DOMINSVET
LETNIK 37. V LJUBLJANI 1. APKILA 1924.   ŠTEVILKA 2.
J
•  ..
¦     .1  r,          II    i„,„n, ,,—
g        i ¦¦     Mii
v. ;~
t
VELIKA OPERA V PARIZU, PREREZ.
SMONCA.
IVAN PREGELJ.
II. GOSTOSEVCI.
>T")oimm est viro cum portaverit jugum j ab adolescentia sua. Sedebit solita-rius et tacebit, quia levabit super se. Ponet os suum in pulvere, si forte sit spes . . .« Katehet, profesor Globočnik umolkne, se oddahne in pozove trpko: »Zarnik. Ponovite po besedi in zmislu.« Zarnik se dvigne: »Ponet os in pulvere et tacebit.« Nekaj medlega smeha. »Man-delc,« vikne učitelj. Dijak molči. Komaj še se mu je posrečilo skriti drobno rdečo knjigo, katero je bral pod klopjo. »Erjavec, Jenko, Stritar,« kliče bridko učitelj. Dijaki se dvigajo molče. Molče iz družbenosti, dasi vedo. »Tušek,« zategne katehet in prestriže rdečo knjigo, ki je zdrknila nerodnemu Selčanu izpod jopiča. Dijak jeclja,  umolkne.  Katehet je knjigo  spo-
znal po barvi. Ob ustnicah mu je zadrhtelo zasmehljivo. Išče po novi žrtvi, jo najde. V prvi klopi sedi bled fant z dolgimi, mehkimi lasmi. Odsoten je. Medel, bolno bloden nasmehljaj mu leži ob ustih. Sanja. Ne vidi, ne sliši. Kaj Levstik! Dijak sanja svojo srečo. Sobotni dvainosemdeseti list Novic za kmetijske, obrtnijske in še na-rodske reči mu je natisnil gloso treh decim ob Pignottijeve besede: Seri vete pur serivete, di farne morirete, ma sarete immortali. . . Katehet vidi srečo sanja-jočih usten in je ne zna brati. Trpi užaljeno. »Bril!« Dijak se prebudi, išče zmedeno, odgovori zmedeno: »Weiss, blau und rot bis in den Tod.« Učitelju se izbulijo oči. Gleda, ne veruje. Kratek smeh po šoli zamre trenotno. Ni šala. Brilov odgovor je kletev ob Jeremijevi modrosti, je glas prosvedovanja proti nauku suženjstva in učiteljevega samodrštva. Tišina. Katehet  je  stopil  k   oknu  in  ga   odprl,
49