4

ob/




Spet sem spoznal,koliko dela je še pred nami*
da se bodo srca resnično spreobrnila k Njemu,ki je
vir pravega Življenja.

Znašel se je

Žena je mirno šla po ulici in nek "ne želi
si ga " je segel v njeno torbico.Žena je
občutila,da je nekaj narobe,stisnila je torbico
in grešna roka je ostala v torbici.Žena je ■
zakričala,ljudje so pritekli na pomoč in v
trenutku je bil tam tudi policaj,ki je takoj začel
z zasliševanjem.Prvo vprašanje je bilo:"Zakaj si
dal roko v torbico te gospe?"

"Oprostite,prosim,je odgovoril tat,ta gospa
ima v torbici strašen nered in v svoji
pripravljenosti pomagati ljudem,sem skušal
narediti malo reda.Če ne verjamete,da je v
torbici vse razmetano,se prepričajte in poglejte.’"

. Policaj je pogledal v torbico,tat je
izvlekel roko in jo hitro odkuril.

Miha Drevenšek

Lovro Tomažin na obisku v bolnici,Obe sestri
sta Poljakinji.

List izdajajo SLOVENSKI Za.MBJISKI
MISIJONARJI Naslov:

ST TGNATIUS CHURCH
P O. Box 125

LUSAKA - ZAMBIA - AFRICA

Tiskano v tiskarni baptistov - Lusaka

iz  sončne

» ZAMBIJE


Leto 11 - St.2
LUSAKA, 8.decembra 1979

/

■ Ljudzifc- tu ffaJ/tL

■ Ujl

c' Ul  /ifa ttk&ti, t’ foovb

tU bnoitti-

Wj(L(£  thdJttf-  / V

fr* r Unuftfoi

U<j£'  bot kA&urn* tUntr

(CeJi "A&hoL-  x

U 6t£ji tdtZAflčrV dtAo hoot-rttc- Plr

jtcotJfi A,

^ifuhJve.  ■ j*' l ** a -

'V • • k ’ .. i57 -

SPET V ZAMBIJI

Dragi prijatelji,spet sera v Zambiji! Ne vem
pa točno,ali sem se vrnil sera, ali pa sera. prižel
na novo.Kajti pet let odsotnosti le ni navadni
mačji kašelj.Tudi vera zagotovo,da se mi ni treba
predstavljati bralcem Sončne Zambije.Naš urednik
dože je namreč poskrbel za to,da ste mojo ime
lahko prebrali vsaj enkrat na leto, pa naj je od
mene prejel kako pismo ali pa  nobeno.

Vem tudi zagotovo,da sem odšel na pot v
Afriko 23.oktobra letos z ljubljanskega kolodvora.
Ne vem pa točno,kdaj sera. prispel v Afriko, niti ne
vem kje.Na trdna tla sem stopil najprej v
Khartumu.samo za nekaj minut.Potem spet v Nairo-

biju.za nekaj ur. In končno sem pristal v Lusaki -
za vse življenje. Zaradi vseh teh pristankov sem
bil kar zadovoljen,da nisem papež,kajti poljubl¬
jati letališka tla ni najbolj apetitno.

Na letališču. #  j^saki so me pričakovali
Bariča Rous,Jože'ičofcalj in Stanko Ro?raan,katerega
je Sveti Duh čisto po. naklučju pripeljal na

letališče iz oddaljene Mumbwe*. Nastanili so me za
prvo silo pri Svetem Ignaciju.Uaslednje dni sera
si ogledoval Lusako v pomladnem cvetju in njene
urade,da sem si uredii potrebne-dokumente.Ko je—
bilo vse urejeno, me je Janez Mlakar,neutrudni
župnik v Sv.Kizitu,zapeljal v Mumbwo,kjer vedri in
oblači Stanko,lestev pa mu drži Ivica Gerovac.

Pri Stanku sera. ostal pet dni in občudoval
njegovo faro-in njegov vrt.Na oboje je upravičeno
ponosen: na faro,ki je večja od cele Slovenije in
je največja v lusaski nadškofiji,na vrt pa zato,
ker ga je v precejšnji meri sam lastoročno
zasadil.

Ker imajo v Mumbwi toliko bogastvo tropskih
sadežev in ker bi si tudi jaz rad prislužil nekaj
občudovanja,sem se spravil h kuhi (kuhar je na
počitnicah) in slovesno naznanil "piščanca a la
Tahiti".Pa se je zgodilo,da sem ga pustil v pečici
nekoliko dlje kot je treba.Posledica: Piščanec je
bil še kar užiten,samo "a la Tahiti" ni bil več,
ker se je vse sadje prismodilo.

Da se izognem nadaljnih nesreč,sem za nedelj¬
sko kosilo stopil v kooperacijo s Stankom.Golaž
smo zamesili v visokotlačni lonec in ga pristavili
pred mašo,po maši smo ga pa pojedli.K sreči je
Stanko nalil vsaj pol lonca vode,kajti maša je
trajala natanko dve uri in dvajset minut.Bila je
to maša zadušnica za sestro,ki je pred kratkim
umrla.Med mašo še je zvrstilo samo sedem pridigar¬
jev in nič koliko pesmi.

Seveda me je Stanko peljal tudi v narodni
park,ki deloma spada v njegovo župnijo.

r


Beli očetje

Potem ko smo v misijonu Kasisi proslavili
Stankove zadnje zaobljube,sem se z avtobusom
odpeljal na zambijski vzhod,v Chasso,kjer zdaj
krtačim svoj činjandža (ali čičeva) jezik.V Chassi
delujejo Beli očetje.Trenutno sta tu dva Tomaža,
eden Holandec,drugi Švicar.Tretji duhovnik je
domačin Viktor,na jezikovni praksi pa je se
severozambijski diakon Kizito.Potem so tu se
sestre,same domačinke,in bratje maristi,ki so po
večini Franko-Kanadčani.očetje me radi povabijo s
seboj na podružnice,kjer imam več priložnosti,da
se pogovarjam z ljudmi.

Beli očetje imajo zanimiv sistem katehumenata
katerega se zelo strogo 4yže.Imajo štiri letnike
in po vsakem letniku izpiti.Kdor ga ne napravi,ne
gre v višji letnik,Kljub vsej strogosti pa vsako
leto krstijo vsaj 350 odraslih.Seveda imajo tudi
osip,vendar ne več kot 30%.Pred kratkim smo bili
na podružnici,kjer je 53 katehumenov položilo
izpit po prvem letniku,na drugi podružnici pa
kar 79.Ko to gledam in poslušam,bi rad vsem
dvomljivcem in raalodušnežem po krščanskem svetu
zaklical po galilejevsko: "In vendar raste!"

Namreč Kristusova Cerkev.

Pa si bo kdo mislil,da sem se pač znašel v
kakem zabitem koncu sveta,kjer ne vedo,kako se
svet suče.Motiš se,dragi bravec!Ko sem prvi dan
odšel na klepet z vaškimi dečki,sem iz ust dveh od
njih zaslišal jugoslovanske izraze.Seveda sem se
zanimal za izvor njihovega znanj a.Povedali so mi,
da šestdeset km od tod jugoslovansko podjetje
gradi novo cesto.

Do konca januarja bom na naslovu:Chassa
Parish - Box 10 - Sinda - Zarnbia,Potem se vrnem v
glavno mesto na eno od lusaških župnij.

Vaš vdani

Jože Grošelj


IZ MUMBWE

Nekateri sorodniki in prijatelji so mi
reklii"Kaj boš hodil v misijone,ko je pa doma
toliko dela!" Odgovarjal sem jim,da je v
misijonih dela še vež? in da nekoga Bog pač klice
v tujo deželo,kjer Še ne vedo dovolj o Kristusovem
odrešenju in o večnem Življenju.

Sedaj sem že več kot dve leti-v zambijskem
misijonu in vse bolj odkrivam prisotnost Božjega
klica.Ko spremljam razvojne težave tega mladega
naroda,me neuspehi ne razočarajo.Ko slišim o
odjekih vojne,o bombardiranjih, tudi o smrti
misijonarjev v sosednji Rodeziji,se ne vznemirjam
preveč.Mislim,da mlada zambijska Cerkev prav
sedaj rabi tudi mojo molitev in delo.

Zaobljube

V tem duhu sem 5,nov.letos izrekel svoje
zadnje zaobljube na misijonu Kasisi,skupaj s
hrvaškim jezuitom p,Luko Lučičem.To je bil nepoza¬
bni dan darovanja Družbi Jezusovi v mladi
zambijski provinci. Zavedam se,da ne bo lahko in

z rožicami postlano.Vendar vsak dan prinaša kaj
novega in lepega kot Božjo tolažbo ali kot
hladilno pijačo na misijonarjevi poti.

Sestre

Septembra meseca je na našem misijonu umrla
starejša sestra,Poljakinja Romana.52 let je
darovala zambijski Cerkvi in 14 let je preživela
v Mumbwi.Gledal sem jo,kako je kljub bolehnosti
in starosti poučevala verouk,organizirala žene in
dekleta ter redno obiskovala zapornike v
jetnišnici.Bila je kot moja desna roka.O njej je
neki Zambijec rekel r.a grobu: "Sestra Romana je
bila vsem blizu,ljubila je tudi tiste,ki jih
ljudje ponavadi zaničujejo." Drugi župlj.n pa se
je takole izrazil/brneli smo prelep Marijin kip v
cerkvi in nam je bil ukraden.Takrat nisem jokal.Za
pogrebom sestre Romane pa sem iskreno jokal,čeprav
je bila belka.In nisem bil sem,ki sem jokal in
žaloval za sestro," _

V Mumbwi so ostale še štiri sestre,Ena
poučuje gospodinjstvo,druga na gimnaziji, tretja,-
domačinka - pa pomaga pri katehizaciji.Četrta -
Poljakinja Petronella - je v pokoju.Vendar gre
vsak dan nekajkrat v bolnico in nas vse s svojim
zgledom vleče k Bogu,Večkrat mi pravi:"Lepo
cerkev imamo,zvona pa se ne.Kako rada bi ga
slišala!" Obljubljam ji,župljani zbirajo denar,
vendar smo se daleč od cilja.

To poletje smo trpeli zaradi pomanjkanja
vode.Malo sredstev imamo,toda z združenimi močmi
smo naredili nov priključek.štiri sto metrov cevi

Lojze Podarajšek,naš najmlajši misijonar.

študira bogoslovje v Kanadi.

nam sedaj dovaja vode na pretek - za župnišče in
za sestrski samostan,To je bilo veselje.ko smo cev
prvič odprli! Sestre so rekle,da bi mi dale
medaljo.Pa sem jim rekel,da nismo na olimpijskih
igrah,

Ivica Gerovac

Do maja letos sem bil na našem obsežnem
misijonu - sam.Dimenzij ne bi rad ponavljal.Maja
meseca se mi je pridružil mlad hrvaški jezuit -
o.Ivica Gerovac.Skupaj orjeva ledino.Tudi njemu
začetek ni bil lahak.Zdaj se je Že privadil,vse
mu je postalo nekako laže.Zelo sem vesel,da sva
skupaj in si deliva breme in srečo.

Mangoma

Razsežnost župnije narekuje ustanovitev
podružnic,ki imajo možnost, da se razvijejo v
župnije.Na področju podružnice Nangoma smo začeli
z gradnjo prostorne cerkve sv.Jožefa.Stala bo
blizu glavne caste,na gričku,43 km iz Mlmbwe proti
Lusaki. Prostor je v naravnem centru,kamor se
steka več cest.S petih podružnic se bodo lahko za
slovesnosti zbirali v njej.Bo to nova župnija?

Za prostorje bila pa borba.Sosed na severu
se~je protivil vaškemu poglavarju,ki je parcelo
dodelil cerkvi.Trdil je,da je pol griča
njegovega.Tri tedne smo imeli pregovore,Na koncu
sem ga pa vprašal;"Kaj ti ne bi griča,ki je tvoj.,
daroval Bogu?" In smo - čepe,kot je tu navada -
sklenili pogodbo.Možakar je daroval pol griča
Bogu.Takrat sem se spomnil sv.Jožefa,ki je prosil
prenočišča zase in za Marijo.V Nangomi ga je
dobil.

f-tta rd

I,. Mi. . ■ ■ !"».<■

Pred zgradbo jezuitskega mednarodnega
novicijata v Lusaki.Od leverJanez Mujdrica,

Dilber Ilija,brat William

Brat Ilija Dilber

Bog je poklical misijonarje v Zambijo z vseh
vetrov.Mi Slovenci seveda še posebno tesno
sodelujemo s hrvaškimi misijonarji.Tudi mi v
Mumbwi uživamo naklonjenost in sposobnost br.Ilije
Dilberja,ki bo gradil cerkev v Nangomi.S skupnimi
silami lahko veliko naredimo.Bratska povezanost
dobro vpliva tudi na kristjane in pogane,ki iz del
spoznavajo vrednost vere.Besede 'mičejo,zgledi pa
vlečejo.

Adventno pričakovanje naj nam prinese novih
radosti,ki bodo v novorojenem Detetu našle svoj
temelj in stalnost.

Stanko Rozman

MOC VRAŽARJA

Dragi prijatelji,opisal vam bom dva dogodka,
da "Sončna Zambija" ne bo preveč resna,da bo bolj-
sončna.

Zgodilo se je v Chifubu,v "moji" župniji.

Razne skupine laiškega apostolata skrbijo za red
in lepoto cerkve.Pometejo jo vsak dan,v nedeljo pa
trikrat.Začnejo že zjutraj ob pol sedmih,tako da
je do prve maše,ki je ob pol osmih,vse lepo
urejeno.Do te nedelje nič posebnega.Tudi to nedeljo
so žene,kot po navadi,prinesle s seboj razne
stvari za trg,da jo lahko takoj po maši mahnejo za
kratek čas na tržnico,da tako še v nedeljo
zaslužijo kakšno paro.Drugače je težko - zaradi
draginje - priti živ in cel do konca meseca.

Neka Žena je slišala,da bodo s severa
pripeljali suhe ribe, ki so lahko kar dober
zaslužek.Suhe ribe so namreč zraven žgancev (ubwali)

K

in kokošjega mesa najimenitnejša prehrana.S seboj
je prinesla vse svoje premoženje: 190 kvač
(več kot mesečna plača učitelja) .Hotela se je
vsaj za nekaj časa preskrbeti z zalogo.Med
pometanjem je pustila denar v torbici»torbico pa v
cerkveni dvorani.(Tukaj sicer žene navadno nosijo
denar na prsih - tam je najbolj varno) .

Našel se je seveda nek nepridiprav,ki je

Miha Drevenšek

pokukal v torbico.Pravijo,da se skušnjave najprej
rešiš,če se ji vdaš - in tako je denar bil v
njegovem žepu...Ženici se je skoraj zmešalo.Niti
jokati ni mogla od presenečenja.Ko sem prišel s
kolesom do cerkve (sedaj se vozim s kolesom -
darilom ptujske mladine),je kar trepetala,ko mi je
pripovedovala,kaj se je zgodilo.V cerkvi smo takoj
oznanili,naj "ta pobožna duša" takoj vrne,kar ni
njegovega.Brez uspeha.

Pismo

Ko so ljudje v res veliki stiski,se
zatečejo k vražarju.Tudi ta ženica se je napotila
k precej znanemu takšnemu gospodu,Denar si je
seveda morala sposoditi,da mu je lahko plačala
njegove vražarije.NiČ ne de,In vraaar mi je
napisal pismo,katerega vsebino je ženica
razglasila po celem Chifubu.Pismo se je glasilo!

"Kuli BaMiha mu Chifubu - (patru Mihi v
Chifubu) .Ves denar mora biti vrnjen v dveh dneh,
če ne,borr. tistega,*! je vzel denar,sežgal pred
cerkvijo.Poslal bom nanj ogenj z neba.In vi,p.
Miha,ne blagoslovite njegovega trupla.Vem,kdo je
denar ukradel,videl sem ga v sanjah.Vaš vdani -
človek razuma."

Nasmejal sem se in ko je ženica prišla k
meni,sem jo skušal potolažiti-Tolažba ni zalegla,
saj je bila zelo zaposlena z razglašanjem
vražarjevih sanj.Rezultat:Ves denar je bil v
torek popoldne pred mojimi vrati.Ženica
zadovoljna,vraaar dobre volje (in dobro plačan),
darilo je bilo tudi zame»Župnika.