Anton Nedved, slovenski glasbenik.
(Spisal E. Gangl.)
Kadar sem bil ob njegovi postelji, vselej se mi je zdelo, kakor da bi si stali nasproti dve povsem različni sili: jedna, ki je začela komaj rasti, ki je hrepenela po življenju, druga, ki je pojemala in gasnila, ki si je želela mini in počitka.
In tak je bil resnično Nedved poslednje dni svojega življenja ! Šestindvajset let ga je mučila    neozdravljiva
bolezen, ki je rastla od     ,------------------------
leta do leta, sosebno od 1. 1880. naprej, a ki je dosegla svoj vrhunec ob potresu 1.1895. Od tistega časa pa do smrti ni mogel več na noge, navezan je bil na posteljo, in če se je vzdignil iž nje, moral se je opirati ob palicah, da je dospel do mize, kjer je zopet sedel in upehan omahnil na stolu. Ko so pa potekali njegovi dnevi, ginila je bolj in bolj telesna moč, dokler ni izginila popolnoma. Bil je brez prave zavednosti v boju med življenjem in smrtjo kakšna dva tedna pred smrtjo. Kakor sem moral biti za njegove bolezni vsak dan pri njem, tako nisem smel sedaj k njemu niti jaz niti kdo drugi: ležal je na postelji — kakor so mi pravili domači — z zaprtimi očmi tak, kakor za malo dnij na mrtvaškem odru, samo da so se mu polagoma dvigale prsi, dokler niso prestale popolnoma dne 16. rožnika leta 1896. ob 9. uri zjutraj.
„Dom in svet" 1898, štev. 1.
Anton Nedved
Takrat je namreč prišla smrt in upihnila luč njegovemu življenju.
Anton Nedved ni bil sin našega naroda. Dal nam ga je češki rod. Rojen je bil namreč dne 19. vel. srpana 1. 1828. v Hofe-vicah na Češkem. V zgodnji svoji mladosti je že čutil veselje do godbe. Vzbudilo se mu je v mladi duši nevzdržno hrepenenje po glasbeni naobrazbi, da so ga naposled poslali že v desetem letu v Prago. Z vso vstraj-nostjo in vnemo se je poprijel učenja. Znameniti glasbenik Anton Sla vik, ki si je vzgojil sina slovečega virtuoza na goslih, Jožefa Sla-vika, učil je mladega Nedveda goslij, klavirja in petja. Poleg Sla-vika so mu bili učitelji še češki glasbeniki Krejči, Horak, Kole-šovski in Kittl.
Izredno nadarjenost Nedvedovo so začeli ceniti zgodaj in uporabljali so ga za pevca v vseh cerkvenih zborih, pa večkrat je še kot deček pel samospeve. Zgodilo se je nekega dne, da so ga poklicali iz šole v cerkev, kjer je moral peti samospev v Mozartovem „Requiem", ker niso dobili drugega namestnika za slavno pevko gospo Podhor-skvjevo, ki je nagloma zbolela.
Deški glas se mu je izpremenil v zveneč, prekrasen bas-bariton. Bil je izvrsten pevec. Kadar je pel  on,  bila je  polna  cerkev  ali
i