Kako je prekanil moj dedek rokovnjače
Spisal  Radegost Vuk.
leke nedelje smo se zbrali okrog naše lipe, kjer je sedel moj dedek in je pušil iz svojega kratkega vivčka. Lepo smo ga prosili, naj bi nam povedal kako zgodbo. Dedek, vedoč, da ne odnehamo radi s prošnjami, dokler nam ne ugodi, puhne dim iz ust, se odkašlja in prične:
»Danes  vam povem, kako  smo  enkrat lovili rokovnjače  in kako smo jih prekanili.«
»Kdo pa so bili to: rokovnjači?« vprašamo mi,
148
»Le tiho bodite! Vse zveste,« nas zavrne ded in začne pripovedovati:
»Pred kakimi petdesetimi leti so bili gozdi tu okrog nas mnogo večji nego dandanes. Po gozdih so imeli varno zavetje vojaški beguni, posto-pači in razni drugi taki ljudje, ki se niso smeli prikazati v človeški družbi. Ker pa ti ljudje niso mogli živeti od zraka, so začeli ropati. Ta ničvredna drhal je pa vedno bolj naraščala in postajala vedno predrznejša. Ti ljudje so se imenovali »rokovnjači«. Ker je tedaj manjkalo orožnikov, smo bili prisiljeni, braniti se sami.
Mnogokrat smo zalezovali te prctkane ptičke. Toda poloviti jih nismo mogli. Nekega dne pa smo slučajno zvedeli za njihovo skrivališče. Hitro so se zbrali možje, njim smo se pridružili tudi mi fantje. Po dolgem posvetovanju smo sklenili, da naj ostanejo možje doma in stražijo vas, če bi jo rokovnjači napadli, Mi fantje pa naj bi šli nad rokovnjače. Hitro smo se preskrbeli s potrebnim orožjem. Ko se je pa zmračilo, smo jo mahnili nad predrzne roparje.
Po dolgi hoji smo zaslišali naenkrat glasno govorjenje. Napotimo se proti kraju, odkoder je prihajal glas. Kmalu zapazimo dim. Ko se še bolj približamo, vidimo, da se vali dim iz dupline, Sedaj smo vedcli, da imamo pred seboj rokovnjače-
Ne vedoči, kako bi jih napadli, smo se začeli tiho posvetovati. Videli smo namreč, da jih v jami ne moremo napasti; vhod je bil namreč preozek.
Že smo se mislili vrniti, ko pride meni na misel, da bi te »rokomal-harje^ prekanili.  Ko povem tovarišem svojo misel, jo vsi vescli sprejmejo.
Hitro se vstopimo okoli jame, in jaz zakličem: »Roparji! Jaz, vojaški poveljnik, sem obkolil hrib in vaš brlog z vojaki! Ako ne pridete takoj iz jame, ukažem streljati v vaš brlog!«
Skesani so prihajali rokovnjači drug za drugim iz jame na moj poziv. Našo zvijačo so šele spoznali, ko smo jih že povezali do zadnjega. Lahko si mislite, ljubi moji, jezo in kletev teh ujetih roparjev. Toda nič jim ni pomagalo.
Veseli srečnega izida je šla polovica tovarišev v jamo, da si ogledajo naropane reči. Dospevši v jamo, smo zapazili ogenj, na katerem je bila že skoro pečena ovca.
Laeni in utrujeni smo se začeli mastiti s pečeno ovco. Kmalu smo pohlastali polovico pečenke. Tedaj se nas je lotila žeja. Hitro smo šli iskat še pijače. Po dolgem iskanju smo našli dva sodčka vina. Zavalili smo en sodček k ognju in začeli točiti.
Ko smo se dodobra pokrepčali, smo se napotili k tovarišem, ki so nas že težko čakali. Tedaj smo mi prevzeli stražo ujetnikov in poslali smo svoje lovariše v jamo, da se še oni pokrepčajo.
Tako nam je kmalu minila noč. Drugo jutro smo pustili polovico tovarišcv pri jami; jaz sem se pa napotil z drugo polovico in z ujetniki domov, kjer so nas možje že težko čakali. Ko povemo strmečim sovašča-nom svoje zgodbe, smo se napotili z ujetniki v mesto, kjer smo jih izročili sodniji.
149
Možje so pa znosili medtem rop domov, da ga izroče lastnikom, če bi se zglasili.«
Tako nam je pripovedoval ded. Še sedaj se z veseljem spominjam njegovih zgodb in pripovedk. Bili so žalostni in veseli spomini iz dedkovih mladih dni.