»Plakala je, praviš?"
„Naglas! Bridko, da so mi solze stopile v oči. Morda je omedlela — zakaj videl sem častnike, ki so jo obkrožili,  prinesli nosilnico in  odšli z njo.-"
„Sirotka, angel božji! Še danes jo potolažim. Greh ima, kdor ne otare solz od teh nebeških oči."
Epafrodit je govoril ganjen in v zanosu. Vsa duša mu je vnovič zaplamenela za to bitje, in zazdelo se mu je, kakoY bi ga bil Bog oblagodaril in ga varoval zadnje dneve edino zato, da izvrši najlepšo nalogo svojega življenja — da združi dvoje krepostnih src — Iztoka in Ireno.
„Greh ima, praviš, gospod. In res ga ima in imel bi ga jaz, tako velikega, da bi me patriarh ne otel pekla, ko bi ti ne bil tega naznanil."
»Zahvalim te. Razodel si mi hvaležnost svetle dvorjanice. Epafrodit ji vse povrne. — Kam sedaj, Spiridion?"
„V Solun —; ker si nehal ti - začnem jaz s trgovino!"
„Želim sreče, modrost imaš. Morda se še vidimo, morda te še potrebujem!"
„Na službo gospod prejasni, vedno na službo tebi   — do smrti."
Epafrodit je zagledal Numido, ki je plul s čol-ničem vštric s prefektom in glasno objokoval smrt svojega  gospoda.  Slišal je,   da je govoril Rustiku,

107
kako  ga  je  ljubil    da je hotel z njim vred v smrt
—   pa se je zbal smrti — ker ni pravičen in čist kakor nedolžni Epafrodit. Grk se je hotel ogniti Nu-midi, da ne bi vzbudil pozornosti. Zato je zavil v mesto. Kakor senca mu je sledil evnuh Ko sta prišla pod platano, je ponovil Spiridion:
„Vidiš, gospod, tukaj je plakala prejasna." Tedaj se je Epafrodit ozrl v nedra in mu smehljaje izročil par zlatov.
„Ne maram plačila za to, res ne maram. Ampak zlatih bizantincev je samo devetsto devetindevetdeset
—   za tisoč sva se zmemla, ne zameri — za to sprejmem, gospod, samo za to, pri Kristu, da ne lažem."
Epafrodit je šel mirno dalje in mu namignil z roko, naj se loči od njega.   —   -   — — — — —
Še tisti večer je Irena zvedela po Numidi vso resnično bridkoveselo povest o Iztoku in o Epa-froditovi ukani. V blaženstvu se je topila pred ikono Bogorodice. In ko se je izmolila v hvalnem psalmu, je vstala s cvetjem na licih, z ognjem v očeh. Njeno srce je prekipelo v ljubezni. Objela je služabnico Cirilo, stiskala jo na prsi, poljubljala ji oči in ustnice ter ponavljala kakor omotična:
„On  živi!   Moj   Iztok   živi   in me ljubi!   Pome pride — edini, predobri — junak junakov . . ." (Dalje.)
mSiSnZ
Bila je pesemca tista..
Zložil Jož. Vandot.
Oaj je le v gozdu zelenem ptica zapela mi, jaz pa sem mislil tu v srcu, da si zapela mi ti.
Bila je pesemca tista, ki si jo pela nekdaj, kak so sestrice tri mlade v tuji podale se kraj.
Prva kraljestvo je našla, druga začarani vrt, tretja pa v reki šumeči belo je srečala smrt . . .
Sladko je pevala ptica, kakor Li ti mi nekdaj, tiho odplavala ptica in ne bo več je nazaj. —
Bila je pesemca tista, ki mi ne gre iz srca: tožni jo pojemo vselej daleč od rodnih gora .
14