Hehe! Star si, star. močni Brunc. Saj veš, da sva se midva že srečala. Davno, davno. Ob tvojem rojstvu sva se srečala. In potem sva hodila z roko v roki vso to tvojo dolgo, težko pot. Pa me nisi nikoli maral poznati. Poznal si le svoje roke. Delal si le za te svoje, zdaj tako stare, zdaj tako težke roke. In si vrgel na cesto, ti,
kajžarjev sin, kajžarjevo hčer.
-
Jaz pa sem tisto uro vedel, da se boš tega svojega greha po-kesal.
Zdaj ni Matije, ni Toneta več, in Bog ve, če je se Janez. Zakaj si metal na cesto kajžar jevo hčer? Čemu?
Star si, Brunc. Zelo si se postaral. Velika je tvoja kmetija. Tako velika je, da bi na njej živelo lahko deset veselih kajžarjev. Kam boš z njo?
Kako daleč je Nemška vas.
Brunc ni poslal hlapca z vozom po Ano. Vreme se je zboljšaio. Sam je krenil na pot. Sam, da bi popravil svoj greh.
(Konec prihodnjič.)
M A N S A R D A      '
ALFONZ   G S P A N
Kakšna tišina!                               Stopil sem k oknu.
Le utrip dveh src                          Spodaj:
in beseda neizrečena,                    kakor da vpije reka v kanjonu,
komaj slutena,                               tuli pod nama v strugah mest
nikoli izgovorjena,                        kričeče življenje brezkončnih cest:
to je življenje dveh blaženih src.   ljubezen vlačug in zvodniški smeh.
Midva sva v mansardi čisto sama. Okno strmi le v trume zvezd. Pesem krog naju, tišina nad nama in najinih sanj brezkončna prelest.
PESEM
ALFONZ   G S P A N
Čez sajaste šipe mojega okna     Tiho pleto se skrivnosti
nočne zvezde gredo,                      in tonejo plaho v vsemir,
čez daljne ravni jesenske            tam za drernotnim obzorjem,
otožne piščali pojo.                       tam je moj mir.
200