomocjo uživanja ali bolje za­mišljanja kranjske klobase, gibanice, harmonike, vaške situle za­gotavlja nekakšno sprotno rekonstruiranje naroda. Z besedami prvega Pavlovega pisma Korintcanom: Ker je ena kranjska klo­basa, vaška situla, harmonika, gibanica, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni ene kranjske klobase, vaške situle, harmonike, gibanice.9 
Toda ali je res samo ena, torej slovenska kranjska klobasa, vaška situla, harmonika, gibanica? Narodna identiteta je namrec vedno definirana z razmerjem razlocevanja od drugih narodov, je vedno, kot poudarja Orvar Löfgren (1989: 11), »razlocevalni projekt«. A narodna enkratnost, ekskluzivnost, cistost je v svetu 
7 Andersonov veliki met v študijah nacij in nacionalizma ter domet zunaj njih je v tem, da je pomagal osvetliti »produkcijska sredstva« pri oblikovanju in razvoju nacionalne zavesti (gl. Vogrinc 1998: 182) – to je komunikacijska razmerja med ljudmi in njihovo vsakdanjo uporabo predvsem tiskanih medijev. Ti namrec omogocajo skupno zamišljanje z neznanci onkraj meja lokalne skupnosti in so-rodstvene skupine. 
8 Po Andersonu (1998: 66–67) je osnova vsake narodne zavesti, da se govorci ra­zlicnih lokalnih, pokrajinskih idr. govorov s pomocjo tiska zacnejo zamišljati ozi­roma prepoznavati kot del širše jezikovne skupnosti. 
9 V izvirniku: »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« (Sveto pismo stare in nove zaveze 2003: 1714). 
migracij ljudi, predmetov, meja, idej in še cesa, globalizacije, spo­soje, prodaje in nakupa, posojil in povracil zelo pogosto naporen, ambiciozen, nasilen projekt. Gibanica, kranjska klobasa, harmo­nika – vse to si zamišljajo, seveda v zelo razlicnih obsegih in ob-likah, tudi drugi narodi. Številne tradicije – te seveda ne vkljucu­jejo le z narodom oblitih predmetov, ampak tudi narodni znacaj, narodne vrednote, narodno preteklost in usodo, narodno pokra­jino, narodne podobe, narodna besedila, narodne junake, narod­ni okus, narodne simbole, zastavo in himno, skratka ves, kot ga je poimenoval Löfgren (1989: 8–9), »narodni inventar« oziroma »skupni simbolicni jezik narodnosti«, ob katerega bomo v našem primeru dodali še pridevnik »zamišljen« – se tako ali drugace po­dobno zamišljajo tudi zunaj oziroma na drugi strani takšnih ali drugacnih narodnih meja. Pri zamišljenih tradicijah – tradicijah zato, ker implicirajo dolocen reflektiran odnos do preteklosti – ali pri tem narodnem inventarju, pri katerem je tradicionalnost za­vestna in poudarjena, gre pogosto za – z besedami Freuda (2006: 
80) – »narcizem majhnih razlik«, ko »majhne razlike med ljudmi ob siceršnjih podobnostih ustvarjajo podlago za obcutke tujosti in sovražnosti med njimi.«10 Zamišljene tradicije, ta simbolni ka­pital naroda, torej grejejo custva in za dejstva jim je po navadi malo mar. A vendarle, ceprav gre za majne razlike, ki jim je za dejstva po navadi malo mar, so, kot poudarja Anthony D. Smith (1991: 77),11 »najucinkovitejši in najtrajnejši vidik nacionalizma. Utelešajo osnovne koncepte, naredijo jih vidne in distinktivne za vsakega clana, posredujejo ideje, dogme abstraktnih ideologij v otipljivih in konkretnih izrazih, ki evocirajo instantne emocio­nalne odzive od vseh ravni družbe.« 
10 Nacionalist, kot piše Jože Vogrinc (2014b) v komentarju k temu besedilu oziro-ma k temu odstavku, vzdrhti ob tem, da se znajde na nekem kraju, na tujem, ob zastavi, ki ni njegova, med praznujocimi, ki slavijo, cesar on ne more, ker ga izkl­jucuje. V nadaljevanju se sprašuje, ali ni prav ta »manko mojega na mestu, kjer bi moralo biti« tisto, ki spodbode nacionalista? 
11 Smith sicer govori o »narodnih simbolih, obicajih in ritualih«. 
Andersonove Zamišljene skupnosti ponujajo izhodišce za raz­mišljanje o zamišljenih tradicijah, toda ne odgovarjajo na vpraša­nje, kako ti izbrani elementi kulture postanejo nacionalizirani in sakralizirani. Splošni zgodovinski okvir tega odgovora je dobro znan: na zacetku 19. stoletja se je zacel proces, ko so evropske inte­lektualne elite zacele »odkrivati« ljudsko kulturo, ki so jo razumele ali jo vsaj predstavljale kot izvirajoco iz pradavnine, ocarljivo, ekso-ticno. Stekel je, kot pravi Peter Burke (1992: 301), »proces selektiv­nega prisvajanja 'lastne' dedišcine in ustvarjanja izumljene tradici­je, njenega cenzuriranja, izlocanja in ne le ohranjanja, kar je bil od vsega zacetka proces, ki hoce ustvariti reprezentativno kulturo in umetnost za svoj narod in za projekt lastne države.« 
Seveda tega procesa ne smemo zreducirati na preprosto »izumljanje«, »iznajdevanje« – na ustvarjanje povsem novega. Za­mišljenih tradicij ne gre enaciti s Hobsbawmovi (1983) »izumljeni-mi tradicijami«, izumljenimi in uporabljenimi za politicne namene nacionalisticnih inženirjev.12 Seveda so lahko zamišljene tradicije tudi izumljene tradicije – toda niso vse zamišljene tradicije bile izumljene (invented) –, izumljene v Hobsbawmovem pomenu. Za­mišljene tradicije so tudi na novo zamišljene, torej obstojece, ki so modificirane, ali kot jih Hobsbawm sporno opredelil, »pristne« 
12 »Izumljene tradicije« vkljucujejo »'tradicije', dejansko izumljene, konstruirane in formalno institucionalizirane, pa tudi tiste, katerih nastanek je težje izslediti znotraj kratkega in zamejenega obdobja (mogoce nekaj let) in so se oblikovale z izredno hitrostjo« (Hobsbawm 1983: 1). So »proces formalizacije in ritualizacije, za katerega je znacilno nanašanje na preteklost, ceprav le  z vsiljevanjem ponavlja­nja« (Hobsbawm 1983: 4). Redno ponavljanje dolocenih praks utrjuje predstave 
o kontinuiranosti obstoja oziroma postavlja izvir v dostikrat nedoloceno, a dalj-no preteklost. Drugi ucinek, ki ga omogoca ritualno ponavljanje, pa je reprodu­ciranje nekaterih aktualnih vrednot in norm. Kontinuirano obujanje jih naredi samoumevne. Namen izumljene tradicije je torej legitimirati obstoj trenutno favo­riziranih norm in vrednot oziroma širšega ekonomsko-politicnega stanja, in sicer z navezovanjem na njihovo tradicijo. 
(genuine) tradicije.13 Kljucno za zamišljene tradicije je to – ne glede na to, ali gre za na novo zamišljene ali modificirane obsto­jece –, da zahtevajo specificen reflektiran odnos do preteklosti, ki obljublja nego in skrb. Kot pravi Patrick J. Geary (2005: 21): »Razi­skovalci, politiki in pesniki devetnajstega stoletja si preteklosti niso preprosto izmislili; crpali so iz poprejšnjih tradicij, pisnih virov, legend in verovanj, pa ceprav so jih, da bi poneverili politicno eno­tnost ali avtonomijo, uporabili na nove nacine.« Opraviti imamo torej z veliko kompleksnejšimi procesi prilagajanj, reorganizacije, recikliranja, pri katerem imajo razlicne skupine, posamezniki in institucije razlicne vloge in vpliv (gl. npr. Löfgren 1989: 12). Za­mišljanje narodov in njihove kulture, tradicij je bilo – prej kot na novo skonstruirano – selektivno izrabljeno. Izobražena elita, ki je ugriznila v ta projekt zamišljanja tradicij, je imela na voljo sorazmerno širok nabor gradiva za ustvarjanje podobe naroda. Iz tega je izbrala le izbrance, jih naredila ali poskušala narediti narodu svete.14 
A najbrž je treba to »inženirsko« vlogo izobraženskih in dru­gih elit pri sakraliziranju narodne kulture in še posebej predme­tov še nekoliko premisliti. Mislim, da se moramo za vsako zamiš­ljeno tradicijo, za vsak predmet posebej, vprašati, kakšno vlogo so imeli pri njenem zamišljanju – nacionaliziranju in sakraliziranju 
13 Hobsbawmovo razlikovanje med izumljenimi (invented) in pristnimi tradicijami (genuine) je problematicno, ker se številne tako imenovane pristne tradicije, pri katerih je tradicionalnost zavestna in poudarjena kot element identitete, vedejo na nacin, na kakršnega se vedejo izumljene tradicije (za podrobnejšo analizo gl. Vogrinc 2014a: 11–12). Peter Burke (1986) pa se je glede na to, da se vse tradici­je spreminjajo, vprašal, ali je sploh smiselno njihovo razlikovanje na pristne in izumljene. Ce naredimo še korak dlje – to delitev lahko še dodatno postavimo pod vprašaj ob dejstvu, da so vse tradicije tako ali drugace produkt, stvaritev cloveka, torej tako ali drugace izumljene in ne od boga, narave ali cesar koli drugega dane. 
14 Tu je seveda treba omeniti kmecko kulturo, ki je imela v srednji in vzhodni Ev-ropi pri oblikovanju narodne kulture bistveno, ceprav ne vedno povsem jasno in samoumevno vlogo. Proces modernizacije in razvoj mešcanstva v 19. stoletju sta bila osrednja trenutka »odkrivanja« kmecke kulture (gl. Burke 1978; Niedermüller 1989; Hofer 1991). Seveda se kmeckega ni v celoti identificiralo z narodnim; le od mešcanih elit izbrani elementi kmecke kulture so lahko postali del narodne kul­ture (Niedermüller 1989: 53; za slovenski kontekst gl. Slavec Gradišnik 2008 idr.). 
intelektualci, intelektualne elite in kakšno ljudstvo ter drugi. Za­mišljenih tradicij ne moremo preprosto zožiti na »narodno bla-go«, ki so ga narodno angažirani zbiralci »odkrili« – zbirali in izbrali med ljudstvom.15 
Pri zamišljanju tradicij – oziroma ce še zamejimo svoj pogled 
– pri vstopanju predmetov v nacionalni imaginarij lahko uporabi-mo Hobsbawmov (2007: 18) nacrt oblikovanja naroda. Narod po Hobsbawmu nastaja (predvsem) »od zgoraj« – politicno, upravno, prek medijev in agitatorjev. Razumemo pa ga le, ce ga analiziramo tudi »od spodaj« – »se pravi v okviru domnev, upov, potreb, želja in interesov navadnih ljudi, ki niso nujno nacionalni, še manj pa nacionalisticni«. Tudi predmeti v nacionalni imaginarij vsaj na neki tocki vstopajo predvsem »od zgoraj«, a svojo legitimnost mo-rajo dobiti tudi od »navadnih ljudi«; ponos in zanos jim morata biti izkazana tudi »od spodaj«. Spet lahko zapojemo znani refren: nacionalizem in vanj namocene stvari niso le stvar zamišljanja, ampak tudi stvar custev.16 
Seveda pa, kot pricajo tudi izbrani predmeti, zamišljene tra­dicije niso nastajale, se niso zamišljale le v junaških, pionirskih casih narodnega prebujenja, torej v 19. stoletju. Nastajajo vseskozi, tudi dandanes – seveda v razlicnih obdobjih in z razlicno inten­ziteto, voljo in prijemi. Vaška situla in gibanica sta sorazmerno pozno vstopili v nacionalni imaginarij. Gre torej za tradiciji, ki sta bili – ne bomo rekli izumljeni, ampak zamišljeni pozno. Tudi kranjska klobasa, ki ima dolgo in hvalevredno mesto v narodnem imaginariju, je bila v veliki meri na novo ali znova zamišljena v novem tisocletju. 
15 Pri tem se nikakor nocem podrobneje spušcati v spor med modernisti (Gellner, Anderson, Hobsbawm), ki razumejo narod kot moderni konstrukt nacionalistov in družbenih elit, ter na drugi strani etnosimbolisti (Smith, Geary), ki zagovarjajo, da modernih politicnih nacionalizmov ni mogoce razumeti brez referenc na zgod­nejše etnicne vezi. 
16 Kritika Anthonyja D. Smitha (2005: 107) Andersonovim zamišljenim skupnostim je prav v tem, da ceprav se dotakne globlje, religiozne podlage nacionalne iden­titete, ne uspe razviti njenega custvenega, kaj šele moralnega potenciala. 
Selektivno prisvajanje kulturnih elementov, tradicij nika­kor ni samo ohranjanje, je tudi cenzuriranje, brisanje. Že Renan (1913: 113) je pravilno ugotovil, da »pozabljenje, da, rekel bi celo, da tudi zgodovinska zmota, so bistveni cinitelj pri tvorbi kakega naroda[.]« (A mimogrede iz tega narobe sklene: »in tako se do-gaja, da je napredek zgodovinskih študij pogosto nevarnost za narodnost.«) Gre torej za nekakšen »vsakodnevni plebiscit« zelo razlicnih, razlicno zainteresiranih in razlicno mocnih volivcev, za nekaj, za kar si je treba prizadevati vsak dan in dnevno dokazo­vati, za nikoli dokoncan projekt proizvajanja kulture za potrebe naroda ali države. To seveda pomeni, da se zamišljene tradicije postavlja, oblikuje za nazaj, s stalnim recikliranjem – reinterpre­tiranjem in izlocanjem preteklosti, ki vedno znova te raztresene fragmente sestavlja v celostno podobo ohranjanja identitete (gl. Vogrinc 2003: 39–40). Zamišljene tradicije so tako vedno znova redifinirane. Hobsbawm za »izumljene tradicije« pravi, in to ve­lja tudi za zamišljene tradicije, da niso oblikovane zaradi potrebe po zapolnitvi nekega manjka kontinuitete, ampak zaradi zavestne potrebe po (re)interpretaciji novega družbenega stanja – »so od­govori na novejšo situacijo, ki prevzamejo obliko nanašanja na stare situacije[.]« (Hobsbawm 1983: 2). Ali kot pravi Smith v ne­koliko širšem okviru: »nacionalizem si prizadeva ustvariti narode v 'avtenticnem' duhu in podobi zgodnejših etnicnih skupnosti, a preoblikovane tako, da ustrezajo modernim (geo)politicnim, eko­nomskim in kulturnim okolišcinam« (Smith 2006: 166). Tradicija in modernost sta torej v nacionalnih projektih pogosto sodelujo-ca partnerja. Zamišljene tradicije so tako vedno po definicij tudi netradicije – stvari sodobnega zamišljanja. 
Zamišljanje narodnih pa tudi drugih tradicij v dandanašnji družbi poteka razpršeno. Gre za nenehno prepletajoce se proce­se in dejavnosti recikliranja, sprejemanja, zavracanja, pozabljanja in vsemogocih drugih procesov, ki povezujejo pa tudi razlikujejo razlicne skupine in posameznike. Pri tem so in so bile osrednjega pomena komunikacijske prakse, ki niso omejene le na medije in neposredno komuniciranje med ljudmi, ampak prežemajo tudi druga polja in prakse (oglaševanje, vsakdanje govore in pogovore, oblacenje idr.). A vendarle so osrednjega pomena mediji, ki po­mene in zamišljanja oblikujejo sami ali na drugi strani reprodu­cirajo, prenašajo pomenske spodbude, zamišljanja, nastale zunaj njih. Mediji so torej osrednji aparat narodno-kulturne integracije in standardizacije oziroma transformacije politicnega prostora naroda v kulturni prostor, prostor skupne narodne kulture – in ne pozabimo tudi zidanja kulturnih zidov med narodi. Seveda ta kiklopska vloga medijev ni le stvar sodobnosti, kot je najbrž najprepricljivejše pokazal Anderson. Kot pravi Hobsbawm (2007: 169): »Premišljena propaganda pa je bila skoraj zagotovo manj po­membna kakor zmožnost množicnih medijev, da so nacionalne simbole spremenili v del življenja slehernega posameznika in tako odpravili delitev na zasebno in lokalno sfero, v kateri je vecina državljanov živela, ter javno in nacionalno sfero.« 
Osrednja raven nacionalne interpelacije je vsakdanja dejav­nost tistih medijev, ki nagovarjajo pripadnike naroda ali nacije v narodnem ali nacionalnem jeziku s politicnimi, z gospodarski-mi, s kulturnimi, z zabavnimi idr. sporocili. To pa tudi pomeni, da je pomenska produkcija pogosto razbremenjena neposredne nacionalnoidentifikacijske vloge in ji ne moremo vec pripisovati ekskluzivne povezanosti z nacionalizmom, nacionalisticno ali na­cionalno voljo. Lahko je povsem univerzalna ali ozko fokusirana po svoji govorici, vkljucena v konkretne socialne in politicne an-gažmaje ali namenjena lahkotni, sprostilni porabi. Torej (re)pro­dukcija zamišljenih tradicij nikakor ni le eksplicitna in zavestna dejavnost lepljenja narodnih etiket na vsemogoce kulturne ele­mente in produkte (gl. Vogrinc 2003: 43). 
Pri nekaterih zamišljenih tradicijah je najbrž kljucnega po­mena, npr. pri vaški situli, tudi nekakšna angažirana in ekspli­citna kulturnonacionalna produkcija. Nacrtno etiketiranje z narodnostjo se izvaja za jasno definirane potrebe promocije, tu­rizma, gospodarstva, izobraževanja idr. Pri tovrstni neposredni produkciji narodnosti gre najveckrat za redukcijo na vencek kon­vencionalnih oznak ali fenomenov, ki so splošno poznani in obe­tajo promocijski uspeh. A tudi uspešnost tovrstnih projektov »od zgoraj«, ki so lahko povsem fokusirani tudi na ljudi in reci zunaj narodnih in državnih meja (na primer tujemu turisticnemu pogle­du), se vsaj na dolgi rok meri s priljubljenostjo »od spodaj«. Ljudje jih morajo prej ali slej sprejeti, vzljubiti, castiti. V nasprotnem pri­meru jih caka prah v ropotarnici zgodovine. 
Sklenimo in nadaljujmo z Ernestom Renanom. Z narodom kot »dnevnim plebiscitom« je zacrtal prepricanje, da so narodi subjektivne skupnosti, ceprav mislijo ali želijo biti objektivno ute­meljeni in dolocljivi. Predmeti, narodu sveti, so torej objekti – ma-terialna utelešenja teh želja ter misli o objektivni utemeljenosti in dolocljivosti narodov. A to zasluži že nov naslov. 
MATERIALNA IN NEMATERIALNA KULTURA 
Kot se zdi na prvi pogled, štejejo predvsem pomeni, simbo­li, reprezentacije teh predmetov. Torej šteje predvsem to, kar ti predmeti predstavljajo. S tem se ni težko strinjati. A kot vztra­jamo, so pomembne tudi njihova materialna pojavnost, nav-zocnost, eksistenca, ki pa so pri obravnavanih predmetih precej razlicne. Vaška situla je le ena, razstavljena na ogled v Narodnem muzeju; njena izvirna funkcija je danes povsem mrtva, v njej ne shranjujemo – razen narodne biti – nicesar. No, ne pozabimo, da se njena podoba reproducira na potnih listih, cestnih krožišcih, v zgodovinskih ucbenikih in še kje – torej v novi materialni pre­obleki. Mesenih kranjskih klobas je bilo milijarde, torej milijarde so jih ljudje použili in jih še (po)uživajo in jih še bodo. Kupimo jo lahko v prvi trgovini in vržemo psu za malico, cesar z vaško situlo ne moremo narediti. Tudi gibanica je tako kot kranjska klobasa in harmonika predmet široke porabe, a v primerjavi z drugo je namenjena neposrednemu vnosu v telo, je torej vklju-cena v tako imenovano osnovno cloveško potrebo, tj. potrebo po hrani. Njeno življenje se šteje v dnevih, za vzdržljive želodce mogoce v tednih, harmonika pa gode, vsaj ce je dobro narejena in ohranjena, tudi desetletja. Z besedami Mary Douglas in Ba-rona Isherwooda (1996) recimo, da predmeti poleg oznacevalne usluge ponujajo tudi fizicno uslugo. 
A naša zgodba o predmetnosti in nacionalizmu ni zgodba o razmejevanju med materijo in idejo, med predmeti in simboli, med fizicno in oznacevalno uslugo. To je zgodba o združevanju fizicnega in oznacevalnega. Materialna kultura namrec ne pred­stavlja samo prizorišca za družbeno delovanje, ampak je integral-ni del družbenega delovanja.17 Ima torej aktivno in konstitutivno vlogo v reprodukciji družbe in kulture. Ce torej zadevo prilago­dimo za potrebe tega besedila, materialna kultura, predmeti in njihova sposobnost po oblikovanju podpirajo, omogocajo razvoj, delovanje nacionalnega. Materialna kultura je torej kultura, je kultura v najširšem smislu, je proces, v katerem se posamezni­ki in skupnosti vzpostavljajo in konstituirajo; je torej proces, v katerem se narodi vzpostavljajo – nacionalizirajo. Ceprav imajo predmeti, narodu sveti, nabit simbolni pomen, ki glasno klice po »semioticnem pristopu«, jih ne bomo razumeli le kot besedil. Približali se jim bomo, kot pravi Alfred Gell (2006: 16), tudi z 
17 David Miller, najbrž najplodovitejši in najvplivnejši predstavnik sodobnih študij materialne kulture, je, da bi razumeli prepletenost materialnega in družbenega, v knjigi Material Culture and Mass Consumption (1987) ponudil pojem »objektiva­cija«, ki opiše niz procesov, v katerih se predmeti kažejo kot konstitutivni elementi v oblikovanju družbe in kulture. Objektivacija opredeljuje nekakšno dialekticno razmerje med subjekti in objekti, med ljudmi in predmeti: »Objektivacija opisuje neizogiben proces, s katerim vse izraznosti, zavedne in nezavedne, družbene in individualne, prevzamejo posebno obliko. Le z dajanjem oblike je lahko nekaj za­mišljeno. Beseda objektivacija, kakor koli, vedno implicira, da je oblika del vecjega procesa nastajanja« (Miller 1987: 81). 
»v 'dejavnost' usmerjenim pristopom«, ki »se pretežno ukvarja s prakticno posredniško vlogo […] predmetov v družbenih pro-cesih, ne pa z interpretacijo teh predmetov, 'kot da' so besedila.« V tej knjigi gre ne le za to, kako je narodnost zamišljena, am-pak tudi za to, kako je opredmetena – ustvarjena in oblikovana s predmeti in predmetnostjo. 
Narodnost je torej tudi opredmetena, in to v mnoštvu zelo razlicnih svecanih (zastave, muzeji, spomeniki idr.), še veliko bolj pa banalnih oblik – v hrani, casopisju, oblacilih, spomin­kih, stavbah, spominkih, športni opremi, pohištvu, vrtovih, uše­sih in v nosovih, ce naštejemo le nekaj na hitro izbranih z zelo dolgega seznama – na zelo razlicne in kompleksne nacine. Kot smo ugotovili že ob vihranju zastav, nacionalizem ni le nekaj ab-straktnega, ni le svet idej, ampak je na številne in razlicne nacine usidran v zelo razlicne materialne prakse vsakdanjega življenja, dandanes povezane predvsem – a nikakor ne izkljucno – s pora­bo tržnega blaga (prim. Miller 1987; Foster 1999). Nacionalizem je torej nujno tudi svet stvari ali – ce parafraziramo Althusserja 
–nacionalizem ima materialno eksistenco. Ideje, torej naciona­lizem, ce si še za hip pomagamo z Althusserjem, torej niso nic drugega kot uresnicitev v dejanskih praksah. Narodni projekt ne more preživeti le kot ideološki konstrukt; obstajati mora tudi v vsakdanjih praksah. Vsakdanje prakse ljudi namrec navadijo, da se prepoznajo v nagovoru ideologije, ko jih povlece za srajco oziroma jim pomaha s plapolajoco zastavo, ob kateri potem brez pomisleka ponosno salutirajo. 
Predmeti, narodu sveti, se torej ne nanašajo le na doloceno nacionalno skupino. Niso le oznacevalci, simboli, metafore, sinek­dohe, znaki, ampak so konstitutivni del nacionalne reprodukcije, nacionaliziranja. So torej nepogrešljivi v razumevanju in konsti­tuiranju narodov, ljudi, ki morajo imeti narodnost, kot morajo imeti nos in ušesa. Nekoliko drugace receno, materialna kultura ni samo nekakšen medij za nacionalne ideje in nacionalno voljo, ampak je sestavni del narodne reprodukcije.18 Zato v tej knjigi, ki se prej kot z enotnostjo lahko pohvali z razlicnostjo konceptual­nih, teoretskih izhodišc, nikakor ne gre za to, da bi materialnost postavili nasproti nacionalnemu. Nasprotno, gre za prikaz, kako je materialnost konstitutiven del nacionalnega, kako nacionalnost ni mogoca brez materialnosti. Kako slovenski narod, ko odpred­metimo narodno kulturo in iznicimo predmete, Slovencem svete, ostane le beseda – mentalni koncept. 
Ce se še zadnjic poigramo z Gellnerjevo (za)mislijo: narod mora imeti materialnost, kot mora clovek imeti nos in ušesa. 
LITERATURA 
Alešovec, Jakob. 1879. Ljubljanske slike: Podoba ljubljanskega sveta pod drob­nogledom. Ljubljana: samoizdaja. Althusser, Louis. 2000. Izbrani spisi. Ljubljana: Založba *cf. Anderson, Benedict. 1998. Zamišljene skupnosti: O izvoru in širjenju naciona­lizma. Ljubljana: Studia humanitatis. Billig, Michael. 1995. Banal Nationalism. London: Sage. Bourdieu, Pierre. 2002. Prakticni cut I, II. Ljubljana: Studia Humanitatis. Burke, Peter. 1978. Popular Culture in Early Modern Europe. New York: Harper and Raw. 
18 Z Millerjevimi besedami: »Kulturna avtenticnost predmetov ne izhaja toliko iz njihovega odnosa do nekega zgodovinskega stila ali proizvodnega procesa – z drugimi besedami: ne posedujejo nobene imanentne resnice ali laži, ampak prej iz njihove aktivne participacije v procesu oblikovanja družbenega subjekta, v ka­terem so neposredno konstitutivni v razumevanju nas in drugih« (Miller 1987: 215). – Ce si za trenutek priklicemo Bourdiejev (2002) koncept habitusa, se nam predmeti pokažejo kot osrednji element družbene reprodukcije, kot tesno vpeti v najbolj temeljne in skrite vidike socializacije. Ponujajo namrec nekakšno spra­vo med objektivisticnimi pristopi in interpretacijami subjektove družbene vloge (kot aktivnega agenta). Predmeti se izkažejo kot mediatorji med subjektivnim in objektivnim svetom, kot instrumentalni v povezovanju teh osrednjih procesov abstrakcije in specificnosti. Ta ekstremna vidnost in nevidnost predmetov pa ver­jetno v veliki meri vplivata, kot ugotavlja Miller (1987), na težavnost razumevanja njihovega pomena za (so)oblikovanje socialnih odnosov. 
Burke, Peter. 1986. Review: The Invention of Tradition. The English Historical Review 398: 316–317. 
Burke, Peter. 1992. Popular Culture and popular Identity in Modern Europe. V Modernity and Identity, ur. Scott Lash, Jonathan Friedman. Oxford, Cambridge: Blackwell, 293–308. 
Douglas, Mary, Isherwood, Baron. 1996. The World of Goods: Towards an Anthropology of Consumption. London: Routledge. Foster, Robert. 1999. The Commercial Construction of  »New Nations«. Jour­nal of Material Culture 4, 263–282. Geary, Patrick J. 2005. Mit narodov: Srednjeveški izvori Evrope. Ljubljana: Stu-dia Humanitatis. Gell, Alfred. 2006. Umetnost in delovanje: Antropološka teorija. Ljubljana: Študentska založba. Gellner, Ernest. 1983. Nations and Nationalism. Ithaca: Cornell University Press. 
Hobsbawm, Erich. 1983. Intoduction: Inventing Traditions. V The Invention of Tradition, ur. Erich Hobsbawm, Ranger Terence. Cambridge, New York, New Rochelle: Cambridge University Press, 1–14. 
Hobsbawm, Erich. 2007. Nacije in Nacionalizem po letu 1780: Program, mit in resnicnost. Ljubljana: Založba *cf. 
Hofer, Tamás. 1991. Construction of the »Folk Cultural Hertiage« in Hungary and Revival Versions of National Identity. Ethnologia Europaea 21 (2), 145–170. 
Löfgren, Orvar. 1989. »The Nationalization of Culture«. Ethnologia Europaea 19 (1), 5–23. 
Löfgren, Orvar. 1991. The Nationalization of Culture: Constructing Swedish-ness. Studia Ethnologica 3, 101–116. 
Löfgren, Orvar. 1996. »The Nation as Home or Motel?« On the Ethnography of Belonging. Anthropological Newsletter, oktober, 33–4. 
Miller, Daniel. 1987. Material Culture and Mass Consumption. Oxford, New York: Blackwell. 
Niedermüller, Peter. 1989. National Culture: Symbols and Reality (The Hun­garian Case). Ethnologia Europaea 19 (1), 47–56. 
Pecnik, Matevž. 1915. Lepe sanje. Slovenec, 25. avgust, 3. 
Renan, Ernest. 1913. »Kaj je narod?« Napredna misel 3, 110–124. 
Slavec Gradišnik, Ingrid. 2008. Pogledi in podobe: K vprašanjem o produkciji znanja I. Traditiones 37 (2), 217–250. 
Smith, Anthony D. 1991. National Identity. Las Vegas: University of Nevada Press. 
Smith, Anthony D. 2005. Nacionalizem: Teorija, ideologija, zgodovina. Lju­bljana: Krtina. 
Sveto pismo stare in nove zaveze. Slovenski standardni prevod iz izvirnih tekstov 
– študijska izdaja 2003. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije. Vogrinc, Jože. 1998. Zamišljene skupnosti danes. Spremna beseda. V Zami­šljene skupnosti: O izvoru in širjenju nacionalizma, Benedict Anderson. Ljubljana: Studia humanitatis, 181–201. Vogrinc, Jože. 2003. Cemu »nacionalna identiteta« in »nacionalni interes« v kulturni politiki? V Nacionalna identiteta in kultura, ur. Neda Pagon, Mitja Cepic. Ljubljana: ISH Fakulteta za podiplomski humanisticni štu­dij, 37–51. Vogrinc, Jože. 2014a. Transvenzala: Fragmenti historicnega materializma. Lju­
bljana: Studia Humanitatis. 
Vogrinc, Jože. 2014b. Komentarji k besedilu. 8. oktober. 
Williams, Raymond. 1997. Navadna kultura: Izbrani spisi. Ljubljana: ISH Fa-
kulteta za podiplomski humanisticni študij, Studia Humanitatis. 



ZAMIŠLJENA KRANJSKA KLOBASA –  V CASU, PROSTORU, JEZIKU IN USTIH 
Jernej Mlekuž 
V CASU 
Prvi znani madež kranjske klobase se je pojavil leta 1849 – manj kot leto dni po marcni revoluciji oziroma pomladi narodov, tem za slovenski narodni preporod »velevažnem« dogodku.1 Za­packa clanek o »volitvah za Frankobrod« v ljubljanskem casopisu Slovenija, prvem slovenskem politicnem casopisu. In že se kuha v narodnem loncu. Ker gre za clanek, ki mu pritice posebna cast, ga obilneje servirajmo: 
Znana je basen od meniha, kteri je poslušaje pesmico rajske tice celih sto let zamaknjen preživel; mislec, de je le nekoliko trenutij preteklo, zdramši se ide v mesto pa vse premenjeno najde, nove hiše, nove ulice, nove ljudi, 
Celovški kaplan Matija Majar Ziljski je bil prvi, ki je v drugi polovici marca 1848 slovenske rojake pozval, da naj »kot svoboden narod stopijo med svobodne na-rode«, in zahteval uvedbo slovenšcine v šole in urade, dober mesec pozneje pa je svoje zahteve še dodatno razširil. Neodvisno od Majarja so se le nekaj dni po­zneje na Dunaju živeci slovenski izobraženci in študentje zavzeli za zašcito slo­venske narodnosti, jezikovno enakopravnost in apelirali na združitev slovenskega narodnega ozemlja v eno samo, slovensko deželo. 20. aprila 1848 so na Dunaju ustanovili društvo Slovenija in svoje ideje spisali v program (ustanovitev »kralje-vine Slovenije«, ki bo del habsburškega in ne tudi nemškega cesarstva, jezikovna enakopravnost z nemškim jezikom). Podoben program sta zavzeli tudi slovenski društvi, ustanovljeni v Gradcu in Ljubljani, Majar pa je v Zedinjeni Sloveniji zacr­tal meje narodnega ozemlja (Vodopivec 2006: 53–54). 
neznan jezik – v Ljubljani bi on bil gotovo vse pri starim našel. Še clo hrup zavoljo Frankobroda ni Ljubljancanov iz njih ljube stare navade, iz njih idilskiga miru nikakor predramil. Prav polagama se je ta rec poravnala. Slovensko družtvo je hotlo merilo zadobiti, koliko de se je politiška znaj­denost Slovencov naprej pomaknila, ter je molcalo. Nekteri (vecina njih) pametni Ljubljancani so rekli: mi nocemo voliti, zato ker nocemo; drugi, kteri se za modrejši štejejo, so rekli: mi pa bomo volili. In res, zakaj bi Lju­bljana Frankobrodu ne vgodila, ker nam od ondod tolikajn koristi izviralo bode! Polhove kože, de ne omenimo detelniga semena, bodo v ceni posko-cile, ce se jim pot in des Deutschen Vaterland odpre, Rejbinski rešetarji se bodo z svojo suho robo po nemških železnicah vozili, de bo kaj, slava krajnskih klobas se bo clo do Šlesvig - Holsteina glasila, ce jih bo kak ucen nemšk kuhar za 'pikant' spoznal, naše kuharce se bodo v Hamburg, Berlin, v Monakovo prevažovale za terde tolarje Nemškute ucit, kako gre žgance zabeliti in krajnske potice narediti; za priklado ali namecek pa bomo še od ondod dobili nemško ucenost, nemško omikanost, nemško temeljitost in globokost, in kar nar vec velja, nemško Biederkeit (kakoršno nam je Fran-kobrodski poslanec g. Šiling pokazal) (Anon. 1849: 74). 
Volitve v vsenemško skupšcino v Frankfurtu ali Frankobro­du – prve za Slovence moderne volitve in prvi vecji politicni pre­izkus, pred katerim se je podobno kot drugi narodi zahodnega dela Habsburške monarhije znašel leta 1848 narod kranjske klo-base – so, kot lahko beremo, razdvajale »politiško znajdenost Slo­vencov«.2 A nas zanima narodna »znajdenost Slovencov«, ki se že baha v vlogi reprezentativnega narodnega objekta – kranjske klo-base. Mimogrede smo v letu 1949, v casu, ko so pisci Novic kme­tijskih, rokodelskih in narodnih reci bralcem pojasnjevali razliko 
Avtorji programa Zedinjene Slovenije so po zgledu Cehov odklonili volitve v fran­kfurtski parlament, in sicer z argumentom, da so Slovenci in ne Nemci. Vecina slovenskih volivcev pa je, sicer brez posebnega navdušenja, sledila navodilom av-strijske vlade, da naj se udeležijo volitev, razpisanih maja 1848, in da naj volijo poslance, ki bodo zagovarjali avstrijske interese (Vodopivec 2006: 55–56). 
med besedama narodno in nerodno (Jezernik 2013: 28–29).3 Ideja naroda je bila namrec v tem casu, sredi 19. stoletja, za vecino slo­vanskih prebivalcev Kranjske, Koroške, Štajerke in Primorske no-vost, nerazumljiva in tuja (gl. Cvirn 1994; Vodopivec 2006: 46–50, 55; Kosi 2013: 22, 260–61; Jezernik 2013: 28).4 
Že v prvi omembi kranjske klobase nimamo opraviti s kar neko po nakljucju na loteriji izbrano klobaso, ampak za posebno, izborno, »slavno« klobaso. Kranjska klobasa, kot nam sugerira anonimni pisec, ni samo polnilo želodca, ampak je še nekaj vec. Drugace receno, njeno poslanstvo ni le zadovoljevanje nerodnih reci – osnovnih fizioloških potreb, hranjenja, ampak služi tudi narodnim recem. Matija Majar Ziljski – pisec prvega politicnega programa – pojasnjuje: »Narodno je nekaj lepiga, kar je jednimu ali drugimu narodu lastniga, zato se rece narodnost: Nationalität. Nerodno pa je nekaj malovredniga, Ungeschiklichkeit. Gerdo bi bilo, ako bi mi te dve clo razlicne besede razlociti ne znali« (Majar Ziljski 1844: 155–6). Torej tej za narodne potrebe spackani ali v narodne reci, ce si sposodimo besedno zvezo iz Novic, namakani klobasi recimo narodna kranjska klobasa. Ta pa je, ce si pomaga-mo z Benedictom Andersonom, tudi oziroma nujno zamišljena kranjska klobasa. Zakaj zamišljena? Zamišljeno kranjsko klo­baso si zamišljajo predstavniki zamišljene skupnosti – naroda. Narod je zamišljen zato, kot pravi Anderson (1998: 14), ker »niti pripadniki najmanjšega naroda nikdar ne poznajo vseh svojih 
3 Mimogrede, Novice kmetijskih, rokodelskih in narodnih reci so casopis, ki je pred marcno revolucijo nosil ime Kmetijske in rokodelske novize. Edini slovenski list predmarcne dobe ni spremenil le crkopisa, ampak je pridobil tudi nov, precej dru-gacen pridevnik (Jezernik 2013: 29). V drugi polovici leta 1848 so zaceli izhajati tudi drugi slovenski casopisi. 
4 Josip Vošnjak se takole spominja otroštva v Šoštanju: »V naši hiši smo med seboj navadno nemško govorili, toda znali smo tudi slovensko. Cutili pa se nismo ne za Nemce ne za Slovence, ker se za narodnost sploh nikdo ni menil do l. 1948« (Cvirn 1994: 35). Najpodrobneje in najbolj sveže o tem, [k]ako je nastal slovenski narod, pa piše Kosi (2013). 
soclanov, ne srecajo vseh niti ne slišijo zanje – in vendar vsak iz-med njih v mislih nosi predstavo o povezanosti v skupnost.« 
Nekakšna teza tega besedila je, da je pri zamišljanju sloven-skega naroda pomembnega pomena tudi kranjska klobasa. Stalno ohranjanje medsebojne prepoznave s pomocjo kranjske klobase zagotavlja sprotno rekonstruiranje naroda. Toda moc zamišljene kranjske klobase se ne skriva samo v repetitivnem interpelacijskem nagovarjanju, ampak predvsem v njenem nenehnem udejanjanju. 
Zamišljena kranjska klobasa, kot je bila pozorna slovenska prevajalka Andersonovega dela, ni izmišljena, namišljena ali ima­ginarna kranjska klobasa. Zamišljena kranjska klobasa namrec ni izum fantazije, brez ustreznice v realnosti. Zamišljena kranjska klobasa je produkt zamišljanja, predstavljanja tistih, ki se s kranj­sko klobasa cutijo tako ali drugace povezane. Obstaja torej v nji­hovih zamislih in predstavah. A prav tako, kar je velja podcrtati, obstaja tudi v realnosti. Zamišljeno nikakor ne pomeni neobsto­jece. Dejstvo, da je nekaj zamišljeno, da sodi v imaginarij, namrec temu zagotavlja družbeni obstoj in delovanje. 
A vrnimo se v zgodovino, »v cas«. Anthony D. Smith (2005: 
17) pravi, da se »[n]acionalisticno gibanje tipicno ne zacne s pro-testnim zborovanjem, z izjavo ali oboroženim odporom, ampak s pojavom književnih združenj, zgodovinskih združevanj, glas­benih festivalov in kulturnih revij – dejavnosti, ki jih je Miro-slav Hroch razclenil kot bistveno prvo fazo v nastanku in širitvi vzhodnoevropskih nacionalizmov[.]«5 Vprašanje, ki ga zastavlja ta kranjska klobasa, skuhana oziroma zamišljena leta 1949, v embrionalnih letih narodne prebuje, je, ali se je narodno gibanje Slovencev pomembno zacelo (tudi) s kranjsko klobaso. Kakor koli že, mesto kranjske klobase (p)ostane v narodnem imaginariju v casu avstrijskega cesarstva in pozneje dvojne monarhije, kot kaže­jo številni casopisni in drugi besedilni viri, neomajno in trdno. Je 
Globlje nastavke v tej smeri ponuja Löfgren (1989). 
nekakšen zelo prirocen, rado uporaben oznacevalec za slovenstvo ali s slovenstvom povezane reci, kot beremo v besedilu Potovanje križem domovine, ki ga opisuje Prostoslav Kretanov, tokrat »ob kranjsko-istrski meji«: 
Evo me zopet na solncnem jugu – v kršni Cicariji! – Po kratkem odmoru v narocji preljubeznive nam majke Ljubljane, ali kakor bi rekel dopisnik v rimsko »Fanfullo«: »nella Mecca del Slovenismo«, kjer se nam zdaj v po­tokih cedi – sirodka »miru in sprave« ali ka-li, – ubral sem bil namrec zo-pet cesto pod svoje elasticne noge ter krenil vesel križem širne domovine. 
– Kretal sem se takrat sicer le onstran perifeje slavne »kranjske klobase« (Kretanov 1884). 
Vihra kot najopaznejša, najprirocnejša, najvecja kulinaricna slovenska zastava, s katero se maha, ko se bodri narodna custva in krepi narodni ponos, kot vidimo v še enem, tokrat malo drugac­nem potopisu z naslovom Študentovsko potovanje v Prago: 
Otožno sem gledal po zelenih ravninah in gricih, ki so se vrstili pred mo-jimi ocmi. Le pasite se oci, sem si mislil, dolgo se itak ne boste vec – iz­gine prelepa Gorenjska, pride Rožna dolina in konec je domacemu svetu. Potem pa samo tuji svet in šele dalec gori nad Donavo zadiši bolj po do-macem, ali tam so same ravnine in poštenemu Kranjcu pa je ravnina to, kar je ribi suha zemlja. Samo misel na kranjske klobase in crni teran mi je odpodila za hip vse one otožne misli. [...] »Pa dajva,« mi je pritrdil Štrban in zacela sva se gostiti, kakor romarji, ko gredo na Brezje ali pa na Sv. Višarje. Dobre pa so bile kranjske klobase, zamocene s pristnim teranom. Pravijo, da Slovenci še nismo kulturni narod, pa pojdi malo po svetu in v vseh velikih mestih vidiš kranjske klobase prodajati v prvih delikates­nih prodajalnah. Ali ne pricajo mar one tako lepo rjavorumene klobase v sredi izložbe delikatesne trgovine na Ferdinandovi cesti v Pragi o veliki slovenski kulturi, ali pa ljubljansko kislo zelje, ki uživa slavo še menda celo v Ameriki (Anon. 1907). 
Je zadeva posebnega narodnega veleponosa, kot nam baha­vo govori besedilo povsem drugega žanra izpod naslova Izreja Prašicev: 
Meso pa je tudi najboljše od doma izrejenih prašicev, povrhu se izdela nekaj pristnih kranjskih klobas, ki uživajo svetovno slavo. Ravno ta po­jav nas mora spodbujati k popolnejši in pravilnejši izreji prašicev. Kakor so kranjske klobase zaslovele po vsem svetu, tako naj zaslove tudi kranj-ski prašici, katere bodemo izvažali v druge dežele, ako jih dosti izredimo (Anon. 1911). 
Zamišljena kranjska klobasa torej ponuja nekakšno dopolnilo Andersonovi tezi. Naroda si njihovi clani niso zamišljali le s po­mocjo knjig in casopisov, natisnjenih v njihovem jeziku,6 ampak tudi s pomocjo narodnih reci, med katere nedvomno v sloven-skem primeru sodi kranjska klobasa. Kranjska klobasa je torej sestavni del unificiranega polja izmenjave, ki omogoca skupno prepoznavanje pripadnikov naroda. Osnovna ideja Andersenovih Zamišljenih skupnosti je: tisk je bralcem omogocil, da so si same sebe zamišljali kot pripadnike iste skupnosti z neznanci onkraj meja sorodstva in lokalnosti. Torej komunikacijska sredstva, ki so po Andersonu kljucna pri pojavu in reprodukciji nacionalizma, so krojila, utrjevala, zamišljala tudi doloceno podobo oziroma pred-stave naroda, med katere v slovenskem primeru nedvomno sodi kranjska klobasa. Toda pomanjkljivo je, ce kranjsko klobaso ra­zumemo le kot nekakšno podobo, emblem zavedanja narodnosti. Moc kranjske klobase se skriva v generiranju narodne pripadno­sti, s tem ko oblikuje specificno skupnost. 
A vrnimo se ponovno v zgodovino, »v cas«, v cas avstrijske­ga cesarstva. Peter Vodopivec (2001: 80) za obdobje od konca 
Po Andersonu je osnova vsake narodne zavesti ta, da se govorci razlicnih lokalnih, pokrajinskih idr. govorov s pomocjo tiska zacnejo zamišljati oziroma prepoznava-ti kot del širše jezikovne skupnosti (Anderson 1998: 66–67). 
18. stoletja in za 19. stoletje ugotavlja, da je bil razvoj slovenskega naroda vecinoma podoben modelu srednjeevropskih narodov, 
o katerih pišejo Miroslav Hroch, Ernest Gellner in Anthony D. Smith:7 gibanju za enotni knjižni jezik je sledilo kulturno in nato še politicno gibanje. Na vseh stopnjah narodnega razvoja je ime-lo zelo pomembno vlogo izobraženstvo, ki se je okrepilo v štiri­desetih letih 19. stoletja. Nacionaliziranje slovenskega prebival­stva oziroma širjenje narodne zavesti je po mnenju Vodopivca (2001) potekalo vsaj na dva nacina: od zgoraj, torej s politicno akcijo narodno opredeljenih izobraženskih in mešcanskih elit, ki so bile glavne nosilke narodnega gibanja, pa tudi od spodaj, s širjenjem in z rastjo pismenosti prebivalstva ter poznavanja knji­žnega jezika. Kranjska klobasa je seveda bila in je predvsem stvar nacionalizma od spodaj, nedvomno v veliki meri povezana s šir­jenjem pismenosti in tiska. A vendarle je bila precej drugacna stvar od knjižnega jezika pa seveda tudi od tiska – bila je stvar mesene, vsakdanje, banalne porabe. Res da narodna, a obcasno 
Hrochova analiza, ki je najbrž najpodrobnejša, razlikuje med dvema tipoma obli­kovanja modernih narodov. V prvem primeru, primeru tako imenovanih velikih narodov (Anglija, Francija, Španija, Nemcija idr.), se narodi oblikujejo v procesu prehoda iz fevdalne družbe stanov v kapitalisticno družbo državljanov. »Tret­ji stan«, ki se vzpostavi kot nasprotnik starega vladajocega fevdalnega reda, se razglasi za predstavnika celotnega naroda. V drugem tipu nacionalnega razvoja, primeru tako imenovanih malih narodov (ki niso nujno številcno majhni), pa gre za preporod zatiranih narodov (ti se vzpostavijo kot narodi, so podvrženi vla­dajocemu razredu tuje nacionalnosti, sestavljajo etnicno enoto, ki nikoli ni bila neodvisna enota, in nimajo neprekinjenega kulturnega ustvarjanja v svojem knji­žnem jeziku). Mali narodi se delijo na dve skupini: na »narode brez zgodovine« 
– brez izkušnje politicne entitete v zgodovini, in na narode, ki so v srednjem veku s suverenim fevdalnim razredom oblikovali politicne tvorbe, a so svojo politicno neodvisnost pred izoblikovanjem v moderni narod izgubili. Hroch v nadaljevanju podrobneje opiše razvoj narodnih gibanj manjših evropskih narodov, ki so prešla (vsaj tista uspešna) skozi tri faze: za prvo fazo sta znacilna zanimanje in zbiranje kulturnih, folklornih in literarnih znacilnosti prihodnjega naroda, v drugi fazi se pojavi skupina patriotov, ki vse to zbrano gradivo iz prve faze politizira, izoblikuje narodne politicne programe in narodno zavest razširja med preostalim prebival­stvom; v tretji fazi pa pride do razmaha narodne zavesti med širšim prebivalstvom (Hroch 2000: 8–24). Mimogrede, kranjska klobasa ima najbrž predvsem opraviti s tretjo fazo v Hrochovi kronologiji razvoja uspešnih gibanj malih evropskih na­rodov, torej s fazo, ko narodno gibanje postane množicno, narodna zavest pa se na široko razmahne med prebivalstvom. 
tudi nerodna rec, kar je najbrž vsaj nekatere predstavnike naro­dnih elit spravljalo v zadrego. Njihov odnos do kranjske klobase je bil zato obcasno tudi ambivalenten, ce ne že kar odklonilen, kot lahko med drugim beremo v Dopisih iz Pulja leta 1884, ki obravnavajo »prilike« »priprostega cloveka«, »da bode zahajal mej rojake; da bode spoznaval lepoto svojega maternega jezika [...], da bode spoznal sam svojo vrednost in srce njegovo se bode odprlo najsvetejšemu mej vsemi cuti, ljubezni do domovine«: 
Kakim potom pa naj dosežemo ta plemeniti namen? Najprilicnejši pot so gotovo bralna društva, citalnice. Društveno življenje kaj ugodno upliva, zlasti na priprostega cloveka. In tako društvo imamo v Pulji. Tja, tja vabi­te naše rojake, tam v društveni sobi, v prijateljskem pogovoru jim lahko vcepite idealov, kajti narod brez idealov nema bodocnosti, njemu je uso­jen pogin. Bog ne daj, da bi se v našem narodu ugnjezdili oni nesrecni principi, katere s tako virtuoznostjo pridigujejo takoimenovani prakticni politiki. »Kranjska klobasa«, in naj si bode še tako mastna, nas ne bode rešila narodnega pogina. Le nerazrušljivo srcno prepricanje, možki znacaj in plamtece rodoljubje, ti so paladium, kateri nas stori nepremagljive na­sproti sovragom našim (Anon. 1884). 
»Prakticni politiki« ali tudi »elastiki« – pridigarji »nesrec­nih principov« in zagovorniki kranjske klobase – so bili liberalni politiki, ki so sledili nazorom liberalnega vodja Franca Šukljeta. Ta najbrž najvidnejši slovenski liberalni politiki v Taaffejevem obdobju je prav tako kot slovenski katoliški konservativci zaradi pricakovanj vecje slovenske avtonomije in strahu pred vplivom nemških liberalcev podpiral nemške konservativce, kar je povzro-cilo razkol v liberalnem taboru. Kritiki »prakticne ali elasticne politike« – zmerne narodne politike in »elasticnega« prilagajanja razmeram – so bili prepricani, da je kranjska klobasa nedvomno dobro uveljavljen, slavljen in cislan oznacevalec za slovenstvo, a na drugi strani tudi zelo trivialna, banalna, materialna rec – »naj si bode še tako mastna […], ne bode rešila narodnega pogina« (vec 
o »elasticni« pa tudi drugi politiki in »mastni kranjski klobasi« gl. Mlekuž 2013a).8 
Kranjska klobasa je torej bila in je v veliki meri stvar banal-nega nacionalizma, ce si precej svobodno sposodimo to Billigovo (1995) sintagmo, zato je bila obcasno prica neveljave in cenenosti. Ta prevec vsakdanja ali celo nerodna rec ni vedno dišala »srcne-mu prepricanju« »plamtecih rodoljubov«, zagovornikov narodnih »idealov«. Na eni strani torej narodni ideali in na drugi »praktic­na«, »mastna« in »elasticna« kranjska klobasa. 
Za zagovor »elasticne kranjske klobase« in kritiko »plamte-cih rodoljubov«, zagovornikov »vcepljanja [narodnih] idealov« se ponovno za trenutek vrnimo k Billigu in njegovim zastavam (gl. uvodno poglavje): v življenju naroda na dolgi rok ne štejejo toliko zastave, s katerimi priložnostno mahajo rodoljubi, ampak tiste zastave, ki ohlapno, toda neprestano visijo ob vsakodnevnih poteh in ljudi s tem najbrž predvsem »nezavedno« opominjajo, da so pripadniki dolocenega naroda. Takšna ohlapna, vsakodnevno prisotna, vecinoma neopazna zastava je seveda tudi mastna kranj-ska klobasa – banalna klobasa, ki vsaj po Billigu Slovencev »bode rešila narodnega pogina«. 
A moc kranjske klobase se ne skriva le v njeni vsakodnevni pojavnosti, v njenem najbrž banalnem, v veliki meri neopaznem opominjanju na narodnost, slovenstvo. Ta elasticna kranjska klo­basa je uporabna tudi za bolj agitatorske, neposredne akcije. Njena moc je torej tudi moc angažiranega bujenja in podžiganja narod­nih custev. In ne samo to. Uporabna je tudi za povsem prakticne, konkretne narodnostne potrebe. Vsaj tako razmišlja pisec clanka 
o narodni – slovenski trgovini in gospodarstvu v Trstu: 
V drugi polovici osemdesetih let 19. stoletja je, kot piše Goropevšek (2001: 13), prišlo do zbližanja med posameznimi strujami v liberalnem taboru, saj je na Kranjskem vse bolj grozil razkol v slogaški politiki. O elastikih, slogaštvu, zbliže­vanju in razhajanju dveh najvecjih politicnih taborov idr. Pancur (2005); Vodopi­vec (2006: 81–126); Melik (2002) idr. 
Cesa nam treba? Piše se nam iz Trsta: Clanek »Nemci v Trstu«, ki ga je priobcil »Slov. narod«, je vzbudil obcno pozornost, kajti razkril je resni­ce, ki so splošnega pomena. V Trstu se je nemška trgovina tako ugnezdila in razširila, da je postala v narodnem in v gospodarskem oziru velika nevarnost za Slovence. Nemci so prekanjeni in kot dobri trgovci se radi delajo navidezno kulturne v narodnem oziru; ce imajo dobre kupcije s Slovenci, nastavljajo tudi slovenske potnike in izdajajo tudi slovenske fakture. Mrzi jih to, a zaradi zaslužka store tudi to. Pameten in ugleden Nemec mi je rekel: Prva skrb je, da dobimo mnogo denarja v roke; kadar bomo dovolj bogati, bomo tudi imeli toliko moc, da nam ne bo treba nobenih ozirov imeti na narodno mišljenje Slovencev in Italijanov. Slo­venci stojimo na stališcu, da cesar od rojaka ni mogoce kupiti, to naj se kupi od tistega tujca, ki ima slovenske uslužbence in respektira slovensko narodnost. A iti moramo še dalje in gledati, da se kolikor mogoce eman­cipiramo od vseh tujcev. Danes nimamo nobene slovenske trgovine, ki bi kavo, dišave, suho grozdje itd. direktno importirala v Trst. Ves ta import je že prešel v nemške roke. Ali bi se ne dalo ustanoviti veliko slovensko importno podjetje za tako blago, od katerega bi potem to blago dobivali vecji in tudi manjši slovenski trgovci? […] Lepe kupcije se dajo delati v Trstu tudi s klobasami in salamami. Kranjske klobase so na dobrem gla­su in uvoz bi se dobro izplacal. Ali pa ce bi se ustanovila v Trstu tovarna za klobase in salame. Kakih 25.000 K je treba za tako podjetje, ki ima to dobro stran, da kaj nese. – Slovenski trgovci z jestvinami in slovenski gostilnicarji bi sami lahko napravili tako tovarno in bi gotovo mnogo zaslužili (Anon. 1909a). 
Smo namrec v casu, ko so boji za slovensko mesto in stvar po­tekali na vec ravneh – tudi na podrocju gospodarstva. Slovenci so gospodarsko pritiskali na Nemce in Italijane z akcijo »svoji k svo­jim« – z bojkotom trgovcev in obrtnikov druge narodnosti in zves­tobo svojim (Pancur 2005: 38; Testen 2013: 50–51). Narodnostno dejanje se je mešalo z dejanji potrošnje. Ce se nekoliko poskušajmo rešiti vonja domacih kranjskih klobas in se odpravimo na kratek izlet cez Atlantski ocean med slovenske izseljence v ZDA – tudi tu so kranjske klobase dišale mocno po narodnem oziroma so bile globoko v slovenstvu prekuhana rec. 

Slika 1: »Naša posebnost so kranjske klobase«  (Glas naroda, 3. januar 1900, 3) 
Kranjska klobasa je torej, kot smo zavohali iz dozdajšnjih primerov, predvsem stvar kulturnega nacionalizma – naciona­lizma, zaposlenega s kulturno identiteto, z družbeno skladnostjo in moralnostjo. John Hutchinson (1987), ki je uporabil to opre­delitev nacionalizma v distinkciji s politicnim nacionalizmom, osredinjenim na državo in težnjo po neodvisnosti, je na prime-ru irskega nacionalizma pokazal, da si obe obliki nacionalizma pogosto sledita in dopolnjujeta. Nacionalizma torej ne moremo omejiti v politicno, kulturno ali katero drugo sfero. Tako tudi zamišljene narodne kranjske klobase ne gre zamejevati le v po­lje kulture, ceprav se zdi, da v vecini primerov služi utrjevanju in definiranju kulturne, narodne identitete. Smith (1991: 144) govori o »kameleonski naravi« narodov – njihovi lahkotnosti in pripravljenosti povezovanja ter vkljucevanja vsemogocih drugih fenomenov in vsebin – tako lahko govorimo tudi o kameleonski naravi kranjske klobase. Kranjska klobasa oziroma kulturni naci­onalizem kranjske klobase je tako, kot smo lahko zavohali v zad­njem in kot lahko zavohamo v naslednjem primeru, raztegnjen v marsikatero sfero, in to na zelo razlicne nacine. 
»Elasticna« klobasa se tako znajde marsikje – npr. v med-narodnih sporih. Vcasih je celo vzrok zanje. Na apel graškega casopisa Mitteilungen des Vereines Südmark nemškim sonarod­njakom, da naj ta »najbolj vindišarski izdelek« kupujejo pri nem­škem podjetju Raimund Andretto iz Ljubljane, se je zelo bur-no odzvalo slovensko casopisje – nedvomno zelo pomemben in najbrž premalo raziskan in ovrednoten akter reprodukcije (slo­venske) narodne zavesti (vec o tem in drugih sporih ter o na­rodnobuditeljski vlogi kranjske klobase v avstro-ogrskem casu gl. Mlekuž 2013b, vec o slovenskem casopisju gl. Nežmah 2012). Novica o nemškem »bojkotu kranjskih klobas« je segla tudi prek oceana, med slovensko skupnost v ZDA oziroma v njihovo ca-sopisje: »Kranjske klobase hocejo sedaj bojkotirati. To se pravi, 'Sudmark' hujska proti temu, ker so kranjske klobase 'bindiš' iz­delek. No, ne verjamemo, da bi 'Sudmark' s tem mnogo dosegla. Saj poznamo naše ljube Nemce: trebuh jim je tisockrat vec kot cela 'Sudmarka'!« (Anon. 1908).9 
Ta bojkot kranjskih klobas je zanimiv še z enega vidika. Govori o tem, da kranjska ni bila le stvar samoopredeljevanja, pripisa od znotraj, ampak tudi pripisa od zunaj. To tuje, neav­torizirano upravljanje s slovensko kulinaricno zastavo (pa tudi z drugimi narodnimi simboli) pa je lahko zelo hitro problematicno ali celo obsojanja vredno pocetje, kot lahko beremo v Slovenskem 
Isto besedilo je bilo predhodno objavljeno v Domovini in Slovencu. 
narodu v clanku s podpisom »Kranjska klobasa & Comp.«, obja­vljenim v celoti: 
Listic, katerega v Ljubljani nikdo tiskati nece, a malokdo cita, napada zbog pomanjkanja gradiva slovensko dramatiko, oponašaje jej, da je v nekej igri bil govor tudi o kranjskih klobasah in prestah. Naj bi doticna glava v svojej dvomljivej duhovitosti premislila, da je omenjena igra vzeta z nemšcine, da so klobase, posebno pa »Wurst mit Sauerkraut« v Nemciji jako v cislu in da Nemci razlocujejo toliko vrst klobas, kolikor filozoficnih sistemov. Zakaj nam tedaj zavidati klobaso, to skoro izkljucljivo nemško jedilo? Zlasti so pa kranjske klobase jako dobre in okusne, dokaz temu je, da se razpošiljajo po celem cesarstvu in še dalje, da jih celo marsikdo uživa, ki si je s svojim umazanim peresom baš toliko zasluži, da si privošci kranjsko klobaso in presto – a veckrat še tega ne placa. Sicer naj bi pa do-pisun bil vesel, da se sploh igra slovenski in mu je tako dana prilika mašiti luknje v svojem listu, kateri je in ostane »blat«, naj izhaja vsak ali le vsak osmi dan (Anon. 1882). 
Preden zapustimo avstro-ogrski cas, na hitro ugriznimo še v »jezikoslovje« kranjske klobase. Kranjski klobasi v casopisnih in drugih besedilih – mimogrede, edinemu viru za avstro-ogr­sko obdobje, seveda priticejo zelo izborni, imenitni, castni pri­devniki, samostalniki in glagoli. Kranjske klobase niso le »jako dobre in okusne«, ampak – kot nas malo nazaj poduci Izreja prašicev – »uživajo svetovno slavo«, so »zaslovele po vsem sve­tu«, in kot nas korak naprej razsvetljujeta reklami, so »slovite« in »izborne«. 

Slika 2: Le kaj mesarica Kopaceva naznanja slavnemu obcinstvu  ljubljanskemu (Slovenski narod, 18. november 1899, 6) 

Slika 3: Creva in izbornost (Edinost, 18. november 1898, 12) 
In nikakor ne le to – a z imenitno kranjsko klobaso in vsem imenitnim zraven zakorakajmo tudi v novo obdobje. 
* * * 
Slava, sloves, izbornost, imenitnost in še kaj bahavega kranj­skih klobas se z avstro-ogrskim obdobjem torej ne konca. V novi državi – Državi SHS, Kraljevini SHS, Kraljevini Jugoslaviji – torej prvi Jugoslaviji tako npr. ta velecislana klobasa zadiši v Kratkem izprehodu po velesejmu: »Jugobrazil daje pokušati svojo dišeco kavo, a v tem sladkem kotu seveda tudi ne sme manjkati naših slavnih kranjskih klobas, ki jih izdeluje obcinski svetovalec g. Mi-roslav Urbas v Slomškovi ulici« (Anon. 1931). Kot komet zasveti v opisu Gorenjskega crnolisatega prašica: 
Opisani tip gorenjskih prašicev je nastal nedvomno potom križanja po­deželske pasme mediteranskega izvora z jorširci in deloma prašici Hoe-schovega tipa. Podeželska stara kri vsekakor prevladuje nad tujo krvjo, kar moramo le želeti, ker to nam jamci za finost mesa (svetovno znana kranjska klobasa!), ki bi brez dvoma zelo trpela ob nadaljni primesi za naše razmere prežlahtne jorširske krvi (Anon. 1926). 
Se bahavo razkazuje na potepu po Bolgariji: 
Uboga, ti kranjska klobasa! Kdo bi si mislil, da nisi edina, ki uživaš veliki sloves naše mile domovine. Z znamenitim suharom si moraš na Bolgar­skem deliti svojo slavo. Pod tem imenom poznajo tu prepecene hlebce kruha, ki se dolgo casa ne pokvari. Nacin, po katerem so bržkone naši predniki pred davnimi casi pekli kruh, kakor ga poznajo le še Bolgari in tako nehote krepijo sloves naše ožje domovine (Anon. 1935). 
S ponosom, slovesom, slavo kranjskih klobas se pita tudi mlade, znanja željna bitja. »Slavne« kranjske klobase tako recimo zasvetijo v Slovenski vadnici za višje razrede osnovnih šol in za mešcanske šole: »8. vaja. a) Tvorite iz besed v oklepajih svojilne pridevnike in locite natancno osebna (ali osebno rabljena) lastna imena od ostalih vrst lastnih imen! […] Okusno (Ljubljana) zelje in (Kranjsko) klobase imata dober sloves« (Brinar 1923: 106). Pri kranjski klobasi, zaviti v casopisni pa tudi vsemogoci drugi papir gre za – kot je temu rekel Orvar Löfgren (1991) – »mikrofiziko ucenja pripadnosti« – kako trivialnosti in vsakodnevne rutine oblikujejo obcutke narodne pripadnosti. No, da ta sprehod v casu ne bo prevec enosmeren – tudi v avstro-ogrskem casu smo jo našli v razlagi pravopisnih pravil: 
Pisava krajinskih lastnih imen. Veliko zmešnjavo v tem oziru hoce koncati dr. (odslej Dr.) Tominšek s sledecimi predlogi: 1. Ce obstoji krajinsko ime iz vec besed, se piše vsaka beseda p o s e b e j (torej ne Staritrg, Gornjigrad itd.) in vsaka z veliko zacetnico. Torej: Novo Mesto, Gornji Grad, Zagor­jeva Dolina, Solcavske Planine, Slovenske Gorice, Št. Ilj v Sl. Goricah, Sv. Juri ob Juž. Žel., Sv. Peter pod Sv. Gorami itd. Znano je, da je Sv. Juri kraj, sv. Juri pa svetnik. 2. Tudi iz takih imen izpeljani pridevniki se pišejo ve­liko, torej Slovenski jezik, Ljubljansko prebivalstvo, Kranjska klobasa itd. (Anon. 1910a). 
Seveda so tudi v prvi Jugoslaviji kranjske klobase zelo pogos­te spremljevalke vsemogocih narodnih sporov ali pa vsaj poma­gajo napenjati mišice Slovencev. A novi casi prinesejo nove teža­ve, nove sovražnike oziroma, ce manj srborito zastavimo, nove prehrambne »tovariše« – torej nove skupine znakov, nove para­digme, kot beremo v clanku s hujskaško-kulinaricnim naslovom Živeli makaroni!: 
Civita fascizta jako hvalevredno napreduje. Ker ne ve, kam bi s tisocletno kulturo, je zacela kultivirati naše onstran granic in jih je kulturno tako rekoc razbremenila. Zdaj, ko je kultura pod streho, so se spravili fašisti na makarone in jih kultivirali tako, da poneso slavo fašistovske kulture širom okroglega sveta. / Naš Pepe, tisti, ki sedi v uredništvu in opazuje kultur­ne fenomene, je dobil po radiju krasen eksemplar najnovejšega izdelka fašistovske kulture makaronov. Izdelan je ta makaron v Bologni in sicer v italijanski trobojnici. Tako je lepo pisan in fleten, da kar sam sili v usta. 
Kdor ne verjame, si lahko ogleda ta kulturni fenomen pri Pepetu brez­placno. Pepe pravi, da mi Kranjci ne smemo zaostajati za makaronarji kar se tice patrijotizma. Zato bi kazalo izdelovati kranjske klobase v bodoce v slovenskih barvah – belo-modro-rdece prepleskane. Mesarji imajo besedo (Anon. 1927: 2). 
Mesto kranjske klobase torej v prvi Jugoslaviji ostane skoraj neomajno. Prav tako kot v avstro-ogrski dobi (gl. Mlekuž 2013a) je »velevažen faktor našega narodnega prestiža«, kot beremo v glosi, ki ironicno razpravlja o akciji »merodajnih«. Ti so »s šum­ljajocimi in blagodišecimi crevami ter so z njihovimi prosojnimi girlandami kakor z vihrajocimi pajcolani okrasili in parfumirali bohotno lepoto [ljubljanskega] tromostovja«: 
Kranjska klobasa je velevažen faktor našega narodnega prestiža in gotovo je nad vse hvalevredno, da naši merodajni in kruhodajni izkazujejo zaslu­ženo spoštovanje tudi crevam, ki so bistveni del tega našega narodnega ponosa, saj bi se vendar brez crev ne mogli ponašati niti s kranjskimi klo­basami, niti z dankami njih delikatno krvavo, jeterno, riževo ali kašnato vsebino (Anon. 1933a: 2). 
Je, ce še bolj ambiciozno in bahavo zastavimo, »naš genius loci«, kot nas pouci potopis Na ceškem vzhodu: 
In res so naju tako nekoc sprejeli v narocje in obdali s samo ljubeznivo­stjo, ki tujcu na poti stori tako dobro kakor lacnemu kos pristnega par-dubiškega pernika. A propos: ali veste, kaj je pernik? Zgodilo se mi je, kakor onemu tujcu, ki je bil v kranjski deželi in ni poznal – o groza kakšna nevednost! – našega genia loci kranjske klobase s cvickom. Pernik je me-denjak, kruhek iz lecita, v Pardubicah je takle pernik genius Ioci; tu je domovina licitarskih src, medenih konjickov možižkov, oblatov in pogac (Anon. 1933b: 3). 
S šcepcem domišljije lahko zakuhamo celo poseben žanr, podzvrst publicisticnega pisanja o kranjski klobasi: »kranjsko klobasarsko hvalnico« – nekriticno, bahavo, bogato zacinjeno opevanje, cislanje, slavljenje kranjske klobase, mocno zabeljeno z narodnim ponosom. 
Med vzhodom in zapadom, severom in jugom, tako Jugoslavije kakor ostalega sveta, prihaja svinjetina med ljudi. Najsibo kot gnjat, obrajtani kremenatli, krvavice, jetrnice, kotleti, »šintelpratli«. Prekajena rebrca, pa razna vrsta pecenk – pajcek je povsod in vselej dobrodošel krotilec lako­te tistih, ki imajo zanj priznanja pod palcem. Po odojku in cevapcicih je zaslovel naš orient, v znamenju kranjske klobase in neizogibnega cvicka zatone vse, kar svet premore žlahtnega. Naši zapadni sosedi imajo maka­rone. Cehi svoje knedlicke. Rusi svoj boršc, Madžari paprikaš – toda kaj zmore svetovna gurmanska strast v primeri s svinjetino, pobasano v creva kranjske klobase! V poeziji svinjskih dobrot se vtaplja vsa modrost in bog nas varuj, ce bi gospodinje utegnile prevarati trebušaste grdonje, da bi na­mesto pujskov legle jajca (Anon. 1938: 4)! 
A kot pricajo številne hvalnice kranjskim klobasam, te niso le predmet banalnega kulinaricnega nacionalizma, ampak – kot temu pravi Carole Counihan (2004) – tudi »kulinaricnega šovi­nizma«, ko je zagledanost v lastne kulinaricne mojstrovine na­duta, slepa ali celo nestrpna do mojstrovin drugih. In za Slovence je v vsaj v casu Avstro-Ogrske ter prve Jugoslavije ta kulinaricni nacionalizem ali celo šovinizem zožen na en sam objekt. Po Er-nestu Laclau (2000: 303) bi ga lahko oznacili kot kulinaricni hege­monski objekt – ko neka posamicnost, v našem primeru kranjska klobasa, »prevzame funkcijo univerzalne [kulinaricne] reprezen­tacije« slovenstva. 

Zadržimo se še za hip pri tej, kot je rekel Hobsbawm (1983b: 282), »simbolni predstavitvi narodove velicine in sijaja«, pri teh slavospevih, odah, hvalnicah kranjskim klobasam, ki niso bile omejene le na vsemogoce žurnalisticne, publicisticne in druge be-sedno ambiciozne žanre. Pomagajo graditi tudi manj in bolj am-biciozne besedogradnje, in to celo take, kjer sta »bolj« in »manj« siamska dvojcka. Ce ponovno naredimo korak nazaj v casu, ta sinhroni »bolj« in »manj« ambiciozni žanr srecamo v Poducni pe­smi v »mesecniku za odjemalce Vydrove tovarne hranil, v Pragi«, ki se sicer ni pecala s kranjsko klobaso, je pa med drugim proizva­jala in prodajala klobasino družabnico – gorcico: 
Z resnico pravo prideš povsod, Kranjska klobasa je fina jed laž ima kratke noge, z gorcico pa še bolja; svet se vrti, je hotel Gospod; v vsaki hiši naj tak bode red, nad dolino so gore. da vseh dobra bo volja. 
Klobase, rebrca, suho meso in Vydrova gorcica zdravo je to za svako telo, 
bolj ko za vrat košcica (Anon. 1909b: 30). 
Kranjske klobase so bile v reklamah mesnic, delikates, trgo­vin pogosto najbolj izpostavljen, osrednji oglaševalni predmet 
– najbrž ne samo zelo priljubljena, nasitna rec, ampak tudi upo­raben adut oglaševanja, pihajoc na narodna custva, torej dišeca narodna rec. 

Slika 5: Po narodnem dišeca klobasa  (Slovenski narod, 21. december 1927, 4) 
Bile so pogosto postavljene v oglaševalno vitrino, kot lahko vidimo v reklami »slovenskega mesarja« v ZDA, kjer so med tam-kajšnjimi Slovenci prevzele oziroma ohranile vlogo zastavonoše v sprevodu kulinaricnega nacionalizma. 

Slika 6: Slovenski mesar in prave kranjske klobase  (Edinost, 7. april 1925, 12) 
Kranjska klobasa torej ostane do obdobja, navdahnjenega z revolucijo, nekakšen stereotipni, po vecini neproblematizirani topos. Zdi se pravo bogoskrunstvo razglabljati o necednostih, antagonizmih, pomanjkljivostih kranjske klobase. Besedil, ki bi problematizirala njeno posveceno, sveto, »nadnaravo«, v obravna­vanem obdobju ni veliko vec kot slovenskih letalonosilk. 
* * * 
A seveda kranjska klobasa ni bila in ni neproblematicna konti­nuiteta iste vsebine. Narodni in seveda tudi drugi simboli so pod-vrženi zgodovinskosti vsakokratnega nabora vsebin, ki se v danem trenutku izkažejo za bistvene, pomembne, konstitutivne. Kot pravi Smith (2005: 32), »spreminjanje je […] vgrajeno v definicijo nacio­nalne identitete[.]« Torej tudi neomajni, trdni nacionalni simboli, kot je kranjska klobasa, ne morejo biti in niso konzervirani v casu 
– neodvisni od družbenih, kulturnih, politicnih, ekonomskih in še od kakšnih sprememb. Še posebej, ce nastopijo casi, ki stvari po­stavijo ali želijo postaviti na glavo. Privihra obdobje, navdahnjeno z revolucijo, obdobje zapovedanega napredka, ko je bilo tako ime­novanim tradicijam pogosto namenjeno, da se jih pozabi (gl. Vodo­pivec 2006: 425; Gabric 2005: 900–904). Na ta neprivlacni, skrhani krožnik tradicij, reci predhodnih, reakcionarnih casov pa je bila pogosto vržena tudi kranjska klobasa. No, ceprav ni bila postrežena v tem reakcionarnem, tradicionalisticnem, nazadnjaškem obroku, je širila zatohel smrad preteklih casov, ki v ozracju zapovedanega napredka in ambiciozne industrializacije ni vec vsem dišal najbolje: 
Z besedo »Tschusch« oznacujejo koroški sodeležani njim neljube Sloven-ce. Zanimivo je ob vsem tem, da se povprecen socialno saturiran malome-šcan pogostokrat oklepa teh predsodkov tudi potem, ko se je na primer lahko sam preprical, ce to tako poenostavim, da je Ljubljana »vecja« od Celovca, da imajo Slovenci kompletno in ugledno univerzo ter povrhu še kopico drugih priznanih znanstvenih ustanov, da poleg suhe robe in kranjskih klobas v sedanjem socialisticnem sistemu proizvajajo tudi avto-mobile, hladilnike, pralne stroje in tako naprej (Jeri 1970). 
Nastopijo tudi kranjski klobasi manj prijazni casi, ko ta »vele­važen faktor našega narodnega prestiža« dobi status cenene, tra­dicionalne jedi, iz casov, ki jih je treba pozabiti. Seveda nikakor ne vseobsegajoce in nepreklicno – s (proti)revolucionarnimi vlo­gami kranjske klobase vendarle ne gre pretiravati. Ta vsaj delno brezbrižen ali celo odklonilen odnos do kranjske klobase v so-cializmu je bil najbrž bolj banalno kulinaricen kot pa ideološki (vec o (proti)revolucionarni kranjski klobasi gl. Mlekuž 2014). Socialisticni potrošnik sicer ni bil lacen, a vsaj obcasno navelican prehrambne enolicnosti ter željan novosti in novotarij, kar seveda kranjska klobasa ni bila (prim. Luthar 2006).  
Kranjska klobasa je tako postala predvsem poulicna hrana, jed iz plasticnih kioskov in bifejev,10 fast ali junk food, ko sloven-skih mest še niso osvojili vzhodnjaški bureki in zahodnjaški Mc­donaldsi. Doživela je torej degradacijo, padec na statusni lestvici, z dobro mero pretiravanja in dramatizacije: iz elitne družbe je bila vržena med rajo. Kar je mimogrede grenko okusilo veliko jedi.11 

Slika 7: Produkcija mesnega izdelka  (foto: Leon Jere, Ljubljana, 10. junij 1954, hrani MNZS12) 
10 Npr. Anon. 1968a. 
11 Statusna, razredna in druga dinamika jedi je dobro opisana v številnih knjigah. Na tem mestu omenimo le dve, postrežene tudi slovenskemu bralcu: juha mulliga­tawany (Roy 2010) in sladkor (Mintz 2010). 
12 Muzej za novejšo zgodovino Slovenije. 

Slika 8: Poraba mesnega izdelka  (foto: Marjan Ciglic, Ljubljana, 20.–23. maj 1961, hrani MNZS) 
A ceprav novi casi kranjski klobasi niso bili vec tako nak­lonjeni kot predrevolucionarni, ta »naš genuis loci«, »velevažen faktor našega narodnega prestiža«, v velikim meri obdrži vlogo prirocnega oznacevalca za slovenstvo, ceprav najbrž v bolj zadr­žani, manj bahavi meri kot v predhodnem obdobju. 
V svoji osnovi je hrana enaka približno po vsem svetu, le nacini, kako se pripravi, so razlicni. Prav tako so pa razlicne tudi nekatere specialitete, posebnosti jedilnega lista pri raznih narodih. Naša specialiteta so na pri­mer žganci, še bolj pa kranjska klobasa. Kaj gre pa drugod posebno v slast (Anon. 1954)? 
Nadaljujemo z mislijo Smitha (2005: 32), ki pravi, da je spreminjanje vgrajeno v definicijo narodne identitete – »vendar gre za spreminjanje, ki deluje v okviru jasnih parametrov, ki jih dolocajo kultura in tradicije doticnega naroda in njegova zna-cilna dedišcina. Ne more biti drugace. Ce identiteta konotira doloceno mero stabilnosti, enakosti v casu, lahko spreminjanje deluje le znotraj jasnih mej.« 
Seveda kranjske klobase ne najdemo le v besedilih, natiskane na papir, polomljene v crke, ampak je prisotna, vidna, opazna na številnih bolj ali manj razkazovalnih, reprezentativnih, bahavih dogodkih, npr. kot »narodna specialiteta« na »svetovni razstavi«: 
Zadnjic smo si na tem mestu ogledali najvecjo zanimivost letošnje svetovne razstave v Bruslju – ATOMIUM, danes pa poglejte, kako bo izgledal naš paviljon na tej razstavi. Zgrajen je iz jekla in stekla, zavze-ma pa 2300 m2 prostora. Obiskovalci bodo v njem spoznali kulturno preteklost jugoslovanskih narodov od prihoda Slovanov na Balkan v 5. stoletju pa vse do današnjih dni. Razstavili bomo gospodarsko bogastvo naše domovine, narodnostno in socialno ureditev naše države in po­dobno. V posebni kinodvorani bodo vrteli naše dokumentarne filme, v restavraciji nasproti paviljona pa bodo gostje lahko dobili jugoslovanske narodne specialitete. Med njimi seveda ne bo manjkala tudi kranjska klobasa s kislim zeljem. Med svetovno razstavo bodo nastopali tudi naši najbolj znani umetniki, Jugoslavija pa bo sodelovala tudi v palaci zna­nosti (Anon. 1958). 
In ne samo to. Posveceni so ji bili posebni dogodki, ceprav je bilo teh veliko manj kot v obdobju, v katerega bomo naslednji hip stopili. Eden takih – posebej kranjski klobasi posvecen – je bilo »tekmovanje za najboljšo kranjsko klobaso, nad katerim je prevzela pokroviteljstvo Tedenska tribuna«, prvic organizirano leta 1967. 

Sliki 9, 10: Ocenjevanje kranjskih klobas  (foto: Svetozar Busic, Ljubljana, januar 1967, hrani MNZS) 

Leto dni po »uvodnem krstu«, »ko je tekmovanje steklo [v ljubljanskem hotelu Slon] tako rekoc brez zapletov, s podrobneje izdelanimi pravili«, v casopisu pokrovitelju med mnenji »strokov­njaka« preberemo: 
Želim, da bi se prihodnje leto kvaliteta klobas še izboljšala, da bi tako ven­darle spet našli kranjsko klobaso, ki bi bila vredna tega naslova. Preprican sem, da bi bili tega veseli tako potrošniki kot naši gostje. S ponosom pa bi lahko pokazali tudi tujcem, kako lahko pripravimo mesno jed na Sloven-skem (Anon. 1968b: 2). 
Drug »strokovnjak« pa pravi: »Tekmovanje bi bilo treba še bolj popularizirati, saj nedvomno prispeva svoj delež v ocuvanju kakovosti naše nacionalne mesne specialitete« (Anon. 1968b: 2). 
* * * 
Ponovno rojstvo ji namenijo novi casi. A novi casi se niso zgo­dili z danes na jutri. Boštjan M. Zupancic se leta 1991 v odgovoru na vprašanje, kaj pomeni biti intelektualec majhnega ali velikega naroda, takole poskuša »otresti« kranjskih klobas: 
Toda ce mi danes kdo pricne razlagati, da je Evropejec, morda celo cen­tralni, za razliko od, ne vem, Azijca, Africana, Americana – potem se mi že to zdi za casom. Morda je za literate etnicna identiteta usodna že zaradi vezanosti na jezik – za kar lahko citirajo Heideggerja – ampak zagotavljam vam, da je ravno na zahodu to izrazito passe. Je pa verjetno res, da mora clovek pogledati malo po svetu, preden se otrese irharic, polk, nageljev in kranjskih klobas (Zlobec 1991). 
Novi casi – še posebej novo tisocletje – so, kot bomo videli, tisocletje kranjske klobase. V svojem tisocletju ta ne dobi le svojih dogodkov – doma in po svetu, ampak dobi tudi svojo zašcito – doma in v svetu (ki do danes še ni povsem urejena), dobi svojo pravo institucijo – z resnicnimi stenami in ljudmi, samo njej v cast se ji napiše in oblikuje knjiga – ki pobere nagrade doma in v svetu. Seveda to še dalec ni vse, kar kranjska klobasa pokloni novemu tisocletju oziroma kar novo tisocletje pokloni kranjski klobasi. Lahko bi še in še nadaljevali – recimo poleti v vesolje, kar jo spravi na naslovnice slovenskih tiskanih medijev in v osrednja porocila številnih TV-postaj, njej v cast je delno (ali tocneje v veli­ki meri) posvecen raziskovalni projekt, izzove pravi mednarodni spor s sosednjo Hrvaško, njej v uživanje je oblikovan poseben pa-pirnat krožnik, v katerem je zataknjena špila za uživanje nareza­ne kranjske klobase (med drugim zašciten in odlikovan). In ne boste verjeli, postane Kranjska klobasa. Kranjska klobasa z veliko zacetnico? Poglejmo, kako je ta Kranjska klobasa presenetila lek­torico, ki je odprla dolgo razpravo na spletni strani Lektorskega društva Slovenije, in sicer v Lektorskem brbotanju, v razpravi Pi-sati kranjska ali Kranjska klobasa: 
Spoštovani kolegi in kolegice, 
delam v oglasnem trženju Dela in danes so od mene zahtevali, da v že popravljenem oglasu o kranjski klobasi to dobroto (oprostite, ve­getarijanci) popravim in jo zapišem z veliko zacetnico, torej Kranj-ska klobasa. Njihov argument je bil, da se tako zapisuje, ker je za-šcitena z geografsko oznako. Klicala sem narocnico oglasa, ki mi je obupano potožila, da od nje to zahtevajo z Ministrstva za kmetijstvo, kjer so sprejeli sklep (menda), da imena z geografsko oznako pišemo z veliko. Ker se pišem Kaca(r) in se ne dam kar tako, sem poklicala na ministrstvo, kjer mi je spet druga gospa dejala, da je takšna uredba, da sicer ne ve, ka­tera tocno in kdo jo je dal, ampak da je prišla iz EU in da tudi tam vsa taka in podobna imena pišejo z veliko. Rekla sem ji, da so takšna imena tudi cvicek, belokranjska pogaca ipd. (drugih ne bom naštevala, da ne boste postali lacni) in da jih ne zapisujemo z veliko, ker to niso lastna imena, temvec le zašcitena. Povedala sem ji tudi, da v EU verjetno zakone spreje­majo nemški in angleški govorci, ki tako ali tako vse sam. pišejo z veliko. Nisva se ravno ujeli. Toda, v oglasu je ostala »mala kranjska« (Kacar 2013). 
A vrnimo se k »veliki kranjski« oziroma k omenjenim »vele­dosežkom«, ki so tako ali drugace sodelovali pri oblacenju kranj­ske v Kranjsko klobaso. Kot piše Janez Bogataj v Mojstrovinah s kranjsko klobaso iz Slovenije, je leta 2004 na mednarodni tekmi v smucarskih poletih v Planici v družbi s Francijem Jezerškom (z ocetom Hiše kulinarike Jezeršek) in z Jožetom Ježkom v šotoru podjetja Goodyear opazoval, kako so kranjske klobase »sprožile val navdušenja vecine gostov«. Ta »izjemni odziv« je tri navdušene jedce kranjske klobase preprical, »da je potrebno kranjskim klo­basam cim prej vrniti sloves ter organizirati ocenjevanja njihove kakovosti«.13 Že isto leto v mesecu avgustu so, kje drugje kot v Hiši kulinarike Jezeršek v Sori, organizirali prvo ocenjevanje kranjske klobase. Leta 2009 je preraslo v tridnevni Festival kranjske kloba­se z vsakoletnim ocenjevanjem, veselico (na kateri so vsaj vcasih stregli le kranjske klobase), kulinaricno razstavo (tudi ta je bila vcasih rezervirana le za tople in hladne jedi s kranjsko klobaso in nacine njene postrežbe), s številnimi koncerti in še cim – reci-mo leta 2009 s prodajo majic z napisom »Prava kranjska klobasa mora špricnt«. Festival je tudi medijsko zelo dobro podprt – radi ga spremljajo bucni in hujskaški naslovi kot Kranjska klobasa v želodec vsakega Slovenca! (Rejec 2011) ali Kranjska klobasa nosi slavo naše dežele križem svet (Rejec 2013). Politicni ritual vse bolj postaja potrošni ritual. Slovenci so dandanes interpelirani (no, tudi vcasih so bili) ne le kot politicna bitja, ampak tudi vse bolj kot bitja porabe – bitja, katerih dolžnost je uživanje kranjske klobase (prim. Foster 1999). 
13 To zgodbo lahko preberemo tudi v clanku Identiteta s kranjsko klobaso (Ilich 2011: 19). 
Mož, ki se je odlocil »kranjskim klobasam cim prej vrniti slo­ves«, je leta 2011 izdal Mojstrovine s kranjsko klobaso iz Slovenije. Mojstrovina, ki jo najdemo v navadni, razkošni in angleški izdaji, je bila še istega leta nagrajena doma – na 27. Slovenskem knjižnem sejmu je prejela nagrado za najlepšo slovensko knjigo v kategoriji »umetniška monografija in fotomonografije, bibliofilske izdaje«. V 9letka.net, na »portalu za znanje« osnovnošolcev v novici o nagradi preberemo: »Z razkošno podobo, ki ni sama sebi namen, odgovorni upraviceno razbijajo podcenjene predstave o kranjski klobasi« (Anon. 2011). Naslednje leto pa je požela nagrado v Pari­zu na tekmovanju Gourmand International Cookbook Awards,14 na katerem se ocenjuje najboljše kuharske knjige. Med 9.500 knji­gami iz 162 držav je zmagala v kategoriji monografij ene sestavine. 
Mož, ki je kranjski klobasi v cast napisal knjigo, je »veleklo­basi« pomagal priti tudi na poštne znamke, na številne festivale, v turisticne prospekte in še kam. 

Najbrž je ta isti mož kranjsko klobaso porinil tudi na sam vrh »piramide slovenske gastronomije«. V Strategiji razvoja gastro­nomije Slovenije (2006) – dokumentu, v katerem ob vsemogocih 
14 Med 9.500 knjigami iz 162 držav je zmagala v kategoriji monografij ene sestavine. 
ukrepih za splošno gastronomsko prepoznavnost Slovenije najdemo tudi to piramido, je namrec prvopodpisani »raziskovalec in ostali sodelavec iz prakse«. In kaj pravzaprav pomeni biti na vrhu te pi-ramide? Kot preberemo v povzetku tega dokumenta in predstavitvi PowerPoint, imajo tu cast biti »izbrane jedi (in tudi vina), ki najbolj reprezentativno predstavljajo gastronomijo Slovenije.« No, najdemo jo tudi v »drugem ali srednjem segmentu« piramide, v katerem se znajdejo »najbolj prepoznavne jedi slovenskih regij in pokrajin«. In katera »slovenska regija in pokrajina« se lahko zahvalita tej »vele­klobasi«, da jo lahko predstavlja? Alpski svet. Kakor koli že, v družbi slogana slovenske kulinaricne razpoznavnosti »Okusiti Slovenijo« se kranjska klobasa od skoka na to posveceno kulinaricno mesto baha na vsemogocih pogostitvah in prireditvah doma in v svetu, na turisticnih prospektih in še kje. Mimogrede, le leto pozneje je izšla »pod priznano blagovno znamko National Geographic« prva in nikakor ne zadnja izdaja knjige Okusiti Slovenijo avtorja – koga drugega kot dr. Janeza Bogataja (2007). Na naslovnici je seveda tudi castna stanovalka vrha »piramide slovenske gastronomije«. Ce je to-rej bila predstavljena zgodovina zamišljene kranjske klobase pred­vsem zgodovina, v kateri se ni izraziteje manifestirala volja posame­znika, je v novem tisocletju precej drugace. In še nekoliko mocneje zasije v novem tisocletju: nacionalizem ni, kot pravi Smith (2005: 165), le nacionalno obcutenje ali nacionalisticna ideologija, je tudi oblika javne politizirane kulture, ki temelji na »avtenticnosti«. 
A kot pravi mož, ki je kranjski klobasi vdahnil ponovno živ­ljenje, v clanku Identiteta s kranjsko klobaso, obstaja tudi »tehno­loški del zgodbe o priznanju kranjske klobase« (Ilich 2011: 19). Ta sega v leto 2002, ko je Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani ob podpori Gospodarskega interesnega združenja Mesoizdelki opravila raziskavo o kranjski klobasi. Deset slovenskih podjetij je pripravilo kranjske klobase po »najboljših recepturah« in strokov­na desetclanska komisija je izdelke senzoricno ocenila ter izbrala najkakovostnejše, najbolj »tipicne za kranjsko klobaso«. 
Leta 2005 se je oblikovalo in leto pozneje registriralo zdru­ženje z imenom Proizvajalci kranjske klobase, gospodarsko in-teresno združenje (v skrajšani obliki GIZ Kranjska klobasa), ki je zacelo postopek za zašcito proizvoda z geografsko enacbo na nacionalni ravni. Od leta 2008 je kranjska klobasa »tradicionalni slovenski proizvod«, zašciten z geografsko oznacbo na nacionalni ravni, objavljen v Specifikaciji za Kranjsko klobaso (2008), ki jo je potrdilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, v kateri so natancno opredeljeni receptura, proizvodni postopki in nadzor nad kakovostjo. Leto pozneje pa se, kot zapiše Delov do-pisnik iz Bruslja v podnaslovu clanka, znajde »Kranjska klobasa v bruseljskem crevesju« (Žerjavic 2013). Njen postopek za zašcito na ravni EU se je zacel marca leta 2009 in traja, kot bomo podrobneje slišali v nadaljevanju, vse do današnjih dni. 
Zamišljena kranjska klobasa, kot nam govorijo njene zašcite, ni le stvar besednih in vizualnih zamišljanj in se ne odvija le znot-raj medijev, kot je lahko bralec iz dozdajšnjih primerov narobe sklepal. A vendarle tudi zamišljanja, spodbude, nastale zunaj me-dijev, najveckrat prej ali slej povlecejo v svoje kiklopsko crevesje. 
Zašcita kranjske klobase pa ima tudi svojo zamišljeno »ko­lateralno škodo«. Specifikacija za Kranjsko klobaso (2008), ta te­meljni dokument, nekakšna Biblija sodobne, z veliko zacetnico pisane Kranjske klobase, med drugim doloca tudi premer »pra­šicjih tankih crev« (32–34 mm) in težo para klobas (200–250 g). In glej ga hudica – tako je izbrisala Guinnessov rekord. Kot pre­beremo v Dnevniku, »Slovenci smo prišli z Arvajevo guliversko kranjsko klobaso v knjigo rekordov. Strašna klobasa! Njen ko-lobar je bil vecji kakor kolo pri jumbo jetu.« O velikanki, katere vsaka polovica »je merila v dolžino 3,44 metra, njen premer je bil 36 centimetrov, tehtala pa je kar 520 kilogramov« (Anon. 1999) in »si resnicno zasluži […] svoj prostor v Guinnessovi knjigi« (Jerman 1999: 17), so na dolgo in široko porocali številni sloven-ski mediji: 
Pred hotelom Larix je klobaso, ki so jo pripeljali na prizorišce z avtodvi­galom, pricakala nad petstoglava množica turistov in radovednežev, ki bi bila zagotovo nekajkrat vecja, ce ne bi v gornjesavski dolini mocno snežilo. Vzdušje v Kranjski gori je bilo prešerno. Množico, ki se je veselo fotogra­firala ob najvecji kranjski klobasi, so zabavale Vesele Štajerke, zatem pa so mesarji zarezali v velikanko (Anon. 1999). 
In kot že receno, kranjska klobasa dobi tudi svojo institucijo 
– s stenami in z ljudmi. GIZ Kranjska klobasa deluje od leta 2006 in, kot piše na njihovi spletni strani, »združuje trinajst certifici­ranih proizvajalcev tega vrhunskega izdelka.«15 Kot najpomemb­nejšo vlogo združenje izpostavlja »nadzor nad kvaliteto Kranjske klobase, prednosti geografske oznacbe in promocijo izdelka višje kakovosti.« Promocijske aktivnosti izvajajo »neprekinjeno od leta 2008 s ciljem široke prepoznavnosti tradicionalnega slovenskega živila, ki ga vsi certificirani proizvajalci enotno oznacujejo z logo-tipom 'Kranjska klobasa – zašpiljeno dobra' in nacionalnim zna­kom 'geografska oznacba'«. 

15 Vsi proizvajalci proizvajajo Kranjsko klobaso po natancno predpisani recepturi in potrjenem proizvodnem postopku – skladno s Specifikacijo za Kranjsko klo­baso (2008). Kakovost izdelkov in kontrola pri  proizvajalcih se redno izvaja v po­stopkih notranje kontrole (od 3- do 4-krat letno)  in v postopku zunanje kontrole (najmanj enkrat letno). Poimenovanje »Kranjska klobasa« smejo uporabljajo samo certificirani proizvajalci. Prodaja oziroma ponudba »necertificiranih« Kranjskih klobas je zakonsko prepovedana (GIZ Kranjska klobasa). 
A zakaj letnica v logotipu? Ce najprej naredimo hiter fak­tografski sprehod v zgodovino – to je letnica, kot preberemo v letaku Zašpiljeno dobra (izdal GIZ Kranjska klobasa) »ene najstarejših omemb Kranjske klobase« iz znamenite kuharice Katharine Prato Süddeutsche Küche, ki je najbrž med oblikova­njem logotipa po Bogatajevih knjižnih Mojstrovinah veljala za najstarejšo pisno omembo kranjske klobase. In ce poskušam odgovoriti malo manj faktografsko: »Preteklost daje svetniški sij legitimnosti. Preteklost ponuja slavno ozadje sedanjosti, ki sama nima kaj praznovati,« pravi Hobsbawm (1998). Tradicija in sodobnost sta se torej v novem tisocletju znova spajdašili – ce sta bili v obdobju socializma v veliki meri tekmeca ali celo sov­ražnika, sta v novem tisocletju ponovno postala partnerja. Ali kot pravi Smith, nacionalizem si prizadeva ustvariti narode v av­tenticnem duhu, a preoblikovane tako, da ustrezajo modernim (geo)politicnim, ekonomskim in kulturnim okolišcinam (Smith 2005: 166). Nacionalizem si tako prizadeva ustvariti, zamisliti tudi kranjsko klobaso v »avtenticnem« duhu, a preoblikovano tako, da ustreza modernim (geo)politicnim, ekonomskim in kulturnim okolišcinam. 
GIZ Kranjska klobasa je gotovo najuspešnejši in najkomple­ksnejši primer sprege nacionalizma in gospodarstva (dandanes tržnega gospodarstva ali – kot se mu je še vceraj reklo – kapita­lizma) v zgodovini kranjske klobase pa tudi primer, ki kaže na to, kako sta politicni in kulturni nacionalizem premešana in preple­tena, kako je ideja skupnega porekla, skupne kulture zlita s pri­padnostjo državi, naciji. Zato si najbrž zasluži, da pokukamo še v Statut skupine proizvajalcev Kranjske klobase (2011: 2), v kate-rem najdemo med cilji združenja tudi takšne velekompleksnosti: »navezovanje, vzdrževanje in organiziranje izmenjave informa­cij, izkušenj in znanja z mednarodnimi organizacijami in insti­tucijami in zastopanje stališc clanov v odnosu do mednarodnih organizacij, predvsem na evropskem nivoju, ter vkljucevanje v clanstvo mednarodnih interesnih združenj na podrocju zašcite izdelkov s tradicionalnim ugledom«. 
Vsaka generacija vedno znova preinterpretira in preoblikuje zamišljeno kranjsko klobaso. Ali kot bi rekel Anderson, usoda naroda ni v tem, da se vrne v velicastno preteklost, ampak da v modernih pojmih in spremenjenih okolišcinah ponovno ustvari svoj duh. In narod kranjske klobase je v modernih casih ponovno ustvaril svoj duh kranjske klobase. 
V PROSTORU 
Seveda se kranjska klobasa ne izdeluje, uživa, kuha, prebavlja, izloca, zamišlja le v casu, ampak tudi v prostoru. Še vec, ravno prostor, pokrajina je tista, ki ji da ime in tako njeno ime naredi posebno, enkratno in s tem tudi klobaso samo. To ni bloška, pasja ali frankfurtska klobasa, ampak kranjska. Kranjska, najbolj slo­venska dežela v Avstro-Ogrski ni posodila oziroma dala svojega imena le cebeli, jeglicu, gori, Janezu, ampak tudi klobasi. Najbrž je predvsem ime te hvaljene klobase tisto, ki je neko brezimno klo­baso naredilo slovensko klobaso par excellence. 
Zakaj, kako in kdaj je neka »domaca« klobasa iz Kranjske posta-la kranjska klobasa? Odgovor ostaja zavit v zgodovinsko meglo; naša genealogija ne seže k ontologiji kranjske klobase. No, lahko bi špeku­lirali. A ne bomo. Raje kot špekulacijam se posvetimo interpretaci-jam, zgodbam, zamišljanjem, ki govorijo o nastanku njenega imena. Kot lahko preberemo na lepo oblikovanem spletnem letaku hotela Mons za kranjsko klobaso, naj bi ji ime zakuhal sam cesar Franc Jožef oziroma njegov lacni želodec, ko je potoval z Dunaja v Trst: 
Legenda pripoveduje, da se je v neki gostilni na Kranjskem ustavil avstrij-ski cesar s spremstvom; ker ni bil napovedan, so mu lahko postregli le s tistim, kar so imeli pri roki. Ker je bila v hiši tudi mesarija, je na mizo priromala kranjska klobasa. Cesar je poskusil, si vihal brke – od ugodja ali od jeze, to je zdaj vprašanje, si je mislil oštir – potem pa prišel z besedo na dan: »To je bilo odlicno, kakšna klobasa pa je to?« je radovednost razga­njala cesarja, gostilnicar pa je skromno pomencal: »Klobasa kot klobasa, klobasa pac.« In so cesar za konec pribili: »To ni zgolj klobasa, tej odlicni klobasi porecemo Krainerwurst.« 
Z besedami Andersona (1998: 20), »[c]arobnost nacionalizma je, da spreminja slucaj v usodo.« Ce gre torej verjeti zgornji »legen-di« ali razlagalni povedki, kot bi jo najbrž popredalckali folklo­risti, so na mestu besede Shakespearovega Orlanda: 
Jaques: Ni mi všec njeno ime. Orlando: Niso mislili, da bi vam ustregli, ko so jo kršcevali (Shakespeare 2003: 36). 
In Fran Levstik, kot bomo videli malo pozneje, Shakespearov Jaques, nas prepricuje, da gre verjeti besedam Orlanda in s tem vsaj malo tudi »legendi«. V zelo kriticni kritiki tragedije  z naslovom Ili­ja Gregoric ali kmecki kralj, objavljeni v Levstikovih zbranih spisih (1892), kritizira povsem napacno, zlagano in neustrezno, danes bi rekli tudi stereotipno predstavljanje zgodovine in navad Slovencev: 
Dalje ni res, da si ni misliti kranjskega kmeta brez polhove kucme, ktera se Vam zdi njegovo najvece znacajno znamenje; ni res, da »balo« – gosp. Hiti piše »bališ« – s kolovratom in zibeljo vred nevesta pelje s seboj k poroki. Ce se v Vaši nemški povesti o tem vporu sem ter tam da dobro gladko brati, kar govore kmetje, to se da samo za tega delj, ker ste v svojem prvopisu v nem­škem jezici crtali nemškega kmeta, kakoršnega ste našli v raznih knjigah; a v slovenšcini je Vaš slovenski kmet nenaraven, surov! Vaši prihodnji kmetski vojvode sline cede po brinovci, psujejo se s pijanci; o kracah in kranjskih klo­basah, kterih pravi Kranjec nikoli ne imenuje s tem imenom, govore tako, kakor bi Vi s kakim svojim slovstvenim tovarišem govorili (Levstik 1892: 278). 
Torej, ime so najbrž res dali »Nemci«. Francišek Levec, li­terarni zgodovinar, esejist, urednik in slovaropisec, ki je uredil Levstikove zbrane spise, v Tolmacu tako piše o Levstikovi jezi gle­de kranjske klobase: 
Kranjska klobasa (na 278. str.). Ta izraz se je zdaj popolnoma udomacil za nemški »Krainer Wurst«; a malokatera beseda je Levstika tako jezila, kakor ta, ce si jo rabil v navedenem pomenu. Zarohnel je: »Kaj prtene, jetrne in krvave klobase niso tudi kranjske klobase? 'Krainer Wurst' se pravi  m e s e n a  klobasa. Zapomni si« (Levec 1892: 316)! 
A Slovenci so povsem pozabili na Levstikovo jezo glede kranj­ske klobase. Najbrž je tudi na takšne pozabe mislil Ernest Renan (1913: 114), ko je rekel, da »bistvo naroda je ravno v tem, da imajo vsi posamezniki mnogokaj skupnega [npr. kranjsko klobaso], ka­kor tudi v tem, da so vsi mnogokaj pozabili.« Kakor koli že, nare­dimo osvežilen sprehod v cas oziroma se nekoliko posvetimo zgo­dovinsko-geografskim dejstvom, ceprav to ne želi biti dlakocepska zgodovinska razprava. Zadnji avstro-ogrski cesar kranjski klobasi ni mogel vdahniti imena, vsaj ne tako, kot nam prica zgornja »le­genda«.16 Najstarejša znana omemba te kranjske znamenitosti je, kot smo videli na zacetku besedila, iz leta 1849; takrat cesar še ni bil na Kranjskem. A pri nacionalizmu ne štejejo dejstva, ampak predvsem custva; ni pomembno to, kar je, ampak to, kar obcuti-mo. Ce bi se našel junak, ki bi kranjsko klobaso oblekel v modno »izumljeno tradicijo«, bi se lahko iz njegovega oblacenja pošalili, da je izumljeno tradicijo narobe obrnil, saj se izdaja za mlajšo, kot je v resnici. Izumljene tradicije namrec po Hobsbawmu (1983a: 1) trdijo in se delajo, da so starejše, kot so v resnici. 
16 Ni nujno povsem privlecena za lase, saj so kraljevi in cesarski dvori pogosto 
dolocali in usmerjali okus, oblacenje itn. Nedvomno pa so napacne casovne 
koordinate. 
A vendarle, primerov, ki kranjsko klobaso – za katero, bodimo jasni in glasni, ne vemo, kdaj tocno in kako je zakorakala v svet 
– potiskajo v davno preteklost, ni težko najti. Navedimo torej en primer, v navednice postavljene »izumljene tradicije« iz leta 1984: 
V tem racunu se tudi cita: »Dem Fleischhacker so die Castraun abgethan und die Würste gemacht, zahle ich 48 kr.« Kaj, ko bi se iz tega sklepa-lo, da so delali klobase od koštrunovega mesa? Najbrže pa bi bil ta sklep prenagljen; tako slabega ukusa pac niso imeli mestni ocetje, katerim je ucitelj Marius za novo leto želel »auch Beibehaltung dero hochbegabten Verstandes«. Da bi leta 1623 ne bili še znali delati naših slavnoznanih klo-bas? To ni verjetno! Zato recimo rajši, da se je blagajnicar v svojem racunu le neokretno izrazil, in pustimo kranjskim klobasam njih kolikor mogoce castito starost (Eller 1894: 730). 
Narod je v predstavah ljudi razumljen kot entiteta, ki obstoja v trajanju, kot nekaj, kar ja bilo že pred nami in bo živelo tudi v pri­hodnosti.17 Tudi kranjska klobasa, ta globoko v narod namocena zadeva, seveda implicira ali vsaj poskuša implicirati kontinuiteto s preteklostjo. Zagonetno vprašanje, ki ga ta v daljno preteklost segajoca klobasa zastavlja, je, koliko je pravzaprav produkt »druž­benega inženiringa«, koliko je izumljena tradicija v izvirnem Hobsbawmovem pomenu (vec o izumljenih tradicijah gl. uvodno poglavje). No, na to vprašanje ne bomo dali odgovora in tudi ne bomo posegli v razpravo med t. i. »modernisti« in »etnosimbo­listi« – koliko je narod moderen, konstruiran ali celo premišljen »izum« in koliko je proces reinterpretiranja vnaprej obstojecih kulturnih motivov in rekonstruiranja zgodnejših etnicnih vezi in obcutij. Torej ne bomo odgovorili na vprašanje, v kakšni meri je kranjska klobasa »modernisticna« ali »etnosimbolna« zadeva. 
17 Mimogrede, v sodobnem družboslovju in humanistiki dandanes mocno prevla­duje razumevanje narodov kot vsebinsko modernih pojavov in kronološko krat­kih fenomenov. 
A ceprav je kranjska klobasa do neke mere »izumljena tra­dicija«, »vaja v družbenem inženiringu«, domišljena stvaritev kulturnih inženirjev, ki so za potrebe spolitiziranih modernih množic izdelovali simbole, rituale, mite in zgodovine – za potrdi­tev takšne drzne teze bo verjetno treba izumiti casovni stroj – je pomembno predvsem to, da ljudje, ki so jim te tradicije namenje­ne, nanje gledajo z naklonjenostjo (prim. Smith 2005: 107). Spet lahko povzamemo, da nacionalizem grejejo custva in ne takšna ali drugacna dejstva. 
Seveda kranjska klobasa zastavlja tudi številna druga prostor-ska ali s prostorom povezana vprašanja. Je to kmecka ali mestna klobasa, jed za kmete ali mešcane? Kmecko je, kot piše Božidar Jezernik (2013: 138), postalo narodno, narodno pa je bilo sinonim za dobro in lepo. Podeželje je pomenilo stabilnost, od nenehno spreminjajocega se mesta, ki je bilo v oceh nacionalistov premalo narodno zavedno in pogosto prevec odprto za tujo kulturo (nekaj 
o vlogi kmecke kulture pri oblikovanju narodne kulture tudi v uvodnem poglavju). 
A vrnimo se še za trenutek k prostorskim dimenzijam kranj­ske klobase, ki jih odpira njeno ime. Ceprav njeno ime najbrž v primerjavi s Shakespearovim Jaquesom Franom Levstikom lju­dem ugaja, pa nikakor ni brez težav. Pri tej »velevažni klobasi«, »velevaženem faktorju našega narodnega prestiža« bi klobaso v casih, ko smo »'Herzogtum Krain' zradirali z zemljevida«, veljalo tudi drugace poimenovati. Vsaj tako razmišlja pisec glose Izpod sita in rešeta v Slovenskem narodu, objavljene v celoti: 
Ja, bitte sehr, meine Herrschaft, nichts ist ewig, leider nichts. Radetzkega smo spravili na mestno pristavo, njegov podstavek tudi. Nemškutarimo vsak dan manj in kmalu boš cutil blagoadjen dih cesarsko-kraljevih casov samo še ob nedeljah in praznikih na promenadi. Ob delavnikih in po mes-tu slišiš blaženo nemšcino komaj še na vsakem drugem vogalu. Napredu­jemo. Samo dosledni nismo v svojem napredku. »Herzogtum Krain« smo zradirali z zemljevida, na Kranjce in Štajerce se odkrito nocemo vec deliti; te in podobne spomenike smo vrgli med stare šaro, a podstavki nam še vedno stoje. / Ce smo že postali Slovenci ali prebivalci dravske banovine, nehajmo vendar govoriti o kranjskih Janezih in kranjskih klobasah. To moti patrioticno uho. Bodimo dosledni in govorimo o slovenskih in dra­vskih Janezih, o dravskih klobasah, o dravskih deželnih stanovih. Živeti je treba z duhom casa! / Opomba uredništva: Ideja o dravskih Janezih je izposojena (Anon. 1933: 2). 
V drugem besedilu iz casa Dravske banovine in dravskih Ja­nezov hudomušni pisec, ki se norcuje iz jugoslovanskega unita­rizma, predlaga, »da jo kratko malo prekrstimo v klobaso SHS, da tako prispevamo k ujedinjenju tudi mi svojo žrtev in svoj de­lež in bo konec bridkim ocitkom« (Fr. 1923a: 2; Fr. 1923b: 4). A zgodovina ne pozna le alternativnih imen kranjske klobase, ki so se izgubila v casu, ampak tudi taka, ki so se dejansko vpisala v cas in prostor. Kranjska klobasa je med slovenskimi izseljenci in njihovimi potomci v ZDA po drugi svetovni vojni, kot kaže pregled casopisnih besedil, pocasi zacela spreminjati svoje ime v slovensko klobaso, Slovenian sausage. Mimogrede, klobasa, ki jo je Sunita Williams – astronavtka s slovenskimi koreninami – odnesla v vesolje in o kateri so se na dolgo in široko razpisali slovenski mediji (o tem kozmoklobasanju gl. Mlekuž 2008b), ni bila kranjska, kot so nas napacno informirali mediji, ampak slo­venska – Slovenian sausage. 
Na drugi strani oceana, v Avstraliji, kjer je sicer kranjska klo­basa v veliki meri zatajila svojo slovensko narodno pripadnost, dandanes nosi ime kranksy. Mimogrede, tudi v Avstraliji ljudje ne le uživajo kranjske klobase, ampak se zanje tudi borijo. »[B]ojev­nica za priznanje kranjske klobase kot slovenske specialitete in ne poljske ali nemške delikatese« (Anon. 2006a: 8) v deželi kenguru­jev je Ivanka Perko; sicer je v svetu bolj znana po tem, da je umr-la zaradi padca bananinega olupka, ki je poškodoval njeno zelo 

Sliki 13, 14: Slovenian sausage (foto: Jernej Mlekuž, Cleveland, september 2011) 

obcutljivo kožo na nogi. V sosednji Avstriji jo še vedno narocimo oziroma smo jo lahko do pred kratkim narocili (vec o tem malo pozneje) kot v Levstikovih casih – Krainer wurst ali krajše Krainer; v dandanes italijanskem Trstu v tržaškem dialektu jo poznajo pod luganiga de cranio ali »pravilneje« luganiga de Cragno18 in v drža­vah nekdanje skupne države je kranjska klobasica. 
Kot smo videli iz zadnjih primerov, se kranjska klobasa ali vsaj kranjski klobasi podobne ali sorodne reci uživajo tudi zunaj dežele Kranjske in drugih tudi »slovenskih« dežel Avstro-Ogr­ske, Dravske banovine, Socialisticne Republike Slovenije, Repu­blike Slovenije. Ta migracija, globalizacija, internacionalizacija, hibridizacija ali kakor koli že kranjske klobase je v odnosu do njene narodne identitete precej zapletena, pogosto ambivalentna zadeva. Še posebej v casu geografskih idr. zašcit, triumfa in eko­nomskega vrednotenja blagovnih idr. znamk. Ta casovno-pro­storski stisk narodne kranjske klobase pogosto postavlja vpraša­nja njene narodnosti: 
Oh, Kranjska Klobasa, blessed are those who are born in the Slovenian Nation, for well they know Thy delights. Thou art the Queen of all Sau­sages, of the existing, of the ancient and of the not yet invented. We shall never abbandon Thee (Luka 2006). 
Kranjska klobasa oziroma Kranjska klobasa je torej z jezi­kom Ulricha Becka (2003) prešla od »krajevne monogamije« do »krajevne poligamije«. »Transnacionalna krajevna poligamija, to, da si zavezan vec krajem hkrati, so vstopna vrata globalnosti v lastno življenje, to vodi v globalizacijo biografije« (Beck 2003: 193). No, biografija kranjske klobase se je globalizirala že v drugi polovici 19. stoletja (ce ne celo prej) – z množicnim izseljevanjem 
18 V Cucina triestina (Stelvio 1952: 173)  jih najdemo v italijanski obliki kot  salsicce della Carniola (Cragno). 
iz slovenskih dežel v ZDA in drugam po svetu. A vendarle ta poznomoderna »transnacionalna krajevna poligamija« kranjske klobase zastavlja številna in kompleksna vprašanja, povezana z narodno pripadnostjo kranjske klobase – tudi povsem drugacna in nova. Recimo? Ali ne gre pri zgoraj shakespearovsko navdah­njenem poetu, sicer komentarju v razpravi The Kransky: Good Sausage, Or Scourge of the Digestive System na spletni strani The Glory of Carniola, bolj kot za narodni ponos in zanos za – kot je temu rekel Arjun Appadurai (1993) – »trojanski nacionalizem« – nacionalizem, ki vkljucuje transnacionalne povezave in nenarod­ne aspiracije? Ali verjetno še bolj za težavo, vprašanje, angažma virtualne resnicnosti, ki jo je treba napolniti z mesom in s krvjo obstojecih, zakaj pa ne narodnih kultur – jih sestaviti v igrivo, cinicno satiro, pri tem pa spremeniti njihove originalne pomene, tako da bodo ustrezali vselej izmuzljivi sedanjosti. Postmoderna in kozmopolitska kultura je lahko le, kot pravi Smith (2005: 169), eklekticna, hibridna, fragmentirana. 
Takšno eklekticno, postmoderno zamišljanje kranjske klobase se zdi, da je v veliki meri ujeto v vajeti porabniško naravnanega razvitega kapitalizma, ki oblikovanje identitet poskuša kar cim bolj zreducirati na spreminjanje slogov, okusov in vsega preostalega, kar se odraža v kompulzivni porabi blaga. Ljudem, porabnikom, kot bi dodali kriticni glasovi, lažno vsiljuje: Spreminjaj se, da te ne bodo drugi spremenili. Prava rešitev je bolj ležerne narave: Ne spreminjaj se, da te ne bodo drugi spremenili. A bodi dovolj politicne pridi­ge. Lahko bi rekli, da se zdi v tovrstnih zamišljanjih, da kranjska klobasa reflektira dandanašnjo domnevno imaginativno moc po­sameznika, subjekta, da v življenju svobodno menjava svojo – zakaj pa ne tudi narodno identiteto (gl. Vogrinc 2003: 42). 
A vendarle ta sodobna »krajevna poligamija« kranjske klo-base ni samo stvar postmodernega brikolaža, zapovedanega spreminjanja slogov. Med slovenskimi izseljenci in njihovimi potomci kranjska klobasa še vedno sledi besedam Anthonyja Smitha o etnicnem nacionalizmu: precka meje in zlahka obstaja zunaj državnega ozemlja ter ohranja svojo identiteto ne glede na to, kam gre. Med slovenskimi izseljenci se zamišljanje kranjske klobase še vedno pogosto odvija znotraj modernih koordinat – znotraj želja po avtenticnosti in reprodukciji tradicij strategija pripadanja (prim. Savas 2014). Takšne želje in seveda z njimi kranjske klobase – lahko bi rekli tudi želje po avtenticnih kranj­skih klobasah, kar koli naj bi že to pomenilo – so prisotne tudi v porocilu z vec kot sporocilnim naslovom Po žilah tece mi slo­venska kri: 
Moronska obcina je letos pripravila mednarodni sejem na trgu San Mar­tin v soboto, 13., nedeljo, 14., in ponedeljek, 15. oktobra. Povabljeni smo bili tudi Slovenci. Postavili smo stojnico – kmecko hišo, kjer so bili raz­stavljeni znacilni predmeti: majolika, kozolec, lesena skrinjica in prticek z narodnimi motivi. V ozadju so visele slike s pokrajinami, ob strani pa velik zemljevid Slovenije in kratek opis naše dežele. Prodajali smo golaž, kranjske klobase, štrudelj in razna peciva (Anon. 2006b). 
Pogosto se celo zdi, da je produkt, zmes, iztrebek obojega: lah­kotnega postmodernega spreminjanja slogov, identitet, pripadanj in na drugi strani reprodukcije tradicionalnih vezi pripadanja. Dandanašnja nova vracanja v varna zavetja narodnih identitet lahko interpretiramo tudi kot reakcijo na sodobna divja in maja­va identitetna popotovanja, ki le redko vodijo do trdnih in trajnih ciljev. Pri izseljencih in še posebej njihovih potomcih lahko torej zamišljanje kranjske klobase ne pomeni (le) obnavljanja starih identitetnih vsebin, ampak iskanje novega pomena narodnih ali etnicnih pripadnosti, ki ustrezajo pozni moderni. Takšno iskanje novega pomena kranjske klobase bi mogoce okusili v Wine and Sausage tasting at Slovensko Društvo Melbourne »together with the 'Domaca' kitchen«:   
Wine and Sausage tasting at Slovensko Društvo Melbourne 
… and together with the »Domaca« kitchen … Much tasting and discussion on the wines had already taken place when the sausages were brought out for judging. If you were not quick the sau­sages were gone and you missed the chance to taste them. This suggests a few things: 
1.
 that the Sausages tasted great; and no wonder as Slovenian culture is steeped in the tradition of making »Kranjske klobase« as they originated in Kranjska region in Slovenia. No were was this more evident than with the winning »klobase« as it was a combined effort of 1st, 2nd and 3rd ge­neration Slovenians and the product of a day of passing on the Slovenian tradition of sausage making to the children and grandchildren. 

2.
 It was also proof of how the Slovenian culture of wines and klobase go hand in hand (Anon. 2007). 


A sodobna krajevna poligamija kranjske klobase ni pove­zana le z vprašanji subjekta, pripadnosti in podobnih postmo­dernih tegob. »Krajevna poligamija« kranjske klobase se dotika tudi mednarodne politike – neti prave mednarodne oziroma meddržavne spore. Omenili smo že avstralsko Slovenko Ivanko Perko in njen boj »za priznanje kranjske klobase kot slovenske specialitete in ne poljske ali nemške delikatese«. A to je najbrž precej obskurna zgodba v primerjavi s kranjsko klobaso, ki se je znašla »v bruseljskem crevesju« registracij in zašcit. Leta 2008 je Slovenija na ravni EU vložila vlogo za registracijo zašcitenega porekla kranjske klobase, cemur je nasprotovala Avstrija (pa tudi Nemcija, ki pa je pogajanja in vse dogovore prepustila Avstriji). Prehrambni izdelek z istim imenom je namrec še iz obdobja Habsburške monarhije priljubljen tudi pri severnih sosedih. Ker oznacba zašcitenega porekla pomeni, da morajo vse faze pride-lave in predelave proizvoda potekati na dolocenem geografskem podrocju, bi bili v Avstriji tako prisiljeni preimenovati precej uveljavljeno ime. Avstrija je (na neformalni ravni) slovenskemu predlogu o zašciti Kranjske klobase ugovarjala in tako so se med predstavniki Slovenije in Avstrije leta 2012 zacela pogajanja, pri katerih sta na slovenski strani aktivno sodelovala GIZ Kranjska klobasa in Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. Avstrijci so izra­zili bojazen, da bi slovenska zašcita Kranjske klobase pomenila konec dozdajšnje uporabe poimenovanja Osterkrainer, Käsekra­iner, Schweinskrainer, Bauerkrainer idr., kar bi za avstrijske pro-izvajalce pomenilo upad prodaje in zaslužka, poleg tega bi tudi prilagoditev na novo poimenovanje predstavljala visok strošek. Slovenska stran je vztrajala in dosegla, da Avstrijci prenehajo (sa­mostojno) uporabljali ime Krainer in Krainer Wurst, ker bi tako poimenovanje pomenilo zavajanje potrošnikov in nered na trgu. Imenu mora biti obvezno dodana predpona (npr. Chilikrainer) in Avstrija tako lahko še naprej uporablja poimenovanja, kot so: Osterkrainer, Käsekrainer, Schewinskrainer in Bauernkrainer, ki so se na ozemlju Avstrije v zadnjem stoletju razvile kot razlicne variante oziroma izpeljanke kranjske klobase, ne sme pa jih pre­vajati v druge jezike, medtem ko slovenski proizvajalci – ves ta dogovor glede imen je mimogrede dandanes spet mocno vpra­šljiv zaradi evropske zakonodaje – ime Kranjska klobasa lahko prevajajo v vse jezike – tudi v Krainer Wurst. 
Kaj pa v kranjsko klobasico? Hrvaška, ki proizvode in poje za petkrat vec soldov kranjskih klobas od Slovenije, je vložila ugovor zaradi slovenske zašcite geografskega porekla kranjske klobase. Državi dogovora nista dosegli, zato bo o tem odlocalo »bruseljsko crevesje« – Evropska komisija. Zaplet je sprožil pravo tekmovanje v izvirnosti medijskih in drugih izjav na to temo. »Za domovino s kranjsko naprej!« Tako je ob zacetku ocenjevanja na Festivalu kranjske klobase avgusta 2012 etnolog dr. Janez Bogataj sklenil svoje misli o hrvaškem ugovoru na slovensko vlogo za zašcito po­rekla kranjske klobase in to misel je v naslov daljšega prispevka o kranjski klobasi postavil tudi portal Planet Siol.net. V clanku na omenjenem portalu pod naslovom Ne bo »lijepa naša« kranjska klobasa pa preberemo tudi tole: »kranjska klobasa ne more biti 'lijepa naša', ampak da bo, podobno kot se je glasil rek iz prejšnjih casov, 'za domovino s kranjsko klobaso naprej'« (Cvejotovic 2012).19 Najbrž ni pomembno, ce se zdi kranjska klobasa gostom iz vesolja minimalno drugacna od drugih klobas. Kar šteje, sta jakost in moc pomenov, ki jih kranjska klobasa posreduje Sloven-cem. S kranjsko, ki »ne bo 'lijepa naša'«, pojdimo tudi mi naprej. 
V JEZIKU IN USTIH 
Do zdaj smo vecinoma obravnavali uživanje kranjske kloba­se v jeziku in veliko manj v ustih. Toda ali zamišljamo kranjsko klobaso samo z jezikom ali tudi z usti oziroma ali tudi v ustih uživamo zamišljeno kranjsko klobaso? Seveda, ko izbiramo med ponudbo kranjske klobase in bureka (recimo na pogostitvi ob zagovoru doktorata dr. Bureka) ali ko peljemo gosta iz tujine na nekaj »tipicno slovenskega« (recimo na burek ali kranjsko kloba-so), imamo opraviti z zamišljanjem pa seveda tudi z zamišljeno kranjsko klobaso. 
Toda ali sploh vemo, koliko se uživa v ustih? Po podatkih GIZ Kranjska klobasa je Slovenija leta 2008 proizvedla 381 ton, leta 2010 391 ton, leta 2013 pa 527 ton kranjskih klobas – proizvodnja se v zadnjih letih letno poveca za približno 10 % (na Hrvaškem naj bi bila proizvodnja petkrat vecja). Toda verjetno bolj kot kolicina ozi­roma teža porabljenih in proizvodnih klobas je pomembno mes-to oziroma kontekst, situacija uživanja. Kot pravi Roland Barthes (1997: 25), hrana ne služi le kot oznacevalec za vsebine, ampak tudi za situacije. Dandanes se vse situacije – delo, šport, zabava, pra­znovanje idr. – izražajo skozi hrano in s pomocjo hrane. Kranjska 
19 Podatki so zbrani iz razlicnih internetnih virov (predvsem mediji) pa tudi dodat-no preverjeni s koordinatorko projektov GIZ Kranjska klobasa Ano Ahcin. 
klobasa je kraljica veselic (ce ne kraljujejo cevapcici), športnih dogodkov (npr. smucarskih poletov v Planici, kjer so tu spet nad­ležni cevapcici), planinskih postojank in še cesa, kar ljudem, ki se imajo za svetovljane, obdarjene z omiko in odliko, vliva vsaj ne­kaj nelagodja. A kranjska klobasa je dandanes nemalokrat castna ali celo edina gostja tudi bolj omikanih mest, dogodkov, situa­cij. Katerih? Omenili smo že njen obisk v vesoljski postaji, njeno castno mesto v »piramidi slovenske gastronomije«, kar ji seveda omogoca posebno mesto na številnih državnopromocijskih in drugih državno podprtih dogodkih (bila je npr. vidno prisotna na evropskem košarkarskem prvenstvu). Vidno se je v ustih uži­vala (in se še danes z vsakim ogledom uživa) v filmu Gremo mi po svoje 2 in na zabavi po premieri filma, za kar gre zasluga GIZ Kranjska klobasa, ki je po besedah koordinatorice projektov pri GIZ Kranjska klobasa Ane Ahcin hotela kranjsko klobaso pri­bližati mladim. Po raziskavah, ki jih je narocila GIZ Kranjska klobasa, je prav ta ciljna skupina najmanj kranjskoklobasarsko voljna oziroma potrebna kranjskoklobasarke (pre)vzgoje. Seveda nikakor ne stoji za vsemi tržnimi kranjskoklobasarskimi akcija-mi in posli GIZ Kranjska klobasa. Klobasarna v stari Ljubljani, odprta leta 2013, ki jo na spletni strani zacinja slogan »Cas je za kranjsko klobaso«, ponuja le kranjsko klobaso (tudi v joti, ricetu ali v zelju), je zasebna iniciativa, po besedah lastnika Stanislava Logarja »nastala na družinskem zelniku«. Tudi kranjski burek, ki ga je leta 2013 na trg izpljunil prehrambni industrijski obrat in najbrž najvecja slovenska pekarna Žito, nima zveze s slino GIZ Kranjska klobasa. Ta, kot preberemo na spletni strani proizva­jalca, »slovenska razlicica najbolj priljubljene jedi na Balkanu!« oziroma »slovenska najbolj priljubljena jed za hitri prigrizek v tradicionalnem slovenskem okusu« (Žito 2013) je zanimiva tudi zato, ker kaže, da se lahko zamišljanje kranjske klobase dotika tudi same, recimo ji brezpogojne kranjske klobase. »Tradicional­ni slovenski okus« v to »slovensko najbolj priljubljeno jed za hitri 

73 
prigrizek« prinesejo košcki kranjske klobase in zelja, ki so doda­ni skutnemu nadevu. Slovensko kolonizacijo (kranjskega) bure­ka pa še dodatno zakolici slovenska zastavica, ki je zapicena v ta »kranjski« izdelek. Košcki kranjske klobase, ki jih skupaj drži te­sto balkanskega bureka, so v kranjskem bureku torej dobesedno temelj za zastavo – ceprav miniaturno. Še kdo goji pomisleke o kranjski klobasi kot narodni zastavi?20 
Seveda tudi cas narekuje pogoje in mesto uživanja – zamišlja­nja v ustih. Ce jo dandanes lahko uživamo v vesolju, to najbrž v avstro-ogrskem casu ni bilo mogoce. Toda ali bi jo lahko danes, tako kot smo jo v avstro-ogrskem casu, našli kot placilo pesniku za njegove rime? 
Veselicni in reklamni odsek se je v to svrho obrnil do skromnega pesnika, ki naj opiše vse dobrote in lepote v vezani besedi za prihodnjo številko »Soce«. Da bo pa imel pesnik pravo podlago in pravi pojem o tej ljudski veselici, mu je moral dati odsek en par kranjskih klobas s hrenom, košcek narodne torte, buteljko pristnega vipavca in 20 vinarjev za rokopisni papir. Odsek upa, da ne bo »štrajkal« pesnik ob takih dobrotah, a tudi pesnik upa, da mu ne bodo štrajkale rime, posebno še, ko ima že nekaj rim prip­ravljenih: veselica, klobasica; paviljon, lampijon; pianoforte, Linzertorte itn. (Anon. 1909c). 
In ceprav je v avstro-ogrskem casu ni bilo mogoce fizicno v us-tih uživati v vesolju, je bilo njeno uživanje v jeziku lahko pogosto blizu ali tesno povezano z vesoljem: 
20 Kranjski burek – primer tako imenovanih hibridnih jedi, ki so nastale na podlagi kulturnih mešanj in so v dolgi zgodovinski perspektivi najbrž prej pravilo kot izjema (prim. Delamont 1995), zastavlja vprašanje, tesno povezano s kulinaricno zastavo: Ali lahko burek postane »slovenska jed«, torej nekakšna slovenska pre­hrambna ikona? Odgovor je seveda pritrdilen, saj biografije, zgodovine številnih jedi, pricajo, da se ta pomenska sprememba oziroma prehod lahko zgodi v soraz­merno kratkem casu. 
Pesnik. Oj, pesniki – to smo uceni ljudje. Mi vemo, kar nihce na svetu ne ve. Pogosto nad zvezde hitijo nam misli, pa kranjske klobase še bolj so nam v cisli (Anon. 1903). 
Vse to govori o tem, da ima zamišljanje kranjske klobase, ce si sposodimo besede Jožeta Vogrinca (1998: 186), široke meje: clo­veško imaginacijo. Ceprav je kranjska klobasa »primarno« stvar, namenjena jasni in konkretni uporabi – hranjenju, ponuja zelo širok okvir (u)porabe –, jo lahko uporabimo za najrazlicnejše po­trebe in okolišcine. 

Kranjsko klobaso je torej mogoce uporabiti za marsikaj. In takoj ko jo uporabimo za marsikaj, imamo najbrž opraviti z za­mišljanjem kranjske klobase. Tako kot je Marcel Duchamp v svoji razvpiti provokaciji pokazal, da je Rembrandta mogoce uporabiti za likalno desko, so tudi za kranjsko klobaso pokazali, da jo je mogoce uporabiti kot umetni penis, hm, ali za sladico. »Kloba­sne in kranjske sladkosti. Sladice s kranjsko klobaso« je namrec posebno poglavje receptov slovenskih chefov, priznanih in omi­kanih kuharjev v knjigi Janeza Bogataja Mojstrovine s kranjsko klobaso iz Slovenije (2011). In kakšne »kranjske sladkosti« nam ti ponujajo? »Kuhano hruško v cvicku, nadevano z lešniki in s kranjsko klobaso na vinskem želeju«, »bonbon iz kranjske klo-base«, »karamelizirano kranjsko klobaso s sladoledom iz svežih fig«, »cokoladni narastek (soufllé) s kranjsko klobaso«, »cips iz kranjske klobase in hrustljave gorcice«, »sladico iz cokolade, kislega zelja in kranjske klobase«, »cokoladno lešnikovo peno, karamelizirano kranjsko klobaso in marelice, kuhane v ingver­jevem soku«, »karamelizirane rezine kranjske klobase, gorcicna in hrenova zmrzlina in refoškova ter malinova omaka«, »zmrzli­na s kandirano kranjsko klobaso in omako iz zelenega jabolka s kalvadosom«, »karamelizirano kranjsko klobaso z gorcicnim sladoledom«, »peceni ananas s karamelizirano kranjsko klobaso ter kokosova panna cotta z belo cokolado«, »cokoladno tortico s pralineji, polnjenimi s kranjsko klobaso, regratov med in slado-led iz kislega mleka«. Zamišljanje kranjske klobase ima ne samo široke, ampak tudi sladke meje. 
Ponovno se lahko vprašamo, s kakšnim zamišljanjem imamo opraviti v primeru karamelizirane kranjske klobase in drugih re-ceptov iz Mojstrovin. Z uživanjem v ustih (ceprav, kot mi je prišlo na uho, noben kuhar v svojih gostilnah ne ponuja teh jedi) in jezi­ku. Seveda, ko govorimo o uživanju v jeziku, nimamo opraviti le za besednim jezikom, ampak, kot smo videli npr. v Mojstrovinah, tudi z jezikom podob, vizualnim jezikom (npr. fotografije moj­strovin s kranjsko klobaso). Narodna, zamišljena kranjska klobasa se torej pojavlja, manifestira, izraža v zelo razlicnih oblikah. Za­mišljamo lahko fotografirano ali drugace vizualno upodobljeno, prehrambno ali neposredno fizicno, (za)pisano, (iz)govorjeno in še kakšno kranjsko klobaso. In ta zadnja je lahko zaklepetana, za­teoretizirana (kot v primeru tega besedila), všaljena ... ali recimo, kot v primeru Podoknicarjeve (2011) narodno-zabavne ode kranj-ski klobasi, ki si jo velja ogledati oziroma poslušati na Youtubeu: zapeta zamišljena kranjska klobasa. Ob spremljavi harmonike se Podoknicarjeva viža zacne takole: »Klobasa, klobasa, kranjska klobasa, ti si naša dika in ponos. Jedec te vika, ko te v usta vtika. Klobasa, klobasa, ti vedno naša boš«. Kot bi rekel Roland Barthes (1990: 151), gre za »razlicne sisteme glede na substanco, ki deluje v komunikaciji«. Seveda lahko te sisteme razlicno opredelimo in razdelimo. A to naj bo tlaka za drugo priložnost (ta tlaka je vsaj približno nakazana v Mlekuž 2008a). 
Precej resnobno smo ugriznili v zamišljanje kranjske kloba­se in s temi resnobnimi ugrizi še malo nadaljujmo. Zamišljanje kranjske klobase je tako produkt volje kolektiva – naroda – pa tudi volje njegovih clanov – subjektov. Zamišljanje kranjske klo-base je skupinski fenomen, ki ga dolocajo mehanizmi kulturne kontinuiranosti in spreminjanja, a prav tako je tudi fenomen, ki uteleša razmerja posameznih pripadnikov s skupnostjo. Zamišlje­na kranjska klobasa torej ni staticen fenomen – redefiniranje ali celo spreminjanje je vgrajeno v zamišljanje kranjske klobase. Pri zamišljeni kranjski klobasi gre torej za proces nekakšne nepre­stane rekonstrukcije – za selekcioniranje, kombiniranje in za ko­dificiranje prej obstojecih elementov zamišljene kranjske klobase pa tudi za neprestano dodajanje novih kulturnih in vsemogocih drugih prvin. 
Kaj je torej zamišljena kranjska klobasa? Ce si ponovno po­magamo z Andersonom (1998: 174), recimo, da je zamišljena kranjska klobasa »iznajdba, ki se je ne da patentirati«. Na voljo je »ponarejevalskim piratom«, ki z vsakim ponaredkom ustvarijo nov original. Original, ki je na voljo nadaljnjim ponarejevalcem ali recimo raje zamišljevalcem. Vsak, še tako dosleden ponaredek je nov enkraten pojav, nov, enkraten produkt zamišljanja z enkrat­nim mestom, s casom, z materialnimi, duhovnimi, vremenskimi idr. okolišcinami zamišljanja. 
Kranjsko klobaso si torej vsak zamišlja po svoje. A seveda si jo zamišlja v okvirih že zamišljene kranjske klobase. Receno z Marxom: ljudje si sami zamišljajo zamišljeno kranjsko klobaso, toda ne v pogojih, ki so si jih sami zbrali. Zamišljena kranjska klobasa torej ni stvar trajne posesti, ampak je predmet neneh­nega prisvajanja, identificiranja. Je torej proces, ki se sicer lahko vsak hip materializira v neki formi in ki je podvržen neprestanim spremembam, takšnim ali drugacnim zunanjim vplivom. 
Zamišljanje kranjske klobase je pogosto razrešeno neposred­ne povezave s slovenstvom. To seveda ne pomeni, da ce zamišlje­valci zamišljajo kranjsko klobaso zunaj narodnih dimenzij, tudi ne reproducirajo narodnosti. Prav mogoce je bil kakšen recept v Bogatajevih Mojstrovinah narejen tudi brez zavestnega narodne­ga angažmaja ali celo zavedanja chefov, da je kranjska klobasa z narodnim na debelo oblita klobasa, a vendarle je njihova kranj­skoklobasarska mojstrovina tako ali drugace prispevala k repro­dukciji slovenstva. (In tudi Podoknicar je mogoce s prilastkom »naša« mislil na prebivalce Kamnika ali Gorenjske, ceprav se zdi to verjetno kot »kosovir bo v 22. stoletju najvecji uporabnik mo-bilnih telefonov«.) Kot bi rekel Marx (1961: 86): »Tega ne vedo, toda to delajo.« 
Toda, pozor! Kranjska klobasa ni le stvar zamišljanja, ampak tudi stvar custev. Ena resnejših kritik Andersonovih zamišljenih skupnosti leti prav na to, da narod razume predvsem v okvirih zamišljanja, »imaginacije«, ter da ne uspe razviti custvenega in moralnega potenciala naroda (gl. Smith 2001: 107). Zamišljena kranjska klobasa pogosto, ce ne kar vedno nosi in sprošca cu-stveni in moralni naboj. Kot smo lahko videli skozi celotno be-sedilo, je zamišljena kranjska klobasa stvar ponosa, ljubezni, no, vcasih tudi zanicevanja in prezira. Narod kranjske klobase si ne le na vse nacine zamišlja kranjsko klobaso, ampak jo tudi ljubi, si z njo krepca ponos in prezira sosedni narod, ki mu jo želi spelja-ti. Najbrž bi morali k zamišljeni kranjski klobasi dodati in skozi besedilo strogo uporabljati še prilastek »naša« – torej zamišljena »naša« kranjska klobasa. Spomnimo se le casopisnih naslovov: Kranjska klobasa v želodec vsakega Slovenca! (Rejec 2011) ali Ne bo »lijepa naša« kranjska klobasa (Cvejotovic 2012). Kranjska klobasa je namrec – za narod kranjske klobase in njegove clane 
– neodtujljiva rec. 
Za konec pa se vendarle odtujimo od te zamišljene »naše« kranjske klobase. Transformirajmo kranjske klobase še za trenu­tek v prihodnost. No, v preteklost. Dobro, v preteklo prihodnost. Kako bode cez 200 let na svetu? – v besedilu, ki je že vec kot 100 »let na svetu«, zavohamo, da zamišljanje kranjske klobase mogoce vendarle seže onkraj vonja narodne kranjske klobase: 
S pomocjo radia se bode namrec napravljalo kar iz kamenja kruh, meso, pecenko, pecene pišcance pa tudi prave – kranjske klobase! Samo škoda, da mi vsega tega ne doživimo (Anon 1910b). 
Res škoda, da mi tega ne doživimo. Ceprav bi, vsaj sodec po besedilu iz Glasa Naroda – casopisa, od katerega bi se kranjska klobasa lahko sposodila ime za svoj nadimek, že morali. 
LITERATURA 
Anderson, Benedict. 1998. Zamišljene skupnosti: O izvoru in širjenju naciona­lizma. Ljubljana: Studia Humanitatis. Appadurai, Arjun. 1993. Patriotism and Its Futures. Public Culture 5, 411–29. Barthes, Roland. 1990. Retorika Starih/Elementi semiologije. Ljubljana: ŠKUC, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 
Barthes, Roland. 1997. Toward a Psychosociology of Contemporary Food Consumption. V Food and Culture, ur. Carole Counihan, Penny Van Esterik. London, New York: Routledge, 28–35. 
Beck, Ulrich. 2003. Kaj je globalizacija? Zmote globalizma – odgovori na glo­balizacijo. Ljubljana: Krtina. 
Billig, Michael. 1995. Banal Nationalism. London: Sage. 
Counihan, Carole. 2004. Around the Tuscan Table: Food, Family, and Gender in Twentieth­century Florence. New York: Routledge. 
Cvirn, Janez. 1994. Mešcanstvo na Slovenskem in proces nacionalne diferen­ciacije. V Zbornik 27. Zborovanje slovenskih zgodovinarjev, Ljubljana, 
29. september–1. oktober 1994, ur. Aleš Gabric. Ljubljana: Zveza zgodo­vinskih društev Slovenije, 67–73. Delamont, Sara. 1995. Appetites and Identities: An Introduction to the Social Anthropology of Western Europe. London: Routledge. Foster, Robert. 1999. The Commercial Construction of »New Nations«. Jour­nal of Material Culture 4, 263–282. 
Gabric, Aleš. 2005. Kulturnopoliticni prelom leta 1945. V Slovenska novejša zgodovina: Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega prizna­nja Republike Slovenije 1848–1992, ur. Jasna Fischer et al. Ljubljana: Mla­dinska knjiga, 900–904. 
Goropevšek, Branko. 2001. Od slogaštva do politicnih strank – Slovenci in slovenske dežele v Taaffejevi dobi. V Slovenska kronika 19. stoletja 1884– 1899, ur. Stane Granda et al. Ljubljana: Nova revija, 11–16. 
Hroch, Miroslav. 2000. Social Preconditions of National Revival in Europe: A Comparative Analysis of the Social Composition of Patriotic Groups Among the Smaller European Nations. New York: Columbia University Press. 
Hobsbawm, Erich. 1983a. Intoduction: Inventing Traditions. V The Inventi­on of tradition, ur. Erich Hobsbawm, Ranger Terence. Cambridge, New York: Cambridge University Press, 1–14. 
Hobsbawm, Erich. 1983b. Mass-Producing Traditions: Europe, 1870–1914. V The Invention of tradition, ur. Erich Hobsbawm, Ranger Terence. Cambridge, New York: Cambridge University Press, 263–308. 
Hobsbawm, Erich. 1998. On History. Abacus: London. Hutchinson, John. 1987. The Dynamics of Cultural Nationalism: The Gaelic Revival and the Creation of the Irish Nation. London: Allen & Unwin. 
Jezernik, Božidar. 2013. Nacionalizacija preteklosti. Ljubljana: Znanstvena za­ložba Filozofske fakultete. Kosi, Jernej. 2013. Kako je nastal slovenski narod: Zacetki slovenskega nacio­nalnega gibanja v prvi polovici 19. stoletja. Ljubljana: Sophia. 
Laclau, Ernesto. 2000. Constructing Universality. V Contigency, Hegemony, Universality: Contemporary Dialogues on the Left, ur. Judith Butler, Er­nesto Laclau, Slavoj Žižek. London: Verso, 281–307. 
Löfgren, Orvar. 1989. The Nationalization of Culture. Ethnologia Europaea 19, 5–23. 
Luthar, Breda. 2010. Shame, Desire and Longing for the West: A Case Study of Consumption. V Remembering Utopia: The Culture of Everyday Life in Socialist Yugoslavia, ur. Breda Luthar, Maruša Pušnik. Washington: New Academic Publishing, 341–378. 
Marx, Karl. 1961. Kapital: Kritika politicne ekonomije, 1 zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba. 
Melik, Vasilij. 2002. Slovenci 1848–1918: Razprave in clanki. Maribor: Litera. 
Mintz, W. Sidney. 2010. Sladkost in moc: Mesto sladkorja v moderni zgodovini. Ljubljana: Založba *cf. 
Mlekuž, Jernej. 2008a. Burek.si!? Koncepti/recepti. Ljubljana: Studia Huma­nitatis. 
Mlekuž, Jernej. 2008b. Kozmoklobasanje: O e-uživanju vesoljske kranjske klobase. Dve domovini 29, 27–51. 
Mlekuž, Jernej. 2013a. »Ostrupljanje s klobaso«: Nekaj ugrizov v klobcic kranjske klobase in narodnega ponosa, zvit v slovenskem casopisju od pomladi narodov do konca prve svetovne vojne. Zgodovina za vse 20, 30–41. 
Mlekuž, Jernej. 2013b. »Moja politika je kranjska klobasa«: Par madežev kranjske klobase v slovenski politiki, zapackanih v slovenskem casopisju do prve svetovne vojne. Prispevki za novejšo zgodovino 2, 7–22. 
Mlekuž, Jernej. 2014. »Prelom s staro miselnostjo, da je gost zadovoljen, ce dobi kranjsko klobaso in liter vina«: Semanticna kontinuiteta in dis-kontinuiteta kranjske klobase v socialisticni Jugoslaviji. Etnolog 24, 155–176. 
Nežmah, Bernard. 2012. Casopisna zgodovina novinarstva: Na Slovenskem med letoma 1797–1789. Ljubljana: Študentska založba. 
Pancur, Andrej. 2005. Doba slogaštva: V Slovenska novejša zgodovina. Od pro­grama Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slove­nije 1848–1992, ur. Jasna Fisher et al. Ljubljana: Mladinska knjiga, 30–31. 
Renan, Ernest. 1913. Kaj je narod? Napredna misel 3, 110–124. 
Roy, Modhumita. 2010. Made in India: Eseji o razredu, spolu in kulturi. Lju­bljana: Založba *cf. 
Smith, Anthony D. 1991. National Identity. Las Vegas: University of Nevada Press. 
Smith, Anthony D. 2005. Nacionalizem: Teorija, ideologija, zgodovina. Lju­bljana: Krtina. 
Shakespeare, William. 2003. Kakor vam drago. Gledališki list SNG, Drama 11, 19–50. 
Testen, Petra. 2013. Služkinje kot del slovenske narodne skupnosti na Gori­škem ob koncu 19. in v zacetku 20. stoletja. V Eliminacionizem in emanci­pacija: Zbornik razprav, ur. Igor Grdina. Ljubljana: Založba ZRC, 45–61. 
Vodopivec, Peter. 2001. Slovenci v 19. Stoletju. Miti in stvarnost. V Temeljne prelomnice preteklih tisocletij: Zbornik referatov: 30. zborovanje sloven­skih zgodovinarjev, Rogla, 28.–30. september 2000, ur. Stane Granda, Bar­bara Šatej. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 71–84. 
Vodopivec, Peter. 2006. Od Pohlinove slovnice do samostojen države: Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan. 
Vogrinc, Jože. 1998. Zamišljene skupnosti danes: Spremna beseda. V Zamiš­ljene skupnosti: O izvoru in širjenju nacionalizma, Benedict Anderson. Ljubljana: Studia Humanitatis, 181–201. 
Vogrinc, Jože. 2003. Cemu »nacionalna identiteta« in »nacionalni interes« v kulturni politiki? V Nacionalna identiteta in kultura, ur. Neda Pagon, Mitja Cepic. Ljubljana: ISH Fakulteta za podiplomski humanisticni štu­dij, 37–51. 
VIRI 
Knjižni 
Bogataj, Janez. 2011. Mojstrovine s kranjsko klobaso iz Slovenije. Ljubljana: Rokus. Bogataj, Janez. 2007. Okusiti Slovenijo. Ljubljana: Darila Rokus. 
Brinar, Josip. 1923. Slovenska vadnica za višje razrede osnovnih šol in za me­šcanske šole: Vaje iz slovnice, pravopisa in spisja za višjo stopnjo. Celje: Goricar & Leskovšek. 
Prato, Katharina. 1986. Die Süddeutsche Küche: Mit Berücksichtigung des Thees und einem Anhange über das Servieren für Anfägerinnen sowie für praktische Köchinnen. Graz: Styria. 
Stelvio, Maria. 1952. Cucina triestina. Trieste: Stabilimento tipografico nazionale. 
Levec, Francišek. 1892. Tolmac. V Levstikovi zbrani spisi: Zv. 4, Proza II, Fran Levstik. Ljubljana: I. Kleinmayr & F. Bamberg, 305–316. 
Levstik, Fran. 1892. Levstikovi zbrani spisi: Zv. 4, Proza II. Ljubljana: I. Kle­inmayr & F. Bamberg. 

Casopisni 
Anon. 1849. Avstrijsko cesarstvo. Slovenska dežela. Volitve za Frankobrod. Slovenija, 6. marec, 74–75. 
Anon. 1882. Poslano. Slovenski narod, 4. januar. 
Anon. 1884. Dopisi. Iz Pulja 27. decembra. Slovenski narod, 30. december. 
Anon. 1903. Iz raznih stanov. Vrtec, 1. september. 
Anon. 1907. Listek. Študentovsko potovanje v Prago. Slovenski narod, 4. oktober. 
Anon. 1908. Drobnosti. Kranjske novine. Glas naroda, 9. december. 
Anon. 1909a. dnevne novice. Slovenski narod, 22. maj. 
Anon. 1909b. Poducna pesem. Domaci prijatelj, 1. julij, 30. 
Anon. 1909c. Domace vesti. Soca, 4. maj. 
Anon. 1910a. Pisava krajinskih lastnih imen. Narodni dnevnik, 8. februar. 
Anon. 1910b. Kako bode cez 200 let na svetu? Glas naroda, 11. februar. 
Anon. 1911. Izreja prašicev. Naša gospodinja 5. 
Anon. 1926. Gorenjski crnolisasti prašic. Kmetski list, 10. november. 
Anon. 1927. Živeli makaroni! Slovenski narod, 21. december, 2. 
Anon. 1931. Kratek izprehod po velesejmu. Slovenski narod, 3. junij. 
Anon. 1933a. Ljubezen do domovine. Slovenski narod, 23. februar, 4. 
Anon. 1933b. Na ceškem vzhodu, v Pardubicah. Jutro, 5. november, 4. 
Anon. 1935. Plesalke na ognju in druge cudovitosti v bolgarskih krajih: Drob­ni zapisi s turneje uciteljskega pevskega zbora. Jutro, 9. junij. 
Anon. 1938. Po pustu v postu. Jutro, 5. marec, 4. Anon. 1954. Druga ljudstva – druga hrana. Dolenjski list, 30. april. Anon. 1958. Brez naslova. Dolenjski list, 5. marec. Anon. 1968a. 800 pecenic na dan. Celjski tednik: glasilo SZDL, 17. oktober. Anon. 1968b. Bolje kot lani: Ocenjevanje najboljše kranjske klobase 1968. Te­
denska tribuna, 28. Februar, 2. 
Anon. 1968. Brez naslova, Dnevnik, 9. marec. 
Anon. 2006a. Na kratko. Umrla avstralska Slovenka. Delo, 23. januar, 8. 
Anon. 2006b. Po žilah tece mi slovenska kri. Svobodna Slovenija, 8. november. 
Anon. 2007. Wine and SausageTasting at Slovensko Društvo Melbourne. Misli 
= Thoughts, 1. september. 
Fr., Ž. 1923a. Znameniti jubilej. Slovenski narod, 1. julij, 2. 
Fr., Ž. 1923b. Znameniti jubilej. Glas naroda, 19. julij, 4. 
Eller, Fran. 1894. Vkreber. Ljubljanski zvon 12. 
Majar Ziljski, Matija. 1844. Nekaj od Slovencov. Kmetijske in rokodelske novi­
ze 39, 155–6. 
Ilih, Iztok. 2011. Identiteta s kranjsko klobaso. Nedelo, 27. november, 19. 
Jeri, Janko. 1970. Koroški kompleks in izkušnje nekaj »neplebiscitnih« ad hoc 
pripisov k naši skupni zamejski tematiki. Sodobnost 11. 
Jerman, Jože. 1999. Postavljali bodo super nore rekorde. Vecer, 26. februar, 17. 
Kretanov, Prostoslav. 1884. Potovanje križem domovine. Slovenski narod, 4. 
oktober. Zlobec, Ciril. 1991. Intervju Sodobnosti: Boštjan M. Zupancic. Sodobnost 10. 

Splet 
Anon. 1999. Najvecja kranjska klobasa na svetu je tehtala kar 520 kilogramov! 24ur.com, 8. marec. Dostop: 22. september 2014, http://www.24ur.com/ novice/slovenija/najvecja-kranjska-klobasa-na-svetu-je-tehtala-kar--520-kilogramov.html. 
Anon. 2011. Najlepša slovenska knjiga. 9letka.net, 22. november. Dostop: 22. september 2014, http://www.devetletka.net/novice/Najlepsa-slovenska--knjiga-2011. 
Cvjetovic, Srdjan. 2012. Za domovino s kranjsko naprej! Siol.net, 22. avgust. Dostop: 22. september 2014, http://www.siol.net/novice/gospodarstvo/ 2012/08/kranjska_klobasa_spori.aspx. 
GIZ Kranjska klobasa. O projektu. Dostop: 22. september 2014, http://www. kranjskaklobasa.si/o-projektu-283244/. 
Luka. 2006. The Kransky: Good Sausage, Or Scourge of the Digestive System. The Glory of Carniola, komentar. Dostop: 10. december 2007, http:// www.carniola.org/2006/02/the-kransky-good-sausage-or-scourge-of­
-the-digestive-system.html. 
Podoknicar. 2011. Kranjska klobasa. Youtube. Dostop: 22. september 2014, http://www.youtube.com/watch?v=Lk5GStGCHBY. 
Rejec, Jure. 2011. Kranjska klobasa v želodec vsakega Slovenca! 24ur.com, 17. avgust. Dostop: 22. september 2014, http://www.24ur.com/ekskluziv/ zanimivosti/foto-kranjska-klobasa-v-zelodec-vsakega-slovenca.html. 
Rejec, Jure. 2013. Kranjska klobasa: Le naša ali tudi hrvaška? 24ur.com, 24. avgust. Dostop: 22. september 2014, http://www.24ur.com/ekskluziv/ zanimivosti/foto-5-festival-kranjske-klobase.html. 
Kacar, Tea. 2013. Pisati kranjska ali Kranjska klobasa. Lektorsko društvo Slo­venije. Dostop: 22. september 2014, http://www.lektorsko-drustvo.si/ lektorsko-brbotanje/pisati-kranjska-ali-kranjska-klobasa. 
Žerjavic, Peter. 2013. Evropska stranpota: Kranjska klobasa v bruseljskem cre-vesju. Delo.si, 1. februar. Dostop 22. september 2014, http://www.delo. si/mnenja/blog/evropska-stranpota-kranjska-klobasa-v-bruseljskem­crevesju.html. 
Žito. 2013. Kranjski burek. Dostop: 22. september 2014, http://kruh.zito. si/2013/05/kranjski/. 

Dokumenti 
Specifikacija Kranjska klobasa. 2008. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. 
Statut skupine proizvajalcev Kranjske klobase. 2011. Skupina proizvajalcev Kranjske klobase. Dostop: 22. september 2014, http://www.kranjskaklobasa. si/media/statut.doc. 
Strategija razvoja gastronomije Slovenije. 2006. Multidisciplinarni razisko­valni institut Maribor. Dostop: 22. september 2014, http://www.slovenia. info/?ps_strategija_gastronomija=0&lng=1. 

Reklamno gradivo, brošure 
Zašpiljeno dobra. GIZ Kranjska klobasa. Kranjska klobasa. Hotel Mons. 

Pogovori 
Ana Ahcin, 22. september 2014, 15. oktober 2014. Stanislav Logar, 15. oktober 2014. 




V DEŽELI HARMONIKE – NACIONALIZACIJA HARMONIKE V SLOVENSKEM KONTEKSTU 
Mojca Kovacic 
Harmonika je danes gotovo najbolj množicno igrano ali poslušano glasbilo v Sloveniji. Poleg izjemne socialne funkcije, ki jo ima v vsakdanjih ljudskih glasbenih praksah,1 je vkljucena tudi v simbolno ikonografijo prezentacije slovenstva. Vendar pa o har­moniki težko razmišljamo le kot o materialnem nosilcu »strukture narodnega obcutenja« (gl. uvodno poglavje), saj je predvsem nje­na zvocnost tista, ki to obcutenje vzpostavlja. Prav tako izolirana zvocnost harmonike ne ustvarja enakih pomenov, kot jih ima ta v sinergiji z dolocenimi glasbenimi praksami in glasbenimi žanri. Zato se ta clanek poleg harmonike osredinja tudi na njeno pojav­nost v ljudskih godcevskih praksah, narodno-zabavnem žanru in v drugih popularnoglasbenih žanrih ter tako odkriva ikonicnost harmonike v prostoru konstrukcije slovenskega nacionalizma. 
ZGODOVINA POJAVA HARMONIKE IN  NJENO MESTO V LJUDSKEM GODCEVSTVU 
Predhodniki harmonike so se v evropskem prostoru pojavili v prvih desetletjih 19. stoletja. Tako je Anton Haeckel leta 1821 na 
Pojem ljudske glasbene prakse se na tem mestu ne nanaša le na institucionalno pojmovanje ljudskosti, ki temelji na glasbeni tradiciji, ampak tudi na glasbene prakse, ki so del življenja širših množic. 
Dunaju patentiral physharmonico (vrsta harmonija s prenihajoci-mi jezicki), Christian Frederich Ludwig Buschmann handeolino (rocna eolina), ki jo je leta 1829 na Dunaju nadgradil in patentiral pod imenom akkordeon (harmonika) Cyrill Demian. V Franciji in Belgiji se je zacela njena proizvodnja, tehnicne izpopolnitve pa so vodile do njenega uniformiranega zvoka. V drugi polovici 19. stoletja so komercialno proizvodnjo harmonike prevzela še da­nes poznana podjetja, kot so: Hohner, Soprani in Dallapé (Sadie 1984: 6).2 Harmonika je kmalu prevzela vodilno mesto v srednje­evropski popularni plesni glasbi. Nanjo so godci igrali avtorsko komponirane in ljudske plesne melodije: valcke, polke, štajriše, lendlerje, šotiše, mazurke idr. (Garaj 2009: 49). Nekoliko pozneje sta se diatonicni harmoniki pridružili kromaticna in klavirska harmonika, vsi tipi glasbil pa so kmalu postali del številnih glas­benih žanrov po svetu (zydaco, polka, tango, klezmer, norteńo, rebetico idr.). 
V slovenskem prostoru se je najbolj množicno uveljavila di­atonicna harmonika, in sicer v ljudskem godcevstvu. Etnomu­zikologija jo je umestila med najmlajša ljudskogodcevska glas­bila (Kumer 1983: 89), saj je v širšo rabo prešla v drugi polovici 
19. stoletja.3 Kmalu je nadomestila ali se pridružila  številnim glasbilom, ki so sestavljala ljudsko godcevsko zasedbo (oprekelj, klarinet, kontrabas, gosli), in bila nepogrešljiva v praznicnem življenju podeželskih ljudi. Tako lahko že leta 1870 beremo, da skupinsko godenje na ljudska glasbila velja za »staro navado«, medtem ko je tedaj aktualno in modno godcevstvo prevzel go-dec – harmonikar: 
2 O izvoru glasbila in predhodnikih današnji harmoniki podobnih glasbil gl. tudi 
Bibic 2014: 14–28. O tehnicnih podrobnostih posameznih glasbil gl. Adlešic 1964: 
454–462. 
3 Tudi zato, ker je institucionalizacija ljudske glasbe upocasnila ali ustavila umeš-canje glasbil mlajšega izvora v že definirano polje ljudskega glasbila. Tako se na primer tudi danes množicno priljubljeno in ljubiteljsko igranje na kitaro institu­cionalno ne umešca v ljudsko godcevstvo. 
Le pojdi na kako kmecko ženitovanje, kjer se še drže stare navade ter ne nadjemo kacega fantalina s harmoniko, temvec stare godce, ki so še tu in tam raztreseni, kot ostanki nekdanjih casov (Andrejckov 1870: 165). 

Slika 1: Ljudski godci s harmonikarjem na ohceti (hrani Arhiv GNI4) 
Ljudsko godcevsko zasedbo je nekoc sestavljalo vec glasbil, ki so skupaj tvorila melodicno (npr. gosli, klarinet, trobenta) in akordicno celoto (npr. oprekelj, kontrabas). Harmonika pa je z glasnostjo, možnostjo socasnega igranja basovske in melodijske linije ter cenovno dostopnostjo (v smislu, da je en godec cenejši od celotne zasedbe) popolnoma zadošcala tudi kot solisticno glasbi-lo. Tako se je pojavljala v obeh vlogah, solisticno ali v sklopu vecje zasedbe, v kateri pa je imela navadno vodilno vlogo. 
Ljudski godci – harmonikarji – so igrali na tovarniško izdela­ne diatonicne harmonike, kupljene predvsem v Italiji (imenovane 
Arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta Znanstvenoraziskovalnega centra Slo­venske akademije znanosti in umetnosti. 
trieštine, plonarce) ali Avstriji (imenovane nemške, štajerske har­monike), in tudi na obrtniške ali doma narejene harmonike (ime­novane kranjske, slovenske ali staroslovenske harmonike). Do druge polovice 20. stoletja so na harmoniko godci igrali pretežno za ples in redkeje za spremljavo petja. V casu med obema vojna-ma so slovenski harmonikarji prešli na igro klavirske harmonike, diatonicna pa je v širšo rabo spet prišla v šestdesetih letih 20. sto­letja. Bila je tudi vodilno partizansko glasbilo in harmonikar je bil pogosto na celu partizanskega sprevoda. 

Slika 2: Oglas mednarodno priznanega slovenskega proizvajalca harmonik Franca Lubasa (Jutro, 20. marec 1929) 
V zvocni zbirki Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, ki je nastala predvsem po letu 1950, skoraj ni posnetka godcevske zasedbe brez harmonike, kar govori o njeni vsesplošni razširjenosti med ljudskimi godci. Tudi danes v okvirih ljudskega godcevstva redko najdemo zasedbo brez harmonike, drugacno (preteklo) zvocnost poustvarjajo le nekatere folklorne skupine.5 
»NARODNA REPREZENTATIVNOST« LJUDSKEGA GODCEVSTVA 
Konec 19. stoletja je ljudska glasba kot »utelešenje avtenticne preteklosti« (Kovacic 2014: 26) postala bistveni element naro­dotvorne politike. V procese nacionalizacije ljudske kulture je bila vkljucena predvsem ljudska pesem, ki pa je bila za potrebe javne predstavitve nacionalnosti predelana v zborovsko obliko. Zacetki nacionalizacije ljudske glasbe so se torej gibali bolj v okvirih »estetsko dovršene« in »kultivirane« ljudske pesmi, t. j. v obliki produkcije harmonizacij ljudskih pesmi za pevske zbore. Z razvojem folkloristicne miselnosti pa se je v 30. letih 20. stoletja (z ustanovitvijo Folklornega inštituta, danes Glasbenonarodopi­snega inštituta ZRC SAZU) med nacionalno pomembne kultur­ne prvine umestila tudi ljudska glasba v »izvirni« (nepredelani) obliki. Vendar pa inštrumentalna ljudska glasba ni mogla »od­sevati narodove duše« v tolikšni meri, kot jo je ljudska pesem, ki je v tedanjih miselnih okvirih predstavljala »obcestveno ustvar­jalnost naroda«. Godci so bili glasbeno nadarjeni posamezniki, sicer nepogrešljivi v okvirih lokalnih šeg in praznovanj, vendar z nizkim družbenim statusom, saj so veljali za šaljivce, lahkoživce in nepoštenjake (Kumer 1983: 172), inštrumentalna glasba, ki ni vsebovala besedila, pa je bila tako tudi manj narodnoizpovedna 
Javni sklad RS za kulturne dejavnosti v okviru folklorne dejavnosti spodbuja god-ce k poustvarjanju starejših godcevskih praks, tj. brez harmonike ali pa k igranju harmonike na nacin, ki je bil uveljavljen pred razmahom narodno-zabavnega slo­ga med ljudskim godcevstvom. V okviru razpisa so financno spodbudili skupine k nakupu opreklja, ki je iz godcevstva skoraj popolnoma izginil. Opreklji so bili na­roceni pri obrtniškem izdelovalcu v Avstriji, zacetni tecaj pa je vodila Nina Volk, ki aktivno igra oprekelj v zasedbi Volk Folk. 
od ljudske (pete) pesmi.6 »Primernejšo« narodnoreprezentativno obliko sta godcevstvo in inštrumentalna ljudska glasba prav tako pridobila v »kultivirani« obliki, in sicer kot spremljevalki odrskih postavitev plesa v folklornih skupinah ter (po letu 1991) v pou­stvarjalnih praksah nekaterih glasbenopreporodnih skupin (npr. Kurja koža, Tolovaj Mataj, Volk Folk). 
Ljudski godci, ki so igrali predvsem na svatbah, godovanjih in na veselicah, so se vedno prilagajali glasbenemu okusu casa in prostora. Tako so v svoj glasbeni repertoar vkljucevali aktualno in modno glasbo tedanjega casa. Repertoar so v obdobju pred mno-žicno dostopnostjo medijev, kot so radio in nosilci zvoka, širili predvsem z ustnimi komunikacijskimi sredstvi.7 Po letu 1950, ko je narodno-zabavna glasba zavzela pomembno mesto v okvirih radijskih programov, pa so ljudski godci zaceli množicno prev­zemati repertoar in slog igranja narodno-zabavnih ansamblov. Takšna prilagoditev je zadovoljevala potrebe lokalne skupnosti po dobri zabavi ob aktualni popularni glasbi kot tudi financne po­trebe godcev po zaslužku. Z vkljucevanjem tovrstnega repertoarja je godec iz žanrskega polja ljudskega prešel v polje popularnoglas­benega, s tem pa je godcevstvo v institucionalnem prostoru (po­novno) izgubilo legitimnost narodnoreprezentativnega simbola. Institucionalna drža je namrec v narodno-zabavni glasbi videla »razprodajo ustvarjalnosti in identitete slovenstva« (Omerzel - Terlep 1988: 1783).8 Ustvarila je pomensko »locitev med (sodobno) 
6 Tudi ljudska pesem je bila v okvirih kulturno nacionalne politike izbrana, selek­cionirana in kot taka kanonizirana prek javnih kulturnih predstavitev, ucbenikov, medijev … Narodnoreprezentativne so bile tako predvsem pripovedne pesmi, ki so »ustvarjale podobo junaške zgodovine« v zbirkah ljudskih pesmi (Klobcar 2014: 138, gl. tudi Klobcar 2010: 124–145), ljubezenske pesmi oziroma pesmi z »moralno nesporno« vsebino pa so bile prevladujoce v narodnoreprezentativnih zbirkah zborovske literature. 
7 Pojem ustne komunikacije se nanaša predvsem na komunikacijske prenose ljud­
ske pesmi, saj se (je) ta dejansko prenaša(la) s petjem ali »od ust do ust«; v ljudski 
inštrumentalni glasbi je rabljen v prenesenem pomenu. 
8 Vec o nujnosti redefiniranja ljubiteljskega godca in godcevstva v sodobnosti gl. Kovacic (2014: 12–20). 
popularno glasbo in (polpreteklo) ljudsko kulturo« ter pozabila na »dvosmerni promet« med obema (Muršic 2000: 308). 
HARMONIKA V NARODNO-ZABAVNEM ŽANRU 
Narodno-zabavna glasba je ena izmed mnogih razlicic me-šanja med popularno in tradicionalno glasbo, ki so se odvijale tudi drugje po svetu (Muršic 2000: 146). V svojih zacetkih je bila povezana z urbano kulturo, vendar je hitro spremenila in pre­plavila tudi podeželsko godcevsko atmosfero.9 Tovrstna glasba je postala osrednje gonilo slovenskih družabnih dogodkov, mediji (sprva predvsem radio)10 kot osrednji nosilci narodno-zabavne glasbe v procesu glasbene komunikacije pa so mocno vplivali na poenotenje (in globalizacijo) godcevskega repertoarja v Sloveniji, zamejstvu in po svetu. 
Medtem ko lahko druga v narodno-zabavnem žanru navzoca glasbila (npr. klarinet, bariton, kitara) brez težav pogrešimo, brez harmonike narodno-zabavni žanr ne obstaja. Osrednja vloga har­monike v narodno-zabavnem žanru je izražena tudi s tem, da se ansambel pogosto imenuje po harmonikarju, npr. Ansambel bra-tov Avsenik, Ansambel Lojzeta Slaka, Ansambel Roka Žlindre, An-sambel Petra Finka idr.). Zacetki popularizacije narodno-zabavne glasbe so povezani s klavirsko harmoniko, rabo diatonicne har­monike v ta žanr pa je uvedel Lojze Slak. 
Harmonikarji svoje glasbene sposobnosti radi javno izka­zujejo, saj so pogosti udeležencih na festivalih in tekmovanjih. 
9 Zaradi splošnega nelocevanja med ljudsko in narodno-zabavno glasbo so pri Jav­nem skladu za kulturne dejavnosti Republike Slovenije z godcevskimi seminar-ji zaceli spodbujati vracanje k tradicionalnim godcevskim oblikam izvajanja ter ozavešcanje locevanja med narodno-zabavnim in ljudskim slogom igranja.  
10 Najbolj poslušana oddaja Cetrtkov vecer domacih pesmi in napevov (Radio Slo­
venija, 1. program) že skoraj petdeset let zavzema pomembno mesto v glasbenem 
prenosu godcevskega repertoarja. 
Tekmovanja so tako pomembna oblika priznanja glasbenih spo­sobnosti. Številna prirejajo v Sloveniji, slovenski harmonikarji pa se radi udeležujejo tudi mednarodnih tekmovanj (predvsem v Av-striji in Italiji), na katerih se pogosto uvršcajo na prva mesta. 

Slika 3: Harmonikar na tekmovanju leta 1928  (Slovenski gospodar, 1. oktober 1928) 

Slika 4: Harmonikar Franc Krajnik na srecanju harmonikarjev na Pokljuki leta 1970 (foto: Julijan Strajnar, hrani Arhiv GNI) 
V tradicionalne lokalne godcevske nacine igranja na har­moniko so se iz narodno-zabavne glasbe prenesli številni glas­beni elementi. Tako je za godcevski nacin igranja danes znacilna predvsem raba osnovnih harmonskih postopov, kot so: tonika, subdominanta in dominanta, v melodijskih linijah igranje v tercnih ali sekstnih intervalih, po ritmicni strani pa igranje »us­taljenih ritmicnih vzorcev polke in valcka« (Torkar 2008: 15). Formalna glasbena izobrazba izvajalcev in tekmovanja harmo­nikarjev so vzbudila potrebe po virtuoznejšem izvajanju, ki je bilo pri diatonicni harmoniki omejeno z osnovno tonsko kon­strukcijo glasbila. Ta je namrec omogocala igranje dolocenih tonskih nacinov in le diatonicnih melodij. Zato so se nekateri harmonikarji v dogovoru z izdelovalci lotili predelave harmo­nik in z uvedbo dodatnih poltonov v melodijski liniji razširili repertoar izvajanja, ceprav omejitev ostaja v basovskih linijah (Debevec 2003: 53–55).11 Vidnejše glasbenotehnicne znacilnosti narodno-zabavnega žanra, ki so prešle tudi v ljudske inštrumen­talne glasbene prakse, so združevanje inštrumentalne glasbe s petjem,12 nacin izvajanja na harmoniko s potresavanjem ali t. i. beglajtanjem (z ritmicnim ponavljanjem spremljevalnih tonov), drugacna raba meha in uporaba vseh prstov pri melodijskem izvajanju na harmoniko (Volk 2008: 49–50). Izstopajoc element je tudi preprosta ritmicna in metricna struktura, ki pogosto iz­zove aktivno sodelovanje poslušalcev v obliki zibanja, ploskanja in plesa. 
Med prepoznavnejše zunajglasbene elemente narodno-za­bavnega žanra, ki se prenašajo tudi v lokalne ljudskogodcevske inacice, lahko umestimo nastopanje v gorenjskih pripadnostnih kostumih (t. i. narodnih nošah), podeželsko odrsko in promo-cijsko scenografijo ter besedila, ki opevajo dom, družino, domo-vino in moralne vrednote slovenskega cloveka. Pomemben ele­ment narodno-zabavne glasbe so namrec prav besedila, ki niso družbeno aktualna, ampak sta jim skupna »simbolizem roman-ticnega opevanja domacega sveta in preteklosti ter konservativ-no zagovarjanje starih vrednot« (Muršic 2000: 146).13 
11 Na zacetku so imele harmonike, ki so bile v rabi v Sloveniji, preproste registre in eno do dve vrsti melodicnih gumbov. Pozneje se je uveljavila trivrstna dia­tonicna harmonika, ki je najpogosteje z dodajanjem poltonov v rabi še danes. Dodatne tone je uporabljal tudi Lojze Slak (danes se dodani ton imenuje kar Slakov gumb), ki velja za zacetnika rabe diatonicne harmonike v narodno-za­bavni glasbi. 
12 Ljudsko godcevstvo je bilo predvsem pred drugo svetovno vojno namenjeno plesu, zato se ob igranju navadno ni pelo. Nekatere izjemne priložnosti, ko se je zdru­ževalo petje z glasbili, so bile koledovanje, spremljanje nabornikov, v nekaterih svatbenih delih itn. 
13 Tematika narodno-zabavnih besedil se sklada tudi s konceptom slovenskega do-moljubja. V programskem delu domoljubnega festivala Mati domovina (ki sode­luje z vidnejšimi državnimi orkestri ter izvajalci umetniške in popularne glasbe) je leta 2013 narodno-zabavna glasba predstavljala tretjino celotnega programa. Za ilustracijo pa naj omenim, da je bila izvedena le ena slovenske ljudska pesem, in sicer v »kultivirani obliki«: Moj ocka ima konjicka dva v izvedbi Slovenskega okteta (razvrstitev posameznih izvajanih skladb po glasbenih žanrih je objavil Stefanija 2014). 
NACIONALIZACIJA NARODNO-ZABAVNE GLASBE IN HARMONIKE 
Medtem ko se je institucionalna ter umetniško ustvarjalna in poustvarjalna sfera14 distancirala od popularnih glasbenih praks, pa so širše množice, sprva prek medijskih procesov in pozneje, s prenosom v lokalne godcevske prakse, narodno-za­bavni žanr nemudoma prepoznale kot »svojo«, »narodno« ali »domaco« glasbo (Muršic 2000: 152).15 Tako se je tudi v jav­nosti vzpostavila vidna bipolarnost med nekakšno mešcansko intelektualno držo in podeželsko ljudsko držo do tega žanra. Harmonika je s svojim osrednjim položajem v najbolj domi­nantnem popularnem glasbenem žanru na Slovenskem, tj. na­rodno-zabavni glasbi, z vidika zunanje percepcije prevzela tudi atribute tega žanra. Kot je narodno-zabavni žanr razdvojil glas­beno poslušalstvo na dva skrajna pola – navdušene privržence in ravnodušne nasprotnike –,16 je tudi glasbilo na racun njegove (ne)uveljavitve v drugih žanrih in glasbenih prostorih podvrže-no podobnim sodbam: 
14 V tem kontekstu termin »umetniško« uporabljam za oznako glasbenih praks, ki jih izvajajo ali ustvarjajo predvsem formalno glasbeno izobraženi posamezniki in skupine v nasprotju z ljubiteljsko in popularno glasbeno kulturo, ceprav je preple­tenost obeh pogosta.  
15 Medtem ko se stroka zdaj trudi graditi locnice med ljudsko in narodno-zabavno glasbo, pa vecina Slovencev med obema ne dela razlik oziroma razlik tudi ne zna opredeliti. Ljudska glasba namrec v nasprotju z narodno-zabavno ni doživljala podpore trga in množicnih medijev v casu, ko bi bilo to za njeno popularizacijo potrebno. Tako je mnogim tuja in njene zvocne podobe (razen repertoarja najbolj kanoniziranih ljudskih pesmi) ne poznajo. 
16 Nekateri poznavalci narodno-zabavne glasbe menijo, da je ta zvrst nizko vredno­tena, ker mnogi ne prepoznavajo kakovosti posameznih izvajalcev in ansamblov: »Neverjeten kvantitativni razmah narodno-zabavne glasbe je žal prinesel tudi pa-dec njene kakovosti, ki se – pa naj je starih in novih navdušencev nad polkami in valcki še tako veliko – kaže v zadnjih letih: predvsem izvirnosti je v njej vse manj, a je kljub temu (ali prav zato?) postala pravi simbol množicne ljudske zabave« (Galic 2012). Za padec kakovosti pa naj bi bila odgovorna predvsem nestrokovnost ured­niške politike medijev. 
… poznamo fenomen harmonike kot ljudskega inštrumenta, ki pa gle­de na glasbo, ki stoji za tem, to seveda ni. Gre za globoko kodirano, skomercializirano in do konca profano kvaziljudsko, po besedilih po­gosto žaljivo, po emociji zlagano, populisticno, ideološko nazadnjaško in nesvobodno zabavo najslabše vrste, ki služi skupinskemu poudarjanju pripadnosti plemenu, spolu in alkoholu. Središce te ideološko eticne crne luknje je harmonika, je njen simbol in podpis (Ivanuša v Arkapovic 2011). 
To se je kazalo tudi prek drže dolocenih »etabliranih glas­benih inštitucij« (Kus 2010) v slovenskem glasbenem prostoru: muzikološka in etnomuzikološka stroka sta imeli v slovenskem prostoru v programski usmerjenosti tocno dolocene meje polja svojega preucevanja, ki je bilo vsebinsko in ne kontekstualno usmerjeno ter tako ni posegalo (in z redkimi izjemami še vedno ne posega)17 v polje popularne glasbe. Predsodki do tega glasbila so vplivali tudi na institucionalno podprto glasbeno  produkcijo ter na najvišjo glasbenoizobraževalno ustanovo pri nas, Akade­mijo za glasbo, ki je poucevanje koncertne harmonike vkljucila v svoj izobraževalni program šele leta 2002. 
Leta 2000 izdani slovenski Zakon o glasbenih šolah v drugem clenu med cilji navaja »vzgajanje za multikulturno družbo, hkrati pa razvijanje in ohranjanje lastne kulturne in naravne dedišcine« ter »skrb za prenos nacionalne in obcecloveške dedišcine in raz­vijanje nacionalne zavesti«. Skladno s temi naceli so bila v pred­metnik izobraževalnega programa državnih glasbenih šol uvršce­na nekatera ljudska glasbila, in sicer citre, tamburica in diatonicna harmonika (kromaticna harmonika je že dlje casa uvršcena v izo­braževalni program umetniške glasbe). S pridobitvijo statusa ljud­skega glasbila in z umestitvijo v predmetnik državnih glasbenih 
17 Ljudski godec zaradi omenjenega repertoarnega in stilnega prilagajanja sodob­nim trendom v popularni glasbi, tj. predvsem narodno-zabavni glasbi, ni sodil v koncept glasbenofolkloristicnega ali etnomuzikološkega zanimanja. Vec o tem gl. Kovacic (2014: 12–20). 
šol je bil institucionaliziran kulturnodedišcinski pomen diatonicne harmonike v okviru nacionalne identitetne vzgojne politike. 
Ucni nacrt za diatonicno harmoniko v operativnih ciljih izkazuje, da je v celoti osnovan na temeljih poucevanja zahod­ne umetne glasbe. Tako je ljudskost glasbila utemeljena samo z repertoarjem, predvsem s priredbami ljudskih pesmi, ki se sicer pojejo in so bile tudi v preteklih glasbenih praksah izvajane vo­kalno. Pod institucionalnim okriljem pa lahko tokrat tudi prvic (kot enakovredno ljudski) najdemo narodno-zabavno glasbo, saj predmetnik doloca, da mora repertoar »temeljiti predvsem na ljudski in narodno-zabavni melodiki«, prav tako pa je eden izmed ciljev ucnega nacrta razvijanje pravilnega odnosa »do ljudske in tudi narodno-zabavne glasbe«. 
Sorazmerna tehnicna nezahtevnost igranja na diatonicno harmoniko, prenosljivost glasbila, priljubljenost narodno-zabav­ne glasbe, možnost dodatnih (tudi velikih) zaslužkov z igranjem harmonike in cenovna dostopnost glasbila so nekateri vzroki za porast novih harmonikarjev tudi zunaj formalnih glasbenih ustanov. V lokalnem okolju so se pojavili številni ucitelji diato­nicne harmonike, v igranju pa so se zaceli preizkušati otroci in tudi starejša populacija (predvsem upokojenci). Glasbila se po­gosto ucijo igrati tudi sami, tj. s pomocjo racunalniških progra­mov, Youtubea, glasbenih zapisov s prilagojenimi notacijami itn. Ker pa poucevanje in igranje harmonike še vedno v vecji meri ostajata v okvirih ljubiteljskega glasbenega udejstvovanja, po­datkov o številu harmonikarjev nimamo. Precej zgovoren pa je že podatek Statisticnega urada Slovenije (preglednica Osnovno glasbeno izobraževanje), ki kaže, da se je priljubljenost diato­nicne harmonike povecala tudi v okviru formalnega glasbenega izobraževanja, tj. v okviru državnih glasbenih šol. Od leta 2004, ko je poucevanje glasbila uradno postalo del glasbenošolskega programa, se je do leta 2012 število ucencev povecalo s 150 na 350 vpisanih. 
SLOVENSKA HARMONIKA V ZDA 
V ZDA je harmonika vzpostavila stereotipno podobo dru-gacnosti, ki se nanaša na delavski razred (evropskih) priseljen­cev, atributi banalnosti in srece pa se pripisujejo celotnemu žanru, v katerem harmonika prevladuje, tj. polki (Gunkel 2004; Keil 1994 v Sonevitsky 2008: 102; Bibic 2014: 47–53). Polka, ki v širšem pomenu ne pomeni le plesnega žanra, ampak glasbeni žanr (ki vkljucuje tudi valcek), se je v ZDA – enako kot v na­rodno-zabavnem žanru – razvila s procesi prepletanja urbane in tradicionalne glasbe. Danes mednarodno prepoznavni žanr Slovenian style polka (imenovan tudi Cleveland style polka, saj se je v Clevelandu razvil in ostal najbolj priljubljen) je skupaj s harmoniko, ki je konstitutivni del slovenskega izseljeniškega družabnega življenja, postal prepoznavni simbol v ZDA živece slovenske skupnosti. 
Za zacetnike Slovenian style polka velja zasedba Hoyer trio s harmonikarjem Mattom Hoyerjem (slovensko Matija Hojer).18 Medijsko in mednarodno najprepoznavnejša ikona tega stila pa je v petdesetih letih 20. stoletja postal Frankie Yankovich.19 Zna-cilno za tovrstni stil je preigravanje slovenskih ljudskih pesmi v slovenskem ali angleškem jeziku, plesnih melodij pa tudi igranje avtorskih skladb. Danes stil vkljucuje tudi igranje glasbenih pri­redb izvirnikov iz drugih glasbenih zvrsti (predvsem t. i. ame­riških standardov). Medtem ko je osnovna glasbena struktura Slovenian style polke peta ali inštrumentalna melodija v 2/4 ali 3/4 taktovskem nacinu, pa se v celoti glasbeni stil spogleduje z drugimi popularnoglasbenimi ameriškimi stili, kot so: jazz, ameriški standardi, country glasba (Unterberg 1999: 287). 
18 Vec o zasedbi Hoyer trio gl. Kunej (2011: 106–108). 19 Frankie Yankovich, imetnik naslova America‘s Polka King, je etnicnost polke pre­
segel in jo »transformiral […] v slog, katerega naslovnik naj bi bili ‚vsi Americani‘« 
(Bibic 2014: 49). 

Slika 5: Slovenian style polka zasedba na Slovenian Sausage Festival v ZDA (foto: Mojca Kovacic, hrani Arhiv GNI) 

Slika 6: Jam session harmonikarjev na Slovenian Sausage Festival v ZDA (foto: Marija Klobcar, hrani Arhiv GNI) 
Harmonike so izdelovali tudi slovenski izseljenci, med naj­bolj znanimi in priznanimi Anton Mervar (1885–1942), John Mi-kus in Nick Shkorka, na njihovo priljubljenost pa kaže tudi izraz button box, ki oznacuje diatonicno harmoniko in naj bi izhajal iz clevelandskega obmocja (Osborne 2004: 437). Medtem ko je bila v zacetku bolj v veljavi diatonicna harmonika, pa je pozne­je prevladala klavirska harmonika, ki jo je populariziral Frankie Yankovich. Današnje zasedbe, ki se uveljavljajo pod oznako Cle­veland ali Slovenian style polka band, vkljucujejo diatonicno in klavirsko harmoniko, pogosto pa sta v zasedbo vkljuceni tudi obe (redkeje je navzoca kromaticna harmonika). Tovrstni glasbeni stil se pogosto primerja s slovenskim narodno-zabavnim stilom, pri cemer je glavni razlocevalni element inštrumentacija. Slovenian style polka vkljucuje glasbila, kot so: banjo, saksofon, baskitara in bobni, medtem ko narodno-zabavni ansambel poleg klavirske ali diatonicne harmonike najpogosteje sestavljajo glasbila, kot so: trobenta, klarinet, kitara, bariton, baskitara ali kontrabas. 
Osrednje družabno glasbeno življenje potomcev slovenskih izseljencev v Clevelandu20 vsekakor zaznamuje polka, o cemer go-vorijo številne pretekle in danes delujoce glasbene skupine iz Cle­velanda, muzej National Cleveland Style Polka Hall of Fame ter prireditve, kot so: Sloveian Sausage Festival, Thanksgiving Polka Party Weekend, The Polka Hall of Fame‘s annual Awards Show idr. Kontroverzne razprave pa še danes povzroca vkljucevanje Slo­venian style polke v cerkvene obrede, ki so znani kot polka maše (polka masses), katerih znacilnost je petje nabožnih besedil na melodicne predloge popularnih melodij (melodije narodno-za­bavne, ljudske ali Slovenian style polka glasbe) ob inštrumentalni spremljavi (Unterberger 1999: 287). 
20 Kot primer omenjam glasbeno življenje izseljencev v Clevelandu, ker sem v okvi­ru bilateralnega projekta Etnomuzikološke, folkloristicne in sociološke raziska­ve glasbenega življenja slovenskih izseljencev v ZDA v letu 2013 tam opravljala enotedensko terensko delo. Zbrano gradivo hrani arhiv Glasbenonarodopisnegainštituta. 
Z gostovanjem nekaterih slovenskih narodno-zabavnih an-samblov v ZDA se je med izseljenci razširila tudi priljubljenost te glasbene zvrsti. Tovrstni stil danes gojijo predvsem glasbene skupine priseljencev in njihovih potomcev, ki so se v ZDA pri­selile po drugi svetovni vojni (ansambel Staneta Mejaca, Alpski sekstet, ansambel Figa Five). Ceprav sta bili do pred kratkim obe skupini ameriških Slovencev družbeno precej loceni (dve cerkvi, dva družabna prostora, dva priljubljena glasbena stila, razlic­ne radijske postaje), je zbliževanje obeh po besedah sogovorni­kov iz Clevelanda vedno vecje. To lahko slušno zaznamo tudi v osrednjem družabnem prostoru potomcev ameriških Slovencev predvojnih generacij (farma SNPJ), kjer danes v zunajodrskem kontekstu igrajo tudi napeve narodno-zabavnih ansamblov, kot so pesmi Lojzeta Slaka in Ansambla bratov Avsenik. Mlajše ge­neracije slovenske skupnosti v ZDA pa gostujejo tudi glasbene zasedbe iz Slovenije, kot so narodno-zabavni Vesele Štajerke in Kolovrat ali rokerski Ana Pupedan,21 pri cemer se generacijske razlike in glasbenostilne preference izbrišejo, saj je bistvenega pomena, da gostujoci glasbeniki prihajajo iz Slovenije. 
HARMONIKA IN NJENI POMENI  V DRUGIH GLASBENIH ZVRSTEH 
Mocno zasidranost v narodno-zabavnem žanru je harmo­nika vidneje presegla šele v zadnjem desetletju.22 Opazna sta njena pojavnost v drugih glasbenih žanrih in tudi združevanje razlicnih glasbenih žanrov z narodno-zabavno glasbo. Pri tem lahko le ugibamo, ali je to združevanje posledica priljubljenosti 
21 Ana Pupedan so gostovali celo v slovenski cerkvi sv. Cirila v New Yorku. 22 V pred kratkim izdani knjigi uveljavljenega (alternativnega) harmonikarja Bratka 
Bibica lahko beremo tudi o pojavnosti harmonike v drugih glasbenih zvrsteh. 
narodno-zabavne glasbe med mlajših generacijami23 ali pa je združevanje tržna strategija, ki z zajemanjem vecjega (tržnega) kroga poslušalcev in odjemalcev vpliva na priljubljenost žanra. 
Leta 2005 se je ob svoji petnajsti obletnici delovanja slovenska rokovska skupina Big foot mama predstavila obcinstvu z znanim predstavnikom narodno-zabavne glasbe Lojzetom Slakom. Da je kombinacija narodno-zabavne glasbe z drugimi zvrstmi prava tr-žna formula, so spoznali tudi drugi pevci popularne glasbe, saj se lotevajo podobnih projektov – tako, da prirejajo narodno-zabavne melodije (npr. priredba rock pevca Pera Lovšina skladbe Lojzeta Slaka V dolini tihi), se kot posamezniki prikljucujejo narodno-za­bavnim glasbenim zasedbam (Domen Kumer s prijatelji – Narodni hitmix 2010, Jan Plestenjak in 6Pack Cukur ter številni drugi go-stje na koncertu Noc Modrijanov leta 2012) ali pa združujejo obe glasbeni zvrsti (Ansambel Roka Žlindre). 
Uspeh je doživel tudi t. i. slovenski turbofolk, ki je zdaj že nekoliko v zatonu. Leta 2004 je na festivalu slovenske popevke Melodije morja in sonca zmagala skladba Brizgalna brizga zased-be Atomik Harmonik, ki velja za zacetnike in predstavnike tega žanra.24 Turbofolk zvocno sestavljajo elektronska ritmicna pod-laga, petje in diatonicna harmonika.25 Zadnja je tudi kljucna pri 
23 V diplomski nalogi Razlogi za ponovno popularizacijo narodno­zabavne glasbe: Analiza obcinstva avtorica kot glavni razlog poudarja pojavnost novih ansamblov, ki naj bi igrali »hibrid med narodno-zabavno glasbo in popom« (Škufca 2014: 5), najvidnejši predstavniki »novega vala« narodno-zabavne glasbe pa so Modrijani. 
24 O tem, kdo je zacetnik turbofolka, obstajajo razlicna mnenja. Kar nekaj glasbenih skupin in posameznikov je kombinacije narodno-zabavne melodike in popular-nih glasbenih zvrsti uporabljalo že prej (Hencek, Alfi Nipic, Randez Vous, Brendi, Gamsi, Boštjan Konecnik, Fredi Miler idr.). Ce pod oznako turbofolk razumemo širši kontekst (z vizualno in besedilno podobo) in ne samo spoj narodno-zabavne melodike s popularnimi plesnimi ritmi, kot so disco, dance, techno idr., pa so njeni zacetniki šele skupina Atomik Harmonik, ki se tudi sami opredeljuje pod to glasbeno zvrst. 
25 Turbofolku se pripisuje tudi, da je »odprl pot k osvobajanju zatrte seksualnosti v narodovem kolektivnem kulturnem obrazcu« (Stankovic 2007), saj v primerjavi z narodnozabavno glasbo odkrito namiguje na spolnost (gl. Kovac 2008). Hkrati pa tako kot narodno-zabavna glasba še vedno utrjuje patriarhalne konstrukte v slovenski družbi (Stankovic 2007). 
asociaciji na narodno-zabavno glasbo, saj je navadno tudi edino glasbilo v zasedbi, ki prihaja iz te glasbene zvrsti. Zanimivo je, da pri tem harmonikar vizualno ostaja v ozadju.26 
Zvocna opredelitev turbofolka danes vseeno ni tako eno­znacna. Opazimo lahko, da se v tržni ponudbi pod kategorijo turbofolk ponujajo tudi drugacne glasbene zasedbe. Nekate­ri harmonike ne izpostavljajo vizualno, ampak ta ostaja le del zvocnega ozadja posamezne skladbe (npr. skupina Skater: Sa­njam, Werner in Brigita Šuler: Hej, mala, opala), drugi popol­ni narodno-zabavni zvocnosti le pridajajo elektronsko plesno podlago (npr. Boštjan Konecnik: Tota naša vinska klet, Freyton: Ta sosedov Francelj). V to zvrst že dlje casa posegajo skupine, ki se v osnovi opredeljujejo kot narodno-zabavne skupine (npr. Nageljni, Gamsi), skupine, ki se zvrstno opredeljujejo izkljucno za turbofolk (npr. Turbo Angels, Atomik Harmonik, Frajton Špela),27 ter skupine, ki iz drugih zabavnoglasbenih zvrsti (pred­vsem popa) s posameznimi skladbami posegajo v turbofolk (npr. Werner in Brigita Šuler, Domen Kumer). 
Leta 2010 se je zgodil zanimiv fenomen. Na nacionalnem predizboru za evrovizijsko pesem Ema je zmagal Ansambel Roka Žlindre in Kalamari, ki je v skladbi Narodno-zabavni rock združil dve glasbeni zvrsti. Spoj narodno-zabavne glasbe z ro­kom v evrovizijskem kontekstu lahko vidimo kot spoj nacional­nega (s poudarkom na alpski kulturi slovenstva)28 s transnacio­nalnim. Tovrstne formule, imenovane tudi »folkloristic musical style«, »ethnotechno« ali »ethnic pop« (Björnberg 2007: 21), so 
26 Na danes sicer zastareli in neaktivni spletni strani skupine Atomik Harmonik, na 
kateri so imeli preostali clani zasedbe predstavljene svoje biografske podatke, je bil 
harmonikar predstavljen le kot »Vesel Dolejnc.« 
27 Skupina Turbo Angels je pozneje prešla v izvajanje t. i. popžanra, leta 2009 pa je razpadla. 
28 O alpski kulturi slovenstva kot »nevidni entiteti, ki prežema slovensko kulturo in 
družbo na domala vseh ravneh«, piše Boštjan Šaver (2005: 188). Narodno-zabavni 
žanr oznacuje kot »pomemben oznacevalec alpske kulture« (Šaver 2005: 188). 
se predvsem po letu 1990 izkazale za uspešne na izborih za evrovi­zijsko popevko, z njo pa so se predstavljale vecinoma vzhodno- in južnoevropske države.29 Formula pa se je zdela primerna tudi vecini slovenskega glasovalnega obcinstva – za pesem je glasovalo skoraj 
16.000 Slovencev, medtem ko je drugouvršcena pesem prejela okoli 
3.500 glasov. Pomemben podatek ob tem je tudi, da je bil predizbor za evrovizijsko popevko zasnovan izkljucno na telefonskih glaso­vih obcinstva. Po besedah avtorja zmagovalne skladbe Leona Ob-laka je bilo to tudi kljucno za njihovo sodelovanje. Skladba je torej nacrtni izdelek, ki je z združevanjem obeh glasbenih zvrsti skušala doseci širši krog slovenskega glasovalnega obcinstva.30 
Harmonika se od narodno-zabavne glasbe v slovenskem pro-storu osvobaja zelo pocasi. Glasbenih skupin, ki jo kot stalni se­stavni del vkljucujejo v druge žanrske zasedbe, sicer ni veliko, pa vendar so opazne. Dve med njimi sta skupini Jararaja in Terra Folk, ki pomenita nekakšen most med komercialno in alternativno sfe­ro.31 Skupini sta zajeli širši krog obcinstva predvsem z uvrstitvijo predelav nekaterih uspešnic v svoj repertoar (npr. You are my Sun­shine v izvedbi Terra Folk), s prirejanjem vsem poznanih pesmi iz slovenske ljudske zakladnice (npr. Sijaj, sijaj soncece v priredbi Ja­reraje), prirejanjem skladb klasicne glasbe (npr. Bograch alla turca 
W. A. Mozarta v predelavi Bojana Cvetrežnika) in z elementi glas­benega teatra. V obeh omenjenih skupinah je prisotna klavirska harmonika, ki pa ima v zasedbi bolj spremljevalno vlogo. Skupini sta vsekakor prispevali k promociji harmonike kot glasbila »dru­gacne glasbe« v slovenski glasbeni sceni in njegovi priljubljenosti v 
29 S tovrstno formulo, ki je temeljila na »alpski zvocnosti«, se je na Evroviziji predsta­vila tudi avstrijska skupina Global Kryner. 
30 Prav nic pa ni »ocarala« evrovizijskega obcinstva, saj se je uvrstila na predzadn­je mesto. Morda so zato na nacionalni televiziji že v naslednjem letu spremenili politiko glasovanja: sodelovali so le vabljeni glasbeniki, ocenjevala jih je žirija, obcinstvo pa je s telefonskim glasovanjem izbiralo le med zmagovalno in drugou­vršceno skladbo. 
31 Izraz alternativna glasba na tem mestu oznacuje prakse, ki so alternativa domi­nantnim, prek množicnih medijev posredovanim glasbenim praksam. 
urbanem okolju. Obe skupini se približujeta ljudski ali etno zvoc­nosti tudi z zasedbo, ki je blizu godcevskim sestavom, kot so bili nekoc poznani v ljudskem godcevstvu na Slovenskem (harmoni­ka, klarinet, kontrabas, violina). 
Na drugi strani pa obstaja bolj netržno naravnava glasbena scena, ki vkljucuje harmoniko in izvaja avtorsko glasbo. Javno se pojavlja v urbanih središcih, medijsko pa jo podpira predvsem Radio Študent. Skupine se same ali prek medijev opredeljujejo v prostor etno ali folk glasbene zvrsti (npr. Leon Matek, Juhej in Vuhmepiš, Compe, Bakalina),32 v javnosti pa so pogosto oznacene za »ljudske godbe« (nr 2010; B. T. 2006), kar spet govori o iko-nicnosti harmonike kot nacionalno-ljudskega simbola. Medijsko vidnejši izvajalci »drugacne glasbe« na harmoniko so tudi klasic­no izobraženi harmonikar Marko Hatlak ter duo Miha Debevec in Tomaž Rožanec. 
K popularizaciji harmonike v drugih glasbenih zvrsteh je svoj delež najverjetneje prispevala tudi globalizacija nekaterih glasbe­nih zvrsti (predvsem tanga, zydaca in klezmerja), ki so postale pri­ljubljene tudi v slovenskem glasbenem prostoru. Drugacne glas­bene prakse so se slovenskemu obcinstvu predstavile predvsem prek festivala Druga godba (z izvajalci Maria Kalaniemi, Accor­dian Tribe, ki sodeluje s slovenskim harmonikarjem Bratkom Bi-bicem, Kimmo Pohjonen idr.). Med naštetimi glasbenimi zvrstmi je tango oziroma tangomanija kot fenomen sodobnega globalnega navdušenja nad tangom v Sloveniji najmocnejša. Pojavil se je pred približno desetletjem v obliki tangoklubov, tangovecerov, tango-tecajev, tangobara, tangofestivala, koncertov tangoglasbe (npr. dvakratno razprodano gostovanje priljubljene glasbene skupine Gotan Project itn.). Pri izvajanju tangostila vecina slovenskih 
32 Duo Bakalina se zavestno naslanja na tradicijo ljudske glasbe. Temu se skuša približati s petjem v narecju (ceprav v slovenskem ljudskem pesemskem izrocilu skoraj ne poznamo narecnih pesmi, narecno so obarvane le nekatere besede), z besedili, ki upodabljajo podeželsko življenje, preprosto melodiko in harmonsko spremljavo, ter zvocno barvo, ki jo ustvarja raba harmonike in vokala. 
glasbenikov ne igra bandoneona, tj. tipa koncertine, ki je znacilen za izvajanje tangoglasbe, ampak klavirsko harmoniko. 
RAZISKAVE O PERCEPCIJI NARODNO-ZABAVNE GLASBE IN HARMONIKE MED SLOVENCI 
Glede na (preteklo) mocno usidrano dihotomijo med pri­ljubljenostjo narodno-zabavnega žanra v urbanem in ruralnem okolju ter medgeneracijskim razkorakom v smislu nepriljublje­nosti narodno-zabavne glasbe med mlajšimi generacijami, sem leta 2010 tudi sama, s predpostavko, da harmonika ni priljubljeno glasbilo med mladimi, opravila krajšo raziskavo. Raziskavo pod-piram tudi z nekaterimi drugimi raziskavami, ki vsebinsko do-polnjujejo obravnavano tematiko. 
Raziskava podjetja Mediana leta 2009 prikazuje odstotek poslušanja narodno-zabavne glasbe med mladimi. Sodelovalo je 585 mladih, ki so bili razdeljeni v dve starostni skupini (15–22 let in 22–30 let). Skupni rezultati kažejo, da je priljubljenost na­rodno-zabavne glasbe na tretjem mestu, od tega je druga sta­rostna skupina najbolj nagnjena k poslušanju te glasbe (40,4 %) (gl. Lenko 2009: 35). Vsekakor na rezultat manjše priljubljenosti narodno-zabavne glasbe med prvo starostno skupino vpliva naj­stniško obdobje. Takrat je namrec glasba eno izmed pomembnih sredstev za vzpostavitev osebne identitete. Del te sta ustvarjanje lastnih pogledov na svet in odmikanje od tradicionalnih vrednot (Knific 2005: 73), zato lahko opredeljevanje za druge glasbene zvrsti razumemo tudi kot del poglabljanja generacijskih razlik. 
Raziskava Slovenskega javnega mnenja iz leta 1992 (povzeto po Debevec 2003: 31–39) je bila opravljena med 2.085 anketiranci in je zajela starostne skupine od 18 do 65 let in vec (povprec­na starost anketiranih je bila 42 let). Najvec anketiranih (64 %) se je pri vprašanju o priljubljenosti glasbenih žanrov opredelilo za narodno-zabavno glasbo. Med poslušalci narodno-zabavne­ga žanra je najbolj priljubljen žanr še popevka (66,5 %), najmanj pa je poslušanje narodno-zabavne glasbe združljivo z jazzovskim žanrom (5,4 %). O povezavi med starostjo anketiranih in prilju­bljenostjo narodno-zabavnega žanra govori podatek, da je ta naj­bolj priljubljena pri starostni skupini 65 let in vec (88,8 %), prilju­bljenost pa sorazmerno pada z upadanjem starosti anketiranih. Tako se je samo 28,4 % mladih med 18. in 25. letom opredelilo za to zvrst. Izkazalo se je tudi, da obstaja povezava med urbanostjo/ ruralnostjo prebivalstva in priljubljenostjo narodno-zabavne glasbe. Ta je bolj priljubljena v ruralnem okolju, saj se je 73,5 % anketiranih iz ruralnega okolja opredelilo zanjo. Prav tako pa je vecina mlajše generacije, ki se je opredelila za narodno-zabavni žanr (47,6 %) iz ruralnega okolja, kar ponovno dokazuje pomen vpliva okolja in starosti na priljubljenost žanra. 
Sama sem opravila manjšo raziskavo med ljubljansko sred­nješolsko in univerzitetno mladino (povprecna starost anketi­ranih je bila 19 let). Anketirala sem 100 ljudi, pretežno urbane populacije – vecina anketiranih živi v Ljubljani ali pa so dnevni migranti iz okolice Ljubljane; od tega le zanemarljiv odstotek an-ketiranih prihaja iz nekoliko bolj ruralnega okolja. Zanimalo me je, kakšne predstave med mladimi vzpostavlja glasbilo harmonika (z vprašanjem o asociacijah na glasbilo), vpliv glasbenega okusa na priljubljenosti glasbila, katere glasbene skupine in zvrsti so pri­spevale k popularizaciji glasbila ter njihov bližnji stik z glasbilom v vsakdanjem življenju. 
Pri vprašanju o poslušanosti dolocenih zvrsti (preglednica 1) se je izkazalo, da najvecji odstotek anketiranih posluša pop (24 %) in rok (16 %), medtem ko se je za narodno-zabavno glasbo opre­delilo le 4 % anketiranih. 
POP  59  24 %  
ROK  39  16 %  
HOUSE  22  9 %  
HIPHOP  13  5 %  
R'N'B  12  5 %  
NARODNO-ZABAVNA  10  4 %  
DANCE  10  4 %  
METAL  7  3 %  
BALKANSKA  7  3 %  
JAZZ  6  2 %  
RAP  6  2 %  
TRANCE  5  2 %  
PUNK  5  2 %  
VSE  5  2 %  
DRUGO  45  18 %  

Preglednica 1: Poslušanost glasbenih zvrsti med ljubljansko  srednješolsko in univerzitetno mladino 
VESELICA/ZABAVA  67  37 %  
NARODNO-ZABAVNA/DOMACA/GOVEJA GLASBA  30  17 %  
PLES/POLKA  27  15 %  
AVSENIKI  10  6 %  
VESELJE  8  4 %  
ALKOHOL  8  4 %  
GOVEJA JUHA/NEDELJSKO KOSILO  7  4 %  
DRUGO  24  13 %  

Preglednica 2: Asociacije na harmoniko med ljubljansko  srednješolsko in univerzitetno mladino 
110 

Slika 7: Narodnozabavni ansambel Veseli Gorenjci (foto: Saša Poljak Istenic) 
Veliki vecini anketiranih (72 %) je glasbilo harmonika všec. Najpogostejše asociacije na glasbilo (preglednica 2) pa so: ve­selica ali zabava (37 %), narodno-zabavna glasba (17 %), ki je poimenovana tudi domaca ali goveja glasba,33 ter ples, ki je v nekaterih primerih opredeljen tudi konkretneje z vrsto plesa polka (15 %). 
Vecina anketiranih osebno pozna vsaj eno osebo, ki igra har­moniko (83 %), skoraj vsi pa so se tudi zabavali ob zvokih harmo­nike (89 %). Zanimivo je, da so v primerih, ko se anketiranci niso opredelili za poslušalca narodno-zabavne glasbe, pri vprašanju, ali so se kdaj zabavali ob zvokih harmonike, najpogosteje dogo­dek opravicevali (npr. »da, enkrat, vendar samo zaradi šale«, »da, ampak nismo bili trezni«). 
33 Izraz se navezuje na stereotipno ritualno poslušanje narodno-zabavne glasbe ob nedeljskem kosilu, ki navadno vkljucuje govejo juho. 
Zanimalo me je tudi, prek katerih glasbenih skupin in po­sledicno žanrov se mladi seznanjajo s harmoniko (preglednica 3). Vecina anketiranih jo prepoznava v narodno-zabavnem ža­nru prek Ansambla bratov Avsenik, Ansambla Lojzeta Slaka in Modrijanov (41 %), na drugem mestu pa je prepoznavnost glasbila prek turbofolka ter njenih predstavnikov Atomik Harmonik in Turbo Angels (15 %). Veliko prepoznavnost je pridobil tudi An-sambel Roka Žlindre (6 %), in sicer prav zaradi že omenjenega sodelovanja z rokskupino Kalamari in njunim sodelovanjem na predizboru za evrovizijsko popevko v letu 2010. Pri tem me je pre­senetilo dejstvo, da so bile sodobne urbane skupine, kot sta Terra Folk in Compe, omenjene le posamicno. S tem pa je bila moja predpostavka, da je pojavnost harmonike v drugih žanrih prispe­vala k njeni popularizaciji med mladino, ovržena. 
AVSENIKI  58  19 %  
SLAK  44  15 %  
ATOMIK HARMONIK  39  13 %  
MODRIJANI  22  7 %  
ANSAMBEL ROKA ŽLINDRE  18  6 %  
CUKI  14  5 %  
TURBO ANGELS  7  2 %  
SLAPOVI  7  2 %  
VESELE ŠTAJERKE  6  2 %  
GAMSI  5  2 %  
DRUGO  80  27 %  

Preglednica 3: Glasbene skupine, ki so po mnenju ljubljanske srednješolske in univerzitetne mladine prispevale k popularizaciji harmonike 
112 
ZAKLJUCEK 
Da je ljudska glasba »konstrukt, ki ne more imeti dokoncne utemeljitve niti v zgodovini, saj se je […] venomer spreminjala, cetudi so nekatere spremembe še dopušcale ali celo poudarjale arhaicne vzorce, niti v kanonih, ki bi jih bilo mogoce dolociti in zapisati enkrat za vselej« (Muršic 2004: 10), je šele del spoznanja stroke v zadnjih desetletjih. Ideja nacionalne kulture, ki temelji tudi na ljudski glasbi, pa je sestavni del vzgojno-izobraževalnih, politicnih in drugih institucionalnih »strategij krepitve obcutka pripadnosti« (Poljak Istenic 2012: 78). 
Medtem ko se nacionalno obcutenje (bolj ali manj uspešno) institucionalno vzdržuje z nekaterimi prvinami ljudske kulture, pa si v polju glasbe tovrstno obcutenje »narod« vzbuja na svoj nacin. Godcevstvo (s harmoniko v ospredju) je kot najbolj opri­jemljiva in množicno dostopna glasbena praksa postala glavna (zvocna in vizualna) ikona identifikacije širših množic s slo­venstvom (v Sloveniji, med zamejci ali izseljenci). Pri tem pa to obcutenje ne temelji na povezavi z »izvirno« glasbeno tradicijo »davnih casov«, temvec na avtorski glasbi narodno-zabavnih ansamblov, ki je repertoarno in stilno v godcevstvu mocno prev­ladala. In prav množicnost te glasbene prakse, njen tržni uspeh in prepoznavnost v mednarodnem prostoru so tudi harmoniko postavili na piedestal narodnoreprezentativne simbolike. Danes pa lahko opazimo nasprotni proces, in sicer da z obmocja iden­tifikacije množice ali smeri nacionalizacije »od spodaj« narod­no-zabavni žanr in harmonika prehajata tudi na raven družbe­no-politicne konstrukcije nacionalnosti in domoljubja (festivali domoljubne pesmi, programske vsebine na RTV, športne prire­ditve, politicni shodi). 
»Dekontekstualizacija harmonike« (Bibic 2014: 199) je z ob-mocja nacionalnokonstruktivne simbolike mogoca le z njeno drugacno rabo in vkljucevanjem v druge glasbene zvrsti, kar se v zadnjem desetletju v slovenskem prostoru sicer že dogaja, vendar tega obmocja nikakor ne presega. Zakaj tako? Mogoce odgovor najdemo v izjavi dunajskega harmonikarja Otta Lechnerja, ki meni, da »še tako cudna glasba zveni, ce je odigrana s harmoni­ko, nekako domace« (Bibic 2014: 181). 
LITERATURA 
Bibic, Bratko. 2014. Harmonika za butalce. Ljubljana: Beletrina. 
Björnberg, Alf. 2007. Return to Ethnicity: The Cultural Significance of Musi­cal Change in the Eurovision Song Contest. V A Song for Europe: Popular Music and Politics in the Eurovision Song Contest, ur. Ivan Raykoff, Ro­bert Deam Tobin. Burlington: Ashgate, 13–24. 
Debevec, Miha. 2003. Nadgradnja tradicionalnega pristopa v igranju na diato­nicno harmoniko. Diplomsko delo, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani. 
Garaj, Bernard. 2009. Towards the Destiny of the Diatonic Button Accordion on its Way from Bohemia to Slovakia. V Studia instrumentorum musicae popularis I, ur. Gisa Jähnichen. Münster: Monsenstein und Vannerdar, 49–58. 
Klobcar, Marija. 2010. Zvrstnost slovenskih ljudskih pesmi: Refleksija pe­semskega razvoja ali pogledov nanj. Traditiones 39 (2), 124–145. 
Klobcar, Marija. 2014. »Oj, luštno je res na deželi«: Percepcija ljudske pesmi in ljudskega pri izdajah gramofonskih plošc pred drugo svetovno vojno. Traditiones 43 (2), 137–153. 
Knific, Bojan. 2005. Slovenija, od kod lepote tvoje ...: Narodno-zabavna glasba kot sooblikovalka sodobne slovenske popularne kulture. Glasnik Sloven­skega etnološkega društva 45 (1–2), 73–77. 
Kovac, Maja. 2008. Namigovanje na spolnost v slovenski narodnozabavni glas­bi: Reprezentacija ženskih in moških spolnih vlog v slovenski narodnoza­bavni glasbi. Diplomsko delo, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani. 
Kovacic, Mojca. 2014. »Kje so ljudski godci?« Refleksija preteklih konceptov in možnosti novih opredelitev ljudskega godcevstva. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 54 (3), 12–20. 
Kumer, Zmaga. 1983. Ljudska glasbila in godci na Slovenskem. Ljubljana: Slo­venska matica. 
Kunej, Rebeka. 2011. Kaj je Dolenjec v Ameriki posnel na gramofonske ploš-ce? Folklornik 7, 106–108. 
Lenko, Mira. 2009. Pomen glasbe v oceh mladih. Diplomsko delo, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani. 
Muršic, Rajko. 2000. Trate vaše in naše mladosti: Zgodba o mladinskem in rock klubu. Ljubljana: Subkulturni azil Ceršak. 
Muršic, Rajko. 2004. Folklora, folkloristika in folklorizem: Sprošcena vecsmernost nasproti izmišljeni pristnosti: Pogled etnologa. Deloskop 5, 9–11. 
Omerzel-Terlep, Mira. 1988. Zvocna identiteta slovenstva vceraj in danes. Nova revija 78–79, 1781–1789. 
Poljak Istenic, Saša. 2012. Aspects of Tradition. Traditiones 41 (2), 79–81. 
Sonevytsky, Maria. 2008. The Accordion and Ethnic Whitness: Toward a New Critical Organology. The world of music 50 (3), 101–118. 
Šaver, Boštjan. 2005. Nazaj v planinski raj: Alpska kultura slovenstva in mito­logija Triglava. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 
Torkar, Klemen. 2008. Reprezentacija narodno­zabavne glasbe v medijih v Slo­veniji. Diplomsko delo, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani. 
Unterberg, Ritchie, ur. 1999. Music USA: The Rough Guide. London: Penguin books. 
Volk, Nina. 2008. TGDM TGDM, TGDM TGDM: O problemih igranja na harmoniko. Folklornik 4, 48–50. 
VIRI 
Casopisni 
Andrejckov, Jože. 1870. Kmecki godci. Besednik: Kratkocasen in poducen list za slovensko ljudstvo. 11. november, 164–166. 
Stankovic, Peter. 2007. Pašniki, seniki, domacije, kozolci: Nova narodno-za­bavna glasba je odkrila seksualnost. Je to dobro ali slabo? Dnevnikov objektiv, 7. julij, 25. 

Dokumenti 
Ucni nacrt za diatonicno harmoniko. Dostop: 10. januar 2015, http://www. mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploads/podrocje/glasba/pdf/dia­tonicna285-296.pdf. 
Zakon o glasbenih šolah. 2000. Dostop: 10. januar 2015, http://www.uradni--list.si/1/content?id=24251&smode=sem.  

Splet 
Arkapovic, Miroslav. 2014. Harmonika je dno … in vrh. Odzven. Spletna re­vija o glasbi, 28. februar. Dostop: 10. januar 2015, http://www.sigic.si/ odzven/harmonika-je-dno-%E2%80%A6-in-vrh. 
B., T. 2006. Comšpasticno! 24. ur. com. 26. marec. Dostop: 20. januar, 2015, http://www.24ur.com/ekskluziv/glasba/compasticno.html. 
Galic, Jože. Narodno-zabavna glasba – je res »goveja«? Odzven. Spletna revija 
o glasbi, 9. marec. Dostop: 10. januar 2015, http://www.sigic.si/odzven/ narodnozabavna-glasba-je-res-goveja. Kus, Peter. 2010. Slovenski glasbeni nacionalizem. Nova muska, 27. oktober. Dostop: 14. januar 2015, http://novamuska.org/?p=1594. nr. 2010. Ljudski šanson. Dnevnik, 13. november. Dostop: 20. januar 2015, http://www.dnevnik.si/kultura/fokus/1042402812. 
Stefanija, Leon. Music as a Pointer of National Identity in Slovenia after 1991. Mousikos Logos 1 (1). Dostop 13. januar 2015, http://m-logos.gr/issues/ i0001/a0011-stefanija. 
Osnovno glasbeno izobraževanje. Statisticni urad. Dostop: 10. januar 2015, http://pxweb.stat.si/pxweb/Database/Dem_soc/09_izobrazevanje/ 05_09096_osn_glasb_izobraz/05_09096_osn_glasb_izobraz.asp. 



GOSPODAR VEDER – SITULA IN SLOVENCI 
Dimitrij Mlekuž 
V Tolkienovem Gospodarju prstanov igra glavno vlogo pred-met – prstan. Ta ima neverjetne moci pa tudi svojo voljo; pusti se zgubiti in znova najti. Deluje na osebe in prek oseb, ki ga nosijo. Prek njih spreminja zgodovino. Prstan je nelocljivo povezan s Sa­uronom, saj on potrebuje prstan, prav tako kot prstan potrebuje njega. Njuni delovanji sta prepleteni in distribuirani. Sauron pr-stan ustvari, mu podeli moc, a propad prstana pomeni tudi Sa­uronov konec (prim. Knappet 2004: 178). Nauk zgodbe je, da je predmete – tudi v velikih zgodbah – treba jemati smrtno resno. 
Ta prispevek pa je zgodba o posebnem vedru, dva tisoc petsto let stari vaški situli. Kakšno moc ima situla? Kako deluje, kako oblikuje ljudi? Kakšna je njena vloga pri nastanku slovenske drža­ve? Zakaj je bronasto vedro iz železne dobe na slovenskih doku­mentih? Kdo je gospodar veder? 
KAJ HOCEJO PREDMETI? 
Stvari so vedno bile del cloveških družb in najbrž nas prav to, da smo ljudje prepleteni s stvarmi, dela ljudi (Latour 1992, 2005: 717–2). 
Kot pravi Tim Dant (2005: 62), moderni ljudje le redko po­mislimo na stvari, ce že, pa jih razumemo kot »samo« stvari, ki nikakor ne tekmujejo z ljudmi za status oseb. Predmeti so za to, da jih uporabljamo, zlorabljamo in odvržemo, kakor koli želimo; z njimi lahko ravnamo dobro ali slabo, brez skrbi za njihove pra-vice ali obcutke, saj jih nimajo. 
To radikalno razlocevanje med ljudmi in stvarmi, objekti in subjekti, naravo in kulturo zaznamuje kozmologijo »moderne« (Latour 1993).1 
Moderne prakse produkcije znanja vpisujejo te dualistic­ne kategorije na fenomene, s katerimi se ukvarjajo, in izvajajo »cišcenje«. To so prakse, ki natancno razpletajo družbeno od naravnega, subjekte od objektov, ljudi od stvari; vsak pojav je potrebno »ocistiti«, pripisati samo eni domeni in ga lociti od drugih (Latour 1993). 
Toda namesto  da jih cistimo, se lahko približamo stvarem takim, kot so v resnici – cista zmeda (Law 2004). To je izhodišce teorije akterja mreže (ANT), prej pristopa ali senzibilnosti kot te­orije, ki nam pomaga, da postanemo obcutljivi na kompleksnost, zmedo in na umazanijo realnosti (Law 2004: 157). ANT in po­dobni pristopi jemljejo stvari resno in so izhodišce za preucevanja vloge neljudi (stvari, živali, snovi …) v družbenem življenju. 
Za ANT družba v smislu domene, ki je sestavljena samo iz razmerij med cloveškimi subjekti, kot taka ne obstaja, saj odnose med ljudmi vedno mediirajo, transformirajo ali celo omogocajo neljudje razlicnih vrst, pa naj bodo to predmeti, snovi, tehnologi­je, živali ali ekosistemi. ANT namesto o dihotomiji med naravo in družbo ali med objekti in subjekti govori o hibridih razlicnih vrst, mrežah, zbrojah, skupkih, zbirih, koalicijah, o heterogenih zbirih, v katerih so ljudje in neljudje pomešani med seboj (Latour 2004: 47, 53–54, 62, 2005: 75). 
Moderna je za potrebe tega besedila definirana kot obdobje, ki ga definirajo vzpon kapitalizma, nacionalizma, kolonializma, sekularizacija in vzpostavitevmoderne znanosti. 
Strategija ANT izziva logiko »cišcenja«, tako da – radikalno – obravnava objekte in subjekte na enak nacin. Ta pristop lahko po­imenujemo generalizirana simetrija (Latour 1993: 94), saj so ljudje in neljudje, subjekti in objekti, narava in kultura … obravnavani enako, simetricno. 
Delovanje tako ni znacilnost posameznih entitet, ampak zna-cilnost, ki vznikne iz mreže in povezav med heterogenimi aktan­ti.2 Delovanje je rezultat relacij. Vec kot je razlicnih aktantov, in bolj kot so heterogeni, mocnejše je delovanje. Bruno Latour (1993) prav to »hibridizacijo« – gradnjo cedalje kompleksnejših omrežij relacij med cedalje vec razlicnimi entitetami – poudari kot znacil­nost, ki definira moderno in je kljuc do razumevanja specificne dinamike moderne, ki vkljucuje tudi nacionalizme vseh vrst. 
Simetricen pristop ne zlije ljudi in neljudi v uniformno iden­titeto; ce so ljudje in stvari  simetricno konstruirani, še ne pomeni da so enaki ali isti, temvec, da sodelujeo v heterogenih mrežah. Tako ni avtonomij, stvari in ljudje smo prepleteni in odvisni drug od drugega. Cilj simetricnega pogleda ni poenostavljeno enacenje stvari z ljudmi, ampak razumevanje kompleksnih prepletanj ljudi in stvari v distribuirane kolektive, mreže, preplete, zmede, zbire in skupke …, kjer ljudje in stvari vzpostavljajo drug drugega in kjer so stvari prav tako konstitutiven del politicnih procesov kot ljudje (Latour 2004; Latour 2005; Olsen 2013; Witmore 2007). 
Moderno razumevanje nastanka slovenske države bi tako vložilo velike napore v identificiranje »družbenih« vidikov – družbenih struktur, zgodovine, ekonomskih procesov – in oseb, ki so agenti družbenih sprememb: politiki, intelektualci, pisate­lji, vojaki, diplomati … Sam pa želim jemati resno predmete, še posebej en predmet, vaško situlo. Zanima me vloga vaške situle pri nastanku prepleta ljudi in stvari, ki ga imenujemo Republika 
Aktant je Latourjevo poimenovanje za vse, kar vpliva ali spreminja preostale ele­mente mreže. Aktant je vsaka stvar, ki povzroci spremembo, pa naj bo še tako majhna. Ce nekaj ne prispeva k mreži, ni aktant (Latour 2004: 75). 
Slovenija. Vloga vaške situle pri gradnji slovenske države se zdi vecja od vlog množice anonimnih predmetov. Navsezadnje vkljub množici žebljev, avtomobilov, pisarniških sponk, kravat, teptal­cev za sneg, nakupovalnih vozickov, mobilnih telefonov, domacih copat in neskoncno drugih predmetov, brez katerih Slovenija ne bi niti stala niti obstala, nobenega od teh predmetov ne najdemo na potnem listu. Zakaj ima situla posebno mesto med vsemi pred­meti? Od kod situli posebne moci? 
Stvari delujejo. Stvari imajo svojo moc. O delovanju predme­tov govori že Marcel Mauss v svojem Eseju o daru (1996), v katerem predmeti s svojem delovanjem povezujejo ljudi v družbene odno­se in prevzamejo lastnosti ljudi. Alfred Gell (1998) vidi delovanje stvari predvsem v moci, da vplivajo na gledalce; da jih pripravijo k delovanju, kot da bi bili v interakciji z osebo in ne s predmetom. Predmeti niso pomembni samo zaradi svojih estetskih kvalitet ali kot vizualni znaki, ki jih lahko razberemo znotraj nekega sistema simbolov. Gell razume predmete – predvsem umetnine – kot pred-mete, namenjene spreminjanju sveta, prej kot simbolnemu kodira­nju sveta. Umetnine so enake osebam, so družbeni agentje. Kako pa delujejo, umetnine? Gell razume umetnost kot tehnologijo oca­ranja ali zacaranja, tehnologijo, ki opazovalca zaradi tehnicnega mojstrstva preprica, da je rezultat komaj razumljive virtuoznosti, spretnosti, skoraj magicnega delovanja izdelovalca (Gell 1992). 
Vendar gre verjetno vec od zgolj tehnicnega mojstrstva. Moj­strstvo oblikovanja in spreminjanja snovi ustvarja množico novih afektivnih lastnosti. Afekt je ime za intenzitete, ki krožijo med telesi, sile, ki obstajajo pod, ob ali pa so na splošno drugacne od zavestnih obcutkov. V svetu je vedno vec, kot lahko zaznamo v do-locenem trenutku. Afekt je kljucna sila, ki deluje med telesi, živi onkraj obcutkov in custev ter ima moc, da nas usmeri, vodij, na­pelje k delovanju. Afekt je predindividualna sila, ki okrepi ali šibi kapaciteto telesa, da deluje (Massumi 2002). Delovanja – tudi po­liticnega – ne moremo razlagati samo z zavestnimi odlocitvami in programi, ampak je tudi v domeni afekta, intenzivnih avtonomnih telesnih reakcij, ki niso rezultat namenov in se jih ne da omejiti znotraj ideoloških okvirov produkcije resnice (Thrift 2009: 90). 
Moc predmetov ne leži toliko v njihovih simbolicnih ali ide­oloških pomenih, ampak v njihovi zmožnosti, da ustvarjajo afek­tivne resonance, ki so neodvisne od pomena in konteksta. Gre za posebno alkimijo, v kateri druge substance vplivajo, delujejo na našo materialnost, meso, kri in možgane, kjer transmutirajo zbir objektivnih kvalitet v subjektivne. Svet se ne spreminja le sko­zi oblike, pomene in simbole, ampak tudi skozi obcutke, afekte (Gosden 2005: 209). 
KAJ HOCE SITULA? 
Vaška situla je vedrce iz bronaste plocevine s premicnim ro-cajem; visoka je 23,8 cm in drži okoli 2 litra. 
Na situli so trije pasovi s figurami. Na spodnjem pasu je upo­dobljen sprevod živali – štirih kozorogov in treh košut. Na dveh košutah sedita dve ptici ujedi. Dve košuti in kozorog držita v gob-cu stilizirano vejico (ali morda dolge jezike). Sprevodu košut in kozorogov sledi volk ali lev s cloveško nogo v gobcu. 
Na drugem pasu sta upodobljena dva moška s frizijskimi cepi-cami, morda aristokrata, v treh razlicnih prizorih. V prvem moža v plašcih ali morda dolgih tunikah in plošcatih pokrivalih stojita ob visoki posodi na nogi, mož v neokrašeni tuniki v posodo sipa nez­nano snov, drugi pa se drži za nos, kot da iz posode smrdi. Moža s frigijsko cepico sedita na stolih, morda prestolu; prvi – v neokraše­ni tuniki – drži palico, ki se razcepi v dve pticji glavi, morda žezlo; drugemu – v okrašeni tuniki – pa pokrita ženska ponuja skode­lico pijace. Na drugem prizoru mož v dolgi neokrašeni tuniki in frigijski cepici stoji ob stolu, podobnem kot v prejšnjem prizoru, na katerem mož s frigijsko cepico igra na panovo pišcal, razoglav moški mu z zajemalko ponuja vino iz situle, drugemu moškemu na stolu pa pijaco v zajemalki ponuja pokrita ženska. Na tretjem prizoru oba moža s frigijskima cepicama opazujeta dvoboj, kjer se spopadata dvobojevalca z rockami; za njima na stojalu stoji cela­da s perjanico, morda trofeja za zmagovalca. Dvoboj opazuje par moških, pokritih z nizko kapo; eden na ramenu nosi sekiro. Pas zakljucuje oven; na hrbtu mu sedi ptica ujeda. 
Na najvišjem pasu iz leve proti desni potuje sprevod, v katerem so konjeniki in vozovi. Na zacetku sprevoda sta dva moža v pla-šcih, pokrita s ploskimi kapami, in vodita svoja konja na povodcu; eden je oborožen s sekiro. Nad konjema letita ptici roparici. Sledita konjenika, za njima pa dvokolesni voz, v katerega je vprežen konj; na vozu stojita voznik in njegov spremljevalec. Sledi jima vecji voz, okrašen s pticjimi glavami; voznik je mož s plošcato kapo, sprem­lja pa ga mož s frigijsko cepico. Sprevod zakljucuje konjenik. 

Slika 1: Situla z Vac ali vaška situla; bronasta plocevina, višina 23,8 cm;  hrani Narodni muzej Slovenije (foto: Tomaž Lauko) 
Ti fascinantni prizori tujega sveta niso izolirani. Vaška situla ni sama. Ob koncu 7. stoletja pred našim štetjem se je v Padski nižini pojavil poseben nacin okraševanja bronastih predmetov, imenovan situlska umetnost. Situlska zato, ker jo najpogosteje najdemo na situlah, bronastih okrašenih vedrcih, ceprav tudi na pasnih sponah, nožnicah mecev, bronastih valjastih uhanih ali na celadah. 
Situlska umetnost je lokalni odziv na širša dogajanja v Sre­dozemlju, na mešanje stvari, ljudi in idej. Grški placanci v asirski in egipcanski vojski, fenicanski trgovci v zahodnem Sredozemlju in grški kolonisti na obalah Male Azije so nove predmete, tehno­logije, podobe in spretnosti širili po vsem Sredozemlju. Rezultat tega vrenja, vzpostavitve svetovnega sistema s središcem v Sredo­zemlju in z barbarsko periferijo, je orientalizirajoce obdobje, ko so bronasti reliefi, okrašeno blago, pecati … širili nove motive, ideje, zgodbe, nove spretnosti, tehnike in obrti iz vzhodnega sveta (Bur-kett 1992). Feniksi, levi, lotosi so postali del grške ikonografije in prek njih tudi barbarskih skupnosti na robovih grškega sveta. Ob sprejemanju tega sloga je iz železnodobne vilanovske kulture nas­tala etrušcanska civilizacija v srednji Italiji; prek nje – pa tudi ne­posredne menjave z grškimi trgovci – pa tudi barbarske skupnosti na obrobju (Sheratt 2005). 
Revolucija, ki sta jo povzrocila iznajdba tehnologije metalur­gije železa in dotok cudovitih prestižnih predmetov iz Sredozem­lja, novih substanc, kot je vino, in praks skupnega uživanja al­koholnih pijac, je sprožila proces segmentacije barbarskih družb, proces, ki je pripeljal do vzpostavitve rodovnih aristokracij, ki so vzdrževale svoj položaj z razdeljevanjem in razkazovanjem luksuznih predmetov, gostijami in z vojaškimi spopadi. V 7., 6. in 5. stoletju pred našim štetjem na robu Sredozemlja, v Padski nižini, jugovzhodnem loku Alp in ob severnih obalah Jadrana, od Tirolske do Dolenjske, ob situlski umetnosti nastajajo tudi nove barbarske skupnosti (Bondini 2012). 
Za situlsko umetnost je znacilna posebna promiskuiteta pred­metov in motivov. Predmeti iz plasticnih materialov, predvsem posodje in kovinski predmeti, prevzamejo množico novih oblik in podob pod vplivom predmetov iz drugih krajev in kontekstov. Oblike, podobe iz Etrurije, Grcije in z Vzhoda pristanejo na tra­dicionalnih oblikah posod, kjer so jih s kratkimi vrezi z dletom v bronasto plocevino obrisali in jih nato  z notranje strani s punci iztolkli v nizke reliefe. 
Vzhodni motivi – sfinge in grifoni – so pogostejši v Beneciji. Obrtniki pa so ustvarjali tudi svojo lastno ikonografijo in jo upo­rabljali za bolj ali manj standardizirane prizore gostij, sprevodov in popivanj, vojaških parad, oboroženih mož, ki so korakali peš ali jezdili na konjih, atletskih bojev, lova, spolnih prizorov. Pri­kazane so okrašene bronaste posode, ki jih razkazujejo na izrezl­janih piedestalih ali servirnih mizicah. V njih je shranjeno ali morda po grški navadi mešano vino. Lokalni nacini oblacenja, pohištvo, obicaji in ideali kažejo, da je na situlski umetnosti prej upodobljeno vsakdanje življenje bogate aristokracije, družbe, v kateri je bilo razkazovanje bogastva in moci kljucno za vzdrže­vanje statusa, kot pa prizori iz zgodb ali mitov. Morda gre tudi za pogrebne igre, sprevode in sedmine ob smrti pomembnega pred­nika, cigar spomin slavi situla (Lucke, Frey 1962; Gabrovec 1984; Bondini 2005; Teržan, Turk 2005). 
Vaška situla ni sama. Je del vecje populacije situlske umetno­sti. Druži jih to, da so izdelane na poseben nacin in okrašene s podobnimi motivi. Tako kot Gellove maorske hiše so nove situle narejene tako, da ostajajo del zbira obstojecih form (Gell 1998: 212–220). Predmeti situlske umetnosti so del iste populacije. Pred­meti se med seboj razlikujejo, a so razlike majhne in predvidljive, modifikacije pa so ravno dovolj velike, da vzpostavljajo predmet kot drugacen. To logiko sprememb in modifikacij lahko razu-memo šele, ko pogledamo celoten nabor predmetov, pri katerih je mogoce razbrati, da omejitve, ki vodijo proizvodnjo, izhajajo iz logike možnosti modifikacije motiva v motiv (Gell 1998: 212). Tu se želim navezati na Gellovo (1998; tudi Gosden 2005) idejo, da artefakti živijo neke vrste svoje življenje; ubogajo svoja lastna pravila, ki niso nujno pravila izdelovalcev in uporabnikov. Ravno zato, ker so predmeti del iste populacije, omejujejo izdelovalca pri svoji izdelavi. Ce želi izdelati predmet situlske umetnosti, mora slediti logiki transformacije motivov. Stvari tako oblikujejo svoj svet s svojo lastno logiko, neodvisno od cloveških namenov. Ab-straktne ideje in mentalne reprezentacije lahko dobijo obliko, ki jo sugerirajo predmeti, prej kot da bi predmeti samo zrcalili ali materializirali obstojece ideje ljudi. 
Situla ima skupek lastnosti – od oblike, barve, teksture –, ki ponujajo niz specificnih cutnih zaznav in izkušenj, hkrati pa iz­kljucujejo množico drugih. Tako nas usmerja, kako naj se do teh predmetov obnašamo, ali celo sugerirajo, kako naj se obnašamo do drugih ljudi (Gosden 2005). Situle so danes oksidirane, zele­ne in lisaste. Vendar ko so bile zglajene in ocišcene, so figure in prizori na njih sijali v medeno zlati barvi, bili paša za oci; v brljivi svetlobi bakel in svetilk na olje so prizori na njih oživeli. Situle so bile narejene kot tehnologije zacaranja, ocaranja, kot afek­tivne tehnologije. Tako so bile tudi politicni artefakti. Ne samo poslušna orodja, s katerimi so aristokrati ustvarjali in ohranjali svoj položaj, niti ne zgolj vinjete o aristokratski barbarski druž-bi. Situle znotraj situlske umetnosti živijo svoje lastno življenje in s svojo notranjo logiko reprodukcije aktivno ustvarjajo po­litiko barbarskih družb. Situlska umetnost je vzpostavila novo družbo, družbo, ki temelji na vzhodnih vzorih. Situlska umet­nost je prav tako oblikovala aristokratsko železnodobno družbo Dolenjske, kot je aristokratska družba producirala situle. Situle vzpostavljajo aristokrate prav tako, kot so aristokrati narocali si­tule in prizore na njih. 
Vaška situla je v 5. stoletju pred našim štetjem pristala v gro-bu mlajšega moškega iz gradišca nad današnjimi Vacami, skupaj z dvogrebenasto bronasto celado, dvema železnima sulicnima ostema, železno tulasto sekiro, neokrašeno bronasto pasno spono, votlim košcenim valjem in vretencem (Božic 2013). 
INTERMEZZO: MODERNA,  NACIONALIZEM IN ARHEOLOGIJA 
Kakor koli ga definiramo (prim. Smith 1986; Gellner 1983; Greenfield 1992; Smith 1991; Greenfield 1992; Hobsbawm 1992; Anderson 2007), je nacionalizem dejstvo moderne. Zgodovinsko lahko opazujemo dve poti nacionalizma, ki vodita do nastanka nacij. Prva trajektorija izhaja iz ideje o skupni narodni pripadno­sti, ki se je izkristalizira okrog skupnega jezika, kulture in zgodo-vine. Nacija predstavlja enokulturno skupnost, narod, ki se želi vzpostaviti tudi kot nacionalna država. Romanticizem poudarja elemente, kot so: jezik, kri, zemlja, tradicija; preteklost je konsti­tutivni elementi naroda (Guibernau 1996: 56). 
Drugi lok vzpostavlja t. i. državljanski nacionalizem, ki izhaja iz države in njenih ustanov. Država vzpostavlja nacijo prek enot­nega šolskega, pravnega, vojaškega in komunikacijskega sistema, prek državnih ustanov. Nacija je pripadnost državi, uklonitev nje­nim zakonom in ustanovam (Greenfield 1992: 10). Obe trajektori­ji nista cisti, saj se prepletata in zlivata med seboj. 
Nacionalizem potrebuje preteklost, zgodovino, da opravici trditev o starosti ali celo brezcasnosti nacije (Hamilakis 2007). Še posebej so primerni otipljivi, materialni ostanki preteklosti. Arheologija s praksami odkrivanja, izkopavanj, zbiranja, ohra­njanja, varovanja, interpretacije in razkazovanja arheoloških sledov je disciplina, ki je za nacionalizem nujno potrebna. Naci­onalizem je slaba vest arheologije (Mirnik Prezelj 2002), vendar iskanje povezav med arheologijo in nacionalizmom ni študij zlo­rabe arheologije od nacionalnih držav, ampak sledenje nastanku moderne avtonomne znanstvene discipline, ki služi prevladujoci ideologiji moderne, nacionalizmu. Vecina del o nacionalizmu v arheologiji razume nacionalizem kot od države sponzorirano zlo silo, ki zlorablja, spreminja in paci arheološki zapis. Arheološki zapis razumemo kot zapis, v skrajni konsekvenci strukturirano tudi kot besedilo, skozi katerega lahko »beremo« preteklost (Pa-trik 1985). 
A arheološki zapis kot tak ne obstaja. Materialni ostanki niso zapisi ljudi iz preteklosti. Arheološkega zapisa se ne da »brati«, tako kot beremo zgodovinske zapise. Arheološki zapis ustvarja arheologija sama. Kot pravi Hamilakis (2007: 14–15), je arheo­logija disciplina, ki svoj predmet preucevanja ustvarja iz mate-rialnih sledov. V tem je podobna nacionalizmu. Tako kot arheo­logija ustvarja svoj predmet preucevanja, nacionalizem ustvarja entiteto, ki mu nacionalizem daje smisel – nacijo. Ta analogija ni popolnoma nakljucna. Arheologija je kot disciplina nastala z nacionalnimi državami, ko so te potrebovale potrditev svoje starosvetnosti s pomocjo materialnih ostankov (prim. Trigger 1984; Díaz – Andreu, Champion 1996; Hamilkais 2007: 14). Ar-heologija kot moderna veda z vsemi ustanovami, muzeji, uradi za varovanje dedišcine, univerzitetnimi oddelki … je nastala za to, da ustvarja nacionalni arheološki zapis, da pomaga ustvarjati nacionalno dedišcino. 
SITULA NAJDENA 
Vaško situlo je marca 1882 našel Janez Grilc s Klenka pri Va­cah. Tisto leto ni bilo snega, Janez Grilc, ki je prejšnja leta že po­magal pri izkopavanjih na Vacah, pa je kopal in iskal predmete, ki bi jih lahko prodal. Na Ronkarjevih dragah je izkopal situlo in fragment okrašene zapestnice (Božic 2012a, 2012b). 
Grob, v katerem je bila pridana situla, je avgusta leta 1881 že izkopal muzejski preparator Ferdinand Schulz, predmeti iz groba pa so pristali na Dunaju (Božic 2012a, 2012b). Da je vaška situla pristala v Ljubljani, je cisto nakljucje. 
Franc Peruci, ucitelj in ljubiteljski starinokop z Vac, mu je za situlo ponujal 12 goldinarjev, Grilc pa jih je zanjo hotel 20. Situ-lo je ponudil tudi knezu Ernstu Windischgrätzu, zato je Peruci o najdbi (bronasti zajemalki za vodo ali »Wasserschepfer«, kot jo je imenoval) obvestil tudi kustosa Deželnega muzeja v Ljubljani Karla Deschmanna (Dragotina Dežmana) in se pozanimal, ali je muzej pripravljen situlo odkupiti ali naj se raje obrne na Naravoslovni mu-zej na Dunaju. Deschmann je že naslednji dan po prejemu pisma situlo odkupil za 18 goldinarjev in 20 krajcarjev. Situla je pristala v Kranjskem deželnem muzeju v Ljubljani in postala eden osrednjih predmetov nastajajoce zbirke (Vuga 1985; Božic 2012a, 2012b). 
V precej radikalni tezi Brit Solli (2011: 47) trdi, da se neka­teri predmeti dedišcine »lahko branijo sami«, saj ne potrebujejo posebnega prepoznavanja ali varovanja zaradi njihove starosti, cudovitosti ali lepote. Njegova teza temelji na ideji, da so nekatere znacilnosti predmetov tako mocne in izrazite, da se nas to, kar iz­ražajo, dotakne brez posrednikov, zato ne potrebujejo zaveznikov, da postanejo dedišcina. 
Situla je bila narejena kot tehnologija ocaranja; na nas inten­zivno deluje, njene afektivne lastnosti pa nas tudi po dva tisoc petsto letih premaknejo. Vendar, da  situla dobi poseben status in pravice, da postane zavarovana z nacionalnimi ter mednaro­dnimi zakoni in konvencijami, da obstajajo prakse, ki pomaga­jo vzdrževati njeno materialno integriteto, potrebuje ogrodje, ki jo kot dedišcino vzpostavi. Dedišcina ni samo zbir oprijemlji­vih stvari in nesnovnih izrazov in praks, ampak nekaj, kar se vzpostavlja in vznika skozi relacijske prakse (Harrison 2012: 226). 
Vaška situla se je pojavila v pravem kontekstu. To je cas, ko se je avstro-ogrska monarhija pospešeno modernizirala in gradila državne ustanove – od železnic, pošte, šolstva, muzejev, komisij za varstvo kulturne dedišcine. To je tudi cas napetosti med razu­mevanjem države kot nacije, ki jo vzpostavljajo državne ustanove, in med etnicnimi skupnostmi, ki se osmišljajo kot narodi in želijo svoje lastne nacionalne države.
Že leta 1821 so Kranjski deželni stanovi sprejeli odlocitev o ustanovitvi deželnega muzeja, ki se je poimenoval Kranjski sta­novski muzej (Krainisch Ständisches Museum). Cesar Franc I. je odobril ustanovitev muzeja in dolocil, da naj se imenuje Kranjski deželni muzej (Krainisches Landesmuseum); leta 1882 je cesar Franc Jožef dovolil, da se muzej v cast prestolonasledniku preime­nuje v Kranjski deželni muzej – Rudolfinum (Krainisches Landes-museum – Rudolfinum). Leta 1888 je bila odprta nova muzejska stavba za javnost. Šele leta 1921 se je Rudolfinum preimenoval v Narodni muzej (Žargi, Kos 2001). Ustanova muzeja je vzpostavila situlo kot nacionalno dedišcino. 
NACIJE IN STVARI 
Nacionalizem je pokazal presenetljivo moc, odpornost in dol­gotrajnost. Kljub procesom globalizacije je še vedno živ in zdrav. Toda kaj dela nacionalizem tako mocen, tako privlacen? Zakaj je nacionalizem prevladujoca sila moderne? 
Prej kot rezultat politicnega programa ali ideologije lahko nacionalizem razumemo kot omrežje ali zbir ljudi, praks, krajev, inštitucij, ideologij, tehnologij, idej ..., ki definirajo subjektivnost ljudi, oblikujejo njihova telesa, domišljijo, dejanja (prim. Ander­son 2007; Kapferer 1989). Tako je tudi referencni okvir, ki produ­cira samega sebe, svoj predmet (nacijo) in svoje socialne agente ali aktante. 
Tako je veliko vec kot samo ideologija; neljudje igrajo po­membno, ce ne celo kljucno vlogo pri vznikanju nacionalizma; nacije so nastale z mobiliziranjem novih modernih tehnologij, kot so: tisk, parni stroj, telegraf, kartografija, birokracija, kataster, šola, muzej. 
Benedict Anderson (2007) opisuje nacije kot zamišljeno skup­nost. Ideja izmišljenih skupnosti sugerira, da ni nacija nic vec kot zgolj družbeni konstrukt, izmišljotina, ki obstaja le v glavah ljudi. Sam razumem zamišljene skupnosti prej kot artefakt, konstrukt, ki ga je treba zgraditi, sestaviti skozi procese zamišljevanja, da nekdo pripada neki skupini ljudi, ki jih (vsaj vecine) ne pozna osebno. Gre za proces grajenja, ki ga lahko imenujemo nacionali­ziranje, proces, ki naredi nacijo za realno, naravno, oprijemljivo, objektivno, nedvomno. Nacije niso izmišljotine, ampak delujejo, imajo moc spreminjati svet, torej so. 
Kakšna je tu vloga neljudi, predmetov, tehnologij? Kakšna je vloga dedišcine? Kljucno vprašanje nacionalizma ali vseh cloveš­kih skupnosti, v katerih se ljudje ne poznajo osebno, je, kaj drži ljudi skupaj. Kako nacija ostaja in znova nastaja kot nacija? Kaj ji daje koherenco? 
Shirley Strurm in Bruno Latour (1987; tudi Latour 1994) razli­kujeta med kompleksnimi in kompliciranimi družbami. Pavijanske skupnosti so primer kompleksne družbe. Pavijani so kompetentni družbeni agentje, ki pavijansko družbo ustvarjajo s pomocjo svojih teles, saj drugih sredstev nimajo. Tako je težko zgraditi trajno druž­bo. Pri odlocanju, kdo je clan skupine, kakšna je hierarhija skupine, kakšna je narava interakcije z drugimi clani in podobno, nimajo nobenih trdnih orodij – razen mogoce sorodstva, starosti in spola, ki pa so v kriticnih trenutkih lahko tudi predmet pogajanj. Družba ni obstojna, ampak nastaja sproti skozi interakcije, pogajanja; vsaka nova interakcija jo ustvari znova iz nic. Družba je kompleksna, ker se morajo pavijani posvecati vsem vidikom družbe hkrati. 
Stabilna, trajna družba lahko nastane le, ce poleg teles in spret­nosti mobilizira dodatne vire. Stvari, predmeti, simboli, tehnologije lahko okrepijo in stabilizirajo doloceno obliko družbe in omogocajo premik družbenega življenja od kompleksnosti h »komplicirani« družbi; družbi, v kateri je družbeno življenje sestavljeno iz zapo­redja preprostih operacij. Jezik, simboli in predmeti poenostavljajo pogajanja o tem, kakšna naj družba bo, saj naredijo nekatere vidike družbe stabilne in stalne. Posamezniki še vedno izvajajo družbo, ki pa je veliko trdnejša in obstojnejša ter manj zapletena kot pavi­janska, saj jo utrjujejo trajne stvari, jezik in simboli. Posamezniki lahko vplivajo na druge tudi, ko niso v neposrednem stiku, saj ne­katere svoje naloge delegirajo stvarem (Latour 1994). 
V nacijah vecina ljudi osebno ne pozna drugih pripadnikov, a se vseeno identificirajo za pripadnike iste nacije. Zamišljevanje nacije tako mora mobilizirati orodja, predmete, tehnologije in jim delegirati »kompetence« ljudi. Nacionalizem ima svoj jezik, zgo­dovino, medije, materialno kulturo (zastavo, grb, simbole) in ritu-ale, ima svoje kraje in svoj koledar, ki držijo nacijo skupaj. 
Dinamicen proces zamišljevanja poteka skozi liturgije in ri­tuale utelešenih mnemonicnih praks (prim. Connerton 1989), ki vkljucujejo prakse spominjanja in prakse pozabljanja. Te segajo od državnih proslav in komemoracij do obicajnih vsakodnevnih ritu­alov, ki producirajo in reproducirajo senzoricne nacionalne spomi­ne. Ce ostanemo pri arheologiji, jih sestavljajo tudi tako vsakdanje stvari, kot so: hoja mimo arheološkega spomenika, novice o arheo­loških odkritjih na televizijskem dnevniku, uporaba slik artefaktov na državnih dokumentih ali barvanje risb situle v otroški barvanki (slika 5), da o obisku muzeja ali galerije sploh ne govorim. 
Za vzpostavljanje kontinuitete s preteklostjo so kljucni fizicni, oprijemljivi ostanki preteklosti. Poglavitna lastnost predmetov je, da trajajo. Ko gledamo, ali se dotikamo predmetov, ki so jih izdela­li predniki, ti med nami in njimi vzpostavljajo povezavo. Predmeti, dedišcina, vzpostavljajo povezave med clani nacije z ljudmi, ki so predmete izdelali, in jih vzpostavi kot prednike. Delovanje in moc predmetov iz preteklosti se aktivirata skozi cutne in materialne znacilnosti teh predmetov, njihovo vidnost, otipljivost, materialno konkretnost in skozi njihove sposobnosti, da evocirajo preteklost, starost (Gosden 2005; Jones 2007: 47–69). In kot ironicno pripo­minja Anderson (2001: 39): »Starejša kot je preteklost, boljša je.« 
Tako nacionalizem ni nekaj, kar se vzpostavlja (zgolj) od zgoraj navzdol, ampak tudi od spodaj navzgor. Nacionaliziranje opazujemo predvsem skozi procese, ki jih Billig (1991) imenuje banalni nacionalizem, vsakdanje rutine in prakse, ki definirajo posameznikovo mesto v svetu, a služijo grajenju nacionalnega (prim. Edensor 2002 in druga poglavja v tej knjigi). 
SITULA NAZIONALE 
Ce se je slovenski narod po pomladi narodov 1848 aktivno zamišljeval, kot lahko beremo v tej knjigi, tudi s kranjsko klobaso, pri njegovem zamišljevanju situla ni igrala nobene vloge. 
Zanimanje za situlo ostaja predvsem znotraj arheologije. V petdesetih letih prejšnjega stoletja (Stare 1955; Kastelic 1956) se je zacela živahna diskusija o izvoru, pomenu in o dataciji situlske umetnosti, katere rezultat je mednarodna razstava Situle od Pada do Donave, ki je bila v letih 1961 in 1962 postavljena v Ljubljani, na Dunaju in v Padovi (Kastelic 1962). Razstava je situlsko umet­nost umestila v prostor, ki presega meje Slovenije, med skupno dedišcino Italije, Avstrije in Slovenije oz. Jugoslavije. 
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, po smrti Josipa Broza 
- Tita, je Jugoslavija v hudi krizi, ki je mešanica ekonomskih te­žav, prebujajocih se nacionalizmov in razkola znotraj komunistic­ne elite. Vzroki in gonilo jugoslovanske krize so razloženi drugje (Ramet 1999; Pavkovic 2000). Kriza povzroci novo zamišljanje nacionalne identitete Slovencev, predvsem v razmerju do »južnih bratskih narodov« in zahodne Evrope. Gibanje temelji na pred­postavkah o lenih, koruptivnih, umazanih, orientalskih južnja­kih, ki gospodarsko izcrpavajo Slovenijo; brez njih bi že zdavnaj dohitela zahodno Evropo (Žižek 1990: 55). Zacne se razlocevanje Slovencev od drugih Jugoslovanov, gibanje, ki ima ideološke, poli­ticne in ekonomske dimenzije. Razlocevanje Slovencev vzpostav­lja lastno, posebno, nejugoslovansko, slovensko identiteto.
Leta 1985 je Jožko Šavli na Dunaju izdal knjigo Veneti – naši davni predniki? Pozneje sta se mu pridružila tudi Ivan Tomažic in Matej Bor; besedilo je izšlo tudi v Sloveniji (Šavli et al. 1988), tokrat že brez vprašaja, najprej kot podlistek osrednjega casopisa Socialisticne zveze delovnega ljudstva Slovenije Delo. Izid v Sloveniji je povzrocil zelo burne obcutke, pravi val vznemirjenja, ogorcenja in navdušenja. 
Njihova osnovna teza je, da Slovenci niso potomci Slovanov, ki so se na obmocju Slovenije naselili v 6. stoletju našega štetja sku­paj z drugimi južnoslovanskimi narodi, ampak potomci Venetov, ljudstva, ki se je s prostora med Alpami in Jadranskim morjem v prvem tisocletju pred našim štetjem razširilo po vecjem delu Evrope. Veneti so avtohtono ljudstvo, prvi Evropejci, saj je vecina (zahodno)evropskih narodov podedovala venetsko kulturo. Slo­venci so neposredni potomci Venetov; ohranili so najvec venetske kulture in tradicije, kar se zrcali v jeziku, tradiciji in v obicajih. Slovenci so tako rekoc prvi Evropejci. Venetologi so našli potrdi­tev vezi med Veneti in Slovenci ob branju napisov na artefaktih in spomenikih s pomocjo slovenskega jezika in branju toponimov po vsej (zahodni) Evropi s pomocjo slovenšcine (toponimi, »ki jih lahko razumejo le Slovenci«, Tomažic 1990: 68). 
Vsi trije kljucni protagonisti venetske teorije niso bili šolani zgo­dovinarji. Šavli je bil ekonomist, Tomažic duhovnik, Bor pa slaven pesnik, literat in clan SAZU. Naleteli so na ogorcen odziv »uradnih« zgodovinarjev, arheologov in jezikoslovcev, ki so venetologe obto­ževali diletantizma in neznanstvenosti. Venetologi pa so »uradno« teorijo o slovanskem izvoru Slovencev razkrinkali kot zaroto ger­manskega nacionalisticnega zgodovinopisja, ki so ga zlorabili tudi komunisti;  »uradno« znanost so obtoževali potvarjanja zgodovine, projugoslovanskosti in ideološke obremenjenosti (Skrbiš 2002). 
Diskusija sovpada z narašcajoco politicno polarizacijo, saj ve­netsko teorijo vecinoma podpirajo podporniki desnih strank in ljudje iz slovenske diaspore, zbrani v Slovenskem svetovnem kon­gresu (Skrbiš 2002: 48–52). 
Venetska teorija je bila prav tisto, kar je slovenski nacionali­zem potreboval. Pokazala je na starost in edinstvenost Slovencev; Slovence je locila od preostalih južnoslovanskih narodov in jih ne le umestila v Evropo, ampak jih pokazala kot konstitutiven narod Evrope. Podobni pojavi socasno potekajo tudi drugje na Balkanu in v tem se Slovenci ne locijo od preostalih južnoslovanskih narodov. Tako so se pojavile teorije o iranskih koreninah Hrvatov ali teze o Srbih kot »najstarejšem narodu« (prim. Slapšak 2011). 
Venetska teorija je za utrditev svojih stališc mobilizirala tudi materialno kulturo oziroma dedišcino. Na naslovnici knjige Ve­neti – naši davni predniki? je upodobljena vaška situla. V enem kljucnih trenutkov je Matej Bor napis na situli, najdeni v Skelet­ni jami pri Škocjanu, raztolmacil s pomocjo slovenšcine kot »osti jarej« ali kot »ostani mlad« (Šavli et al. 1988) in ustvaril ikonicen venetsko-slovenski napis, ki se še danes pojavlja na npr. stekleni­cah Oskarja Kogoja3 (Steklo 2014). Ker so vse situle del iste popu­lacije, je s tem vse situle povezal z Veneti, ki so govorili venetšcino 
– slovenšcino. Uradna arheologija je situlsko umetnost povezala s kulturo Este v Beneciji in Padski nižini, katere nosilci so bili Ve­neti. Z enacenjem Venetov s Slovenci je postala situlska umetnost slovenska, vaška situla pa eden osrednjih spomenikov venetske (torej slovenske) situlske umetnosti. Situle, predvsem pa vaška si­tula, so tako mobilizirane kot orodje ocaranja, ki prica o starosti, spretnosti in o znanju Venetov, »naših daljnih prednikov«. 
Oskar Kogoj je kot inspiracijo uporabil tudi motive situlske umetnosti, kot je npr. »venetski konj«, plasticna upodobitev konja z vaške situle. Povecana replika ve­netskega konja kot javna plastika stoji pred palaco Združenih narodov v Ženevi, v kompleksu Nebug pri Sociju ob Crnem morju, pred nekdanjim parlamentom v Jeruzalemu, v WTC-ju v Ljubljani in na Mestnem trgu v Slovenj Gradcu (Skulptu-re in plastike 2014). 
Venetska teorija ni nikoli postala uradna razlaga niti se ne po-ucuje se v šolah (ceprav je to poskušala spremeniti Slovenska naci­onalna stranka, ki ima venetsko teorijo zapisano tudi v programu, Cistopis 2005), nobena uradna interpretacija slovenske zgodovine se ne sklicuje na venetsko teorijo, ki ostaja slej ko prej na robu. Žal ne obstaja nobena študija, ki bi pokazala, kako je med ljudmi priljubljena venetska teorija. Glede na veliko število venetoloških besedil se zdi, da obstaja kot sorazmerno priljubljena, vzporedna, »ljudska« razlaga slovenske zgodovine. Venetska teorija je zelo uspešno mobilizirala moderne medije. Na spletu je precej dobro opremljenih strani in forumov, ki objavljajo glavne teze in nove raziskave (npr. Veneti.info 2014).
Leta 1991 se je Slovenija locila od Jugoslavije. Želela se je ume­stiti v srednjo Evropo, postati del Evrope in drugih (t. i. evroa­tlantskih) integracij. A Slovenija je neprepoznavna, nepoznana, nepriznana in se mora navzven pokazati kot del Evrope. Vzposta­viti mora novo identiteto. 
Naslednje leto je postala nova clanica Združenih narodov. Takratnemu sekretarju OZN Butrosu Galiju, so izrocili darilo, repliko situle (slika 2). Darila ni treba ubesediti, ker situla govori dovolj jasno, da jo prejemniki razumejo. Generalni sekretar OZN Ban Ki Moon se je v nagovoru državnemu zboru dvajset let po­zneje spomnil tudi situle in njenega pomena: 
Zgodovina Slovenije sega dalec nazaj, v davno preteklost. O tem prica cudovit predmet, ki krasi naš sedež v New Yorku. Ponosni smo, da tam razstavljamo darilo iz Slovenije. Gre za kopijo vaške situle, ki je nastala v 
6. stoletju [pr. n.  št.] (Nagovor 2012). 
Slovenska država je zacela mobilizirati situlo za projekt grad-nje nacionalne države. Vaško situlo kot edinstven nacionalni predmet hrani in zanjo skrbi Narodni muzej (ki jo ima tudi v svojem logotipu), zato so se zacele množiti njene inskripcije. 

Slika 2: Slovesnost ob odhodu replike situle iz Narodnega muzeja v OZN (arhiv Narodnega muzeja Slovenije) 
Inskripicije so zapisi, ki nekatere elemente realnega svetu za­pišejo ter jih tako utrdijo in stabilizirajo (Latour 1994). Inskrip­cije omogocajo, da jih razmnožujemo, lahko krožijo med ljudmi in ustanovami. Tega situla sama ne more, lahko pa krožijo njene replike, fotografije, risbe, slike posameznih motivov z nje. In-skripcije situle omogocajo, da z njimi manipuliramo, jih kombi­niramo, spreminjamo, interpretiramo in preoblikujemo ter tako ustvarjamo nove, hibridne inskripcije (gl. Latour 1999). Bruno Latour (1999: 31–69) je inskripcije opisal kot nespremenljive in mobilne (ang. immutable mobiles), ker omogocajo kroženje in razširjanje informacij (zato mobilne), ki pa kljub temu ostajajo koherentne (zato nespremenljive), tako kot vaška situla, ki je na varnem v Narodnem muzeju. Tudi situla sama je kombinacija razlicnih inskripcij – iz drugih predmetov situlske umetnosti, ki so spremenjeni po logiki situlske umetnosti. Izdelava reprodukcij prenaša to logiko v moderni cas. 

Slika 3: Steklena replika situle Steklarne Rogaška, iz darilnega  programa njihove spletne strani 
Steklena replika situle, ki jo izdeluje Steklarna Rogaška, je postala uradno protokolarno darilo Republike Slovenije, ki ga ne delijo le pomembnim državnikom, ampak tudi znotraj Slove­nije (slika 3). Seznami daril, ki so jih prejele ustanove slovenske države, kažejo, da je situla (oziroma njena steklena reproduk­cija) pogosto darilo. Vaška situla se pojavi v vitrinah vseh po­membnejših državnih ustanov. Slovenija je situlo mobilizirala kot tehnologijo ocaranja, zacaranja. Steklena situla kombinira starost in skrivnostnost vaške situle z mojstrstvom in znanjem slovenskih brusilcev stekla. Transubstanciacija materiala iz bro-naste plocevine v debelo brušeno kristalno steklo doda nove afektivne kvalitete in evocira tradicijo, kultiviranost, sofistici­ranosti, kar dopolnjuje tudi njena embalaža, podložena s crno svilo (Rogaška 2014). 
S celostno graficno podobo državnih dokumentov, ki jo je zasnoval Miljenko Licul, so inskripcije iz situle postale del urad­nih dokumentov (Identiteta Slovenije 2011). Inskripcije situle najdemo na osebni izkaznici, dokumentu, ki izkazuje identite-to posameznika – državljana – v razmerju do države. Osebna izkaznica kombinira inskripcijo situle (konjenika) s slovenskim grbom. Na potnem listu imajo inskripcije situle osrednjo vlogo; že na notranji platnici so upodobljeni jelen, pokrita ženska in moški s frizijsko cepico ter jezdec s plošcatim pokrivalom. Na vsaki strani je pod številko strani majhna silhueta jezdeca s pti-co roparico nad njim. Tako je potni list katalog reprezentancne kulturne dedišcine nacije. Dokument, ki vsakega državljana Slo­venije, ki ga pokaže drugim, takoj umesti med kulturne, civilizi­rane in stare narode. Dedišcina – ne le arheološka – je mobilizi­rana kot orodje ocaranja drugih (slika 4). 

Situle ne mobilizira samo država za gradnjo svoje identi­tete, ampak igra tudi vlogo pri zamišljevanju Slovenije od spo­daj navzgor. 
V otroški barvanki Barvajmo Slovenijo (Juvancic 2009) situ-la zastopa arheološko dedišcino, skupaj z neandertalsko pišcaljo iz Divjih Bab in železnodobnim nakitom iz dolenjskih grobov (slika 5); v knjigi nastopa skupaj s kozolcem in cerkvico na hri-bu. Skozi materialne prakse barvanja inskripcij dedišcine knji­ga otroke vzgaja v Slovence. Podobne materialne prakse opisuje Yannis Hamilakis (2007: 205–231). V koncentracijskih tabori-šcih med državljansko vojno v Grciji so komuniste in levicarje prevzgajali in rehabilitirali v patriote, tako da so ti gradili mini­ature Parteona in drugih ikonicnih grških spomenikov (Hami-lakis 2007: 205–231). 
Situla igra pomembno vlogo v nacionalisticnih gibanjih, ki izhajajo iz osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tak primer je npr. društvo Hervardi, ki se na svoji spletni strani opiše takole: 
Združuje in povezuje nas najvišja vrednota, ki nam je za vedno dana že ob rojstvu – slovenstvo! Povezujejo nas slovenski jezik, slovenska zgodovina, slovenska kultura (meseci, narodne noše, jezik …), naš nacin življenja, naši skupni predniki (Hervardi 2014). 
Naši skupni predniki so seveda Veneti. Vaška situla pa je »najstarejši simbol« slovenstva, ki prica o starosti in pomenu Slo­vencev. Situla oziroma njene inskripcije nastopajo v sestavljenih hibridnih artefaktih, ki kombinirajo situlo z drugimi inskrip­cijami v hibridne konfiguracije, ki situlo zelo jasno povezujejo s slovenstvom in slovenskim narodom. Tako npr. Zveza veteranov vojne za Slovenijo svojim clanom podeljuje »kovanec slovenskega rodoljuba«, ki ima na aversu: 
upodobljen planet Zemlja z obrisi kontinentov in s soncnimi žarki, ki se iz Slovenije širijo na obmocje, kjer živimo Slovenci. Po obodu kovanca je napis KJERKOLI – KADARKOLI – SLOVENIJA. Ploskev kovanca krasita reliefno oblikovana lipova lista. Na nasprotni strani je upodobljena situla z Vac in izpisano besedilo domoljubne pesmi »Slovenec sem, tako je mati d‘jala« (Zajc 2009: 18). 
Kovanec je sestavljen artefakt, ki zgošceno vzpostavlja rela­cije med Slovenci v domovini in diaspori – »simboli slovenstva«, kot sta lipova lista, in daljna preteklost, ki jo evocira situla. Situla tako deluje kot materialno sidrišce v prostoru in casu, ki povezuje vse Slovence v Republiki Sloveniji in diaspori. 

Divjih Bab in nakita iz železnodobnih grobov  (Janez Juvancic, Barvajmo Slovenijo, 2009) 
Pomembni element kolektivnega spominjanja je teritorializa­cija spominov. Prostor nacije ni dan vnaprej, ampak ga je treba stalno producirati (prim. Appadurai 1996: 178–199). Nacija potre­buje rituale in kraje, ki spreminjajo prostor v nacionalni prostor, pa naj bo to skozi koledar nacionalnih ritualov in komemoracij. Ideja o kraju, ki bo središce in sidrišce Slovenije in Slovencev, je pripeljala do gradnje kraja z imenom Geoss. 
Projekt Geoss (Geometrijsko središce Slovenije) se je zacel leta 1981 kot pobuda lokalne skupnosti znotraj Obcine Litija. Lokalni prebivalci so ugotovili, da je v bližini Slivne pri Vacah geometrij­sko središce Republike Slovenije oziroma njeno težišce. Leta 1982 so tam postavili spomenik, štirioglat granitni steber, omfalos,4 s podatki o položaju, obrisu države in verzom iz slovenske himne. Posadili so lipo, na poti do spomenika pa drevored 88 macesnov, takrat posvecenih Josipu Brozu - Titu. 
Nakljucje, da je bila situla najdena prav v bližini današnjega geometrijskega središca Slovenije, je v gradnjo Geossa vkljucilo 
Omfalos (popek) je steber ali kamen, ki oznacuje središce sveta. Najbolj znan je omfalos v Delfih, ki oznacuje kraj, na katerem naj bi se srecala orla, ki ju je spustil Zevs, in stoji v središcu kozmosa (Voeglin 2000: 31). 
tudi vaško situlo. Leta 1983 so v bližini, pri hiši najditelja situle Janeza Grilca, postavili inskripcijo, povecano repliko vaške situle iz brona. »Izdelana je tako natancno, da je boljša in zlasti pregled­nejša kot že marsikje naceti original.« Postavljena je na mlinski kamen, pripeljan iz Podpeci pri Ljubljani (Svetik 1983: 7). 
Leta 2003 je bil sprejet Zakon o geometricnem središcu Repu­blike Slovenije, leta 2005 pa je Republika Slovenija ožje obmocje Geossa odkupila in ga s koncesijsko pogodbo dodelila v upravlja­nje Društvu Geoss. 
Tu stoji spominska tabla z datumom osamosvojitve ter spreje­tja Slovenije v Organizacijo združenih narodov in Evropsko skup­nost. Na drogovih dan in noc plapolajo zastave Geossa, obcine, slovenska in zastava Evropske unije. 
Leta 2003 so v bližini spomenika Geoss postavili spomenik »rodoljubu osamosvojitvene vojne«. Sestavlja ga 36 kamnitih kva­drov, ki prihajajo iz vseh slovenskih pokrajin in zamejstva. Na spomeniku je pritrjena bronasta plošca, ki upodablja konjenika z vaške situle, motiv, ki je upodobljen tudi na slovenskih dokumen­tih. V utemeljitvi razlogov za postavitev spomenika je inskripcija situle argumentirana takole: 
Slovenija je v svetu vse bolj prepoznavna po situli. Ce bo na spomeniku upodobljen konjenik, kakršen je upodobljen na situli, bo tako zaokrožena simbolika slovenskega naroda s svojim srcem v Geossu, še preden pride-mo v veliko evropsko družino (Spomenik rodoljubu 2014). 
»Simbolika slovenskega naroda« se zaokrožuje še naprej. Leta 2014 so dodali repliko knežjega kamna z Gosposvetskega polja, še eno inskripcijo problematicne dedišcine (prim. Štih 2012; tudi Horvat 2012; Cervek 2012). 
Geometrijsko središce Slovenije je postalo kraj, na katerem je zgošcena esenca Slovenije. Okrog axis mundi, geometrijskega sre­dišca Slovenije, potekajo spominska srecanja in razvijanja zastav, sem romajo šole in družine. Postaja spominski park, prostor spo­minjanja in komemoracije, ki vkljucuje inskripcije vseh pomemb­nih »slovenskih« spomenikov, geološko zbirko in park, arheolo­ško pot Po poteh velikega kneza z Vac (Cestnik 2009), spominske plošce, prikaze obicajev, gledališke predstave, poroke … 
Uspeh nacionalizma kot kljucne iznajdb moderne je prav v tem, da mobilizira in vkljucuje tudi predmoderne nacine orga­niziranje ljudi, kot je religija. Nacionalizem je sekularna religija z vsemi rituali in liturgijami, Geoss pa kraj aktivnega zamišljanja Slovenije, prostor nacionalisticne liturgije, procesij, romanj, ri­tualov in spominskih slovesnosti, poklonov »svetlim trenutkom slovenske preteklosti«. Geoss zgošcuje prostor in cas. Specificni spomeniki, kraji in sledovi, ki definirajo ozemlje nacije – od že­lezne dobe do vstopa Slovenije v Evropsko skupnost – so sesta­vljeni v nov, hibriden kraj, utopijo, ki omogoca zgošceno izkušnjo Slovenije in slovenstva. Geoss lahko razumemo kot heterotopijo (Foucault 1998), resnicen kraj, kraj realizirane utopije, na katerem so zgošceno predstavljeni, izzvani in obrnjeni drugi kraji. Geoss se izkristalizira okrog vaške situle; nakljucje, da najdišce situle sovpada s središcem Slovenije, je postalo usoda. 

Slika 6: Geoss, heterotopija Slovenije: omfalos, spomenik rodoljubu  osamosvojitvene vojne in petkrat povecana replika vaške situle  (foto: Dimitrij Mlekuž, september 2014) 
Slovenska država je bila projekt razlicnih skupin z razlicnimi cilji, idejami in razumevanjem. Situla je promiskuitetna; gre z vsa­kim, ki jo hoce. Situlo so mobilizirale zelo razlicne skupine, o njej govorijo tako venetologi kot “uradna” arheološka znanost; nasto-pa na državnih dokumentih, priznanjih društev in nacionalnih heterotopijah, kot je Geoss. Zaradi te svoje plasticnosti in promi­skuitete jo razumemo kot mejni predmet (ang. boundary object), koncept, ki opisuje, kako razlicne skupnosti uporabljajo enake in-formacije na razlicne nacine (Star, Griesemer 1989). Mejni objekti so dovolj plasticni, da jih lahko interpretirajo in uporabljajo raz­licne skupine, vendar dovolj nespremenljivi, da ohranjajo svojo integriteto. V razlicnih družbenih kontekstih lahko nosijo dru­gacne pomene, a je hkrati njihova struktura dovolj koherentna, da jih lahko prepoznajo razlicne skupine. Mejni predmeti omogocajo koordiniranje brez konsenza in omogocajo vkljucevanje lokalne­ga razumevanja v kontekst kolektivnega delovanja. 
Kot mejni, promiskuitetni predmet, predmet, ki omogoca razlicne rabe in lahko nastopa v zelo razlicnih kontekstih, je do-bila osrednjo vlogo v projektu gradnje nacionalne države. Situla kot mejni predmet je služila in še služil temu, da se nam zdi, da se razumemo, ceprav mislimo na popolnoma druge stvari. Poskrbe-la je, da se je energija, naboj nacionalisticnega gibanja, ki sovpada z razpadom Jugoslavije, elektriziranega z venetsko teorijo, prelila v vzpostavljanje nacionalne države in njenih ustanov. Vaške situla je tako osrednji predmet, skozi katerega se prepletata in zlivata etnicni in državni vidik nastajanja slovenske nacionalne države. 
ZAKLJUCEK 
Nastanka slovenske države ne moremo razumeti samo kot procesa, ki se je zgodil od zgoraj navzdol; slovenske države ni po­stavila pešcica politikov in intelektualcev, vojakov in diplomatov, ampak se je vzpostavila skozi vse prakse prebivanja. Konstrukcija nacije je proces, v katerega so potencialno vkljuceni vsi clani na­cije, ne le politiki in intelektualci. Upravljanje in skrb za simbolne elemente, principe, njihovo preurejanje in za rabo niso le stalno izzvani, ampak potencialno tudi odprti vsem in lahko generirajo drugacne interpretacije. 
Arheološki artefakti in spomeniki so imeli bogato in polno biografijo že pred moderno, pred nacionalizmi; so dosežki davno mrtvih ljudi in vsebujejo neznane skrivnostne pomene in moci. Zamišljevanje nacije gradi na teh obcutkih in ustvarjala genea­loško povezavo med nami in predniki. Moc situle, da nas oca­ra, njena otipljivost in starost pricajo o moci naših prednikov. A predmeti so tudi dovolj plasticni, da stopajo v zelo razlicne povezave in hibride. Vaška situla je tako arheološki artefakt, s katerim se hkrati ukvarja »uradna« arheologija, »zaklad« Narodnega muzeja, cudovit izdelek naših davnih prednikov, simbol in blagovna znamka Republike Slovenije. 
Materialna kultura je promiskuitetna; gre z vsakim, ki si je zaželi. Predmeti stopajo v vedno nove mreže in povezave z dru­gimi predmeti in ljudmi. Kaj bo s situlo ali situlami v prihodnje? Zdi se, da je moc situle ocarala tudi kapital. Postala je ime za pre­stižen stanovanjski kompleks sredi Ljubljane (Situla 2014). Postaja blagovna znamka. Evocira moc, prestiž, bogastvo in stil. To vlogo je situla že igrala pred dva tisoc petsto leti, v barbarskih družbah Dolenjske, kjer je ocarala ljudi, razkazovala bogastvo aristokratov in delila ljudi na aristokracijo in njihove sledilce ter podložnike. Zdi se, da situla še naprej pocne tocno to, kar mora. 
Vzpostavljajo pa se tudi nova razmerja znotraj populacije situl. Ce je vse situle Slovenije zastopala predvsem vaška situla, se znotraj množice vzpostavljajo situle s svojo lastno identiteto in mocjo. Te igrajo cedalje pomembnejšo vlogo pri zamišljevanju lokalnih iden­titet. Novo mesto, kjer so arheološka izkopavanja odkrila množi-co situl, si je nadelo naslov »mesto situl«, postavilo repliko situle v krožišce na vstopu v mesto in situlo izbralo za obcinsko protoko­
larno darilo (Novo mesto 2014). A situle so vedno nastopale v raz­
merju do drugih situl, saj so vzpostavljale barbarskega aristokrata 
v razmerju do drugih skupnosti in aristokratov. Kdo je potem gospodar veder? Je vedrce samo orodje politik, 
ideologij in kapitala ali igra svojo vlogo, v kateri se zapletamo 
ljudje? 
LITERATURA 
Anderson, Benedict. 2001. Western Nationalism and Eastern Nationalism. New left review 9, 31–42. 
Anderson, Benedict. 2007. Zamišljene skupnosti: O izvoru in širjenju naciona­lizma. Ljubljana: Studia Humanitatis. 
Appadurai, Arjun. 1995. The Production of Locality. V Counterworks: Mana­ging the Diversity of Knowledge, ur. Richard Fardon. London, New York: Routledge, 204–255. 
Billig, Michael. 1995. Banal Nationalism. London: Sage. 
Bondini, Anna. 2012. Situla Art and the Emergence of Aristocracies in the Veneto. V Art and Communication. Centralization Processes in European societies in the 1st millenium BC, ur. Christopher Pare. Mainz: Verlag des Römisch-Germanischen Zentralmuseums, 59–71. 
Božic, Dragan. 2012a. Kje je Janez Grilc s Klenika v resnici našel vaško situlo. Slovenske novice, 22. september, 8. 
Božic, Dragan. 2012b. Nova spoznanja o odkritju vaške situle. Življenje in 
tehnika 63 (10), 14–21. 
Božic, Dragan. 2013. Vaško situlo je imel vojšcak s celado. Delo, 19. september, 14. 
Boardman, John. 1971. A Southern View of Situla Art. V The European Com­munity in Later Prehistory. Studies in Honor of C. F. C. Hawkes, ur. John Boardman. London: Routledge,  Kegan Paul, 121–140. 
Burkett, Walter. 1992. The Orientalizing Revolution: Near Eastern Influence on Greek Culture in the Early Archaic Age. Harvard, Ma.: Harvard Uni­versity Press. 
Connerton, Paul. 1989. How Societies Remember. Cambridge: Cambridge University Press. Dant, Tim. 2005. Materiality and Society. Maidenhead, New York: McGraw Hill, Open University Press. 
Díaz - Andreu, Margarita, Champion, Timothy. 1996. Nationalism and Ar­chaeology in Europe: An Introduction. V Nationalism and Archaeology in Europe, ur. Margarita Díaz – Andreu, Timothy Champion. London: UCL Press, 1–23. 
Edensor, Tim. 2002. National Identity, Popular Culture and Everyday Life. Ox­ford: Berg. 
Foucault, Michel. 1998. Different Spaces. V Aesthetics, Method, and Episte­mology: Essential Works of Foucault, 1954–1984, Volume 2, ur. James D. Faubion. New York: The New Press, 175–185. 
Gabrovec, Stane. 1984. Umetnost Ilirov v prazgodovinskem obdobju na po­drocju severozahodne in severne Jugoslavije. V Duhovna kultura Ilira. Simpozijum Hercegnovi, 4.–6. november 1982. Sarajevo: Centar za balka­nološka ispitivanja, 41–64. 
Gell, Alfred. 1992. The Technology of Enchantment and the Enchantment of Technology. V Anthropology, Art and Aesthetics, ur. Jeremy Coote, Anthony Shelton. Oxford: Clarendon, 40–66. 
Gell, Alfred. 1998. Art and Agency. An Anthropological Theory. Oxford: Cla­rendon Press. 
Gosden, Chris. 2005. What Do Objects Want? Journal of Archaeological Method and Theory 12 (3), 193–211. 
Greenfeld, Liah. 1992. Nalionalisms, Five Roads to Modernity. Cambridge, Ma., Oxford: Harvard University Press. 
Guibernau, Montserrat. 1996. Nationalisms: The Nation­State and Nationa­lism in the Twentieth Century. Cambridge: Polity Press. 
Hamliakis, Yannis. 2007. Nation and Its Ruins: Antiquity, Archaeology and National Imagination in Greece. Oxford: Oxford University Press. 
Harrison, Rodney. 2012. Heritage: Critical Approaches. London, New York: Routledge. 
Hobsbawm, Eric. J. 1992. Nations and Nationalism Since 1780: Programme, Myth, Reality. Cambridge: Cambridige University Press. 
Jones, Andrew. 2007. Memory and Material Culture. Cambridge: Cambridge University Press. 
Kapferer, Bruce. 1989. Nationalist Ideology and a Comparative Anthropology. Ethnos 54 (3–4): 161–199. 
Kastelic, Jože. 1956. Situla iz Vac. Beograd: Jugoslavija. 
Kastelic, Jože. 1962. Umetnost alpskih Ilirov in Venetov: Situle od Pada do Do­nave. Ljubljana: Narodni muzej. 
Knappet, Carl. 2005. Thinking Through Material Culture: An Interdisciplinary Perspective. Philadelphia: University of Pennsylvania Press. 
Latour, Bruno. 1986. Visualization and Cognition: Drawing Things Together. V Knowledge and Society Studies in the Sociology of Culture Past and Pre­sent, ur. Henrika Kuklich. Jai Press, 1–40. 
Latour, Bruno. 1992. Where Are the Missing Masses? The Sociology of a Few Mundane Artifacts. V Shaping Technology/Building Society, ur. Wiebe E. Bijker, John Law. Cambridge, Ma.: MIT Press, 225–258. 
Latour, Bruno. 1993. We Have Never Been Modern. New York: Harvester Wheatsheaf. 
Latour, Bruno. 1999. Pandora’s Hope: Essays on the Reality of Science Studies. Cambridge, Ma.: Harvard University Press. 
Latour, Bruno. 2004. Politics of Nature: How to Bring the Sciences into De­mocracy. Cambridge, Ma.: Harvard University Press. 
Latour, Bruno. 2005. Reassembling the Social: An Introduction To Actor­­Network Theory. Oxford: Oxford University Press. 
Law, John. 2004. After Method: Mess in Social Science Research. London, New York: Routledge. 
Lucke, Wolfang, Frey, Otto-Herman. 1962. Die Situla in Providence (Rhode Island): Ein Beitrag zur Situlenkunst des Osthallstattkreises. Berlin: W. de Gruyter & Co. 
Massumi, Brian. 2002. Parables for the Virtual: Movement, Affect, Sensation. Durham: Duke. 
Mauss, Marcel. 1996. Esej o daru in drugi spisi. Ljubljana: ŠKUC, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 
Mazzarella, William. 2009. Affect: What is it Good For? V Enchantments of Modernity: Empire, Nation, Globalization, ur. Saurabh Dube. London, New York: Routledge, 291–309. 
Mirnik Prezelj, Irena. 2002. Sodobna sociologija o problemih etnicnosti, na­rodov (nacionalizmov) in današnja arheologija. Arheološki vestnik 53, 385–401. 
Olsen, Bjřrnar. 2013. In Defense of Things: Archaeology and the Ontology of Objects. Lanham: AltaMira Press. Patrik, Linda E. 1985. Is There an Archaeological Record? Advances in Archa­eological Method and Theory 8, 27–62. Pavkovic, Aleksandar. 2000. The Fragmentation of Yugoslavia: Nationalism and War in the Balkans. London, Macmillan. 
Ramet, Sabrina P. 1999. Balkan Babel: The Desintegration of Yugoslavia from the Death of Tito to the Insurrection in Kosovo. Boulder, Co.: Westview Press. 
Slapšak, Božidar. 2011. Entangled Histories in South­East Europe. V Multiple Antiquities­Multiple Modernities, ur. Otto Gecser, Gabor Klaniczay, Mi­chael Werner. Frankfurt: Campus Verlag, 403-428. 
Sherratt, Andrew. 1995. Fata Morgana: Illusion and Reality in Greek-Barbari­an Relations. Cambridge Archaeological Journal 5, 139–156. 
Skrbiš, Zlatko. 2002. The Emotional Historiography of Venetologists: Slo­vene Diaspora, Memory and Nationalism. Focaal: European Journal of Anthropology 39, 41–56. 
Smith, Anthony D. 1986. The Elhnic Origins of Nations. Oxford, New York: Basil Blackwell. 
Smith, Anthony D. 1991. National Identity. London: Penguin. 
Solli, Brit. 2011. Some Reflections on Heritage and Archaeology in the Anthro­pocene. Norwegian Archaeological Review 44 (1), 40–54. 
Star, Susan, Griesmer, James. 1989. Institutional Ecology, »Translations« and Boundary Objects: Amateurs and Professionals in Berkeley’s Museum of Vertebrate Zoology, 1907–39. Social Studies of Science 19 (3), 387–420. 
Sřrensen, Tim F. 2013. We Have Never Been Latourian: Archaeological Ethics and the Posthuman Condition. Norwegian Archaeological Review 46 (1), 1–18. 
Strum, Shirley S., Latour, Bruno. 1987. Redefining the Social Link: From Ba­boons to Humans. Social Science Information 26, 783–802. 
Stare, France. 1955. Prazgodovinske kovinske posode iz Slovenije. Zbornik Fi­lozofske fakultete 2, 103–151. 
Šavli, Jožko. 1985. Veneti, naši davni predniki? Dunaj: Korotan. 
Šavli, Jožko, Bor, Matej, Tomažic, Ivan. 1988. Veneti, naši davni predniki. Ma-ribor: CGP Vecer. 
Štih, Peter. 2012. Ustolicevanje koroških vojvod med zgodovino in predstavam: Problem njegovega izrocila, razvoja in poteka kot tudi njegovo razume­vanje pri Slovencih. Zgodovinski casopis 66 (3–4), 36–343. 
Teržan, Biba. 1995. Poskus rekonstrukcije halštatske družbene strukture v do-lenjskem kulturnem krogu. Arheološki vestnik 36, 77–105. 
Thrift, Nigel. 2004. Summoning Life. V Envisioning Human Geographies, ur. Paul Cloke, Philip Crang, Mark Goodwin. London: E. Arnold, 81–103. 
Tomažic, Ivan. 1990. Veneti naši davni predniki: Matej Bor, Jožko Šavli, Ivan 
Tomažic. Ljubljana:  Editiones Veneti. 
Trigger, Bruce. 1984. Alternative Archaeologies: Nationalist, Colonialist, Im­perialist. Man 19, 355–370. 
Turk, Peter. 2005. Podobe življenja in mita: Katalog razstave. Ljubljana: Naro­dni muzej. 
Voeglin, Eric. 2000. Order and History. Columbia:  University of Missouri Press. 
Vuga, Davorin. 1985. Viri za zgodovino slovenske arheologije. Kronika 33 (2–3), 105–116. 
Witmore, Chrisopher L. 2007. Symmetrical Archaeology: Excerpts of a Mani­festo. World Archaeology 39 (4), 546–562. 
Žargi, Matija, Kos, Mateja. 2001. Stoosemdeseta obletnica ustanovitve Narod­nega muzeja Slovenije. Argo 44 (2), 11–13. 
Žižek, Slavoj. 1990. Eastern Europe’s Republics of Gilead. New left review 183, 50–62. 
VIRI 
Cistopis. 2005. Cistopis dopolnjenega in aktualiziranega programa Slovenske nacionalne stranke, sprejetega na 7. kongresu stranke. Brdo pri Kranju. 
Cervek, Urban. 2012. Knežji kamen spotike. Delo, 16. januar. 
Cestnik, Vojka. 2009. Arheološka dedišcina Vac: Vodic po arheološki poti Vace. Vace: Zavod za razvoj zavesti »Družinsko gledališce Kolenc«. 
Geoss. 2014. Geoss, geometricno središce Slovenije. Dostop: 22. september 2014, http://www.drustvo-geoss.si/page/sl/geoss/predstavitev. 
Hervardi. 2014. Hervardi. Dostop: 22. september 2014, http://www.hervardi. com. 
Horvat, Marijan. 2012. Knežji kamen? Ah, kam bi ga del? Mladina, 20. januar. 
Identiteta Slovenije. 2011. Identiteta države – Oblikovanje za državo. Dostop: 22. september 2014, http://www.dvajset.si/prvih-20/pregled/prej-in-zdaj/ identiteta-slovenije/. 
Juvancic, Janez. 2009. Barvajmo Slovenijo. Ljubljana: Inštitut sapienti sat. Nagovor. 2012. Nagovor generalnega sekretarja OZN, Bana Ki Moona držav­nemu zboru RS, 20. 7. 2012. Dostop: 22. september 2014. http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/mediji/sporocilaZaJavnost/sporocilo­
ZaJavnost/2cb045bd-3712-4850-950d-0096b933d3f3. Novo mesto. 2014. Novo mesto – mesto situl: Zgolj vzdevek ali trženjska znamka. Dostop: 22. september 2014, http://www.park.si/2010/02/novo--mesto-–-mesto-situl-zgolj-vzdevek-ali-trzenjska-znamka/. Steklo. 2014. Oskar Kogoj design, Steklo. Dostop: 22. september 2014, http:// www.galerijaoskarkogoj-sp.si/steklo8.php. Skulpture in plastike. 2014. Oskar Kogoj design, Skulpture in plastike. Dostop: 
22. september 2014, http://www.galerijaoskarkogoj-sp.si/skulpture_in_ plastike.php. 
Rogaška. 2014. Kristal Rogaška. Darilni program. Dostop: 22. september 2014, http://www.kristalrogaska.si/shop/darilni-program/suevenir/3-1-situla--12cm-suvenir-r-i.html. 
Situla. 2014. Situla. Veliko mesto v srcu prestolnice. Dostop: 22. september 2014,  http://www.situla.eu. 
Svetik, Peter. 1983. Projekt Vace 81. Naša skupnost, 15. 
Spomenik rodoljubu. 2014. Spomenik rodoljubu osamosvojitvene vojne za Slovenijo 1991. Dostop: 22. september 2014,  http://www2.arnes.si/\~z­
kolen/Rodoljub.html. 
Zajc, Zdenko. 2009. Priznanja, znaki in kovanci ZVVS. Veteran, glasilo zveze veteranov vojne za Slovenijo 38–39, 18–22. Veneti.info. 2014. Veneti.info. Dostop: 22. september 2014, http://www.veneti. info. 



GIBANICA – OBREDNA JED  VIŠJEGA SLOJA STAROSLOVENCEV 
Damir Josipovic 
UVOD 
Gibanica ni le kulinaricna specialiteta, ki jo je mogoce dobi-ti na obmocju Slovenije. Gibanica tudi ni le ena paradnih in re-prezentativnih nacionalnih jedi v Sloveniji. Gibanica, natancneje prekmurska gibanica, je tudi prostor, skozi katerega fizicno snov se pretaka nesnovna kulturološka vsebina. Gibanica kot kulina­ricni fenomen, ki obnoreva Slovence vse od osemdesetih let 20. stoletja naprej, Prekmurce pa še vsaj kakih sto let prej, je pomem­ben medij slovenske etnicno-narodne emancipacije in posledicno polnjenja vsebine poznega nastanka nacionalne države šele ob iz­teku 20. stoletja. 
O slovenski (tradicionalni) prehrani lahko že pregovorno še najvec izvemo od izseljencev iz Slovenije, ki so se kuhe tradicional­nih lokalnih jedi naucili od sorodnikov ali znancev ali prijateljev, ali pa – kar nikakor ni neredko – kar iz modernejših knjig receptov (prim. Mlekuž 2006, 2009). Ce že je slovensko izseljenstvo po cem v Sloveniji širše znano, je to prav po ohranjanju in seveda poustvar­janju specificne dedišcine, ki jo lahko povezujemo s slovenskim zemljepisnim prostorom in ki ji na formalno-politicni ravni pravijo »ohranjanje slovenske kulture«.1 Prav slovensko izseljenstvo pa je tudi medij prostorske difuzije »tipicnih« slovenskih dobrot. Tako lahko razumemo tudi trcenje »staticnih tujcev« in »mobilne sloven-ske kulinarike«, kakor kaže primer Nizozemke Janny de Moor: 
Glede na to, da sem se že dolga leta zanimala za kulturo hrane, sem kupila angleško knjižico o slovenski kulinariki, ki je bila izdana daljnega leta 1977 v Beogradu. Do zdaj se je knjig na to temo nabralo že za celo polico. Mojo zbirko pa je kronala knjiga European Cookery, ki je bila izdana v Utrechtu leta 2004 in v kateri je tudi slovensko poglavje o tradicionalnih in inova­tivnih menijih. Tam sem se prvic srecala s prekmursko gibanico (Janny de Moor, intervju, april 2012). 
To, da je nizozemska preucevalka hrane naletela prav na gi­banico, ki se ji je od vseh slovenskih jedi zdela najelitnejša, kaže na nekaj, kar je na Slovenskem bolj ali manj spregledano. Najprej dejstvo, da je gospa izbrala jed, za katero se nismo »zavedali«, da je bila elitna, in drugic dejstvo, da je gibanica vendarle »prišla« do nje. Gotovo je taka difuzija že ena izmed naslednjih stopenj funkcioniranja predmeta kot medija širjenja ali reproduciranja nacionalizma. V zacetku je bilo namrec treba izpolniti osnovni predpogoj. To pa je »izlušcenje« oziroma »izbira« ustreznih pred­metov in »napolnitev« z vsebinami, ki jih je bilo v nadaljnjih fa-zah mogoce instrumentalizirati v svojstvu identifikacije specificne skupine ljudi z nekim in v nekem, navadno precej jasno ocrtanem prostoru. In ce so razni slogani (npr. Slovenija, moja dežela, Ne spadam zraven idr.) pomenili eno izmed osnov za emancipacijo ideje o slovenstvu kot samostojni in od drugih jasno razloceni en-titeti ter o jugoslovanski Socialisticni republiki Sloveniji, zagle­dani kot samostojni državi šele ob koncu osemdesetih let 20. sto­letja, so kulinaricni vidiki iste emancipatorne ideje ostali bolj ali 
Prim. Strategija odnosov Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja (2008). 
manj prikriti. Na tem mestu seveda ne moremo globlje prodirati v narodnoemancipatorni znacaj narodopisja 19. in 20. stoletja, ven­darle pa moramo poudariti, da je bilo opredmetenje nacionalne­ga gibanja kljucno za nastanek in razvoj poznejših geopoliticnih prostorskih entitet. Z današnje perspektive je seveda mogoce reci, da je v »jugoslovanskem« casu Slovenije v prej omenjenem smis­lu opredmetenja prvo violino igrala kranjska klobasa, vendar pa ta ni mogla funkcionirati drugace kot determinanta in hkrati kot reproducentka enoslojnosti slovenstva, katerega dana ali samo­vzpostavljena elita si je tedaj prizadevala za politicno samostojnost slovenskega narodnega projekta. Problem enoslojnosti ali neraz­slojenosti slovenstva (Šumi 2012) je seveda veliko trši oreh, da bi ga bilo mogoce preprosto streti in vmešati v enega izmed gibanicinih slojev oziroma gub, zato se ga na tem mestu le nežneje dotikamo. 
Ne glede na široke na zacetku zastavljene implikacije bom že v zacetku tvegal delovno hipotezo, da je prav sorazmerno pozen na-stop gibanice kot nacionalno emancipatornega dejavnika povezan s hudim problemom domacijskosti kot kljucne implikacije eno­slojnosti danes. Božidar Jezernik npr. pravi, da Slovenci prepros-to ne prenesejo avtoritete »od znotraj« oziroma »iz njih samih«, ampak potrebujejo nekoga, ki jim bo vladal od zunaj (Franz Lu, Cernoga 2014). Še vec, sosedu ali »sonarodnjaku« nismo zmož­ni dati priznanja, ampak vseskozi kultiviramo custva zavisti in užaljenosti, ceš zakaj ravno on in ne jaz. Tak vsesplošni medio­kritetni pristop pa še najpogosteje deluje v nasprotno smer: zakaj se je to zgodilo ravno meni in ne komu drugemu (prav tam)? Mar ni to prekrasen pokazatelj enovitega sloja, h kateremu so prišteti tudi tajkuni, ki se v Sloveniji bojijo razkazovati nagrabljeno bo­gastvo? Prav enoslojnost definira tudi stališce ali slogan v dnevno prirocnem vzkliku »Vsi so isti«. Tovrstna parohialnost slovenstva namrec poseduje trdno vgrajeno solidarnostno komponento, ki zavira globinski razvoj in razsloj slovenske nacionalne države in njenega pogleda na vesoljno slovenstvo. Eno izmed osnovnih vprašanj, ki nas po Andersonu kot »zamišljeno skupnost« zapo­sluje danes, je prav vprašanje krize v Sloveniji in funkcije današ­njega slovenstva sploh (prim. Josipovic, Perko 2011). Za ta prispe­vek pa je pomembna predvsem relacija gibanice do teh vprašanj. 
Preden povsem zlezemo na gibanico, bomo vpregli še kloba-so, ki je dolgo stoletje nosila prapor narodove utelesitve, sprva kot »kranjstva«,2 še dolgo v poosamosvojitvene case pa kot ekskluziv­nega slovenstva (prim. Mlekuž 2006). Ne le da je metaforizirala slovensko narodno gibanje v stvar moškosti; podobno cagavo, kot moški, ki jih ni dovolj na kupu, je zaobjela le osrednji zemljepisni prostor zamišljenega slovenstva – Kranjsko. S tem si je hoceš noceš naprtila boj kranjske oz. slovenske periferije za lastno priznanje in težo. Preostale prevladujoce slovansko govorece regije avstrij­skega in – kakor bomo videli v primeru gibanice – tudi ogrskega prostora Habsburške monarhije so povsem naravno oponirale to-vrstni »kranjski« prevladi moškosti.3 Vnos metaforicne ženskosti v narodno emancipatornem smislu veliko desetletij pozneje, pri nacionalnem osamosvajanju, mora spodbuditi razmislek o vlogi spolov. Seveda je v vmesnem casu skozi žensko polno, takorekoc vesoljno, emancipacijo moškosti doživela tudi kranjska klobasa. Kakor nazorno v svojem »kozmoklobasanju« piše Jernej Mlekuž (2009), je namrec Sunita Williams z roko v roki s kranjsko kloba-so pogumno poletela v vesolje in ponesla nekdaj cagavo sloven-stvo onkraj predstavljivih meja. Prav ta simbolni in prvinski po-gum pa znova trci ob problem nezmožnosti celovite nacionalne emancipacije skozi enoslojnost in s tem tudi skozi enospolnost. 
2 Da je kranjstvo zgodovinski zamudnik za slovenstvom, dokazujejo tudi misli Bo-risa Kidrica, enega izmed ideologov slovenske nacionalne emancipacije v okviru nove, socialisticne vizije urejanja sveta. Med drugim je zapisal, da so si Kranjci po marcni revoluciji in tudi še na zacetku 20. stoletja predvsem želeli ostati Kranjci, hkrati pa gojiti dobre odnose s Slovenci in Hrvati (Kidric 1954: 89; poudaril D. J.). 
3 O zapostavljenosti in emancipaciji žensk v 19. stoletju v Habsburški monarhiji in 
»slovenskih deželah« notranje Avstrije gl. instruktiven clanek Irene Gantar Godi­
na (2009). 
V tem ima gibanica pred klobaso izdatno prednost in temu se bomo v nadaljevanju podrobneje posvetili. 
TEORETSKA IZHODIŠCA 
Da je prekmurski in panonski prostor vstopil v osrednji trikotnik regionalno-zemljepisno definiranega slovenskega etnic­nega ozemlja, dokazuje uvodnik v tematsko (kulinaricno) izdajo poštnih znamk Pošte Slovenije: 
Veckrat se sprašujemo, v cem so posebnosti Slovenije, po cem se razlikuje od ostalih držav Evropske unije in tudi od drugih v svetu, od kod izvirajo vse njene naravne in kulturne pestrosti ter razlicnosti. Vse to in še kaj je posledica osnovne in temeljne znacilnosti ter razpoznavnosti Slovenije, ki je v geografskem in kulturnem sticišcu evropskega Mediterana, Alp in Panonske nižine (Bogataj 2010: 4). 
Prekmurska gibanica je osnovno poosebljenje kulinaricne slovenske Panonije. Postala je ena izmed paradnih nacionalnih jedi v Sloveniji: 
[Prekmurska gibanica] Je ena najbolj znanih in zašcitenih slovenskih tra­dicionalnih praznicnih in obrednih sladic. Prvotno so jo sladkali z me-dom (Bogataj 2010: 26). 
V nadaljevanju bomo osvetlili vlogo prekmurske gibanice v reprodukciji slovenskega nacionalizma. Pokazati želimo, kako je gibanica najprej v lokalnem okolju, v Prekmurju, zrasla v elitno jed za zelo posebne priložnosti in kako je zacela prevzemati vlo-go etnicnega razmejevalca: najprej med ogrskimi in avstrijskimi deželami na obmocju Pomurja, po osamosvojitvi pa še nasproti sosednjim državam. In koncno – posvetili se bomo vprašanju, zakaj je bila prekmurska gibanica tako magicna, da je v nekem zgodovinskem trenutku postala medij, prek katerega se je uteme­ljevalo sodobno slovenstvo v širšem smislu. 
Izhajamo iz hipoteze, da je danes prekmurska gibanica na neki nacin v paradoksnem položaju, in sicer kot prostorski ozna-cevalec slovenstva, še zlasti nasproti hrvaštvu, a tudi nasproti madžarstvu in nemštvu. Pokazali bomo, da je njena funkcija že ob znanih zacetkih (v obliki, v kakršni jo poznamo danes) v 19. sto­letju predstavljala slojno in etnicno neprehodno mejo.4 Vendar se je po izbruhu 1. svetovne vojne in temeljiti preureditvi politicnega zemljevida ozemelj dotedanje Avstro-Ogrske zgodil nepricakova­ni preobrat. Funkcija razmejevalca oziroma ozemeljske poosebitve »kulturne razlike« (po Barth 1969) se je v zadnjih sto letih preseli-la s panonskega prostora na celotno »zamišljeno« slovenstvo,5 pri cemer je gibanica izgubila status slojnega razmejevalca, ohranila pa etnicno neprehodnost nasproti drugim nominalno nacional­nim entitetam. Tukaj je umestno izpostaviti dilemo o tem, kakšna mora biti narava (kulturne) razlike, da lahko govorimo o etnic­ni razliki.6 In ne nazadnje – ali so za vzpostavitev etnicne razlike oz. procesa etnicnosti potrebni medosebni stiki, kakor se lucidno sprašuje Irena Šumi (2000: 24). Iz tega izhaja tudi naslednje te­meljno vprašanje – ali lahko govorimo o andersonovski zamišljeni skupnosti, ki medosebno ne more v celoti komunicirati, kadar se njeni robni deli udeležujejo procesov etnicnosti (prav tam). 
4 Izraz etnicna (ne)prehodnost uporabljamo po izvirni ideji Irene Šumi, ki je teorijo 
razvila in uporabila na primeru Kanalske doline (Šumi 2000: 47–52). K vprašan­
jem slojnosti in etnicnosti pa se bomo še vrnili pozneje v besedilu. 
5 Izraz zamišljeno slovenstvo uporabljamo v smislu predstave clanstva o pripadnos-ti širši skupnosti (Anderson 2007: 22). 
6 Fredrik Barth v povezavi s tem zelo preprosto in prepricljivo pojasni, da je kul­tura nacin obnašanja. Iz tega lahko izpeljemo, da se posamezniki dveh skupin v procesu etnicnosti locujejo prav po zavezanosti dolocenim nacinom obnašanja. Ce tak »kod obnašanja« ne obstaja, tudi ne moremo govoriti o tem, da ima pro-ces etnicnosti za svoj rezultat specificno družbeno prisilo. Barth bi namrec dejal, da je kulturna razlika na obmocju meje med skupinama relevantna le, kadar ima otipljive posledice v socialni organizaciji skupine (Barth 1969). 
Namen prispevka je potem odgovoriti na naslednja vpraša­nja: kako in kje se je regionalno pojavila prekmurska gibanica, zakaj je sploh postala atraktivna in katero pot je ubrala, da je postala ena najbolj reprezentativnih slovenskih nacionalnih jedi. Glede na regijo, od koder prihaja, pa nas zanimajo njene implika­cije v luci vzpostavljanja slovenstva kot naroda v smislu revolucij 
19. stoletja in neodvisne nacije s konca 20. stoletja, kakor smo zgoraj teoretsko nastavili. 
Kot smo se lahko prepricali že iz uvodnega citata, je med kulinaricnimi poznavalci iz zahodne Evrope prekmurska giba­nica že vsaj desetletje prepoznana kot reprezentativna slovenska jed.7 Razširjanje take vednosti o »nacionalnih« jedeh med »tuj­ci« pa je že ena izmed višjih stopenj rabe predmeta kot medija širjenja ali reproduciranja nacionalizma. Richard Wilk (2001) pri takem pocetju kot predpogoj šteje zemljepisni prostor, saj je instrumentalizacija nacionalno emancipatornih vsebin poveza­na s precej jasno zemljepisno ocrtanim prostorom. Priljubljeni slogani v slovenskem prostoru druge polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja so pomenili eno izmed osnov za emancipacijo ideje o Sloveniji kot samostojni ali vsaj »konfederalni« entiteti znotraj Jugoslavije. »Ne spadam zraven« je mocno podprl prav prostorski vidik, ki pa je tedaj ostajal še brez kulinaricnih vsebin. Nacrtno ali ne pa so te in druge zacele pospešeno zapolnjevati krožnik nacionalno opredeljujocega korpusa. Imele so namrec nalogo »opredmetenja« nacionalnega gibanja, ki je bilo kljucno za nastanek in priznanje poznejših geopoliticnih prostorskih en-titet (Smith 1998: 67–68). Veliko je literature s podrocja kultur­nih študij, ki hrano vidijo kot nosilca simbolne razlike. Defini­ranje simbolne razlike pa je nadvse uporabno pri razumevanju definiranja etnicne razlike (prim. Šumi 2000). Seveda je mogoce 
Mogoce ni nakljucje, da je bila istega leta v Sloveniji v obtok poslana tudi velika poštna znamka z motivom prekmurske gibanice izpod oblikovalske roke Julije Zornik (Bogataj 2010: 26). 
gledati na hrano tudi z vidika njene »komodifikacije« in simbol­ne vrednosti na sebi (Appadurai 1986), vendar pa je za nas zani­mivejši vidik gledanja na hrano (v tem primeru na prekmursko gibanico) kot na pomemben element procesov slojnega razliko­vanja (npr. Protschky 2008) in – v naslednji instanci – element vzpostavljanja ali izgrajevanja etnicne razlike (prim. Jones 2007). Na tem mestu se ne bomo posebej ustavljali tudi ob dejstvu, da je hrana dobrina, ki jo je mogoce tržiti, ampak bomo pozornost posvetili podmeni, da hrana oznacuje tudi pomembne socialne procese. Še vec – prav socialni procesi razslojevanja, kjer je do­locena, navadno atraktivna hrana predstavljala potrjevanje su­periornosti najprej osebnega družbenega statusa, nato pa tudi narodnostnega, so tisti, ki predefinirajo etnicno razliko (Twiss 2012). S tem pa trcimo na procese etnicnosti in mejnosti, ki so kljucni za razumevanje širjenja nacionalizma evropskega tipa (Anderson 2007; Barth 1969; Poutignat, Streiff - Fenart 1995; Smith 1998). Prekmurska gibanica je namrec zapustila svoj »iz­vorni« zemljepisni prostor znotraj Panonije in se podala na pot po vsej Sloveniji. V kontekstu regionalne podstave premika ne­kega jedila iz periferije v središce »okusov« je treba opredeljevati tudi premik gibanice iz periferije v središce. »Prehranski nacini«, foodways, nakazujejo oblikovanje specificnih kulturnih obmocij in zgodovine kulturne difuzije kot refleksije na »predobstojece« kulturne prakse, pri cemer so foodways sredstvo, skozi katero se kulturne identitete ljudi in krajev izumljajo in odigravajo (npr. May 1996). Iz foodways je mogoce razbrati specificne prostor­ske vzorce razporeditve dolocenih prehranskih oblik in nacinov (npr. Grigg 1995). Znotraj tega teoretskega aparata bomo razmi­šljali o tem, zakaj in kje se je zgodila lokalno distinktivna spre­memba recepture, za katero domnevamo, da je bila še do zacetka 
19. stoletja bolj ali manj enaka. 
Ce razstavimo izhodišcno hipotezo, lahko govorimo o nasled­njih konsekventnih izhodišcih, ki jih bomo po korakih preverjali: 
1. 
Kljucna distinkcija gibanice je nastopila v prvi polovici 19. stoletja, ko se je pojavila potreba po slojni razmejitvi s po­mocjo prehrane, hkrati pa se je zacel oblikovati imagina­rij atributov nacionalnega (prim. Mlekuž 2006). Nekako v tem obdobju je nastopila sprememba recepture gibanice. 

2. 
Spremembo v recepturi so vnesle pospešene migracije na ogrskem delu Habsburške monarhije. Pri tem sta imeli ogrski obmocji Prekmurja in Medžimurja pomembno vlogo, in sicer kot obmocji sorazmerno obsežne judov­ske naselitve, ki se je naseljevala v majhnih mestih in trgih po vsem Prekmurju (in Medžimurju). Oblikovali so se prvi judovski »štetli« (Dol. Lendava, Beltinci, M. Sobota, Monošter, Cakovec, Prelog …) (prim. Josipovic, Šumi 2012). 

3. 
Nova receptura se je širila med premožnim prebivalstvom mest in trgov v ogrskem delu monarhije (Prekmurju in Medžimurju), zato je nastala ocitna razlika v sestavinah v primerjavi z avstrijskim delom (Prlekija, Štajerska). 

4. 
Da gre za osnovni panonski sistem priprave raznih pogac, je razvidno iz mocnatih skutnotestenih gibanic na av-strijskem (Haloze, Slovenske gorice, Prlekija) in ogrskem obmocju Panonije (Prekmurje in Medžimurje, hrvaško Zágorje) (prim. Bogataj 2010). 

5. 
Prelom v pojmovanju gibanice in zacetku njenega širje­nja zunaj Prekmurja pomeni udobrinjenje gibanice, ki se je najprej odvilo prek gostilniške, nato pa prek množicne »restavracijske« ponudbe v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, najprej regionalno, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa tudi vseslovensko (prim. Pillsbury 1990). Pre­lom se je zgodil prav v smislu t. i. foodways (Grigg 1995), ker se je gibanica razširila zunaj svojega osnovnega »kul­turnega obmocja« – na nekdanje avstrijsko ozemlje Dvoj­ne monarhije. 

6. 
Omenjeni prelom je bil mogoc samo zato, ker se je v procesu nastanka programa Zedinjene Slovenije zgodila vkljucitev Okrogline in Dolnjega Prekmurja v »slovenski narodni program«, pozneje, po 1. svetovni vojni, pa tudi v isti državni okvir Kraljevine SHS. Medtem ko je še ob koncu 18. stoletja celotno ozemlje Dolnjega Prekmurja gravitiralo na kajkavsko-hrvaško stran in bilo z njo zve­zano tudi v cerkveno-upravnem smislu, se je v 19. stoletju zgodil dramaticen obrat v orientaciji proti avstrijskim slo­venskim deželam (prim. Josipovic 2012). 

7. 
S tem obratom je panonski prostor kot prostor boljših pogojev za kmetijstvo (zlasti za poljedelstvo) prispeval notranji (osrednji) Sloveniji sladico, ki je do takrat ni pre­mogla, verjetno pa je tudi ne bi imela še naprej, ce se ne bi zgodila vkljucitev Prekmurja v Slovenijo. 

8. 
Uporaba prekmurske gibanice kot zašcitene nacionalne jedi je povzrocila trk konkurencnih nasipov pomenov (po Šumi 2000), ko je hrvaška stran razglasila krajo »njene« (iste, panonske, oz. medžimurske – bogate) gibanice in pohitela z zašcito »variacije brez ponavljanja« v obliki me-džimurske gibanice. 

9. 
Slovenska kulinarika je tako po ovinku pridobila »staroslo­vensko« (po prekmuršcini kot staroslovenšcini poimenova-no) elitno sladico, ki je koncala v rokah »mladoslovencev« (aluzija na Prešernov krog oženja »kranjskega« slovenstva v primerjavi z Vrazovim »panonskim« ilirstvom). 


NA PIEDESTALU: PREKMURSKA GÍBANICA  ALI KRANJSKA KLOBASA? 
Vloga kranjske klobase je bila v mnogocem drugacna in je po mojem mnenju kljucna za razumevanje prodora prekmurske gibanice in prevzema vloge nosilca krepitve »narodove samobit­nosti«. Kranjska klobasa je nominalno zaobjela le osrednji zem­ljepisni prostor zamišljenega slovenstva – Kranjsko, znotraj nje pa zlasti Gorenjsko. Kot izrazit emblem slovenstva se je širila tudi na Štajersko, Goriško, Koroško in v Trst (Mlekuž 2014). Njeno zem­ljepisno izhodišce in pot v nacionalni imaginarij lahko primer-jamo z najvecjim slovenskim pesnikom Francetom Prešernom in idejo mladoslovenstva (npr. Jezernik 2012). Takšna zemljepisna koncentracija nacionalne mitologije je brez dvoma prebudila pe­riferne dele zamišljenega slovenstva, da so v poznejših obdobjih sami zaceli proizvajati ustrezen »nacionalni material«. Zato ni nenavadno, da danes v repertoarju nacionalne kulinarike naj-demo vecino jedi iz robnih, »anektiranih« delov Slovenije.8 To še posebej velja za periferne regije zunaj avstrijskega objema, za katere še do konca 1. svetovne vojne ni bilo jasno, ali bodo kot »jugoslovanske« sploh vkljucene v prvo jugoslovansko kraljevi-no Srbov, Hrvatov in Slovencev. Tem delom so tedaj in še pred tem pravili Staroslovenska Okroglina, Vendvidek, Murska Kraj­na itn., oznacujejo pa obmocje, ki ga danes razumemo kot Prek­murje (Josipovic 2012). 
Za kontrast spomnimo, da je Sunita Williams, ki je po enem delu prednikov izšla prostorsko tudi iz Slovenije, pograbila preprosto kranjsko klobaso in z njo poletela v vesolje. S tem ji je dala še širši, mednarodni, globalni ali kar vesoljni pomen. No, cesa takega od gibanice najbrž ni pricakovati, saj je dalec od prepros­tosti po svoji sestavi in slojevitosti ter neprimerna za prenašanje na vesoljne razdalje. Medtem ko kranjsko klobaso sestavljata dve strani enega samega »sloja« mesa (pusto svinjsko meso: 75–80 %, svinjska slanina: do 20 %, voda: do najvec 5 %), imamo pri giba­nici opravka s pregovorno slojevitostjo (krhko testo spodaj, nato 
Pri aneksiji seveda mislimo na idejo o Zedinjeni Sloveniji in »lepljenje« ozemelj in prebivalstva na kranjski »torzo« prihodnje slovenske samostojne države. 
pa skuta, mak, orehi, jabolka, med vsako plastjo še vleceno testo, na koncu pa vse skupaj še enkrat ponovimo).9 
Ceprav ni bila iz ljudskega korpusa »izlušcena« s prvot­nim namenom emancipacije slovenstva, pa bi lahko rekli, da je s svojim komplementarnim simbolnim položajem (v primerja-vi s kranjsko klobaso) slovenstvu »odprla prostor«10 vecslojnosti(prim. Šumi 2012). Tudi njen sorazmerno pozen splošen »nastop« pa, kot bomo videli spodaj, nakazuje obrise problemov zapozne­le slovenske nacionalne emancipacije, ki je še naprej potekala po predmoderni shemi (prim. Šumi in Josipovic 2008). 
Gibanica ni le slovenski nacionalni simbol, vezan na sloven-sko govorece prebivalstvo. Znamenita je tudi v svetu. Gotovo ne toliko kot kranjska klobasa Sunite Williams, vsekakor pa bolj, kot si o tem mislimo, in na drugacen nacin, kot bi bili po navadi prip­ravljeni misliti. O tem pricajo misli nizozemske strokovnjakinje za prehrano Janny de Moor: 
Ko sem v nacionalnem nizozemskem casopisu Trouw pisala o slovenski kulinariki, je bil slovenski veleposlanik na Nizozemskem nad tem tako navdušen, da me je povabil v Haag na uradno proslavo ob 20. obletnici slovenske samostojnosti. Tam so mi postregli z nekoliko poenostavljeno razlicico gibanice … uradna prekmurska gibanica je namrec prezapletena za nizozemsko obcinstvo (intervju, april 2012). 
Iz tega jasno izhaja, da je gibanicina priprava prezapletena za res vsakdanje posle. Bolj se poda v situacijah kake komplikacije, kot so npr. kaki redki, a pomembni obiski. Takrat bo prekmurska gibanica kot nalašc. Lahko jo boste ponudili kot samostojno jed ali mogoce manjši kos na koncu obilnega kosila. 
  9 Za podrobne informacije o receptih gl. uradno spletišce I feel Slovenia. 10 O »odpiranju« in »ustvarjanju prostorov« gl. temu posvecen zbornik (Mencej, Podjed 2010). 
ZAPISI O GIBANICI IN POJAV VEC GIBANIC 
Najprej poglejmo, kaj avtorje v literaturi najbolj okupira, ko je govor o gibanici. Kar takoj lahko ugotovimo, da je resnih štu­dij na temo gibanice malo in še te so se pojavile pozno. Še tak-rat, ko gibanica nastopa v glavni vlogi, je ta vezana na površno »prijateljevanje« s kakim drugim elementom, medtem ko o giba­nici ne izvemo nic bistvenega, kar nam ne bi sporocile že naše babice. V tem kontekstu so zgovorna zakljucna, že raziskovalna dela študentov, diplomantov, zlasti še na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Marjeta Rogina (2009) npr. povezuje gibanico z iska­njem za njen okus najprimernejšega vinskega spremljevalca, o gibanici pa zapiše nekaj splošnih zadev, pri cemer povzema po študiji Romane Karas in Marlene Skvarca iz leta 2001. O gibanici že na zacetku zapiše: 
Prekmurska gibanica je posebnost med sladicami in jo uvršcamo med slo­venske nacionalne kulinaricne dobrote. Izdelana je po posebnem receptu, ki zahteva veliko mero natancnosti, spretnosti in znanja. Za prebivalce Prekmurja je gibanica ena od kultnih dobrot njihove kuhinje in je zašci-ten izdelek z oznacbo zajamcena tradicionalna posebnost – ZTP (Rogina 2009: 1; poudarki dodani). 
Pozneje Rogina navaja duhovnika in publicista Jožefa Košica, ki je ime gibanice ponesel v svet že daljnega leta 1828 v svojem zapisu o preprosti hrani prekmurskih ljudi, ceprav po drugi strani trdi, da ne gre za vsakdanjo, ampak praznicno jed (Rogina 2009: 3; po Karas, Skvarca 2001). 
V diplomski nalogi Jerce Jerman (2012: 16–17) prekmurska gibanica nastopa v družbi idrijskih žlikrofov, in sicer kot pred-met regionalne zašcite oziroma »zajamcene tradicionalne poseb­nosti«. Ko opisuje gibanico, Jerca Jerman (2012: 16–17) citira iz »Objave vloge za registracijo prekmurske gibanice kot zajamcene tradicionalne posebnosti« iz leta 2009, ta pa se naslanja na Bezlajev etimološki slovar, ki prvenstvo v zapisani rabi gibanice pripisuje Pohlinu, ki jo je kot gebanza zaznal v 18. stoletju. 
V Etimološkem slovarju slovenskega jezika je gibanica vrsta potice v vzhodnem delu Slovenije. Izvor za besedo so gibânicnik, gibânicnjak, jerbas za pecivo, gibânicar (pek). Prvi zapisi segajo v 18. stoletje, ko jo omenja Pohlin kot gebanza. Beseda sama je izvedena iz besede gybati, saj se gibanica imenuje po vecplastnem testu – gyüba (Objava vloge za re-gistracijo prekmurske gibanice kot zajamcene tradicionalne posebnosti). 
No, ce pogledamo drugo izdajo Snojevega etimološkega slo­varja (2003), pod geslom gibánica (z naglasom na drugem zlo­gu(!), ceprav dopušca tudi naglas na prvem zlogu,11 kar je z vidika prekmurske gibanice pravilneje) najdemo opis s pomembno raz­lagalno dvojnostjo. Namrec gibanica izhaja iz gíbati, enako kot gubánica iz gúbati (Snoj 2003: 171). Prav v tej »dvojni« razlagi, ki verjetno korenini v istem korenu, je jedro problema razmejitve med »prekmursko« in »prleško« gibanico. Informatorji s terena to potrjujejo. Medtem ko so Prekmurci (Prekmurke) trdili, da so gibánjci prleška jed, podobna mlincem, so mi Prleki (Prlecke) po­trdili, da oni sicer poznajo »prleško gíbanico«, da pa se v pogo-vornem jeziku uporablja izraz »gibánjce«.12 Pod vplivom osrednje­slovenske »udomacitve« gíbanice se je ocitno naglas prestavil na »prekmurski« prvi zlog tudi v Prlekiji. 
V povezavi z etimologijo je treba dodati še en vidik, in sicer v prekmuršcini prisoten dolgi i v prvem zlogu (kot v: gijbani-ca), ki bi prej lahko pomenil potrditev razvoja iz gyijbati kakor iz gyübati. Pri prvem glagolu je i namrec dolg, pri drugem pa je ü kratek. Tako bi ü zaradi kracine prej lahko prešel v i, ce se 
11 Tako tudi Gorazd Makarovic v Slovenskem etnološkem leksikonu (2004: 141). 12 Del terenske raziskave je potekal avgusta 2012. Podoben množinski izraz gibánice 
omenja tudi Jurancicev Slovensko­hrvaškosrbski slovar (1989). 
naglas prenese na drugi zlog, kakor je to v primeru prleške oblike (gübánica > gibánica).13 Mogoce ni odvec, da dodamo tudi lo-kalne prekmurske rabe gyijbati (izg. djíjbati) v pomenih naraš­cati, vzhajati, kar bi lahko pomenilo »visoko«, »naraslo« jed, kar prekmurska gibanica gotovo je. Ce je ta domneva pravilna in ce je pravilna zgornja domneva, da prleška gibánica izhaja iz »güba« v pomenu plast, je bolj upraviceno potegniti ostrejšo mejo med gibánico in gíbanico. To se sklada s siceršnjimi ugotovitvami, da je prekmurska (in seveda medžimurska)14 gibanica veliko boga­tejšega in pestrejšega nadeva kot prleška (skuta) ali tudi npr. ha-loška (z dodatkom orehov). Iz navedenega pa se že veliko jasneje izrisuje nesramnejša podmena o »revnejših« Prlekih in »boga­tejših« Prekmurcih (prim. Makarovic 2004). V tem primeru se »bogatija« ali razsipnost ogrsko-slovenskih (protopanonskih) de­žel nasproti »skromnosti« ali preudarnosti avstrijsko-slovenskih (protoalpskih) dežel izraža tudi v pomenskem nasprotju obeh gi­banic (»sladica« nasproti »mlincem«). Preden dodobra razvijemo to idejno-teoretsko »gubo« oziroma plast gibanice, pa poškilimo še v spletni minimundus. 
Med množico spletnih strani, ki navajajo recepturo prekmur­ske gibanice ali drugih vrst gibanice, moramo poudariti spletišce, na katerem »Diši po Prekmurju«. Med zelo strukturiranim pris­topom k razlagi raznih kulinaricnih dobrot iz dežele štorkelj ali pokrajine ob Muri najdemo tudi bogat vir sklicev na posamezne navedbe portala. Tako lahko v kar pet strani dolgi prilogi o »teh­nološki pripravi« prekmurske gibanice neposredno preberemo 
13 Prim. Pleteršnikov Slovensko­nemški slovar, ki omenja samo »avstrijsko-slovensko« vzhodnoštajersko gibánico in v katerem gíba v vzhodni štajeršcini pomeni gubo (Ple­teršnik 2006 [1894/1895]). Ogrsko-slovenskih (prekmurskih) besed dejansko ni najti, kar bi lahko pomenilo, da je bilo vsaj Dolnje Prekmurje šteto kot hrvaško kajkavsko ozemlje in s tem izpušceno. Po drugi strani kot lokalni vir podatkov niso izpušceni nekateri kraji iz danes hrvaškega dela Istre kot tedanje avstrijske dežele. 
14 Medžimursko gibanico odlikuje nasproten vrstni red maka in orehov ali pa dvoj­
na debelina nadeva brez ponavljanja, s tem da ne pozna mletosladkornega potro­
sa za povrh. 
osnovne sestavine: potrebujemo krhko in vleceno testo, smetanov legir in mašcobni preliv ter štiri vrste nadevov (skutin, orehov, makov in jabolcni nadev). (Diši po Prekmurju) 
I feel Slovenia – uradna slovenska turisticna informacijska stran – ponuja prekmursko gibanico kot »bogato zakljucno jed« že v predstavitvenem odstavku kulinarike: 
Slovenska kuhinja je razvila 170 razpoznavnih in znacilnih jedi. Te so od-licno izhodišce za številna nova iskanja in ustvarjanja pestre palete okusov. Od izvirnih juh in mocnikov iz ajde do mesnih jedi in slastnih sladic. Po-membne sestavine, kot so zelje, fižol in krompir, so seveda pridelane v na­ravnem okolju. Brez njih ne morete narediti tipicne jote ali bograca, idrij­skih žlikrofov in praženega krompirja. Okusen obrok se pogosto konca z bogato potico ali prekmursko gibanico … Prekmurska gibanica je vrhunska socna in najbolj razširjena slovenska sladica iz Prekmurja, nadevana z ma-kom, skuto, orehi in jabolki. Zašcitena je s »Priznano oznacbo tradicional­nega ugleda«, zato jo pod tem imenom lahko izdelujejo le ob doslednem spoštovanju originalne zašcitene recepture (I feel Slovenia; poudaril D. J.). 
Spletišce o prekmurski gibanici piše kot o koncni sladici, pri cemer jo za zakljucek obilnega kosila ponuja v alternaciji s potico. Vsekakor bi bila zanimiva primerjava s potico in potjo obeh sladic na mesta Slovencem sveta. Vendar se pot potice ne da primerjati s prehojeno potjo gibanice, še zlasti kadar govorimo o nacionalno emancipacijski vlogi obeh jedi. Za ta namen je veliko lukrativ­nejša primerjava s kranjsko klobaso, ki je – zgodovinsko gleda-no – nesporno zasedala prvenstveno emancipacijsko mesto med slovenskimi jedmi. Že omenjeno spletišce pa npr. o kranjski klo­basi navaja, da gre za najbolj poznan slovenski prehranski izdelek v svetu, ki temelji na bogati dedišcini predelave prašica v mesne izdelke. Po navedbah iste spletne strani je najstarejša omemba klobase z nazivom »kranjska« iz leta 1896. Kot je zapisano že v prispevku o kranjski klobasi, njeno prvo omembo najdemo že v prvem pomarcnorevolucijskem letu 1849 v casopisu Slovenija, res sicer kot »krajnsko«, vendar zaradi tega nic manj kranjsko. Tudi iz te omembe jasno izhaja, da »kranjskosti« ali »slovenskosti« ne­kega kulinaricnega izdelka, ko gre za etnicno emancipacijo, ne gre iskati prej kot sredi 19. stoletja. In vendar je omemba gebanze15 (konec 18. stoletja) starejša od klobase, ne glede na to, da je geban­zo najverjetneje kot vzhodnoštajersko (torej prleško) jed (prim. Pleteršnik 2006 [1894/1895]) omenil Kranjec Pohlin v svojem Glossarium slavicum iz 1792, kar pa seveda ne more biti nikakr­šen dokaz o njeni/njuni narodnoemancipatorni funkciji. Bezlaj v svojih zbranih jezikoslovnih razpravah omenja knjižno pojavlja­nje gibanice že v 17. stoletju in kot slovenski navaja obe obliki – gi­banica in gubanica, dodaja pa ji še gibúnjico iz Bednje na hrvaški strani Haloz (Bezlaj 2003 [1974]: 524). Hkrati je mogoce opaziti, da se najstarejša knjižna poimenovanja najveckrat naslanjajo na sploh prve zapisane vire in da so vsa po vrsti »predpreporodna«, saj je »nacin življenja« ljudi okupiral pisce nabožnih in posvetnih besedil davno pred nacionalizmom 19. stoletja. 
GIBANICA KOT POSTMODERNISTICNI ESTRADNI  ELEMENT – RECEPTURA IZ UST NAŠIH BABIC 
Gibanica kot ženski princip uteleša prefinjenost gibanja, sko-raj kot kaka pagoda, ki ji potres ne more do živega. Prekmurska gibanica je na odru s kranjsko klobaso poskocna (ceprav lahko to zaradi fiziognomije ocitamo tudi kranjski klobasi), umetelna in grandiozna v svojem gibu. Rekli bi lahko – prava persona. Je kot trebušna plesalka, ki s svojo gibkostjo in mehkobo giba v vsem za­senci klobaso. Klobasa po drugi strani sicer zmore nekaj elemen­tarnih plesnih gibov, ki ji omogocajo udeležbo na klasicni kranjski 
15 Izg. »gebánce«. 
vaški veselici, vendar dlje od kake polke ne zmore. Gibanica v pri­merjavi s klobaso predstavlja antipod moškemu principu in moški infantilnosti. V primerjavi z divjaškostjo in enosmiselnostjo vsa­kega giba klobase je gibanicin foodways skozi prostor prefinjen. Grandioznost gibanice in njen premik v osrednje slovenstvo prav iz Panonije je na neki nacin neponovljiv, saj literatura ne pozna kakšnih podobnih jedi s podobnim ali povsem drugacnim ime­nom, ki bi bile iz kake druge makroregije (prim. Bogataj 2010). Kreiranje vsebine današnjega postmodernega in z uzakonjeni-mi kapitalskimi intrigami prežetega trenutka dobro ponazarja besedna igra oz. besedni ples, saj se eden izmed pomembnejših festivalov plesa vse od leta 2003 naprej imenuje Gibanica.16 
Prefinjenost in mehkoba gibanicinega plesnega koraka ima vsaj dva razloga. Najprej bi se ji lahko zamajala obsežna nadstavba (po enih podatkih osem, po drugih kar štiriindvajset nadstropij). In le kako se ne bi pocutila žensko, ko pa skoraj vsak recept o pripravi njene ženskosti vkljucuje »filo«. »Fila« sama po sebi pred­stavlja nadstropja, vmesni pretini (gübe) pa strope. 
GIBANICA KOT PANONSKI PROSTORSKI DESKRIPTOR … 
Gibanica v osrednje slovenstvo nedvomno prihaja iz Pano­nije. Generalno gledano, gre pri prekmurski gibanici za razlicne kombinacije priprave in vkuhavanja pšenicne moke, jajc, jabolk, maka, masla, orehov, skute in še cesa drugega, kar je odvisno od regionalnih specifik. Kljucno vprašanje pri panonskem izvoru gi­banice je, zakaj prav tam in od tam. Kje je kljuc njene današnje simbolne ekspanzije, si lahko kljub zapleteni pripravi ali prav za­radi tega razlagamo s pomocjo lokalnih informatorjev: 
16 Prvi Festival Gibanica – Moving Cake se je odvijal od 26. februarja do 2. marca 2003 (Kumerdej 2003). 
Ja, vej tou nej znao sakši napraviti. Tou su bilé nigda svejta samo bogáte iže. Tüj mij smo gijbanicu záceli réditi kumaj gda san ešce jes málicka bijla. Pa ešce té je tou preci žmetno bilóu … napraviti fse tak praf kak more biti. Mené je moja mama fcijla, pa san se jes nej eti naroudila. San se naroudila atan prejk v drüjgoj vési. Pa tan prínas je tou jako malo lidij znalóu réditi… Zaj je pa preci inaci, zaj že vece žensk tou zná, pa ešce izda malo, ka se [gijbanica] gnjes lejko küjpi (Bárica, 74 let, Dokležovje, avgust 2011). 
Vidimo, da je priprava gibanice zapletena in da ima vse pri­tikline potencialne razkošne gosposke jedi. Na neki nacin se je z razširitvijo še v socializmu proletarizirala oziroma postala dos-topna osnovnemu proletarskemu družbenemu razredu takratne države. Seveda je ta družbena uravnilovka zadela tudi kranjsko klobaso, vendar se zdi, da je gibanica v primerjavi s klobaso v poznojugoslovanskem casu ostala izrazito manj proletarska. Naj­brž ji je zmanjkalo casa za daljše posedanje na uravnavanem trgu socialisticne države. To pa ne pomeni, da ni deloma vinicarska, vendar ta potem ni prekmurska gíbanica, ampak prleška gibáni­ca. Kljub Košicevim zapisom iz Caplovicevega zbornika o Vendih in Hrvatih Ogrske iz leta 1828, da naj bi bila to jed preprostega ljudstva, moramo zatrditi nasprotno: gibanica je od takrat posta-la izrazito gosposka in imenitnega znacaja. Prekmurska gibanica sprva namrec še zdalec ni opredeljevala širokih množic, ampak samo vrhuško vaške ali trške ter seveda poznejše mestne skup­nosti. Niso je poznali le trgi na Ravenskem in Dolinskem ter Go-rickem, ampak tudi širše v nekdanjih ogrskih deželah (npr. Me-džimurje in Gradišcansko), medtem ko je bilo v avstrijskem delu panonskega prostora zelo drugace. 

Kakor smo videli tudi iz intervjujev, gibanico krasi vecplastna notranja prostorska razdvojenost. Najbolj nasilno je razdvojena med Prekmurjem in Medžimurjem: gre namrec za enako tradi­cionalno recepturo, ki jo je razmejila nova državna meja. Neko­liko manj, a še vedno neživljenjsko je gibanica razdvojena med Prekmurjem in Prlekijo. Gibanica kot trška, elitna, protourbana jed postavlja Prekmurce v superiornejši položaj (praznicna jed bogatih, ekskluzivna sestava in impozantna višina) v primer-javi s Prleki (veliko preprostejšo gibanico so pripravljale široke množice, Prlekija pa je bila obremenjena tudi z vinicarstvom in drugimi oblikami podrejenosti nemško govoreci vladajoci eliti). 
Intervjuji z našimi informatorji mecejo na prostorsko šir­jenje in statusni pomen gibanice drugacno luc, ker dejansko do nastanka socialisticne Jugoslavije ni bilo masovnega pripravljanja gibanice. Mŕriška iz Velike Polane je npr. povedala, da se je peke naucila od kuharic, ki so poucevale po vaseh: »Fcási so küjarske šoule bilé kak tecáji. Tou so küjarice okoulik odile po vesáj pa mláde ženske fcijle kak küjati« (Mŕriška, 87 let, Velika Polana). Po zaslugi Geze Dore mlajšega se je ohranilo nekaj fotografij s 

Slika 3: Zemljevid lokacij intervjujev in preverbe tradicionalne priprave gibanice (opomba: crni krožci predstavljajo recepturo in sestavine  prekmurske gíbanice, beli krožci pa sestavine in recepturo prleške gibánice; crna crta – nekdanja ogrsko-avstrijska meja; siva prekinjena crta –  današnja državna meja Slovenije) 
takega tecaja iz šestdesetih letih tudi v dvojezicni vasi Motvarjevci (madž. Szentlászló).17 
Tudi gospa Rozalija Ružic iz Sobote je bila ena takih zmož­nih »küjaric«, ki je vodila in prirejala kuharske tecaje. Rojena je bila okoli leta 1900 in je bila še v stiku s prebivalstvom, ki je do 
1. svetovne vojne živelo v Prekmurju. Naša informatorka Dragica je povedala, da se je tecaja udeležilo kakih 20–25 mladih žensk v starosti od 20 do 30 let. Takole se je spominjala prebivanja gospe 
17 Med slašcicami s slike 2 izstopa tista v zgornjem levem kotu. Gre za Budapesti sze­letek ali budimpeštanska rezina, ki povzema dvojno strukturo priprave nadevov »bogatih« jedi. Na osnovi take zgradbe sladice je nastala tudi prekmurska gibani-ca, ki je sicer imela svojega sestavinskega prednika v sicer enostavnejšem budim­peštanskem »flódni-ju«. 
Ružic na Kobilju med takim vectedenskim kuharskim tecajem, ki so ga udeleženke tudi placale: 
Gjes poumnin, ka je leta 1956/7, prlé kak san gje f šoulo šla, na Kobilje priš-la adna gospá, Rozalija Ružic iz Sobote. Mela je kakšij 60 lejt. Ona je vodila küjarske tecaje za mláde ženske do tresti lejt. Prišlo je žensk dvajsti, mogo-uce tresti. Moja mama je tüj na té tecáj odila i tan se je náfcila, kak napraviti gibanico. Ona [ga. Ružic] je dugo bijla pri nas, adno dva tri k‘edne. Se féle je znála réditi, segedin guláš, rétaše, krápce, bijbo (Dragica, 65 let, Kobilje). 
Gibanice torej niso masovno poznali in ni je znal vsakdo pripraviti. Rozika iz Šalovec na Gorickem na primer sploh ni ime-la izkušenj s pripravo in peko gibanice: »Ge san tou nigdár nej pekla. Tou je žmetno bilou. Tou so znale samo dobre küjarice« (Rozika, 66 let, Šalovci). 
Iz njene pripovedi tudi izhaja, da Goricko sprva sploh ni po­znalo gibanice, ni pa se spomnila, kdaj se je prvic srecala z njo. Tako pa je bilo tudi po krajih na Dolinskem: »Jes san na Böltince priženjena. Tü so znali ništerni delati gibanico, f Trnji pa je tou nišce nej znao« (Margita, 81 let, Beltinci). S tem se strinja tudi Dragica, ki je povedala, da se na Kobilju gibanica masovno ni de­lala do obdobja po 2. svetovni vojni. 
V krcmah, v katerih so vcasih tudi gostili in nastanili popot­nike, je moral biti za pripravo in peko gibanice velik razlog. Ko so vnaprej vedeli, da bodo dobili kak pomemben obisk, so jo ponudi­li kot sladico za popoldanski vmesni obrok. Vendar pa so jo pekli le v tistih hišah, v katerih so imeli usposobljeno kuharico in ki so si jo lahko privošcili: 
»Küjarico je kelko ge znan fcási meo samo plivanoš, ucitel pa doktor. Da san mlájša bijla, san pri adnomi doktori Zonenšájni f Soboti delala kak váruška. On je jako rad gibanico geo pa njemi je te tou küjarica rédila« (Tera, 70 let, Bogojina). 

Slika 4: Kuharski tecaj v Motvarjevcih iz šestdesetih let 20. stoletja  (vir: osebna zbirka Geze Dore ml.) 

Slika 5: Zbirka slašcic s kuharskega tecaja v Motvarjevcih iz šestdesetih let 
20. stoletja (vir: osebna zbirka Geze Dore ml.) 
Gospa Tera npr. omenja znanega soboškega zdravnika Kurta Sonnenscheina, ki je bil eden redkih preživelih holokavsta. Tera je kot dekle pazila otroke pri njem in vcasih kaj tudi skuhala. 
Med mlajšo generacijo, npr. rojenih konec šestdesetih in zace­tek sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je bilo že zelo malo ljudi, ki so znali delati gibanico. Seveda so jo znale v glavnem ženske. Štiridesetletni Djoužek se takole spominja gibanice: »O, naša mama je tou znala priprávlati pa fsi so tou radi geli. Tou je bila naša specialiteta« (Djoužek, 40 let, Martjanci). 
Mlajša generacija zaradi »udobrinjenja« gibanice ni vec imela težav z dostopnostjo do gibanice, z razširitvijo po Sloveniji pa je postala znana, omiljena in zaželena pri veliko prebivalcih Sloveni­je. Svoje poti v Ljubljano iz rodnega Prekmurja se Verica spominja kot velikega doživetja: 
Zelo sem se bala, nisem vedela, kako bo. Povabili so me na razgovor v Evropo. Evropa pa je bila takrat pojem. Po eni strani sem si želela, po drugi strani pa me je bilo zelo strah, da bi me odslovili, ceš da gibanice ne nare-dim dobro. Na moje presenecenje šef sploh ni poznal gibanice in ni vedel, da je notri mak. Veliko jih je za gibanico samo slišalo, poznali in jedli je pa niso … Ko sem jo po dolgotrajnem postopku spekla in jim [ocenjevalni komisiji] dala v pokušino, so rekli, Vera, kar tu ostani, ti bomo takoj uredili stanovanje. In tako sem ostala za skoz v Ljubljani (Verica, 72 let, Ljubljana). 
… KOT NASIP KONKURENTNIH POMENOV18 … 
Tekmovalni duh Prekmurcev in Medžimurcev se je lepo od­slikal v današnjih lokalnih reapropriacijah gibanice. Ker so danes Prekmurci in Medžimurci vecinoma v razlicnih državah, je evrop-ska uredbena anomalija na podrocju zašcite tradicionalnih jedi 
18 Nasip konkurentnih pomenov teoretsko na primeru mejnosti Kanalske doline po­stavlja Irena Šumi (2000: 179). 
povzrocila hudo diskriminacijo »bratskih« Medžimurcev. Ti so bili za zašcito lastne, seveda enake medžimurske gibanice prepozni, saj jih je Slovenija kot clanica EU prednostno prehitela. Da bi zašcitili koncept medžimurske gibanice, so na evropski urad prijavili »hr­vaško gibanico«, ki je ostala v vsem enaka prekmurski, le vrstni red »nadstropij« se je spremenil (iz vrstnega reda mak – skuta – orehi – jabolka v vrstni red orehi – skuta –mak – jabolka). Ilustrativen ko­mentar bitke med prekmursko in medžimursko gibanico (s spletne strani gostišca Medimurski dvori na Hrvaškem) gre takole: 
Pogosto se postavlja vprašanje, katera je prava: medžimurska (hrvaška) ali prekmurska (slovenska)? Pravzaprav, ko so naše praprababice pekle giba­nico, je bila to vse ena pokrajina. Pokrajina skromnih in marljivih ljudi, ki niso razmišljali o tem, kdo bo zaslužen za nove recepte. Verjetno niti sam Bog ne ve, kje in kakšne so bile meje med nastajanjem gibanice. Vrhunski okusi ne poznajo meja in se širijo dalec prek njih. Gre pravzaprav za eno in isto sladico, ki se jo pripravlja v razlicnih variacijah, vendar je v bistvu ved-no izdelana iz glavnih sestavin: vlecenega testa za povitice in štirih vrst na­devov, in sicer iz orehov, skute, maka in iz jabolk. V Prekmurju se izdeluje tako, da jo sestavljata dva tanjša sloja, vsak s štirimi nadevi, medtem ko se v Medžimurju vsak nadev postavlja po enkrat, vendar v nekaj debelejšem sloju. V koncni fazi sta enake višine in podobnih okusov (Medimurski dvori; poudaril D. J.).19 
19 »Cesto se postavlja pitanje, koja je prava: medimurska (hrvatska) ili prekmurska (slovenska) gibanica? Zapravo, kad su naše pra­pra bake pekle gibanicu sve je to bio jedan kraj. Kraj skromnih i marljivih ljudi koji nisu razmišljali o tome tko ce biti zaslužan za nove recepte. Vjerojatno ni sam Bog ne zna kakve i gdje su bile granice u vrijeme nastajanja Gibanice. Vrhunski okusi ne poznaju granice i oni se šire daleko van njih. Radi se, zapravo o jednom te istom kolacu koji se radi uz razne varijacije, ali u biti uvijek je sacinjen od glavnih sastojaka: vucenog tijesta za savijace i cetiri vrste nadjeva i to od oraha, sira, maka i jabuka. U Prekmurju se radi na nacin da se stavljaju po dva tanka sloja svakog od 4 nadjeva, dok se u Medimurju radi na taj nacin da se svaki nadjev stavi po jedanput, ali u malo debljem sloju. U konacnici su jednake visine i slicnih okusa.«  – Pozornost velja vrstnemu redu, ki je v Medžimurju enak kot v Prekmurju. Seveda je k temu treba dodati, da obstaja poenostavljena »domaca« varianta v Prekmurju in Medžimurju, ki ne vsebuje dveh ponovitev scenosleda, ampak le odebeljeno oz. izdatnejšo »filo« prvega »hoda«. 
Vidimo, da je mrzlicno iskanje nacionalnih jedi in kulinaric­nih blagovnih znamk za mednarodno razpoznavnost Slovenije in trženjske zamisli kreatorjev »celostne zunanje podobe« Slovenije pripeljalo do tega, da je prekmurska gibanica pravzaprav nehote postala medij utrjevanja kulturno razlocenega slovenstva v pri­merjavi s hrvaštvom. To je veliko ljudem postalo jasno šele ob hrvaških poskusih zašcite iste jedi, kot je medžimurska gibanica. 

Slika 6: Zajamcena tradicionalna posebnost (Polona Cimerman, Alenka Miklavžin, Slovenski zašciteni kmetijski pridelki in živila, 2003, 23) 
Da bi lažje razumeli cezmejni znacaj gibanice in njene poli-ticno-, družbeno- in kulturnogeografske razsežnosti, se moramo ustaviti še pri zgodovinsko prostorskih razmerjih prekmurskega (staroslovenskega) jezika in njegovega odnosa do kajkavšcine (slo­venskega jezika) in vzhodnoštajerskega jezika (Josipovic 2012). O Panonski Sloveniji, »Szlovenszki krájni«, in prekmurski »jezikov­ni posebnosti« so pogosto pisali razni raziskovalci (npr. Novak 1937). Še pred stoletjem je bil kot sinonim za prekmuršcino v rabi »vendski« jezik, skladno z »vendsko teorijo« o vandalskem izvoru slovanskih Prekmurcev. Vendski jezik se je kot ostalina ogrskih popisov in izseljencev s tega obmocja uporabljal tudi v ameriških popisih, v katerih so se kot vendski govorci najveckrat vpisovali izseljeni prekmurski protestanti (Bernat, Moll 2011). 
Zgodovinsko gledano, so za razvoj in obstoj prekmuršcine gotovo najvec naredili protestanti s prvimi tiskanimi izdajami v »starem slovenskem jeziku«. Za Prekmurje je vse od 16. stoletja izrazita dvojnost med katolištvom in protestantizmom. Najsta­rejša rokopisna besedila v »domacem jeziku« v Prekmurju vse­buje Martjanska pesmarica (16. stoletje) iz casov pred razmahom protestantizma. Martjanska pesmarica je v mnogocem povezana s Pavlinsko pesmarico, ki je še starejša (13. in 14. stoletje) (No­vak 1997). Obe imata za osnovo kajkavšcino, ki pa je v primeru Martjanske pesmarice v veliki meri prežeta s povsem lokalnimi prekmurskimi izrazi. Do izida prve tiskane knjige, Temlinovega Katekizma iz leta 1715 je izrazit vpliv kajkavšcine, ki se je takrat uradno imenovala slovenski jezik, zato so Prekmurci tedanjo knji­žno prekmuršcino v 18. stoletju poimenovali stari slovenski jezik, sami sebe pa Slovenge (Sloveni, Stari Slovani), naslanjajoc se tudi na izrocilo Cirila in Metoda ter na njuno glagoljaško delovanje v Spodnji Panoniji v Kocljevem casu (9. stoletje). Tako sta se zaceli prekmuršcina in vzhodna štajeršcina (skupaj s prlešcino) odda­ljevati od kajkavšcine, ceprav so sprva vsi trije govori spadali v panonsko slovenšcino (Jesenšek 1992; Josipovic 2012). 
Paralelizem med staroslovensko (prekmursko) in slovensko (kajkavsko) jezikovno normo traja od prvega Temlinovega natisa Katekizma iz leta 1715 pa vse tja v 19. stoletje, torej še veliko po tis-tem, ko se je cerkvenoupravna oblast v Prekmurju skoncentrirala v Sombotelju (po letu 1777, ko je bilo obmocje Bekšinskega arhidi­akonata prepušceno Somboteljski škofiji). Dodaten razlog za pa-ralelizem je bila cerkvena navezanost Dolnjega Prekmurja na Za­grebško škofijo (in s tem na Slavonijo oz. na Slovinje (imenovano tudi Slovinsko in Slovenje, prekmursko Slovenge), ki je pogojevala slovensko knjižno normo. Šele Küzmicev prevod Nouvoga Záko­na (iz leta 1771) je utrdil sistem knjižne prekmuršcine, ki je v 19. stoletju vzbudila zanimanje tudi v alpskoslovenskem (kranjskem) jezikovnem krogu (npr. pri Kopitarju). Küzmicevo prekmuršcino je izjemno cenil npr. Matija Cop, ki jo je Kranjcem priporocal v »dvomljivih situacijah«, kadar so bili v nevarnosti, da ne bi našli pravega »kranjskega« izraza, ampak le »nemškutarskega« (prim. Jesenšek 1992). To je lahko pomenilo le, da je bila prekmuršcina zagledana kot zelo bogat in hkrati slovansko cist jezik, da je lahko nadomestila številne germanizme takratnega kranjskega jezikov­nega standarda. 
… IN KOT METAFORA 
Ni lahko najti predmetov ali tako imenovane s kartezijanstvom razklane materialne in nematerialne kulture,20 ki bi lahko ponazar­jala, kaj slovenstvo sploh je. Tega ni uspelo ne kozolcu ne klobasi in ne gibanici, ki so bili tako paradno oglaševani kot tipicno slovenski produkti. To je še posebej razvidno pri gibanici, katere promotorji evropske zašcite so imeli kopico težav pri dokazovanju avtenticne slovenskosti tega proizvoda oziroma know­howa, ki špega izpod 
20 Za teoretizacijo preseganja kartezijanskega pogleda gl. npr. Gerber (1997). 
njega. Mogoce je tudi to znak tiste zrelosti, ki združuje oba pola, moškega in ženskega, znotraj širokega kompleksa spolov. 
Ce je gibanica vezana na panonski prostor in klobasa na alp-skega, lahko tudi v tej dihotomiji upraviceno vidimo moški in ženski princip. Vsekakor pa ne moremo vec govoriti o dominaciji moškega principa nad slovenstvom (prim. Juric Pahor 1992). Gi­banica lahko namrec postane in je postala kljucna sestavina nav­zven percipiranega slovenstva, ne more pa postati njegov ud, pa ceprav so panonsko slovenstvo in ob vecjem tudi alpsko in medi­teransko slovenstvo živi udje slovenstva. Zaradi svojega sinklinal­nega izvora gibanica koncno dopolnjuje slovensko zgodbo v zre­lejšo celoto. Povedano drugace, s prihodom gibanice v osrednjo, kranjsko, podalpsko Slovenijo se šele ustvarjajo pogoji za preki­nitev prikrite incestuozne ambicije moške falocentricnosti (prim. Juric Pahor 1992: 47). 

Slika 7: Prekmurska gibanica po domace … v transportni embalaži  (vir: osebna zbirka avtorja) Slika 8: Prekmurska gibanica po domace … na krožniku  (vir: osebna zbirka avtorja) 

ZAKLJUCEK 
Ce strnemo zgornje razmisleke, lahko sklenemo nasled­nje. Prekmurska gibanica je nastala na ozemlju, ki je bilo do leta 1918 vkljuceno v ogrski del Avstro-Ogrske. Znotraj pre­kmurskega prostora se je »moderna« gibanica uveljavila v 19. stoletju kot hrana bogatejših. Nejasno ostaja, kdaj natancno se prekmurska gibanica v današnji recepturi zgodovinsko pojavi, vemo pa, da jo Košic leta 1828 še vedno obravnava kot prepros-to kmecko mocnato jed, ceprav ji že dodaja praznicen namen. V tem je sorodna vsem drugim skutnim gibanicam panonske­ga in peripanonskega prostora, ceprav zunaj Prekmurja tudi danes gibanica ostaja splošna mocnata jed za razlicne prilož­nosti. Mednje spadajo prleška, haloška gibánjca (bolj krušna), zagorska gibónjca (z buc(k)ami in s skuto) in druge gibanice, za katere smo pokazali, da se že lingvisticno razlikujejo od gíbani­ce – naglašujejo se namrec na drugi zlog (gibánica). Narašcanje elitnosti prekmurske gibanice že med lastnim, torej lokalnim prekmurskim prebivalstvom je tako najbrž povezano z etnic­nim razmejevanjem znotraj Prekmurja. »Kulturna razlika« do preostalega prebivalstva se je uveljavljala tudi v prehrani. Ta kulturna razlika pa je bila hkrati razlika med urbanim in tr-škim na eni strani ter ruralnim na drugi strani. Z urbanostjo je nelocljivo zvezana tudi slojnost, saj je urbano in polurbano prebivalstvo v veliko vecji meri opravljalo nekmetijske in do-nosnejše poklice (prim. Josipovic, Šumi 2012). In to kulturno razliko je bilo mogoce udejaniti s kulinaricno inovacijo – pri gibanici z zapleteno sestavo, podvojitvijo plasti in sestavin ter s kompleksno in dolgotrajno pripravo. Cesa takega si manj pre­možno prebivalstvo ni moglo privošciti, ceprav so bile, kot smo videli, sestavine dosegljive. Domacije so razširjeno pridelovale mak, orehi so bili zasajeni, mlecni izdelki in pšenica pa tudi niso bili problem. 
V poznejši fazi, zlasti po 2. svetovni vojni, v petdesetih letih 
20. stoletja, sta se pojavila prostorsko širjenje in homogenizacija pestre kulinaricne ponudbe, v katero so se vkljucevale cele vrste mladih žena in deklet. Pricakovali bi, da je pri tem pomembno vlogo igral tudi nov družbeni sistem, ki je poskušal razlike v družbi izenacevati in odpravljati razslojenost. Vsekakor se je zgodilo bistveno poenotenje priprave prekmurske gibanice, ki je po naši presoji šele takrat postala zares ljudska, vseprisotna jed. Prav v ta cas, neposredno po 2. svetovni vojni, gre postav­ljati tudi nadaljevanje procesa etnicnosti med Prleki in Prek­murci, tokrat na osnovi kulinaricnih presežkov. Ce so še nedol-go tega Avstrijci (»Štajerci« oz. poznejši Prleki) zviška gledali na »Vougre« (»Vende« oz. poznejše Prekmurce) in Muro šteli za neprehodno etnicno mejo med »razvitimi« in »nerazvitimi«,21 so zdaj Prekmurci »vrnili udarec« z vrhunsko kulinariko in za slovenske razmere neponovljivo živeto multietnicnostjo prek­murskega prostora, ki so jo obe svetovni vojni in holokavst v veliki meri iznicili. 
Po zacetku intenzivne industrializacije in posledicne deagra­rizacije Slovenije v šestdesetih letih 20. stoletja se je ob »krcmah« v Prekmurju zacela vzpostavljati tudi mreža tovarniških menz, ki so svojim zaposlenim postopoma zacele ponujati tudi prek­mursko gibanico. Tako je gibanica prodrla v nov prostor ma-sovne produkcije in se scela »udobrinila« oz. »komodificirala«. To je imelo za posledico postopno opušcanje domace priprave prekmurske gibanice že v sedemdesetih letih 20. stoletja, saj je ta postala lažje dostopna drugje. S širjenjem v ponudbi gostiln in restavracij se je prekmurska gibanica koncno podala na pot po Sloveniji in se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja dokoncno uveljavila kot kronska sladica v samem osrcju takratne sociali­sticne Slovenije. Postopno pa je prerasla tudi v paradno nacio­nalno sladico. 
Gotovo je v analitskem smislu zelo zanimivo vprašanje obrata od znotrajregionalnega in regionalnega oznacevalca proti nacionalnemu oznacevalcu, ki pa ga bo treba še natancno preuciti. Ob tem bi kazalo pozornost usmeriti prav v doloci­tev natancnejšega casa nastanka kompleksne razlicice pripra­ve prekmurske gibanice, s katero se šele prav ustvarijo pogoji za drugacno – specificno regionalno – poimenovanje gibanice. Ni nemogoce, da je bil nastanek prekmurske gibanice, kakršno 
21 Ne smemo pozabiti, da so medicinske sestre na osnovi zdravniških navodil iz Ljubljane v casu po 2. svetovni vojni hodile na prave ekspedicije v Prekmurje, kjer so pregledovale ženske in se do njih zelo zanicevalno vedle (podatki iz oseb­nega pogovora s Cvetko Hedžet Toth, november 2013). Potem niti ni nakljucje, da se je tedanja slovenska »fizicnoantropološka« raziskovalna elita v šestdesetih letih prejšnjega stoletja podala v Prekmurje preucevat »Rome in izolate kalvinov« (Josipovic 2009). 
poznamo danes, povezan z imigracijo judovskega prebivalstva, ki se je naselilo zlasti po mestih in trgih Prekmurja (Murska Sobota, Gornja Lendava, Dolnja Lendava, Beltinci, Dobrovnik, Kobilje itn.) in ki je poleg drugih, prej manj razvitih dejavnosti (trgovina, obrt itn.) v znatni meri prevzelo tudi gostinsko dejav­nost (npr. Josipovic, Šumi 2012). Ogrski Judje še danes poznajo sladico »flódni«, ki vsebuje enake sestavine, a se ne ponavlja v nadstropju, tj. kot gibanica (prim. Mihai 2013). 
Kakor se je sredi 20. stoletja prekmurska gibanica postopoma utrjevala na jedilnikih prekmurskih množic, tako je s prodorom socialisticnih restavracij v osemdesetih letih 20. stoletja dosegla Ljubljano. Od takrat ostaja nepogrešljiva sladica na meniju števil­nih restavracij in gostiln po vsej Sloveniji. V zadnjem desetletju, še posebno odkar je zašcitena tradicionalna jed z geografskim poreklom, pa je prekmurska gibanica postala ena izmed kulina­ricnih blagovnih znamk Slovenije za predstavljanje v tujini. S tem je prevzela vlogo osrednje nacionalne sladice in prešla od nekda­njega slojnega oznacevalca do etnicnega in nacionalnega. Kako pogosta je taka tranzicija neke jedi po Evropi in svetu, pa je vse­kakor vprašanje za posebno raziskavo. 
Prodor prekmurske gibanice na osrednji slovenski podij pa kaže tudi na spremenjeno vsebino in funkcijo novega etnicne­ga razmejevanja, saj je vzpostavila neprehodno mejo do nekdaj istovetnega ogrskega prostora Medžimurja. Tako je nekdaj ena­ka gibanica v Prekmurju in Medžimurju danes prešla v popol­noma locena subjekta mednarodne zašcite nacionalne dedišcine 
– v prekmursko in medžimursko gibanico. 
Skozi primerjalno analizo razlicnih regionalnih in etno­lingvisticnih indikatorjev lahko recemo, da smo potrdili iz­hodišcno hipotezo in ugotovili, da je gibanica skozi socialno reprodukcijo priposestvovala regionalni in socialnostatusni prediktor. Gibanica ne le da odraža historicno mejo med ogrskimi in avstrijskimi provincami, ampak odraža in odreja zlasti socialno-družbeni sloj. V primeru Prekmurja in Medži­murja gre za višji, recimo temu staroslovenski sloj, v Prlekiji in prevedeno na Kranjskem pa nižji, recimo temu mladosloven-ski sloj slovenstva. Da gre s kulinaricno kulturno dedišcino za procese mejnosti in razlocevanja od drugih, torej za resno, od države podprto dejavnost utrjevanja »narodove samobitnosti« oziroma afirmiranega nacionalizma, pa ne nazadnje prica tudi zapis Janeza Bogataja v delu Okusiti Slovenijo na znamkah Pošte Slovenije (2010), ki smo ga citirali v uvodu. Pa smo spet pri zgo­dovinskem mutatis mutandis, ko se periferija menja, sladica pa ostaja enaka – za na konec. 
LITERATURA 
Anderson, Benedict. 2007. Zamišljene skupnosti: O izvoru in širjenju naciona­lizma. Ljubljana: Studia Humanitatis. Appadurai, Arjun. 1986. The Social Life of Things: Commodities in Cultural Perspective. Cambridge: Cambridge University Press. 
Barth, Fredrik. 1969. Introduction. V Ethnic Groups and Boundaries: The So­cial Organization of The Culture difference, ur. Fredrik Barth. London: George Allen and Unwin, 9–38. 
Bernat, Erwin, Moll, Martin. 2011. Vom Übermur Gebiet (Prekmurje) in die Neue Welt. Signal 1–2, 187–234. Bezlaj, France. 2003. Jezikoslovni spisi I in II. Ljubljana: Založba ZRC. Bogataj, Janez. 2010. Okusiti Slovenijo na znamkah Pošte Slovenije. Maribor, Pošta Slovenije. Franz Lu, Damjan, Cernoga, Meta. 2014. »Kaj boš pa ti mene komandiral?!« Nedeljski dnevnik, 8. oktober. Gantar Godina, Irena. 2009. »Žensko znanstveno delo je za cloveško družbo namrec brez vsake koristi…«. Dve domovini 30, 155–174. 
Gerber, Judith. 1997. Beyond Dualism. The Social Construction of Nature and the Natural and Social Construction of Human Beings. Progress in Hu­man Geography 21 (1), 1–17. 
Grigg, David. 1995. Geography of Food Consumption: A Review. Progress in Human Geography 19, 338–54. 
Jerman, Jerca. 2012. Odnos slovenskih potrošnikov do zašcitnega znaka zajam­cena tradicionalna posebnost na primeru prekmurske gibanice in idrijskih žlikrofov. Diplomsko delo, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani. 
Jesenšek, Marko. 1992. Jezikovni sistemi v Slovenskem (alpskem in pa-nonskem) govornem obmocju. Jezik in slovstvo 37 (7), 173–181. 
Jezernik, Božidar. 2012. No Monuments, No History, No Past: Monuments and Memory. V After Yugoslavia, ur. Robert Hudson, Glenn Bowman. Basingstoke: Palgrave McMillan. 
Jones, Michael Owen. 2007. Food Choice, Symbolism, and Identity: Bread and Butter Issues for Folkloristics and Nutrition Studies. Journal of American Folklore 476, 129–177. 
Josipovic, Damir. 2009. Mesto Romov v strukturi recentnih etnodemograf­skih sprememb v Prekmurju. V Pomurje: Geografski pogledi na pokrajino ob Muri, ur. Tatjana Kikec. Ljubljana, Murska Sobota: Zveza geografov Slovenije, Društvo geografov Pomurja, 168–182. 
Josipovic, Damir. 2012. Prekmurci in prekmuršcina. Anali PAZU 2 (2), 92–102. 
Josipovic, Damir, Perko, Samo. 2011. Slovenija iz krize: ABC rešitve. Ljubljana, Grosuplje: samoizdaja. 
Josipovic, Damir, Šumi, Irena. 2012. Socialni in kulturnoekonomski prostor pred in po holokavstu: Zgodovina in projekcije za Prekmurje. V Sloven­ski Judje – zgodovina in holokavst. ur. Irena Šumi, Hannah Starman. Maribor: Center judovske kulturne dedišcine, 344–374. 
Jurancic, Janko. 1989. Slovensko­hrvaškosrbski slovar. Ljubljana: Cankarjeva založba. 
Juric Pahor, Marija. 1992. »Biti hocemo enoten narod bratov«: Sla po kolek­tivni identiteti kot odraz družbeno pogojenih incestuoznih fantazij. Raz­prave in gradivo 26–27, 38–50. 
Karas, Romana, Skvarca, Marlena. 2001. Prekmurska gibanica – tradicionalni ugled – projekt zašcite: Projektna dokumentacija. Ljubljana: Biotehniška 
fakulteta. 
Kidric, Boris. 1954. Zbrano delo. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 
Kumerdej, Mojca. 2003. Je Gibanica prepricala tudi državo: Koncan prvi slo­
venski plesni festival Gibanica. Delo, 5. marec, 17. 
Makarovic, Gorazd. 2004. Gíbanica. V Slovenski etnološki leksikon, ur. Ange-los Baš. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, 141. 
May, Jon. 1996. A Little Taste of Something more Exotic. Geography 81 (1), 57–64. 
Mencej, Mirjam, Podjed, Dan, ur. 2010. Ustvarjanje prostorov. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 
Mihai, Silviu. 2013. Apfel-Mohn-Walnuss-Gebäck für kultivierte Ungarn--Fans. Wiener Journal, 12. april. 
Mlekuž, Jernej. 2006. Slovenci z burekom v Evropo in/ali diktatura kranjske klobase: Nekaj o bureku, reprezentacijah bureka in »slovenskem« etno­nacionalnem diskurzu. Dve domovini 23, 159–179. 
Mlekuž, Jernej. 2009. Kozmoklobasanje: O e-uživanju vesoljske kranjske klo-base. Dve domovini 29, 27–51. 
Novak, Vilko. 1937. Zgodovina in narodopisje v prekmurski publicistiki. V Kovacicev zbornik, ur. Franjo Baš, Janko Glazer. Maribor: Zgodovinsko društvo, 264–274. 
Novak, Vilko. 1997. Martjanska pesmarica. Ljubljana: Založba ZRC. 
Pillsbury, Richard. 1990. From Boarding House to Bistro: The American Resta­
urant Then and Now. Boston: Unwin Hyman. 
Pleteršnik, Maks. 2006. Slovensko­nemški slovar. Ljubljana: Založba ZRC. 
Poutignat, Philippe, Streiff-Fenart, Jocelyne. 1995. Théories de l‘etnicité. Pariz: 
Presses Universitaires de France. 
Protschky, Susie. 2008. The Colonial Table: Food, Culture and Dutch Identity in Colonial Indonesia. Australian Journal of Politics and History 54 (3), 346–357. 
Rogina, Marjeta. 2009. Prekmurska gibanica in vino. Diplomsko delo, Bioteh­
niška fakulteta, Univerza v Ljubljani. 
Smith, Anthony D. 1998. Nacionalni identitet. Zemun: XX Vek. 
Snoj, Marko. 2003. Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC. 
Šumi, Irena. 2000. Kultura, etnicnost, mejnost. Ljubljana: Založba ZRC. 
Šumi, Irena. 2012. Unable to Heal: Debate on the National Self in Post-Soci­alist Slovenia. V After Yugoslavia, ur. Robert Hudson, Glenn Bowman. Basingstoke: Palgrave McMillan, 153–181. 
Šumi, Irena, Josipovic, Damir. 2008. Avtohtonost in Romi: K ponovnemu pre­misleku nacel manjšinske politike v Sloveniji. Dve domovini 28, 93–110. 
Twiss, Katherin C. 2012. The Archaeology of Food and Social Diversity. Jour­nal of Archaeological Research 20, 357–395. 
Wilk, Richard R. 2001. Food and Nationalism: The Origins of »Belizean Food«. V Food Nations: Selling Taste in Consumer Societies, ur. Warren Bellasco, Phillip Scranton. New York: Routledge, 67–89. 
VIRI 
Splet 
Diši po Prekmurju. Recept prekmurske gibanice. Dostop: 29. januar 2013, http://www.disi-po-prekmurju.si/dokumenti/50/2/2007/recept_ prekmurske_gibanice_446.pdf. 
Medimurski dvori. Medimurska gibanica – recept. Dostop: 29. januar 2013, http://www.medjimurski-dvori.hr/med_gibanica.htm. 
I feel Slovenia. Receptura za prekmursko gibanico. Dostop: 8. marec 2014, http://www.slovenia.info. 

Dokumenti in drugo tiskano gradivo 
Cimerman, Polona, Miklavžin, Alenka. 2014. Slovenski zašciteni kmetijski pri­delki in živila. Ljubljana: Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. 
Objava vloge za registracijo prekmurske gibanice kot zajamcene tradicionalne posebnosti. 2009. Uradni list Evropske unije, C 138 (10), 18. junij. 
Strategija odnosov Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja. 2008. Ljubljana: Vlada Republike Slovenije. Dostop: 8. januar 2015, http://www. uszs.gov.si/fileadmin/uszs.gov.si/pageuploads/173svStrategija.doc). 
Pogovori 
Izvedeni v Prekmurju in Prlekiji med avgustom 2011 in avgustom 2012. 

Vencek domacih Predmeti, Slovencem sveti 
uredil 
Jernej Mlekuž 
avtorji
Damir Josipovic, Mojca Kovacic, Dimitrij Mlekuž, Jernej Mlekuž 
recenzenta  
Miha Kozorog, Jaka Repic 
jezikovni pregled  
Tomaž Petek 
graficna zasnova, oblikovanje in racunalniški prelom  
Inadvertising, d. o. o. 
oblikovanje naslovne strani
Jani Kravanja, Slavica Mlekuž, Jernej Mlekuž 
ilustracije
Slavica Mlekuž 
izdajatelj  
Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU 
založila 
Založba ZRC SAZU 
glavni urednik 
Aleš Pogacnik 
tisk 
Cicero, Begunje, d. o. o. 
naklada 
400 izvodov 
prva izdaja, prvi natis 
Ljubljana, 2015 
V razpisu za leto 2014 tiskano s podporo 
Agencije za raziskovalno dejavnost RS,  Urada vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu 
ISBN 978-961-254-771-4 
© 2015, Založba ZRC, ZRC SAZU. 
Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna:https://doi.org/10.3986/9789612547714 


Zasoljeno z besedami Benedicta Andersona,  pripadnost kranjske klobase, vaške situle, harmonike in gibanice slovenskemu narodu »nosi avro usodne dolocenosti«, 
popoprano z Raymondom Williamsom,  se s kranjsko klobaso, z vaško situlo, s harmoniko in z gibanico reproducira struktura narodnega obcutenja, in 
servirano s Karlom Marxom,  te velike gospe slovenskega naroda  ležijo kakor mora na možganih živih Slovencev. 
16€    ISBN 978 961-254 771-4 
9 
789612 
547714 
http://zalozba.zrc-sazu.si