Niko Kuret: Inozemstvo in naš šolski radio. Listam po obsežnem poročilu, ki ga je izdala »Union internationale de radiodiffusion« (Zeneva) v aprilu letošnjega leta kot gradivo ankete, katero je priredila po naročilu 12. seje Društva narodov in Komisije za duševno sodelovanje (Commission de cooperation intellectuelle) za studij Mednarodnemu institutu za duševno sodelovanje (Pariz) in ki obravnava oddaje vzgojnega značaja po vseh evropskih in izvenevropskih državah (zlasti druge se v celoti sicer še niso odzvale). Mesto vzgojnega bi mi rekli »prosvetni« radio. Prvo mesto v prosvetnem radiu gotovo zavzema šolski radio. Isto stališče je zavzela tudi Unija, ko je od osmih vprašanj, ki tvorijo podlago ankete, posvetila prav prvi dve šolskemu radiu. Jn ti dve vprašanji nas na tem mestu edini zanimata. Vprašanji se glasita: 1. Ali ste oddajali doslej iz svoje postaje (ali svojih postaj) oddaje, namenjene direktno šolam med urami šolskega pouka? 2. Ali ste oddajali doslej iz svoje postaje (ali svojih postaj) oddaje, namenjene učencem doma izven pouka? Na vsa vprašanja so odgovorile sledeče države: Nemčija, Avstrija, Belgija, Commonwealth Avstralija, Danska, Gdansk, Finska, Francija, Velika Britanija, Italija, Norveška, Nizozemska, Poljska, Švedska, Švica, ^Češkoslovaška, Jugoslavija. Ker je to anketo priredila Mednarodna radiofonska unija, ki so vanjo včlanjene posamezne oddajne družbe, je jasno, da so odgovarjale družbe oz posamezne postaje. S to anketo smo torej dobili uradno gradivo o stanju prosvetnega in torej tudi šolskega radia po vseh imenovanih državah. Tako gradivo smo zelo pogrešali, ;kar dobro vem iz lastne izikušnje. Ze iz tega je razvidno, kako odločilne važnosti so ti odgovori. Saj predstavljajo delo za šolski in prosvetni radio sploh vsemu inzemstvu in nudijo edine uradne podatke o teh stvareh vsakemu, ki bo hotel o stvari kaj pisati ali poročati. Tega so se zavedale skoraj vse družbe. Obširna in podrobna so poročila Anglije, Nemčije in drugih držav. Nas zanima, kako se je Jugoslavija predstavila inozemstvu v tej anketi. Saj vprav zato pišem te vrstice. Ne vem, ali mora biti vedno tako, da se nasproti tujini ne znamo in ne znamo postaviti. Odgovori Jugoslavije so tako enostranski, taiko splošni in površni, če jih primerjamo z odgovori drugih velikih držav, da nas mora biti sram. A to še ni vse. Čeprav je to nasproti tujini brezpomembno, odgovarja za odgovore pač tisti, ki jih je poslal. Iz poročila pa je razvidno, da je za Jugoslavijo poročal samo Beograd. Kje je Zagreb, a posebno še — kje je Ljubljana? Naj mesto vsega drugega navedem najprej dosloven prevod obeh šolskega radia se tičočih odgovorov. Omenjam pa, da se nahaja za oznako Jugoslavija vsakokrat v oklepaju opomba »Beograd«. To naj menda pomeni, da poroča Beograd res samo zase, ne pa v imenu vse države oz. obeh drugih postaj. Inozemec si pa seveda lahko misli, da Ljubljana in Zagreb sploh nimata interesa na odgovorih ali da sta postaji nižje vrste. . Kako torej odgovarja Beograd na prvi dve vpnašanji? »1. Da, od pomladi 1930, dva ali trikrat na teden oddaje, nazvane »ure za ljudske šole« (Stunden fur Volksschulen, — sic, poleg francoskega teksta v oklepaju ta nemški prevod!), ki jim je namen, da jih poslušajo učenci bodisi med šolskim poukom, bodisi izven njega. Te oddaje se pripravljalo s prav posebno skrbnostjo v sodelovanju z JUU (Lehrerverband Jugoslaviens, — sic, nemski prevod ka)kor zgoraj). 2. Glej odgovor na vprašanje 1.« To je vse. In tako se bo torej poučil tujec o jugoslovenskem šolskem radiu ... Veliko seveda ne bo izvedel iz tega odgovora. In vendar imamo ddkaj več, nego pove ta odgovor Ali naj v ta namen navedemo Prvanovičevo spontano izjavo v »Narodni prosveti«, objektivno in nezainteresirano analizo berlinske Zentralstelle fiir Schulfunk v reviji »Der Schulfunk«? Ljubljanski odbor za šolski radio je pač od vsega početka pokazal toliko jasnih pogledov in toliko sintetičnega smisla za organizacijo zares popolnega sistema šolskih oddaj na podlagi tujih izkustev, domačih potreb, da labko vsakdo razsodi, da mu pripada v naši državi vodilna vloga. Naj podčrtam, da mi ne gre za povzdigovanje domače institucije radi kakega naivncga patriotizma. Gre za objektivno re^nico, ki jo izve ali ne izve inozemstvo. Z našiml uspehi pridobi na ugledu vsa država, — in čemu bi dajali luč pod mernik! Zaključujem: način, kako se je Jugoslavija predstavila glede na svoj šolski radio inozemstvu v imenovani anketi, je nezadosten in pomenja greh proti njenemu ugledu v inozemstvu, hkrati pa nezasluženo krivico delu in trudu našega odbora za šolski radio. Vprašujemo se, kje je v anketi ostala Ljubljana in zahtevamo, da pridejo med uradno gradivo o jugoslovenskem šolskem radiu tudi točni podatki o smernicah in delu našega odbora za šolski radio po vzorcu poročil drugih držav. Enaka pravica za vse!