1209 Zmago Šmitek, Kako so Slovenci osvajali svet Likovna DVOJE RAZSTAV TOMAŽA umetnost GORJIJPA Sedanjemu trenutku slikarske navzočnosti Tomaža Gorjupa lahko sledimo, če upoštevamo zdajšnjo razstavo v Equrni in pred tem bežigrajsko. Z deli na obeh razstavah - le izjemoma v akrilu, sicer v olju - v glavnem nadaljuje sorodne motivne, zlasti pa slogovno preizkušene upodobitve, vendar ne docela enakega, istovrstnega kot poprej. Razstavi, kot sta jo pokazali Bežigrajska galerija in Equr-na - dejansko spadata v skupni krog doživljajskih premis in slogovne specifi-ke. Že dolgo utrjeno spoznanje, namreč o Gorjupovem drugačnem odsevanju sveta, v parabolični odmevnosti, z drugačnimi prijemi, kot jih sicer videvamo drugod, pa sedanji razstavi le še utrjujeta pomisel o »samotnem jezdecu«, ki se ne želi utiriti v trenutne, modne trende. Tudi za ceno izziva in tveganja ostaja Tomaž Gorjup samo svoj slikar. Tisto, kar je najbolj upadljivo tudi pri omenjenih razstavah, je Gorjupova privrženost figuraliki, najsi je shematizirana na poseben način in zajeta v literarni svet. Vendar je povezava z literarnostjo dovolj odprta do fabulativnega mimezi-sa, da najde v sproščeni fantaziji možnosti za njemu lastne likovne rešitve. Tomaž Gorjup po svoje spaja malone antično tradicijo telesne upodobitve z novodobno gradacijo; posebnost v upodabljanju figur se kaže v razgrajeni slojevitosti teles, toda v sintezni celoti, tako v linijah kot v barvah, oboje neodvisno od naturalizma trdnih zemskih tal. Figure, ki glede na spretno kompozicijo ustvarjajo iluzijo prostora, so v nekakšnem brezprostor-skem »ozračju«, zgolj njihova razporeditev sugerira lego, v gledalcu sproženo občutje za »zgoraj«, »spodaj«, »zadaj«, brez trdne podlage za konkreten prostor. Tak način podajanja že v osnovi odstra-nja pomislek na mimetično podrejanje, ki ne dopušča fantazijske širine, kar ustreza Gorjupovemu likovnemu pojmovanju skozi parabolično vsebino. Prejšnja, v določeni meri idealizirana človeška figura, z daljno reminiscenco na antično polnost - se umika bolj rustikalni možnosti. Seveda pa Gorjupove podobe razkrivajo vse prej kot harmoničen svet, idiliko; če že nanjo spričo lepe telesnosti 1210 za hip pomislimo, je tak preblisk zgolj varljivi videz, v ozadju seva tiha človeška drama različne narave. Tudi obrazi ne sevajo prejšnje lepotne polakiranosti, so taki, da asociirajo bolj vsakdanji obraz kot pa privzdignjenega. Že Ikarus (1987) s katastrofalnim padcem nudi mimo mita zavest o sedanjem človeku. Tri gracije s psi se pojavijo kot slepa dekleta v simboliki, ki zadobi posredno sugestijo s serijo Slepcev (1986). Slepota kot nezmožnost (spre)videti se razodeva prej kot skupna usoda; v stopnjevani obliki je T. Gorjup upodobil še brezustna bitja - Slepe mutce (1987). Iz rahlih pastelnih barv, kot smo jih bili vajeni nekaj časa, preide k intenzivnemu barvnemu naboju. Z razmišljanjem sega bolj v držo kot v filozofsko območje, vendar pa Gorju-povi motivi razpirajo tovrstno sugestijo. Motiv Pigmaliona (1987) je čutne narave, medtem ko Adam in Eva (1987) prej govorita o slepoti dvojice, usodno povezanih, a nemočnih v ujetosti dvojega. Če je Ikarov padec vnanje dramatično razgiban, pa je Sizif (1987) podan le simbolno statično, brez usodnega, absurdnega napora, kot izraz slepe energije. Pieta ne sodi v serijsko navezavo tovrstne tematike, kot tudi ne Vstajenje (1987), kjer kaže hrepenenje po svetlobi. Gorju-povi Ognji - z intenzivnejšimi barvami - ne ogrejejo, ne prinašajo odrešujoče prometejske vsebine. V pastelnem Ognju ždi okamenelost, ogenj je hladen; kot slepa energija. V slikah Jakobove lestve (1988) odseva hkrati slepota ljudi in želja po dvigu v višave, a je oboje relativno in limitno. Ko pri Odru slepega I, II podaja tek ljudi, je to slepi, okameneli tek, kjer ni videti cilja; zgolj dejanje, ki izraža premike, gibanje, težnjo preiti od danega drugam. V Vrvi (1988) se človeški liki uravnotežijo v napetosti energije in menjavi moči - dobrega in zla. Igor Gedrih Če je to del slik z obeh, razstav, se zrcalijo v dovolj izraziti predstavitvi, da je mogoče strniti glavna zapažanja. Tomaž Gorjup v jedru ostaja zvest svojim tendencam in oblikovnim zahtevam, začrtanim težnjam v paraboliki s svojstvenim spletom zarisa, barve in kompozicije; sledi motiviki, ki mu omogoča simbolno sugestijo ne le po motivu. Sedanji trenutek ga odkriva s serijo novih vsebin. Ponekod mu ostanejo pastelne barve, vendar pa drugod izrabi možnost intenzitete sicer poenostavljenih, svobodno odbranih barv. T. Gorjup doseže poseben lesk s tem, da terpentinu dodaja vosek. Ne nazadnje: človeške figure so na Gor-jupovih platnih doživele disperzije, ne gre le, npr. za Slepce I, III, ki so nece-lostno ujeti v kvadrat slike, pač pa za »eksplozijo«, ki je razpršila ljudi (Slepci VIII, 1987) do te mere, da so zgolj fragmentarno navzoči in medsebojno razkropljeni. Ponekod kljub motivu gibanja čutimo okamenelost, kot da so ljudje v »filmskem trenutku« obstali. Pri Gor-jupovih slikah prej in sedaj se da pomisliti na neomanierizem sodobnega oblikovanja. Sedanja razstava znova potrjuje, da je slikar ob ustaljenem razširil motivni krog in s tem skušal valorizirati vsaj nekatere prvine kompozicije, manj pa barvni razpon. Tisto, kar bi smeli imenovati notranjo napetost posamezne slike z razgibano vsebino, ima dokaj enakomerno valenco, brez dramatične polarnosti, ali vsaj zvečine brez težnje po kontrastnem razmerju med osebami. Pomeni disperzija človeških figur do redudantne frag-mentarnosti nov premik v Gorjupovem slikarstvu ali pa gre le za pojavno epizodo, je ta hip težko izreči, zagotovo pa je slikar te možnosti že prej najavljal. Frag-mentarnost pa je pandant našemu fragmentarnemu, razbitemu in necelovitemu življenju. Igor Gedrih