5^>
Listek.
Glas — Kraljedvorski rokopis — Tolmač. Ostali trije zvezki izidejo prihodnje mesece v kratkih presledkih. III. zvezek bode obsezal povesti pravljice in pripovedke. V tem zvezku izide sloveča povest -»Martin Krpan z Vrha«., dalje »Doktor Bezanec v Toz-banji Vasi« in več krajših pripovedek. IV. zvezek prinese: Kritike in znanstvene razprave. Poleg krajših spisov bode ta zvezek obsezal zlasti znane »Napake sloienskega pisanja«., spis »Gospodoma nasprotnikoma« (ves spis), kritično razpravo »Pegam in Lam-hergar«, »Vodnikovo življenje« i. t. d. V. zvezek: Jezikoslovne stvari. V tem zvezku izidejo spisi jezikoslovne vsebine,  zlasti važni   doneski k slovenski slovnici.  —
Živo prepričani, da ndrod slovenski veselo vzprejme prelepo božično darilo, katero mu je podal g. prof. Leveč, priredivši Levstikovih spisov prvi in drugi zvezek, za sedaj samo oznanjamo Levstikove poezije; obširnejše poročilo pa priobčimo v pri-hodnjih številkah. Omenjamo še, da sta priredila založnika za vse spise štiri izdaje, in sicer stane broširana izdaja: gld. IC50, v platno elegantno vezana gld. i3'5o, v pol francoskem usnji gld.   14/50 in konci v prekrasni fini vezbi gld.   I5'50.
Jurčičevi zbrani spisi, katere izdaja »Narodna Tiskarna« in ureduje prof. Fr. Leveč, obsezajo v desetem svojem zvezku znani roman »Rokovnjači«, ki je bil priobčen v »Ljubljanskega Zvona« prvem letniku, nato štiri pripovedne črtice »Moj prijatelj Jamralec«, »Sest parov klobas«, »Po tobaku smrdiš« in »Zenitev iz nevošljivosti.« Vse štiri so bile natisnjene v »Slovenskem Narodu« leta 1877., 1878 in 1879. Odveč bi bilo še priporočati Jurčičeve spise; omenjamo samo, da deseti zvezek završuje pripovedne spise in da velja kakor prejšnji zvezki nevezan 60 kr., krasno vezan pa 1 gld. Jurčičevi zbrani spisi se sploh dobivajo v »Narodni Tiskarni«, prodajata jih pa tudi Janez Giontini in Kleinmavr &  Bamberg v   Ljubljani.
»Od pluga do krone.« Zgodovinski roman iz minulega stoletja. Preprostemu narodu spisal Jakob Bedenek. V Ljubljani [891. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmavr & Fed. Bamberg. 270 str. — Romanov, namenjenih preprostemu narodu, šteje slovenska književnost ubogo malo, zatorej veselo pozdravljamo vsako novo delo takšne vrste in ga, kakor se umeje samo po sebi, ne merimo tako, kakor romane, pisane izobraženim stanovom. Bedenekov roman si je našel mnogo priznanja pri onih čitateljih, katerim je namenjen; temu priča je to, da se pridno kupuje, celo pridneje nego druga pripovedna in pesniška dela. Z dobro vestjo lahko rečemo, da ima mnogo prednostij , seveda tudi dokaj nedostatkov. Velika prednost je že to, da se bere jako gladko, ker je pisava vseskozi domača in lahkoumevua; sosebno pa ga priporoča prelepa in hvaležna snov, katero obravnava pisatelj. Kaj ga je nagibalo spisati ta roman, to pripoveduje v predgovoru sam: prvič je hotel Slovence seznaniti s preslavnim rojakom našim (velikim matematikom Jurijem Vego) in mu tako postaviti živ spomenik v srci narodovem; drugič pa je hotel ž njim oči odpreti zlasti tistim kmetskim očetom, ki imajo nadarjene sinove, toda jih ne dajo v šole. Oboje se je pisatelju posrečilo precej dobro, dasi je to velika hiba v romanu, da čitamo le nekatere odlomke iz življenja Vegovega, ker osebnost glavnega junaka preveč zakrivajo druge osebe in druga dejanja, katera riše pisatelj časih celo po nepotrebnem. Sploh moramo reči, da je pisatelj pregostobeseden, zlasti tedaj, kadr.r govori o velikih zgodovinskih osebah in zgodbah; po nekod pa je tudi nepravičen. Navedli bi lahko več odlomkov, kjer se pretirano govori o pruskem Frideriku, ki je in ostane odlična osebnost v zgodovini navzlic vsem pegam svojega značaja in navzlic krutim krivicam, katere je provzročal z železno roko svojo. Tudi veliki Jožef II. je opisan precej čudno, da ne rečemo kaj hujšega. O osebah samih, ki nastopajo v romanu, priznavamo, da so risane jasno in krepko. Bedenekov Vega je vseskozi simpatiška osebnost, izvestno najboljša izmed  vseh;   tudi   mati   njegova   je   pogojena   jako   dobro.     Prija  nam
Listek.
57
takisto Vegova sestra Polonica, mladi Vehovec pa je pristen vzgled nestanovitega kmet-skega posestnika. Posrečil se je tudi »mrtvaški ptič« Javorškov Jaka, dasi nam semtertja presedajo njega dovtipi in po nekod prisiljene šale. Nikakor pa nam ne prija Selanova Anica, ki se tako hladnokrvno odreče Vegi. Vemo sicer, kako se je zgodilo, da se je v prevelikem duševnem strahu obljubila Petelinovemu Janezu, ali pisatelj bi bil moral vse drugače motivirati nje slovo z Vego; sploh je Vegovo razmerje z Anico najslabši oddelek vsega romana. Nandetova zveza s Polonico je opisana dosti nežneje in zatorej tudi srečueje; veuder bi bil pisatelj brez škode lahko izpustil 6ni čarovniški proces, ali pa ga vsaj opisal tako, da bi bil — verjeten. — Velika hiba je tudi to, da malone vse glavne osebe ne umirajo navadne smrti. Starega Vehovca pobije skala, Petelinovega Janeza in Anico zagrne Ljubljanica, ko sebaš peljeta s svatovščine na dom; Nandeta potopi Dunava, mladi priženjeni Vehovec skoči sam v morje, Javorškovega Jako ubije kovač zagoriški (sicer oseba zelo nejasnega značaja), Jurija Vego naposled pahne malinar Janoš v Dunavo. Čermi to? Petelinovemu Janezu in Anici bi bil pisatelj lahko privoščil življenje, Javorškovemu Jaki tudi, ker prav tukaj ne vidimo najmanjše potrebnosti za dejanja logiški razvoj, da morajo te osebe umreti. Drugače je sevčda z Vego. Da je utonil v Dunavu, to je dokazana resnica, ali v romanu ni dov61j utemeljena njegova smrt. Mdlinar Janoš ga pahne v vodo iz strasti po zlatu — ali ne bi bil mogel pisatelj stvari zasukati tako, da bi bil Janoš — nekdanji Močilnikarjev Nemec — ki že tedaj ni mogel trpeli Vege, ko sta bila še paglavca na Zagorici, v tisti usodni noči spoznal majorja Vego in ga iz sovraštva in lakomnosti pahnil v valove duuavske? To bi bil po naših mislih konec, ki se dd jako dobro podpreti in bi tudi kaj dobro sklepal roman in življenje Vegovo.
To so v obče nedostatki Bedenekovega dela, katerih se nam je zdelo potreba omeniti; o manjših stvareh ne govorimo. Sicer pa ponavljamo, da je knjiga vredna toplega priporočila, ker ima resnično lepe prizore, in veliko nravno vrednost. Da ni vse tako, kakor bi moralo biti, tega ni tolikanj kriv pisatelj, nego ona temina, ki pokriva življenje našega slavnega matematika. Pritrditi moramo, da knjiga ustreza svojemu namenu in da jo bode rado in pogostoma prebiralo preprosto naše ljudstvo o dolgih zimskih večerih!
»4000«. Ta satiriška fantazija, katero je lani prinašal naš list, izšla je tudi v posebnem odtisku in se dobiva v   »Ndrodni Tiskarni«   v Ljubljani po  50 kr.
»Popotnikov koledar za   slovenske   učitelje«,   katerega   izdaja    že   šesto  leto g, M. Nerat,  nadučitelj in urednik  »Popotnikov« v Mariboru, prinaša v svojem letošnjem tečaji poleg običnih   koledarskih   stvarij popoln   imenik šolskih oblastev,   učiteljišč,  ljudskih šol in   učiteljskega   osebja   po   južnem   Štajerskem,    Kranjskem,   Primorskem in slovenskem delu Koroškega.    Po  vsebini in   nje razvrstitvi je torej   bistveno jednak   svojim prednikom,  vender mu je g, izdajatelj  vtisnil nekoliko slavnosten značaj  in mu v  spomin 30oletnice   velikega   pedagoga   Komenskega   dodal lepo   sliko,  katera kaže Komenskega v bo.  letu  dobe njegove.  Izdajatelj   priznava,  da novi letnik   »Popotnikovega koledarja« ni še  izšel   popolnoma   brez   nedostatkov, ali temu   ni vzrok  on,   nego   dotični   gospodje učitelji,  ki mu niso   poslali   naprošenih podatkov,  oziroma  popravkov.    Vender lahko  ro-čemo, da je koledar v obče   zanesljiv,  in zato   ga radi priporočamo   bodisi slovenskemu učiteljstvu,  bodisi vsakomur drugemu, kdor ima posla z ljudskim šolstvom slovenskim.  Natisnil  in založil   ga je g.  Dragotin Hribar v Celji,   ki se je potrudil,   da mu je dal tudi lepo zunanjo obliko.   »Popotnikov  koledar»  stane v platno vezan   i   gld.  20 kr.,  po pošti I   gld.  25  kr.  Denar se pošiljaj  Drag.  Hribarju v Celje.