206
V žalosti in nesreči
\ amica, ali bodo tudi mene zagrebli tako globoko v črno zemljo, kadar umrjem?«
Tiho in z glasora, polnim bolesli in dvomaf je vprašala bolna Mara mater in je uprla vanjo vprašajoče svoje oči, v katerih je boljinbolj ugaševal ogenj življenja. Žalosino jo je pogledala mati, in srce se ji je krčilo v bolesti. Sama ni vedela, kaj naj odgovori ljubljenemu otroku. Za hip se je obrnila v stran, da zakrije solze; a ko je zopet pogledala na posteljo, je videla Mara, da so solznorosne materine oči, in Ijubeče jo je vpraŠala:
»Zakaj pa plakate, mamica? Saj Vas ne zapustim za vedno! Čakajte no — kako ste me že učili včasih? Ah — ne morem se več natančno spomniti. To pa vem, da stc mi pravili, da se borno v nebesih vsi spet videli. Kaj ne veste več tega?«
Vedno bolj pretrgano je govorila Mara in naposled jo je posilil kašclj. Temnomodre žile so se ji prikazale na čelu, in ves obraz ji je podplula kri, V oči so ji stopile solze, in krog ust so se ji prikazale bele pene.
»Mara, Marica,« )e onemoglo zastokala mati, nevedoča, kako naj olajša hčerki bolcčine.
Kašelj se je polegel, in Mara je omahnila nazaj na vzglavje. Oči je uprla v mater, in ustnice so se pregibale. A glasu ni bilo več mogoče čuti. Trudne mlade prsi so sc dvigalc sunkoma — in globok vzdihljaj in mlado življenje je bilo končano. Mati se je sklonila čez posteljo in je obupno ihtcla . . .
»Škoda mladega življenja,« so govorili drugi dan ljudje.
»Pridna deklica je bila,«
»Kaj hočemo — božji sklepi so neumljivi!«
»Naj počiva v miru! Ona je prestala, nas pa še čaka!«
Tako so govorili Ijudjc, ki so prihajalt kropit Kržanovo Maricof in vsakcmu je bilo težko ob pogledu na to mrtvo dcjclico, ki je spala v limbarskobeli obleki na belem mrtvaškem odru, vsa nakičena z rožami, da jc bila podobna angelu, Bogati črni lasje so ji obkrožali marmorao-belo čelo, in okrog usten je bil razlit komaj viden usmev.
»Koliko lct je bila že stara?«
»I, šestnajst. Ravno v najlepšem cvetju jo je Bog poklical k sebi.«
»Naj ji sveti luč nebeška!«
Tupatara je prišla v sobo tudi mati Kržanka. Sočutni pogledi so jo srečavali, pa jih ni videla in tudi tolažilnih besed ni slišala. V duši je nosila edino svojo bol, in pred očmi ji je vedno stala slika umrle hčerke. Šla je v čumnato, kjer se je zgrudila na stol in se vdala obupni žalosti. Jokala je in tarnala, in kdor jo je čul, se ni mogel zdržati s5lz, O( ti blaga, čista Ijubezen materina!
207
»0 moj Bog, moj Bog! Zakaj si mi vzel moj zaklad, raojo edinko, moje vse? če bi mi bil vzel vse, kar imam: to ubogo kočo, zdravje, življenje — ah, vse — vse — samo, da bi bil pustil živeti njo! 0 moj Bog!«-------—
Košnja se je pričela. Vsak večer je odmevalo petje kosccv in grabljic in vsepovsod je vladalo veselje in življenje. Le pri ICržanovih je bilo mirno, tiho, kakor izumrlo. Stara Kržanka je klecaia po cele večerc v ihtenju in v molitvi pred Križanim, medtcm ko se je veselila Mara tam, odkoder ni vrnitve ...
Neke nedeJje je pa prišla k masi čudna ženska, Ravno med daro-vanjem je vstopila v cerkev: ,v črni oblcki, z zavito glavo in s priŽgano svečo v roki. Ljudje so se prestrašili. A ko so jo pogledali natančneje, so spoznali — Kržanko.
»Kržanka )'e znorela,« je šlo po   vasi od  ust do   ust,   in vsakdo je          I
pomiloval ubogo mater, ki je preveč žalovala za umrlo hčerko.                      I
Gnjevoš