143
Janez Bizjak
V IMENU LJUDSTVA
Navajeni smo, da je smisel upravljanja v demokratični družbi stalna skrb za skupne koristi. Drugače tudi biti ne more, saj bi bila v nasprotnem primeru družba izigrana, ali vsaj izredno naivna. Poučeni smo, da je samoupravna skupnost vzor najnaprednejše organizacije, ki se ne ustraši nobene ovire, kadar je treba varovati skupno blaginjo, V duhu tega nesebičnega napora moramo razumeti tudi odločitev samoupravnih oblasti, ko so v imenu ljudstva (kmalu bo dve leti),upajmo, do le začasno, prodale   reko Koritnico nekemu tovarnarju iz Milana. Zaradi svoje vsakdanje preproščine si komaj drznemo ugibati, v čigavo korist služijo ti daljnosežni sklepi. O bogastvu Koritnice, ki pred Bovcem oplemeniti Sočo s smaragdno barvo in z debelimi postrvmi, odloča dekadentno omizje-v razkošni milanski vili. Nič hudega, če smo prej vedno poslušoli, da nam ribolov prinaša devizno blaženost. Dovoljenja za ribolov v Koritnici po delijo zdaj debeli mi -lanski gospodje, ki se ob nedeljah objestno sprehajajo po Bovcu; bojda pri teh dovoljenjih niso prehudo kruti; o njihovi velikodušnosti več vedo predvsem nekateri mazil jeni Slovenci. Za navadne slovenske smrtnike pa so vzdolž reke posejane pološčene table s prekrižano ribo.
Dobro se zavedamo, da dandanes ni posebno olikano ponavljati vprašanja o odločitvah, ki jih zarodi pomanjkljive izobrazbe ne moremo pravilno dojeti; tudi premalo prostora imamo, do bi iskali glavnega krivco zo-to, po našem privatnem mnenju, zelo zoudarjojočo kupčijo. Ali je Ribiško društvo iz Tolmina manjši grešnik kot Ribiška zvezo Slovenije in le-ta spet bolj nedolžna kot nekatere svete osebe z nedosegljivih prestolov, to odložimo. Vznemirjajo nas predvsem dejstva: za to umazano sleparijo je nekdo v imenu ljudstva potegnil bogato miloščino! Za svoje početje je ta nekdo potreboval in zato tudi moral dobiti pri najvišjih oblastnih organih ustrezno dovoljenje, ki se običajno tako poetično začne: Odlok v imenu ljudstva Socialistične republike Slovenije......   ! Najmanj razumljivo pa je žalostno dejstvo, da tisto prekrižana riba predstavlja zakonito odločbo, s katero je začasno (?) našim ljudem ribolov v   Koritnici prepovedan!... Razen posvečenih izjem seveda. Zamisel, spočeta v Milanu in z veliko uvidevnostjo blagoslovljeno v Ljubljoni.
144
Bodimo srečni, do smemo zaenkrat še brezplačno občudovati vrtoglave globine koritniSkih tolmunov.
Vsaka sorodnost z naslednjim odstavkom je zgolj slučajno.
Zgodilo se je v bohinjskih hribih. Planšartje Vogar, Jezero, Dedno polje, Ovčarija itd. zapuščene propadajo ali so no najboljši poti do te poslednje skrajnosti . Naši skrbni varuhi so se dolgo bali, da s« bodo v te bajtice vgnezdili nekateri nepristriženi slovenski posamezniki, si uredili zavetišča za oddih ter tako bogateli na račun splošnega obubožonjo. Pa so modro odločili in prodali planšar-ske koče švicarskemu tovarnarju. Novi lastnik na bohinjskih planinah je    pokazal, da ni iz zodnjega testa. Na Dednem polju si je že postavil dva planinska domova; enega zase, drugega za svoje lovske prijatelje. Pravijo, da imajo gospod zelo rodi našo deželo, še posebno so usmiljeni do gamsov v Zlatorogovem kraljestvu. Letos (1969) so si na planini Vogar zgradili spet nov dom z zunanjim bazenom. In kje si bodo postavili naslednjega? Morda kar no splavih sredi bohinjskega jezera, vsakemu naporu za pravilno vrednotenje slovenske pokrajine v posmeh!
Led smo prebili. Ne prvič! Kokor je pač naneslo povproševanje no trgu. Včeraj prepričanje, danes pokrajino; in jutri?
Oivide et impera! In nomine populorum.