50
Vinko Cuderman
k oceni Kapelj 6,7-8 v Goriških srečanjih
Lani je bil v Goriških srečanjih objavljen članek, ki je načenjal polemiko z enim od sodelavcev Kapelj. Ta ni vedel, ali naj nanj odgovori ali ne, potem pa je že napisan odgovor vrgel v koš. Dal sem mu prav. Vedno moraš razmisliti, preden si "mažeš roke". V podobni dilemi sem se to pot znašel jaz: v Goriških srečanjih (9-10) je izšla ocena Kapelj (6, 7-8)t  v kateri ocenjevavec Marjan Drobež o-stro napada (med drugim) dva moja članka. Nivo Drobeževe-ga ocenjevanja je tak, da nanj prav gotovo ne bi odgovarjal, če se ne bi še živo spominjal, kako so molk mojega tovariša nekateri tolmačili kot priznanje, da ima nasprotnik prav,
O Kapljah Drobež meni, da imajo "primerno mesto v sedanji revialni ustvarjalnosti na Slovenskem", ne strinja pa se vselej "s pogledi posameznih piscev". Njegovo stališče do Kapelj je na moč sorodno stališču idrijskih komunistov, ki načelno nimajo nič proti naši reviji, so pa na nedavni konferenci obsodili dva članka, objavljena v 7. - 8. številki. To omenjam zato, ker se mi zdi zanimivo, da se Drobež v svoji oceni ni spotaknil niti ob enega od inkri-miniranih člankov, pač pa je najbolj obtoževani prispevek celo pohvalil! S tem večjo ihto se je vrgel na moja članka, objavljena v šesti ("Zapiski na rob polemik s Pahor-jevimi Glosami 65") in sedmi - osmi številki Kapelj ("Nekaj zgodbic s komentarjem"), O prvem pravi;
"Vinko Cuderman je objavil prispevek, v katerem polemizira z nekaterimi članki in avtorji, ki so obravnavali Glose 65 Borisa Pahorja. K zadevi se ne kaže vračati, ker so Pahorjeva nazira-nja o današnji Sloveniji njenemu mestu v skupnosti jugoslovanskih narodov ter o vlogi ZK znana. Moti le to, da Cuderman govori v imenu
Pahorja ter ga nestrpno brani in opravičuje. Taka neprepričljiva in nerodna obramba Paborju ne more kaj prida koristi, saj je sam avtor svojih zamisli, ki jih pač nihče drugi ne more avtentično tolmačiti." (Vse napake v citiranem odstavku so prepisane!) Pahorja ne poznam in na vprašanja, ki ga mučijo, gledam v marsičem drugače kot on, zato me je presenetil Drobežev očitek, da sem govoril "v imenu Pahorja". Vzel sem v roke šesto številko Kapelj in še enkrat prebral svoj članek, da bi se prepričal, če morda res nisem po nerodnosti zapisal česa takega, kar bi bravci lahko napačno razumeli. Našel nisem ničesar. Že v uvodu v članek sem dovolj jasno povedal, da mislim govoriti o polemikah s Pahorjevimi Glosami in povedati, kaj me v njih moti. Potem sem se u-stavll ob posameznih polemikah in odkrival v njih tisto, kar ne sodi v noben pošten dialog: podtikanja, žalitve ipd. Nato sem opozoril še na Petričev članek, za katerega sem menil, da edini od polemik zasluži pozornost, Drobe- 5 I žev zapis o dojem članku je torej - milo rečeno - neresničen. Nekako razumem tiste, ki so mi v pogovorih očitali, da sem s svojimi "Zapiski" posegel v polemiko (ki je bila v bistvu politični boj) ob nepravem času in sem se s tem hote ali nehote opredelil za Pahorja. Moj odgovor na take očitke je bil in ostane: "Tudi politični boj naj bo pošten! Cilj ne opravičuje sredstev. Pisanje, ki tega ne upošteva, je (po mojem prepričanju) lahko le škodljivo." In proti takemu pisanju sem nastopil.
Drugi moj članek, ob katerega se je spotaknil Drobež, je v 7, - 8. številki objavljeni zapis o slovenskem časnikarstvu, O njem pravi:
"Vinko Cuderman močno graja naš osrednji časnik "Delo", posebno v primerjavi s časopisjem v drugih republikah, kritizira okostenelost posameznih rubrik v njem, potem pa se obregne ob
51
52
slovenske časnikarje. Očita jim pretirano politično previdnost, ki da je razvidna iz njihovega pisanja, potem pa meni, da je izobrazba časnikarjev premajhna. Nekatere Cudermanove navedbe so morda resnične, toda dodati bi moral, da so sedanje razmere in pojavi - in to ne samo na področju sredstev množičnega obveščanja in med slovenskimi časnikarji - rezultat minulih nazorov, pojmovanj in obdobja, ki jih samoupravljanje kot najbolj kvalitetna prvina socialistične demokracije sicer postopno, a uspešno odpravlja iz misli in dejanj ljudi. Omenjeni prispevek ima podobno kot tudi nekateri drugi sestavki, izrazite elemente destruktivne kritike, ki močno graja in obsoja, manj ali skoraj nič pa ne svetuje oziroma predlaga." Drobež ne poskuša dokazati, kaj v mojem članku ni resničnega (to bi bilo tudi težko, saj je članek preveč konkreten: komentira neizmišljene zgodbe), pač pa "strpno" dopušča, da so nekatere moje navedbe morda resnične. Samo nekatere torej in tudi te le morda. Pa tudi če bi bilo tisto, kar sem napisal, gola resnica, bi bilo po Drobeže-vem mnenju treba dodati, da so sedanje razmere rezultat minulih nazorov, ki jih bo samoupravljanje postopno, a u-spešno odpravilo iz misli in dejanj ljudi. Zakaj bi bilo to treba dodati, ne vem. Najbrž hoče "sedanje razmere" o-pravlčiti: če so namreč te razmere "rezultat minulih nazorov", zanje bržkone ni nihče odgovoren, V tem primeru je vsaka kritika odveč, če ne celo krivična do ljudi s "sedanjimi nazori". Sploh pa bi kritika - če noče biti destruktivna - po Drobeževem mišljenju morala "svetovati oziroma kaj predlagati". Če sem slovenskim časnikarjem očital, da imajo premajhno izobrazbo in da ne znajo jezika, bi jim moral - da bi bila moja kritika konstruktivna - prejkone svetovati, naj se izobražujejo in pri pisanju uporabljajo Slovenski -ravopis! Ker je (kot so
mi povedali) tudi Drobež časnikar, naj izkoristim priliko in mu ta nasvet še prav posebej položim na srce, saj je npr. samo v odstavku, ki se nanaša na moje pisanje o polemikah s Pahorjem, (glej citat!) zagrešil tri take napake, da bi jih težko odpustil srednješolcu: o njenemu mestu, v imenu Pahorja (slovensko: v Pahorjevem imenu), nihče drugi! Brez napak najbrž ne piše nihče, mislim pa, da bi Časnikarji le lahko posvetili nekoliko več skrbi jeziku. Če sem prav informiran, se novinarji na visoki šoli uče jezika (stilistike) le en semester. Tako se res ni treba bati, da bi bil "danes novinar v naši družbi navaden obrtnik, ki zna le lepo pisati in oblikovati", kar je (kot eno možnost) navedel Stane Do-lanc v svojem govoru na posvetovanju o informiranju v ZK, ki je bilo v začetku februarja v Ljubljani (Komunist, 16/2-68). Strinjam pa se z njim, da bi moral biti (poleg obrtnika, ki zna lepo pisati) novinar danes družbeno - politični delavec, za kar pa - kot so ugotovilj na posvetovanju - v večini primerov ni dovolj usposob- 53 Ijen. Na tem posvetovanju so govorili tudi o tem, da časnikarji pišejo preveč "forumsko", premalo "sproščeno" itd. Očitali so jim torej v bistvu isto kot jaz, le da z drugimi besedami. Jaz sem npr, zapisal, da so slovenski novinarji v političnem smislu preveč previdni, Stane Dolanc pa je govoril o "sproščenosti" obveščanja in v zvezi s tem dejal: "Vendar, ali lahko to sproščenost dejansko tudi že ugotavljamo, ali ne obstajajo še vedno nekakšni tabuji in pa bojazen pred nekom, ki je pa dejansko ni treba."
Miro Zakrajšek je (med drugim) govoril o tem, da bi časnikarji morali "preiti na živahno, živo in neposredno o-bravnavanje problematike", ne pa da pišejo "samo o tem, kar se govori na sejah" ter objavljajo "dolge referate in obširna poročila", saj "gre problematika, posredovana na tak način, v glavnem mimo ljudi". Mar ni s tem povedal istega kot jaz, ko sem zapisal, da naši časniki niso
zanimivi, ker nimajo pravili komentarjev?!
Sicer je pa vse to pojasnjevanje nesmiselno: Drobež namreč ni povedal, katere "navedbe" v mojem članku niso resnične in mi tako sploh ni dal možnosti obrambe. Stara in znana metoda, ki je ne opravičuje niti to, da je verjetno pisal oceno osebno močno prizadet! Če me način Drobeževega pisanja kljub vsemu komajda preseneča, se tem bolj čudim, kako je njegova ocena lahko našla mesto v reviji, kot so Goriška srečanja.
54