DEMOKRACIJA r «Najv eč stvari bolje razumemo s srcem kot pa z razumom.» l PAVLA WESSELY dunajska igralka Leto XV. - Štev. 17 Trst - Gorica, 1. septembra 1961 Izhaja 1. in 15. v mesecu Demokratična obramba demokracije Izvirna zamisel pobijanja totalitarizma z dornokratični sredstvi V otepanju proti totalitarizmu zahaja demokracija pogosto v načelne težave. Posebno se to dogaja v državah, kjer je demokracija šele v razvoju, kjer v ljudskih dušah še ni trdno zakoreninjena in kjer celo sami njeni nosilci o njeni učinkovitost niso docela prepričani. V takem položaju živimo v Italjii. Pri nas je demokracija šele v razvoju. Današnje zrele generacije, ki so doraščale in zorele pod fašizmom, še vedno navdihuje totalitarna preteklost. To se ne dogaja samo tistemu dozorelemu človeku, ki je fašizem sprejemal - ne iz prepričanja, ampak zaradi ljubega kruka in še ljubšega miru -, ampak so podzavestno s totalitarizmom okuženi tudi aktivni nasprotniki fašizma in žrtve njegove podivjanosti. To so človeški pojavi. Kakor ti z menoj, tako jaz s teboj. Taka »zob za zob« miselnost je sicer zelo preprosta in že zato za prepričanega demokrata neuporabna. Zato nas totalitarizem, ki ga kot človeško zlo zavračamo, ničesar naučiti ne more; še najmani pa nam je v kakršni že koli stvari lahko za vzgled. To pomeni; tudi proti totalitarizmu ne more demokracija nastopati totalitarno! Umazinijo preganjamo samo s čistoto in ne z umazanijo! Z demokracijo pobijati totalitarizem ni lahko delo. V Argentini, kjer je demokracija - po Peronovi diktaturi - tudi šele v razvoju, je vlada predložila parlamentu zakonski osnutek pod imenom »Zakon za obrambo demokracije«, ki ga sestavlja 37 členov. Je to zelo zaminiv prispevek za obrambo demokracije, ki bi ga morali resnični demokrati v Italiji z vso resnostjo preučiti in razmisliti, ali ne bi bil tak zakon potreben tudi pri nas, kjer prav tako kot v Argentini grozijo demokraciji nevarnosti tako s skrajne levice kot skrajne desnice. Zakonski osnutek »za obrambo demo-Ktacije« razglaša vse organizacije, ki delujejo za uničenjem republikansko demokratične ustave, za nezakonite. Prestopnike kaznuje zakon i zapomni od enega meseca do treh let. T< jcem, ki delujejo zadnjih pet let kot ko.nu uiii, je vstop v Argentino prepoveden. Ti' seveda ne velja za diplomatsko m konzularno osebje komunističnih držav in za l.ste '.sebe, ki dobijo za vstop posebno dovoljenje. Tujce, ki so bili obsojeni zaradi^ takih prestopkov, po zaključni kazni izženejo. Argentinski državljani, ki zakrivijo taka dejanja, izgubijo aktivno in pasivno volilno pravico za trikratno časovno obdobje, kot se glasi obsodba. V tem času ne smejo opravljati nobene javne službe. Take prestopke sodijo zvezna sodišča. Vse državne obveščevalne in varnostne oblasti morajo pri izvajanju zakona sodelovati. Dopuščeno jim je, da zaplenijo ves propagandni material, ki je protizakonit. Zakon bodo uveljavljali -, če ga parlament sprejme - do 31. dev. 1964. V tem času upajo, da se bodo politične napetosti pomirile. Značilno je, da razglaša osnutek vsako organizacijo za protizakonito, ki »neglede kakšne cilje že zasleduje, stremi za uvedbo totalitarizma v deželi.« Poudarek »neglede kakršne cilje že zasleduje...« nudi vladi učinkovito orožje. Dosedaj je za ustanovitev neke stranke zadostovala izjava, da bo stranka spoštovala republiško ustavo. S tako izjavo so oblasti avtomatično smatrale tako stranko za demokratično. Po novem osnutku ne zadostujejo besede, zagotovila je treba izpričati z dejanji. Prav tako je značilno, da razglasa zakon neko stranko ali organizacijo za nezakonito, čeprav trenutno ne deluje prevratno. Nezakonita je že s tem, da stremi po uveljavljenju totalitarizma v bodočnosti. To je zelo važen aspekt, k> totalitarcem preprečuje, da bi demokracijo ubili z demokratičnimi sredstvi. Nobeni stranki se ne bo mogoče izgovarjati, da v smislu ustave parlamentarno postopa in se ne poslužuje nasilja pri zasledovanju svojih ciljev, če so ti cilji totalitarni. Demokratična pot svobodnih volitev in parlamentarnih delovanj ostajd za take stranke zaprta. Zakonski osnutek navaja sicer z imenom samo komunizem, je pa tako oblikovan, da zajema vse totalitarne stranke. V Argentini so v tej vrsti peronovci, pri nas bi bili misovci. Argentinski juristi, ki so v napornem delu sestavljali ta zakonski osnutek, so opravili zelo koristno delo. Zakonski osnutek je vlada predložila parlamentu s posebnim spremnim pismom, v katerem so prepričljivo poudarjena stara demokratična načela, predvsem vprašanje, do kakšne mere se mora demokracija odpovedati svojim lastnim načelom, da se lahko uspešno postavi po robu svojim smrtnim sovražnikom. Doslej ni bilo možnosti zgrabiti za vrat tiste, ki so hoteli z demokratično parlamentarnimi pridobitvami pokopati demokracijo. Razglasitev »obsednega stanja« in podobni neprijetni pripomočki veljajo samo za kratek čas in ničesar ne rešijo. Spremno pismo argentinske vlade iz- rečno poudarja, da argentinska demokracija z novim zakonom ne zatira idej, ampak samo protidemokratična početja. To demokratični narodi končno zavedajo velikih nevarnosti in neogibne potrebe braniti demokracijo, če jo hočejo obdržati. je gotovo zelo vestno razlikovanje, ki pa i Po tej poti bodo morale vse demokratič- ga praksa ne spoštuje vedno. Najznačilnejše in najvažnejše pri novem zakonskem osnutku pa je dejstvo, da se ne dežele, ki jih ogražata skrajna levica ali skrajna desnica, ali pa obe. I. Uč. PREBIVALSTVO ZAHOD. VZHOD 9 t Y mil. 9 RFINICKENDORF PANKCVV &aBEKUNA IVflSSENSf! BRIT.**-. ČŽ&*9* SEKTOR*- ^ ‘MfelSSžSter ^ie n 1H4IN PRENZL i BERG * S0VJEtYW. SEKTOR IIV 11111 IICHTENBERG Cz&tOL v Hamburg IZAVT) nL 388008. SCH0NE8ERG y ^ tEHRUHOfa*^ "DAMER!!CSEKTp8 „r . * NEUKStlH n,-,, ee TRtPTOH KORENI« IH POTSDAM ScAiinefe/č AVTOCESTA v HeimsTedL «Lv»*c“.p, _ N£>|C| •O-vAh-T Položaj 'Z Berlinu postaja od trenutka do trenutku bolj napet. Odkar so vzhodnonemški »prostovoljci« postavili sramotni zid na meji med Zahodnim in Vzhodnim Berlinom, da bi zajezili množični beg iz komunističnega raja, svetovna javnost ponovno zasleduje dogodke v bivši nemški prestolnici. Zahodnjaki so ostro obsodili zadnji moskovski napad na svobodo Berlinčanov. Ker si zavezniki niso edini o načinu in času pogajanj s Sovjeti, se bodo zunanji ministri Francije, Velike Britanije in Združenih držav sešli čez nekaj dni v VVashingtonu, da bi določili enotno politico o berlinskem vprašanju. Kdor zasleduje politiko vladne stranke - to je politiko Italije - v naših krajih, vidi popolnoma jasno, da so za italijansko vdado narodne koristi važnejše od kakršne koli demokratične ideologije. Z drugimi besedami: Italijani ne vodijo politike, ki bi težila za tem, da se uvede sodelovanje med italijanskimi in slovenskimi demokratičnimi, to je antikomunist ičmmi strankami na demokratični podlagi, ki bi jamčila vsaki narodnosti osnovne pravice. Ne: oni dosledno vodijo nacionalistično politiko raznarodovanja, katere r'l'i je, spremeniti slovensko ozemlje v okviru Italijanske republike v navadno italijansko provinco. Ne poznamo morebitnih tihih dogovorov med Italijo in Jugoslavijo, vemo pa, da se Italija v naših krajih vede, kot da bi ji bila naprej priznana pravica, da tako postopa, kot je potrebno za dosego njenih nacionalističnih ciljev. Primorci smo že mnogokrat protestirali, zahtevali smo zaščito■ naše manjšine, sklicevali se na spoštovanje danih obljub in podpisov na mednarodnih pogodbah, a vedno zaman. Italijanska vlada se vede, kot da slovenske manjšine sploh ni. To stališče italijanske politike, to stalno, dosledno, četudi tiho raznarodovanje je Slovence na Tržaškem postavilo pred razpotje. Pc nevihti 2. svetovne vojne smo se Slovenci znašli v dveh taborih: na eni strani mi demokratje, na drugi strani komunisti. Oblast je bila v rokah Anglo-američanov, ki niso bili protislovensko usmerjeni in se njih koristi niso križale z našimi. Zato smo demokratični Slovenci upravičeno postavili našo politiko na čisto demokratično podlago in iskali zaveznike tam, kjer so veljala demokratična načela. Vodili smo protikomunistično politiko, ker smo bili prepričani antiko- KDO SO MORILCI BEN JUSSEFA? Ben Jussefa, nekdanjega sobojevnika Bur-gibe, zadnjih šest let pa najodločnejšega nasprotnika današnjega tuniškega poglavarja, so našli umorjenega v nekem frankfurtskem hotelu. Šalah Ben Jussef je prre-živel nad deset let svojega življenja po francoskih ječah. V nasprotju z Burgibo je bil zakrnjen nasprotnik slehernega sodelovanja s Francozi. Nekatera poročila iz Severne Afrike zatrjujejo, da je bil Ben Jussef žrtev političnih umorov tako imenovane »rdeče roke«. & $ * ITAL1JA-CESKOSLOVASKA. Italijanska in češkoslovaška vlada sta se sporazumeli, da povišata svoji poslaništvi v Pragi odnosno v Rimu na raven veleposlaništva. s >s * STRANKA DOMA OSTALIH. Na Južnem Tirolskem brsti prav tisti politični plevel med tamkajšno nemško manjšino kakršnega so avstrijski Nemci sejali med koroškimi Slovenci in ki ga danes na Južnem Tirolskem pridno zalivajo - Italijani. Na Koroškem se nad »vindišarji« veselijo Nemci. Na Južnem Tirolskem so novi stranki, ki naj po tipično prastarem avstrijskem receptu: divide ed impera - deli in vladaj, razbije nemško narodno enotnost na Južnem Tirolskem, botrovali Italijani. Novo stranko imenujejo »Stid-tiroler Dableiber Partei« (Južnotirolska stranka doma ostalih). To naj bi bila stranka listih Nemcev , ki so ob času Mussolini-Hitlerjevega zločinskega sporazuma sprejeli obvezo poitalijančenja pod pogojem, da ostanejo na svoji zemlji - ne kot Nemci, ampak kot Italijani. Za nem-škutarske Slovence so Nemči iznašli psovko Vindiš. Kakšno neki bodo našli Italijani za nemške mešance? e # * KAJ JE VESOLJE? Na to vprašanje, ki si ga je gotovo zastavil sleherni razsodni človek, je vsaj napol odgovorila slovita zvezdama M. Palomar. Pred časom so bili njeni zvezdoslovci priče strahotnega vesoljskega dogodka, ki se je odigral pred 800 milijonov leti. Takrat se je nekje v neskončnosti rastreskala zvezda, po svoji velikosti neznansko večja od naše Zemlje. Svetloba, ki je pri raztreskanju nastala, je bila milijonkrat večja od sončne svetlobe. Svetloba potuje s hitrostjo 300 tisoč km sekundo. Svetloba ki je nastala ob eksploziji zvezde pred 800 milijoni let. je dosegla našo Zemljo šele sedaj. Težko bi nekdo izračunal, koliko km je bila ta zvezda oddaljena od nas, še težje pa bi odgovoril na vprašanje, kaj je vesolje. * # * FERHAT ABBAS NE BO VEC VODJA ALŽIRSKE POLITIKE. Skrivnostni revolucionarni parlament, ki se je sestal pred petnajstimi dnevi v Tripolisu je zamenjal pri vodstvu začasne vlade zmirnegn Ab- i)asa z levičarjem Ben Kheddo. Nova vla- Dogodki ^ [ po svetu J da, v kateri ne najdemo več Ferhal. A.b-basovih pristašev, je sporočila, da bo nadaljevala s pogajanji, vendar ne bo odstopila niti za las od svojih pogojev. Dvainštiridesetletni Yussef Ben Khedde je eden izmed prvih borcev aa neodvisnost Alžirije. Od vedno ima veliko simpatijo do Kitajske in ostalih komunističnih dežel. Na obisku v Pekingu je dejal: »S pomočjo ljudske republike Kitajske in ostalih pro-tiimperialističnih držav, se bo Alžirskemu ljudstvu posrečilo priboriti si zaže-Ijeno neodvisnost. * * # MOST CEZ ROKAVSKI PRELIV. Francoski vladi je bil v teh dneh predložen v odobritev načrt za gradnjo 32.5 km dolgega mosta, ki bo povezal Veliko Britanijo s Francijo. Na francoski strani se bo most pričenjal pri mestu Calais in se na angleški strani nehal pri mestu Dover. Ta načrt, ki ga je izdelala posebna šestčlanska študijska družba v Parizu, pomeni resno konkurenco že davno obstoječemu načrtu, ki predvideva predor pod Rokav-skim prelivom. Po načrtih bo most zgrajen iz jekla v višini 70 metrov nad morsko gladino. Tako bodo lahko tudi največji prekomorniki pluli pod mostom. Mostišče bo široko 35 metrov; za dvoje dvotirnih prog, za pet avtomobilskih cestišč po 3,50 na širine in dvoje prog za dvokolesna vozila. Ob živahnem prometu bo most v eni uri prepuščal po 5000 motornih vozil v obeh smer ah. Jekleno mostišče, ki bo tehtalo 750000 ton jekla, bo nosilo 164 betonskih stebrov s premerom 20 m. cean. Maja meseca 179" je Napoleon brez te-*'; v zasedel oslabljene B,jnHtke. Prav tako so se morale kasneje, kljub ponesrečenemu uporu 1. 1848, vdati avstrijski oblasti. Leta 1866 so Avstrijci prepustili Benetke združeni Italiji. Danes so Benetke pokrajinsko glavno mesto in tretje največje italijansko pristanišče. Poleg pomorskega prometa prispevajo k stabilizaciji financ tujski promet, svila, čipke, nakit, steklarski izdelki itd. Kljub temu mesto ni bogato. Od novega naftovoda, ki bo že v bližnji prihodnosti povezal Sredozemsko morje z Nemčijo, si Benečani mnogo obetajo. Zaenkrat pa jih je tudi na tem področju prehitela Genova, ki postavlja svoj naftovod proti severu. Z lastnim naftovodom se bodo Benetke morda priključile modernemu času. Potem tudi prekopa ne bo treba zasuti. Benetke bodo lahko ostale take, kakršne so: mesto, v katerem se je ura ustavila, orjaški muzej preteklosti. Pridobitev modernega časa POD ČRTO Od absolutizma do dvodomnega parlamenta PRIROČNIK DEMOKRACIJE 13. SENAT. Izraz je povzet iz političnega življenja starega Birna, kjer je bil senat vladni organ aristokracije. V Združenih državah je zvezni senat prva zbornica parlamenta, v katerem sta iz vsake posamezne države, velike ali majhne, zastopana po dva senatorja. Je to zbornica, ki utelešuje federalistično načelo, podobno kot je to tudi v Švici (stanovska zbornica, glej geslo!) Mnoge države so po ameriškem vzgledu poimenovale eno izmed parlamentarnih zbornic za senat. V Združenih državah ima senat večjo oblast od druge zbornice (predstavniške zbornice, glej parlament!) V večini drugih držav pa uživa senat v primerjavi s poslansko zbornico podrejena pooblastila. Večjo pomembnost uživa senat v Peti francoski republiki z novo ustavo predsednika De Gaulla. V Združenih državah je podpredsednik zvezne države obenem tudi predsednik senata. Tudi posamezne države v Združenih državah imajo svoje federalne senate. SEPARATIZEM je politična usmerjenost skupin, ki stremijo po neodvisnost? od širše skupnosti, kateri pripadajo. »Ji SESIJA. S to besedo označujemo obdobje zasedanja parlamenta v primeru, da parlament ne zaseda stalno, ampak se sestaja periodično. V posebnih primerih skličejo na predlog vlade ali parlamentarcev izredno sesijo, zasedanje parlamenta. * SINDIKATI so organizacije delojemalcev, in sicer navadno delavstva določenega podjetja ali določene stroke. Nastali pa ni mogoče povsem pregnati. Tudi na strehah beneških palač se razprostirajo gozdovi televizijskih anten. Po prekopih pa se prav tako kot pred sto leti prevažajo mestni čistilci, ki s drogovi in mrežami odstranjujejo umazanijo. Tudi motorni čolni bodo kmalu spodrinili slikovite gondole, ki so tu samo še zaradi tujcev. Na Markovem trgu pa avtomobilov najbrž nikoli ne bo. Poučen doživljaj Pogosto prebiram v slovenskem zamejskem demokratičem tisku, kako materialistični komunizem duši moralo mladine in jo pred očmi prestrašenih staršev preobraža v kolektivistično gmoto. Ko sem neke nedelje spet ubiral pot proti našim gorskim velikanom, da se naužijem svežega zraka in si naberem novih moči, me je steza zanesla skozi prijeten gozdiček. Po drevesih so pridno žgoleti ptiči. Bil pa sem nekam zamišljen in narava me ni tako privlačevala ko ponavadi. Ne vem, kaj mi je bilo. To se mi je dogajalo vse do trenutka, ko sem opazil ptico, ki je poskakovala pred menoj in me na vsakih deset korakov pričakovala. Nenadoma pa me je zbudila iz zamišljenosti s svojim glasnim in preplašenim čivkanjem. Tedaj sem jo opazil, kako divje obletava skalno duplino, in nena- doma sem se zgrozil. Proti votlini se je plazila ostudna kača. Takoj sem razumel položaj. Z gorskim čevljem sem kači strl glavo. Ko sem truplo odstranil, sta se m^ pernata roditelja s čivkajočim žlobudra-njem še dolgo zahvaljevala za rešitev mladičev - razpeljavčkov, ki jim je še pred kratkim grozila smrt. Tisto nedeljo sem zaključil s tako srečo v srcu kot že dolgo ne. Sleherni kači, ki se na kakršenkoli način, v obliki tiska, zabavnih izletov i. p( vtihotaplja v demokratične vrste, je treba stresti glavo. Samo tako bomo svoj narod rešili smrti. T. C. Alpske legende Slovenska radijska postaja v Trstu je v torek začela z novim nizom ilustriranih predavanj, ki imajo skupni naslov »Alpske legende«. Ta oddaja, ki je privlačno in pesniško pisana, bo prav gotovo zanimala vse zamejske 'Slovence, še posebej pa one naše rojake, ki živijo v Kanalski dolini, saj je bila prva oddaja posvečena rabeljskemu rudniku. Želeti bi bilo, da bi nas radijska postaja še nadalje seznanjala z običaji, zgodovino in pripovfedkami naših krajev, kot je to razvidno iz njenega dosedanjega programa. DALJNOBOL Vse se mi zdi, da bolehamo sodobni zemljani za »daljnoboljo«. Pri tem ne mislim na tiste naveličane Srednjeevropejce, ki še danes lovijo srečo po daljnem svetu. Hrepenenje po daljni tujini, »daljnobol«, je bolezen naših dni. To je poganjek dobe, ki je odstranila razliko med prostorom in časom, obenem pa je prostor tako zmanjšala, da se je naš svet kar sesedel. Nekdanje ogromne razdalje so skoraj izginile. Nekaj pobrenči v brzojavni žici in zadnja borzna poročila newyorške borze ali novica o predsedniških volitvah v Urugvaju se bliskovito poženejo skozi, ozračje iz Sydneya v Kiev in iz Kapske-ga mesta v London. Brzojav pa je bil le skromen začetek. Sledili so mu telefon, radio, televizija. Cilj je naslednji: današnja radovednost zahteva, da slišimo in vidimo v kateremkoli kraju zemeljske oble vse, kar se kjerkoli na svetu dogaja. Pritisk na gumb - in zate prepevajo na Havajih »Aloha ohe« dvig ročice - in v pisarni tvojega sorodnika v Kairu zaropoče daljnopisni stroj. To je pismo, s katerim, ga naprošaš, naj ti pošlje 500 dolarjev. Na televizorju obrneš gumb in na 82 stopinji južne širine občuduješ sprehajanje pingvinov. Vse okrog tebe je »tele«. Tako prodajajo n. pr. v Ameriki žepne telefone, s katerimi te pokličejo v cerkvi, v gledališču ali kjerkoli si že. Za sedaj take telefone uporabljajo zdravniki, ne bo pa preteklo veliko časa, ko ga bo nos'1 v DOLINA ENGHE Od zibanja po klancih in ovinkih skozi smrekove gozdove omamljen sem v Sap-padi stopil iz malce zatohlega avtobusa. Sonce se je bližalo poldnevu, kraj se je svetil sredi položnih živozelenih livad, letoviščarji so vsenaokrog uživali poletje - in planine so bile ena sama moč, tišina in lepota. Priletnega domačina sem vprašal, kje je Dolina Enghe. Zamahnil je z roko. »Tamle doli, ob vodi v tisto tesen.« Spustil sem se v veliko naročje sonca, v zdravi zrak zgodnjega avgusta, ko so rose že obilnejše in je poletje utrujeno od zdravja in bogato navdihov. Kaka zelenina - in ta duh gozdov - in brzenje vode čez kamne in mimo njih! Potoček mi je šumel nasproti in hitel v bližnji Piave, v katerem se zgublja njegovo ime. Ali je kje primernejši kraj za taborjenje kot pod takimi smrekami, ki šotore varujejo, pa vendar niso tako goste, da bi jemale vse sonce? Ni ga, sem rekel - in iz temnih senc opoldanske tišine so me pozdravile zelene strehe šotorov. Niso bili posejani pregosto: vsak je stal kot dom zaše. Niljer nikogar, le na visokem drogu dve zastavi: tržaška in še modro-rdeča. Nič glasov -kot da bi vsi spali ali pa kam odšli. Od potoka se je rahlo kadilo - zadišalo je po smrekovih drvih na ognju. Sonce, voda, ognjišče - in trojica skavtov: kuha- li so kosilo. »Sami smo danes, drugi so šli na izlet; saj ste videlj modro-rdečo zastavo. Letos ima vsak vod lastno kuhinjo. Tako vidite kar štiri ognjišča. Poskusili smo to novost - in več je zadovoljstva med skavti, Ce se je prej kuharju kaj izmaličilo, je bil prizadet ves tabor; po novem trpi posledice le osmerica. Vsak vod je dobil od vodstva svojo blagajno in z njo gospodari, kot mu je Bog dal pamet. Zaloga živil je v ti-stemle velikem šotoru.« »Razumem, videl sem seznam blaga in tudi cene. Drago ni,« sem odgovoril. »Misel, da se fantje učijo gospodarno živeti, je imenitna. Sami odločajo, sami razpolagajo z denarjem, sami prevzemajo odgovornost: šola in pol za življenje! In ves denar se vrne v skupno blagajno!« »Vodi skrbijo tudi za spored tabornih ognjev. Tako se v okviru celotnega tabora ustvarjajo manjše enote - in skavtski duh pride lahko do vsakega fanta.« »Skavtski duh - povejte mi nakratko, kaj je to!« »Skavt zna pomagati sebi in brez vsake sebičnosti tudi bližnjemu.« »Iz ljubezni do bližnjega?« »Da, iz ljubezni do bližnjega! Naprej mora seveda sebe izdelati, zatreti prirojeno sebičnost.« Mimo nas se je čez kamenje metal mrzli potoček, in strmina se je s smrekami porasla zgubljala nekam v skale, in skale so se združevale v vrhunce, in ob vrhuncih so se trgale bele megle - ne več megle, že oblaki. »Zal mi je, da sem prišel samo za nekaj ur - a ni moč pomagati. Kdo ne bi tu ostal - v tem zdravju za dušo in telo!« Sli smo spet v sence, k šotorom. »Kaj pravite o našem oltarju? Iz samih smrekovih količev smo ga naredili in z vrvmi povezali; enega žeblja ne najdete!« »Verjamem, skavti ste mojstri za vozle!« Vzel sem v roke kozarec: naokoli planike, na sredi murke. Poduhal sem murke in jih potem dolgo gledal... £er jih tako dolgo nisem videl. »Zjutraj gorijo tu sveče, prt zakriva gole količe, razpelo visi... in skavti poklekajo za obhajilo. Sonce je še nizko nad gorami. Tu je moč zares doživljati božjo lepoto in ljjubezen! Tu je moč res iskreno moliti, ko je vse stvarstvo odprto v pomlajenem, spočitem, upapolnem jutru. - O mila, sveža, zdrava jutra, koliko sem vas zamudil! Kako mi je žal, da moram tako brž nazaj!« »Tisti, ki so šli na Col dei Mughi, skoraj dva tisoč metrov visoko, bodo kmalu tu. Izleti so zelo potrebni iz več razlogov: prvič se skavti utrjujejo telesno, drugič si krepijo voljo ob premagovanju težav in tretjič kaj vidijo.« »Res: drugače bi samo poležavali, brali žornaline, kvartali in se kot meglenjaki potikali med šotori. Zatirati lenobo v do-raščajoči mladini - skoraj ne vidim lepšega cilja.« Šotori so bili snažni, pospravljeni, vabljivi. Taborišče ni bilo več podobno sračjemu gnezdu kot še pred nekaj leti, ko sem si od razočaranja želel proč. »Krasno bi bilo ostati nekaj dni tu,« sem zamrmral. Tedaj se je po bregu iz gozda spustila vrsta skavtov. Bili so zdelani, posebno manjši, kolena so jih le težko držala, ali oči so bile jasne, lica rdeča: polni so bili veselja vrnitve domov. »Kako majhni so nekateri!« sem se začudil. »Pa so kos vsem naporom in vsej drugačnosti? Končno je treba le precej potrpeti.« »Učijo se samopremagovanja. Drug pred drugim se hočejo izkazati, kaj vse zmorejo. Bolezen je redka pri nas. Se najrajši pridejo v nered prebavila. Gotovo: hrana je drugačna, voda na borovnice ne stori dobro. Mraza se ne bojimo, a za želodčne težave imamo zdravila.« Iz izravnanega smrekovega lubja, sešitega skupaj - od daleč misliš, da se sušijo kože kakih jazbecev - so naredili razglasno desko, na kateri se razkazuje du-(Nadaljevanje na 4. str.) žepu sleherni trgovski potnik. Komaj b'š dobro zlezel iz prijetnih^valov ob barkov-ljanski obali, že boš iz žepa potegnil za vodo neobčutljivi telefonski aparat, ker te je med kopanjem oplazila špekulacija. Medtem ko se bodo ribice motale okrosj tvojih meč, boš naročal: »Kupite 100 delnic »Assicurazioni generali« in 500.000 devetletnih državnih obligacij. Tvoj tajnik si bo naročilo zapisoval kar med vožn io z avtobusom. Iz avtobusa bo poklical borznega mešetarja, ki se bo tisti trenutek vajal po kadi domače kopalnice ali pa plesal mambo v nočnemu lokalu. Daleč v vesolje smo prodrli in daleč tudi prispeli, daleč tudi od tega, kar še danes smatramo za »človeško«. Za nami se podira šest tisočleti. Okrog nas so telefoni, televizorji in umetni zemeljski sateliti. Pred nami stratosferski taksiji. Ali si že poravnal naročnino ? dopusti na Luni in misleči roboti - nov svet, v katerem se najbrž zaman oziramo po starem prijatelju »homo sapiensu«. Morda pa ga sploh nikoli ni bilo in je bil »sapiens« že od nekdaj nezaslužena samohvala. Vsekakor smo na najboljši poti, da to staromodno bitje odpravimo in se dvignemo na stopnjo nadčloveka, ki na krilih »tele« drvi novi »dobi daljav« nasproti, pri čemer je telefon staromoden, prav tako kot zavitek natiskanega papirja, ki se mu »superhomo« »ultrasapiensu s pomilovanjem posmehuje. Tako daleč morda še nismo. Nekdanji pešci romantike so postali letalski potniki, poštni rog se je zadušil v bobnenju dirkalnih avtomobilov. Daljava je postala pripona »tele« - telefon in telegraf, teleskop in teletipija, telejpatija, telekinesa in televizija. Vse kaže, da smo s »tele«, z daljavo zgrešili cilj... Nov zvezek „Meddobja“ Iz Buenos Airesa smo dobili drugi zve-seh VI. letnika revije »Meddobje«. To je že 42. publikacija Slov. kulturne akcije, ki med Slovenci, razpršenimi po vsem svetu, ohranja mašo visoko kulturo. Samo Bog ve, koliko idealizma 'je v tistih umetnikih in znanstvenikih, ki v težavnih okoliščinah in brez obljube kakega gmotnega plačila nadaljujejo kulturno ustvarjanje, nasilno prekinjeno po dogodkih in izidu druge svetovne vojne. Novi zvezek »Meddobja« ima 136 strani, in v njem sodelujejo ljudje priznanega imena: Karel Vladimir Truhlar iz Rima, Vladimir Kos iz Tokia, Maris Kresna (njen prispevek o arhitektu Plečniku »In bil je človek« je čudovit), Milena Merlak -Detela in Lev Detela z Dunaja; iz Buenos Airesa so: Milan Komar, Karel Rakovec, Zorko Simčič, Tine Debeljak, Ruda Jur-čeč, France Papež in Marko Kremžar: iz Rima je še France Dolinar in iz Trsta Martin Jevpikar. To je štirinajst avtorjev, katerih prispevke beremo v 3./4. številki VI. letnika »Meddobja«. Ponovno lahko zapišemo, kar je bilo že večkrat rečeno: »Meddobje« je danes najboljša revija, ki v svobodi služi napredku slovenske kulture. Bila bi v čast vsakemu narodu. Ta zvezek stane 950 lir in ga je moč dobiti pri poverjenikih; v Trstu pri prof. Maksu Sahu. so v časih, ko je bil delavec od delodajalca materialno odvisen in zato tudi nezaščiten proti samovolji delodajalca, ki mu je odmerjal nizko mezdo in pretirano dolg delavnik. Obenem pa je živel pod stalno grožnjo odpustitve z dela. Zakonodaje v zaščito delavstva takrat še niso poznali ali pa je bila nezadostna. Le posameznik je bil izročen na milost in nemilost delodajalcu, medtem ko je skupnost delavstva, če je bila solidarna, držala delodajalca v šahu z grožnjo, da prekriža roke in ohromi podjetje. S stavko, celo s samo grožnjo stavke, je postala odvisnost med kapitalom in delom, podjetjem in delavstvom obojestranska. Pogoj za tako ravnotežje- je bila organizacija delavske vzajemnosti, ki jo imenujemo sindikat. Boj za socialno izboljšanje in za pravno varnost delavstva se je kasneje, ko so to dopuščale demokratične ustanove in splošna volilna pravica, razširil tudi na politično področje. Ustanavljale so se delavske stranke in z njihovo aktivnostjo v parlamentih se je boj za demokratično zakonodajo znatno povečal. Neposredna samopomoč s sindakalnim organiziranjem gospodarske moči pa se je pogosto izkazala za najučinkovitejše in predvsem naglo delujoče sredstvo. Po vseh deželah, kjer so nastajale posebne delavske stranke, je prihajalo do tesnega sodelovanja med delavskimi strankami in sindikati. To sodelovanje med politično in gospodarsko silo pa je nujno vodilo tudi do zlorab oblasti,, ko so pričeli n. pr. izrabljati gospodarsko moč stavke v čisto strankarskopolitične namene, da bi na ta način pristransko vplivali na parlamentarne funkcije. Na drugi strani so bile delavske stranke energične, ne pa tudi edine bojevnice in bi’aniteljice stavkovnega prava, ki je ta instrument gospodarsko odvisnih legaliziralo in tako zavarovalo delavstvo proti oblastnosti države, policije in armade. Sindikalna moč se je še okrepila z organizatorično povezavo sindikalnih gibanj, in ker je proizvodnja po zaslugi stroja in naglega tehničnega razvoja industrije ne samo absolutno, ampak tudi na posameznega delavca silno narasla in se je na ta način vrednost delovne ure prav tako silno povečala, je ta boj zagotovil delavstvu pravičnejši delež udeležbe pri naraščajoči splošni blaginji s tem pa tudi pomeščanjenje delavskega razreda. Tako je razen v Italiji in Franciji nekdanji razredni boj vidno zvodenel: delavske stranke pa so kot razredne stranke izgubile na nekdanjem pomenu. Ta razvoj je posebno očiten v Zahodni Nemčiji, Avstriji, Švici, Belgiji in po skandinavskih deželah. Po tej poti bosta s povečano blaginjo korakali tudi Italija in Francija. Zato se kar sama po sebi postavlja trditev, da je sindikalno gibanje, ki se je bojevalo proti kapitalistom in ga je kapitalizem pobijal, pravzaprav rešilo kapitalizem; še več, kapitalizem se je celo po mnogih deželah razširil na večino prebivalstva. Danes se pojavlja za demokracijo določena nevarnost. Sindikati se vrivajo prav tako kot druge poklicne zveze kot silovita gospodarska moč v državi med demokratične oblasti in resno konkurirajo pri demokratični gradnji države ter jo poskušajo prekositi po pomembnosti, ne da bi vse te organizacije bile podvržene demokratičnemu javnemu nadzorstvu in delitvi oblasti. Ta namera pa se omejuje že sama po sebi s sindikalnimi uspehi pri odstranjevanju bede in razširjevanju blaginje, ker vidno niža pripravljenost delavstva na stavke in plačevanje visokih sindikalnih pristojbin. Seveda ta razvoj še ne velja za Italijo in deloma tudi za Francijo. Za dolgotrajne stavke so z naraščajočimi mezdami potrebni tudi naraščajoči izdatki za stavke. SOCIALNA DEMOKRACIJA. Socialno demokratične stranke so bile prvotno zasnovane na marksizmu in so stremele -prav tako kot komunisti - po podržav-ljenju proizvajalnih sredstev, po gospo-dovalnosti delavskega razreda nad vsem javnim življenjem in po močni omejitvi, če že ne tudi odstranitvi zasebne lastni- ne. V nasprotju s komunisti so te stranke vse to hotele doseči z zakonitimi demokratičnimi sredstvi in ne z nasilno »diktaturo proletariata«, t. j. s partijskim aparatom. Ker so te stranke z demokratičnimi sredstvi in gospodarsko udarno silo stavk (glej sindikati!) dosegle mnoge izmed postavljenih ciljev - predvsem večjo socialno pravičnost v zakonodaji in gospodarski praksi - in s svojimi napori bistveno preobrazile kapitalistični ustroj v svobodnem in zasebnem gospodarstvu, se je njihov boj proti kapitalizmu močno ublažil. To se je dogajalo tudi zato, ker so se v nekaterih deželah od časa do časa na demokratični način dokopale do oblasti, in so tako obogatele na praktičnih državnogospodarskih izkušnjah. Po drugi svetovni vojni se je življenjska raven po vseh nekomunističnih industrijskih deželah naglo dvigala in spremenila pretežni del delavstva v posedujoči sloj z meščansko miselnostjo. To dejstvo in naraščajoča potreba učinkovite obrambe proti komunizmu, kjer so se na isti strani znašli socialni demokrati z »meščanskimi« strankami, so bile v desetletju 1950-1960 vse socialno demokratske stranke primorane, da svoje programe in ideologije bolj ali manj preosnujejo. S prilagajanjem na moderna sociološka in gospodarsko-znanstvenega spoznanja, so teorije Karla Marxa kot neustrezne, zastarele in neresnične zavrgle, in spričo izredno pomembnih sprememb kapitalističnega gospodarskega in družabnega u-stroja, končno pa tudi zaradi spremenjenega zadržanja volivcev, so vse socialno demokratske stranke, nekatere v celoti, druge deloma pokopale tradicionalne marksistične duhovne dobrine in omejile svoje zahteve po podržavljenju na nekaj ključnih težkih industrij. V glavnem pa zahtevajo današnje programsko preosno-vane socialno demokratske stranke popolnejše državno nadzorstvo nad gospodarstvom. Vse te preosnove povzročajo socialno demokratskim strankam precej težav, ker se starejši pristaši, ki so za organizacijo .............. skoraj nenadomestljivi, ne morejo otresti starih dogem, v katerih so politično in duhovno rasli in zoreli. Ti stari aktivni in izkušeni bojevniki bi pri nespretnem postopanju strankinega vodstva kaj lahko zavihali nosove in presedlali h komunistom. Tak položaj je tipičen za italijansko Nennijevo socialistično stranko, ki se le z največjimi težavami otresa komunističnega skrbništva, predvsem tudi zato, ker ne najde razumevanja v desničarskih vrstah vodilne Krščanske demokracije. Medtem ko socialni, gospodarski in psihološki razvoj odvzema po zahodnih industrijskih državah socialno demokratskim strankam, ki so zašle v ideološko stisko, nekdanjo dinamiko, je zelo verjetno, da bo socialna demokracija bolje uspela po nerazvitih izvenevropskih deželah, kjer je socialna in demokratska zamisel nekaj novega, za svobodni razvoj pa neotahodno potrebna. »J SOCIALIZEM (glej gesla: »marksi- zem«, »komunizem«, »socialna demokracija«!) ►Ji SPODNJI DOM. Tako se imenuje v Veliki Britaniji in po nekaterih drugih deželah poslanska zbornica, v katero voli prebivalstvo svoje zastopnike v razmerju s svojo številčno močjo, in jih imenujemo državne poslance. V Angliji uživa spodnja zbornica (House of Commons) odlučojoča parlamentarna pooblastila, medtem ko so zgornji zbornici (glej geslo!) pridržane le omejene pristojnosti. Naziv zgornja zbornica prihaja iz Anglije, kjer so v zgornji zbornici zastopani zgornji sloji, plemstvo in duhovščina, v spodnji zbornici pa meščanstvo, ki so ga v prejšnjih časih ocenjevali za nižji sloj. Ker igrajo danes »navadni državljani« (vključno delavstvo) v državi in v gospodarstvu odločujočo vlogo, medtem ko so si stari stanovi ohranili zgolj socialni in tradicionalni pomen, je povsem naravno, da prehaja parlamentarna oblast postopoma povsem na spodnjo zbornico. Iz članov spodnje zbornice se rekrutirajo kabinetni ministri. (Nadaljevanje prihodnjič) Za kulisami jugoslovanske politike I. REZ1M IN EMIGRACIJA Ce bi se obrnili na razne tuje zunanjepolitične opazovalce in dopisnike z vprašanjem, kaj mislijo o jugoslovanski politični emigraciji, bi nam gotovo odgovorili, da ta ne predstavlja za Titov režim nobenega problema in nevarnosti. Svoje trditve bi podprli s sklicevanjem na dejstvo, da sedanja komunistična oblast obstaja že dobrih petnajst let, da je uspešno pometla z vsako notranjo opozicijo, najprej z nekomunistično, nato pa še s ko-minformistično. Končno pa bi še dodali, da stopajo na oder jugoslovanskega javnega življenja že nove generacije, ki so vzgojene v novem duhu in ne poznajo preteklosti. Žive za bodočnost, ki izhaja iz sedanje jugoslovanske stvarnosti, za katero naj bi te nove generacije ne čutile potrebe, da bi jo bistveno spremenile. Taki odgovori nas ne smejo presenečati. Podobne trditve lahko najdemo zapisane v knjigah, ki obravnavajo fašistično in nacistično dobo. Tudi takrat je bilo mednarodno mnenje o vlogi in pomenu italijanske in nemške emigracije izrazito negativno, morda še bolj, kot je to danes glede na emigracije raznih ljudskih demokraciji. Leta med vojno in po njej pa so dokazala zgrešenost tega naziranja. Jugoslovanski komunisti, katerim lahko očitamo marsikatero napako, vendar pa ne smisla za politično realnost, posebno ko gre za njihove lastne interese in ohranitev oblasti, niso pozabili tega nauka iz preteklosti. Njihova ocena jugoslovanske politične emigracije se bistveno loči od one, ki jo sicer sami sugerirajo tujim opazovalcem in dopisnikom, preko teh pa svetovnemu javnemu mnenju. Druge prepričujejo, da v lastno škodo jugoslovansko emigracijo podcenjujejo, sami pa jo v lastnem interesu raje precenjujejo. Zato posveča jugslovanski režim emigraciji še vedno veliko pozornosti, ki pa je ne obeša na veliki zvon. Tako ne opušča nobene priložnosti, da bi emigracijo uspaval, pripravil njene pripadnike, da se utrujeni umaknejo iz svojega poslanstva. Nobeno sredstvo mu ni preveč grobo, da le s tem doseže cilj, to je razdor v vrstah emigracije. Prvemu namenu služijo razna vabila za povratek v domovino, ponudbe za ureditev državljanskega statusa z registracijo pri jugoslovanskih predstavništvih in izdaja jugoslovanskega potnega lista. Vsekakor so to ukrepi, ki jih je treba s človeškega stališča pozdraviti, čeprav bi bilo napačno, če bi istočasno ne podčrtali tudi njihovega političnega, za režim očitno koristnega pomena. Kupčija je enostavna: kdor sprejme ponujene ugodnosti, ta si politično zveže roke ter je politično omrtvičen. Za emigrante, ki so in hočejo v tujini ostati nosilci svobodoljubnih in demokratskih izročil, pa je režim uveljavil drugačen postopek. Danes ni več nobena tajnost, da obstajajo v Jugoslaviji posebni tajni tečaji za ljudi, ki jih politična policija (UDBA) nato pošilja v tujno kot politične emigrante - provokaterje. V tečajih se ti ljudje podrobno seznanijo s politično preteklostjo razni gibanj in ljudi, o katerih bi sicer po svojih letih ne imeli nobenega pojma. Zanimivo je nadalje, da se nato v tujni prikazujejo kot največji nasprotniki režima, da jim nihče ni dovolj odločen protikomunist. Ti provokatorji se nadalje, v vrstah vsake emigracije, večinoma opredelijo za najbolj radikalne struje: med Slovenci za odcepitev od Jugoslavije, med Hrvati za ustaštvo, med Srbi za takoimenovano »amputacijo«, to je za Veliko Srbijo. Tisti, ki so poslani v zmernejše tabore, imajo nalogo, da podpihujejo nestrpnost do ostalih struj m še posebej, da ob vsaki priložnosti spodkopavajo ugled ljudi, ki so znani doma in po svetu, na primer dr. Kreka med Slovenci, dr. Mačka med Hrvati in tako dalje. V sprejemnih taboriščih, v katerih zbirajo jugoslovanske begunce po prek >-račenju meje, pa je dolžnost provokatorja v tem, da begunce čim bolj onemogoči. To doseže z izzivanjem prepirov, pretepov in podobnih incidentov. Ugotovili so, da se prikriti agenti UDBE v zadnjem času udeležujejo sej raznih emigrantskih skupin opremljeni, nič manj kot z registratorji, na katere snemajo ves potek. Tako so nedavno na sestanku somišljenikov Hrvatske kmečke stranke v Parizu povedali, da vedo, da so prisotni provokatorji. Pustili so jih snemati ves javnosti namenjeni del zborovanja, ko pa je prišla na vrsto seja, je predstavnik odbora povabil nezaželjene goste, naj dvorano zapuste. Pri tem ni navedel nobenega imena in kljub temu so osumljenci prostovoljno pobrali šila in kopita. Pri- merilo se je tudi, da so provokatorji na vabilo za emigratsko proslavo v Parizu, dotiskali stavek, zaradi katerega je nato prišlo do dejanskega spopada. Seveda so to že skrajni primeri. Dejstvo pa je, da so se razne, čeprav v ostalem nasprotne si jugoslovanske emigracijske skupine dogovorile, da se bodo v bodoče medsebojno obveščale o takih, posebno novih beguncih, ki sumljivo silijo v ospredje in s tem očitno sejejo razdor in nerazumevanje. Precej imen je tako prišlo na dan, katerih spisek kroži sedaj po raznih emigracijskih odborih. Titovemu režimu je torej politična emigracija še vedno trn v peti. Nobenega dvoma ni, da so mu enako neljuba tudi vsa tista nekomunistična gibanja, ki delujejo v okviru slovenskih narodnih manjšin v Italiji in Avstrij. Tudi ona namreč pred svetom dokazujejo, da sedanji komunistični režim v Jugoslaviji ne uživa podpore vseh pripadnikov emigracije in manjšin. Zato bi se ne smeli prav nič čuditi, če bi se režimske oblasti za slabljenje njim neprijetnih manjšinskih gibanj in organizacij na Tržaškem, Goriškem in Koroškem posluževale iste taktike in istih sredstev kot se jih poslužujejo proti jugoslovanski politični emigraciji. Dolžnost zavednih ljudi je, da njihovim potezam ne nasedejo. TRŽAŠKI PREPIHI Razgovor s Koeksistenco Cesa vsega ni poosebila človeška fantazija! Neptun je postal vodni duh, Amor simbol ljubezni, Mars bog vojne. Tudi »napredno« koeksistenco lahko poosebimo. Pa sem jo v teh pasjih dneh časnikarskih kislih kumar poiskal, in jo v neki noči po krvavem pretepu s komarji, pri kale rem sem prelival seveda samo lastno kri, končno tudi našel. V snu. Preganjala me je radovednost, saj ni dneva, da bi kdo o njej ne govoril. Pot je bila seveda čudovita, kot so čudovite nekatere sanje, noč pa tiha in mirna, kot so poletne noči izven cestnega omrežja po našem Krasu. Tam nekje na rebri Volnika, v sami preseki nevtralnega pasu, je stala skromna lesena slovenska hišica v sočnem zelenju. Okna s preprostimi zavesami in z opremo v gorenjskem stilu. Povsod po oknih, stopnišču, balkonu, verandi same gorečke in cvetoče gomoljaste begonije. Tu, na nevtralnih tleh vlada Koeksistenca. Živo sva se pogovarjala, brez formalnosti, kot je to navada po slovenskih domovih. Pomenkovala sva se o tem in onem. Stara gospa, ki je bila napol tovarišica, me je po duhovitosti spominjala na Mašo Gromovo, po zgovornosti pa na strino Regentko, ki je včasih prodajala petršilj na Rdečem mostu. Šest let obmejnega sporazuma Dne 20. avgusta je preteklo šest let, kar je bil podpisan italijansko-jugoslovan-ski videmski sporazum o malem obmejnem prometu, ki obsega ozek obmejni pas v Videmski, Goriški in Tržaški pokrajini in obmejni pas na jugoslovanski strani. Da je ta sporazum velikega pomena, dokazuje dejstvo, da je bilo v šestih letih nad 33 milijonov prehodov v obe smeri. Največ oseb je prešlo mejo na tržaškem področju. Samo v Trstu ima 155.000 ljudi obmejno prepustnico. Za izvajanje določil sporazuma deluje stalna mešana ita-lijansko-jugoslovanska komisija, ki sprejema pobude za čim širše izvajanje sporazuma v obojestransko korist. Sedaj so predloženi predlog, da bi čas bivanja na adgovarjajoči strani, ki je sedaj določen na 72 ur, podaljšali. Dalje žele razširiti obmejni pas, da bi oklepal še nekatere turistične kraje, kakor tudi da bi še olajšali prenos nekaterega blaga in pridelkov. Lahko rečemo, da je danes italijansko-jugoslovanska meja za obmejno prebivalstvo ena izmed najbolj odprtih meja. Teroristični napad V noči med 11. in 12. avgustom je bil izvršen pri Sv. Jakobu teroristični napad na krožek komunistčne partije. Teroristi so položili bombo pod vrata. Ko se je bomba vnela, je nastala huda eksplozija, ki je povzročila velik preplah med prebivalstvom, ki je ob tisti uri že počivalo. Človeških žrtev ni bilo, ker je bil krožek že zaprt. Precejšnja pa je materialna škoda. Nad ogabnim dejanjem se zgraža demokratično prebivalstva Trsta. Mnoge politične stranke so javno izrazile svoje ogorčenje in obsodile zločinsko ^Dogodki doma^ VELIKI ŠMAREN NA REPENTABRU. Praznik Velikega Srnama je kakor vsako leto privabil na tisoče ljudi na Repenta-bcrr. Pravi romarji so opravili svoje v miru že v dopoldanskem času. Popoldne pa so prišli izletniki in radovedneži, ki so napravili sicer skok na Tabor, potem pa na vrtiljak in podobno. Repentabor je tako postal zares privlačna točka. Posebna novost je letos ta, da je tudi Repentabor dobil večerno razsvetljavo in je zvečer čarobno zagorel za nekaj ur. Tako nima le mesto svojega razsvetljenega gradu, ampak tudi gornja okolica razsvetljeni Tabor. Na istrsko stran pa so se v Stare Milje podali tudi številni verniki Na Tabru je bilo slovensko romanje, v Starih Miljah pa italijansko. Povsod veliko ljudi in dosti kramarjev. Morda bi tudi na Repentabru kazalo, da bi se nudilo vernikom še več pobožnosti. Ce je cerkev premajhna, je pa pred cerkvijo lep prostor, kjer ne more posvetni šum motiti zbranih vernikov. Za zabavo in razvedrilo pa je itak poskrbljeno po vseh gostilnah in stojnicah. Vsakemu svoje! s m * OBISK VINSKIH KLETI. Turistična ustanova v Trstu je prišla na posrečeno zamisel »obiska vinskih kleti«. Vsako soboto popoldne popelje avtobus lepo število ljubiteljev vinske kapljice na Goriško, kjer obiščejo priznane vinske kleti in okušajo: pinot, kabernet, zelen in merlot. Ko se vračajo, so vsi dobre volje. Tujci ujamejo po kako slovensko in italijansko besedo, ki pa že drugi dan z vinskimi duhovi vred izhlapi. * * * ZANIMANJE ZA ACEGAT. ACEGAT je razpisal 59 mest in sicer za 30 vozačev, 25 sprevodnikov in 4 tipkarice. Za vsa ta mesta se je javilo nič manj kot 1100 prosilcev. Samo za 4 mesta tipkaric se je javilo 200 prosilk. # * * TURISTIČNI PROMET. Velikošmaren-ske počitnice so sovpadle z izrednim turističnim prometom, ki je dosegel višek dejanje. Kdo je atentator? Policiji še doslej ni uspelo ugotoviti zlikovcev. Pravijo le, da so videli bežati dva mladeniča, ki sta nato sedla v taksi in se odpeljala proti mestu. To je zaenkrat tudi vse. Gotovo je le eno, da je atentat političnega značaja ih da je zlikovce iskati v krogih fašističnih nestrpnežev. in prekosil zmogljivost tržaškega hotelirstva. Glede na lansko leto je zaznamovati porast za 40 odstotkov jugoslovanskih turistov, za 32 francoskih, za 20 iz Združenih držav in končno za 10 nemških. Avstrijski turisti so od 500 udeležencev lanskega leta padli na komaj kakih sto. Skupno je v hotelih tržaške občine, brez privatnih stanovanj in kampingov, v treh dneh velikega Šmarna bilo 12 tisoč tujcev, Kar zadeva odhoda Tržačanov, so se ti usmerili proti coni B. * * * PRIZNANJE PROF. MERKUJU. V kratkem bo tržaški filharmonični orkester izvajal novo sklad bo prof. Pavleta Merkuja za klarinet in orkester. Koncert je na vrsti v začetku septembra. Pavle Merku ki je v glasbenem svetu že poznan, je tako dosegel priznanje tudi v rojstnem mestu. Njegove skladbe so že izvajali v Montecarlu, Hamburgu in Ljubljani. Veliko pa je posnel tudi jugoslovanski radio. Zvedeli smo, da bo v Trstu nastopil tudi violinist Braničar. To dejstvo kaže, da je menda le prebit led, da sme tudi kaj slovenskega v Verdijevo gledališče. * # * KMEČKI TABOR NA OPČINAH. Za Veliki Šmaren je Kmetijska zadruga v povezavi s kmetijskimi organizacijami priredila na Opčinah kmečki tabor, kjer so razstavili vse vrste kmetijskega orodja, strojev in tudi pridelkov, katere so obiskovalci lahko pokušali. Zvečer je bila tri dni zabava. Zanimiva je le ugotovitev, da je mladina vsak večer marljivo plesala in napolnila razstavni prostor dočim je sama razstava ni vlekla. Je morda to znak, da mladini zemlja smrdi in hrepeni le po mestu in zaslužku v trgovini, tovarni in podobnem? » * * NOVI INŽENIR. Na ljubljanski univerzi je diplomiral za inženirja arhitetu-re g. Stojan Berce z Opčin. Čestitamo! * * * SPOR V CERKVI PRI SV. IVANU. Župnik v cerkvi pri Sv. Ivanu je odstopil Sprl se je s kaplanom, ki je spravil z novo kinematografsko dvorano upravo v finančne težave. Župnik de Grassi obvladuje slovenščino in je bil do slovenskih vernikov strogo objektiven. Študijski tečaj italijanščine v Rovinju V Rovinju se je vršil v drugi polovici avgusta študijski tečaj za šolnike italijanskih šol v Istri in na Reki. Tečaj je imel namen poglobiti in spopolniti znanje italijanskega jezika in slovstva, zgodovine in umetnosti. Na tečaju so predavali romanisti z jugoslovanskih univerz in strokovnjak s tržaške univerze. Tako bodo šolniki bolje pripravljeni za svoje delo v šoli. Sličen tečaj bi bil tudi primeren za šolnike slovenskih šol na Tržaškem in Goriškem, zlasti za poučevanje slovenščine, ki postaja pastorka v slovenskih srednjih šolah in jo smejo učiti ne le poklični profesorji slavisti, temveč celo juristi, komercialisti in diplomiranci tujih jezikov in političnih ved. Slovenščina na slovenskih šolah ni tuji jezik. Ce veljajo strogi predpisi za poučevanje italijanščine, bi morali prav tako veljati podobni predpisi za poučevanje slovenščine, ki na slovenskih srednjih šolah ni le predmet, temveč učni jezik, Ce italijanščine ne morejo poučevati juristi, komercialisti, diplomiranci s fakultet za tuje jezike in političnih ved, mora to veljati tudi za slovenščino. Poleg tega pa bi bili potrebni od časa do časa tudi posebni izpopolnjevalni tečaji, ki bi učitelje in profesorje seznanjali z najnovejšimi jezikovnimi dognanji. Taki tečaji se vrše celo na Koroškem za učiteljstvo slovenščine na dvojezičnih šolah. Samo na Tržaškem in Goriškem izgleda, da tc, ni potrebno. Upamo, da bo namovejši primer v Rovinju zganil tudi tukajšnje merodajne funkcionarje in jih prepričal, da bi bilo to potrebno tudi za slovenske šole. ŠOLSKE VESTI Na vseh srednjih šolah se začno pismeni popravni izpiti v ponedeljek 4. septembra. Potrebna navodila so na oglasnih deskah. Vpisovanje v vse srednje šole se vrši do 25. septembra. Navodila za vpisovanje so izobešena na šolskih deskah. Popravni izpiti za mature na vseh višjih srednjih šolah se začno 15. septembra. Sjc # * Ravnateljstvo Državnega znanstveneaa liceja s slovenskim učnim jezikom v Trstu sporoča, da se prično vsi popravni izpiti - sprejemni za licej, razredni - v jesenskem roku 1960-61 dne 4. septembra 190) ob 8.30 s pismenim izpitom iz slovenščine. * * * Ravnateljstvo Državnega znanstvenega liceja s slovenskim učnim jezikom v Trstu sporoča, da se prično zrelostni izpiti v jesenskem roku šolskega leta 1960-61 dne 15. septembra 1961 ob 8.30 s pismenim izpitom iz slovenščine. >:« # * Šolsko skrbništvo sporoča, da so od 19. avg. dalje, od 10 do 12 ure dopoldne na vzpogled na sedežu Znanstvenega liceja s slovenskim učnim jezikom v ulici Laz-zaretto Vecchio, 9, dokončne prednostne lestvice za povrjena mesta na srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom Tržaškega ozemlja, za šolsko leto 1961-62. * m * Ravnateljstvo Državne nižje industrijske strokovne šole S slovenskim učnim jezikom v Trstu (Rojan, ul. Montorsino št. 8. III.) obvešča, da se vrši vpisovanje v I., II. in III. razred za šolsko leto 1961-62 do vključno 25. septembra t.l. vsak delavnik, od 10. do 12. ure. Obenem opozarja učence in učenke, ki so bili pripuščeni k popravnim izpitom v jesenskem roku, da se prično nižji tečajni in razredni izpiti v ponedeljek 4. septembra t.l., ob 8.30. Podroben razpored in urnik posameznih izpitov sta na vpogled na razglasni deski šole. * v * Ravnateljstvo Nižje Trgovske Strokovne Sole pri sv. Ivanu obvešča dijake, da se vpisovanje za I., II. in III. razred nadaljuje do 25. septembra 1961 vsak delavnik od 10 do 12 ure. Učenci ki se vpišejo v I. razred morajo predložiti naslednje dokumente: 1) Rojstni list od anagrafskega urada. 2) Potrdilo o precepljenju. 3) Potrdilo o zdravih očeh. 4) Zadnje šolsko spričevalo. Vsa druga pojasnila se dobijo na tajništvu šole. DOLINA ENGHE (Konec s 3. strani) hovitost risarjev, pesnikov, poklicnih humoristov, ugankarjev in kronistov. Vse taborišče diši po pregretem, zdravem smrečju, po svetlorjavi smoli - in v to se od potoka preceja sladki dim, in voda ljubeznivo žubori. Takoj na drugi strani se svet vnovič vzpenja in raste visoko -do sivega stožca, ki prekaša vse druge in zvečer najdalje žari - visoko iznad teme, že med samimi zvezdami. Moja ura se je naglo bližala. »Kako mi je žal, da ne morem ostati! Človek se tu ves pomladi. Vi, starešina, ste že sam ne vem kolikokrat dedek, ali hoja vam je pokončna in polt mladostna - skoraj bi vas pokaral, čemu si lase barvate belo!« »Hočete reči, zakaj si jih ne barvam črno.« se je zasmejal. »A da mi je angina neznana, da se pri umivanju do pasa ne bojim še tako mrzle vode in da nisem revmatizma še nikdar občutil, to je res.« »Pa takole po mnogih letih - kaj mislite o fantih, ki so šli skozi skavtsko organizacijo?« »Nekaj jih je naredilo iz sebe zrelega človeka. Drugi se še delajo. Nestrpnejši in preveč vase zagledani so se oddaljili -ali seme, ki je padlo vanje, mogoče ne bo dokraja strohnelo.« »Ce ste jih od sto izoblikovali deset -vredno je bilo truda!« sem vzkliknil. »Deset fantov, ki ne potrebujejo več podpore, temveč jo nudijo!« »Dva izmed takih nas letos zapuščata. Oba gresta študirat medicino: eden v Padovo, drug v Ljubljano.« »Mislim si, kako vam je hudo.« »Da: manjka nam voditeljev. Jaz kljub vsemu postajam truden. Manjka narh ljudi, ki bi se z razumevajočem srcem posvetili skavtizmu kot veliki šoli za prebuditev osebnosti v mladem človeku.« Pogledal sem na uro in videl, da bo treba hiteti v klanec, sredi katerega se je še svetila Sappada, medtem ko v taborišču ni bilo več sonca. »Nov svet se mi je odprl danes: lepi, spodbudni, pogumni svet. Moral bom več misliti manj, ker močvara mehkužnosti premočno sili v nas. Pozdravljeni! In blagor vam, ki ostajate! Vračam se z nekim zdravim nemirom.« Podal sem mu roko, toda on mi jo je vzel v orjaško levico, ker je bila desnica vzdignjena v skavtski pozdrav. Ujel sem avtobus... in že so livade v nizkem soncu ostajale za mano, letoviščarji ob cest so začeli oblačiti jopice sebi in otrokom... dosezali smo kraje ljubih imen in jih puščali za sabo. Cesta se je iztrgala strminam, ovinkom in smrekam. Cisto nazadnje je kot en sam žarek spominov blisnila mimo avtobusa še tista petorica mogočnih brez pred dolgim mostom čez prodnato strugo Bele, kjer se Karnija končuje - in na drugem bregu je že vohljal po meni neutrudni pes, ki me bo vnovič gnal. Mogoče pa v mojih očeh odslej le ne bo več take tesnobe. V Beličič Razgovori v sanjah na srečo niso dolgi. Pa sem jo pobaral: »Gospa, v teh časih mnogo govorijo, pišejo in oznanjajo o-mirnem sožitju. Koeksistenca je prikimala: »In vam se-dozdeva, da o tem zgolj besedičijo?« »Seveda! Kako to, da se nekateri ljudje med seboj ne morejo in ne morejo prenašati?« »Zlo se pričenja že pri malih stvareh. In v malih stvareh smo Slovenci pravi orjaki. Pričenja se torej že v zarodku, bi dejala. Vsak bi hotel biti nekaj več od svojega bližnjega. Poglejte tele številne slovenske cerkvice po hribih. Vsaka vas je hotela, da cerkvica stoji na najvišjem grebenu, da jo občuduje čimveč ljudi, da izziva čimveč zavisti... Zvonik naj bi bil najvišji, zvon najtežji. Vsak bi imel rad več nego premore njegov sosed, želel bi biti več, kot so ostali vaščani. Tam na oni strani, proti Nanosu, ni kljub socializmu in teoretični enakopravnosti nič bolje kot tam doli pri vas, če že ni znatno slabše. Tam je komolčarsko tekmovanje po razkošnejših avtomobilih, po obsežnejših televizorjih in hladilnikih, posebno pa po oblastnosti neprimerno ostrejše kot pri vas. To je že zato tako, ker tekmovanje izključuje »ubogo gmajno« in je omejeno le na partijsko hierarhijo. Zavist., sovražnica koeksistence št. 1, je tradicionalna slovenska lastnost, ki je pod novim cesarjem niso odpravili, ampak so jo neprimerno uspešneje zgradili kot so cializem. Ze od nekdaj so bili Slovenci najbolj pravoverni zvestobarji cesarja, Franca Jožefa in vseh njegovih prednikov in naslednikov, najbolj ortodoksni katoličani in prav takšni liberalci ali socialisti. In danes so bolj komunistični od samega Tita ali Hruščeva.« »In kaj bi lahko proti temu storili?« Koeksistenca se je rahlo nasmehnila: »Dnevno po tri pilule zadovoljstva. Teh pilul pa v maikontentskem Trstu ne prodajajo!« »Ampak - kaj naj v velikem življenju pomeni pohlep po preseganju svojega bližnjega?« »Mislim«, je dejala Koeksistenca, »da ta manija vražje dosti pomeni. Poglejte, mene so namestili tu na nevtralnem pasu. ker ne bi mogla izhajati ne na njihovi ne na vaši strani. Pomeni pa n. pr. za ruskega človeka salamensko mnogo, saj mora stiskati pas in garati na vse pretege samo zato, da Nikita lahko svetu oznanja: »Naš ustroj je boljši od kapitalističnega. Mi smo prvi v vesoljstvu, prvi v raketah!«-Njega prav nič ne moti, da je ruski človek tako nizko na lestvici splošne blaginje Stradajoče množice najučinkoviteje tolažiš z obljubami. Takih slavohlepnežev pa na žalost ni malo, zbirajo se v skupinah po tisoče in tisoče, celi narodi obožujejo-častihlepje. Spomnite se samo Hitlerja in Mussolinija! Milijoni in milijoni malikujejo tistega, ki jih z bičem poganja naprej. Istrski osliček vsaj včasih brcne nazaj, človeški oslički poljubljajo bič. V tem dejstvu je skrita nevarnost. Ta nevarnost pa ni plod sodobnosti. Zapeljala je že Evo.« »Gospa, ali nekaj bo vendar treba storiti proti temu!« »Kaj naj. storimo, uhožček? Komunisti so zavrgli Boga in postavili različne malike. Med njimi sem tudi jaz. V malike naj verujejo lahkoverne množice, poglavarji pa so ostali in bodo tudi v naprej -brezverci v lastne dogme in v lastne-malike!« Sanje so ugasnile, na rami me je silovito zasrbel komarjev pik... Tudi komarjeva gospa ne priznava koeksistence. Prve tri seje akademskega sveta Na prvi in drugi seji akademskega sveta tržaške univerze so svetovalci overovili mandate spornega sedeža, za katerega se potegujeta UGI (levica) in GNT (mo-narhofašisti). Zaenkrat pripada sedež UGI. ki pa je razbita na dva dela zaradi izstopa republikanskega predstavnika, ki ustanavlja lastno skupino z drugimi pristaši levega centra. Predstavniški organ je še potrdil imenovanje svojih predstavnikov pri visokošolski podporni ustanovi in izrazil vrsto koristnih pobud za delovanje študentovskega doma in menze. V petek 18. t.m. bi bili morali voliti tribuna in ožji odbor. Najprej je predstavnik katoliške skupine »Intesa« zagovarjal sodelovanje z listo UGI, v kateri so socialisti, komunisti in titovci. Naznanil je, da misli nova koalicija izdati nekaj številk lista »Ateneo Nuovo« in tako zainteresirati javnost za visokošolske probleme. Dejal je tudi, da bodo bolje uredili CUA (podporno ustanovo) in kulturne centre. Slovenski predstavnik liste Adria bo podal izjavo na prihodnijh sejah. Odgovorni urednik: Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria. d. d. v Tr*tu Uredništvo 'n uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-II. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA: posamezna številka L 30,— Naročnina: mesečno L 50.-— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90,— — letno L 1000,— Poštni čekovni račun: Trst it. 11-7221