i ilViiTn'iTn^y'l

ZVEZEK ^ II- ^t
LETO
vu.


Vsebina h. zvezka:
1.	Ršdinski: Poroka. Balada. . . . . . . ... . .	641
2.	Slavomir: Rdiica. Pesem..................64t
a
3.	A. Planinec: Čez deset let. Povest. (Konec.) . . . . .	642
4.	Jai.ko Kersnik: „Otroški dohtar." Povest....... .	657
5.	M. Cilenšek: Kaj pripovedujejo ob Ložnici. VI.....666
6.	Slavomir: Jeseni. Pesmi...... , . ..... ,	671
7.	Gašpar Kriinlk: O trth bratih...............672
8.	Dr. Fr. J. Celestin: Slavjanska pisma. II...... . .	.679
o. Asdrej Fikonja: Duhovniki slovenski pisatelji. ....	686
10.	V. Oblak: Doslej neznana knjiga slovenska......692
11.'Književna	poročila :
IV. L. Žvab: Die Evangelisch-Reformirtc \Kirche Cristo Sahotore (vormals S. Sihestro). Beitrag zur Geschichte des Evangeliums in Triest von A. Venetianer. Triest und Leipzig. Verlag von Julius Dose 188?. — ... 694
12.	MUDr. Emanuel Semerid: Vzpomfnka na Lublanskou pout
(\chii r.1887. . ........... . . ; . , 698
13.	Listek : Pregovori, prilike in reki. — Pravna tervnlogija. — 699
Rje?ni k hrt atsko-slovenski. — Slovenski recepti.
Naznanilo»
Uredništvo in upravništvo „Ljubljanskega Zvon«" je odslej t Medijatovi hiši v LjnfcQMii, n* Dunajski cesti št 15.
'«'■? !•■.•, V- $V> ' ?	" . . ' t >* '•■•*' "	;»
Listnica. A. B. v G. Kolikor je mi« znano, dovofi je Atni pisatelj »Srca« jedinemu prof. B. v Lj., da sme k»jjgo »jegovo preložiti na slovenski jezik.
»jublJaijs^W^

Leposloven in znanstver\ IistT
V Ljubljani i. novembra 1887.
Leto VII.
Poroka.
&
topila sta ravnokar pred oltar, Oj, belega mesta najlepši par.
Prelepa je ona ko cvet rosän, Pogled ji veder ko beli dan.
Saj tudi on je čvrst in krepdk, Na čelu leži pa mu tajen mrak.
Množina ljudstva se zbira zad, Saj vsakdo bi njiju videl rad.
V temotnem kotu dekletce kleči, Zakriva z rokama sol/.ne oči.
Iz cerkve Po cerkvi
»Oj, k tebi drhtim, zavetje sirot, Usliši mi prošnjo, nebeški Gospod!
»Nckdžtj pač bil je moj up, moj žar. Ostavil je mene, odšel za vsekddr.
»A bodi! Nikär se ne srdi ndnj, Uprl pogled zdaj milostno vänj.
»In s sreče vezjd njiju ddnes ovij In jasno raddst nad njiju razlij.
»Iz srčnih njegovih globočin Izbriši mu temni na mene spomin!«
hitelo dckletcc blcdö, odmevalo petje glasno.
Rtfd inskf.

f?
rani v knjigi majka mlada Rdžico iz prošlih dni — In v molitvi srčnovčmi Cesto vpira v njd oči.
R6žica.
Spomni časov se ljubezni, Srce bije ji gorko, Na cvetoče pa ji licc Sölzo porosi okd. —
Ko pa čuje »srček mali« Porodice vzdih in stdk, Dvöje src se žrflost loti, Dvdje src pretresne jdk.
SI a v o mir.
Čez deset let.
Črtice iz življenja. — Spisal A. Planinec. (Konec.)
II.
ovest moja ni tako imenitna, kakor tvoja, Vojteh. Vse življenje svoje se nisem gibal nikdar v tako visokih krogih; s knezi in kneginjami nisem občeval nikdar.
To veste, da sem bil namenjen iti v teologijo, kajti, dasiravno nisem imel poklica za duhovski stan, udal sem se vendar želji svoje matere, katera je v tem, da bi se poduhovnil, videla vso srečo svojega življenja.
Počitnice sem prebil, kakor jih preživi vsak dijak na kmetih. Nekaj časa sem bil domä pri materi, a za nekoliko dnij sem se napotil peš k temu ali önemu prijatelju ter napösled se vrnil zopet na svoj dom.
Minili so mi prekmalu ti dnevi. Ne smem reči, da sem po po čitnicah nerad ali z nezadovoljnostjo stopil v semenišče. Mislil sem si: »Si non vocatus es, fac, ut voceris!« ter sklenil pridno poprijeti se bogoslovskih študij. Navadil sem se na to misel in ni mi bil ta korak nikakor težak. Ljubil sem staro svojo mamico, katera je po očetovi smrti skrbela toliko zäme, kolikor more lc mati za jedinca svojega.
Zadovoljno in srečno sem živel in še mislil nisem, da se kdaj izpremeni življenje moje. Tu mi umrje na pömlad mati. Hipno je legla v posteljo, čutila se je slabo, in predno so mogli še mene poklicati k nji, ni bilo več med živimi najboljšega in najblažjega bitja, katero sem imel na svetu. Kako nesrečnega sem se čutil takrat! Bridke solze so mi tekle iz očij, na nje grob!
Povrnil sem sc zopet v Ljubljano. Začel sem premišljevati, da bi šel na Dunaj, učit se prava. Imetje svoje, katero sem podedoval po materi, to sem prodal in za leta učenja imel sem dosti. Pozneje, mislil sem si, bode že Bog dal.
Ni mc več trpelo v teologiji. Mikalo me je iti v svet, kakor bi le tam mogel srečo uloviti.
Jeseni se nisem vrnil več nazaj v Ljubljano. Zapustil sem svoje dosedanje študije in odšel na Dunaj.
Dobil sem prijetno stanovanje pri neki vdovi, ki je živela s svojo hčerjo o tem, da je oddajala dvoje sob, in poleg tega je imela tudi še trafiko. —
Vse me je zanimalo na Dunaji. Živeti sem hotel in videti vse, kar se dd videti v včlikem mestu. Domd sem bil malo. Vabila mc jc sicer nekaterekrati gospodinja moja, gospä Hammerica, naj ostanem domä ter delam nji in njč hčerki druščino, a imel sem vedno kakšen izgovor.
No, neki večer sem se dal vendar pregovoriti in ostal sem domd. Gospodična Lujiza je povabila neko svojih prijateljic, gospodično Kmo, dalje je bil povabljen tudi gospod Kräl, najemnik druge sobe vdovinc. Gospod Kräl je bil menda uradnik pri neki dunajski banki.
Zabavali smo se še precčj dobro. Obe gospodičini, posebno domača hči, bili sta ljubkih obrazov in pravi živi Dunajčanki. Gospod Krdl mi ni bil simpatičen in ker je bil menda bolj vajen ženskih družeb od mene in je bolje zabaval gospodičini, menili se te dve nista dosti za mene in jaz sem se zabaval le bolj z gospö Hammerico, ki je bila še dovolj olikana dama.
Ne vem več, kako je prišla govorica na politiko. Dasiravno je bil gospod Kräl nekje z Moravskega doma, in, kakor je sam pravil, kmetskih čeških roditeljev sin, čutil se je vendar na Dunaji pristnim Nemcem. Začel je prav grdo zabavljati proti Slovanom; kri moja mi je zavrela, jela sva se prepirati in le gospä Hammerica in njena hči Lujiza sta me pomirili, da se nisem spri do dobra.
Naslčdek tega večera je bil, da nisem nikdar več hotel sprejeti nobenega povabila, dasiravno me je gospa Hammerica zagotavljala večkrat, da ni povabila gospoda Kräla. Tudi gospodično Lujizo sem videl le redkokrat.
Nekega večera, bilo je proti pomladi, prišel sem že kmalu domdv-Sčdel sem za mizo v svoji sobici in čital. Bilo je čez deseto uro, ko sem hotel leči spat, kar nekdo hlastno potrka na moja vrata. Vstanem hitro in grem odpirat.
S svečo v roci in s strahom na obrazu stoji pred mano gospodična Lujiza.
»Mama je kar nanagloma hudö zbolela. V nezavesti leži na postelji, v katero sem jo takoj spravila, ko je prišla iz prodajalnice in
42*
mi tožila, da jo boli glava. Ne vem si pomagati, gospod Fran,« hiti mi pripovedovati s solzami v očeh.
Sel sem ž njo v njih stanovanje. Tudi jaz nisem vedel k A j pomagati. Kropil sem bolnici obraz z mrzlo vodtf in rekel Lujizi, da jc najbolje, če pošlje po zdravniško pomoč. Vzbudil sem hišnika, da jc šel iskat zdravnika.
Zdravnik mi jc povedal, da je gospö zadela kap. Prišla je z njegovo pomočjo zopet k zavesti, a rekel mi je, da sicer zdaj ni nobene nevarnosti več, da se pa mora gospd varovati, da se ne "povrne zopet jednak slučaj. Stara je že, tedaj mora biti še opreznejša. Zapisal ji jc zdravilo, katerega se je moralo dajati bolnici vsako uro po nekaj kapljic.
Sedla sva z gospodično Lujizo k postelji. Opomnil sem, da mora Lujiza jutri na vse zgodaj biti v prodajalnici. Imeli namreč nista z materjo nobene dčklc ali postrežkinje, in ponudil sem se, da jaz ostanem pri bolnici, naj gre ona spat.
»Ne, gospod Fran! Zahvaliti se Vam moram za Vašo pomoč in nc zamerite mi, da sem Vas že tako dolgo zadržavala od spanja «
»Pa kako bodete mogli jutri ves dan biti v prodajalnici in opravljati druga domača opravila, če ne bodete spali prav nič,« rečem jaz.
»Dopoludnc bom prosila svojo prijateljico Kmo, da mi pride za nekaj ur pomagat, popoludne bom pa že sama izhajala,« odgovori mi.
Odšel sem tedaj v sobo svojo. Odslej sem bil skoro vsak večer pri nji. Občudoval sem Lujizo, s kako ljubeznijo streže mater svojo. Zraven sobe, v kateri smo sedeli, bila je takoj prodajalnica. Vrata, katera so vezala obe sobi, bila so prikrita s preprogo, da se sicer ni videlo k nam, a mi smo vendar takoj slišali vsacega, ki jc stopil v prodajalnico.
Kako hitro je vsakikrat poskočila Lujiza ter se zopet kmalu vrnila. Pazila je vedno s skrbnimi očmi, da je mati sedela dobro ali da ji ni bilo treba vstati s stola, če je kaj želela. Kar na oččh ji je brala vsako misel, vsako željo. Zraven tega pa tudi mene ni pozabila in mi jc vedno s čim postregla,, zabavala mc ali poslušala mojemu pripovedovanju.
Bil sem popolnoma domač. Drug druzemu smo tožili svoje skrbi in si pomagali z dobrim in prijateljskim svčtom ali tudi, če je bilo mogoče, z dejansko pomočjo.
Tudi gospod Kräl je prišel nekaterekrati gospo obiskat, a rekel je, da smo dolgočasni, in naposled je izostal popolnoma. Nobenemu se ni tožilo po njem. Da je izostal, bil jc glavni vzrok ta, da jc snubil pri gospč Hammerici Lujizo in ker ga ta ni marala, poročila mu jc
to mati. O tem jaz nisem ničesar vedel takrat; zvedel sem ta dogodek šele mnogo pozneje, ko je umrla gospä Hammerica.
Mati je namreč vkljub vsem skrbčm in dobri postrežbi Lujize vedno slabela. O veliki noči, ko sem bil jaz že v četrtem letu svojih pravoslovnih študij, zadela jo je drugič kap, ki jo je položila v grob.
Sdma in zapuščena je ostala zdaj Lujiza na svetu. Ko sva zvečer po pogrebu sedela samd skupaj po odhodu prijateljice Eme, vprašal sem jo, kaj misli zdaj početi.
Neko očetovsko in več kot očetovsko skrb sem gojil za Lujizo. Ljubil sem že davno to dekle in se zavedal tudi te svoje ljubezni. Vedel sem, da me ona tudi ljubi, bral sem ji ljubezen iz očij. Dokler je živela mati, odlašal sem vedno se ji razodeti, dobro vedoč, da nisem Šc nič in da ji tedaj ne morem ničesar podati. Podedovan denar moj jc bil skoro porabljen.
Vse to mi jc danes zopet prišlo na um, ko sva sedela samä molčč za mizo. Po materini smrti ni mogla Lujiza še dalje tako ostati. Mlado dekle ni moglo samö sebi prepuščeno biti in sklenil sem prositi za njeno roko in ji ponuditi zaslombe pri sebi.
»Lujiza!« nagovorim jo, ko je prišla iz prodajalnicc, katero je danes zaprla prej, in sedla meni nasproti.
Klicala sva se že davno drug druzega le po krstnih imenih.
»Kaj želite, Fran?« vpraša me, ko sem umolknil.
»Glejte, Lujiza, tudi jaz sem sam na svetu, kakor ste Vi zdaj. Ali bi se ne hoteli z menoj zavezati za življenje? Jaz Vas ljubim in upam, da ste mi tudi Vi nekoliko dobri. Večkrat sem Vam že hotel razodeti ljubezen svojo. Smrt Vaše matere, katera jc bila tudi meni draga mati, pospešila je sklep moj. Ali hočete ... ali hočeš biti, Lujiza, moja žena, sreča moja v življenji?«
Mirno me je poslušala. Stal sem pred njo in pri zadnjih besedah prijel sem jo prijazno za roko.
»Fran, videla in čutila sem tudi jaz že dolgo, da me ljubite. Vendar pa, ali Vas ne vodi danes do tega, da ste se izrekli proti meni, samö usmiljenje radi moje zapuščenosti ?«
S povešenimi očmi je gledala v tla pri teh besedah.
»Lujiza, Lujiza, kako moreš tako govoriti?«
»Jaz sem ubogo dekle in, kakor veste,- skoro brez vsega imetja. In tudi — «
»Lujiza, ne skrbi! Nekaj imam šc svojega denarja. To bode za prvi začetek. Kmalu vstopim tukaj na Dunaj i pri kakem notarji za
koncipijenta. — Mnogo ti nimam ponuditi, ali če me ljubiš, upam, da bodeva imela dovolj, da bodeva živela srečno.
Nič mi ni odgovorila na to, le pogledala me je s svojimi globokimi očmi, ki so bile danes še globočeje videti od vednega jokanja in ponočnega bedenja.
»Lujiza, ali smem upati?« vprašam in primem jo za roko, katero ji poljubujem strastno.
»Fran, ali je res, da me ljubiš? Jaz ne morem razumeti sreče svoje.«
Objel sem jo in poljubil in ni se mi branila. Oprosti se me vendar in reče:
»Zapusti me, Fran! Pregrešam se proti svoji ravno šele pokopani materi, da se danes čutim tako srečno.«
Solze so ji stopile v oči.
»Mati bi gotovo odobrävala najino zvezo, Lujiza, nje duh plava tudi zdaj-Ie nad nama in naju blagoslavlja,« odgovorim ji resno in poljubim solze z očij. —
V kratkem je prodala potem Lujiza svojo prodajalnico, preselila se za nekaj Časa k materi svoje prijateljice Emc in v nekoliko mesecih sva bila mož in žena.
To je kratka povest moje ljubezni in tudi življenja mojega, kajti moje življenje je bilo le kratko, moja sreča mi je minila prehitro.
Srečna sva bila v zakonu, a najina sreča bila je kratkega obstanka. Že prvo zimo mi je jela draga moja Lujiza bolehati. Po komaj jednoletnem srečnem skupnem življenji je izdihnila preblago dušo svojo in zapustila me osamljenega na svetu.
Kmalu na to sem zapustil Dunaj in se vrnil v domovino. Tudi v meni je tičala že dlje kal bolezni in žalost po izgubljeni soprogi je pospeševala razvoj moje bolehnosti. Ni mi bilo tudi nič več do življenja, želel sem si zopet združen biti z Lujizo in smrt mi je bila tedaj le rešiteljica.
III.
Zopet smo izpraznili vsak svojo čašo vina, ko je nehal Fran pripovedovati.
Na to začne Marko svojo povest:
Ko sem prišel na Dunaj, vpisal sem se na medicinski fakultati. Ugajala mi jc od nekdaj najbolj medicinska veda. Učil sem se pridno, in ker se mi ni bilo treba ukvarjati s poučevanjem, kajti dobival sem od drtma kolikor sem potreboval, imel sem poleg svojih študij dovolj
Časa, da sem okušal velikomestno življenje. Oče moj je imel, trgovec, dovolj znancev in prijateljev na Dunaji in ni mi bilo težko seznaniti se na Dunaji z boljšimi krogi osobito s trgovskimi.
Priporočilnih pisem sem imel od svojega očeta toliko, da jih nisem hotel vseh oddati. Povsod i, kamor sem prišel, bil sem sprejet z odprtimi rokami.
Jedno leto sem bil že na Dunaji, ko mi piše oče pismo, v katerem mi poroča, da, ker sem bil gotovo žc pri njegovem trgovskem prijatelji, gospodu Jakliči, naj se ž njim dogovorim o neki trgovski stväri, za kar mi je oče napisal polno polo informacij. Jaz ne le, da se nisem s trgovino nikdar hotel pečati, in tudi o nji nisem ničesar razumel, sploh niti še bil nisem pri gospodu Jakliči.
Jaklič je bil rodom Dolenjec in naselil se je žc pred kakimi tri desetimi leti na Dunaji. Bil je vinski trgovec in kupčeval je z vinom na debelo. Slišal sem tudi žc v Ljubljani o njem, da je večkratni milijonar. Nekoliko radi tega, ker sem mislil, čemu bi se klanjal gotovo ošabnemu plutokratu, in nekoliko, ker sem že drugodi našel dosti zabave, nisem bil, kakor že povedano, do onega dnč sploh še pri njem. Bil sem tedaj v hudi zadregi, kako naj zdaj hipno o trgovskih stvarčh posredujem ž njim.
Moral pa sem vendar očetu storiti to uslugo. Napotim se tedaj takoj prihodnji dan h gospodu Jakliči.
Sklenil sem, da bode najpametncjc, če grem precej h gospodarju v pisarno. Tam mu lehko najprej razložim želje svojega očeta in potem mc on, čc bode hotel, povabi v svojo hišo, da me predstavi svoji obitelji.
Mislil sem, da, ker jc to včlika trgovska hiša z vinom, videl bodem velikanska skladišča vinskih sodov. Hiša, v kateri je gospod Jaklič stanoval, bila je res velikanska, n da ne bi z orjaškimi črkami bral zapisane-njegove tvrdke s prislovkom: »Včlika trgovina z vinom«, ne bi včdel pač nikdo, da stanuje tu 6ni Jaklič, ki z vinom kupčuje z vso Evropo in tudi preko morja. Slišal sem seveda pozneje, da so tu le pisarne in njegovo zasobno stanovanje, velikanske svoje kleti pa, da ima zunaj mesta.
Ko stopim v hišo, zdelo se mi je, kakor bi stopil v kak urad; nad vsakimi vrati jc bil napis, in ko sem srečno našel gospodarjevo pisarno samo, pridem najprej v veliko sobo, kjer je sedelo kakih pet gospodov.
Stopim k prvemu ter ga vprašam, bi li ne mogel govoriti z gospodom Jakličem.
»Z gospodom Jakličem, šefom?« vpraša me ta ter me meri od nog do glave. »Prosim, če ste agent kake trgovske hiše, potem pojdite v pisarno pri tleh k —«
»Ne, jaz nisem agent in hočem le z gospodom Jakličem osobno govoriti.«
Ubogo revče ni si vedelo pomagati. Šel je vprašat svojega kolego in posvetovala sta se kake pol minute.
»No«, rekel sem si, »tu je tako, če hoče človek s tem Krezom govoriti, kakor bi šel h kakemu ministru v avdijenco.«
»Prosim, jaz imam samö o zasebnih reččh govoriti z gospodom Jakličem,« oglasim se proti obema.
Premerita še jedenkrat mojo elegantno oblečeno osebo in naposled pozvoni' jeden izmed njiju na električen zvonec. Prišel je sluga in mc vprašal, koga naj javi pri gospodu.
Dal sem mu svojo karto. Komaj sem čakal nekaj sekund, priteče mi skozi vrata nasproti pöstaren, ali prijazen gospod.
»Pozdravljeni, gospod Videč, najboljšega mojega prijatelja sin. Zakaj mc niste obiskali v stanovanji mojem?« zakliče mi, prime me za roko in vleče za sabo.
»Dobro došli!« in podä mi obe roki, ko sva bila samä v njegovi sobi. »Prav, kakor Vaš oče Marko!« reče, ko mc je ogledal. ^Spoznal bi Vas, ko bi mi tudi ne bili povedali imena svojega.«
Hud je bil skoro gospod, ko sem mu rekel, da sem že leto dnij tukaj na Dunaji in da šc nisem bil pri njem. Razodel sem mu tudi, kaj mi je oče pisal v zadnjem pismu.
»Da, gospod Videč, vse bom uredil, popolnoma po želji Vašega očeta, govorila bodeva Še pozneje o tem, a zdaj pa dovolite, da Vas seznanim s svojo soprogo in hčerjo. Prosim, pojdite z mdno!«
Peljal me je v prvo nadstropje. Stopil sem ž njim v salon. Tam sta bili mati in hči in poleg njiju neki lajtnant.
Gospod Jaklič me predstavi damama in tudi lajtnantu grofu Pozonskemu.
Gospod in gospä sta bila zelö prijazna, dasiravno se je gospč videlo, da ljubi poklone in da ima rada, če se ji kdo laska. Kakor sem pozneje zvedel, bila je po rodu Židinja in se jc pokrstila le svojemu sedanjemu možu na ljubo.
Njiju hči jc bila prava lepota. Bila je visoke rasti in elegantnega kretanja, imela je velike črne oči in nje koralno-rdeče ustnice so vabile, da jih poljubiš. Bila jc blcdo-zamolkc, orijcntalsko židovske polti. Nje globoke črno-svetle oči so bile pač najlepše, kar sem jih kdaj videl.
Ves čas sem jo gledal, kakor bi bil začaran, in mnogo bi rajši govoril ž njo, a scdčl sem predaleč od njč in ona je z neko elegantno lenobo slonela v svojem fotelji in poslušala lajtnanta, ki ji je pripovedoval o konjih in zadnjih dunajskih konjskih dirkah. Videlo se ji je sicer, da jo malo zanima govorjenje grofovo in šele, ko mi je gospod Jaklič rekel, da že davno misli zopet jedenkrat obiskat Kranjsko, oživi se Ida in reče:
»Res, papa? Kolikokrat si mi že obetal, da pojdem za nekaj mesecev z mamo na Bled, pa vedno hodimo potem v dolgočasni Baden leto za letom. Vedeti morate namreč, gospod Videč,« obrne se proti meni, »da jaz od nekdaj fantaziram za Kranjsko, dasiravno od vse te dežele ne poznam več, kakor stolno mesto.«
»To ji je vccpil soprog moj, njen oče, ker ji je že mlademu dekletu toliko pravil o svoji domovini. Pomislite, da je toliko zaljubljen v Kranjsko, da se je morala njegova hči učiti celö slovenski.«
»Zal, pa le malo znam, ker nimam vaje. Ze dolgo nisem govorila slovenski in ko bi ne brala slovenskih knjig, pozabila bi že davno vse,« pravi Ida.
»Slovenski, tega tudi jaz malo znam,« oglasi se zdaj grof Po-zonski.
»Vi, gospod grof? Saj ste vendar Madjar, kakor ste mi zagotavljali že tolikokrat,« reče mu domača hči.
»Gotovo, gospodična, pa pri nas ljudstvo tudi govori neki slovanski jezik,« odgovori grof.
»To je zopet drug jezik, to je slovaški,« začne mu razlagati Ida, a pusti ga kmalu in se obrne proti meni z vprašanjem:
»Ali znate Vi slovenski, gospod Videč?«
»Kaj bi ne znal, gospodična, saj sem vendar Slovenec,« pravim jaz.
»Vi ste Slovenec?« vpraša začujeno, skozi nos govorč, grof ter si zašČipnc monokel v okö in me pogleda.
»Kaj se Vam to tako čudno zdi, gospod grof?« vprašam ga jaz.
»Oprostite, ntsem vedel, da se nahajajo med SLovenci tudi olikani ljudje«, odgovori opravičujč se lajtnant.
»Čudne pojme imate, ne zamerite, gospod grof, o Slovencih,« rečem mu jaz.
»Prav res, gospod grof! Oče moj je tudi Slovenec in jaz sama se čutim Slovenko, saj sem tudi rojena v Ljubljani,« pomaga mi zdaj gospodična Ida.
»Vi ste tudi Slovenka?« vpraša še začujenejši grof in monokel mu pade iz očesa.
»Da, jaz sem Slovenka, in veselim se že, da bodem mogla z gospodom Vidcem govoriti slovenski, seveda, če bode on tako prijazen in hotel imeti potrpljenja z mano.«
Odslej sem bil reden gost v hiši Jakličevi. Zvedel sem tudi kmalu, da je grof Pozonski skoro nekako ženin gospodične Ide; vsaj njen oče, posebno pa še mati njena, bi rada to videla. Ida sdma pa ni preveč marala zänj, kajti zapazil sem, da je bila večkrat, skoro bi rekel, neprijazna ž njim. Sicer pa je bila gospodična Ida sploh poznata v družbi da je zelo ponosna in nedostopna, vendar so bili vsi mladi gospodje, ki so le jedenkrat prišli ž njo v dotiko, čez ušesa zaljubljeni vdnjo. Tudi meni se ni godilo bolje. Od prvega trenutka, kar sem jo videl, ljubil sem to nadnatorno krasoto. Kazal pa svoje ljubezni nisem, bil sem preponosen.
V družbi je bila z menoj bolj prijazna, kakor z vsakim drugim. Zdajci je začela z mdno slovenski govoriti in zabavala se jc z mano, ne meneča se za vse gospode, ki so bili okoli nje. Če sva bila pa sama, bila je zopet mrzla, kakor led. A tudi jaz sem znal skrivati svoja čustva. Znan sem bil, da sem malobeseden, in ironija in sarkazem je bila skoro vsaka beseda iz mojih ust. —
Bilo je že skoro čez leto, kar sem se bil seznanil z Jakličevo rodovino. Mati in hči sta bili čez poletje v neki morski kopelji in tudi jaz sem bil nekaj časa domä, jeden mesec skoro pa sem potoval po Švici in ob Rcni. Gospa Jakličeva me je povabila sicer, naj njo in gospodično Ido pridem obiskat, in obljubil sem tudi; pa kakor me je srce vleklo k Idi, zopet nisem hotel iti.
Ko sem prišel sredi oktobra na Dunaj, zvedel sem, da sta ravno pred dvema dnevoma prišli tudi Jakličevi iz kopelji. Šel sem ji tedaj takoj obiskat.
Ko sem prišel in povprašal po gospč, reče mi sluga, da je bolna. Ze sem sc obrnil in šel nekoliko stöpnic doli. kar priteče sluga za mäno in mi reče, da me gospodična prosi, naj bi njo obiskal.
Povrnem se tedaj in sluga me pelje v takozvani mali salon. Na šczlongi je ležala z malomarno gracijoznostjo Ida.
»Dovolite, gospod Videč, da ostanem ležeča, kajti tudi jaz sem še trudna od potovanja.«
Molčč sem se priklonil in osupel sem gledal to lepo, a vendar tako ponosno, in, rekel bi, brezsrčno devo. Če je mogoče, vrnila se je še lepša iz kopelji in za trenutek me je prevzela njena lepota, a ko me je pogledala s svojimi globokimi, svetlo-črnimi očmi ter se mi
koketno nasmijala, bil sem že zopet stari Marko, hladen in brezčuten in, kakor pravi zdravnik, razrezaval bi lahko svoje sreč in razlagal gledalcu:
»Poglej, to je ona mišica, ki človeku tolče v prsih ,od zore do mraka, od mraka do dnč'. Neprestano, neprenehoma bije, dokler ne udari tvoja zadnja ura in se potem ustavi za večno.«
Ida mi je pokazala molčč stol, ki je stal poleg nje.
»No, gospod Videč, Vi ste se pač lepo držali svoje dane besede in ste prišli v Norderney,« začne Ida.
»Jako rad bi prišel, gospodična Ida, toda zadrževan sem bil na svojem potovanji tu in tam in prehitro mi je minil čas, da sam nisem vedčl, kako. Ne zamerite mi, gospodična!« opravičujem se jaz.
»Kakor bi Vam jaz verjela! Saj poznam Vaš kinizem.«
»Gospodična!« razhudim se jaz.
»Da, gospod Videč! Svoje izgovorjene besede ne morem nazaj vzeti. Kinizem ali nihilizem moram imenovati to Vaše —«
»Nc bom se več branil, gospodična!« pretrgam ji govorico in ironično dostavim vprašanje: »Samö to bi rad vedel, zakaj me imenujete kinika in nihilista?«
»Zato, ker Vam ni nič — sveto. Vsaka stvar Vam je le dober predmet eksperimentom, pa ne samö stvari, tudi ljudje in njih čustva.«
»Hvala Vam, gospodična, če sem zaradi tega kinik in nihilist v Vaših očeh. Ne morem si pomagati. Jaz sem vedno medicinec, in če sem Vam časih povedal ironično opazko o tem ali dnem gospodu ali o tej ali öni gospč v družbi, storil nisem to iz zlovoljnosti. Jaz hočem povsodi opazovati napake in bolezni človeške, naj so le bolezni duševne ali telesne.«
»Fraze in zofizmi!« reče mi Ida. »Vendar pustimo to. Z vsem tem pa še vedno niste odkritosrčno povedali, zakaj Vas ni bilo v Norderney, kajti Vaš izgovor, da ste se zamudili na potovanji, je le plitev. — Seveda, sedeli ste morda preveč dnij v Monakovem v imenitni »pridvorski pivovarni« pri dobrem bavarskem pivu ali ste pa kje ob Reni pokušali vino tamošnje trte. — Kaj se Vi brigate za lčpo prirodo, kaj za to in öno, kar druge zanima in navdušuje — in zato Vas imenujem nihilista.«
Naslonila se je na roko in z žarečimi očmi govorila mi je to.
»Vi ste zelö strogi danes z mano in dasiravno vem, da je zastonj vse moje opravičevanje, povem in zagotavljam Vam vendar, da sem osobito velik častilec lepe prirode in da imam za naravsko lepoto sploh vsekdar odprte oči in če Vas zanima, povem Vam, kak vtisek
so naredile na me v, Interlacknu orjaške švicarske gorč ali na Rigiji — c
»Hvala, gospod Videč, za danes, poslušala Vas bodem morda kak drug dan rada o tem. A glejte, tudi iz teh Vaših besed slišim nekako ironijo. In tako ste tudi mislili, čemu bi jo hodil obiskovat gori v Norderney, naj se dolgočasi säma tam.«
»Vi, gospodična, in dolgočasili ste se?« vprašam smehljaje in pristavim s sarkazmom: »Gotovo je bil grof Pozonski v,. Norderney i in bogvč kdo še tukajšnje družbe in prepričan sem, da ste našli tudi novih častilcev in menda Vam ni toliko ležeče na tem, da sem tudi jaz trabant med trabanti.«
Jezo sem bral na njenem obrazu, kar vstopi sluga in javi grofa Pozonskega. Videl sem ga stati za slugo.
»Mene ni doma za nikogar,« zavpije Ida nejevoljno na slugo.
»Pardon, milic pardons, da sem motil ta tčtc - a - tete I« oglasi se grof.
Kakor blisek skoči Ida po konci. Tudi jaz vstanem, a sluga jc že zaprl vrata.
»Taki so moji častilci! Ta grof lazi za mano, zato ker vč, da sem bogata in v aristokratični svoji ošabnosti misli, da jc zame še bog v£di kaka milost, če on občuje z mano in če hoče imeti moj denar. Ha, ha, taki ste vsi!« govori Ida v jezi, in solzč sc ji zalcs-ketajo v lepih oččh.
»Tudi jaz, gospodična ?«
»Vsi, vsi!« zavpije jezno, solze se ji vlijö po licih, zakrije si obraz z robcem ter teče iz salona.
»Vendar ima to ponosno bitje srce in ni tako brezčutna, kakor sem mislil,« rekel sem samemu sebi.
Ne vem, kaj se je dni dan godilo z mäno. Že prej sem ves gorel ljubezni do Ide, a skrival sem ljubezen svojo globoko v srci. Danes sem spoznal, da je bila Ida užaljena, ker je nisem prišel obiskat v kopclj, da ji je družba moja ljubša od vseh drugih. Čutil sem se hipoma najsrečnejšega človeka na svetu in se smijal in plesal bi bil od veselja; a zopet sem se imel za nesrečnega, da bi se najrajši zjokal. Šele proti večeru sem se pomiril in šel v klub, v kateri sem bil stopil, odkar sem občeval z Jakličevimi. Popadla me je neka jeza in na vsak način sem hotel dobiti tega Pozonskega, tega oholega ari-stokrata.
Prijatelji so me vpraševali, sem li bolan, ker sem tako bled. Dajal sem le kratke in čmerne odgovore. Sedel sem za mizo, kjer je
nekaj mojih znancev igralo karte, in sem gledal. Ker mc je igra zanimala, nisem zapazil, da je tik naše mize druga druščina Častnikov sedla k igri.
»No, Gvidon, kako daleč pa si prišel v Norderney i s svojo bogato nevesto ?« vpraša neki tudi meni dobro znan glas za 6no mizo.
Pogledal sem tja in vidim tam sedeti Pozonskega.
»Ej, ta bogata koketal Pomisli, jaz sem bil že tako intimen ž njo, in kaj mi jc rekla v Norderneyi, naj se ne trudim toliko okoli nje, da je njeno srce žc oddano. —Jaz jo vprašam: »Pa le ne onemu interesantnemu bledemu medicincu, Vašemu rojaku ?« — Ko bi jo bili videli, kako se je zardela, da sem takoj opazil, da sem pogodil resnico. Danes pa sem jo hotel obiskati in res, zasačil sem oba v prav inte-resantnem tete-a-tete. Ta prokleta koketa! Skoda, da se vrže takemu civilistu, takemu oslu v nardčaj!«
Vse pripovedovanje Pozonskega sem slišal od besede do besede. Znanci moji so mc gledali. Vstanem in stopim k 6ni mizi.
»Sramujte se, grof, da ne le o meni in o gospodični Idi tako govorite, temveč da se tudi tako arogantno in neolikano vedete gospodični Jakličevi nasproti, kakor ste sc danes opöludne.«
»Ho, ho, ali ste slišali, kaj sem govoril? — No, čestitam Vam k milijonom, saj ti Vam gotovo še bolj na srci leže, kakor gospodična Jakličeva, dasiravno tudi ona ni tako, kar si bodi. Malo takih!«
»Ncsramnež! Lopov!« zalučim mu v obraz.
Se spoprijela bi se bila, da naju drugi niso zadrževali. —
Noč, ki sem jo prebil po tem večeru, bila je grozna. Ona me ljubi in zopet morda misli, da ljubezen moja do nje ni čista in brez-sebična, da jo ljubim lc zaradi njenega bogastva!
Dva dni pozneje sva imela z grofom dvoboj. Ne vem, kaj bi rekel, da sem imel srečo ali nesrečo v dvoboji. Dasiravno nisem bil nikoli poseben strelec, pogodil sem grofa v prsi.
Zdravnika, katera sta bila z nami, izrekla sta se, da je Pozonski zelö nevarno zadet.
»Morilec sem!« Ta misel mi je rojila po glavi.
Stopil sem h grofu, ko je ravno zopet odprl oči. Podal mi je roko in hotel nekaj govoriti, a kri mu je bruhnila v usta in pal je v nezavest. —
Dva dni sem se vozil po noči in po dnevi in tretji dan sem dospel v Hamburg.

Bil sem v tujem mestu in brez denarja. Vzel sem sicer vse s seboj, kar sem takrat imel, a na potovanji sem porabil že vse. Domöv nisem hotel pisati.
Nekega dnč grem mimo zavoda, kjer se preskrbujd službe. Bral sem tam listek, da star gospod išče slugo, ki bi ga hotel spremiti v Ameriko. Hitro sem bil pripravljen prevzeti to službo. Zadnje svoje krajcarje sem položil na mizo staremu možicu z zabuhlim obrazom in velikanskim rdečim nosom, ki je bil menda vodja, ali kaj, tega zavoda. Gledal me je dolgo s svojimi sivimi in razparanimi očmi in me potem vprašal po izpričevalih. Povem mu, da dozdaj še nisem bil nikdar sluga.
»Hm, hm! Ne vem, če bi Vam dal naslov Amerikanca, saj Vas tako ne bode vsprejel.«
»To b6di moja skrb in mojega prihodnjega gospodarja, če mu bodem po godu ali nc,« odgovorim mu.
Godrnjal je nekaj v zmršeno brado ob ošabnosti in grobosti in obotavljal se še vedno, ali naposled mu razložim, da hočem, da mi za denar, katerega sem mu plačal, povč tudi naslov. Omečil in pregovoril sem ga naposled.
Gospod Strapping je imel žc nad šestdeset let. Razložil mi je, da on potrebuje bolj olikanega služabnika, ki bode nekako tudi njegov tajnik in, ko mu povem, da upam njegovim zahtevam ustrezati, vpraša me tudi on po izpričevalih. Tudi moja obleka, katera pač vkljub temu, da sem jo snažil cele pol ure preje, ni bila posebno imenitna, zdela se mu je menda sumnjiva.
Obupati sem že mislil. UjunaČim se tedaj in, ker mi je bil gospod Strapping takoj na prvi pogled simpatičen, povem mu resnico, kolikor se mi je zdelo potrebno. Videlo se mu je, da mi še vedno ne verjame popolnoma, a vsprejel me je vendar za slugo.
Bil je dober gospod, le žal, da je umrl že nekaj mesecev, ko sva prišla v Boston, kamor sva bila namenjena.
Znal sem pa zdaj vendar dobro angleški. Imel sem tudi nekaj prihranjenega denarja in pridružil sem se neki družbi, ki se je odpravljala v novo Mehiko zlata kopat.
Med pravi izmeček ljudij sem zašel zdaj. V hudi vročini smo kopali in rili v skale v potu svojega obraza. Zlatd se je le malo našlo, dasiravno smo delali, kakor črna živina. Če je kdo kaj našel, moral je skrbno skriti pred drugimi, kajti bil je v nevarnosti, da plača srečno svojo najdbo z Življenjem.
Jaz sem nenavajen tolikemu trudu in grozni vročini kmalu obležal. V nezvesti sem ležal dolgo in ko sem okreval, izginil jc ves
tabor. Moja strežajka, katero so mi pustili, stara zamorka, povedala mi je, da so odrinili dalje proti jugu, ker tu se nc izplača trud.
Pri kopanji sem bil jaz vsaj toliko srečen, da sem našel nekaj zrnov zlata, s katerimi sem poplačal trud svoje strežajke in imel za pot v Novi Jork, kamor sem odšel takoj, ko sem se zopet nekoliko ukrepfl po svoji bolezni.
V Novem Jorku sem dobil službo kot klerk v neki apoteki. Živel sem dobro skoro jedno leto. Pisal sem celö pisma domöv in jih dobival od očeta. Oče me je v pismih vedno nagovarjal, naj se vrnem domöv. Grof Pozonski vkljub hudi rani ni umrl, temveč okreval.
Dal sem se pregovoriti po očetovih pismih in vrnil sem se po več kakor dveletni odsotnosti od doma zopet v domovino. Na Dunaji me je prijelo redarstvo. Vso dolgo pot sem mislil le na to, da bodem videl zopet Ido. Neka besnost se me je lotila tedaj, ko mi jc bilo tako zabranjeno videti njo. Besnel sem proti redarjem, a odpeljali so me v ječo in, ko nisem hotel v ječi ničesar, niti jesti, niti piti, v blaznico.
Sam ne vem, ali sem bil res blazen ali nc. Vsi so me imeli za blaznika, tudi oče moj, ki me je prišel obiskat v blaznico. Nekega dnč, kmalu po očetovem prihodu, razodel mi jc zdravnik, da me popelje oče domöv, če bodem miren.
Radovoljno sem se dal peljati strežaju, kajti vesel sem bil, da sem prišel iz tega nesrečnega kraja.
Na kolodvoru je bila Ida s svojim očetom, gospodom Jakličem. Spoznal sem tukaj oba. Nekaj korakov od mene je stala in se jokala. Čuvaj moj me je prijel trdneje, ko jc opazil, da sem se prebudil pri pogledu Idinem iz prejšnje svoje apatije. Sunil sem ga z vso svojo silo v stran in s kliccm: >Ida, Ida!« tekel sem k nji.
Tudi ona je vskliknila, pa menda od strahu, in stopila za očeta ter se ga prijela. — »Boji se me tudi ona in ima me za blaznega!« — Ta misel me je prešinila in rad sem se dal zopet odvesti slugi, ki je pritekel za mano. —
Kakšno je bilo moje življenje domä, to si lehko mislite. Bil sem jetnik. Polotila se me je popolna apatija in gnusilo se mi je življenje.
Nevcm, kako sem našel v svoji sobi, kjer sem bil s čuvajem, nekaj kemikalij, še od prejšnih svojih eksperimentov. Skrbno sem jih skrival, da jih ni nikdo našel pri meni,
Použil sem jih, da bi končal svoje življenje in po groznih bolečinah sem izdihnil dušo.
K pogrebu je prišla tudi Ida.
Srečna bi bila midva z Ido lehko, ali usoda hotela je drugače!
»An trout, an trout!« zaslišim zdajci glasno kričanje tik mene in plesanje okoli mize svoje.
Oni Anglež je ujel postrv na trnek, na katerega je s prav angleško vstrajnostjo lovil ribe v jezeru.
Ozrem se okoli sebe in vidim, da sedim obstavljen od treh ali dveh stolov še vedno za 6no mizo, kjer sem kosil opöludne. Pogledam na uro. Kazala je na šesto uro. Misliti začenjam. Ob jedni sem kosil in pred drugo uro sem bil gotov s kosilom. Štiri ure so minile tedaj že od kosila!
Na kričanje Angleževo je prišel na verando tudi Petranov Viktor. Anglež mu vesel pokaže drobno ribico. Tudi meni jo je pokazal, a zdelo se mi je, da še postrv ni.
Ko me Viktor ugleda, stopi k meni in pravi:
»No, gospod doktor, dobro ste spali! Malo nerodno je bilo, a jaz Vas nisem hotel buditi in obstavil sem Vas s stoli, boječ se, da bi se ne zmuznili v spanji na tla.«
»Hvala lepa, gospod Viktor!« zahvaljujem se mu ter mu podam roko. »Povejte mi pa vendar, ali sem tukaj ves čas sam sedčl vse po-pöludne? Ali niso sedeli za mizo tudi trije gospodje?«
»Ne, tu na verandi ni bilo vse popöludne nobenega človeka, kakor Vi in öna angleška rodovina. Gospod lovi vsako popöludne ribe in gospa in gospodična čitata,« pripoveduje mi Viktor.
»Čudno, čudno!« rečem sam v sebi, ko Viktor odide. »Da sem vse popöludne sanjal, in tako živo sanjal!«
Premišljeval sem in spomnil se, da so vsi ti trije prijatelji moji že pomrli vsi. Še celö letnico njih smrti sem imel v spominu.
»Tedaj so mi v sanjah mrtveci pripovedovali povesti iz svojega življenja! In le ti, ki so ležali že v grobu, spomnili so se poleg mene dane svoje besede ter res prišli k sestanku čez deset let.«
Neka groza se me nehotö poloti, ali s silo se je otresem, skočim v ladjo in veslam po jezeru, da so mi prišle druge misli. —
Zvečer sem šel zopet peš domöv in dolgo še nisem mogel pozabiti teh sanj na Bledu in pripovedovanja svojih umrlih treh prijateljev.
„Otroški dohtar."
Spisal Janko Kersnik.
tari Molek je bil varuh mladoletne Zlatarjeve Mane. Opravljal je ta posel že blizu osemnajst let v svoje in nadvarstvenega oblastva zadovoljstvo, in gotovo ni bilo mimo njega dvajset milj na okoli skrbnejšega in vestnejšega jeroba. Njemu ta opravek tudi ni bil neprijeten. Mana je bila izpolnila komaj prvo leto dobe svoje, ko sta ji pomrla roditelja, drug za drugim v malo tednih; bližnjih sorodnikov ni bilo, in nadvarstveno sodišče je izročilo otroka Molku, bližnjemu sosedu Zlatarjevih, lepo posestvo pa je šlo na dolge obroke v zakup.
Molek ni imel svojih otrok; zato sta on in žena njegova radostno vzela Manico v svojo oskrbo; še rajši pa se je mož lotil va-ruštva, ker je imel gospodariti sedaj dvoje posestev, najlepših v vsi fari; in obe sta bili nezadolženi. Zlatarjevo mu tudi ni provzročevalo posebnih skrbij in potov; vsako leto je pobral zakupnino, plačal davke in drugi danj, popravil nekoliko pri poslopjih na Zlatarovini, prebitek, ki je bil še vedno velik, nesel v hranilnico, knjižico pa potem izročil sodišču.
»Ta bo imela kaj v roke vzeti!« dejal je sleharno leto vrnivši se iz urada, in tudi če je ob praznikih zvečer sedel v vaški krčmi, pobahal se je rad, kako množi' Maničino imetje. Da ji bode on sam tudi svoje imetje izročil ob svojem času, tega ni zinil nikdar, toda včdel je to vsakdo.
Tako so potekala leta in Molek se je neko nedeljo popöludne kar čudom začudil, ko je, stoječ pred hišo in vžigajoč pipo, zrl za varovanko svojo, ki je stekla praznično opravljena mimo njega, od döma navzdol-po stezi; pri fari je že zvonilo in deklica je hitela, da ne bi mudila. Temu se starec ni čudil, nego visoki vitki postavi, ki je sedaj izginila pod klancem njegovim očem, in obrnivši se k materi, stoječi z belim predpasnikom v vratih, dejal je počasi:
»Ti, naša Mana je pa res vzrasla!«
»I kaj bi ne? Devetnajsto bo že izpolnila!«
»Glej, glej — kako tekö leta!«
Stari ni bil nikdar gostobeseden, zato menda je bil s to opazko ves pogovor končan. Mati je sedla na klop pred vežo, on pa je korakal počasi proti kozolcu, in potem dalje po izorätnikih med njivami
42
ter tipal pšenično in ječmenovo klasje na desni in levi, češ, bode li težko letos, in koliko ga' bo. Lehek veter je zibal žito in iz dolzega razora se je oglašal samoten prepeljäk s poznim spevom.
Popöludanski nauk v cerkvi je bil že minil, ko je Molck, kon-čavši svoj razhod, stal nekoliko nad cesto, po kateri so prihajali ljudje od farne vasi. Na to stran jih sploh ni šlo mnogo. Med njim in cesto jc stala visoka drčnova meja, obrastena z divjim hmeljem, tako da ni bilo moči videti skozi njo. Stari pa tudi ni bil radoveden, kdo hodi po cesti, nego je pazno ogledoval mlado Črnico, ki jo je bil vspomladi vcepil. Tudi glasen smeh, ki mu je zazvenel zdajci na uho, ni ga motil, akoprem je takoj spoznal, da je Maničin.
A sedaj je utihnilo tam doli. Koncem njive, tam kjer je bila preseka v meji, tam se je od občinske ceste ločila steza, tekoča proti Molkovemu domu. In Mane le ni bilo še videti po stezi 1
Stari je sedaj nekaj slišal. Vedel ni takoj, kaj je bilo to, a iz davno minulih časov mu jc moral biti znan ta glas — tako jc v naglici ugibal — a zatem je čul še kratek razgovor:
»No — pusti me!« velela jc deklica.
»Si li huda?« vprašal je moški glas.
»Huda!«
A dalje s ccste na stezo, izza meje vendar še ni prišla.
»Jezna ne smeš biti!« ponovil je (Sni.
»Ako ne boš več — «
»Nikdar več!«
Sedaj je bilo nekoliko trenutkov zopet vse tiho.
»Kaj pa danes teden — v nedeljo — ali prideš?«
»Ne vem — ako me pustč!«
»Počakal te bom!«
»Pa če naju ljudje vidijo?«
»Kdo naju bo videl ?«
»Glej, tam doli prihajata Kolarjcvi!«
»Z Bogom!«
»Z Bogom!«
In v tem je bila deklica skokoma na stezi ter hitela navzgor proti domu. Niti ozrla se ni, in ko bi se, ugledala bi bila očeta varuha, kako je stal poleg črnfcc ter roki tiščal v ozka žepa, iz mrzle pipe pa šiloma vlekel zrak, da so se mu globoke jame kazale po suhem lici.
»Kdo je pa ta — cigan?« zagodrnjal je čez nekoliko časa, in urno, kolikor mu je bilo moči, stopil na ccsto.
A ob onem ni bilo niti sledu, in obč Kolarjevi, žena in hči zadnjega njegovega soseda prišli sta počasi mimo.
»Ti pa domä stražiš, • Molek!« dejala je stara.
»Stražim, stražim!« mrmral je dni in se vrnil proti domu.
Tam ni črhnil besedice o tem. kar jc videl in čul; tudi ženi ni razodel ničesar. Ali jezilo ga je silno; najbolj pa to, da ni včdel, kdo je dni, s katerim se peča Mana! Mana, ki bo imela dva grunta in pa gotovega denarja, kakor nobena daleč na okoli, kateri ni primernega ženina najti pet ur hodd! No, čakaj, temu treba konca!
V nedeljo popoludne je šla deklica zopet v cerkcv, stari pa oprč-zovat. A sreča mu ni bila mila. Mana je prišla s spremljevalcem iz cerkve, pa ta je šel le do tja, kjer se je pričenjala drčnova meja; tam se je poslovil ter krenil na drugo stran. Molek ga ni mogel spoznati in je imel vrhu svoje nejevolje še veliko skrb, da bi ga deklica ne ugledala, stoječega za grmovjem. Ves večer in vso noč se je srdil, po noči celo nckolikokrat vstal in šel k oknu poslušat, ni li čuti kaj nenavadnega. Druzega dne se je hipoma ustavil pred Mano sama sta bila v veži ter vprašal osorno:
»Ti, deklč, kdo pa te spremljuje iz cerkve?«
Mani bi bil skoro vrč, ki ga jc imela v roki, zdrknil na tla, a bilo je nekaj v nji, kar jo je osrčevalo, neko čustvo samostalnosti, ali neka zavest, da ni domača, in da je to le varuh njen, ki stoji pred njd. Zardela se jc sicer, a vendar rekla odločno:
»Kdo pač? Včeraj je šel Pečanov z menoj!«
»In včeraj teden?«
»Tudi on!«
»Pa kateri — Pečanov?«
»Pavle!«
»Da bi te zldmek! Ta berač, ta pritepčnec! Kaj pa ima, da gleda za teboj? In ti? Da se moreš takemu rokovnjaču občšati?«
»Zakaj ne? Ali ni kovač? Dober kovač? Dosti si prisluži, in bi lehko šc vcČ . . . «
»Kovač — pa no, tvoj grunt? Si li prismojena?«
»Zakaj ne? Tisti mlinček z dvema kamenoma, kije doli v grabnu in pri mojem gruntu — tisti mlin se zlahka prestroji v fužino.«
»Hoho! Tako daleč sta že? To ti je vtepcl v glavo! No, le čakaj, deklina ! Ni jaz, ni ti, ni tvoj kovač — mi ne bomo govorili; le čakaj, dohtar, otroški dohtar bo govoril; ta je nad menoj in nad teboj! Le počakaj, še danes pojdem k sodišču, naravnost k njemu l Zldmek vendar!«
Srdito je zaloputnil duri in pustil deklico samö, katero je minil ves pogum pri zadnji varuhovi grožnji.
Otroški dohtar! To je bil tisti čudni, skrivnostni velmož, ki jc čuval nad njd izza mladih let, odkar so ji pomrli roditelji; to je bil tisti strah, s katerim jo je ukrotil jerob, kadar je bila razposajena, to jc bil 6ni, pred katerim se je tudi brezpogojno klanjal njen varuh, stari Molek!
Do sedaj ji nikdar niti na misel ni prišlo, da bi utegnil otroški dohtar kaj oporekati njeni ljubezni, in to ljubezen je nosila žc dolgo, malone vse leto v svojem srci — a sedaj so jo varuhove besede silno preplašile. Nikdar ga še ni videla, tega otroškega dohtarja, in dasi jc Molek nekolikokrat pripovedoval, da je stari umrl, in da je prišel drug v sodišče, in pozneje tudi o tem in še o drugem, da sta se vrstila na 6nem imenitnem mestu, in da je sedaj zopet nov dohtar tam — vendar si ni mogla pooscbljevati tega pojma, ni tako, ni drugače, nego videla je v njem le neko skrivno, silno moč, ki jc kakor neizogibna usoda velčvala ž njo in ž njenim imetjem. Da ni imela pravega zaupanja do nje, umevno je popolno, in tudi tedaj, ko je stopil Molek praznično opravljen in s klobukom na glavi iz sobe, silil jo je skriven strah, da bi sklicala za njim: »Oče, ne, ne — vrnite se!« a prirojena trmoglavost ji jc branila.
Molek se je vrnil pozno na večer, in jako dobre volje. Namenjen je bil namreč v prvi svoji jezi iti kar k sodniku v urad. A tja jc bilo dve uri hodd, in po prvi uri je bil starec jel premišljevati, ali ni morda neumno, zarad take malenkosti hoditi tja, in če morda še vse ni tako, kakor si on domišlja; pol ure pozneje jc sklenil, da ne pojde v urad, in ker je ta sklep storil v obližji krčme, krenil je v njo ter pil do večera.
Domd ni zinil ob otroškem dohtarji, češ, saj je deklino že dovolj strah, a če še kaj opazim, potem bom govoril.
Mana pa je varuhovo molčanje drugače tolmačila. Menila jc, da ni ničesar opravil in postala je pogumnejša.
Nasledek je bil ta, da sta se kakih štirinajst dnij pozneje oglasila Pečanov Pavle in oče njegov, oba lepo praznično opravljena pri Mol kovih, in sta slovesno snubila Mano.
Molek je sprva gledal srdito, kakor maček, ki se jc ujel v di-hurjevo past, toda koncem se je prav dostojno in prav po lisičje izvil iz nastavljene zanjke.
»Na meni ni!« rekel je polagoma; »na meni ni! Toda na komisiji je ležeče, otroški dohtar — ta ima dovoliti! Pa — imaš li kaj — fante — imaš kaj?«
»Delati znam, in dobra kovačija bi se naredila tam doli, fužinica — in sto goldinarjev imam shranjenih!« dejal je Pdvle pogumno!
»Hm, hm, ne vem — če ne bo premalo! No, pa če vama je prav, pa pojdimo tja v komisijo k sodišču — precej jutri, če hočeta; bomo povprašali!«
Sedeli so še skupaj, pa vse jc bilo tako leseno, tesno, okorno — beseda ni prišla v pravi tok. Otroški dohtar je visel nad vsemi. Izkušeni Molek se je sicer na tihem hudobno muzal, a drugim jc bila misel na sodišče silo neprijetna.
Drugega dopöludne so stali vsi štirje, ženin in nevesta, Molek in Pečan pred mladim, blecloličnim sodnikom, ki je bil šele pred nekoliko tedni nastopil svoje mesto in službo svojo. Molek je prvi zastavil govor:
»Ta-le bi se rada možila!« »Vi ste pa njen varuh?« »Sem!«
»Ali ima kaj gotovine?« »Ima, ima!«
»Čujtc, Vi« — obrne se sodnik k pisarju, »prinesite mi dotični
akt.«
Prelistkal in prečital je naglo, kar je bilo treba ter smehljaje so
dejal:
»A, ta je pa bogata! Lep grunt, nič dolgä in še toliko gotovega To pa to; koliko si pa stara, ti deklica?«
»Devetnajst let!« dcjc ona; sedaj je bila silo pogumna, saj ta otroški dohtar ni bil bogve kakov strah, to je bil navaden gosposki človek, ne posebno brddk — že goršega jc videla, a grd pa tudi nc. »Kaj pa ženin?« Koliko imaš -|?« »Sto goldinarjev!«
»Kä-dj! Sto goldinarjev! Pa na takov grunt, v tako imetje? Ste li neumni — ljudje?«
»Nisem li pravil!« pritrdil je zadovoljno Molek. »Pa jaz sem kovač; s tem dovolj zaslužim;« oporeka Pavle ves rdeč v lice.
»Kovač! Haha! Kovač ni za grunt; pojdi, pojdi fant, ta jo bosa. In ne bo kruha iz te moke. Saj nimaš ničesar, to vse ni nič, za takov grunt!«
Molčali so vsi; tesno jim je bilo pri srci, jedini Molek se je veselil na skrivnem.
»Tako je, tako, gospod dohtar; jaz sem to že doma pravil!«
»In Vi tudi niste zadovoljni s tem, da se ta dva vzameta?«
»Hm, hm, kako bom zadovoljen, ker nič ni -- nič — pravim.«
»Kaj vraga pa hodite sem mene nadlegovat, menite li, da nimam druzega opravila, nego Vaše neumnosti poslušati ?«
Sodnik je bil osoren bolj in bolj.
A Mana je imela še vedno nekoliko poguma.
»Gospod«, rekla je potihoma, »pa jaz bi ga vendar vzela. Saj imava dosti oba!«
»A, ti ga imaš rada?«
Mana si je z robcem zakrila pol obraza.
»Nu, če ga imaš rada, pa ga imej — jaz ti ne branim! Toda jemala ga ne boš, dokler nima več denarja,« smijal se je kinično sodnik. »Tu je postava, postava! Mi moramo za mladoletnike skrbeti, da ne zapravljajo imetja, in ti jc hočeš kar vreči stränil To ni nič! No — sedaj ste pa opravili!«
S tem je bilo v istini opravljeno.
Šli so sicer vsi skupaj v krčmo, in tam je Molek dajal za vino; pa pili so iz početka prisiljeno, toda ne dolgo. Počasi se je vsem omajal jezik: Molek sc je bahal dobrovoljno, da jc vse to prej znal, stari Pečan je malo vinjen zmajeval glavo, mlada dva pa sta sedela drug poleg drugega in šepetala.
»Kaj nama mari za to!« dejal je Pävle.
»Kaj meni mari!« pritrdila je ona.
»Bova pa čakala!« menil je on.
»Saj lehko čakava!«
In tako so odšli vsi zadovoljni domöv.
Okoli božiča pa je hodil Molek silno potrt krog svojih poslopij. Pred malo dnevi stoprv je bil odnesel novo vsoto iz zakupnine za Zlatarjevino k sodišču ter domä veselo pripovedoval, da bo Mana lehko kmalu kakega graščaka jemala, toliko žc ima prihranjenega. Menil se ni za to, da je deklica povesnila svoje oči, in da je žena njegova molčč gledala v stran. Vprašal ni po vzrokih temu vedenju, nego nadaljeval pripoved, kako je sodišče zadovoljno z njegovim skrbnim varstvom.
A nekoliko dnij pozneje mu je sosed Kolar zasadil jedno. Kakova je bila v svoji izvirnosti, nam ni znano, a še istega večera je Molek silo razjarjen zavpil na ženo svojo: »Zlömek — kaj pa je z Mano?«
Ko starka ni odgovorila, nego prav na kratko zmajala rame in glavo, udaril je varuh z vso močjo koščene svoje pesti ob mizo in
kričal: »Torej, kaj — tacega sem privaroval! Oh — kaj taccgal Oh — ztomek! Še tebe bi nabil, dasi te nisem še nikoli! Tako paziš, tako varuješ! No, pa le čakaj — ti in tvoja —! Jutri pojdem k dohtarju — potem se pa pripravita — ti in ta deklina!«
Sedaj je bilo pa tudi starki dovolj!
»Kaj vpiješ in razsajaš nad manoj! Nisi li sam kriv vsega? Kaj si pa govoril tedaj pred sodnikom, da tudi ti nisi zadovoljen, da bi sc ta dva jemala, sedaj pa imaš, sedaj se pač bosta morala vzeti.«
Molek je malodušno povesnil glavo.
»Kaj — jaz sem kriv? Postava je taka, zakon je tak, dejal je otroški dohtar, da berač nc sme na dober grunt, da je treba imetek hraniti varovancem; — zakaj bi bil torej jaz kriv?«
»Zato ker si pritrdil! O ti si pravi, o ti si dober jerob!«
To jc bilo pa odveč.
Molek je pobral kožuh, ki je ležal na klöpi poleg njega — klobuk je imel že itak na glavi — in ušel iz sobe venkaj v mrzlo zimsko noč, v sneg in burjo, ki je ostro piskala krog ogla.
Drugega dnč je bil že na vse zgodaj pri sodišči. Čakal je dolgo, da jc prišel sodnik, in lotil se ga jc takoj ter razodel, kaj mu teži srce.
Otroški dohtar se je smijal.
»Tu nc moremo ničesar pomagati!« dejal jc na lahko; »kar jc, to jc! A možiti sc vendar nc sme. Tako bogato deklč ne sme berača jemati; hočete li, da bom jaz plačeval, če se vse zapravi ? Mi moramo skrbeti, da se imetje ohrani, in to je po mojem mnenji le mogoče, ako ima ženin tudi denar. Vse drugo ni nič! Jaz nc morem in ne smem dovoliti možitve.«
»Saj jaz tudi tako pravim,« trdil jc Molek, »pa ta sramota?«
»A, kaj to! To nas tu pri sodišči ne briga. Vi storite svojo dolžnost kot varuh, če rtnega tožite za očetovstvo.«
»Tega pa ne! Dosti imamo, da ni treba beračev tožiti!« godrnjal je Molek.
Kakor hočete! A možiti se nc sme. Naj čaka, da bo polnoletna, potem pa naj se moŽf, kakor hoče! A sedaj nc; jaz ne bom plačeval!«.
Danes zadovoljnost Molkova ni bila obila. Domd ni izpregovoril z nikomer, nego hodil je, kakor smo že omenili, več dnij silno potrt okoli. Pozneje, predpustom mu jc nekolikokrat šinilo v glavo, da bi še jedenkrat stopil k sodišču; a zavrgel jc tudi to. Kajti navadil se je bil polagoma misli na neizogibno sramoto, ki je visela nad njegovo hišo, na drugi strani pa je prevladovala sebičnost, da berača ne vzame
na Zlatarjev grunt, in na — svojega. Saj je tudi to bogastvo kdaj hotel pustiti Mani.
Majnik je bil zopet tu z vsem svojim krasom. Drčnova meja doli nad občinsko cesto se je bliščala v svojem cvetji kakor zlatö, in roji bučel so šumeli po nji; tudi črnica nad mejo je gnala krepke vejice in na njivi, raztegneni po lehko nagnenem brdu, zibale so se poludorastle ržene bilke. Na jedni sträni pa je zopet vsak večer donel jednozvoki klic prepeljdkov.
Doma pri Molkovih so pa zibali.
Stari sam ni prav znal, kako in kdaj je to prišlo, ali v kratkem se je bil navadil otročjega vika in krika, in če je trebalo, stopil je sam k zibeli, vzel malega fantiča v nar0čaj, ter mu piskal ali žugal, da ga je utešil. Z Mano pa ni govoril že dolgo, dolgo ne, le od strani jo je pogledoval, kako je nema in bledolična opravljala vsakdanji posel, in vselej ga jc pri tem čudno stisnilo krog srca.
Nekega večera je imel z ženo dolg razgovor. Konec je bil ta:
»Ti lehko vse popraviš,« dejala je starka, »ako le hočeš! Če ti rečeš, da ti je prav, in da je Pdvlc dober za grunt, potem pa pojde! I kaj bi se ustavljal! Saj jc res priden fant!«
Drugega dopöludne je stal Molek zopet pred otroškim dohtarjem.
»Zdaj ste pa še Vi zblazneli!« zavrnil ga je sodnik, ko je bil öni razodel svojo voljo, naj se vendar rManica poroči s Pečanovim Pavletom. »Fant nima gotovine, nima ničesar! Povedal sem Vam to že desetkrat. Česa hočete še?«
»Jaz pa pravim, da bo dobro gospodaril — to je jedno; — potem, da je imetja dovolj, da živita dva razven tega, da si bo on s svojim obrtom mnogo zaslužil — kar je drugo; in naposled: — sramota, in pa — Mana bo umrla, ako ji ne pomagamo. To je tretje!« govoril je Molek jako odločno.
»Ha, hal Neumnost, säma neumnost! Zakaj je niste bolje varovali ?«
»Varoval? Storil sem, kar sem mogel, a sedaj zahtevam, da ji dovolite, naj se omoži!«
»Jaz ne dovolim! Sedaj pa pojdite! Dovolj sva govorila!«
»Ne, jaz hočem dovoljenja!« kričal je Molek in potem popolnoma pozabil, da ni domd med svojimi štirimi stenami, nego v uradu, in s koščeno desnico je krepko udaril ob mizo.
»Čakajte — jaz Vas naučim, kako se Vam je vesti v uradu«, zavpil jc sodnik in velel Molka na šest ur odpeljati v zdpor.
Kaj tacega se m6žu še ni bilo pripetilo nikdar. Kričal in klel je spočetka, potem prosil, a vse zaman; urad je bil razžaljen in sodba se je morala zvršiti.
Ko so ga po šesturnem zap6ru izpustili, šel je znova k sodniku. Sedaj je bil miren, a obraz je nosil bled in vsi živci so trepetali v njem.
»Prosim, gospod sodnik, ki ste otroški dohtar, dajte mi to pisano, da ne dovolite možitve moji — naši Manici.«
»To Vam lehko dam! Le kolek prinesite!« —
Starec je prišel pozno domöv in dasi ni povedal, nI kaj, ni kako je opravil, vedeli so takoj vsi, da je bila pot brezvspcšna.
Nekoliko tednov potem je dobil pisan odlok, da nadvarstveno sodišče možitve ne dovoli. Pritožil se je. A mladi sodnik, kateremu je bilo silo na tem, da obveljajo njegovi ukazi, spremil je pritožbo s takim poročilom, da jc bila konečno pritožba odbita.
Sedaj so vedeli dotičniki, da je možitev do polnoletnosti Mani-čine nemogoča. Ta zadnji udarec — odbita pritožba — ta je bil prehud. Mana je hirala, obolela in nade ni bilo, da jo rešijo smrti.
»Mana, le še Štiri leta! Kaj je to?« rekel ji je nekega večera Pavle, sedeč poleg nje pri široki peči, h kateri se je stiskala, zavita v debele odeje. Otroka je pčstoval stari varuh.
»Predolgo jc!« nasmehnila se je ona bolestno.
Druzega jutra je bila mrtva. —
Ko so se vračali od pogreba, postala sta stara dva, Molek in žena njegova, nekoliko trenutkov pred hišo. Notri v sobi je jokalo otroče pokopane matere; dekla ga je zibala.
Izpred hiše sc je odpiral krasen pogled čez nizka brda, zaprta na desni in levi od višjih hribov, tja čez na vzvišen holm, kjer se je lesketal v svitu zahajajočega solnca bel gradič. Tam je bil sedež sodišča.
»Sedaj boš pa spet varuh temu — malemu,« šepnila je starka, in nekaj, kakor tiho, vendar ostro očitanje jc zvenelo v njenih besedah, po velem lici pa so ji tekle bridke solze.
Molek je stal sprva nem poleg nje; a pri tem šepetu je dvignil krčevito svoji koščeni pesti v zrak in zamahnil tja proti sinjemu, be lcmu gradiču ter dejal hripavo:
»To je otroški dohtar! Oj, ti — prekleta pravica — ki te nosi svet!« —
Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
Spisal M. Cilenšek.
VI.
a starih časov je bilo neki prav čudno na svetu. Povodnih in gorskih mož je bilo marsikje videti in še dandanes slujö nekatere mlakuže in gorske otline zavoljo prebivalcev izza minulih dnij. Ta bitja so imela precejšnjo oblast in čestokrat je bilo slišati, da je zmanjkalo tega ali önega. Ljudje so se jih bali, češ, kdo bi se družil s takim Šmentom. Vedeli so marsikaj pripovedovati o njih hudobi, osobito pa o tem, kako so lepe deklice odvdjali v podzemeljske svoje gradove. Poslušajte, kaj se o tej stvari pripoveduje ob Ložnici od rodu do rodu.
V neki vasi so živeli pridni moŽjč, dobre ženice, čvrsti mladeniči pa tudi zale deklice. Jcdna teh je bila tudi IlruŠarjcva Lenčika. Nje uljudnost jc bila vsakemu znana in kdor je ž njo občeval, prikupila mu se jc zbog dobrih svojstev, ki so jo dičila in povzdigala nad druga vaška dekleta. Pa tudi lepa je bila, da je nje podoba marsikateremu mladeniču zmedla glavo. Ali nihče je ni rajši videl, nego Breznikov Nace. Ako ni bilo drugače mogoče, šel jc na studenec materi po vode ter se oziral med potjo proti Ilrušarjevim želeč, dobiti prijazen nasmehljaj. Lenčika pa jc vedela zalega in pridnega mladeniča tudi ceniti in kadar jc nabrala cvetlic, da ž njimi olepša podobe ob stenah, nikdar ni pozabila šopka narediti Nacetu. Tega je bil seveda bolj vesel, kakor bogvedi česa drugega. Najlepšo prihodnost in najslajše življenje si jc obetal v bodočnosti, kadar bo mogel imenovati Lenčiko svojo ženko. A predno je dospel do take sreče, moral jc mnogo pretrpeti.
Prišla je pomlad. Vse se je veselilo lepih, toplih dnij. Livade so zelenele in prve cvctlice prijazno pozdravljale pisane metulje, kateri so srkali slaščice po njih. Samö po visokih gorah, kakor že to navadno, ležal je Še beli sneg in s curččo snežnfco napajal gorske senožeti. »Dolga je bila zima, a vendar jo je zmanjkalo«, dejali so ljudje in se veselega obraza ozirali po obnovljeni prirodi. Tudi Lenčika ni zaostala, temveč šla po travnikih in ondu nabrala lepih cvetek. Da jc tudi Nace nekaj dobil, ni šc treba omenjati.
Nekega dnč pa se jc dekle čudno vedlo. Za kar je prijelo, ni mu šlo od rok. In česa ne opazi materino oköl »Lenčika, kaj ti je
danes, da si tako zmešana?« vpraša skrbna mati ter upre vänjo svoje oči. »Ne boš li šla danes po rož? glej, kako prijetno je pod milim nebom! Že so prihitele nekatere ptice zopet v naše kraje in pojo Stvarniku zahvalno pesem. Pojdi tudi ti in otresi se temnih mislij. Dokler ti cvetč pomlad, veseli se; ko pa zima prikima, raduj se o mladini, katera nc pozna resnobe.« Tako je prigovarjala mati otroku, da bi mu razvedrila glavo.
»Pa mati, skoro vsake reči me je strah. Imela sem sinoči čudne sanje in kadar se jih domislim, izpreletava me zona.«
»Sanje so sanje, ki nimajo v človeškem življenji posebnega pomena«, tolaži mati in se ozira po hčeri. Skrivaj pa jo je vendar skrbelo, kaj bi inače veselega otroka moglo tako vznemirjati.
»Morda ti bo lože, ako mi vse na tanko poveš«, sili mati v deklico.
»Glejte, mati«, začne Lenčika, »sanjalo mi se je, da grem nabirat cvetlic. Kar sc mi zdajci zazdi, da stojim sredi močvirja, o katerem pravite, da . . . da . . . Strah me je in kamor stopim, povsod se vse ugreza in že se utapljam. Potem pa stojim v prostornem grädu, katerega tla pometam vsak dan. K meni hodi čuden mož ter me snubi v zakon. Jaz pa, spomnivši se Načeta .. .;« rdečica zalije nje obraz in mati se nasmeje, rekoč: »Res, čudne sanje, pa ostani danes doma.«
»Tista prejšnja tesnoba me jc minula in rada bi šla pogledat za cvetlicami,« ugovarja hči proseče ter hitro dostavi: »Tolmunu ne bo-dem hodila blizu.«
»Dobro bo, da se razvedriš, pa glej, kam stopiš.« S temi besedami jo spremi mati do praga in sc vrne k svojemu delu.
Popöludne pride Nace k Hrušarjevim v vas. Razgovarjali so se o marsičem, a vse mu se je zdelo nekako dolgočasno. Nekoga je pogrešal v hiši in večkrat se oziral proti tolmunu, kamor se je ravno videlo. Nevcdč je navel govorico na bližnje močvirje. »Le poslušaj«, dejo Hrušarjev oče, »povedal ti bom pa jaz, kar so stara moja mati večkrat pripovedovali, ki so si zapomnili vsako besedo matere svoje. Pred davnim časom je stalo tu veliko jezčro. Nalil je je potok, ki je jel izvirati daleč tam za gorami. Mnogo ljudij je utonilo, ostali pa so se naselili po bregovih. Takö je bilo mnogo let.
Nekega dnč proti večeru pa nastane strašen vihar, kakeršnega se najstarejši možje niso spominjali. Hišam je odnašal strehe, drevje lomil in ruval iz zemlje in vzdigoval vodo v jezeru bajč tako silovito, da se jc moglo za presledkov videti njega dno. Kdor je mogel, skril se je v varno zatišje. Grmelo in bliskalo se je strašno, vmes pa
tulila burja, da se klicanje na pomoč in stokanje obupujočih niti slišalo ni. Zemlja se je strčsala, kakor za najhujših potresov. Ta böj jc trajal vso noč in ko se proti jutru pomirijo razburjene sile, zbiralo se jc ljudstvo, kar ga je srečno petč odneslo, na veliki pečini ter z objokanimi očmi zrlo prejšnje sreče opustošeni kraj. A mnogo se ga ni zbralo, kajti večino jih je izgubilo življenje.
Pred zbegano množico pa se postavi sivobrad mož, in ji prične tako le govoriti: »Veste li, zakaj se jc to dogodilo? Pečsnski duh in povodni mož doli v jezeru sta živela v vednem prepiru zavoljo duš, ki so bile utonile v potoku in jezeru. Napösled pride tako daleč, da se zbijeta. Prvi mu izlije jezero, drugi pa podere tisto črno peč in s tem je bilo boju konec. Vse duše pa ima povodnik v nastalem tolmunu, kajti on jc premagal nasprotnika svojega in ga napösled ople-nil. Pa pride čas in porodi sc dcklica, katero ugrabi in odnese v svoj podvodni grad. Ondu jo snubi in ako mu se ne udä, rešena bo ona, in ž njo mnogo duš.« To izgovorivši izgine starček.
Ko jc Hrušar izgovarjal zadnje besede, jelo se je žc solnce nagibati proti zahodu. Lenčika se še ni vrnila donviv in s strahom se spogledajo vsi prisotni. Kar vsi skliČcjo sosede in se napotijo proti močvirju. Kličejo in iščejo povsod, toda Lcnčike ne morejo najti. S strahom pa opazijo ob robu človeške stopinje, ki so vodile v vodo, a nikjer nazaj. »Uboga Lenčika, utonila jc; zaman je vse iskanje in tarnanje; ne bo jc več!« kričali so vsi v splošni zmešnjavi. Nace je hotel od samega obupa skočiti v vodo, a pridržali so ga; mati pa jc na mestu omedlela. V tem se je vzbudil silovit vihar in pognal prestrašene vaščanc v vas. Mati jc zbolela, Hrušar pa osivel in si želel smrti. Kaj pa Nacc? Ko je prebil prve bolečine, svetuje mu modra ženica, naj gre tja v göre iskat k pobožnemu puščavniku dobrega svčta. On sluša in gre. Došedšcga jc stari mož prav prijazno vsprejel ter ga tolažil, kolikor možno. V molitvi prebedita noč in drugega jutra mu reče puščavnik: »Ako hočeš kdaj srečen biti, premaguj se, zapusti vas in domači kraj ter pojdi v deveto deželo. Bati se ni treba nikogar; glej, dam ti tale pas. Kadar se pretrga brez tvoje volje, včdi, da ti jc potekel čas in smeš se vrniti v domačijo svojo. V božjo previdnost pa nc sezaj, temveč ostani zvest svoji obljubi. Mogoče, da se uresniči ustno poročilo o rešitvi duš; hodi z Bogom.« Nace je šel po svetu z obljubo v srci.«
Čas jc najboljši zdravnik. Bodi rana še tako globoka in skeleča, sčasoma se zaceli in vrne se vsaj po nekoliko prejšnja zadovoljnost. Tako je bilo tudi pri Hrušarjevih in Brcznikovih. Siccr so mlada člo-
veka prav težko pogrešali in kadar je govorica nanesla na ljubljeno hčer, na dragega sina, vselej so očf rosi le solze.
Tako je minilo pet let. Zopet je bil najlepši pomladanski dan, katerega se je vse veselilo in se prišlo ogrevat na solnce. Pogovor se zasuče na Lenčiko in Načeta. Hrušarju se utrne debela solza in z žalostnim glasom reče okolistoječim: »Danes jc ravno pet let, odkar jc izginila Lenčika, moje veselje in materina radost. A neki notranj glas mi budi vedno upanje, da jo bom Še videl « Nehotč se obrnejo proti močvirju in, o čuda, od njega koraka po travnikih ženska naravnost proti Hrušarjevim. Mati spozna takoj svojo Lenčiko in od samega veselja skoro omedli. Šli so ji naproti in se glasno veselili srečne vrnitve ter sklenili, da napravijo prihodnjega dne gosti.
In res, drugega jutra kazala je vas drugo lice. Deklice, Lenči-kine tovarišice, okrasile so vse s cvetlicami in venci in popotnik bil bi mislil, da se obhaja velika svatovščina. Vse jc bilo veselo, sam6 domača hči je ostala resnobna in često pogledavala v daljo, kakor bi koga pričakovala. Mati jc to opazila in rekla Lenčiki: »Vem, koga pogrešaš; včerajšnjega dnč si se izgubila ti, denašnjega pa on.«
V tem ustavi pred hišo potnik korake svoje. »To je on, Nace je!« kričč vsi križem. Zdaj je dokipelo veselje do vrhunca. Vprašanj in odgovarjanj ni bilo ni konca ni kraja. Prva je morala Lenčika povedati dogodke svoje.
»Ko tako po cvctlicah gledam,« prične ona, »pridem nevedč v močvirje. Od strahu zavpijem in se obračam, pa vse se ugrezujc in jaz izginem s površja. Ko se zavčm, stojim sredi mračnega poslopja. Oziram se na vse strani, bilo je sicer več vrat; a vendar izhoda najti ne morem. Sedaj stopi pred mene mož, prime me za roko in pelje v sobo, kjer se je vse blestelo od zlata in dragega kamenja, le po tleh je bilo polno smetij. Tu mi se jame dobrikati in me v zakon prositi. Jaz pa jokaje odgovorim: »Pusti me, pusti; vse.zastonj!« To jc trajalo" dolgo in ker je naposled uvidel, da njega prošnje nimajo vspeha, pridejo mu druge muhe v glavo. Reče mi: »Veš kaj, Lenčika, najlepših lepša, jaz odpotujem, ti pa kraljičica moja, pometaj te-le smeti iz kota v kot, dokler se ne vrnem.«
»To delo sem opravljala brez prestanka, kajti kar sem spravila za dnč v red, ležalo je drugega jutra zopet razmetano po sobah. Nekoč pa slišim neko ječanje, sklonim se in poslušam ter čujem razločno:
»Jokajmo se, dušice, jokajmo
Solze suhe, glasne;
Tu je dežela joka, kraj 'zdih'vanja,
Ni počitka v noči, ne po dnevi. Jeden nas razmeta, druga pometa. Oj, neusmiljena deklica, kaj smo ti st'rile? Nehaj, nehaj, za zastor nas zbcri.«
Razumela sem in skrila smeti. Ko pa povodnik pride domöv in jaz njega ponudbo zopet odbijem, razmeče smeti po prostornem po slopji in mi ukaže prejšnje delo. Jaz pa si napravim metlo od mahu in pometam dolgo, dolgo.
Nekega dnö slišim to le pevanje:
»Oj, biser dobrote svetle, Slušaj milo proseče glase, Glase ubogih dušic! Zapustila boš to službo. Šla v človeško družbo.
Oj, pri Bogu bomo ti hvalo dale, Nikdar tebe pozabile. Sliši mila, Vzemi nas smeti 'sabo za plačilo. Pri Bogu bomo ti hvalo dale Me dušice revne, revne.«
Kmalu potem pride povodnik k meni in me jame zopet prositi roke. »Zastonj ves trud!« odgovorim mu ter zahtevam plačila za tako-zvesto službo. Na njega vprašanje, kaj hočem za plačilo, pa pravim : »Te-le tebi nepotrebne smeti mi daj in domöv me püsti.«
»Vseh je preveč, polovico si vzemi, za nameček pa to-le zlato-oglavnico, uhane in pas.«
Potem me izpusti.
Vse se je čudilo vstrajnosti in srčnosti rešene deklice ter ogledovalo darila.
Zdaj pa prične Nace pripovedovati o svojem potovanji.
»Zapustivši puščavnika sem blodil po neznanih deželah, in nc-vedč prišel v deveto deželo. Tam je bilo zlatd, kakor pri nas peska in vsega dovolj. Bivali so ondu črni velikani; jaz sem jim sezal malo nad gležnje. Ko stopam po velikem travniku, srečam velikanko, katera me pobere in v predpasnik vrže. Mislil sem, da se mi polomijo vse kosti. Nese me pod veliko drevo in ondu pred starega velikana. Nekolikokrat me pogleda in napösled reče: »Ti, maličko, ako mi ho češ služiti, dobro ti bo, inače te kar pri tej priči snem.«
»Bom, bom pridno ubogal,« trepeta je odgovorim. Zapovedal mi je nabirati bisere in plesti zlato vrv. Delal sem, kar sem mogel, da je pömlad trikrat ozelenela. Med velikani pride do boja. Najhujši je bil ujet in obešen. Moj gospodar poišče dva tisočletna hrasta, polomi
jima veje in pričvrsti tisočletno jelko ndnja. Na zlato verigo so ga pripeli in obesili. Velikan je bil z mano tako zadovoljen, da mi ponudi — svojo hčer v zakon. Jaz pa se moško odrežem: »Deklice velikanke ne potrebujem, pusti me od tod; vrniti se hočem v domače kraje in dobiti sebi jednakega dekleta.« Ni se obotavljal ter mi naložil mnogo blaga.
Vzel sem palico v roko in hajdi proti domu. Pot je bila dolga in težavna. Zabredel sem v deželo pesjanov, ki ljudi žr6. Videč, da so dlakasti kakor ovce, ubijem psa in se ogrnem v njega kožo. Tako sem ubegnil. Potujem dalje in dospem do pravih Ijudij. Tu skrijem svoje blagö in grem služit. Pol leta potem se mi pretrga pas, puščav-nikovo darilo, in zdaj spoznam, da je napočil čas vrnitve. Precčj dolga jc še bila pot, a premagal sem vse težave in tu sem sedaj v sredi svojih rojakov. Radujmo se ko obhajamo trojno veselje« in vsi zapojo:
»Dan veselja je in petja, kdo še več želi! In vesel te poroke, komu se ne zdi! Junaka, rojaka slavnega Načeta In deklice krasnolicc, zale LeuČike. Da bi bila sreča mila in ljubezen pri tej hiši, Da v ljubezni bi živela, Bog nos usliši!«
Jeseni.
i.
j&ot \6y kot vč
Oj, ptice lehnokrile, I jaz razpčl Bi rad peroti čile.
In z vami vsplid V dežele sreče, petja, Isk&t za dom, Za rod ubog zavetja.
2.
Gledal si ponosno, drevored, Na vrvččo množico oholo — Pa osiU je tvoj se bujni cvet, Le odrčvjc zdaj si golo.
Strta je lepota in tvoj čar, Divnc so zamrle sanje, Po vejevji ti ječi vihdr, Drevja tožno vzdihovanje
3-
Ptice odletele drobne, Vtihuil pesmij zvonki glas, Rože ljube so ocvele, Strt prirode ves je kras.
Toda spečo to prirodo V sanjah ziblje sladek up: S cvetjem dičnim njo in s slavo Božji vzbudil bo poljtfb.
Srce moje, srce moje Nad in želj visök je grob, Nikdo pa ne bo jih vzbudil, NI radost, nI svit čarob.
4-
Kakor spomladi priroda,	Vse je tiho, vse je nčmo,
Srečno je sreč bi!6,	V smrtnih sanjah srce spi,
Kakor zdaj priroda mrtva,	Srtma solza žalovanja
Srce moje je mrtvrf.	Časih mir mi ta skali.
In kakor vihrir jeseni Zavrti nebroj peres, V srci se pričnč gibanje, Ndd, želj A mrtvaški ples.
Slavomir.
0 trčh bratih.
Ndrodua pripovedka iz Motnika. — Zapisal Gašpar Križnik, il jc nekdaj oče, ki je imel tri sine in jim je rekel: »Kateri mi prinese najlepšega ptiča, tistemu dam graščino in kraljestvo.« Bratje odidejo ptiča iskat. Ko gredö po poti, začneta starejša suvati in tepsti mlajšega; zato se je moral od njiju ločiti in je bil žalosten, ker je moral sam popotovati. Kmalu pride do neke cerkve, v kateri se jc brala maša, krene jo noter, da je zmolil par očenašev. Ko mine, gre nazaj, in na gomilah se nameri na svoja brata, ki sta odkopavala mrliča. Ta ju vpraša, kaj bosta počela ž njim. Povesta mu, da jima je bil dolžan »šmarno petico« in da ga bosta zato pretepla, ker jima je ni vrnil. Mlajši dečko jima jc pa rekel: »Pustita mrtve v miru spati; petico bom pa jaz plačal za ranjcega.« Vrne jima posojeno petico, in potlej zagreneta gomilo. In so šli dalje vsak po svojem poti. Mlajšega sreča volk in ga vpraša: »Mladenič, kam greš, ker si tako žalosten?«
»Kaj čem praviti, ko mi ne moreš pomagati,« reče dečko; volk pa: »Zakaj bi ti jaz ne mogel pomagati, če meni poveš, kam greš?«
Mladenič mu povč. »Mi smo trije bratje. Nam so oče rekli, da, kateri jim prinese najlepšega ptiča, tistemu prepustč graščino in kraljestvo.«
Volk mu reče: »Pojdi naravnost po tej poti, prideš do izdane graščine, kreni na dvor, tam na steni visi ptičnik (kletka), notri jc tako lep ptič, da ga na vesoljnem svetu ni jednacega. Prekrižaj in pokropi čez kletko z blagoslovljeno vodo in jo ročno vzemi, pa ne oziraj se, ampak pojdi ž njo modro in pogumno. Tvoja brata bosta zadrge napravila, toda ujela bosta vsak jednega vrabca.«
On gre dalje, da pride do izdane graščine; ko pride tja, krene na dvor in ugleda ptiča v kletki, kateri mu je tako dopadcl, da jc
kar obstrmcl, toda pozabil ga je prekrižati in pokropiti. Ko je to pozabil, pa pridejo trije levi, pa ga odpodijo, pa gre prazen in žalosten preč. Zopet ga sreča volk in vpraša: »Mladenič, ali nisi dobil ptiča?« on reče: »Prišli so trije levi in so me odpodili.« Volk pa: »Zakaj me ne ubogaš? Pojdi nazaj in stori tako, kakor sem ti rekel, vzemi kletko in ptiča ter ročno odidi!«
On gre nazaj, stori tako, kakor mu je rekel volk, prekriža ptiča in ga pokropi z blagoslovljeno vodo, vzame kletko in ptiča in ga nese očetu domöv. Onadva pa sta prinesla vsak jednega vrabca.
Zdaj oče ni hotel nobenemu imenja prepustiti, kajti mlajši se mu je zdel premlad in preotročij, torej jim jc rekel: »Zdaj pojdite še je-denkrat po svetu; kateri prijezdi domöv najlepšega konja, njemu dam graščino in kraljevstvo.«
Zopet odidejo po svetu, po jednem poti, pa tako sta starejša črtila mlajšega, da se je moral od njiju ločiti; gre sam po drugem poti dalje, pride zopet do tiste cerkve, v kateri se je maša brala. Gre noter, zmoli par očenašev, ko mine maša gre dalje in ga sreča tisti volk ter ga vpraša: »Mladenič, kaj si tako žalosten in kam greš?« »Mladenič mu povč: »Mi smo trije bratje, pa so nam oče rekli, da, kateri jim prijezdi domöv najlepšega konja, tisti dobi' po meni graščino in kraljevstvo; onadva sta pa iznajdena, bosta lepe konje izbrala in prijezdila domöv, jaz pa ne.«
Volk mu reče: »Pojdi po pott dalje, pa prideš do izdane graščine, zraven je hlev, notri je dvanajst konj, pojdi in vzemi jednega; pregledovati in izbirati jih nič ne smeš.«
On gre in kmalu pride do graščine, krene v hlev, pa je tepec gledal in izbiral, kateri konj je lepši in gorši. Konji so začeli biti, komaj je iz hleva ušel, da ga kateri ni kopitnih Žalosten pride nazaj in volk mu reče: »Zakaj mc ne ubogaš, da bi ročno prvega konja odvezal, ko prideš v hlev? No, pojdi nazaj in naredi tako, kakor ti povem, pa boš srečen!«
Uboga in gre nazaj; ko pride v hlev, vzame in oscdla konja, söde nanj, in gresta domöv; önadva brata se mu na poti pridružita in pridejo skupaj domöv vsak s svojim konjem. Ali mlajši prijezdi' naj goršega.
Rekel jim je oče: »Zopet ne morem med vami posredovati, ker jc mlajši prijezdil najgoršega konja. Pojdite še tretjikrat po svetu; kateri pripelje najzaljšo kraljičino, njemu dam graščino in kraljevstvo.«
Gredö bratje skupaj po jednem poti iskat zale kraljičine. Pa starejša dva sta sedaj še bolj črtila mlajšega in sta dejala med sabo:
Dejva ga prctepsti in malo prevaljati, obakrat jc hinavec boljše in lepše blagrt pripeljal domöv, kakor midva; že zna dobro in prilizncno govoriti, bo tudi katero zalo kraljičino nagovoril, da pojde ž njim domov.«
Res, kakor sta dejala, tako naredila, in ga tudi od sebe spodita, da gredo potlej vsak po svoji poti. Mlajši zopet pride do tiste cerkve, kjer se je maša brala, gre noter, zmoli par očenašev, maša mine, pa gre dalje. Spet ga sreča tisti volk in ga vpraša: »Mladenič, kaj si tako žalosten in kam greš?« Pa povč: »Zakaj bi ne bil žalosten, ko smo trije bratje, nam so pa oče rekli, da, kateri dobf najzaljšo kraljičino in pripelje domdv, njemu izročim graščino in kraljevstvo. Ona dva sta prebrisana in iznajdena. znata dobro vabljivo govoriti, bosta lehko zalo žensko kraljičino pregovorila, da bo šla ž njima. Jaz pa nc.«
Volk mu reče: »Pojdi tu notri v izdano graščino, tam so tri kraljičine, starejša leži v prvi sobi, na nji sedi zmaj, kateri ima tri glave; druga leži v drugi sobi, na nji sedi zmaj, kateri ima šest glav; tretja leži v tretji sobi, na nji sedi zmaj, kateri ima devet glav.
Ko prideš na dvorišče, prekrižaj in pokropi se z blagoslovljeno vodo, tam na steni visi star, rjav meč, vzemi ga ti in pojdi v prvo sobo; ko boš vrata odpiral, požene se zmaj proti tebi; ti pa mahni z mečem po tretji glavi, pa mu vse tri odsekaš. Kraljičina bo vstala in ti bo rekla: »Ker si tako srčen, pri Bogu mogočen, dasi mene rešil, pojdi v drugo sobo, tam leži srednja moja sestra in zmaj na nji sedi, kateri ima šest glav!« Ti pa pojdi v drugo sobo, pa ravno tako naredi, mahni z mečem zmaja po šesti glavi, in vseh šest mu odbiješ. In druga ti bo ravno tako rekla, iti v tretjo sobo, »tam je mlajša moja sestra, in zmaj na nje sedi, kateri ima devet glav, ti mahni po deveti glavi, pa mu odbiješ vseh devet.« Potem bodo prišle k tebi in te bodo vprašale: »Kaj hočeš za plačilo, da si nas rešil,« ti jim pa reci, naj s teböj gredö na očetov dom, in si izberi jedno za ženo.«
Mladenič gre na izdano graščino. Ko pride na dvorišče, naredi, kakor mu je rekel volk, prekriža se in pokropi z blagoslovljeno vodo. vzame tisti rjavi meč, in gre v prvo sobo, kjer je ležala najstarejša sestra, in ki je sedel zmaj na nji, kateri je imel tri glave. On začne vrata odpirati, zmaj se požene proti njemu, pa mahne z mečem po tretji glavi ter mu odseka vse tri preč.
Kraljičina vstane in mu reče: »Ker si tako srčen, pri Bogu mogočen, da si mene rešil; pojdi v drugo sobo, tam leži moja srednja sestra, ki sedi zmaj na nji, kateri ima šest glav.«
Potem gre v drugo sobo; ko je vrata odpiral, zmaj se požene proti njemu; on mahne z mečem po šesti glavi, pa mu odseka vse preč. Kraljičina vstane in mu reče: »Ker si tako srčen, pri Bogu mogočen, pojdi v tretjo sobo, tam leži najmlajša moja sestra, ki sedi zmaj na nji, kateri ima devet glav.«
On gre, in, ko vrata odpira, zmaj se požene proti njemu, mahne z mečem po deveti glavi, odseka mu vse preč. Kraljičina vstane, lepo se mu zahvali: »Ker si bil tako srčen, pri Bogu mogočen, da si nas rešil, kaj boš pa hotel za plačilo?« On reče: »Da bi mi ti hotela dati roko in srce svoje, pa biti žena moja do hladnega groba. Smo trije bratje, pa kateri bo najzaljšo kraljičino pripeljal domov, dejali so nam oče, tistemu izročim graščino in kraljevstvo.«
Z dano besedo je bila zadovoljna in mu je dejala, da jc rada njegova žena, in da gre voljno na njegov dom ž njim, »zato, ker si mene in moje sestre rešil, ko smo bile zmajem izdane.« V tem prideta dni dve notri, zahvalita se mu tudi te dve lepo, da je vse tri rešil. Potem so začeli bale navezovati in na voze nalagati. Vzamejo in na-prežejo ostalih jednajst konj in odidejo proti domu.
Volk mu zopet pride naproti in mu reče: »Mladenič, pazi in nc hodi blizu, kjer bodo brata tvoja obešali. Ce hočeš srečno potovati, pelji ge ročno dalje!«
Gredd dalje, pridejo do vešal, zve, da bodo njegova dva brata obešali, usmili se njiju ter ja odkupi.
Potem gredo veseli vsi skupaj domov. Pridejo do prepada in starejši brat reče srednjemu: »Pojdi kamenje metat notri v prepad, midva z mlajšim bova poslušala, kako globoko leti.« Sedaj gresta starejši in mlajši poslušat, kako globoko kamenje leti'; srednji ga pa meče. Starejši sune mlajšega pod rčbra, da se prekopicne v prepad. Pustč ga notri in.se peljejo dalje proti domu.
Ko pridejo domöv, vpraša jih oče, kje je mlajši. Povedd mu, da ga niso nič videli. Potem rečeta očetu in kraljičinam, da gresta na lov in da jih več dnij ne bo domdv. Ideta pa mlajšega čakat, ko bi okreval in šel proti domu, da bi ga končala.
Kmalu pride k temu revežu v prepad tisti volk in ga vpraša: »Mladenič, kaj delaš tukaj?« On mu odgovori: »Jaz te nisem ubogal in sem bil nesrečen, ker mc je sunil starejši moj brat notri v prepad, kjer si ne morem pomagati.« Volk mu reče! »Če mc hočeš ubogati, jaz ti še pomagam.« Pomoli mu rep, da se ta prime zanj, in ko ga privleče na pot. reče mu še: »Tukaj v gozdu seka neki kmet drva, ti pa pojdi k njemu in ga prosi in doplačaj, da s teboj obleko zamenja;
ker tvoja brata te čakata na poti, mislita te ustreliti in zaklati, jeden ima jeden nož in dve pištoli, drugi pa dva noža in jedno pištolo, potlej te pa ne bosta poznala, ko boš v kmctski obleki mimo njiju koračil.«
»Ko prideš domöv, pojdi v hlev in se ponudi oskrbniku za hlapca, da boš konje krmil in snažil, ker pri tisti graščini živina ne pije in nc jč in sc revno redi, zato ker pravega človeka ni domä. Tebi pa ni treba nič konj napajati, krmiti in čediti. Dobodi tri jednoletne leskave šibe, pa vsako jutro vsakega konja trikrat udari ž njimi, pa se ti bodo tako dobro redili, da te bodo izpraševali: »Kako ravnaš s konji, ker jih ne krmiš in ne napajaš, pa se ti tako dobro redč?« Ti pa reci: »To že Bog tako d d.« Kadar te pride tvoja izpraševat, primi jo za roke, pelji v sobo k svojemu očetu in jim povej, kaj sta tvoja brata naredila s teboj, pa prosi jih, da ja ročno ukažejo smrtno kaznovati, če ne, bosta šc oba nesrečna z očetom. — Zdaj moreš pa mene končati, da mc boš rešil, ker jaz sem duh tistega mrtveca, ki si ti petico plačal zame.«
Mladenič mu reče: Jaz te ne morem končati, ker si meni dosti dobrega storil in me smrti otel iz prepada«. Volk pa odgovori': »Če mc ti nc boš, zmanem pa jaz tebe v prah in pepeli«
Mladenič vzame meč, odseka mu glavo preč in bel golobček zlcti proti nebu.
Potem krene v gozd, kjer je sekal kmet drva, in ga prosi, da bi menjala z oblekami Kmet mu dolgo ni verjel; menil je, da se tuji gospod šali. Ko mu pa povč vzroke, preoblečeta se, in ta gre svoj pöt proti domu. Gredoč je videl brata, ki sta ga čakala; imela sta ravno tako orožje, kakor mu je povedal volk. Pa je srečno mimo njiju koračil, ker ga nista poznala, ko je bil v kmetski obleki.
Ko pride domöv, krene naravnost v hlev, ponudi se oskrbniku za hlapca. »Prav rad tc vzamem«, reče oskrbnik; »pri naši graščini živina ne jč in ne pije, gotovo zato, ko ni pravega hhpea.«
On gre zdaj v hosto, odreže si tri jednoletne leskave šibe in gre nazaj v hlev k svoji živini; udari vsakega konja po jedenkrat na dan z vsemi tremi leskavimi šibami, pa mu ni bilo potreba krmiti, napajati in snažiti.
Živina se mu je začela lepo rediti, da je je bilo veselje pogledati. Ljudje so jo hodili gledat in hlapca izpraševat: »Kako krmiš, da imaš tako lepo rejeno živino?« On jc dejal: »To že Bog tako da«.
Jedenkrat pride tudi mlajša kraljičina, njegova zaročenka, katero je rešil v tisti izdani graščini, kjer je na nji sedel zmaj, ki jc imel
devet glav, v hlev, on ji pokaže živino in da ima vse lepo urejeno po hlevu. Potem jo prime za roke, pelje jo v sobo k očetu svojemu ter mu povč: »Preljubi oče moj! Jaz sem mlajši Vaš sin, ki sem te tri kraljičine v izdani graščini rešil, konje in drugo blagö dobil in proti domu peljal: gredoč pridemo do vešal, kjer so mislili usmrtiti moja dva brata, jaz revež ja odkupim, in gremo veselo proti domu; užil sem za to dobroto neusmiljeno nehvaležnost, gredoč me z zvijačo suneta v prepad, da bi bil tamkaj konec vzel, ko bi me dobrotnik moj ne bil otel; potlej sta me šla čakat, ko sta žc došla na Vaš dom, in sta Vam dejala, da gresta na lov, pa sta menila mene končati. Bog jc dal, da sem srečno koračil mimo njiju, in da sem še živ. Zatorej Vas prosim, da oba ročno in ostro kaznujete!«
Ročno ukaže oče svoje dva hudodelna sina v ječo zapreti in obsoditi na smrt
Zviti buči jim ponoči iz ječe utihotapita ter jo pobegneta v planine; ondu začneta zbirati malopridne ljudi' v tolovajske Čete. Starejši jc bil njih poglavar, drugi pa njegov namestnik. V zemlji si napravijo lepa in umetna bivališča, kakor kraljeve palače. Vhod v zemljo pa se ni nič poznal. Kateri možje so jima, sam6 za njiju dva, drug skriven izhod naredili, te sta pa vse na skrivnem pomorila.
Potem so po okolici plenili, da jc bila groza in strah. Ljudje se kralju pritožijo, da, čc tolovajev ne polovi' in ne ukroti, jim tukaj ne bode prebiti, da se bodo mogli zavoljo njih izseliti v druge kraje.
Kralj tolovajem napove vojsko. Ko se boj začne, vselej tolovaji kraljeve vojake premagajo. Sedaj uvidi kralj, da jim drugače ne bo kos, kakor da planino z vojaki obkoli, kakor sovražnika v trdnjavi, da nc bodo od nikoder dobili živeža. Res jo obkoli in kmalu jim poide živež.
Tolovaji začn6 poglavarjema pretiti s smrtjo, da morata, ko sta jih zbrala, skrbeti za živež. Lasje se jima zaenö jeziti, na tihem položita tleče gobe na smodnik, potem se po skrivnem izhodu spravita na dan. Druge je pa zadela strašna usoda smodnika. —
V tem premišljujeta: »Kaj bova pa zdaj počela?« Starejši je rekel: »Jaz pojdem v samostan k menihom.« Drugi pa gre na neko graščino služit za postreščeka. Ko so obhajali jedenkrat na graščini gosti, on je gostom jed nosil na mizo; menili so se razno in tudi to, kakšen velik greh jc ljudi moriti in pleniti po nedolžnem. On je pa to čutil in vest se mu v srci obudi.
Drugi dan gre k izpovedi; za pokoro mu naložb izpovednik, da mora hudodelstva svoja povedati gosposki, da druge pokore ni zanj. Vestno
opravi naloženo pokoro, gosposka ga prime, denejo ga v ječo in obsodijo k smrti.
Mašnik pride k njemu v ječo, da bi ga izpovedal in obhajal, in pripravil za smrt. On je pa rekel, da želi tega in tega meniha, da ga previdi za zadnjo uro.
Res pošljejo po meniha, katerega je želel. Ko pride v ječo, reče mu: »Ljubi brat, kaj si mislil, da si povedal, da si hudodelnik, zdaj boš pa mogel umreti!«
»Pomagaj mi, ljubi brat, če je mogoče!« reče jetnik, »da se rešim smrti.«
»Jaz ti že pomagam,« reče menih; »toda ubogati me moraš. Jaz bom prišel tri dni vsak dan k tebi in bova pod pričnami jamo izkopala; tretji dan pridem k tebi z Rogom in ti bom skrivaj prinesel meniško obleko, da jo oblečeš, potlej skozi jamo pobegneš in se zunaj med ljudi zamešaš. Jaz pa pojdem z Bogom nazaj in porečem ljudem, da je jetnik pobegnil, in potlej pojdeš z menöj v samostan; tukaj bova rekla, da si iz tega in tega samostana.«
Naredita tako, kakor sta se zmenila. Potem se kmalu v samostanu naveličata redovnega in pobožnega življenja in rečeta med sabo: »Pojdiva in pobegniva od tukaj, kdo bo zmerom molil v tem zidovji, ko nama ni treba.«
Neko jutro zgodaj vstaneta, pobereta na tihem svojo prtljago, pa gresta v božje ime, da nikdo ni včdel, kam.
Gresta daleč po svetu, prideta neki večer do izdane graščine, kreneta noter, v sobi je bila jed in pijača na mizi pripravljena za dve osebi. Dencta svoje reči v red in sedeta za mizo, pijeta in jesta in se razno pomenkujeta. V tem je ura jednajst, pridejo noter hudi duhovi, sčdejo za mizo, vzamejo karte v roke in začn6' igrati, pa tudi tema dvema rečejo; starejši jih je takoj ubogal in tako premeteno igral, da so duhovi vso igro izgubili. Ko niso imeli več denarjev, rekli so mu, naj bi jim jih posodil, ta je pa rekel: .Če nimate denarjev, pa nehajte igrati!« V tem je začela ura biti polunoči. Hudi duhovi pa izgubijo svojo moč.
Drugi dan gresta dalje, prideta v tuje kraje, tukaj kupita veliko gospodarstvo in starejši je potlej tukaj kraljeval do smrti.
Srednjemu je pa v glavo padlo, krene nazaj na izdano graščino in m£ni, ker je bil tukaj moj brat srečen, utegnem biti tudi jaz. Ko pride v sobo, pogleda na mizo, ker je bilo pripravljeno piti in jesti za jedno osebo. Sčde in željno použije pripravljeno jed; potem lčže v posteljo ter sladko zaspi.
Jednajst ura odbije, pridejo noter tudi hudi duhovi, za mizo sedejo, vzemö karte v roke in zaČn6 igrati, pa tudi temu rečejo, naj gre, »saj ti nas nc boš vigral kakor tvoj brat,« On vstane in gre, pa kmalu niso imeli več denarjev. Prosijo ga, naj bi jim jih posodil, pa jim je dejal: »Če nimate denarjev, pa nehajte igrati!« Drugi duh mu reče: »Če tri večere v tej izdani graščini ležiš in z nami igraš, pa vsak večer vigraš, rešiš jo in dobiš, da boš potlej tukaj kraljeval.« On je pa res bil tukaj vse tri večere, in vsak večer je duhove vigral. Tretji večer so mu pa dejali: »Nocoj jc pa tvoja smrt, ker nam tako prevzetno in ošabno odgovarjaš!« Pa so ga začeli mučiti, kmalu je začela ura biti polunoči', in duhovi izgubijo svojo moč. Pa je imel mir. Lčže v posteljo ter sladko zaspi.
Zjutraj, ko se dan naredi, vzbudi se in vstane; pogleda okoli sebe, vse vidi novo, veličastno, krasno, kakor v kraljevi palači. V tem prideta dve kraljičini noter, zahvalita se mu, da je bil tako pogumen, »da si nas rešil, zato pa, katero hočeš lehko izbereš za ženo.« Potem napravijo zaroke, in kmalu poroko in ženitnino, na kateri ni bilo veselja ni konca ni kraja. Srečno veselo jc kraljeval, ker je imel dosti denarjev, do svoje smrti. — Vsi trije bratje pa niso vedeli jeden za druzega, kako kateremu gre, živeli so srečno na zemlji vsak do svoje smrti.
Slavjanska pisma,
Piše dr. Fr. J. Celestin.
II.*)
csno jc življenje: ono ni lc dolina solz, še menj pa je srečna zemlja večne radosti in ne bode — nikdar. Brez dvoj be je življenje v obče težka borba: za svoj obstanek mora se boriti vse živo do najnižjih organičnih vrst. Novega tu ni nič: učenjaki so sedaj stvar lc bolj sistematično pojasnili, in širjemu občinstvu se je zdelo, da so mu odkrili kar čisto nove resnice, nov svet. Človeške strasti so dobile večji prostor in neko upravičenost, vse plemenito pa, za čemer so težila tisočletja in uživala najlepše veselje v dosegi lc jednega dela tega, kar nas povzdiguje ter jc bil, jc in bode
*) V I. pismu je popraviti nastopne tiskovne pomote: Na 609. strani v 6. vrsti od zgoraj stoji mora, namesto more, » 609. » v 16. » » zdolaj » nežna ni t i, nam. seznaniti.
največji ponos človeštva: vse to je izgubilo nekaj svoje cene. Naše moralno obzorje jelo se je temniti: trdosrčna sebičnost smelo povzdiguje glavo in hiti v oni vrtinec strastij, kjer ni sreča domä. Prava sreča je tudi naša korist, in globokomiselni možje n. pr. J. St. Mill, ki je pisal o načelu koristi, da vlada na svetu, niso mislili ozke tri-vijalnosti, ki prezira morälo in le za slepo srečo drvi: oni niso izključili, mari zahtevali ljubezen do bližnjega, niso izključili naše vere, naših nad. Ali površna trivijalnost tega ne umeje, in večkrat najmenj ravno tedaj, če se šopiri pod zastavo modernega napredka, onega sijajnega, zunajnega napredka, ki ga navadno gloje črv nestalnosti, neomejene, divje sebičnosti. Taka sebičnost uničuje socijalni red, četudi v liberalnih frazah obeta svobodo in bogastvo, širi pa pokvarjenost in liberalno hinavstvo, množi število bogatih lenuhov ali pijavek, siromaštvo mas in — bajonete.
Vse to vpliva tudi na mlado slovanstvo ter je strupi in slabi, najbolj seveda inteligencijo. Sicer pravi dober poznavalec (Mackenzie Wallace), »da ne ve na svetu za drug človeški razred, ki bi rajši prejemal Človekoljubne ideje, kakor ruski omikani stanovi«, in to nas veseli in tolaži, ali nas ne sme utopiti v morje lene fraze o slovanskih vrlinah in krepostih: vsaka krepost potrebuje hrane, da ne opeša, fraza pa goji le površnost, oholost in zatira pravo vrednost. Slovanstvu je že mnogo škodila. Človek si jo igraje prisvaja, ponaša se ž njo, kakor s čistim zlatom, navdušuje se za njo, kakor vidimo. Čisto zlato resnice in prave omike jc le plačilo za dolgo, resno, pošteno delo. Tako delo uči človeka, da spoštuje samega sebe in druge, ki so vredni: ono oplemenjuje duh in srce, varuje zmot, ubija stoglavega zmaja človeške pohlepnosti. Ko bi delo bilo naš slovanski idejal, storilo bi slovanstvo odločen kulturni korak,našlo bi samo sebe vstalnem napredku negospo-dujočih razredov — kakor je to bilo in je v obče na zapadu — ampak vsega slovanskega sveta do najnižjih razredov, oni korak, za katerim teže najboljši ljudje tudi na zapadu. Vsestransko delo bi omejilo do mej potrebnosti in vodilo bi špekulacijo, odstranilo bi pogubni parasitizem: sedanje oderuštvo in robovanje narodov in držav kapitalizmu sploh. Gospodujoči kapitalizem je s pomočjo pravnih verig postavil vse zapadno društvo na drugo podlago najprej in najbolj v gospodarskem življenji. Novejši izumi mu močno pomagajo, izumi, ki so ponižali zaslužek mas. Mašinc so moškega odstranile od marsikaterega dela in vzele si ženske in otroke tako, da vsi skupaj ne zaslužijo Časi toliko, kolikor je prej zaslužil oče sam.
Moderna produkcija ponižala jim je zaslužek do minimuma bivanja. Zato je mogel reči J. St. Mill (v načelih polit, ekonomije), »da ne vemo, Če so vsi dosedanji mehanični izumi olajšali vsakdanji trud le jednega človeškega bitja.« Mi sami vidimo, kako vidno pada blagostanje mas, in stari ljudje nam pripovedujejo o življenji pred letom 1848. stvari, ki se nam skoro neverjetne zdč, ali imamo mnoge nedvojbenc pismene dokaze prejšnjega večjega blagostanja mas. Površno pa bi sodil, kdor bi mislil, da so si narodne mase same temu krive, da ljudje sedaj ne znajo živeti skromno, da niso več tako pridni, ko so bili itd.: temeljni vzrok je v tem, da se je pre menila podlaga, vse drugo je postransko. Kapitalizem je za dobiček že dolgo uničeval Človeške čute, on je ploskal in ploska, če se preliva nedolžna kri, kakor je to priznal dober kristijan William Howitt: »Barbarstva in strašnih nasilij tako imenovanih krščanskih plemen v vsakem kraji svetd in proti vsakemu närodu, ki so si ga mogla podjarmiti, ne nahajamo v nobeni dobi svetske zgodovine, pri nobenem plemenu, tudi ne pri najsurovejšem, neusmiljenem in brezsramnem.« Nekoliko se pač smemo tolažiti mi, da so ravno v angleškem parlamentu večkrat poudarjali trezni ljudje in dobri domorodci, da so Rusi Angležem najbolj nevarni v tem, da si znajo pridobiti zaupanje tujih plemen, ker po svojem značaji niso oholi in ne prezirajo »nižjega človeka«. Da, sedaj moremo še reči, da kristijanski čuti živč v slovanskih masah, ali tajiti si nc smemo in nc moremo velike nevarnosti, ki je v tem, da posebno k nam manjim prodirajo duševni in gospodarski vplivi, ki nam narivajo težko borbo za obstanek, pa tudi že časi žalostno obupanje nesrcČncžev brez lastne krivnje. Ali se morda motim ? Kako sladka tolažba bi bila taka zmota!
Skrivati pa si svojega stanja ne bi smeli. Pa vendar imamo v slovanstvu dosti primerov, da se rodoljubi resnice bojč. Ali še bolj žalostno pa jc, da gola sebičnost posameznikov kar preganja resnico celo — tujcem na ljubo in korist kot pokorna igrača njihove ohole sebičnosti. To so žalostni znaki naše nezrelosti in nestalnosti. V svoji celoti jih slovanstvo sicer odločno obsoja, obsoja glasno pred svetom zaslepelost ali pokvarjenost, in to jc naj menj, kar mora storiti. Naša vest mora biti budna, občutljiva za vsako zmoto. Ako lju bežen pravice in vsega plemenitega ne prešine slovanstva, ako ga ne napolni energični prezir in sovraštvo vsega, kar nasprotuje plemeniti ljubezni in pravici, kaj bodemo storili zase in za človeštvo, zakaj je dal Bog, da
»Največ sveta sinovom sliši Slive«, da stojimo tu »na strah vragam« mi, ki krivice ne želimo nikomur,
a želimo in zahtevamo le pravico zase, da moremo mirno, kulturno napredovati ?
Vemo sicer, da smo šc nezreli, nestalni, da jc neprijatelj posejal ljuljiko med našo pšenico in se veseli, če smo nezložni, če nam rane krvavč, ali zdravi kulturni napredek je naš prijatelj: on nas osvobaja, on nas primlje ko mlajše brate v svoje kolo in se ne boji o belem kulturnem dnevi — nočnih strahov. Le sami se ne smemo zapustiti, ne smemo cepiti in drobiti svojih teženj na svojo škodo in na radost ncprijateljev. Zapuščamo se pa, če se pogrezamo v svoj plemenski mikrokozem, in mislimo, da smo veliki, pa nečemo videti drugega sveta, ki nas pomiluje ali se pa smeje in nas izrabljuje, kolikor samo more. To je naša velika slabost.
Mi stopamo v kolo omikanih narodov sedaj, ko pri njih samih duševna produkcija gubi oni produktivni sklad celotnega razvit i ja z jedne strani za to, ker strankarski interesi to zahtevajo, z druge pa za to, ker ogromna produkcija vodi k f r a g m c n t a r i č n i specializaciji tako, da tak fragmentarični spccijalist gubi preglednost celote in vrednosti lastnega dela za to celoto: tiskajo se potem pri narodiči, ki kakor lačen kruha potrebuje dostopne, razumljive in koristne za narodno življenje duševne hrane, stvari, ki so s stališča fragmentarične specializacije morda učene, ki pa — jih niti 1/IOoo°/o intcligcncije ne čita. Take specijalizacije pa se poprijcmljejo mnogi, ker se »med svojimi« najlaglje dobi glas »učenjaka«, čeravno je stvar tako dolgočasna, neprobavljiva in pisana s tako visoko učeno važnostjo, da, ko izleze med »učeni svet«, za »pet krišČevih ran« ne dobiš človeka, ki bi se žrtvoval in jo čital ter napisal nekaj o nji. Moraš lepo sam sebi peti — slavospev, ali pa mora brez njega stvar utoniti v veliko morje pozabljenosti, dokler se nc najde zopet spccijalist, pa jo radi »pregleda literature predmeta« izvleče na dan, da se koj pozabi stvar in pregled itd. do poznih rodov. Korist takega dela jc =o, škoda pa velika, ker t d ko delo odvrača od silno potrebnega produktivnega narodnega dela. Le fraza dobiva, če se sodi bogastvo literature po številu knjig in razprav ter njihovih naslovov, dobivajo oni, ki svoje glave polnč s praznim učenim napuhom. Kdor bi se hotel napiti iz tega studenca, godilo bi se mu kakor čudaku, ki bi v suhi puščavi čakal iz suhega peska hladne vode.
Naši slovanski učenjaki se pač nc bi smeli odlikovati s štetjem peska v Sahari. Ni to naš mož, ki hvali tuje narode, za slovansko preteklost, sedanjost in bodočnost pa nima zmisla: vse to sc možu ne zdi zanimivo, ker niso tujci mnogo napisali in nahvalili se o tem. S
tujimi vzori stopa v resno življenje, z njimi živi in dela, če kaj dela za narod. Ravno to je velika krivica naši nestalnosti, vsled katere, četudi delamo (v tujem duhu) ne moremo najti dosti trdih tal pod seboj, tal, na katerih bi se našlo vse slovanstvo neglede na razlike, zgodovinskega razvitja, jedino na katerih je mogoče stalen, slovansk napredek. Slovanska vzajemnost je ona beseda, ki bi bila čisto zlato, ko bi v slovanstvu oživela. Ali do sedaj nas preveč odvračajo od pravega pota tuji vplivi in lastne slabosti. Toliko smo pa vendar napredovali, da smo si vedno bolj v svesti tega pota, najbolj pa v stiski in nesreči: malo čuden, pa čisto slovansk je ta pot k vzajemnosti, trnov pot trpljenja, bridkih izkušenj in nesreč. Najdalje od vzajemnosti so še vedno Poljaki, ki so za Du-chinskim dolgo trdili in deloma šc trdč, da so Veliko-Rusi turansko torej neslovansko pleme, ali pa, da so Poljaki izbrani narod med narodi. Kdo bi jim tega nc želel, da le vidi pogoje za to! Ali šovinizem in slepo sovraštvo ne delajo izbranega naroda: >Tam, kjer Šovinizem išče naslona samo v preteklosti in v nezdravih slikah domišljije: samo je neumen in gnusen.« To so ostre ali resnične besede tudi nam dobro znanega prof. J. Boudouin a de Courtenay (Z powodu jubilcusza prof. Duchinskiego, Kraköw 1886), ki poljski narod gotovo ljubi. Trezni poljski časopis »Kraj« pa priznaje, da je bila v nesrečen čas izrečena ideja, »da smo mi (Poljaki) izbrani narod.« Kako so laskali Poljakom, nekateri iskreno, premnogi neiskreno le za to, da jih odvrnejo od slovanstva in jih — laglje uničujejo. Nesrečni roman-tizem poljske inteligencije je poljskemu narodu silno Škodil: ravno on mu je po razdelitvi Poljske na to nesrečo potisnil na mučeniško čelo še trnov venec. Verski fanatizem pa je žalibog rad podpihaval ta ro-mantizem, kakor to priznavajo mnogi, pa tudi poljski zgodovinar Bo-brzinski (Dzieje Polski w zarysie), ki čisto iskreno in brez navadnega poljskega doktrinarizma opisuje »vso nesrečo, ki so jo zakrivili jezuitje društvu in državi, ubivši svobodo misli, razvivši verski fanatizem, po-stavivši korist Rima nad narodno korist, kar je gotovo tudi pospešilo pad Poljske.« Bridke besede! Poljaki so se tedaj najbolj zmotili, ko so začeli prenašati svoje središče iz zapada tja na slovanski iztok —radi borbe s pravoslavjem. Ta žalostna, tudi krvava borba kristijana proti kristijanu jc laskala polj skemu samoljubju in tragični lah k ou m no's t i, s katero so v tej borbi zanemarjali vitalne svoje politične in gospodarske interese ccpili se od svojega naroda, ki vsega tega ni razumel, cepili se pod tujimi, posebno francoskimi vplivi tudi med seboj, ker jc bilo med
njimi mnogo prostomiselnikov (celo prostih zidarjev), ki so borbo s pravoslavjem veli le s čisto političnega stališča. Tako so izgubili Poljaki Čvrsto podlago v nedvomno poljskih zemljah, a med Malo- in Belo-Rusi ter Litovci je niso mogli dosti pridobiti in utrditi. Ali utrdili so si povsodi element, o katerem Balucki v svoji povesti: »Zidöwka« (War-szava 1886) piše z živim realizmom tako, da čitatelj vidi, da se se-mitsko pleme s poljskim narodom stopiti ne more in sicer tudi za to ne, ker tuje pleme samo tega ne želi', četudi časi drugače go vor<5. Tega si poljski rodoljubi gotovo niso Želeli in si ne že\6: oni bi z veseljem pozdravljali vsako sočutje in sodelovanje poljski stvari in so si mnogo obetali od združenja domoljubja in kapitala. Pojedini slučaji domoljubne požrtvovalnosti so jih motili.
Motimo se v obče preveč lehko, najlaglje pa oni, ki postanejo »samostalni«. Sosedne velike države si lehko pridobe pretežen vpliv in ni fraza, če se govori, da se državica veliki drŽavi sama vspešno vpirati nc more, če mogočna soseda hoče rabiti vsa — četudi mirna — sredstva, ki jih ima. Ce so si interesi nasprotni, ali pa tudi, če vladajo politični predrazsodki. da se »mali prijatelj« nc sme ojačiti: rabijo se vsa sredstva za pridobitev vpliva: budi se posebno vspešno pripravni šovinizem, ker ljudje se ga napijö kakor 6pija ter se strastno radi naslajajo — domišljijami, ali pa prebrisanci zlorabijo do-mišljano zaupljivost svojih sodržavljanov za svoje osebne interese. Iz sanjarij se prebujajo zaupljivci s težko glavo in praznim žepom: dobri prijatelji so poskrbeli za slan račun od milostivo dopuščenih sanjarij in so zadovoljni, če dobivajo od narodne dojne kravice — smetano in sir, sirotka pa ostaje narodu, da more »sijajno in slavno« napredovati, ker je svoboden, moder in strašno — kulturen, da je le misel o slovanski vzajemnosti in podpori težek greh in razžaljenje za takega kulturnega velikana. Če se med seboj kavsajo in sovražijo radi sirotke, ki je bila milostivo ostala narodu, to nič ne d6: saj jc kulturna ta borba in to sovraštvo, in omikani, napredni prijatelji ponavljajo jim dan na dan, da kultura cvete pri njih »z nenadejanim sjajem« in da jo radostno pozdravlja ves zapadni svet. Novi, oslepljujoči sjaj privlača cele tolpe kulturnih navdušenjakov: dragi gostje slovanske gostoljubnosti dobivajo žlice in posedajo okoli sklede uboge narodne sirotke in so tako ljubeznivi, da jedo, jedo, četudi narod — nima kaj jesti. Nikoli pa se nc sme dogoditi, da lačen siromak, ki nima žlice in nc sedi za mizo, poprosi tudi za se malo sirotke: to bi bilo strašno barbarstvo, strašen udarec kulturi. »Kaj, da bi se drznil kulturni divjak na kaj takega ? Ne, to ne sme biti! Mi vržemo predrznega bar-
barja na kamen našega kulturnega mlina, zmeljemo ga v droben prah in razsipljemo grešni njegov prah z groznimi kulturnimi kletvami na vse štiri strani širokega sveta. To naj vč, to naj si zapamti raztrgani berač (njegova smetana in sir pa sta jako dobra), ki od naše velike milosti dobiva, če že nič drugega, vsaj — zrak, dober kulturen zrak. In človek je v svojem domu, kraj svoje mize ponižen in pokoren — berač, in je srečen, če dočaka milost, da s m e pri vratih gledat i, kako drugi jedo iz njegove sklede njegovo jed. Saj to je blag. kulturen zakon, on to vč, in je srečen, srečen! Srečni pa so tudi dobri gostje za njegovim stolom, in četudi so zelo lačni plemeniti možje in še bolj žejni, spomnijo se vendar časi tudi gospodarja, ki ne je in ne pije, ker — ne sme, spomnijo se, da so mu bili velikodušno prepustili nekaj čistega kulturnega — zraka in za »desertom« vstaje med njimi in govori učeni predstavitelj človekoljubnih teženj, govori goreče, prepričevalno, da zahteva čast tisoč- in tisočletne kulture, da ona ne pozabi barbarjev, če so lačni, ter jim iz dobrega čisto čistega kulturnega zraka, samo zraka, da si siromaki želodca ne pokvarijo, izpeče kruh in da jim iz njega curi blag studenec kulturne — vode, da napredujejo vse dalje in dalje, dokler nc dosežejo one idealne kulturne stopinje, da bo vsak iz njih imel — iz čistega kulturnega zraka pečeno pišče v svojem lonci. —
Gospodar za vrati čujc svojo bodočo srečo, in se v blaženstvu topi pa lakoto trpi. Pravo mu je, zakaj pa trpi!
Ne motimo se: nas še ne spoštujejo, ker ne vidijo dovolj realne moči, ne vidijo jasne, jcdinstvenc kulturne težnje in — dela. Ko bi slovanstvo imelo že jasno tdko težnjo, da bi ona naše kulturno delo objedinjavala in dajala mu odločen smer in zmisel: takoj bi se rešilo mnogih in najneznosnejših nasprotnikov, ki se sedaj zale-tujejo v nas kakor komarji. Mislijo si: motimo jih, sipljfmo klevete na klevete, zadržujmo njihovo razvitje, kolikor in dokler le moremo: to zahteva naša čast in korist. Če vspejemo le še nekaj desetletij, bode tudi to za nas velik dobiček.
Teorije v borbi za obstanek napolnjujejo naše nasprotnike z divjo, brezobzirno energijo in ono lokavostjo, za katero je sposoben le človek brez moralnih načel. Mi pa verujemo, da pravica ni prazna beseda, mi se nadejamo, da nas bode ona vodila in jačala, ona nam dajala vstrajnost v borbi, in kazala nam najboljša, najkultur-nejša sredstva, da si pribori slovanstvo človeške pravice. Čim brez obzirnejši in ncmoralnejši so naši nasprotniki proti nam, tem menj bodo imeli trajnih vspehov, tem bolj zahajali v gnili zrak pokvarje-
nosti, tem hitrejši in večji bode naš vspeh, ako slovanstvo uvidi jasno svoj položaj,- ako si za vodilo vzame delo in krščansko načelo, ono načelo, ki bode tudi zapadu, v katerem brez dvojbe vre in kipi socijafrio vprašanje, dalo moč, da pripomore njegovemu kulturnemu rešenju in se zopet postavi na temelj zdravega razvitja brez pogubnih kraj nosti j. Brez borbe pa si slovanstvo tega načela ne bode očistilo zgodovinskih peg, ki so se ga poprijele, ne bode se ubranilo prodirajočemu si zapadu brezverju ali pa oni verski intoleranciji, ki je v preveliki gorečnosti in brezobzirnosti zakrivila jako mnogo zla. Brez težkega dela in borbe na vsakem kulturnem in političnem polji slovanstvo ne more napredovati v svojem duhu kakor poseben tip. Mi se načelno ne delimo od zapada, ali vidimo, da je slovanstvo kakor celota živelo in razvijalo se drugače ko zapadni svet, da se v zapadnem slovanstvu v obče niso iz narodnega življenja razvrli društveni obliki, kakor jih vidimo v zgodovini, ampak so nasledki posnemanja zapadnega življenja ter so ravno pri Čehih in Poljakih, t. j. pri onih narodih zapadnega slovanstva, ki so svojo individualnost v zgodovini brez dvojbe najbolj razvili, rodili plod, ki jasno dokazuje, da elementi Življenja teh narodov vendar niso bili in niso samo zapadni, da je tu bilo nekaj odločno svojega, slovanskega. Ti zgodovinski pojavi so n. pr. husitstvo in češko moravški bratje z jedne, z druge strani pa poljska demokratija plemstva. Da ni kulturno vspelo ni jedno nI drugo, tolmačimo si lehko tako, da so se tu slovanski in zapadni elementi mešali tako, da niso mogli prevladati nI jedni, ni drugi, pa je ravno to prouzročilo nevspeh v slovanskem zmislu: pri čeških bratih vidimo težnjo za duhom krščanstva, kakor ga imajo evangelija, pri husitstvu in poljski demokratiji pa je bila slovanska ona težnja, da se nc razvija zapadno feudalstvo tuja, neslovanska, pa jc bila izključnost, ki se je bila razvila gledč »chilopov«, ki so bili tlačani po zapadnem obliku.
Da je tudi ostalo zapadno slovanstvo bilo ohranilo s: do sedaj precej svojega, mnoge pravne običaje in ustanove n. pr. dedno pravo, zadruge itd. stori marsikaj posebnega: vse to so jasni elementi posebnega tipa. Pa tudi prebujenje in razvijanje zapadnega slovanstva v novejšem času vrši se na svoj način, kakor vsak lehko vidi, tako, da je pač glavna črta tega razvitja: prebujenje vsega naroda kakor jedne o r ga n i č n e c e 1 o t e, česar pri zapadnih narodih ni, kjer sta delavec in kmet vedno stala in stojita na strani.
Da ima vse pravoslavno slovanstvo svoj tip, je pač vsakemu jasno. Smemo torej v obče trditi, da je po vsem svojem razvitji in značaji slovanstvo poseben kulturen tip, ki sicer nima še popolnega kulturnega jedinstva, ki pa kaže da je to jedinstvo mogoče in da se uveti zanj veselo množč z našim pr obuj en jem in jačanjem —vbrez vseh strahov, ki si jih zlobno izmišljujejo sovražniki, ker imajo slabo — vest.
FOs
Duhovniki slovenski pisatelji.
O proslavi književne petdesetletnice Davorina Trstenjaka.
Spisal Andrej Fčkonja.
lavjanski vladika prcvzvišcni Josip Juraj Strossmayer pravi v svojem pismu do ljubljanskih bogoslovcev dnč 18. fcb. 1885.1. med. ostalim: »Meni su brača Slovenci vele mili, a navlastito
neumorni svečcnici Slovenije, koji s ponosom mogu gledati na svoj rad; jer samo njihovim trudom je slovenski puk probudjen i pro-svjetljcn.« — Pač lepa, dotičnike jako časteča svedočba od strani najslavnejšega sedaj živečega ccrkvcncga poglavarja Slavjana.
No, zaslužnega delovanja v slovenskem ljudstvu našim duhovnikom tudi pri nas nikdo ne zančkuje; temveč splošno se priznava znamenitost duhovščine slovenske v narodnem oziru. Mislim torej, da mi se ne bode zamerjalo, ako v naslednjih vrsticah nekoliko izprego-vorim o posebni stroki duhovenskega poslovanja: o duhovnikih kot slovenskih pisateljih*). Čast vsem pravim domoljubom slovenskim, katerega koli stanja in zvanja, od najstarejših pa do najnovejših časov! Živeli vsi pošteni delavci na književnem polji našem: pesniškem, pripovednem, naučnem, znanstvenem! Slava vsem buditeljem in prosvetiteljem, kateri so se trudili in se trudijo, da bi po možnosti ter kakor si bodi koristili našemu narodu!
Govoreč posebej o duhovnikih slovenskih pisateljih pak hočemo najprej kratko pregledati a) njih raznovrstno delavnost na tem polji; zatem preiskati b) temu njihovemu poslu nekatere glavne razloge; a naposled še povedati c) nekaj za na-daljno književno delo njihovo. — Ker so si naši duhovniki za slovensko književnost in ž njo za prosveto narodno pridobili res mnogo zaslug, zato je gotovo vredno in dostojno, da se tudi tega primerno spominjamo; in to zlasti še letos, o književni petdesetletnici staroste
*) No 11 »Cicero pro domo sua«, sed facta loquuiitur!
slovenskih pisateljev, duhovnika Davorina Trstenjaka. Razven tega bi stvar morebiti za katerega našinca utegnila biti tudi kako poučna, zanimiva in — vspodbudna, kar bi pač temu sestavku še bil nekak poseben namen.
Slovenci opazujemo v književnosti svoji neko označevalno posebnost, 16 namreč, da je velika večina naših pisateljev stanu duho-venskega, vsaj v prejšnji d&bi tak<5. Znano je sicer, da so od začetka slovenske pismenosti: od sredine XVI. veka pa do novejših časov: tja - do konca minulega XVIII. veka, naše književno polje obdelovali malone T sami duhovniki; vendar, ozrimo se nekoliko le v književno povestnico svojo, da vidimo, kaj nas ista v tem uči posamezno o delovanji slovenskih duhovnikov.
Ze prva slovenska in vseslavjanska pisatelja, ss. Ciril in Metod, bila sta duhovnika, ki sta bogoslužne in svetopisemske pa še druge cerkvene knjige preložila na naš čestiti jezik staroslovenski pred tisoč in toliko leti. — No, pa kdo so bili utemeljitelji uprav novoslovenske književnosti ? Duhovniki: Trubar, Dalmatin in njiju vrstniki v 2. polovici XVI. veka, podavši nam v sedanji govorici zlasti sveto pismo, razne katekizme in molitvenike, pa takozvane postile ali evangelijske pridige in duhovne pesmi (od 1. 1550. do 1584.). A kdo je započeto slovstveno delo nadaljeval v XVII. stoletji? Duhovniki: škof Chrön z evangeljsko knjigo (1. 1612.), kanonik M. Kastelcc z nabožnimi spisi (1. 1678.—88.) in kapucin o. Janez Krstnik od S. Križa s cerkvenimi govori (1. 1691.—1707.). In kdo so bili tčh nasledniki za isti posel v XVIII. veku? Zopet du-
I, in tu v toliki večini, da med več nego polstotino slovenskih pisalcev v tčm stoletji nahajamo le kakih deset neduhovnikov.
Znamenite j ši so: Kapucin o. Hipolit, izdal svoj slovar (l. 1711.) in slovnico Bohoričevo v drugem natisku (1. 1715.); kapucin o. Rogerij pridige (11731.,— 43.); jezuvit Basar tudi pridige (1. 1734,); župnik Paglavec nabožno-ascetične spise (1. 1745.—50.); avgustinec o. Marko Pohlin knjige nabožno-verske, svetopisemske, pripovedne, zabavne in poučne (1. 1765.—98.); župniki Gorjup evangeljske nauke (1. 1770.), Hasl sveti post (1. 1770.) in Rupnik trpljenje Kristovo (1. 1773.); jezuvit Gutsman duhovne nauke, slovnico in slovar (I. 1770.—89.): farar Kiizmič Stevan novi zakon (1. 1771.) in plebanuš Kiizmič Mikloš razne cerkveno-nabožne spise (okoli 1. 1780.) v ogr.-slov. narečji; župnik-kanonik Japelj pridige (1. 1794), a posebno Sv. pismo (1. 1784. — 1804.) s tovariši sotrudniki; beneficijat Breznik večno pratiko (1. 1789.); pa župniki: Zagajšek (Zelenko) slovnico (1. 1791.), Goličnik čebelarstvo (1. 1792.) in Reja krščanski nauk (1. 1891.); ter
Književna delavnost.
duhovnik Vodnik o prehodu prejšnjega v sedanji vek (1. 1795.—1818.) spise o raznih strokah književnosti.
Naravski so se ti in drugi duhovniki pisalci bavili največ s tva-rino bogoslovno, Pa vendar so poleg tč pisali tudi o nekaterih drugih stvarčh, zlasti o jezikoslovji, kakor je ravno vmes omenjano. A ko se je v Slovencih posebno začetkom našega stoletja začela vsestranski obdelovati prava književnost svetska — kdo je bil tedaj med prvimi njč gojitelji? No, zopet duhovniki. Ne govoreč tu obširneje o novih slovničarjih in slovarjepiscih, kakor so duhovniki bili: ravnatelj Vodnik (pismenost 1. 1811., slovar rkp.), kapelan Dajnko (slovnico 1. 1824.), profesor Metelko (slovnico 1. 1825.). bogoslovec Murko (slovnico 1. 1832., slovar 1. 1833.), župnik Jarnik (etimologikon 1. 1832.), župnik Potočnik (gramatiko 1. 1849.) . . ! poglejmo le površno v raznovrstne predmete tedanje in še^ nekoliko sedanje književnosti svoje.
Kdo je zlagal prvi naše umetne pesmi necerkvene vsebine? Duhovniki: Vodnik (1. 1806., 1809.), Stanič (1. 1882.), Modrinjak (pr.l. 1827.), Jarnik (do l. 1844.); a kdo nam je prav za prav ustvaril in najobilncje hranil pescmsko Krajnsko Čbelico? Duhovnik dr. Zupan (1. 1830.—33.). Kdo je pisal prvi boljše povesti za slovensko mladino in preprosto ljudstvo? Duhovniki: poznejši škof Ravnikar (1. 1815.), kapelan Jarnik (1. 1814), kapelan Dajnko (1. 1824.) spirituval Slomšek z bogoslovci (do l. 1832), župnik Ciglar (1. 1836., 1839.). Kdo je sestavljal prve knjige za naše ljudske šole? Duhovniki: Vodnik (l. 1811.), Ravnikar (1. 1816.), Metelko (1. 1830.—46.), Potočnik (1. 1847.—57.), pa škof Slomšek (1. 1853.). Kdo je zasnoval prve slovenske novine? Duhovnik Vodnik (že 1. 1797.— 1800.) .Kdo nam je podal prve knjige gospodarstvene. prirodoznanske, obrtstvenc, v našem jeziku? Duhovniki: župnik Ješcnak o poljedelstvu (1. 1821.), župnik Pire o vrtnarstvu (1.1830.—34.),Jarnik o sadjarstvu (1. 1817.), razven žc imenovanega Goličnika še Danjko o bčelarstvu (I. 1831.). pozneje župnik Zalokar ob umnem kmetovanji in gospodarstvu (1. 1854.), pa župnik Yrtovec obširno o »vinoreji« (1. 1844.) in »kmetijski kemiji« (1. 1847.) pa nekaj o zvezdoslovji (v »Novicah« 1. 1847.), a benediktinec prof. o. Robida o »naravoslovji ali fiziki« (1. 1849.), pa o »zdravem telesi« (l. 1846.), »domačem zdravniku« (I. 1854.) in »domačem živinozdravstvu« (1. 1856.).
Kdo nam je prvi pisal zgodovino našo in občno? Duhovniki: župnik Krempelj štajersko (I. 1845.), župnik Hicingar splošne zgodbe cerkvene in svetne (1. 1849., ^S2-)» »občno povestnico« pa župnik Vrtovec in prošt Verne (1. 1853.- 63.). Kdo nam je začel prvi znanstveno preis-kavati in naučno tolmačiti slovenske starožitnosti ? Duhovnik, profesor in potem župnik Dav. Trstenjak (v »Novicah« od 1. 1853. sem, pa v »Glas-
niku«, »Letopisih Matice Slov.« idr.). Kdo je največji jezikoslovec naš? Poleg Miklosicha duhovnik Or. Caf (do 1. 1874.). Kdo jc spisal prvo latinsko slovnico slovenski? Frančiškan prof. o. L. Hrovat (1. 1874.). Kdo nam jc podal književno zgodovino našo v najtočnejšem pregledu? Duhovnik prof. J. Marn (»Jczičnik« 1. 1883.—87-)TKdo je poslovenil največ in najlepših povestij, novel in romanov iz drugih slavjanskih jezikov', češkega, poljskega, ruskega? Duhovnik Lav. Gorenjec-Podgoričan (l. 1864.— 86.). Kdo nam je ustanovil književno družbo sv. Mohorja? Glavno pač škof Slomšek (1. 1851.). Kdo ima za narodno stvar med našim ljudstvom izvenrednih zaslug kot novinar? Duhovnika profesorja Einspieler (zlasti po listu »Miru«), in dr. Gregorčc (po »Slov. Gospodarji«). Kdo je priobčeval najnavdušenejše rodoljubne članke v »Slov. Narodu«; Duhovnik Raič Božidar. Kdo je v Slovencih najuzajemnejši Vse Slavjan književni ? Duhovnik Matija Majar.....
Pa, kdo bode našteval vse tčpojedinosti! Tö nam tukaj ni možno, a niti potrebno ni; saj, kdor se zanima o slovenski književnosti, njemu so znani njč obdelovalci i svetovni i duhovni. I dandanes imamo Slovenci med umnimi delavci na našem polji književnem raz-memo dokaj lepo število duhovnikov, sejočih raznovrstno ,zdravo seme v brazde rojstne njive' slovenske knjige ter istotako vojujočih z ,uma svetlim mečem', s peresom v roki za pravično in sveto našo stvar, a to nc baš najzadnjih in nc najslabših. In kar pravi jeden prvih pesnikov slovenskih, istotako duhovnik, S. Gregorčič, v tčm obziru o samostanih, velja pač tudi v obče za marsikatero hišo svetskih duhovnikov naših: »Premnogi nam notri živč učenjaki, premnogi nam £ notri živč narodnjaki«.
Odkod neki vse to?
Razlogi- književnemu poslu.
Istina je, da so početki literature v vsakem närodu več ali menj značaja cerkveno-verskega, zasnovani in pospešavani najbolj po ccr-kvenih služabnikih ali duhovnikih. Vendar pri nas Slovencih je to le pojav, kakeršnega po drugod nc nahajamo, zjasti pri Neslavjanih nc. Zato pa bi gotovo bilo zanimivo, da se zna," kaj je pravo za pravo temu pri nas posebej vzrok in povod. Preiščimo torej nekatere glavne razloge književnemu delovanju duhovnikov slovenskih.
Kakor znano, bili so v srednjem veku v obče duhovniki malone-jedini naobraženi, ki so znali čitati in pisati; a to je trajalo šc nadalje tudi v novi vek vsaj kaki dve stoletji takö. In akoprav so sčasoma začeli knjigo in včdo gojiti tudi svetovnjaki, naščini vendar
od tč strani' ni bilo nikakšnc koristi; kajti pod izključno nemško vlado v Slovencih närodnemu Življu ni bilo mesta nč v šoli nč v uradu in sploh nč v javnem prometu. V književnosti je izprva vladala latinščina, kakor povsod, pozneje pak je prodrla nemščina kakor v službovnih tako i v naučnih strokah. Domači jezik je nahajal pri nas_zunaj kmetskc koče jedino zavetje le še v hiši božji, v cerkvi; a tedaj je bil pač najbližji povod uprav duhovnikom, da so poleg ustnega pouka še prijeli za pero ter so ljudstvu svojemu podali tudi njegovo besedo pisano.
Pri tem so duhovniki v tedanjih časih bili pri nas tudi jedini sposobni pisati slovenski. Res, v šoli se pravilnega jezika v oni prvi dobi niso učili, a znali so ga vsaj kakor tako govoriti od ddma; in dasi v študijah svojemu närodu pač precčj odtujeni, vendar so pozneje v službovnem življenji bivali največ le zopet sredi näroda samega, ž njim izravno vedno občevali ter tako zmerom bili napotovani na materinščino. A tega pri drugih stanovih ni bilo. Uradniki in ostali službeniki vladni so bili zvečine tujci, slovenščine nezmožni; pa tudi isti domaČi rojaki, ker so, itak že vzgojeni v povse tujem duhu, živeli še navadno po mestih in torej s slovenskim občinstvom niso bili toliko v neposredni dotiki, niso imeli take dobre prilike, da bi se bili pečali s slovenskim pisekom. A zato v istini tako majhno število svetskih pisateljev naših v dobi närodnega mrtvila.
Duhovniki naši pa so nadalje bili tudi prim oran i, da po slovensko pišejo. Saj božjo besedo so ljudstvu v cerkvi oznanjevali v tčrn jeziku; no za tdko ustno pouči vanje v pridigah in krščanskih naukih pa je gotovo bilo živo treba pripomočkov pisanih. Dokaz temu so nam nekateri dasi jako majhni ostanki še iz dobe naše pred-književne, kakor so znane navadne molitve, očitne izpovedi in homilijc ali načrti propovedni. In tako so nastale pri nas tudi najstarejše zbirke raznih cerkvenih govorov za nedelje in praznike v letu, o katerih pi-salci večkrat -sami naravnost pripomenjajo, da so jih spisali in na svetlo dali za svojo porabo pa tudi v pomoč duhovnim tovarišem svojim ter neredko uprav po drugih na to nagovorjeni in prošeni za to. Da, takih primerov še imamo i dandenašnji ter nam tudi svoja izkušnja do dobrega zasvedočuje potrebo takšnih knjig in spisov.
(Konec prihodnjič.)
Doslej neznana knjiga slovenska.
Priobčujc V. Oblak.
knjižnici graškega Marijinega samostana (Mariahilfcr-Klostcr) jc shranjena majhna dozdaj neznana slovenska knjižica, katere niti Kopitar v svoji slovnici, niti Šafarik, niti naš vestni Mam ne omenja. Naslov ji je: Catechismus, Tu je bukvize.^Tega*Tprafhu-vanja is pet fhtukou Kerfhanfkcga Navuka zhastitega patra Peti a Canisiusa is tovarshtva Jesufoviga. H' perpomaganju vfeh Gofpudou Farmaftru, Duhouneh ofkerbnikou, vuzhenikou: tudi otruk, inu ftarci-fhou, bratou, inu fefter Bratoufhine Kerfhanskega Navuka. Skus Per pufhanjc teh Vifhch. V' Cclouzu. Per Deidizhih Joannesa Friderica Klcinmayr 1762,« 120, 192. To je tedaj prva izdaja istega »Catc chismusa«, katerega tretjo ali peto Safarik I. 117 omenja »Catechismus, tu je bukvize tiga isprafhuvania is pet fhtukou kerfhanfkega navuka
.....Petra Canisiufa.....etizh (petizh oder tretizh; die ersten
Buchstaben abgerissen) v' druk dane inu pobulfhane i. t. d. V Lublani, Eger 1770, 120. 198 S.« Tudi četrta izdaja, katero Marn (»Je ziČnik« XVII, 76) omenja, je 1776. 1. v Ljubljani izšla.
Naša knjižica ni toliko radi svoje vsebine zanimiva — v tem oziru« se ne razlikuje veliko od sličnih istodobnih knjig svoje vrste — nego radi tega, ker je v koroškem narečji pisana, v katerem iz začetka druge polovice XVIII. stoletja imamo le prav pičlo število knjig. Vsebina knjižicc je naslednja: Na str. 3—7 je kratek na vod k branju »Visha brat fe vuzhiti«. Za tem dve strani obsezata »predgovor od Bratoufhine Kerfhanfkega Navuka, inu pridnofti leteh bukviz.« Na str. 9—128 je sam katekizem, kateremu je šestnajst cerkvenih pesmij pridanih (str. 129—167). Na konci (str. 167—192) je nekaj litanij in molitev.
Da se vsaj nekoliko razvidi, kakšen je jezik, podajamo najvažnejše posebnosti v glavnem osnutku. Stsl. poluglasnika 1» in i> nadomeščuje navadno e: den u, 12, menje 18, 44, pomenfha 56. Za stsl. b stoji, kadar je ta samoglasnik zategnen in naglašen, skoraj izključno ie: neviedni 8, 27, refvietlen 11, griehou 12, 15, odriefhnik 12, viernih 12, diele 22, 26, zhries 14 i. t. d. (Zanimivo je, da se ta predlog v tej knjigi piše Črez. Vsi slovenski pisatelji XVI. in XVII. stl. poznajo in rabijo ta predlog v obliki foz\ tako tudi Krelj v svoji postili). Samo ledko stoji v tem slučaji e\ verni 18, fpovedati 18, verneh 31.
Kadar je pa li nenaglašen, nadomestuje ga e in t: divizc 18, zhlovek u, 13. Prostemu stsl. e odgovarja tudi e, samö v nekaterih slučajih se ta e nadomeščuje z ie, in to kadar je naglašen in zategnen. V tem slučaji se tedaj prosti c tako glasi, kakor namestnik naglašenega 1;; ali to samö nekolikokrat: nebiefs u, 38, nebiefse 12, 37, fhieft 118. Naglašen in dolg o se je izpremenil v u\ kratku (neutr.) 3, po-muzhio 7, gofpuda 14. modruft 34 i. t. d. Če bi imel u v začetku besede stati, pridene se mu v, tedaj: vupanje 19, navukam 30, vuzhiti 42. O soglasnikih je samö naslednje omeniti. G se pred mehkimi samoglasniki c in i izpreobrazuje v j (t. j. g=j): drujeh 17, 55, druje 8, 56, drujem 27, drujemu 34, nadlujch 102 ; druji 8, 64, druji 8, ushji (= užgi) 35. Ista izprememba se nahaja tudi v kranjskih severoza-padnih narečjih, katera meje na Koroško ali so vsaj blizu meje koroške (cf. Baudouin de C. Otčcty komand, min. nar. prosv. II. 87 in Valjavčeva razprava o Predvorskcm narečji v progr. Varaždinskc gimn. 1858). Glasna skupina U se ne nahaja, nego i: bratoufhina 7, ker-fhanftva 10 i. t. d. Mimo molitva čitamo mnogokrat modlitva, 26, 31, 35 i. t. d.
Ob oblikoslovji je naslednje opomniti: Loc. sgl. i./o-deb. se skoraj izključno glasi na -11: bogu 8. pifmu 9, ferzu 15; in str. sgl. in dat. pl. iste sklanje se končuje že samö na am: krisham 10, ferzam 12, synam 97; jedina izjema je dat. pl. diel cm 120, kjer jc e iz nom. pl. vzet. Nom. pl. o-deb. jc mesto na -a, na c\ diele 26, 33. nebiefe 12. Loc. pl. te sklanje in tudi soglas. debel, katera se v nsl. po tej sklanji sklanjajo, je na -ch in -ah: dielch 29. nebiefleh 20; petkah 44. zhafah 18. krajah 8. Ali je končnica -ch tega sklona nekaj starega in tedaj neposredno odgovarja stsl. ehu. ali je pa nekaj sekundarnega in po vplivu analogije nastala, dä s: samö določiti, če historično zasledujemo razvoj sloven, sklanje od Trubarja do začetka našega stoletja. Nom. sgl. v (y)-dcb. se glasi na on in v a: molitva 21, zirkou 9. kletva 120. Končnica gen. in dat. sgl. pronom. in sestavljene sklanje je eg a, -emu: malega 9, fvetega 9; dobremu 24 i. t. d. Tudi v gen. in dat. pl. je ■ch, -cm končnica in ne ih, im in siccr tudi v sestavljeni sklanji, katera gre tedaj v nekaterih sklonih po analogiji pronom., kakor to za-pazujemo tudi v drugih slov. jezikih: poglavitneh 10, brumneh 12, boshjch 16, dobreh 26; tvojch 29 i. t. d. V dat. in loc. sgl. fem. je končnica ej: pravei 12, lubesnivei 21, boshjci 32, fvojci 22, tei 17. V nom. pl. neutr. jc mesto a, e: dobre. Tako je tudi v nom. sgl. mase. in neutr. mesto ta in to (stsl. tu in to) vedno te 10, II, 14, 29 i. t. d., ali nom. fem. (stsl. ta) je vedno ta. V 3. os. množ. IV.
vrste se ne nahajajo krajše oblike, nego samo daljše n. pr.: ftorijo 26, hodijo 42, redijo i. t. d. Komparativ se tvori s suf. -e/: potrcb-neifhi 12, pravizhneifhi 22, ftareifhi 39 i. t. d. — Vener, vuner se ne nahaja, nego samö v u n d e r 66, 88. Mesto noben se je ohranil še oben: obeno 50, občnega 54. V istem pomenu se rabi tudi odniri 58.
Da se bolje razvidi, kakšen je jezik, podajam v naslednjem predgovor. — Bratoufhino Kerfhanfkega Navuka je pruvizh v' letu 1571. S. Pius te V. tega j imena Rim f ki Papesh gorpoftavi'u.^ Paulus te V. je taifto v' letu 1607. s' velikim odpuftikim poterdiu, inu pogmerau. V' letu 1752. na 19. den miefenza Martia je leta Bratoufhina na Dunaji h' pruvemu osnanjena; v' letu 1750. na 8. den miefenza Novembra fpet na Dunaji per Patrah Jefuitarjah pod pomuzhio S. Joannesa Fran-cisca Regis is Tovarfhtva Jesuf. Mifsion. inu ncdoushneh otrozhizhou ponoulcna. V' letu 1756. nu potem je bila ta Bratoufhina v' drujeh deshelah gor perpraulena. Te Bukvize fo pa satu vkup sloshene, i. kir fe je snaidlu, da fo otrozi, inu druji ncvicdni ludi nailoshei te kerfhanfki navuk sapopadli, nu saftopili, kader fo na to visho katira fe v' teh bukvizeh snaide, sharani bili. 2. Kir ludi is enega kraja v' en druji pridejo, je dobru, kader fe na vfch krajah ena enaka visha tega fprafhuvanja dershi; taku ludi da li v druje kraje pridejo, veliku loshei na te navajene poprafhike odgovor dajo. Dobru je tudi te bukvize vezh barti prebrat, da fe na te v' tifteh sapopadene rezhi ne posabi. Nei bo tedei vfem ofkerbnikam teh dufh, inu drujem, katiri otrokam, al drujem ludem kerfhanfki navuk pried nofsijo, perporo-zhena ta visha tega fprafhuvanja, katira je v' teh bukvizeh pried po-ftaulena: oni bojo per Bogu enu veliku saflushenjc meli, inu Bug bo njim njih mujo obiunu plazhau.
Die Evangelisch - Reform irte Kirche Crista Salvatore (vormals S. Silvestra). Beitrag nur Geschichte des Evangeliums in Tricst von A. Vcnctianer. Trie s t und Leipzig. Verlag von Julius Da sc /SSy. Stranij 115, cena gld. /.So. V našem zvečine italijanski mislečem Trsti se denes toliko pisari, da mora trezen človek žalosten vzkliknoti: uboga pisala, kakö vas zlorabijo! Vse znanstvo, vsaka umeteljnost se razpravlja po — enodnevnicah = no-vinah, in uredniki so jim topoglavi gostobesedni židje in odpadniki razni
Književna poročila.
IV.
—idi\ zastopnikov javnega mnenja je prgišče vlaških golobradcev in gnezdeče zagrizlih zelenih puhlih ničevedcev — to so vam nositelji vse prosvete in vsega naobraženja. Ti nam dan na dan oznanjajo podlost za neumnostijo in občinstvo slastno čita in srka učenost iz tega zmeša, polnega vsakojakih pogreškov, katero potem prodaje po nizkej in visokej ceni po krčmah, trgih in celö v mestnej zbornici.
Tu hodi na svetlo znanstveni »Archeografo Triestino*, ki prinaša zgodovinske (?) razprave; v njem izvaja nekdo lepo slovansko besedo Zavije = Zavale, Zavalje iz furlanske godle: Chaulis, Caulis, in hoče s tem dokazati, da tudi okolica tržaška je bila »abitata da popoli celto — carnici*, — nevedoč, da imamo še denes mnogo slovenskih ostatkov po Furlanskem; drugi prorok nam s potnim čelom razlaga, kod so vse stanovali nekedanji (i r k i po Primorskem; in neki Frauer trdi celö v tem zborniki, da je premnogo imen po Istri semitskega porekla in po budalastem izvajanji ukrepa, da so prvotni Istrani govorili semitski jezik, da so se bili rodili v azijskem Kolhisi in da so čestili božanstva babilonskim enaka! In takšna knjiga usoja se imenovati: o z b i 1 j n o zgodovinsko delo: — Te tešče glave, take tesnorazumne ncznalice se osmeljajo pisati o slovenskcj književnosti ter smešiti naše starejše znane pisatelje? (Prim. »Indipendcnte* 1887. dnč 15. sept. št. 3725.) Židovska predrznost!
Istino je trdila pred nekaterimi leti ruska »Vcčernaja gazeta* govoreča: ,V naši dni čelovčk beret svoju mudrost iz gazet in žurnalov'. Na tržaških tleh ne bode znanstveno seme nikdar dobro urodilo in uspelo; učenih del pokvarjeni in duševno lenivi Tržačan neče podpirati in ne utegne čitati, zatorej se redkokedaj bere kaj temeljitega, zaradi tega zaspi vsako znanstveno podjetje v povojih, a tim več naročnikov in čitateljev ima babski a Piccolo', pustolovna >Alabardac, vetrenjasti ; Mat t i no', glupošaljiva nedostojna jPulce* in tajnoučna, zlate zore boječa se ^Alba*. Edino dostopna mestna knjižnica je vedno prazna, samo o zimskih večerih se hode mladiči smejat in gret v zakurjeno sobo, lupit paljen kostanj in mozgat slastic!
Tim znamenitejši je vsak zgodovinski proizvod, vzrastel na tej ne-plodnej ledini, sosebno važen pa za nas, ako tudi le mimogrede omenja pradedov slovenskih, naše minolosti, kajti premalo k rat srečaš tukaj tak spis, čeravno ti svedoči v prvej vrsti mestno ime samo, da Sloveni tu nismo tuji pritepenci, kar so hoteli dokazati dr. Kandier, Don Angelo Marsich in vsi ostali laži-zgodovinarji italijanski. Sam Manzano priznava v svojih ,An-nali del Friuli* I. na 94. str., da so živeli Sloveni (Schiavoni) uže o kol o 492. 1. po Kr. ob vsem adrijskem zalivi. V različnih listinah nahajaš popačene priimke tržaških prebivalcev in okoličanov n. pr. Bogatič ali Bogateč (1495. !■)» Kovač (1442. 1.), Lastovica (1446. 1), Mihec (1477. l.)> Mrzlič
(1484. 1.), Nabijavec (1377. 1.), Petelin (1440.1.). Prosinec (1379. 1.)» Repič (1420. L), Rožič (1375.1.), Sluga (1495.1.), Vodnikar (1395.1.), Železnik (1459-1.), itd. Leta 1468. so bili patriciji tržaški tudi: Babič, Blagošič ali Blagožič, T^isica, Mireč, Nedelo (?), Petač. Starejši še živoči okoličanje se še denes spo-minajo domačih imen nekaterim trž. ulicam: Riborgo = velika ulica: via S. Francesco = na njivah; via delle beccherie = v mesnicah itd. V raznih cerkvah tržaških se je tudi v prošlih stoletjih propovedalo in spovedovalo slovenski, vzlasti bogomolje 9 Madonna del mare *) je bilo povse slovensko, kajti onde se je vedno propovedalo ,in eragnolino*. (Jennerjev rokopis: Chiese di Trieste I. Fol. 167.) Vse to nam priča, da nekdaj se v Trstu niso sramovali slovanščine.
Zašel sem predaleč, a baš tu je bilo prikladno mesto izpregovoriti o tem, zatorej oprosti mi, čestiti bralec! Takšna ugodna prilika se nc nudi vsak dan.
Po tem malo trpkem uvodi vzemimo v roke imenovano Venetia-nerjevo knjigo, ki se nam preporoča uže i>o svojem papirji in ročnej vnanjesti, s čistimi pismeni in po lepem, pravilnem, morebiti tu in tam še preučenem, drugod nekako prepesniškem jezici. Tiskarskih napak ni opaziti, kar nam je denes uže posebno pohvaliti kakor redkost, kajti s takimi pogreškami jc druga polovica devetnajstega stoletja zelo napredovala. Pisatelj, bivši evang. župnik helvetske cerkve v Trsti, navaja mnogo novejših del in menj poznanih rokopisov, iz katerih nam je izerpil važnih podatkov in izpravil zaerjavela mnenja. Da-si gradivo ni najlepše razvrščeno in pregledno urejeno, vender knjigi ne moremo tega šteti v greh, kajti za vzdarje nam objavlja za-nimljivc tvorine; nepohvalno je edino, da je preveč pristrana in da se opira tudi ob lažnive zgodovinske zmaške rečenih vlaških mazačev, kakor so Kandier i. dr., katerim ni ozbiljni italijanski povestniki ne verujo in ki radi zamolče, kar je našega ali prekrajajo po svoje, kakor se jim mni najprimerneje.
Prvo poglavje govori o početki in ustanovitvi protestantske občine helvetske veroizpovedi. Avgsburški verniki so bili Nemci, švicarski — zvečine Graubiindnerji — pa romanskega i>okolenja, ki so se bili naselili sredi 18. veka v Trsti. Najimenitnejši Švicar je bil Juvalta, glavni podpornik, čegar hiša je služila v zbirališče in tajno bogomolje švicarsko, kder se je skrivaj netil zubelj duševnega življenja in opravljala služba božja v italjanščini. Po cesarskem ukazi o verskej |>otrpnosti (tolerantni edikt) dnč 13. oktobra 1781. 1. so začeli svobodneje dihati; zedinilo se je vseh 27 v Trsti živočih samosvojih helvetskih obiteljij in ukrenolo nabirat dobrovoljnih prinosov, da
*) Prim. »Ljublj. Zvone 1885. str. O90.	Pis.
si nastave svojega propovednika in da se uvede posebna služba božja, ker so se hoteli ločiti od uže obstoječe občine avgsburške vere, s katero so se poprej družili in tudi do 1783. 1. vkupej pokopavali. Obrnoli so se zatorej do gubernija s prošnjo in z dvorskim odlokom dnč 21. maja 1782. 1. se jim je dovolilo ustanoviti o svojih troških javno cerkev in učilnico. Dobili so vzmožnega ter izkušenega propovednika Grassa, ki je bil podpolno vešč vlaškemu in nemškemu jeziku. Promišljali so nato, kako si obave svoje bo-gomolje; akoravno niso iskali in zahtevali ogromne zgradbe, bili so vender v velikej nepriliki, kedaj sezida mala helvetska občina svoj hram božji. Po mnogem napori so nabrali v Trsti, po Švici in drugod svoto 3472 gld. 25 kr. v ta namen.
Cesar Josip II. je dal 1784. 1. odpraviti in dra/beno prodati dvanajst tržaških cerkev in kapelic v korist verskemu zalogu, — tako nam oznanja 2. poglavje. Med obsojenimi je bila tudi cerkvica sv. Silvestra*), katero je ukrcnola kupiti helvetska občina za svoje bogomolje, ker se je zdela zaradi svojega položenja in svoje tesnosti in malosti pripravna slabo naseljenim Švicarjem in ne predraga, kajti kupovna cena jc bila 1550 gld. in zastopniki so jo kupili na. dražbi za 2120 gld. Občina je imela zatem mnogo zaprek z gnbemijem radi glavnega vhoda in motnje božje službe v bližnji katolskej cerkvi jezuvitskej, a zadeva se je napösled rešila Švicarjem po-voljno in pogodba se je dnč 13. maja 1786. 1. podpisala. Zanemarjeno poslopje je bilo treba popraviti; troški so rasti i; mnogo nabranih novcev je bila občina izdala za svoje pokopališče in ostale potrebe, zategadelj je naložila svojim vernikom novo dajanje, visok davek. Dnč 22. oktobra je bila helvetska cerkev odprta in posvečena Kristu Spasitelju (Cristo Salvatore).
III. Cerkev sv. Silvestra je prastara; sledovi kažejo, da je bila često-krat popravljena. Pisatelj nam med ostalim riše zgodovinske preostatke, vodi nas v temno, davno preteklost, ko ni bilo še cerkve v Trsti, kadar so služila še mučeniška stanovanja v hramove božje, ko je moral biti vsak kristijan pripravljen žrtvovati življenje svoje za vero. Po raznih predanjih začenja zgodovina tržaške cerkve s početkom krščanstva. Legenda pripoveda, da je bil sv. Peter poslal 44. leta evangelista Marka v Oglej, propovedat blago-vestje ter širil sv. vero. Marko je imenoval za vladiko oglejskega in apostola celej Istri s Trstom sv. Mohorn, ki pošlje prvega prezbitra Jacinta in še necega dijakona v Trst oznanjat krščanski nauk. Nji j ino seme je kmalu uspelo in donašalo obilen plod. Ako bi legenda tudi molčala, tu stojimo na trdih zgodovinskih tleh, ki so se pojila z mučeniško • krvjö in gnojfla s trupli vztrajnih vernikov. To nam svcdoče še denes nazivanja nekaterih mestnih
») Prim. »Ljublj. Zvon« 1884. str. 45.
Pis.
698 MUDr. Emanuel Semcrdd: Vzpominka na Lublanskou pout Čecho r. 1 887.
ulic in trgov. Tukaj so se kristijani neprestano proganjali; Trst jc imel od Neronovega do Dioklecijanovega vladanja več mučenikov, nego-li OgJej, Koper in Pulj.	L. Ž vab.
(Konec prihodnjič.)
Vzpominka na Lublanskou pout' Čechu r. 1887.
ßi
dušinko! vzpominaš-li na tu cestu na tu krdsnou, jejiž stopy neuhasnou v mysli m<ž co živ jbudu! ? Na tu cestu do Slovenska do Lublanč — srdce jcho — do Luhlang bIM, milč kdež nds bratri ro/.tomile jKjjali ve svoji ndrue pohostinnč uprimnosti! Zda vzpomindš, zda zalčtdš v čarokrdsnč kraje Bledu, na ta lista plua medu jimiž k lidu bfth zde mluvt! Na jezera krištdl niodrv na ostriivck s kosteličkem na pirdni jež se zvonečkem vyzvonit chtčl každ ' sobe v tčto blahč — krdsud dobe! Vidim jestč pred zrakoma str my h rad na štihlč skdlc Postojenskč hriV/nč divy rozboufenč morski nivy, vrchy jež se s ncbein snoubf lcdovec jimž skrdnč vroul» beloskvoucf snöhy vččnč! Svčta krdsy nckonečnč ktcrdž ličit nedovedem smrtelni ni barvou, sloveni rdjem ale prost (j zovem! Takd /.eme, takd mdti niiiže vlasti vychovati Preš i my i Kopitary netfeba ji skrblit dary. K tdto zemi — drahč vlasti — — nemnoho jichŽ na oblasti — ldskou vre to pl<£mč rodnč, Žc jich city neuhodne
jen kdo vidöl chrabrč braty
z hlučnvch inßst i tichč chaty
kterak brdni prdva svatd —
ideu jak Sldvskou živi!
Obraz byl to vßru tklivy
kterak speli bez oddcchu
k uvftdni brp/.fl Čcchti!
Ani hora nebetvčnd
kroky jejich nestavila
ani noc ni cilindra čermi	,
zdmfr jejich nezfftila.
Prdporv na hordeh vldly
u večer pak olmč zpldly
na d ukaz te ldskv vrouci
bratrskd a nehynouci,
k t er d oba kmeny poji
ve posvdtinSm rodnem boji!
Ldska ta neeht' vždy nds vzpruži
zapuzuje mdlobu časnou,
pak t y o h n č n c p o h a s n o u
ze slov n a Si c h budou skutky!
Trimejmc jen svornč dutky
na šklidce i na sousedy
jež vvsilaj' svoje hlcdy
na nds i na vSechny Sldvy
jimž by rddi srubli hlavy!
Videl jsem pak v každ cm retu byt' i nerek o banketu stražcov<£ že jejich viry pravy opak ddvnych bratri zc stoleti dcvdtčlio, statnymi jsou bohatyry na jichž štitč: »v 1 a s t« jc psdna! Čest a chvdla budiž vzddna aspon zde na tomto mistČ piončriim pravč ldskv apoštolftm Si o v eni c! Slovenski že srdce žijc
od Trebi že po Adrii	a t» teprv eitil v hrudi,
tam kde Drdva se Savin ou	co se v každčm Oechu budi
j edin 6 j est je ji eh vinou!	v každčm vfcrnčm Slovanu! VKranjsku k nöz, to »h et man« jesti Ka tu mohl každv znäti
matefštinou jenž lid pesti!	vlast jak dlužno milovati
K slzdm byl tu mnohy dojal	Kranjsky rdj — a bratrv Svč!
MUDr. Emanuel Scmcrdd.
Mr
LISTEK.
Pregovori, prilike in reki. Nabral Fran Kocbek. V Ljubljani 18S7. Izdal in založil Anton Trstenjak. Natisnila Klein & Kovač. M. 8°. Str- 95. Cena 50 novč.. s poštnino vred 55 novč.
Da je narodno blago v najširšem pomenu besede najdragocenejši duševni zaklad, v.kojem se zrcale vse narodove vrline in napake, v_občc vsa individuvalnost narodova, to je jasno in 118 treba še posebe poudarjati. Za ves narodni, recimo tnoderni razvoj nč nič važnejšega, nego ravno preiskati in spoznati vse narodne strani, kajti ako se hoče narod vspeŠno razvijati v svojih posebnostih, v svojem značaji, morajo ravno te narodne strani biti steber vseh institucij, ki si jih ustanavlja narod za svoje potrebe. Narodni pregovori, ki so sam<5 mali del narodnega blaga, so takorekoč sad bogatih izkušenj, v kojih je vzrascl ter se v njih odgojil narod; oni so spoznanje resnic, do kojih jc prišel narod v svojem vsakdanjem umovanji, v takozvanem praktičnem življenji. Ker so torej narodni pregovori neka šola modrosti, ki nas uči, kako je kratko in jedemato izražati splošne resnice, da delujo tem siloviteje, in ker so vzeti iz bogote mcčte, zato se nam razodevajo v bujnih alegorijah, ki, so ravno značajna osebitost vseh narodnih pregovorov. Iz tega vidimo, kolike imenitosti so pregovori in kako je želeti, da jih zbiramo in podamo zbrane vsemu narodu, zlasti mladini, da se uči iž ujih narodni modrosti.
Delujoča moč narodnih pregovorov nc da se nikakor tajiti. Govornik jih upotreb-ljuje o_vsaki le mogoči priliki, kadar hoče poseben v-tisek napraviti na svoje poslušalce ter jih tako s tajinstveno močjo, ki je skrita v njih, hoče uveriti in okrepiti v kaki resnici. In to doseza i zlahka, saj jc ravno v pregovorih razlita vsa mcčta, in ker ravno delujo najlože na meČto, zato je i naravno, da govornik ž njimi pridobiva, očarujc in osvaja si srca poslušalcev. Drugi upotrebljujo pregovore v kritikah in polemikah, v kojih, kadar ne moči podpreti kake resnice z novimi dokazili, sezajo radi po pregovorih, ki so uže san-kcijonovali take resnice. Še češče slišimo pregovore v vsakdanjih pogovorili, v kojih se skuša narod. V_tem tekmovanji bistroumja zmaguje tisti, ki zna več pregovorov, in to je tisti, kdor natančneje poznaje resnice, do kojih je prišla vsakdanja izkušnja.
Predaleč bi zašli, ako bi hoteli obširneje govoriti o pregovorih v obče, kajti nam je izveščati samo o .zbirki .pregovorov, ki je prva izšla v Slovencih, ter nam je izreči o nji svojo nepristransko sodbo.
Odkar so i Slovenci spoznali važnost tradicijonalne književnosti po bogatih in ne dosežnih zbirkah Vuka Štefanoviča Karadžiča, nabirali so pri nas razumniki narodno blago brez zistema ter je razglašali v perijodičnih časnikih. Le malokdo, kakor n. pr. Matija Kračmanov, potrudil se je toliko in tudi toliko žrtvoval, da bi nam podal celo zbirko. S'ovenski pregovori so tedaj raztreseni po raznih časnikih slovenskih. Zdaj je prišel čas, da nam zbere vse te pregovore pridna roka, mnogokaj doda in kritično uredi. In to jc
storil g. Fran Kocbek, učitelj, ki bi mnogoteremu Slovencu mogel biti v tem pogledu za vzgled pridnega in koristnega delovanja. Storil jc to z obema pomagačema gg. Andrejem Fekonjo in Antonom Trstenjakom, kojih poslednja dva sta skrbela za kritično uredbo. No nam namen nadzorovati, ali so v tej zbirki vsi slovenski pregovori. To zahtevanjc bilo bi preveliko, ker posamičnemu Človeku vendar ne moči zbrati vsega. V ta namen je treba vzajemnega delovanja, in do tega še Slovenci nčsmo prišli; a morda bodemo zdaj, ko r. nas poziva g. dr. Karol Št rekel j, bolj vzajemno in zistematično postopali. S te strani torej nč treba soditi zbirke, dasi nam je priznati, da je nabiratelj popolnoma rešil svojo nalogo podavši nam zbirko, ki zadoščuje za vse potrebe. Soditi nam jo je z druge strani: kako jo je namreč urednik uredil.	~
'/,e v početku smo rekli, da se v narodnem blagu, ker se v njem izraža ve? značaj, zrcale vse duševne vrline in napake narodove. Toda že zdaj moramo poudarjati, da te napake spadajo v čisto drugo vrsto nego to, kar izraža beseda napaka v navadnem pomenu. Krivico bi delali narodu, govoreči o nekih narodnih napakah, ki bi bile njegovo svojstvo. Te napake neso nič drugega, nego — rekli bi — neka vrsta razposajenosti, v kojih se giblje narod, takorekoč ncopazovan v svojih prostih govorih, dobro vedoč, da se ta razposajenost ravno nc spodobi, ali ker vzbuja mnogo smeha in veselosti, poslužuje se je v zabavo. Nabiratelj prve zbirke slovenskih pregovorov izbral je v tem pogledu samo jedno stran, in sicer vrline, v čemer mu mora vsakternik pritrditi. Vsakdanje življenje je takovo, da se poleg lepega naliaja i mnogo nelepega, in nikdor nas nč toliko radoveden, da bi zahteval, naj bi nam nabiratelj podal i nelepe stvari, rekši v strašilni vzgled, saj brez te metode narodnega šolanja tudi lehko izhajamo. In zato pozdravljamo Kocbekovo zbirko od vsega srca, ker se nam predočuje v nji narod, kako se pogovarja ter modruje samo.p. lfipi.U rcčcji: domä, z otroki, na polji, v crkvi, krčmi, pri delu, v ? veseli družbi, "sploh o vsaki priliki, tako da se vidimo prestavljene v Stritarjevo deveto «-deželo, v koji prebivajo sami modri, izkušeni in vzorni ljudje. Naglašati moramo in mi . smo do cela uverjeni, da iz takozvanih »nemoralnih« izrazov narodovih ne smemo nikoli sklepati na to, da bi nam to bilo kako merilo občnega nemoralnega stanja v narodu. I prosti seljak ve dobro, kaj je lepo, kaj grdo, kaj nespodobuo ; v odlični družbi varuje se vedno nespodobnosti. Takšen kmet nam je predočen v Kocbekovi zbirki slovenskih pregovorov, in zato sodimo, da ne bode nikomur žal, da ne nahaja v nji izrazov, ki jih čuje kde na ulici ali na samem od pojedincev, in takozvani kulturni raziskovalec ali folklorist tudi rad zapušča to polje, ker nahaja dmgod dosti gradiva za merilo narodne individuvalnosti.
Zanimiveje in jediuo odločevalno za sodbo zbirke mora nam biti to, kako je zbirka urejena. V tem pogledu izbral si je urednik lehko dvojno polje: moral je biti ali samo zvest zapisovatelj pregovorov, kakor jih jc slišati -v narodu, kar sicer nö tako lehko, kakor marsikdo misli, toda kot zapisovatelj, ako bi vse verno zabeležil in nam to podal tako, kakor je sam našel, ne bi imel daljne odgovornosti, in odgovoren bi bil za vse — narod. Bilo pa je i mogoče, da se urednik postavi na višje stališče. V prvem pogledu bi imeli pregovori zgodovinsko vrednost in bi dubro došli jezikoslovcem, koji radi opazujo oblike iu zlog, zlasti pa vpliv tujih jezikov na naš jezik. Toda urednik jim ne priskrbel tega vsakdanjega užitka! In čemu tudi? Imamo že toliko takega gradiva za izučevanje, da res nc potrebuo, da bi se urednik bil držal i te tradicije. Verujmo, da nihče ne dela rad napak in da so vsakemu človeku na sramoto. Verujmo pa tudi, da bi se i prosti narod, ako bi se v tem oziru bolj zavedal, rad izogibal vseh jezikovnih napak in bi govoril dovršcnejc. Zato hvalimo urednika, da se je postavil na višje stališče, da je kot učitelj in poznavatclj narodnega in književnega govora vse popravil po pravilih knji-
žcvne slovenščine ter nam s tem podal pregovore v obliki, do koje bi se morali razviti sami, ko bi, kakor smo rekli, bilo v narodu večje zavednosti v tem pogledu. To drugo polje urejevanja izbral si je urednik, in nam je samo dolžnost, nadzorovati ga, je li ta namen dosegel in ali je pravo ravnal.
Ne smemo misliti, da je Hog vedi kaka razlika med prvo in drugo vrstjo urejevanja. Nekoliko vzgledov naj nam pojasni to razmerje.
Cesto se je uže poudarjalo, da slovenski pisatelji nc rabijo pravilno enklitik. Kdor bi hotel pisati v tem oziru po narodnem načinu, nc pogodil bi pravega, zato je i urednik pregovorov prav storil, daje popravil te nedostatnosti. Po narodno je zasukan pregovor: »Ako ga ne morem doiti, se moreva vsaj srečati« (pravo: . . . moreva se . . .); »Hi sla baba v Rim, pa nima s čim« (pravo: Sla bi baba . . .). Takih vzgledov bi naveli lehko jako dosti, ali naj zadostujeta navedena, ker nam je pogledati i druge strani zbirke.
V	narodnem govoru čujemo ?e dostikrat pridevnike namestu samostalnikov, n. pr. v naslednjih slučajih, v kojih vidimo vpliv nemškega jezika na slovenščino: »Komur I log, temu vsi sveti« (pravo: svetniki); »Norec vrže v vodo kamen, katerega ne more deset modrih (pravo: modrecev) izvleči«; »Pošten se s poštenim druži« (pravo: poštenjak se s poštenjakom druži); »Grešni grešnemu (pravo: grešnik grešniku) služi«; »Bogu po-sojuje, kdor ubogemu (pravo: uboicu) kaj podeljuje« ; »Kar mladi nc vedo, stari povedo« ; (pravo: Česar mladci, starci . . .). Vse to je zelo zanimivo, ali ker je to že vse pol^i-leženo in mi tO stran jezika žc poznamo in ker se to ne sme posnemati, odobravamo, da je zbirka, ki je v prvi vrsti namenjena mladini v učenje, očiščena v tem pogledu.
Nikder pa se slovenski zlog nß navzel toliko tujščine, kakor ravno tam, kder se jc Slovencu posluževati aktivnih stavkov. Nemško pasivno izražanje jc kar poplavilo slovenski zlog, ki je tega radi izgubil mnogo konkretnosti. Navadno govorimo n pr. »Kdor ima perje, ta se mora skubiti.« Brez dvojbe je ta stavek narejen po nemškem duhu, in mi se strinjamo popolnoma z urednikom, ki je ta pregovor zasukal po slovenskem načinu »Kdor ima perje, tega skubi.« Tako izražanja podaje slovenskemu jeziku neko svežost in plastično živost. Se nekaj primerov: »Prijatelj se spozna v nadlogi, zlato pa v ognji« (pravo: Prijatelja spoznaš v nadlogi . . .); »Ne je se vsaka ptica, katera leti« (pia\o: Ne jemo vsake piice . . ,); »Več ko jc lažnikov, lože se zve resnica« (pravo: . . . lože zveš resnico). Takih primerov naveli bi lehko legijo; tc smo naveli samo zato, da opozorimo pisatelje, kako jim je biti opreznim, in kako naj to stvar malo premisle, da nam ne bodo odveč kvarili zloga. Vsak dan Čitamo take stavke v časnikih in vendar, kako lehko bi se jih izogibali pisatelji, ko bi se le potrudili misliti bolj po slovenskem.
Nckojih nemških besed se je težko izogibati. Preveč so se udomačile in 116 nam biti brež njih. Nc moremo jih zato tudi zlehka izkoreniniti; pa nič zato, saj krepost jezika ne biva samo v besedah, no i v duhu. Zatiravati nam je tiste tujke, brez kojih lehko izhajamo. Kako naj bi n. pr. v pregovoru: »Senk je umrl, zastonj ga je pokopal« zamenili tujko »šenk« z lepo slovcusko? Ta posel nč lehek, kajti tu mora človeški razum nekaj ustvariti, kar popolnoma ustreza narodnemu mišljenju. Kakor vidimo iz Kocbckovc zbirke, zasukal je urednik ta pregovor po neki narodni inačici tako-le: »Daj je umrl, a nedaj^ga je pokopal«, in menimo, da je pravo pogodil. '
V	našem jeziku jc oblika na -i/a n. pr bogatija, kmetija, ki pa nČ slovenska. Te oblike se nam je ogibati, kolikor mogoče. Narodni pregovor slove: »Bogateč je toliko zadovoljen svojoj l»ogatijo, kolikor siromak z beračt/D.« Ta pregovor daje se lepše izraziti tako: »Bogateč je toliko zadovoljen svojim bogastvom, kolikor siromak z beraštvom,« i» res, ta pregovor je i tako popravljen v Kocbekovi zbirki (To je že res; toda tako popravljeni pregovor izgubi stik in ž njim nekoliko le|K>tc svoje. Urcd.).
Značaj no svojstvo narodnih pregovorov je to, da so zloženi v lepem ritmu. Pri njihovem izgovarjanji zapaziš takoj, da teko kakor hi tekel bister potpk. Vse je pravilno in vsaka beseda ima določeno mesto v stavku ; razpostaviš je li inače, ostane še lehko zmisel, ali pregovor je trd, ker si mu vzel ritem. V tem pogledu je torej bilo uredniku strogo paziti, da nö žalil ritma, in vsa zbirka kaže, da je urednik ravnal vestno in previdno. — Drugo svojstvo narodnih pregovorov je to, da se često v njih nahaja leoninska / rima. Tako n. pr. nahajamo v zbirki pregovore z leoninsko rimo:
V tem pogledu bilo je uredniku biti konservativnemu in ne mu bilo dovoljeno prenarejati oblik, dasi takšnih ne pozna književna slovenščina, ka£eršne so včasih v pregovorih. Vsakdo ve, da glagol »zlagati se« spregamo inače, toda radi rime nö za-
(t. j. po malem). Vemo, da se po nekojih krajih slovenskih čuje n namesto /// na konci besede, in to posebnost je moral urednik v zbirki pridržati zarad prvlje omenjenih razlogov.
Preveč bi nam naraslo izvestje, ko bi hoteli vse navesti, kar smo zapazili v zbirki. Hoteli smo samo pokazati, da je zbirka vestno urejena, da je trudapolno nabiranje in urejevanje vse hvale vredno in da vsakemu Slovencu dobro dojde v pouk in zabavo. Na podlagi te zbirke bode mogoče učenjakom §e nad aljc^preisko vat i narodovejiazore o veri, domovini, prijateljstvu, lji^ezni, syyrflStyu itd., sploh o vsem njegovem djanji in nehauji, o njegovem mišljenji in početji in zato zasluži, da jo priporočamo najtopleje, ter se nadejamo, da bode slovensko občinstvo z obilnim naročevaujem odlikovalo nabiratelja in od-škodovalo izdatelja in založnika, da ne bodeta imela poleg truda še gmotne izgube. Naj torej še samo pristavimo, da se zbirka dobiva in naročuje pri Antonu Trstenjaku, pisatelji v Ljubljani.	R.
Pravna terminologija. Dud 9. in 10. septembra t. 1. zbralo se je v poljskem mestu Krakovu k sijajnemu kongresu okoli Štiristo poljskih pravnikov. Iz ruske, nemške in naše države so prihiteli vkupe, da se posvetujejo o važnih pravniških in narodnogospodarskih vprašanjih. Tvarina, katero jim je bilo obdelavati, bila je čuda obširna. Nas je zanimala najbolj razprava dra. Halcerja »o potrebi slovarja, ki bi določil poljsko pravno terminologijo.« Njegovi predlogi so se vzprejeli brez ugovora in dodatka.
Nchotč smo se o tej priliki spomnili svojih razmer. Ne moremo se v kulturnem razvitku primerjati s Poljaki, ki nas tolikanj presezajo po številu in imovitosti. Tudi na takov praven slovar, kakor si ga gotovo osnujejo oni, mi niti še ne moremo misliti. Ali nekoliko več dela na tem zapuščenem pravnem polji bi menda vendar utrpeli. Nase razmere v tem oziru so v resnici žalostne. Po vseh zastopih, po časopisji, pred oblast vi zahtevamo, naj nam uradujejo slovenski — sami pa ne storimo kar nič v razvoj pravne terminologije. Skoro vsak sodnik ima svoje tehnične izraze. Da imamo »sode«, »sodišča« in »sodnije«, da pravi ta »original«, oni »prvopis« in zopet drugi »prvnik« — in na stotine bi našteli tacih nedoslednostij — to nas še ne bi motilo, da ne bi naši sodniški obrazci kar ne mrgoleli huje skvarjenih in spakedranih novotarij. In to vse le zato, ker prepuščamo, da nam praktično delo prehiteva teoretični razvitek, ker nam ustvarjajo pravni jezik ljudje, ki se po teoretičnih izpitih razprši po uradih ter brez sistematičnega jezikovnega in velikokrati tudi pravnega znanja pri največjem trudu ostanejo le — začetniki.
Bliža se novo leto. S kako radostjo bi pozdiavili slovenski pravniki porod pravniškega lista! Ne mislimo, da bi se ravno na jedna pleča moralo vse naložiti. Razi ago v se našemu narodu malo porrfja. Ali dale bi se moči združiti v kakšnem pravniškem društvu. Hrvatje je imajo ter dobivajo od njega svojega »Pravnika«. Cehi imajo društvo »Vsčhrd« in »Pravnicka jednote«, katera izdaje že štiriindvajset let svoj »Ceski pravnik«.
Izdajati slovenski pravniški list, skrbeti za slovensko izdavo vseh zakonov in posebno za razvoj stalne in točne terminologije s tem, da se sestavi komisija iz pravnikov in jezikoslovcev, to naj bi bil namen »slovenskega pravniškega društva«. Zato apelujemo na slovenske pravnike v Ljubljani, da v tem oziru storč domovinsko svojo dolžnost.
Fr. R.
RjeČnik hrvatsko-slovenski. Pod tem naslovom je ravnokar v Zagrebu prišla na svetlo preimenitna knjižica, kojo je »Hrvatska Matica« namenila slovenskim udom svojim. Razloček med slovenskim in hrvaškim jezikom je tako majhen, da vsak književno izobražen Slovenec lehko čita knjigo hrvaško, Hrvat pa slovensko, v tem ko so se pri-prosti ljudje obeh ndrodov od nekdaj med seboj razumevali. Navzlic temu naleti Slovenec, ki se ni učil hrvaškemu jeziku, semtertja na kako neznano besedo, bodisi tujko, bodisi tdko, ki se je v slovenskem jeziku že izgubila. Da torej tudi take besede ne bi Slovencu zavirale razumčvanja hrvaških knjig, naroČila je »Hrvatska Matica« po jedno-glasnem sklepu občnega zbora Slovencu prof. dr. Musiču v Zagrebu, da sestdvi slovarček hrvaško-slovenski; a danes je delo že dovršeno. Pred nami leži lična knjižica od XX-f-66 stranij. V uvodu je Matičin odbor razložil namen knjižice; na to je prof. dr. Musič na Šestih listih v kratkem načrtal hrvaško slovnico, kolikor se loči od slovenske, a za njd jc nad 6000 hrvaškim besedam dodal slovenski pomen. Na konci knjižice je tiskan tudi izvadek iz pravil »Matice Hrvatske« ter popis vseh knjig, kar jih je »Matica Hrvatska« doslej dala na svetlo. Po vsem tem pa čitamo imenitno naznanilo, da »Matica Hrvatska« vsakemu Slovencu, kdor bi se oglasil do Velike noči 1888. 1., daje za navadno društveno ceno, t. j. po tri gld. za vsak letni tečaj vse knjige, ki so izšle za leto 18S1., 1884., 1885 in 1886., a vsako drugo knjigo za pol cene. Ne moremo si misliti knjižice, ki bi bolj |>ospeševala vzajemno poznavauje ter plemenito duševno zlogo med Hrvati in Slovenci, kakor ta hrvaško-slovenski slovarček; a »Matica Hrvatska« nam jc s tem na novo dokazala, kako je njeno delovanje na vsako stran koristno in plodonosno. A kaj naj porečemo o slovarčku samem? Matičin odbor v uvodu sam poudarja, da je to »prva poskušnja« in da potem knjižice ne smemo preostro soditi. Kar se dostaje slovnice bi utegnil kdo rSČi, da je prekratka; mi pa sodimo, da je prav tako, kajti navaden človek nima kdaj čitati obširnih slovnic, a drugim je že »Slovenska Matica« zdavnaj ustregla z Marnovo hrvaško slovnico za Slovence. Čuditi bi se mogel kdo, da ima hrvaški jezik ~6ooo besedij, ki se ločijo od slovenskih, ali to je le na videz, kajti gospod Musič je v svoj slovarček uvrstil tudi mnogo tujih, zlasti turških l>esed, ki se dandanes sicer ne pi>ejo več, ali se v velikem številu nahajajo v narodnih, posebno v mohamedanskih |>esmih, katerih misli »Matica Hrvatska« že prihodnjo pomlad izdati prvi zvezek. Razven tega pa nam treba Še omeniti, da ima hrvaški jezik za premnogo stvarij po več imen, in sicer takšno, ki Slovencem ni znano, in ob jednem drugo, katero ima tudi slovenski jezik. Tudi smo v Musičevem slovarčku našli besed, ki so se v književnem jeziku slovenskem Že Čisto udomačile, in takih, ki bi jih količkaj vajen čitatelj sam lehko ugenil. Po vsem tem mislimo, da Musičev slovarček ni niti prekratek, niti preobširen, ampak da je pogodil pravo, siednjo pot. Kolikor smo v naglici mogli presoditi, ujema se slovarček z najnovejšimi znanstvenimi preiskavanji, o čemer nismo niti prej dvojili, ker vemo, da malokdo oba jezika, hrvaškega in slovenskega, tako korenito poznava,
kakor gospod dr. Musič. Ko bi pa oster jezikoslovec vendar imel k h j prigovarjati, naj pomisli, da je to »prva poskušuja« in da je slovarček namenjen le za vsakdanjo praktično porabo. Upamo torej, da bodo Slovenci radi segli po njem in da se bodo v še obilnejšem številu vpisavali v »Matico Hrvatsko«, nego li doslej.
Slovenski recepti. Nekemu zdravniškemu delu laškemu, katero je izšlo v 17. veku pod naslovom: »Discorsi dello cxcelleute Dottore et cavallicro M. Leonardo Fio-ravanti Uolognese Sopra la Cirurgia« in katerega se jeden del nahaja v tukajšnji c. k. licejski biblijoteki, privezano je mnogo rokopisnih beležek, kateie je napisala roka gospodarjeva latinski, italijanski in slovenski, in ta gospodar je bil nekov domač zdravnik iz Primorja, katero je tačas teritorijalno pripadalo deželi Kranjski.
Kakor bi človek sodil po rokopisu, kar se dostaje receptov, kaže se, da so pisani koncem 17. ali početkom 18. veka. Recepti sami so takozvani »ljudski recepti«, vendar spoznavamo v njih potrdilo, katero so prejeli po domačem zdravniku v mnogoletni praksi, kajti priporoča jih, da »pomagajo«.
Cenjenim čitateljem »Zvonovim« objavljam te recepte, prepisuje dotične rokopisne beležke, in s tem menim, da storim dovolj, kajti zuačajna oblika kakor tudi jezikovne posebnosti pokazujejo se tako najvidnejšim načinom.
Evo daljših receptov:
i.
Sa Vodenizo
Vsami pu funta Pellina postani ga zes noz v en ferkil vina Beliga mozio siutra ga na 3 parte szedi od tistega dai pit postelli daiga dobro spoä(?) tisto hudo uodo skuse pot presene.
2.
Kadar Glaua boli alli ie otekla
Vsami sredizo od eniga hlepza inu io utekni ueno uodo kodar ure kar da io omozi potic io stisni spestio da se un iszidi uli zesto sredizo Rosniga uolia inu dva Zerlaka od icyza masi po glaui ualet.
3-
Sa Ottok kadar edan vas otteze
Kuhai ouas uel Vena inu kokar kuli gorko uel Calido mores turpeti učnim za-klizi uel sachetto na otok staui et de illa aqua bibe ualet.
4-
Sa kassil
R. tig Plauig Violiz Zuet slatko skorio 3 Lorbcrie inu Zukar kandilna inu pluz-nega sclitza 15 Sranbregna leto sueti ueno Rutto deni uen Lonz uel Piskar uli frisne uode gore pusti da se en pausto(?) poure pi tisto Suczcr inu Siutra gorko ualet.
5-
Sa gliste uel pro uermibus
Zuet od belle psenizne moke deni in aquam claram et de illa aqua da paticuti apprime ualet.	P. pl. Radics.
„Ljubljanski Zvon"
Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč.
Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 15.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.
ßavodilo
o pravilnem igranji šaha za začetnike.
Kratka teoretična razprava o odpretjih (otvorjenjih.)
I. Odprte igre.
A. Igra s kraljevim skakačem. (Dalje).
Ker je hranitev po vzprejetji Evansovega gambita toli težavna, svetovati je, da se gambit ne vsprejme, nego odkloni z 4.....
LC5—b6; tudi po odklonitvi nastane igra često jako zanimiva in zapletena. Belemu je po odklonitvi možno ali naskok nadaljevati, ali pa s potezo 5. a2—a4 z nasledu-jočim c2—C3 in d2—d 3 kreniti v neko va-rijanto italijanske partije. Naskok se more nadaljevati na dva načina, ali s 5. b4—b4 ali s 5. 0—0. N. pr. 5. b4—b5, Scb—a5; 6. Sf3Xe5, Dd8-g5; 7. Lc4Xf7t. Kc8 —f8; 8. Lf7Xg8, Dg5xes; 9. Lg8-d5, C7—e6; 10. Ddi-f3f, Kf8—e8; n. Df3 —f7f, Ke8—d8; 12. bsXcb, b7Xcb; 13. d2—d4, Lb6xd4; 14. Lei— {4, Dc5—fb; 15. Df7Xfbf, I.d4Xfb; 16. e4—05, Th8 —e8; 17. Ld5—fj, Te8—e7; 18. 0—0, Lf6Xe5; 19. Lf4XeS, Te7XeS; črni stoji nekoliko bolje.
Jednako mnogovrstna in prav takisto zanimiva, kakor kapitena Evansa gambit je tudi škotska partija'. I. C2—e4, e7—e5;
2.	Sgl—f3, Sb8—c6; d2—Jj,	4-SfjY.d4, in osobito nadaljevanja: 4. Lfl —C4 (škotski gambit) in 4. C2—03 (Gorin-gov gambit). Tu nasledujejo 3 varijante: I. 4. Sf3Xd4, Lf8—c5; 5. Lei— 03, Dd8-fb; 6. c2—C3, Sg8—C7; 7. Lfl— b5!, 0—0; 8. o—o, d7—db; 9. Lb5Xe6, b7Xcb; 10. Sbl— d2. — II. 4. Lfl—C4, Lf8—c5;
5. c2—c3.d4-.d3; (najbolje je tu: 5.....
Sg8—fb. s katero potezo krene črni v italijansko partijo.) 6. b2—b4, LC5—b6; 7. Ddl—b3, Dd8—fb; 8. 0—0, d7-db; 9. Lc4Xd3, Le8—eb; 10. Db3—C2, I17—hb; obe igri sta jednaki. — III. 4. C2—C3, <»4XC3; 5. Lfi—C4, Sg8— f6!; 6. 0-0, d7—db; 7. SbiXc3, Lf8—e7; 8. Lei — «3>	9- Sf3—d4, Sfb—g4; 10. Sd4
Xcb, b7Xcb; u. L«3—f4, Le7—fb. — Tudi zdaj sta obe poziciji prilično jednaki.
Poslednje odpretje, katero še spada k igri s kraljevim skakačem, je angleška igra: I. C2—«4, e7-es; 2. Sgl—f3, Sb8-cb;
3.	c2—cj. Najzanimivejša varijanta v tej
igri je odgovor črnega: 3...../7—/T,
ki se imenuje »gambit Ponzianija« po ita-
lijanskem igralcu D. L. Ponzianiju; dobre so tudi še poteze: a) Sg8—fb, b) d7—ds'. in c) d7—db Tu sledita dve varijanti: I.
3...... f7—fSI 4- d2—d4, d7—db; 5.
d4Xes, f$Xe4; b. Sf3—g5, db—ds; 7. es—eb, Sg8—hb; 8. Lfl—bs, Dd8—db; 9. C3—C4, d5Xc4; 10. LbsXc4, DdbX dif; Ii. KeiXdi, Scb—d8. — Obe igri
sta jednako razviti. — II. 3...... d7—
d$!; 4. Ddl—a4, f7—fö !; 5. Lfl—b5, Sg8—e7; 6. d2— d3, a7—ab; 7. Sbl—d2, Lc8—d7; 8. Lbs Xcb, Ld7Xcb; 9. Da4 —c2, Sc7—gb. Cmi stoji dobro.
B. Igra s kraljevim tekačem.
Obrazec tej igri je; i. e2—e4, e7 — e5 ; 2. Lfl—C4, t. j., beli razvije z drugo potezo svojega kraljevega tekača, mesto (kakor v prejšnji igri) kraljevega skakača. Najboljši potezi črnega sta: a) 2. Lf8—C5 ali pa b) Sg8—f6! Potezi: c7—c6 in f7—fs sta šibkejši. Tü sledč tri varijante: I. 2. . . . , Lf8—cs; 3. C2—C3, d7—dS; 4. Lc4Xd5. Sg8—fb; 5. Ddl—f3l, 0—0; 6. d2—d4, e5Xd4; 7, Lei—g5, <UXc3; 8. LgSXf6, C3—C2; 9. Sbi-c3, Dd8xfb; io, Df3X f6, g7Xfb; Ii, Sgi-f3, C7—c6; 12. Lds —b3, f6—f5; 13. C4—es, Lc8—cb. Temu nadaljevanju, počenši s potezo 3. C2—C3, pravi se: klasični po pad v igri s tekačem; priporočal je je osobito slavni francoski ša-hovec Danican-Philidor, po čegar sodbi je sploh igra s tekačem najboljše otvorjenje, dasi novejši teoretiki soglasno to zanikujejo ter igro s skakačem zmatrajo za boljšo. — II. 2...... Sg8—fb! To je najboljši odgovor v tej igri in se imenuje: Berlinska partija. 3. Sgl— f3, Sf6Xe4; 4- d2—d3! Se4—f6; 5. bf3Xes, d7—d5; b. Lc4—b3, Lf8—d6; 7. d3—d4, 0 — 0. Obe igri sta jednaki.
Ker nam je iz tehniških ozirov treba čem brže završiti svojo razpravo, izpuščamo tu najobširniše in najnanimivejše poglavje šahove teorije, namreč gambitske igre na kraljevem krilu ter prehajamo k drugemu razdelku.
II. Zaprte igre.
a) Francoska igra.
Obrazec: i. e2—e4, tj—e6: to je posebno previdnd hranitev! 2. d2 —d4, d7— d5; 3- C4Xd5, cbXd5; 4. Sgl — (3, Sg8
-	f6; 5. Sfi—d3, Lf8—d6; 6. 0—0, o - o. Tem šestim potezam je dr. Maks Lange dal ime »normalna partija«. — 7. Sbl—C3, Sb8 — c6; 8. Lei—g5< 1x8—g4; 9. Kgi —hi, Ldb—e7; 10. Lg5—03, Dd8—dj; n. Ddi—d3, I'g4Xfj: »2. g2Xf3» ^7 —113; 13. Ld3-c2, 1^7—dO; 14. (3—(4, Scb—C7; 15. Tfl—gi, Se7—f5 itd. V francoski partiji belemu ni možno doseči nika-ccga dčbička, ako se črni korektno brani, nego teoretično bi bil izid te partije vselej remis.
b) Sicilijanska partija.
I. i. C2 — c4, c j—ej; z to potezo seje najlažje ogniti vsem gambitom, 2. Sgl—f3, e? —eo: 3. Shi C3! SbS— c<»; 4. d2—<14, c5 X d4; 5. Sf3Xd4, a7-a6!; 6. Lfi—C2, d;—<15; 7. C4Xd5, eOXds; 8. 0-0, Sg8
—	fO; 9. Let—c3, Lf8—dO; 10. Ddi—d2, O—O; Ii. Tai—di, — Igri sta prilično jednaki. II. 2. d2— «14, c5Xd4; 3. Sgl — /"3, c7—c6; 4- Sf3Xdj, Sg8 - fO; 5. Lfi —d3, Sb8—cO; 0. Lei—e3, I.fS c7; 7. C2-C4, d7-dS; 8. C4Xd5. eoXd5; 9. e4 X d5, Sfoxd5; 10. Sd4XcO, b;xco. Igra jc za obe stranki jednaka. Sicilijanska partija je v mnogih varijantah podobna francoski partiji; obe sta po vse sigurni in oso-bito jc priperočati francosko partijo kot najpreprostejše odpretje, s katerim zapreči Črni mnogo jakih popadov belega. Kes je pač, da partije te vrrtc niso toli živahne in zanimive, kak odprte igre, ali baš zategadelj zaslužujejo pre<inost pred temi izlasti v turnirskih partijah «li pa v žilavih »matches«. — V to vrsto iger spada Še
Gambit od dame.
ki ie pa dosti živahnejši od ravnokar omenjenih. Obrazec: i. d2— d4, d7—; 2. C2—C4, d5Xc4. Bolje, nego ta poteza je odklonitev tega gambita z 2.....C7—eO.
Nadaljevanje: I. 2...... d5Xc4; 3. Sgr
—C7—CÖ; 4- C2—C3, SgS—fo; 5. Lf Xc4, Lfi—e7; 0. Sbl—C3, o—o; 7.0—o b7-~bb; 8. e3—e4, Lc8—b7- lici i ima nekoliko bolj razvito igro. — II. 2.....,
e7—cb'.; 3. Sbl—C3, C7XC5; 4. e2—e3, Sg8—fO; 5. Sgl — f j, Sb8-c6; 6. a2—a3,. a7—aO; 7. b2—b3, b7—b'»; 8. Le»— bzr Lc8—b7; 9. c4Xdj. ebXd5; 10. Lfi — d3, c5Xd4; u. e3Xd4, Lf8—d6; 12. o—o, 0-0; obe igri ste popolno jednaki.
S tem završujemo, kakor uže omenjeno, iz tehniških razlogov svojo kratko razpravo o teoriji šaha Zal, da nam ni bilo možno-o nekih stvareh obširneje govoriti in da smo morali mnogo zanimivega izpustiti, posebno razpravo o »gambitskih igrah« in teorijo o koncu partije. Morebiti se nam kdaj pozneje ponudi prilika, spisali o šahu samostojno' delo (ako bf se namreč kedaj pokazala potreba posebne knjige v tej stroki) in takrat bomo o vseh delih šahove teorije obširneje govorili. Kdor bi pa že zdaj želel, koreniteje poučiti se v šahovi teoriji,. «' temu priporočamo, da si omisli ali Minck-witzev »Abecednik«, o katerem smo že bili pred dvema letoma govorili, ali knjigo »Der Schachmaiador« istega pisatelja, ki je i/-šla koncem iSSo. 1. v znani Hnrtlcbnovi knjigo-tržnici na Duna/i, ali naposled Dufrcsncovo »Kleines Lehrbuch des Schachspiels«, izdano v znani Reclamovi univerzalni biblijoteki v Lipsku.
Ako smo s tem skromnim, v mnogo-kakem oziru nepopolnim in oskodnim navodilom pridobili krasni igri novih prijateljev ter po svoje pripomogli k temu, da sc šah i v Slovencih igra nekoliko boljše, dejali bi: bolj umetniški mimo prej. dosegli smo namen, katerega smo imeli pred očmi,, pri spisovanji te razprav ice Da bi se lepa, plemenita in nedolžna igra, ki se po pravici prišteva umetnostim, v Slovencih čedalje bolj razširjala ter izpodrinila druge puhle in prazne igre. osobito med učečo se mladino, to je naša iskrena želja in zatorej kličemo kraljevi igri z ozirom na naš narod: »Vivat, crcscat, floreat!«
		
	% ~ ■ - " 1 - ICnjtgo: : 1 „Russland seit Aufhebung der Leibeigenschaft" 1 _ a prodaje pisatelj dr. Fr. J. Celestin v Zagrebu po 50 kr. f : in 10 kr. poštarine (mesto prejšnje cene 4 gld.). * I; I	
	1