Časopis s podobami za slovenska mladino.
štev. 10.	V Ljubljani 1. oktobra 1877.	Leto VII.
«legija
o
Po počitnicah
Divni, preradostni čas počitnic mi rajski uži tih !
Kaj li, zakaj si miuòl z naglostjo lepega snà? — Iti mi v jéìo uže sedàj je, ko svet je še krasen,
Ko blagoslove okrog vsiplje še mili nam Bog ! Drevje nagibljo do tal se. težko sadjem obloženo, Grozdi na trsn zoré, ajda po medu dehti 1 Cisto, kot ribje oko. nebo je in solnčnato vedno,
Vzduh je presoli in krepak: lepši od dneva je dàn. Nitke srebrne plo?ó po pisanem polji éirocem, Crédo po lokah uže in ob strniščih pas/>. S pólja po prosu zvenć prijazni glasovi v razorih:
„Pet pedi! pot pedi!" zdaj tam prepelice pojó. Bibič pogreza skrbno si mrežo v potoček šumeči,
Da bi potegnil postrv bistro iz bistrih valóv. Z g&zda razlega se rog. razlega se lajanje mnógo,
Pukanjo pušek, za njim srečnega lovca zavrisk. Drobno nabira subljdd pastirček, da vknril bi ogenj,
S polja uže izkopan krasni je. ljubi korün! Ogenj se vnema, plamen svetil plapohi iz kurjave.
Duh bo razširja vonjiv, k màlici sladkej vabeč — Ali gorjé! o gorjó! v dvoraui lihotnej in pustej
Vbožec otožen tičim, bolim si vedno glavó, Clivo, ki polna jo še spomina, igèr in veselja,
Ki s« vkloniti uo v4 jarmu pretežkemu zdaj! —
Vrni zatòrej so počitnic mi rsjski užitih.
Ti, hi si meni minul z niglontjo lepega sni! Vrni se zópet shoràj s éaróbo mi neurejeno, Ali od žalosti ju iu hrepenenja untrem
Lujaa Peqakooa.
Otroci! učite se pridno v mladosti.
Ivan, sin bogatega očeta, in Tomaž, sin siromaškega rokodelca, hodila sta skupaj v domačo ljudsko Solo.
Ivan je bil svojeglaven ter se nij hotel nčiti. Gospod učitelj so ga večkrat opominjevali in mu rekli : „Ivan, Ivan, — leta tvoje mladosti potekó in ti se ne bodes nič naučil, sram te bode v starosti, ker ne bodeš nič znal." Ali Ivan si je vse drugače mislil. Rekel je večkrat svojim tovarišem : „čimu se mi je treba učiti in s knjigami glavo lomiti ? Moj oče so bogati in gotovo mi toliko premoženja zapusté, da bodem imel jesti in piti, a druzega ne potrebujem. Da bi le užč skoraj bil sam svoj gospodar!"
Tako se jc Ivan zanašal na očetovo premoženje in se nij hotel poprijeti nobenega nauka. Pozneje je Se to pozabil, kar se je bil naučil poprej.
A Tomaž je bil ves drugačen deček. On ae nij mogel zanašati na bogastvo, ker je njegov oče komaj toliko zaslužil, da je hranil sebe in svojo družino. Zato se je Tomaž pridno nčil v mladosti. Yse leto niti jedenkrat nij izostal iz šole. Pri javnem izpraševanji konec šolskega leta se je s svojimi odgovori tako prikupil nekemu trgovcu, da ga ta s privoljenjem njegovega očeta takoj vzame k sebi v trgovski nauk. Kdo je bil zdaj srečnejši od našega Tomaža!
V trgovčevej hiši je bil Tomaž ravno tako priden in dober, kakor poprej, ko je bil Se domi Trgovcu je bilo to zelò vSeč, zatorej ga da učiti laškega in francoskega jezika. In kmalu je znal Tomaž v treh jezicih prav dobro in gladko govoriti. Dokončavši svoja dnevna opravila, vselej je Citai zvečer koristne in pdučne knjige, iz katerih se je naučil mnogo lepega in koristnega. Kdor koli je Tomaža poznal, vsak je rekel, da mu ga nij blizu enacega.
Tako je Tomaž v hiši bogatega trgovca postal kmalu trgovski pomagač. Necega dne ga pošlje gospodar v silno važnem trgovskem opravilu na Augležko. Tomaž je vse, kar mn je bilo naročenega, tako srečno in ugodno opravil, da mu gospodar štiri tisoč goldinarjev izplača kot darilo za njegov trud.
Za nekaj časa je Tomaž začel uži5 trgovati na svojo roko.
A kaj je delal Ivan ? On je hodil na lov, zahajal je v krčme iu gostilnice, ter mu je največje veselje bilo, kadar je v nazočnosti ljudi jezdil svojega konja. — Po očetovej smrti je podedoval zares lepo premoženje, ali kaj koristi človeku premoženje, ako ne zna ž njim ravnati, kakor je treba? Pozidal je veliko tovarno, ki ga je stala mnogo novcev in tako se je v kratkem zakopal v velike dolgove. Naposled izgubi tovarno in velik del svejega premoženja. A to Se nij vse. Začela se je vojska. Sovražniki priderfi v njegov kraj in mu odnesó äe to, kar jc ostalo njegovej zapravljivosti.
Zdaj je bil Ivan siromak. P»ad bi bil delal dolgove, a nihče mu nij hotel dajati na upanje. Delati nij znal, naučil se nij v madosti nič, kaj naj
siromak začne zdaj ? Kakor megla brez vetra se je klatil po nlicah. Večkrat nij imel niti skorjice krnha, da bi si bil glad utolažil. — Ponujal se je trgovcem za pisarja. ali nihče nij maral zanj. ker je vsak znal, da ne zna nič. Naposled nevarno zboli. Odnesli so ga v bòlnico, kjer je večkrat zdihoval : „oh, zakaj se nijsem učil v mladosti ?! Zakaj nijsem poslušal dobrih naukov svojega očeta in učiteljev!? Zdaj vidim, da človek nikoli ne sme zaupati novcem in premoženju. Novci se izgube, premoženje propade, a samo tega, kar znamo, nam nihče ne more vzeti."
Bilo je v jeseni istega leta, da spravi sušica nesrečnega Ivana v rani grob.
Tudi Tomažu je vojska dosti nesreče naredila. Tudi njemu so sovražniki pobrali novce in Mago, a vieti mu nijso mogli njegovega — znanja.
Ponudil se je svojemu prejšnjemu gospodarju v Blužbo, ki ga je takój sprejel z največjim veseljem. Zdaj se mu je zopet dobro godilo, kakor da bi vojske niti ne bilo.
Po gospodarjevej smrti je dobil Tomaž lep delež njegovega imetka. Bil je zdaj skoraj najprem6žnejši človek v njegovem kraji.
A zdaj mi povejte otroci, bi h bil Tomaž kedaj tako srečen v svojem življenji, ako bi se ne bil užč v zgodnjej mladosti pridno učil, in bi ne bil ubogal svojih učiteljev, ki so ga le k dobremu napeljevali?
Ako hočeS Breien biti,
Zgodftj moras üb učiti.	T.
Bodi priljuden in lepoveden.
Mirko je bil jedva šest let star, a zelò ljubeznjiv in dober deček. Kamor koli je prišel, povsod so ga radi imeli, in ko je odhajal, prosili so ga povsod, da naj kmaln zopet pride.
Kaj ne, to je lepo za mladega otroka? Ah kako to, da so ljudje Mirčka tako radi imeli?
Da, to je bilo čisto naravno. Imeli so ga radi zato, ker je bil tako priljuden in ponižen. Če je kam prišel, vselej jo rahlo potrkal na vrata, kakor se spodobi. Kadar je vrata odprl, imel je že svoj klobuček v roki, iu v hišo stopivši pozdravil je prijazno, rekoč: „dobro jutro!" ah „dober dan!"
V sobo stopivši, ostal je pri vratih, dokler se mu nij reklo, da naj bliže pristopi. Kadar ga je kdo vprašal: „kako si Mirko?" odgovoril je vselej prijazno: „hvala, anti vidite, da mije dobro!" Če gaje kdo vprašal po zdravji njegovih staršev, odgovoril je: „hvala, moji starši so zdravi!" Na vprašanje, če želi kako hruško ali jabolko, rekel je: „prosim, ako ste tako dobri?" Če mu je kdo pokazal kako podobo, igračo ali kaj tacega, rekel je : „dovolite, da tudi jaz to stvar v roko vzamem!" Za vse, kar se mu je dalo, zahvalil seje prav prijazno. Kadar so drugi otroci svoje igrače prinesli, da bi se skupaj igrah, nikoli se nij česa dotaknil, predno nij vprašal, je-li sme tudi on to ali tao stvar v roke prijeti. Zaradi njegovega lepega vedenja so se vsi otroci ž njim radi igrali.
Necega dne mn oče dadò pismo, da je odnese grajskemu gospodu. Da-si je bil Mirko danes prvič pri grajskem gospodu, dopadel se je vsem tako, da ga prosijo, naj ostane še nekoliko časa v gradu.
Grajski gospod je imel v sobi lepega skorea. ki je znal nekatere besede prav lepo in razločno izgovarjati.
„Ker si tako priljuden in ljubeznjiv deček," reče gospod, „zatoraj ti hočem nekaj pokazati, kar te bode gotovo razveselilo."
„Prosim, ako ste tako prijazni!" odgovori Mirko, ter gre z gospođom v stransko sobo, v katerej je bil lepi ptič škorec. Gospod je začel škorca iz-praäevati in škorec je na vse lepo in razločno odgovarjaL Oj, to je bilo veselje za Mirčka ! Tako lepega in učenega ptiča nij še nikoli videl. Od veselja je ploskal z rokama in nij se mogel dosti načuditi umeteljnosti krotkega škorca.
A kmalu je bilo Mirčkovo veselje pri kraji. Spomnil se je namreč, da mu je treba iti domóv, ker so mu oče rekli, da naj dolgo ne izostane. „Lepo se vam zahvalim, da ste mi škorca pokazali, " reče grajskemu gospodu ter se poslovi.
„Nu, pa kmalu zopet pridi," reče mn prijazni graščak roko mu podavši, „Ako mi dovolite, pridem takój jutri; prosil bodem tudi starše, da mi privolijo," reče Mirko graščaku roko mu poljubivši.
„„Veselilo me bode, dragi Mirko! Le pridi!""
Mirko pride takój drugi dan zopet v graščino, da bi videl lepega škorca, ki se mu je tako zelò dopadel. Da-si Mirko niti besedice nij zinil o tem, vendar je grajski gospod kmalu spoznal, da si deček ničesar bolj ne želi imeti, nego njegovega škorca.
Ker je bil grajski gospod velik prijatelj Mirkovega očeta, povedó Mirkov oče necega dne svojemu prijatelju, da si Mirko nobene stvari tako ne želi, kakor lepega škorca.
In glej ! Na svoj god dobi Mirko lepega škorca v zalej kletki od grajskega gospođa za vczilo. Večjega veselja bi mu gospod pač ne bil mogel narediti.
Ako bi Mirko ne bil tako .priljuden in lepoveden deček, .gotovo bi mu grajski gospod škorca še pokazal ne bil, toliko manj, da bi mn ga bil daroval.
Peelovenil Tone Braovnik.
Sirota.
Dòte milo Pokleknilo
Oča zlati! Cujta. kličem vas glasno.
,Ljuba mati!
Ždltstno je na zakòp;
Solze lile In močile
Na vsem svóti.
Bridke so zeleni grob.
Sam ž i vèti. Oli, kakó je to strašno!"
Déte màio Vzdihovalo,
LfliO je zastónj solzé: Kar je v jami, To ne vzdn'tmi
Spet do sod u joga se dn<5.
Lov/v Praprotnifc.
Franjo Krežma.
Slika, ki jo imate pred soboj, kaže vam mladega hrvatskega umetnika na goslih, Segar imé sIotI dandanes aié malo ne po vsej Evropi. Franjo Krežma se je porodil v Oseku 2. sept 1862. leta. Ker so se njegovi starši kmalu po njegovem rojstvu preselili v Zagreb, začel se je mladi Krežma. takrat komaj 6 let star, užč učiti na gosli. Kmalu se pokaže v njem tako velika nadarjenost za igranje na gosli, da je nžč kot šestletni deček javno igral pred občinstvom na vsestransko zadovoljnost. Bilo je 1871. leta, da stopi bistroumni mladenič v dunajski konservatorij, t. j. glasbeni zàvod. v katerega se za glasbo sposobni mladeniči sprejemajo, da se izobražujejo v godbi. V tem zavodu se je mladi Krežma tako pridno učil, da je prejel vsacega leta pri izpitn prvo
darilo in zlato svetinjo; a ob koncu njegovega štiriletnega izobraževanja so mu dali spričalo umetniške zrélosti. Tako je Fr. Krežma, jedva 13 let star, stopil uzé kot mladi hrvatski umetnik v javnost, ter sije prikupil srce vsacega, kdor ga je le jedenkrat slišal na njegove gosli. A Krežma se človeku pri-knpuje tndi s svojo plemeuito postavo. Lica je bledega in ponosnega, a oči in lasé ima črne. Oblečen je navadno v hrvatsko narodno obleko od črnega žameta. Posebno se odlikuje s svojim prijaznim, lepim in ljubeznjivim obnašanjem.
Krežma igra z nenavadno izurjenostjo vsako tudi najtežjo miizikalično skladbo na svojih izvrstnih gosiih, ter izpeljuje svojim strunam tako čarobno in milo doneče glasove, da segajo vsacemu poslušaleu globoko v srce in dušo.
Vrhu tega ima še to posebno lepo sposobnost, da gode z nekim pravim čuvstvom tako nežno, čisto in dovršeno, kar se le od starejših umetnikov pri' čakovati more.
Njegova sestra Anica, še mlada in nežna gospodična, ki se je tndi V dunajskem konservatoriji učila na glasovir igrati, spremlja svojega brat» na glasovir tako umno in spretno, da se človek ne more dosti načuditi urnosti in gibičnosti njenih zalih prstov na roki.
Brat in sestra, povmivša se iz Dnnaja, podala sta se na umetniško potovanj,- po Evropi. Ko sta stopila najpred v svojem rodnem mestu Oseku, potem v Zagrebu, Ljubljani in Trstu z veliko slavo pred občinstvo, podal* sta se v Italijo. Tu sta po vseh večjih mestih na veliko pohvalo občinstvi dajala večerne zabave (koncerte), in povsod so mladega hrvatskega umetnika pozdravljali z velikim navdušenjem. Nu največjo slavo je doživel Franjo Krežma v Bimu, kjer je našel prvega sina in največjega dobrotnika hrvatskega narod», škofa Strossmajera, — kateri slovi zaradi svojega uma, plemeuitega srca id obče znane darežljivosti ne samo po vsej Hrvatskej, nego tudi pri nas Slovencih in Italijanih kot jeden najslavnejših mož denašnje dòbe. Franjo Krežma je s svojim igranjem na gosiih Italijane tako očaral, da so mu dali častno imč: „kralj na gosiih." Ali v Kimu ga zadene huda nesreča; obolel je na smrt, in ko bi ne bilo njegovega očeta pri roki in ljudomilega škofa Strosđ-majera, ki je s pravo očetovsko ljubeznijo skrbel za njegovo zdravje, morda bi zdaj nže ne bilo več mladega umetnika med nami. Najimenitnejše ruski«, poljsVe in laSke roàovine so se zeli razveselile, čuvši preveselo novico, da je mladi Krežma zopet ozdravel. Tudi po naših slovenskih časopisih se je razglasila ta vesela vest o Krežinovem zdravji. Vračajočega se v svojo domovino, pričakovali so ga povsod z velikim navdušenjem ter so ga obsuli s cvetjem in obdarovali z dragocenimi darovi, posebno v Trstu in na Reki. Tako se je mladi umetnik s svojega prvega umetniškega potovanja srečno povrnil v beli Zagreb, pridobivši si lavorov venec — venec slave pri vseh pravih ljubiteljih umetniške godbe.
A tudi letos je slavni umetnik Krežma napravil v ljubljanskoj čitalnici s podporo svoje sestre Anice velik koncert, ki se je 20. julija sijajno vršil-BUo je ta večer toliko izbranega občinstva v čitalniškej dvorani, kakor ?e ga le malo kedaj nahaja. Vsak pravi prijatelj godbe se je podvizal, da pride in čnje 6ne čarobne glasove, ki je umeje le Krežma svojim goslam izvabiti. Boren in vsestranski pozdrav je Krežmi kazal, da so ga Slovenci z navdušenjem sprejeli ne le kot umetnika, nego tndi kot svojega dražega brata Hrvata.
A tebi, slovenska miadiua, bodi Krežma v izpodbndo in posnemo, da si tudi ti v slavo in diko narodu slovenskemu, kakor je on svojemu narodu hrvatskemu.	.
Rihard Whittington.
Bogat trgovec v Londonu se usmili ubozega iu zapuščenega dečka tfir ga sprejme v svojo hišo. Ker je bil deček še premlad, da bi ga bil mogol
rabiti za iako dolo, tekal je okoli hiše nabirajo« železne odpadke in drago tako Saro. Kadar je mnogo tacega nabral, prinesel je vse to gospodu, ki mu je bil zaradi tega zelò prijazen, videč, da bode deček stoje dni varčen in delaven človek. Dal ga je v šolo. Necega dne se prigodi, da vratar, nesoč mlade mačke v vodo, sreča mladega Whittingtona, — tako je bil priimek ubo-zemu dečku. Deček si izprosi od vratarja jedno mačko, in gospod mu rad privoli, da si jo izredi. Nekaj mesecev pozneje je trgovec nakladal blago na ladijo, ki je imela pluti v dalnjo Indijo. Norčevaje se pravi trgoveo dečku: „kaj pa ti. Rihard! ali nemaš ničesar, da bi poslal v Indijo naprodaj?" „„Iz-vzemši mačke, nemam ničesar,"" odgovori deček, „„ali če dovolite, gospod, pošljem mačko po svetu."" Pri teh besedah hiti po mačko, ki jo prinese in dene na ladijo k drugemu blagu. Ladija odpluje ter prijadra po nekoliko me-sečnej vožnji srečno k bregovom dotlej neznane dežele.
Pripoveduje se, da je vladar te dežele prišedše tnjce k sebi pozval, nekatere izmed njih še celò povabil na kosilo. A obednici v in v celem kraljevem poslopji je bilo toliko miši, da so skoraj po jedéh skakale. Niti kralj niti gostje se jih niso mogli ubraniti. Nobeno sredstvo nij pomagalo ; tem hitreje so se množile, čim več novcev jo vladar obljuboval tistemu, ki bi je pokončal. Gostje pošljejo po mačko na ladijo. katera z velikim veseljem plane na mišji zàrod. Kralj in njegovi dvorjani se temu zelò čudijo. V malo tre-notkih nij bilo niti jedne miši več videti niti Slišati v obédnici. Kralj s tem zelò zadovoljen, ponudi za mačko mnogo zlatà, kar se je, se ve da, prav rado sprejelo. Tako se je mačka, ki je bila na ladiji najslabejše blagó, najdraže prodala. Lehko si mislite, kako se je čudil Whittmgton. ko so m« prinesli lepe novce, ki so je iztržili za njegovo mačko. Ti novci so poštah podloga vsemu njegovemu premoženju, ki je čez nekaj let tako narastlo, da si je postavil v Londonu prekrasno poslopje, v katerem je bila pozneje borza. Londončani so ga v šali imenovah Mylord Kat, kar toliko pomeni kot Vaše blagorodje, gospod Muc, in njegovi potomci se po angleški še dandanes tako zovó.
i r.
Srebrna žlica.
Martin Dolenec, pošten človek v priprostej kmetskoj obleki, imel je to jedino željo, da bi se samo jedenkrat v svojem življenji najedel s srebrno žlico.
Prišedši necega dne v mesto, gre v prvo in najlepšo gostilnico, dobro vedoč, da tukaj gostje jedó s srebrnimi žlicami.
V gostilnici je bilo mnogo različnih ljudi v zelò lepih, srednjih, pa tudi, kakor se zna, v priprostih slabih suknjah. Zatorej se je tndi jedlo in pilo različno. Nekateri je bil zadovoljen z dvema, drugi s tremi jedili, a nekateri si je privoščil še celò po šest jedi.
Naš kmetič, Martin Dolenec, nij ravno maral za izvrstna jedila. On je bil srečen, da je danes jedel po gosposki, in kar mu je bilo še najbolj všeč, da lahko reče, da je vsaj jedenkrat v svojem življenji jedel s srebrno žlico.
Po kosilu si naš Martin privošči tudi kozarec dobrega vina, ki ga veselo pije, ter neprestano gleda pred soboj ležečo, svetlo srebrno Žlico.
Njemn nasproti pri drngej mizi je sedel človek, o katerem Martin nij vedel, ali spada med gospodo, ali med druge priproste ljudi. Bil je to človek srednje baze v zelenej Se dosti čednej suknji in v primerno prostih hlačah.
Naš Martin Dolenec, ki je bil poštena kmetska duša, se zelò ustraši, vidče, da njegov najbližnji sosed pri nasprotnej mizi po kosilu srebrno žlico skrivaje v rokav potisne, ter se na vse strani plaho ozira, da li ga kdo vidi pri tem rokovnjaškem delu.
Marsikdo si misli, kadar kaj tacega zapazi : Ej, kaj to mene briga — pa vstane in otide, zadovoljen, da je le njemu vest čista in da mu nihče ne more očitati kaj hudega.
Ali naš Martin Dolenec, poštenjak z Ostregavrha, si je vse drugače mislil. „Le počakaj," reče sam pri sebi „le čakaj ti rokovnjač ti; kar ti lehko storiš, zakaj bi tudi jaz kaj tacega ne storil, ali jaz hočem storiti pošteno in te učiti pameti"
Pokliče krčmarja in ga vpraša za račun. Ko vse pošteno plača, kar jo zajedel in zapil, prime srebrno žlico ter jo na krčmarjeve oči potisne v svoj rokav.
Krčmar se mu nasmeje ter reče: „prijatelj, v najinem računu srebrne žlice nij, — srebrna žlica ostane tudi dalje še moja svojina. Ako ravno potrebujete žlice, dati vam hočem leseno, a srebrno potrebujem jutri za druge goste."
Martin podil krčmarju žlico, ter mu reče : „to je bila lu šala, ki sva jo naredila jaz in 6ni gospod, ki sedi tam pri onej inizi, ter ima tudi žlico v svojem rokavu."
„Gospod, dajte krčmarju žlico nazaj," reče zdaj Marlin, obrnivši se proti tujemu gospodu, „da ne bode mislil, da ste tat."
Ves bled potegne tuji gost srebrno žlico iz rokava, ter jo prisiljeno so smijoč poda krčmarju.
Nu, ta njegov posiljen smeh je trajal le malo časa, ker nazoči gostje resno planejo nanj, ter ga kakor tata poženć iz gostilnice.
Ali to še nij bilo vse. Zuuaj pred vrati izroči krčmar gosposkega tatù žandarju, kateri ga odvede pred soduijo, kjer mu je bilo odgovarjati za svoje sramotno delo.
Martina Dolenca z Ostregavrha pa so vsi gostje počastili kot vrlega poštenjaka ter so pili na njegovo zdravje ; a krčmar prinese liter dobrega vina, katerega so vsi skupaj izpili, prijetno se zabavljajoč in smijoč, kako je priprost kmetič na tako zvit način izdal nesramnega tatu sodniji. („DjtHnji Vrtu.*}
Làkomi zajec.
(Basen.)
V	gozdu bil je zajček mlad,
V	zelnik je zahajal t£t. Drugi zajci ga svare,
V	kmetov zélnik naj ne gre.
Ali pameten nij bil, Da je k zelnik« zavit : Kmet je v grmu tičal skrit, Čakal zajca je srdit.
Zajček misli si takó: Kaj bi Ii učil me kdót V kmetov zčlnik spet hiti. Tam se z glavami gosti.
PuSko sproži, «streli. Zajec milo zaječi, Vskoči, zvrne se uft tlà ; Kmet je pekel ga dom«.
Čudne dogodbe v gozdu.
Nij Se tega dolgo, da je deževalo, kakor da bi se bili oblaki utrgali. Smereke so si z glavami majajčč Šepetale : ..kdo bi si bil danes zjutraj mislil, da bomo imeli tako vreme !" Dež je lil z drevja na grmovje, z grmovja na praprot , a s praproti so potekli mnogobrojni potočki, vršeć po kamenji in mahovji. Po pélndne je Se močnejše lilo iu nastala je taka temi, da bi človek mislil, da je temna noč vso zemljo pokrila. Žaba rega, predno se je legla spat, pogledala je na vreme ter rekla svojej sosedi: ,jutri bo deževalo in potlej bomo imeli dolgo dež."
Tako si je mislil tudi mravljinec, ki se je ravno na šetanje pripravljaL Pred póludne je bil v Jelonoveu ua sejmu, kjer je prodajal jajca, ter je nesel polhen mošnjiček deuarjev domóv. Za vsako stopinjo je vzdUmil iu rekel: „obleka mi je uže vsa premočena, ravno tako tudi klobuk ! O jaz siromak ! ko bi bil vzel vsaj dežnik s soboj, ali jia, ko bi bil oboi vsaj lesene coklje !"
V tem, ko je tako sam v sebi govoril, ugleda pred soboj včlikega gobana*) „Aba! (o je za mene liiša", vzdabne. „Tukaj ostanem, da prestane deževati. Kakor se mi dozdeva, tukaj uibče ne stanuje. — Toliko bolje za mene! Vse po svojej glavi si leliko uravnani !" Kakor je rekel, tako je tudi storil. — Havuo ko se pripravi, da bi si iz črevljev vodo iziii, ugleda murna, ki nese gosli čez ramo.
„Smem li bliže do tebe," vpraša muren mravljinca.
„Pridi," odgovori mravljinec, „meni je vselej ljubo, kadar vidim kacega tovariša ali prijatelja blizu sebe." „Danes sem se tižo dosti nagodel," nadaljuje muren, „in rad bi malo počiuil. Pozno je užč, in kdo ve, ako ja še kje kaka krčma odprta!"
•) Goba ali gliva: veliki goban, jurij, vrganj; Herranpilz.
Muren vzame gosli, in je obesi na steno, ter sede poleg mravljinca. Nekaj časa sedič, zapazita, da pride nekdo s svetflnico v roci. Ko se jima približa, spoznata, da je to kresnica. „Prosim vaju," reče jima kresnica, „da mi dopustita tukaj prenočiti. Hotla sem obiskati strijca, ali zgrešila sem pravi pot in zdaj sirot« ne vem ne na levo ne na desno." ,.Nama je prav ljubo, da prideš z lučjo, ter naina vsaj hišo razsvetiš. da ne bodeva v temi. Sedi tukaj k nama!" Kresnica dene svetilnico na mizo ter sede. Svetloba kmalu privabi tndi četrtega gosta. Bil je to velik hrost (keber), ki stopi prav zarobljeno v hišo niti „dober večer" želčč. „Ha! kakor vidim, prišel sem prav ugodno, ker tukaj je, ako me oči ne varajo, dobra krčma." To rekši sede, izvleče iz torbe brešno ter začne večerjati. Potlej si še napolni fajfo s tobakom, prosi kresnico, da bi mu dala malo ognja, ter začne kaditi prav po turško. Dež je neprenehoma lil, bliskalo se je in gromelo. Za nekaj časa se sliši, da pride nekdo težko dihajoč. Bil je to siromak polž. „Tekel sem, da me jetra bolč. To-le pismo moram odnesti v bližnjo vas. Nu kam li morem v takej temi ? A meni je še posebno težavno, ker moram tudi svojo hišo povsod s soboj nositi Ako mi družba dovoli, malo bi rad počival tukaj pri vas, potlej se takcSj podam zopet dalje po železnici!" Družbi je bilo všeč, da je dobila tako imenitnega gosta. Polž vzame svoje pletivo ter tako urno prebira s pletilnimi iglicami, da ga je veselje gledati. „Zakaj tukaj tako molčć sedimo, lehko bi si kaj lepega pripovedovali; jaz bi takoj sam začel, ako bi kaj znal," reče mravljinec. „Nu mi se lahko tudi drugače kratkočasimo. Evo ga murna! ki zna na gosli igrati. „On nam jedno zagode in ini bomo lepo plesali" Ta predlog je bil vsem po volji. Muren vzame gosli, stopi v sredo svojih tovarišev ter gode, a dragi začni veselo skakati okoli njega. Samo polžu se nij hotelo plesati: sedel je in smijoč se gledal vesele tovdriše. & nekaj časa začnd tudi peti. Ali to njihovo veselje nij trajalo dolgo. Prišla je žaba, ki je pod velikim gobanom stanovala. Kadar je bilo lepo vreme, sedela je na strehi, a kadar je deževalo, stisnila se je pod gobo (glivo).
otišla je bila, predno je začelo deževati, k svojej knmi žabi regači, ki je živela v bližnjem barji (močvirji). A pri dobrej kavi se je ondu zamudila. Še le zvečera se privleče domóv. V levej roci je nesla veliko vrečo, a v desnej strašen dežnik. Ko čuje ropot, krič in petje v svojem stanovanji, stopi kar tihoma med vesele goste.
Hrost malo da ne pade od velicega strahd. Kresnica nij imela časa, da bi bila ugasnila Inč. Murnu padejo gosli iz rok, a uboga mravlja se trese kakor šiba na vodi. Še celò polžn, ki se je vedno hrabrega delal, upadlo je srce. Nu on si brž pomaga ; skrije se v svojo hišo, zapahne vrata in reče smijoč se : „zdaj pa naj pride, kdor koli hoče, do mene ne more !" — A zdaj čujte, otroci, kako je začela žaba upiti, ko je ugledela nepovabljene goste. „Glej jih, glej ! kako pridejo, kadar mene doma nij ter godejo, plešejo in razsajajo, kakor da bi moje stanovanje v najem vzeli," togoti se žaba in maha z rokama po hiši. „Tukaj nemam prostora za take potepuhe in vlačugarje. Takój se mi poberite izpred oči, pravim, če ne —
Nobeden si ne upa niti besedice izpregovoriti. Vsak pobere svoje stvari ter naglo otide. Mravljinec potrka polžu na vrata ter mu reče, da naj tudi on gre ž njimi. Prva je šla kresnica z lučjo v roci, za njo hrost, tretji je
Sel mravljinec, potlej muren, a poslednji je bil polž. Hrost je ogladnil med potoma, ter je vedno popraäeval, če je užč kaka krčma blizu; ali nihče mu nij dal odgovora. Za nekaj časa se muren nazaj ozré, ter vidi, da nij polža nikjer. Začn6 mu klicali iz vsega grla : „polž — mož, podvizaj se, drugače zaostaneS ! A bilo je vse zamin ; polž jih ne éuje in oni gredó dalje. Uže je bilo pozno v noči, da najdejo pod korenino 6tarega drevesa suh prostorček. Vso noč nijso spali, tako so se ustrašili ti junaki — veseljaki. S« dandanes se spominjajo one strašne noči, v katerej se jim je tako hudo godilo. — Tako mi je pripovedoval muren, a jaz sem povedal vam, in vi povedite zopet dalje, ako se vam poljubi.	M. K
Zlodej in kovač.
(Kuska pripovedka.)
Živel je star kovač. Imel je šestoletnega, drznega in razumljivega sina. Otide kovač v cerkev, ustavi se pred strašno podobo sodnjega dné ter gleda: načrtan je bil vrag, ves črn, ter imel rogóva z repom vred. „Se, se ! Kakšen li je!" reče sam v sebi; „dam si tacega napisat na kovačnico". Bes najme živopisca ter veli kovačnici na duri stvoriti do zadnje dlake tacega hudiča, kakoršnega je videl na podobi sodnjega dné. Živopisec ga načrta. Kadar po sedàj starec pride v kovačnico, vselej pogleda vraga, rekoč: „dober dan, rojik!" Potem v vignji zanéti ogenj ter se poprime dela.
Tako je kovač s hudičem živel deset let. Kar izboli in nmerje. Sin prevzame gospodarstvo in kovaštvo : samo zlodeja se mu nehče tako spoštovati, kakor ga je njega oča. Kadar zjutraj pride v kovačnico, nikdar se ne pozdravita. V kake sladke besede, mesto vzame največje klidivo in ž njim zlodeja trikrat po glavi udari ter otide na delo. Vsako nedeljo in praznik mladi kovač hiti v cerkev, priporočat se Bogu in vsem svetnikom božjim ; a vrnivši se pljune vragu v lice. Mine cela tri leta, in kovač nečistega duhovina vsako jutro pita ali s klidivom ali s pljuvanjem. Hudič trpi, trpi, dokler more. Slednjič ga mine potrpežljivost. „Prav se mi godi", misli sam v sebi ; „čemd se mu dajem psovati ?" Prevariti ga hočem ter mu kaj nahuditi. Prestvori se zlodej v mladeniča ter pride h kovaču. „Dober dan, strijc!" „„Bog daj!"" „Strijc vzemite me v nauk! Ogljije vam bodem nosil ter meh gonil." Hudič stopi v nauk. Vadi se kovaškega dela mesec dnij, ter uzé zna bolje, nego li nastavnik (mojster) sam. Česar gospodar ne more, to on zdela. Lepo ga je gledati ! Kovač je toliko ž njim bil zadovoljen, da ne more bolje biti. Časih je zlodej bil sam v kovačnici, tolkel ter kovil in vse vodil. Tako je bilo, da je bil nastavnik nekam odšel z d6mu. Vrag ugleda staro gospd, ki se je mimo vezla (peljala) ter pomoli glavo skozi duri in zakriči : „oj, gospóda ! pojdite sem; tu najdete novo izumilo: stari ljudje se predelujejo in mladé." Gospi brzo stopi z voza, ide v kovačnico, in povpraša : „„ali je res ? Ti li razumeješ toliko moč božjo ?"" „Ne bode se mi treba stoprav denes učiti !" odgovori nečistec; „da bi ne znal, to vas ne bi sem klical." „„Koliko je li plačati?"" povpraša gospi. „Splazoma pet sto rubljev." „„Ni jih; pre-mlidi me!"" Vrag vzame novce a voznika pošlje v vas, rekoč: „prinesi mi dve vedri mleka." Starko s kleščami prime za noge, vrže jo v ogenj ter jo
seìge do čista; same kosti ostinò. Kadar pride mleko, v lije ga v korito, pobere vse koščiee ter je pomiče v mleko. Eto za tri minute se iz mleka prikaže gospa — živa, mlada in krasna ! Gospi sede na voz ter se odreže domòv. Kadar pride k moža, on jo debelo pogleda, a ne pozna svoje žene. „Kaj t me zijeä ?" reče žena. „Evo mlada sem in lepa,- a ni moža nehčem imeti starega ! Naglo mi pojdi h kovaču, da te prekuje iu vspomladi ; drugače te niti ne pogledam." Gospod — kaj boče ? — otide. V tem se kovač povrne domòv in stopi v kovačnieo. Gleda in gleda, a delavca nikder nij; išče ga ter išče in povprašuje po njem. Ni duha ni slnha. Poprime se sam dela in maha s klidivom. Priveze se gospod in pride z gladkim potem v kovačnieo. „Premlidi me!" reče. „„Gospod, ali ste iz uma? Da bi li jaz vas premlijal? Kako Ii?"" „Nu, kakor veš in znaš!" „„Jaz ne znam tega."" „Lažeš, lažnik! Kakor si prekòval mojo starko, prekuj tudi mene, ako hočeš, da bodem mogel živeti ž njo." „„Jaz vaše gospi niti v 0či nijsem videl."" „C"e ti ne, bil je tvoj pomočnik, Ako je on razumel, zvršiti delo, kako ga ne bi ti, star nastivnik ? Hitro se pripravi in poskusi!" Kovač je bil prisiljen, gospoda premlajati. Voznika povpraša, kako je delal njegov pomagač, in potem reče: „bodi si, kakor hoče! Vse tako stvorim tudi jaz; ako bode sreča, to bode; ako je ne bode, ne bode je!" Naglo sleče gospóda, prime ga s kleščami za nogi ter sune v ogenj, a potem goni meh, da se mož ves razpepeli. Pobere kosti, pomeče je v mleko ter čaka, in čaka, ali se skoraj prikaže iz njega mlad gospodič. Caka uro, čaka dve, - nič nij ! Pogleda v korito, a same kosti plavajo pS-njein, in tudi kosti osmojene. Gospi zdaj slugo posljo v kovačnieo vpraiat : bode li gospod skoraj gotov ? Cbogi kovač odgovori, da kaže, kakor bi gospod mislil še dolgo živeti. Kadar gospi zve, da je kovač moža samo sežgal a ne tudi premladi!, silno se raztegoti, skliče sluge ter ukaže, vleči kovača ua višala. Sluge olidò h kovaču, zgrabe ga ter zveži in potirajo na višala. Mahoma je dotoče ist mladenič, kateri je poprej pri kovači služil za pomočnika, ter povpraša: „kam te ženć, gospodar?" „„Obesiü bi me radi,"" odgovori kovač, in vse pové, kako je bilo. „Nu, strije! zakolni se," reče zlodej, „da me uže k temu ne bodeš tolkel s klidivom, nego da me tako počestiš, kakor me je tvoj oča, a gospod bode iakij živ in mlad." Kovač se zakotne, da odslej nži nikdar k temu ne vzdigne klidiva uauj, nego da ga hoče spodobno čestiti. Zdaj pomagač otide v kovačnieo in skoraj se povrne s premia-jénirn gospodom. „Stojte!" za kriči za slugami, „ne obešate! Nite gospida." Sluge kovača naglo razvež6 ter spuste. Od tedaj je kovač, prestal od pljuvanja v zlodeja in od bijinja s klidivom. Pomagač se je skril iu potem ga nij zopet videlo živo oko. A gospod in gospi sta jela dobro uživati veselje, in še zdaj živita, ako nijsta pomrla	A. K.
Mravlji, krokar in lovec.
(Basen.)
Dve mravlji ste glodali jabolkov obrezek. Kar prileti krokar, ter požre jedno izmed njiju. To je drugo zeli razžalilo in sklene maščevati se. Ko se krokar zopet dvigne v zrak, ustreli ga lovec in ranjen pade na tla. To vidi mravlja. Urilo steče na njega, ter ga jame prav neusmiljeno pikati,
ter spuščati stoj žgoči sok na njega. Krokar jo milo prosi: „o, ljuba mravlja, ne bodi vendar tako neusmiljena in pusti me vsaj umreti v miru." Ali ona mu odgovori: „krokar, ti si mi umoril mojo séstrico, zato je treba, da te kaznujem." In zdaj ga pika še huje nego poprej. Krokar trpi in nmira.
Zdaj se približa lovec, ki je ustrelil krokarja. Pobere ga, dene ga z mravljo vred v torbo, ter se napoti proti domu. Med potjo se posreči mravlji, da uide iz torbe. Leze in leze po lovčevej obleki, ter prileze naposled lovcu na roko. Lovec jo prime ter pravi : „oj ti nesramna mravlja, za to prederz-nost te je treba kaznovati." To rekši vrže jo ob tla, ter jo pohodi. To je bila kazen za njeno maščevanje.	Jm. Ciperi*
Prirodopisno-natoroznansko polje.
Ptičji pajek.
Jf ~	T vročej južnej i	Ameriki živi pajek, •.jJV, i 4 ■•'"!, JL r*-'' 1	kateremu so dali imč: pHB^J^»-*	ptičji pajek (Vo-K^B T	gelspinne, Mvgale avi-; VTPJre "tì/ir\ 'cularia). Pravijo, da - i^L- ^Xl^tt^fì	se 'iruI1' kiiiibrili, Ki^Ptit.	zelò majhenih "" V a- i	pticah; od tod menda ^HHSjff*;*!?^!^]	ujegovo imč. Ptičji pajek ima preko ocenil	timetrov dolgo telo, I	ki je vso obrasteno z ■	dolgimi in gostimi ko-I	cinami. Živi v pod-"zemeljskih luknjah in duphh, kjer si naredi I	iz bele pajčevine po I	ped dolgo cev, v ta-!	terej po ves dan sedi, HH^^H	le za-Hj^MH	pusti svoje prebiva-
E-^L SSS	e' i'a s' "rö
Vfmj'l	raznih žuželk, ki so
fyHMjl
^^foil u !	hrana. Često priča-
j	kuje plena na vratih
S i	svojega prebivališča. Pričujoča slika vam
kaže, kako je ptičji pajek svoje dolge m s kaveljci oborožene noge na široko
raztegnil, ter se plazi naravnost proti ptičjemu gnezdu,	ki nij mnogo večje od
orehove lupine. Poleg gnezda stoji samec na straži v tem, ko je troje mladih kolibrijev pomolilo svoje glavice z gnezda, kakor da bi znali, kakšen sovražnik se jim približuje. Uboga mati leta okoli pajka, ali zamin vse njeno čivkanje; proti toliko močnemu sovražniku nij nobene obrambe in nobene pomoči. Pajek mimo dalje koraka, in ko do gnezda dospeje, pripravi se na dober in tečen zajutrek. S čvrstimi, kaveljčastimi čeljusti poprime gole ptičice, a iz ust mu teče neka strupena slina, katera najpred umori ubogo živalco, a potem njemu samemu služi v to, da laže golta in prebavlja. Slina ptičjega pajka je vsem manjšim živalim zelò hnd strup; pravijo, da še celò od njega vgrizeni ljudjč otekò in dobč vročico. Nu Indijani se tega pajka nič ne bojé, otroci ga še celò privežejo na tenko vrvco in ga vodijo po hiši. Pómneti vam je treba, da je ta pajek največji in večkrat tako velik, da ga človek komaj z roko pokrije.
Baker ali kotlovina.
Baker ima lepo rudečo barvo, Česar vam nij treba pripovedovati, ker ga poznate vsi, ako vam povem, da so naši krajcarji in četrtaki od bakra. Polirani baker ima lepšo in svetlejšo barvo, kar lehko vidite na poliranih bakrenih kotlih, ki je izdeluje kotlar. Baker je trd in so topi le v velikej toploti. Pomešan z nekaterimi drugimi kovinami, dobi rumeno barvo, kakor to vidite na mesingu ali medi. Mesing nij nič druzega nego zmes od bakra in cinka. Eudečkast mesing se imenuje tompak. Njegova barva je podobna zlatii ; zato se je užč marsikak nevednež opeharil, kupivši mesing za zlato. Zmleti tompak se rabi za ponarejeno zlito barvo in za bronziranje. Mesing se mnogo bolj rabi nego čisti baker; iz mesinga se narejajo gumbi, okovi, različne posode, žica (drat), plSčevina, svečniki in mnogo drugih stvari.
Ako se baker zmela s činom, dobimo zmes, ki se jej pravi bron. Iz brona lijó zvonarji zvonove; kolikor boljše zna zvonar pomešati obe kovini, toliko čistejši glas imajo zvonovi. Tudi topove ali kanone lijó iz brona.
Srebro in zlató v novcih (denarjih) in v druzih srebrnih in zlatih stvarčh nij nikoli čisto srebro in zlató, nego pomešano je z bakrom.
Pri bakrenih in mesingastih posodah je treba največje previdnosti. Ako pride na take posode kislina, naredi se zeleni volk na njih, ki je hud strup. Zaradi tega je treba, da so vse bakrene in medene posode počinjene. Zelò nevarno je tedaj, ako se kuha ali kaj druzega shrauuje v takih posodah. Treba jih je večkrat na novo počiniti.
Tudi zelena in plava barva na lesenih igračah je večkrat pomešana z zelenim volkom, zato je strupena. Otroci, ki so nosili take igrače v usta in so je lizali, oboleli so užč večkrat nevarno, nekateri so še celò umrlU T.
Petrolej ali kameno olje.
Mnogi kraji naše zemlje so z neko oljnato tekočino napojeni. Ako se na takih krajih globoke jame izkopljejo v podobi naših vodnjakov, nabere se v globočini dosti take oljnate tekočine, ki se potlej lehko s kako posodo zajame in pobere,
Ta tekočina se z vodo ne dà pomešati, ter plava na vodi kakor olje; a to zaradi tega, ker je lahkejša od vode. Ako se ta oljnata tekočina prižge, gori z umazanim, säjovim plamenom, razširjajoč nek poseben, neprijeten dah. Plamen gori z večjo ali manjšo rumeno aU rujavkasto svetlobo. To čudno oljnato tekočino imenujemo petrolej ali kameno olje.
Dandanes se tudi v našem cesarstvu pridobiva mnogo petroleja. Posebno pri Bablji na Koroškem, na več krajih Hrvatske in v Slavoniji Čisti petrolej rabimo za navadno svečavo. Ker se petrolej rad uname, treba je ž njim zelo previdno ravnati.	r.
Prirodopis za male otroke.
5.	Ovca.
Ovca je zelò koristna domača žival. Daje nam volno, meso in mleko, iz katerega se nareja dober sir. Ovca je poslušna, pohlevna in jako potrpežljiva žival. Ker nema uma, pravimo, da je neumna. Mlado ovco imenujemo jagnje, ki je zelò vesela in ljubeznjiva živalca.
6.	Lisica.
Lisica ima špičasto glavo in rnjavo dlako. V očesu ima podolgasto-okroglo zenico. Kep ima zelò kosmat in dolg, ter ga po tleh vleče, kadar hodi. Živi v listnatih gozdih. Najrajše jé kiretino, golobe, gosi in race, zajce, mleko iu jajca, a tudi grozdje in med ima rada. Lisičja koža nam daje dobro kožuhovino. Lovci sovražijo in preganjajo lisice, ker jim pojedajo zajce, a gospodinje, ker jim kradejo kokoši in jajca
7. Veverica.
Veverica je zel6 gibičua, hitra in lepa živalca. Pokrita je z dlako. Oči ima bistre, pa dolg in košat rep. Veverica živi po gozdih ter skače od drevesa na drevo. Ljudje jo vjamejo in zapró v kletko. Hrani se ob orehih, želodu in ovočji (sadji). Lepo jo je gledati, kadar ima v prednjih lapah (tacah) oreh, ki ga suče na vse strani, glodajoč trdo lupino, da izlnSči sladko jederce. Po zimi se zarije v zemljo in zaspi.
8.	Volk.
Volk je podoben velikemu ovčarskemu psu; ima špičasto glavo, v kviä stoječi ušesi, posev ležeče oči, plčščato čelo, rumeno-sivkasto dlako iu dolg zelò kosmat rep. Volk je zelč požrešna in grozovita derčča zver; posebno rad napada divjačino in ovoo. Kadar je zelò lačen, napada tudi govedo in konje, še celò človeku je nevaren. Volčja koža nam daje kožuhovino, pa tudi dobro in trdno üsnije.
9.	Sova.
Sova je zelò čudna ptica. Ima veliko, okroglo glavo, velike nepremične oči, zakrivljen kljun in rahlo, mehko perje. Živi v gozdih in starih zidovjih ter leta samo po noči o mesečini na lov, iskajoč si majhenih živalec. Sova je ujedna ptica. Ujedne ptice so: orel, jastreb in sove. Vse ujedne ptice se živč ob mésu drugih manjših živali Ujedne ptice imajo močen, zakrivljen kljun, kratke, močne in s kremplji oborožene noge.
lESsizne
Drobtine.
(Hudobna tovariSija) je najhujša nevihta za mladinsko cvetje. Oua pokvari in suđene vse, kar je už6 leta in leta veselo raslo in zorelo.
(Vojvodina Kranjska) razpada na tri užć po naravi ločene dele, ki je imenujemo : Gorenjsko, Notranjsko in Dolenjsko. Gora Krim, ki leži proti jugu od Ljubljanskega mesta, je naravni mejnik omenjenih treh delov kranjske dežele.
(Kraljevfna Hrvatska) leži proti jugovzhodu dežele Kranjske. Najvišji predstojnik hrvatske dežele se imenuje ban. Hrvatjegovoréjezik hrvatski, kije slovenskemu zelò podoben. Glavno mesto Hrvatske je Zagreb. Pómnefci je tudi treba mesta Varaždin, Križevce, Karlovee, in še posebno Reko, morsko pristanišče.
Kratkoćasnica.
* Učitelj. Kdo je vse ustvaril, kar vidiš na svetu. Učenec (ne odgovori ničesar, ker mu isti Čas pade tintnik iz rok na tla.) Učitelj: Nu, ali ne boš povedal! — Učenec (zmešan): To sem napravil jaz, — oh prosim, odpustite, nikoli ne bom več.
3	3	3
3	:t	3
3		3
Računska naloga.
(Od A. V. T.)
V čveterokotnik, ki iina 9 predalčkov, deli eš v vsak predalček, razven srednjega, po tri fižolo takó, da je vseh škripaj 24, kakor
se to vidi na pričujočej podobi. A pokaži, kako moraš 20 fižolov porazdeliti, da jih boš imel na vsakej strani čvetcrokotnika po 9? (Keiitev in imen* rešiicov v prihodnjem iiilu.)
stvaii-
Zabavna naloga.
(Priobčil Arm. Koričič.
HUH Sestavi te črke takó, da do-D « 1» bodeš tri besede, katere se ]k> IT « U ravnoležnem in naopičnem redu jednako beró. Prva beseda znači neko čez-naravno bitje; druga beseda znači poglaviten del človeške glave, tretja pomeni gibanje telesa ali pa pri nekaterih hišah poseben prostor, po katerem hodimo.
(Batter in imen* relilcev r prihodnjem Hitu.)
Odgonetke uganek v 9. „Vrtčevem" listu.
1. Travnik, ki so po dvakrat na leto pisače ; 2. Lonca preko ognjišča, kadar voda v njih kipi; 8. Brijač (brivec); 4. Pri držalu; 5. V skledo; G. Nikjer, ker hodiš; 7. Vsak človek, če gre po vsacega posebej; 8. Zvon.
Slovstvene novice.
* Djetinji Vrtić. Zabavnepripovjesti dobroj djeci. Napisao jih i sabrao Ljudevit Tomšič, učitelj dolnjogradske obče pučke škole u Zagrebu. II. svezek. (S sliko Petra Preradoviča). — Tako se zoveII. svezek otročjih poučnih knjižic v hrvatskem jeziku, ki je ravnokar prišel ua svetlo v založbi Mučnjak in SenfÜebnove knjigarne u Zagrebu. Zelò lična knjižica obsega 30 prav mičnih daljših in krajših povestic na 128 stranéh. Ker jo jozik lehkoumeven in našemu slovenskemu jeziku zelo podoben, zatoraj priporočamo to knjižico tudi našej slovenskej mladini, posebno pa vsem takim, ki se hrvatskega jezika žele naučiti Cena knjižici je 40 kr. in se dobiva u Zagrebu v Mučnjak-Senftlebnovej knjižari.
T.
LISTNICA. Goiip. T. B. v V. : Vaäiin pove-sUcaui bi treba *e pile, posebno kar so tiče slovnUkili oblik, pmino Je spravite v posebnoj knjižici na «vello. Kadar nani bode čaa dopuščal, govorili bomo pismeno k Vami o tej zadevi, za zdaj imo preobloženi z delom. — A. B. v Šljaku : Nekaj enacuga je bilo nJ«5 v poprejšnjih „Vrtievib" Jetnikih. Srčen pozdrav! — V. J. ▼ Št. Jnrjl: Nnpcvo «no z velikim veseljem sprejeli ali zdaj So ne moremo ž njimi na «vello, ker nam muzikalne priloge preveč troBkov prizadevajo, a naii naročniki prepofara naročnino pošiljajo. Kakor liltro se toliko novcev nabere, da nam Je mogočo tiskovno troike poravnati za tnnzikolično prilogo, takój jo bomo prldjali, menda tùé prihodnjemu Hrtu. Kar te dmgilt Vabili opomb Uče, ob ngodnej prlioHnostl piiuiono. Srčen pozdrav! —
Udatelj, založnik in urednik Ivau Tomšič — Tiak»la Klein in Kovali (E&cr) v Ljubljani.