letnik ,\A marec 2005 Tisti pomladni dan je bil lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit. Res je, da so se mrki oblaki grenkih doživetij večkrat pripodili na jasno nebo mojega spomina, resje, da so stare in nove bolečine dokaj pogosto zamolklo butale ob steno mojega srca, res je, da so se včasih vzdignili vrtinci nekdanjih viharnih mladostnih čustev, res je, da so se na dnu hladnega tolmuna življenjskega spoznanja vzdihovaje obračali težki kamni potopljenih hrepenenj - toda vse to ni zasenčilo, ni pomendralo, ni izpodkopalo in ni raztrgalo široke in globoke njive mojega miru. O, ne! Vse, kar še neukročenega in nezadoščenega divja po mojih notranjih temah, ni moglo odplaviti te dragocene, rodovitne zemlje, ki jo je vame naplavila, plast za plastjo, petintrideset let dolga, največkrat kalna in razburkana reka bridkih preizkušenj. Tisti pomladni dan je bil torej resnično lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit. Ciril Kosmač: Pomladni dan Našim dragim ženam in mamam iskreno čestitamo za njihov praznik. Naš Gospud je od sntisrti vstal,* od nega bridke miruf: % ► W, • nam je se veseliti, jr* on nam hoče troštibiti. Stiški rokopis 1428 Vsem našim bralcem želimo vesele in doživete velikonočne praznike. £ Uredniški odbor Naslovnica Pomlad prihaja Foto: Oton Naglost ...Naš jezik je tako velik, tako fantastično lep... ...Jezik je dragocena vrvica - veže nas s skrivnostjo rodov, ki jih od vekomaj več ni. Dela nas za to, kar smo. Je edino, kar imamo. Če ga bomo izgubili, se bomo izgubili... (Saša Vuga v intervjuju za PN 3. marca 2005) Slovenski kulturni praznik, 8. februar, smo v Vipavi počastili v nedeljo, 6. februarja s programom, ki sta ga na pobudo Zveze kulturnih društev Vipava pripravili Škofijska gimnazija in Osnovna šola D. Bajca Vipava. Slavnostna govornica je bila ga. Lilijana Vidrih Lavrenčič. ARHIVSKA DEDIŠČINA - DEL NAŠE KULTURE Slovenski kulturni praznik nas tudi v arhivih vzpodbudi k razmišljanju o kulturi in vlogi arhiva kot kulturne ustanove. Čeprav ob tem prazniku pomislimo najprej na pisatelje, pesnike, gledališke umetnike, moram poudariti, da je tudi arhivska dediščina pomemben steber kulture. Arhivi in njihovo delo Vsakega izmed nas skozi življenje spremljajo najrazličnejši zapisi. Lahko jih zapisujejo drugi o nas, lahko smo njihovi ustvarjalci ali soustvarjalci. Od njihove ohranjenosti je odvisno, kako bodo med drugim bodoči rodovi spoznavali nas in naš čas. Skrb za ohranjanje zapisov je stara prav toliko kot zapisi sami. Najprej je bila namenjena dokazovanju najrazličnejših pravic, sčasoma pa proučevanju preteklosti. Ohranjeni stari zapisi so postali glavni vir zgodovinopisja. Počasi se je krog raziskovalcev širil. Danes jih uporabljajo pri svojih raziskavah vse znanstvene veje. Iz želje, da bi bilo čim bolje poskrbljeno za stare dokumente, so se postopoma razvijali arhivi in posebna veja znanosti -arhivistika. Arhivi kot velike shrambe spomina morajo odbrati in ohraniti tiste dokumente, ki bodo pri spoznavanju podrobnih zgodovinskih dejstev kar najbolje koristili in bodo v največji meri predstavili resnico. So ustanove, ki najprej določijo, nato prevzamejo arhivsko gradivo, ga hranijo in dajejo v uporabo. So torej več kot le varuhi spomina neke družbene skupnosti, naroda, države. Ohranjenost arhivskega gradiva za vipavsko območje Če so ozremo v preteklost, so za arhivsko gradivo vipavskega območja skrbeli muzeji in arhivi v Ljubljani oziroma v Trstu in Gorici. Po drugi svetovni vojni je bila skrb za arhive tudi za območje današnje vipavske občine poverjena najprej muzeju v Novi Gorici, nato posebnemu oddelku pri ■> v ‘/tsZ Se rr,AZ #■**■„,e r v*«- w 6 z Z?m Ar*./ , 21. Zttf/rJČ »: /e-x- rst v. *■ *- vStS & čf Dtt es/t Seve * S«W.S/ms s. /.*, J A . 1 'Č I ■»-> . S' /n* ***** * ' e-; PS A->% SSdcscj' S'čt ■’ ir Sr ev ■j /V, T . /č- Jf C{: -m- ■ ' t' V . ‘Zse tS A n ... j S, 'r ' S / - :> Gregor in Marijana Ambrožič s Slapa sta v sporni zadevi glede uporabe zemljišča, ki so jo obravnavali leta 1796 na gradu v Ložah, prisegla v slovenskem jeziku. Zapis njune prisege dokazuje, da je bil slovenski jezik tedaj pravno veljaven. (Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, Zemljiško gospostvo Lože, tehnična enota 9) občini. Samostojna arhivska ustanova za severnoprimorsko regijo, Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, pa je bila ustanovljena šele leta 1972. Odtlej skrbi za ohranjenost arhivskega gradiva tudi pri najrazličnejših ustvarjalcih iz vipavske občine. Do danes smo v arhiv uspeli prevzeti že kar precej zanimivega arhivskega gradiva. Žal moramo vedno znova ugotavljati, da se je mnogo pomembnih, zlasti najstarejših zgodovinskih virov vipavskega območja uničilo ali izgubilo. V prvi vrsti velja to za graščinski oziroma sodni arhiv, ki je bil vsaj še nekaj let po vojni shranjen v Lanthierjevi graščini. Njegovo uničenje izpričujejo le ustni viri. Ne vemo, kaj seje zgodilo z občinskimi arhivi celotnega vipavskega območja iz avstrijskega in italijanskega obdobja; v arhivu imamo le fragmente. Zanimivo pa je, da imamo že od ustanovitve dalje bogat graščinski arhiv Cobenzlov in Mayerjev iz Lož. Edina pergamentna listina, ki jo hranimo, je doktorska diploma Jožefa Leopolda Mašiča iz leta 1779, ki ga označuje kot vipavskega Kranjca. V okviru goriškega okrožnega notariata se je ohranila arhivska zapuščina štirih notarjev, ki so poslovali v Vipavi v letih od 1896 do 1935 in vsaj delno nadomešča izgubljene spise drugih upravnih in sodnih organov. Bolje so se ohranili upravni arhivi, ki so nastajali po drugi svetovni vojni. Nekaj je tudi gradiva s področja gospodarstva. Šolstvo zastopa zanimiv arhiv vipavske osnovne šole in njenih podružnic. Predvsem šolske kronike so dobrodošel vir mnogim raziskovalcem. V arhivu imamo tudi nekaj društvenih ter osebnih fondov iz Vipave in njene okolice. Ker v našem arhivu ni prav veliko arhivskega gradiva, ki neposredno izvira iz vipavskega območja, naj opozorim, da prinašajo veliko podatkov o življenju v Vipavi in njeni okolici spisi upravnih in sodnih organov na višji ravni. Zanimive so tudi nespisovne zvrsti arhivskega gradiva, med njimi predvsem izstopajo fotografije ter filmski zapisi. Zaradi posebnih pogojev hranjenja in urejanja jih v arhivu hranimo v zbirkah. Med njimi naj omenim le fotografsko zapuščino Možetovih, ki jo sicer v originalu še vedno hranijo potomci v Solkanu, preslikave pa so v našem arhivu. V objektiv so ujeti utrinki vsakdanjega življenja prve polovice 20. stoletja v Vipavi in okoliških krajih. Še posebej izstopajo posnetki otrok. Razglednice sicer niso tisto pravo arhivsko gradivo, ker so bile tiskane v mnogih izvodih, vendar so zelo uporabne za različne raziskave. V naši zbirki je prav Vipava zelo dobro zastopana. V arhivu skrbimo tudi za iskanje arhivskega gradiva v drugih arhivih in ustanovah doma in v tujini, ki vsebuje podatke o zgodovini območja, ki ga pokriva naš arhiv. Izbrane dokumente mikrofilmamo, fotokopiramo in v zadnjem času tudi skeniramo. Vse to lahko uporabijo obiskovalci, ki pridejo k nam. Arhivsko gradivo je skrb nas vseh Res je, da je arhivom poverjena profesionalna skrb za arhivsko gradivo. Vendar brez pravilnega odnosa do tega, kar seje našlo ali se še kje hrani v zaprašenih skladiščih in domačih podstrešjih, bi morda prikrajšali bodoče rodove za nenadomestljivo kulturno dediščino. Zato strokovni delavci 'i* • ! /V L V. • '5-/ '2rt*** /s, .. • ‘ .. /SL 3* 1) 'M 'j,, 'T i.. sit Hura! Uspelo nam je in prav vsi smo osvojili še zadnjo veliko pisano črko. Kje je že lanski september, ko smo pričeli z učenjem prve velike tiskane črke!? Zelo smo se trudili, čeprav nas takrat svinčniki niso vedno najbolje ubogali. V lanskem šolskem letu smo se naučili velike tiskane, male tiskane in male pisane črke. V tem šolskem letu, ko smo že večji, pa smo osvojili še velike pisane črke. Proti koncu smo bili že vsi nestrpni in smo komaj čakali zaključka ter našega praznika črk. In v petek, 3.12. 2004, smo ga končno tudi dočakali. Še prej smo seveda morali dokazati svoje znanje in praznovanje seje lahko pričelo. Najprej smo vsi prejeli diplome za osvojene črke, nadaljevali pa smo z zabavnejšim delom. S pomočjo kock smo sestavljali male umetnije, igrali smo se in plesali, vmes pa smo se sladkali s pecivom. Naše praznovanje smo zaključili s torto Vesela abeceda. Imeli smo se zelo lepo in ponosni smo, da so sedaj vse črke naše prijateljice. Z njihovo pomočjo tako z velikimi koraki vstopamo v svet branja in pisanja. USTVARJALNE DELAVNICE V četrtek, 16.12.2004, smo se učenci 2.b osemletke OŠ Draga Bajca skupaj s starši zbrali v naši učilnici. Imeli smo ustvarjalne delavnice in skupaj smo v petih različnih skupinah izdelovali različne izdelke. Pri načrtovanju dela smo se trudili, da smo za izdelovanje izbrali čim več odpadnega materiala ter vsaj malce poskrbeli za naše okolje. Tako smo iz odpadne lepenke, papirja in odpadne vatirane podloge naredili božično-novoletne okraske; snežaka in Božička v obliki solze. Ena skupina je slikala na steklene embalažne kozarčke in nastale so vaze in posodice za okrasne svečke. Iz odpadnih tulcev, odpadne valovite lepenke in papirja so v naslednji skupini ustvarjali posodice za pisala. V zadnji skupini pa so izdelovali škatlice za papirne kocke, prav tako iz odpadne valovite lepenke in papirja. Prav vsi smo bili ustvarjalni, saj je vsak končni izdelek bil malce drugačen. Med delom smo se pogovarjali in čas nam je hitro minil. Ob zaključku našega druženja smo bili vsi ponosni na našo leseno smrečico, ki je bila polna zanimivih okraskov. Upali smo, da bodo naši izdelki všeč tudi obiskovalcem eko božično-novoletnega sejma, ki ga je naša šola organizira v petek, 24. 12. 2004 v prostorih naše šole. Ves izkupiček prodanih izdelkov smo vsi učenci razredne stopnje namenili v humanitarne namene, za financiranje akcije Rdeči noski za bolne otroke v primorskih bolnišnicah. BOŽIČNO - NOVOLETNI EKO SEJEM Naše priprave na eko sejem so se pričele že z ustvarjalnimi delavnicami, kjer smo izdelovali izdelke, ki smo jih potem prodajali. Skupaj s starši smo se trudili, da bi vse naredili natančno in lepo. Ob zaključku dela smo bili ponosni na leseno smrečico, ki so jo krasili naši okraski ter na izdelke pod njo. Pri likovnem pouku smo izdelali še voščilnice in akvarelne slike, katerim smo naredili tudi okvirje. Pri razredni uri smo se skupno dogovorili o naših izdelkov ter sestavili seznam dežurnih za prodajo. Pogovorili smo se tudi o tem, kako se bomo obnašali kot prodajalci in kako kot kupci ob drugih stojnicah. Komaj smo čakali, kdaj bo napočil čas za naš eko sejem. Nanj smo povabili starše, stare starše in druge sorodnike.In tako smo ga dočakali. Hitro smo pripravili mize, prinesli okrašeno smrečico ter lepo razporedili še ostale izdelke. Tako smo lahko pričeli s prodajo in kupovanjem. Število obiskovalcev nas je kar presenetilo, saj je bilo poleg učencev ostalih razredov, tudi mnogo drugih. Z zanimanjem smo si ogledali druge stojnice in kupili mnogo zanimivih izdelkov. Naše izdelke smo hitro prodajali in prav kmalu so zmanjkali, škatla z denarjem H* .Ko‘W/ U.^ .l , 9 'SH U 31 $ 1 L' ‘jt.t- 'h, "}t 3C&. I * 'y"i' ' tf" h pa se je polnila. Ob koncu sejma smo prešteli zasluženi denar in veseli ugotovili, da bomo v humanitarne namene prispevali 8.000 SIT. Res, vsota ni velika, toda s skupnimi močmi nam bo uspelo pomagati, da bodo tudi v bolnišnici v Šempetru »zaživeli Rdeči noski«. KAKO SMO PREŽIVELI ZIMSKE POČITNICE V petek so se pričele zimske počitnice. Popoldan sem šla s taborniki na Psenk blizu Idrije. Peljali smo se z avtobusom. Po eni uri vožnje smo prispeli do lepe gozdne koče. Večji taborniki so nam pomagali raztovoriti prtljago. Pripravili smo si ležišča in se odpravili na večerjo. Naslednji dan so nas obiskali s televizije Primorka. Jaz sem jim povedala, kako poteka naš delovni dan. Večji taborniki pa so pokazali, kako zakurimo taborni ogenj. Počeli smo mnogo zanimivih stvari. Drugi dan je začelo močno snežiti, zato smo morali peš do Idrije. Zelo sem bila vesela, ker sem prišla srečno domov. Manja Bodiroža Med počitnicami me je obiskala bolezen. Imel sem zelo visoko temperaturo. Prav takrat, ko je zapadel sneg, sem ga lahko gledal samo skozi okno. Na srečo je bolezen kmalu minila. K meni so prišli prijatelji in skupaj smo se igrali. Ko sem popolnoma ozdravel, sem šel s prijatelji ven. Videli smo, daje ostalo še malo snega, zato smo se kepali. Kljub bolezni sem se imel lepo. Žan Likar Počitnice sem preživela doma s staro mamo. Zjutraj sem vstala, pozajtrkovala in pomagala kuhati kosilo. Ko sem v ponedeljek zjutraj odprla okno, sem se razveselila snega. Hitro sem se toplo oblekla in odšla delat snežaka. Prišel je bratranec Matej in odšla sva se kepat. Igrala sem se tudi šolo. Prebrala sem tri knjige. Pridno sem varovala mlajšo sestrico in bratca. Zelo rada sem gledala smučarske skoke, kjer sem navijala za naše skakalce. Zelo lepo sem preživela počitnice, ki so hitro minile. Nika Rener Letošnje zimske počitnice je pritisnila huda zima. Razveselil nas je prvi sneg. Z bratom sva se sankala na vrtu. Vsak je imel svojo progo med vrstami v vinogradu. Tekmovala sva, kdo je hitrejši in kdo se pripelje najbolj daleč. Ko sva se tega naveličala, sva naredila še skakalnico. Ker so bile sani preširoke, sva skakalnico največkrat zgrešila ih se nato prevrnila. Najlepše sva skočila, če sva bila na sankah oba skupaj. Med zimskimi počitnicami sem se imel zelo lepo. Doživel sem veliko zanimivih stvari, ki jih še dolgo ne bom pozabil. Vasja Prelc V začetku zimskih počitnic je zapadlo veliko snega. Z milom sem namazal sani in se šel sankat. Pridružila se mi je tudi soseda Barbara. Imela sva mnogo sankališč. Ko sva eno progo zdrsala, sva odšla na drugo. Po končanem sankanju sva odšla domov. Mislila sva, da se to zimo ne bova več sankala. Ponoči je zapadlo še več snega. Progo smo morali potlačiti in popraviti. Pridružila seje tudi moja sestra Mirjam. Nekaj časa smo se sankali. Mirjam in Barbara sta nato naredili snežaka , jaz pa sem našo psico Ajko obmetaval s snegom. Pri tem je zelo uživala. Čeprav smo bili vsi mokri, smo bili veseli in zadovoljni ter smo zelo uživali. Matevž Ferjančič Iz CUIO VESELI DECEMBER December - zadnji mesec v letu, ko nas obišče zima s snegom, mrazom, ledom in kratkimi dnevi, ko vsi čakamo na dobre može in v mislih seštevamo dobra dela in misli in si obetamo čarobne in v skrivnost zavite praznične dneve... Letos se je december začel malo drugače. Še preden smo utegnili zbrati vsa pisma z željami in jih poslati na Miklavžev naslov, nas je presenetilo pismo, prispelo »iz Nebes« na naš naslov. Takole je pisalo v njem: Dragi moji otroci (majhni in veliki)! Vesel sem, da se spet bliža moj praznik. Kot vsako leto vas tudi letos obiščem. Za pridne prinesem darila, za manj pridne pa najdem kakšno šibo. Če imate kakšno posebno željo, mi jo še vedno lahko zaupate. Vaša pisma vrzite v moj nabiralnik v avli. Za kakšno prav posebej lepo pismo bom prinesel posebno darilo. Nekaj pa bi vas rad še prosil. Star sem že in morda lahko kakšno dobro delo ostane nezabeleženo v moji zlati knjigi. Prosim, da me na ta dobra dela spomnite. Potrudil se bom in našel tudi zanje darilo. Hvala za pomoč in kmalu se vidimo - vaš Sveti Miklavž. Sveti Miklavž s spremstvom se je pod večer pripeljal naravnost iz Šenčurja pri Kranju. Letos so nas že četrtič obiskali člani pevskega zbora in otroci dramske skupine, ki so nam pripravili lep večer, Miklavžu pa naložili toliko daril, da smo bili obdarjeni prav vsi. Najlepše pa je to, da ostajajo naši prijatelji, da ob vsakodnevnem delu ogromno ur porabijo za zbiranje daril in jih nato pripeljejo v Vipavo in se z nami družijo pozno v noč. Drugo jutro pa morajo v šolo, v službe... Lepo je imeti take prijatelje. Naslednji dan je bil z nami pojoči kuhar. Ob prepevanju novoletnih in zimskih pesmic je pod novoletno jelko, ki smo jo letos okrasili s sneženimi možaki, spekel čisto pravo torto. Na njej je na koncu prižgal še svečke. Skoraj vsi smo jo poskušali. Tudi mali šolarji iz vrtca Vipava, ki smo jih povabili na to predstavo. Tudi šport je veselje - še posebej, če smo v vlogi navijačev. Člani šolskega športnega društva so si v Kopru ogledali košarkaško tekmo in navijali za koga drugega kot za - zmagovalce!!! Ko se leto obrne naokrog - pred božičnimi prazniki, praznuje tudi Športno društvo Sonček iz Nove Gorice. Organizirajo Sončkov dan in letos so na zaključno prireditev povabili tudi našo plesno skupino Vrtiljak. Širokemu krogu občinstva seje predstavila s svojimi plesi in tako polepšala dan sebi in drugim. Tretji decembrski teden, ko smo se zaman ozirali v nebo, da bi ugledali oblake s snegom, smo imeli »gledališko« obarvan. Najprej smo si ogledali lutkovno igrico Srajčica, ki so jo pripravili v KUD ŠTRUDL iz Ajdovščine. Dve prijazni kokoški (Tjaša in Petra), nasmejani in smešni, da smo se do solz nasmejali tudi mi, gledalci in bili na koncu presenečeni, ker je iz kosa blaga in dveh zlatih gumbkov nastala moderna srajčica za kokoško, kije želela biti napravljena po najnovejši modi - kot kure v ljubljanskih kokošnjakih. Naslednji dan: lutkovna predstava o Prešernu. Petra in Andrej iz lutkovnega gledališča NEBO sta nam z velikimi lutkami prikazala prizore iz življenja našega velikega pesnika Franceta Prešerna. Zraven še malo glasbe, malo besed in pozornost naših otrok je dosegla višek. Predstavo nam je podaril Klub ajdovskih študentov. Pričakovanje Božička, njegovo obdaritev, petje in spremljava z malimi instrumenti so nam pričarali otroci z Gradišča nad Vipavo. Ko igrajo otroci za otroke, ko jim nastop pomeni dati nekaj lepega drugim, lahko rečemo, daje predstava res prisrčna. Kljub temu, daje bilo ves teden zabavno, pa so mladi smučarji zaskrbljeno gledali v nebo, poslušali vremenske napovedi - snega ni napovedal noben vremenar. Na Arehu na Pohorju pa smo rezervirali hotel, pripravili smo smučke in vso jesen so pridno obiskovali suhe treninge. Pa so nam tik pred zdajci s Pohorja sporočili, da so pripravili umetni sneg in da se Šola smučanja lahko začne. Šest alpskih smučarjev in dva smučarja tekača so za teden dni zapustili Vipavo in uživali na snegu -pod vodstvom 6 strokovnih delavcev Centra in prostovoljke Roos iz Nizozemske. Vsako popoldne je naš kombibus odpeljal v Ljubljano skupine učencev - na ogled praznično okrašenih trgovin, ulic, na sprevod dedka Mraza, po nakupih drobnih daril za svoje domače in na dobro pico za večerjo! Učenci obeh osmih razredov so skupaj s svojo učiteljico glasbe obiskali operno hišo v Ljubljani in si ogledali predstavo Hrestač, dramski krožek in instrumentalni ansambel pa sta igrico Škratek Velikouhec predstavila učencem Zavoda za invalidno mladino v Kamniku. Tik pred odhodom na novoletne počitnice smo si ogledali še lutkovno igrico NOVOLETNA SREČA, starejši gojenci pa so organizirali novoletni ples z zabavo. In začele so se božično-novoletne počitnice. Za več kot teden dni so odšli domov skoraj vsi gojenci, da v krogu svojih domačih pričakajo rojstvo novega leta. Veseli december se je tako iztekel - malo manj veselo za tiste otroke, ki so ostali v Centru... Zdenka Fučka 40 LET CENTRA JPV VIPAVA Center za usposabljanje invalidnih otrok Janka Premrla Vojka iz Vipave v letošnjem letu praznuje 40-letnico svojega delovanja. V tem času smo zaposleni prehodili dolgo pot spoznavanja in odkrivanja drugačnosti, predvsem pa smo se naučili razumeti posebnost otrok in mladostnikov. Da bi na primeren in zanimiv način obeležili to obletnico, smo pripravili vrsto programov in projektov, ki bodo potekali skozi vse leto 2005. Začeli smo z januarjem, ta mesec je bil posvečen igri, saj je prav igra prva dejavnost otrok, preko katere spoznavajo sebe in okolico. Prvi teden je bil namenjen igram v bazenu, sledile so namizne in družabne igre, tretji teden je bil posvečen gibalnim igram, januar pa smo zaključili z igrami brez meja. Seveda se nismo igrali sami, ampak smo povabili k nam tudi druge otroke, tako so se z nami igrali učenci 3. in 4. razreda podružnične šole iz Vrhpolja. V telovadnici OŠ Drago Bajc Vipava smo organizirali Igre naše mladosti, kjer so bili tekmovalci odrasli, otroci pa strogi sodniki. Pripravili pa smo tudi slikovno tombolo za vse gojence Centra z manjšimi in večjimi nagradami. Vsak otrok je moral narisati risbico, daje lahko na tomboli sodeloval. Veselje otrok je bilo pravo in iskreno. Mesec igre smo zaključili s skupnimi igrami brez meja. Našim učencem so se pridružili še učenci 3. razreda OŠ Draga Bajca Vipava. Skupno druženje, igranje, včasih tudi tekmovanje je povezalo otroke in na koncu ni bilo več pomembno, kdo od kod prihaja. Sledil je mesec februar, ki smo ga posvetili kulturi in dobrim medosebnim odnosom. Pripravili smo razstavo pustnih mask, na obisk smo povabili umetnico Bino Štampe Žmavc in ji zaigrali predstavo Škratek Veleuhec. O svojem potovanju po Mongoliji, o tujih krajih in neznanih deželah nam je pripovedoval popotnik Matjaž Rovan. Seveda nismo pozabili na sladko Valentinovo in na vse zaljubljene, učenci višjih razredov pa so imeli tudi Valentinov ples in so izdelali medene srčke. Organizirali smo tudi domsko skupnost, kjer smo se pogovarjali o kulturi odnosov, o primernih in spoštljivih odnosih med ljudmi, o strpnosti in nestrpnosti ter o bontonu. V februarju so nas obiskali in nam zaplesali najmlajši plesalci baletnega oddelka glasbene šole iz Nove Gorice ter plesalci iz plesne šole Terpsihora iz Šempetra in Vrtojbe. Naši učenci so se tudi odzvali vabilu učencem OŠ iz Vipave in se jim pridružili v skupnih igrah brez meja, ki pa so se tokrat odvijale na vipavski šoli. Obiskali so nas tudi dijaki Srednje lesarske šole iz Nove Gorice in skupaj z nami pripravili rezbarsko delavnico, v skupnem druženju je nastala čudovita lutka Ostržek. Na obisk smo povabili tudi mlado umetnico Brino Vogelnik Saje, ki nam je predstavila igrico o miški, ki si je trebušček raztrgala. Potekali sta tudi dve delavnici: delavnica oblikovanja gline, kjer so naši učenci spretno oblikovali različne figure, in delavnica nastajanja lutk iz različnih materialov in na različne vsebine. Mesec marec in april smo namenili pripravam na našo osrednjo slovesnost. V marcu smo pripravili razstavo slik našega učenca Mirana Marklja, ki na izviren način išče lasten likovni izraz; kulturni program so popestrili mladi pevci podružnične šole z Goč pod vodstvom Sare Furlan. Tretji teden v marcu bo posvečen smučanju. V goste smo povabili smučarje iz OŠ Roje iz Domžal, da bodo skupaj z našimi smučarji podoživljali skupno druženje na Arehu, si ogledali videokaseto in se zabavali v bazenu. Letos pa praznujemo tudi 15-letnico delovanja naše šole smučanja, zato smo pripravili pester program z ogledom videokasete in opisom kronike smučanja skozi vsa ta leta. Povabilu so se odzvali smučarji, njihovi starši in drugi strokovni delavci, ki so sooblikovali šolo smučanja. Čeprav naši gojenci malo potujejo, pa je njihovo zanimanje za daljne dežele veliko, zato smo ponovno povabili v goste popotnika Matjaža Rovana, tokrat je pripovedoval o potepanju po Nepalu. V aprilu bomo imeli zbor staršev in jim predstavili letošnje delovanje našega Centra. 26. maja bo osrednja slovesnost ob naši 40-letnici na dvorcu Zemono z zanimivim kulturnim programom, ki bo prikazal delovanje Centra skozi vsa 4 desetletja. Ob tej priliki se zahvaljujemo predsedniku uprave Lipe d.o.o. za razumevanje in pomoč pri najemu dvorane. Vsi pomladni meseci bodo usmerjeni v prenovo otroškega igrišča, saj naši učenci potrebujejo zaradi kombiniranih motenj posebna in prilagojena igrala. Za ureditev igrišča zbiramo sredstva v materialu ali denarju. Vabimo vse dobre ljudi, da nam po svojih močeh pomagajo pri tem. Za mesec september predvidevamo odprtje igrišča, ob tej priložnosti bomo povabili vse bivše gojence, njihove starše in upokojence Centra, da nas obiščejo in pokramljajo z nami. Oktober bo posvečen predvsem gibanju, skušali bomo poiskati zanimive in prilagojene elemente gibanja ter tako predstaviti naše otroke in njihove posebnosti. November bo v znamenju ustvarjalnosti na različnih področjih udejstvovanja. Ker smo bili celo leto pridni in neumorni, smo konec leta - december - posvetili zabavi. Seveda bo tudi ta namenjena našim varovancem z željo, približati naš Center njihovim pravim potrebam, interesom in zmožnostim. Seveda se bo v teh mesecih v Centru dogajalo še marsikaj, obiskali nas bodo zanimivi gostje, še bomo vabili v goste učence bližnjih šol in upamo, da bomo v goste odšli tudi mi, in tako predstavili sebe in naše delo, predvsem pa navezali stike z drugimi ljudmi, z domačini. Naj zaključim z mislijo, daje Center v teh 40 letih delovanja prehodil dolgo pot ter s svojo dejavnostjo postal del Vipave in njenih prebivalcev. Vabljeni vsi, da pridete k nam in nas spoznate. mag. Erna Žgur Černigoj, v. d. ravnateljice Iz društev POZDRAV IZ PODSTREŠJA Smo Društvo za kreativno preživljanje prostega časa Razmetano podstrešje, ki že 10 let deluje v Vipavi. Tako mladim kot starejšim občanom nudimo številne aktivnosti, zabavo, v pisani ponudbi pa ne manjkata niti kultura ali umetnost. V okviru našega društva delujejo različne delavnice, ki jih mladi animatorji brezplačno nudijo obiskovalcem: igralnice, šah, go kart, literarni večeri, potopisna predavanja. Nenazadnje pa ima društvo celo svojo lastno dramsko skupino, ki vsako leto uprizarja priložnostne igre. Poleg omenjenih dejavnosti izvajamo tudi drugačne projekte, ki so po svoji obsežnosti večji in zato seveda tudi bolj zahtevni - pripravili smo že več razstav znanih, pa tudi manj znanih slovenskih ustvarjalcev. Naš letošnji cilj je omogočiti mladim domačim umetnikom, da začnejo svojo pot uspeha v domačem kraju med sorodniki in prijatelji in šele nato potrkajo na vrata sosednjega mesta in morda kasneje celo države. Tako ponujamo koreografom, glasbenikom, slikarjem, fotografom in drugim talentiranim mladim možnost predstavitve svojega dela. Prvi, ki sta se odzvali našemu povabilu sta Vesna Ferjančič s svojo likovno razstavo in violinistka Polona Praček. Odprtje razstave je bilo v petek, 14.1.2005, v prostorih Razmetanega podstrešja. Udeležba je bila številčna. Večerje hitro minil v prijetnem vzdušju ob dobri glasbi in lepih likovnih delih. Slednje si je še vedno mogoče ogledati v Stari šoli. V lanskem letu pa smo dobili tudi spletno klepetalnico, ki jo odlično služi svojemu namenu. V času zimskih počitnic nudimo varstvo za otroke, katerih starši so v službi, sami pa so premajhni, da bi lahko poskrbeli zase. Obisk je številen, otroci pa zadovoljni. Za lažjo odločitev Vam ponujamo nekaj predlogov, v katerih dejavnostih nas lahko denarno podprete in tako pripomorete k izboljšanju našega programa: - za vzdrževanje prostora (čiščenje, elektrika itd.); - za nakup sredstev (barvice, žoga, kolaž papir...); - za namene dramske skupine (obnovitev kostumov za angelčke); - za razne tečaje (kuharske, izobraževanje animatorjev itd.); - za financiranje spletne klepetalnice (neomejene uporabe ADSL priključka); - za umetniške in literarne večere (projekt Tu sem doma). Na kratko smo Vam predstavili naš program. V upanju, da se boste odločili podpreti katero od danih možnosti (ki jih lahko napišete kot nakazilo ali namen sponzoriranja), Vam prilagamo številko tekočega računa in davčno številko društva (nismo davčni zavezanci). TRR: 04751-0000150546 D. ŠT.: 27261646 Za Vašo velikodušno pomoč se Vam že vnaprej zahvaljujemo! Maja Rehar KVINTET VENTUS MED SLOVENCI V TORONTU Za kvintet Ventus seje lanska sezona podaljšala globoko v mesec december. V času med 11. in 21. decembrom 2004 smo se namreč odpravili na gostovanje med slovenske rojake v Toronto v Kanadi, ki so v predbožičnem času praznovali 50. obletnico posvetitve svoje cerkve Marije pomagaj. Vse skupaj se je začelo v soboto zjutraj, ko smo iz Trsta najprej poleteli do Milana, potem pa še čez Atlantik v Kanado. Po dobrih devetih urah letenja nas je na torontskem letališču že čakal naš prijazni gostitelj g. Tine Batič. Ves čas našega bivanja v Torontu je bil naš skrbnik, prevoznik in organizator. Po prihodu v njegovo župnišče, kjer smo stanovali, se je dan za nas končal že pozno popoldne, saj sta dolg polet in šesturna časovna razlika opravila svoje. No, kljub vsemu pa brez pesmi za dobrodošlico le ni šlo. Naslednji dan je bila nedelja, zato smo najprej peli pri obeh jutranjih mašah, tako da smo preizkusili akustiko cerkve pri Mariji pomagaj, potem pa odšli na kosilo na podeželje, v idilično zasnežen kraj sredi gozda. Tam so si namreč člani primorskega društva Simon Gregorčič postavili lično kočo oziroma kar večnamensko dvorano, v kateri že desetletja skupaj preživljajo nedeljske popoldneve. Prijazno so nas sprejeli, mi pa smo jim v zahvalo zapeli marsikatero pesem iz njihovega otroštva. Kvintet Ventus z gospodom Tinetom Batičem (tretji z leve) V ponedeljek smo imeli prost dan, zato smo se najprej oglasili pri sosednji slovenski župniji pri Brezmadežni, kjer je stanoval naš koprski škof g. Jurij Bizjak. Tudi on se je namreč udeležil velikega praznovanja in je v obeh župnijah vodil posebno predbožično duhovno obnovo. Pozdravili smo ga s pesmijo, potem pa nestrpno odšli proti znamenitim, poldrugo uro oddaljenim Niagarskim slapovom. Zares veličasten je bil pogled na bobneče prelivanje vode, in ker v tem času ni bilo veliko obiskovalcev, smo se slapovom lahko čisto približali. Prav med obema glavnima slapovoma pa poteka tudi ameriško-kanadska meja. Če bučanje slapov le ne bi bilo tako glasno, bi se naša pesem slišala tudi v Ameriko. Med vračanjem domov smo obiskali še eno izmed mnogih vinskih kleti na tem bogatem vinorodnem območju in pokusili pravo kanadsko vino. Naslednji dan smo izkoristili lepo jasno vreme in se odločili, da raziščemo še samo mesto Toronto. Povzpeli smo se na najvišjo zgradbo na svetu, torontski stolp CN Tower, ki v višino meri neverjetnih 553 metrov, in si ogledali zanimivo velemesto z velikanskimi stolpnicami. Toronto je večmilijonsko mesto, zato nas hrup, promet in gneča niso presenetili. V naslednjih dneh smo obiskali več slovenskih družin in od njih slišali zelo zanimive zgodbe iz mladostnih dni. Povsod so nas lepo sprejeli, mi pa smo s pesmijo ta srečanja še oplemenitili. Slovenski rojaki v Torontu so zelo čustveni ljudje, zelo spoštujejo svojo slovensko tradicijo in predvsem ljubijo slovensko pesem. Samo v Torontu jih je menda okrog 35.000, torej za eno veliko slovensko mesto, med domačini pa so poznani kot zelo delavni in marljivi ljudje. V drugi polovici našega obiska v Torontu smo obiskali še župljane druge slovenske župnije pri Brezmadežni, kjer smo imeli daljši koncert božičnih pesmi, predstavili pa smo se tudi rojakom v Oshawi, kraju blizu Toronta. Tudi tu smo s petjem sodelovali pri sv. maši in po njej pripravili krajši koncert. V lepem spominu pa nam je ostal sprejem v slovenskem domu upokojencev Lipa, kjer so nas hvaležno in s solzami v očeh pozdravili naši starejši rojaki. Naj povem, da nas je na vseh teh obiskih spremljal vselej nasmejani g. škof Jurij Bizjak, ki je ljudi pozdravljal in bogatil s svojimi modrimi besedami. V veliko čast nam je bilo tudi petje pri slovenskem častnem konzulu v Kanadi, ki nas je vse skupaj povabil na kosilo. V nedeljo, 19. decembra, pa je vendarle napočil dan veselega praznovanja. Dan smo začeli s slavnostno sv. mašo, ki jo je daroval torontski nadškof g. Alojzij Ambrožič, pri njej pa smo zapeli skupaj z domačim cerkvenim pevskim zborom. Po maši je sledilo praznovanje s kosilom in bogatim kulturnim programom. Zbralo seje okrog 450 ljudi, s koncertom pa smo se še enkrat predstavili tudi mi. Poleg prijetnega vzdušja nam je v spominu ostal tudi polarni mraz, ki je tiste dni zajel Toronto in zrak ohladil na nič kaj prijetnih -23 °C. Tako se je približal tudi čas slovesa, saj nas je v ponedeljek popoldne že čakalo letalo za Milano. Kar težko smo se poslovili od vseh prijaznih ljudi, saj smo z nekaterimi v tem času postali pravi prijatelji. Mnogi izmed njih so po nas pošiljali pozdrave svojim bližnjim v domači Sloveniji, spet drugi pa so nam obljubili, da se kmalu spet vidimo, ali doma ali v Kanadi. Polni lepih vtisov in novih spoznanj smo odleteli nazaj proti Sloveniji. David Puc Ob Niagarskih slapovih FOLKLORNO DRUŠTVO VIPAVA Folklorno društvo Vipava je bilo ustanovljeno leta 1994. Pobudo za ustanovitev je dala skupina mladih Vipavcev, ki so se kot skavti potepali po Beli krajini in se na Doblički gori srečali s svojo kasnejšo mentorico, Judito Podgornik. Od samega začetka delovanja je Podgornikovi zaupano strokovno in umetniško vodstvo društva. Z resnim delom vzgaja člane društva in skrbi za kakovostno rast prenosa elementov dediščine v sodobnost. »Oče« FD Vipava je Anton Goričan, ki je že od ustanovitve društva njegov predsednik. Na začetku je bilo v društvu le nekaj navdušenih plesalk, v desetih letih delovanja pa se je društvo razširilo in danes šteje več kot 60 aktivnih članov s celotnega območja zgornje Vipavske doline. Društvo sestavljajo otroška, mladinska in starejša skupina. V otroški skupini pleše 20 osnovnošolcev. Mladinska skupina združuje okoli 20 mladih, predvsem dijakov in študentov, pa tudi nekaj po letih malo starejših članov. Pred petimi leti so se začeli združevati tudi starejši plesalci, ki so s svojim navdušenjem in delom dokazali, da leta niso ovira za folklorno dejavnost. Danes jih je že več kot 20. S posebnim veseljem in zagnanostjo obujajo ljudske plese in pesmi ter s tem pripomorejo k ohranjanju narodove dediščine. Za glasbeno spremljavo plesnih skupin skrbita dva harmonikaša. Folklorno društvo Vipava uspešno poustvarja slovensko plesno izročilo in ga predstavlja javnosti. Plešejo predvsem primorske plese in prepevajo primorske ljudske pesmi. V svojem desetletnem delovanju pa so se naučili plesati tudi plese drugih slovenskih pokrajin - Bele krajine, Dolenjske, Notranjske in Gorenjske. Društvo s svojimi skupinami redno sodeluje na regionalnih srečanjih folklornih skupin Primorske, ki predstavljajo izbirno srečanje za sodelovanje na državnem srečanju folklornih skupin. V letu 2001 sta se tako otroška kot mladinska skupina FD Vipava uvrstili na državni srečanji folklornih skupin. V letu 2002 pa je to uspelo starejši skupini. V letih od ustanovitve pa do danes je Folklorno društvo Vipava s svojimi nastopi uspešno predstavljajo slovenske ljudske plese doma in v tujini. Društvo največ nastopa po Primorski, predstavili smo se tudi v Ljubljani, na Bledu, v Tržiču, Črnomlju, Beltincih in Laškem. Večkrat smo že gostovali v Italiji, v letu 2002 pa smo uspešno opravili svoje prvo daljše gostovanje pri slovenskih izseljencih v Franciji. Ob plesu, petju in običajih društvo skrbi tudi za ohranjanje in oživljanje oblačilne kulture na Vipavskem iz sredine 19. in začetka 20. stoletja. Že od ustanovitve igra društvo pomembno vlogo v lokalnem okolju. V desetih letih delovanja je v društvu plesalo, pelo ali igralo več kot 200 članov, večinoma mladih, dijakov in študentov. Sodelovanje v društvu je postalo odličen način aktivnega preživljanja prostega časa. Med člani se je v letih medsebojnega druženja stkalo veliko prijateljskih vezi, mnogi, v začetku le plesni pari, pa so postali pari tudi v zasebnem življenju. Rezultate 10-letnega dela bomo člani predstavili na tradicionalnem velikonočnem koncertu v ponedeljek, 28. marca 2005 v dvorani zadružnega doma v Vipavi ob 18. uri. Vabljeni vsi! Vstopnine ni! »Vsem Vam, ki prebirate te vrstice, in Vašim bližnjim želimo, da bi Vam velikonočni prazniki pomnožili veselje do novega življenja, ki se vsepovsod prebuja. Mir in dobro!« FD Vipava FOLKLORNO DRUŠTVO VIPAVA prireja KONCERT na Velikonočni ponedeljek ob 18.00 v Domu kulture v Vipavi VSTOP PROST VABLJENI' NOVOLETNO SREČANJE UPOKOJENCEV Z ZLATOPOROČENCI Zopet je leto naokrog - pa smo za leto starejši. Prehitro minevajo leta in nam izginjajo kot utrinki v vesolju. Preživeli smo nori ali veseli december, kakor je komu bolj všeč. In prav ta poznodecembrski čas, čas minevanja starega leta in čas pričakovanja novega, je kot nalašč tlakovan za pot, ki nas pelje drugega k drugemu, da si zaželimo vse najlepše in prižgemo luč v sebi. Luč kot vrednoto in kot razumevanje sebe in bližnjih. Že vrsto let ob tem času pripravljamo v društvu upokojencev prijetna srečanja, kjer se s prijatelji in znanci poveselimo, se poslovimo od starega leta in nazdravimo novemu. Zadnje srečanje smo imeli 23. decembra 2004 v Vipavskem hramu. Ker imamo v svojem programu tudi srečanje z našimi člani, ki v tekočem letu praznujejo ZLATO POROKO, smo to leto povabili za novoletno praznovanje tudi ZLATOPOROČENCE. V letu 2004 je zlato poroko praznovalo pet parov - članov DU, Vipava: Marta in Milan Nabergoj z Lozic, Antonija in Filip Bratož iz Orehovice, Marija in Ivan Jež s Slapa, Sonja in Renato Pušnar, ki živita v Šempetru ter Cvetka in Stanislav Miška z Erzelja. Žal se dva para nista mogla udeležiti tega enkratnega dogodka. Preživeti v dvoje skupaj 50 let, dočakati ZLATO POROKO, to je res velika sreča, ki ni dana vsem. Zdajšnji ZLATOPOROČENCI so iz generacije, kije svoja mlada, najlepša leta preživljala med drugo svetovno vojno. Spoznavali in zbliževali so se kmalu po vojni. Združila jih je velika ljubezen in medsebojno spoštovanje. Zato so dočakali skupaj ta lepi jubilej. Svoja gnezda in družine so si ustvarjali v zelo težkih razmerah. Prav gotovo, da njihova tako dolga skupna pot ni bila posuta samo z rožicam, ampak je bilo tudi veliko težkih in hudih trenutkov. Da so dočakali zlati jubilej, pa je dokaz, da so se imeli kljub vsemu tudi zelo radi. Poleg dobre večerje ob prijetni živi glasbi smo jim pripravili kratek kulturni program. V društvu smo pripravili skromna darila za spomin na to srečanje. ZDUS pa je podaril priznanja in čestitke za zlato poroko. Večer je kar prehitro minil v veselem in prisrčnem vzdušju. Želimo, da bi ta večer vsem, ki smo bili zbrani, ostal med najlepšimi spomini v preteklem letu. Pripravili smo tudi bogat srečelov. Zato prav vsem, ki so nam pomagali z darili in nam s tem oplemenitili večer - TEH JE BILO VELIKO, zato ne moremo našteti vseh, VSEM lepa in iskrena HVALA. Za doživljanje smisla v STAROSTI, je pomembno, da človek svojo starost sprejme, da ohrani ali pa ustvari z nekom pristen človeški odnos in, daje osebno povezan z ljudmi iz mlade in srednje generacije. Vida Bajec za D U Vipava STOPAMO PROTI STOTKI Na Miklavževo nedeljo je Društvo upokojencev Vipava že drugo leto gostilo devetdesetletnike in več. Kljub slabemu vremenu se jih je udeležilo lepo število. Pripeljali sojih svojci, sosedje, nekateri iz Vipave pa so prišli kar sami - nekaj pa se jih je opravičilo zaradi slabega počutja. Vse navzoče je najprej pozdravil predsednik društva Stanislav Jež in jim ob bližajočih se praznikih zaželel veliko zdravja in veselja v krogu domačih. Program je pripravila in vodila Silva Vehovar. Z uvodnimi besedami je vzbudila pri starostnikih pozornost, se jim na prijeten način približala, tako da so začutili, da so med nami zaželeni in da nanje nismo pozabili. Enostavno jim je nanizala nekaj statističnih podatkov. V občini je 27 občanov, starih devetdeset let in več, od tega samo 5 moških. Najstarejša občanka je Angela Nusdorfer iz Vrhpolja, stara 98 let, v Vipavi pa je to Edka Fabjan, ki stopa v šestindevetdeseto leto. V kulturnem programu so nastopile naše znane LJUDSKE PEVKE z Gradišča. Učenci OŠ VRHPOLJE z mentorico Leo Kobal so se predstavili s skečem iz časov italijanske oblasti, ko so v šolah poučevali samo v italijanščini. Tega časa se naši povabljenci še dobro spominjajo. Pod vodstvom Vlaste Lokar-Lavrenčič so se oglasile tamburice posameznikov TAMBURAŠKEGA ORKESTRA, ki je znan doma in v tujini. Ob zaključku programa je MIKLAVŽ obdaril naše goste in jih simpatično nagovoril. Bili so prijetno presenečeni, saj jih je to vrnilo daleč nazaj v njihovo rano mladost. Nadaljevali smo s kramljanjem ob pogrnjeni mizi. Za veselo vzdušje je raztegnil svoj meh Pavle Bajec. Nekatere je glasba tako prevzela, da so tudi zaplesali. Preden so odšli domov, smo naredili nekaj fotografskih posnetkov. »Prosim, pošljite mi fotografijo domov, vam jo kar danes plačam, da bom imela spomin na ta čudoviti dan«, je rekla ena izmed udeleženk srečanja. Te besede potrjujejo, da smo dosegli svoj namen in jim vsaj za trenutek polepšali življenje. Ana Velagič ZA DOM IN DRUŽINO San Pedro, božič 2004, novo leto 2005 Draga sestra, dragi brat! Leto 2004 se poslavlja in tone v večnost! Z božično skrivnostjo, z Jezusovim rojstvom med ljudmi pa se odpirajo vrata novega leta. Začenjamo ga z velikim upanjem, saj je Jezus - Emanuel, Bog z nami. Kako potrebna je njegova prisotnost v našem osebnem, cerkvenem in družbenem življenju slikovito govori prav zgodba Slonokoščene obale. Izteka se leto upanja, ki je posebno na družbenem področju veliko obetalo, kot na primer, da se bo položaj končno uredil, da se bo država združila ter se tako nadaljevala prekinjena nekakšna zlata doba dežele. Da se bodo begunci vrnili na svoje domove ali vsaj v svoje vasi, ki so seveda potrebne obnove. Da se bodo mnoge razdeljene družine zopet srečale. Da bodo izšli vsi zakoni, ki so bili predvideni po sporazumu med vladnimi in uporniškimi silami in da se bodo uporniki razorožili ter se vrnili v civilno življenje. Da bo predsednik države končno obiskal kraje, ki so že več kot dve leti izven njegovega dosega. Setev želja je bila obilna, žetev sadov pa bolj skopa. Vendar lepa lastnost afriškega človeka je, da nikoli ne obupa! Poleti so bili obnovljeni mirovni pogovori, ki so bili od začetka leta blokirani. Vsaka stran je obljubila, da bo sledila mirovnemu načrtu, ki gaje slovesno podpisala. V resnici pa ni bilo prave volje, da bi udejanjili, kar so obljubili. Uporniki na severu se niso razorožili, niti začeli niso razoroževanja pod nadzorom sil Združenih narodov in francoske vojske. Na jugu niso sprejeli vseh potrebnih zakonov, ki bi bili garancija za nadaljnje skupno življenje in predvsem za nove predsedniške volitve 2005. V začetku novembra je vladna stran poskušala z vojaškim napadom pregnati upornike, a ni uspela. Uspelo pa jim je zaplesti Francijo, ki je v svoji preveliki jezi uničila vse letalstvo vladne strani. Kar naenkrat so Francozi oziroma njihov predsednik, postali glavni in pravi sovražnik, ki se je dolgo skrival za uporniškimi silami. Ljudje glavnega mesta, predvsem mladi, so šli osvobajat zasedene točke, predvsem letališče. Med štiridnevnimi nemiri je izgubilo življenje čez petdeset mladih. Ranjenih pa naj bi bilo od tisoč do dva tisoč ljudi. Francoska vojska se je končno umaknila v svojo bazo. Slonokoščenci so tako “odkrili” pravega sovražnika in ga premagali z golimi rokami, kakor radi poudarjajo. Ljudje pa niso napadali samo vojakov, ampak in predvsem so se spravili na Francoze in njihovo premoženje. Veliko je bilo ropanja, ker nihče ni mogel kontrolirati množice. Tudi zaporniki glavnega državnega zapora so zavohali pravi trenutek in več tisoč jih je pobegnilo. Polovica Evropejcev, bivajočih na Slonokoščeni obali, je zapustila državo, okoli osem tisoč ljudi. Nekateri podjetniki se vračajo, vendar sami, brez družin. Francoske šole so bile izropane in ena požgana. V začetku decembra so eno popravili in jo ponovno odprli za pouk. Tudi v San Pedru je francoska srednja šola prenehala delovati, ker je bila opustošena. Nekatere trgovine so bile izropane, predvsem v lasti Libanoncev. Medijska predstavitev dogodkov je bila precej enostranska, zato si je težko ustvariti bolj objektivno sliko vsega dogajanja. Na našem misijonu nismo občutili teh napetosti, le v mesto iz previdnosti nismo šli nekaj dni. Dobra novica je, da so mirovna pogajanja zopet zaživela. Življenje pa seveda postaja vedno dražje. Osnovne potrebščine in gradbeni material se redno dražijo, medtem ko sta ceni kakava in kave že drugo leto precej nizki. Precej denarja s tega gospodarskega področja gre za oboroževanje. V začetku sezone pobiranja kakavovca so ljudje nekaj stavkali, pa ni bilo pravega učinka. Konec preteklega leta so začeli urejati ulice našega mesta, pa se je ta obnova skoraj ustavila. Le tu in tam se vidi kakšen gradbeni stroj, ki nekaj brska, pa je vse brez pravega učinka. V Cerkvi se veliko moli, da bi prenehale vse delitve in bi končno zavladal mir. Veliko upanje naših ljudi je položeno v jasli novorojenega Boga in Kneza miru. Razumejo, da ni mogoče uresničiti miru s figo v žepu, da mora biti mir izmoljen, da so potrebne tudi osebne spremembe in spreobrnjenja. Narod, kot tak, se ne more spremeniti, spreobrniti se mora vsak posameznik. Težko je zajeti vsa dogajanja na našem misijonu v teh nekaj vrsticah. Lažje pa jih je zajeti z eno besedo: gradbeno, v duhovnem in tudi v materialnem pomenu. Misijon je zaživel z novim letom in do danes ni nehal rasti in videti je, da se rast še ne bo ustavila. Želeli bi, da bi bili čimprej zgrajeni prostori, ki so potrebni za normalno delo misijona in seveda tudi župnijska cerkev. Župnik Pavel je polno angažiran v gradnji, zato tudi ta dela uspešno napredujejo. S smislom za prostor je razporedil okoli lope, kjer so sedaj maše in razne pomožne pastoralne prostore: štiri učilnice, tri sobe za sprejem katehistov, ki obiščejo misijon, kuhinjo za večja srečanja, obednico in skladišče. Pravi center, predvsem zadostno število sob za katehiste, pa je načrtoval na drugem koncu misijona, kjer je teren že pripravljen. V škofiji je Pavel zadolžen za vzgojo katehistov, zato tudi na misijonu pripravlja zanje potrebne prostore, da bodo srečanja lahko uspešno potekala. Že v januarju 2005 so predvidena prva srečanja, in sicer srečanja po etničnih skupinah. Veselje vaških otrok S postavitvijo še dveh pokritih prostorov je v tem pastoralnem letu ves verouk prišel na misijon. Lansko leto smo bili gostje v eni osnovni šoli, pa je bilo mogoče zaznati, da so se nekateri porazgubili in niso našli poti k nedeljski maši ali v razne skupine, ki so bile zanje organizirane. Letos je verouk bolj reden in urejen in tudi ljudje se počutijo na misijonu bolj domače. V Afriki je zelo važna pripadnost skupnosti, ki ima seveda nekje svoj prostor. Na primer: nekatere družine so že več generacij v mestih. Toda, ko jih vprašaš, kje so doma, bodo povedali vas svojega starega očeta ali celo prapradeda. Morda v vasi še niso bili, vendar vedo, da pripadajo vasi in skupnosti, ki je tam. Tam je njihova zemlja! Če je le mogoče, so tudi v vasi pokopani. Tako so tudi bolj zaživela mladinska gibanja, Skavti, skupina srednješolcev, skupina mladih delavcev in skupina otrok. Čez teden so zaposleni s šolo ali z delom, ob koncu tedna pa se mladi vključijo v razne aktivnosti. Tudi odrasli imajo svoje skupine na misijonu, ki pa so bolj liturgično in molitveno usmerjene. Štiri molitvene skupine se srečujejo predvsem ob večerih, ko člani skupin pridejo z dela. Vsak župljan je povabljen, da si izbere eno skupino, kjer je bolj osebno angažiran, kjer sprejme tudi razne naloge v dobro skupine in župnije. Skupine poudarjajo zavzetost za evangelizacijo. Vsak kristjan je poklican, da oznanja evangelij doma, kakor tudi v družbi. Seveda so poti različne. Dragi prijatelji, vsem vam iskrena hvala za vso vašo podporo: duhovno kot tudi materialno. Ko misijonsko delo napreduje, se zahvaljujemo Bogu za vsako odprto srce, ki prisluhne njegovi Besedi. Da pa se Evangelij - Vesela Novica širi, je tudi vaša zasluga. Misijonarji smo samo vidni podaljšek vaših molitev v božjih rokah. Iskrena hvala tudi za vse denarne darove, ki omogočajo nam in novim kristjanom, da skupaj gradimo Božje kraljestvo. Vsem vam se priporočava v molitev; kakor priporočava v molitev tudi našo državo, da bi končno prišlo do pravega miru. »Bog seje vrgel pod noge človeka. Samo če se sklonim pred Bogom-človekom, ga lahko poberem in sprejmem v svoje naročje.« P. Meca Vsem voščiva blagoslovljene božične dni in milosti polno novo leto 2005. Lep pozdrav. Pavel Bajec in Sandi Škapin mm »•»m ml ki I ritin Misijonarja g. Sandi Škapin (prvi z leve) in g. Janko Kosmač (tretji z leve) s skupino otrok v Grand Bereby, poletje 2004 Lida Turk, rojena v Trstu, je svoje poklicno in osebno zanimanje posvetila zbiranju obnavljanju katoliškega spomina iz polpretekle primorske zgodovimne. Iz njene knjige Le šepet je, ki ga slišimo o njem, objavljamo črtico. Primorska velika noč Kaj bo ostalo od generacije računalnikov, elektronske pošte, neskončnih in brezštevilnih telefonskih pogovorov in sporočil? Kam se bodo zgubile besede, v katero podstrešje se bodo skrile misli, v kateri skriti predal spomini? Za stoletji in tisočletji ostajajo papirusi in pergamenti, tablice in spomeniki, skrivnostne pisave in znamenja, sporočila, ki sojih na prsih prenašali skozi pustinje in daljave zvesti sli, jih čuvali kot svetinjo za ceno lastnega življenja; grmade pisem, ki so potovala v vrečah in zabojih na kočijah, z vlakom in letalom. Veliko jih še razpada po omarah, za knjigami čakajo na policah, vržena so v kot, nedosegljiva, a nenadoma pridejo na dan, da se iz starega orumenelega lista izlijejo čustva, tako kot iz pisma, v katerem teta, po kateri imam ime, opisuje doživetje Velike noči v prvi povojni pomladi. Šele ob koncu vojne ji je bilo dano, daje lahko prvič obiskala možev rojstni kraj, čeprav je imela za sabo že skoro sedem let poroke. Iz globokega čustvovanja veje začudenje nad primorsko Veliko nočjo v cvetoči pomladi, odražajo pa se tudi vsakdanje delo, skrbi in razmere prvega povojnega časa. Na sveto Veliko noč 1946. Snoči, to je bilo v soboto, smo prav zvečer dobili Vaš zavitek in pismo. Zelo smo bili veseli obojega, posebno pa pisma, ker nas je skrbelo, kako je z Vami; Marica je namreč tedaj na Jožefovo obljubila, da bo takoj pisala. Prav iz srca Vam privoščimo, da imate vsaj že enkrat stanovanje urejeno. Saj si lahko mislimo, kaj se pravi živeti v neurejenosti in stalnem prahu izpod strehe, ki jo je razmajal zračni pritisk ob bombnem napadu. Škoda le, da niste bili danes za Vstajenje tu. Tako lepega in iskreno pobožnega in slovesnega Vstajenja še nisem doživela. Že vse dopoldne sem pod vplivom te jutranje slovesnosti in sem kar razburjena. Čudno se Vam zdi, da smo tu ostali, kajne? Pa sva kar nekako slutila, da bo tu mnogo lepše kot bi bilo v mestu. In slutnja naju ni varala. Bila sem sicer doma - v Ljubljani - od srede zvečer do petka zjutraj, a v petek ob desetih sem bila že zopet doma, tu. Zato ne vem, kako je bilo v četrtek v cerkvi, toda včerajšnja jutranja sveta maša z vsemi obredi, še bolj pa današnja sta bili taki, da sta gotovo vsakega vernika globoko presunili. Danes sem videla, kako velika je v tem oziru razlika med mestom in vasjo. V mestu gre vse bistvo veličine božjega Vstajenja kar mimo človeka, v mestu je Velika noč le v tem, da imajo ljudje po večini nove obleke, čevlje in klobuke. Tu se je danes začela slovesnost še v temi, ob pol treh zjutraj. Ob štirih je šla procesija iz cerkve mimo žage proti kolodvoru, po novi cesti do lekarne in čez trg nazaj v cerkev; bila je dolga: ko so šli zadnji iz cerkve, je bil križ že dalje od hujfeta. Povsod na oknih so bile sveče, kipi, podobe, cvetje, po ograjah vrtov bengalski ogenj (kakor če gori plamenica - fagla) in potem slovesna maša, blagoslov vernikov in končno še jedil. Orgle so mi bučale pod rokami, ko sem spremljala pevce, kot da se res zemlja trese ob smrti in vstajenju Najvišjega. Sama nisem vedela, kaj in kako orglam, vse je drhtelo v meni. Da, bilo je prav veličastno Vstajenje sredi morja luči in cvetja v cerkvi. Zunaj pa pomlad, vsa polna mehkobe, sonca, bogastva, cvetja, vonjav in šumenja čebelic. Vse stvarstvo poveličuje svojega Gospoda. Preživeli smo mogočno, slovesno, svobodno in mirno Veliko noč. Bogu bodi hvala! Zaslužili smo jo. Delali smo neprestano v šoli, doma, na vrtu, na njivi. Na vrtu imamo že zunaj grah, špinačo, redkvice, krompir in drugo zelenjavo. Na balkonu imam v kišticah posejane kolerabe, paradižnike, karfijolo, kumare, ostalo smo sejali kar zunaj na vrtu. V njivi je bilo hudo delo. Orali smo s traktorjem v dežju, in ker je bilo slabo vreme, nismo mogli takoj saditi krompirja. Sadili smo ga na grabce. Če Bog da, ga bo dosti za Vas in za nas. Obdelujemo vse sami, brez tuje pomoči; kar po urah čez poldne, zgodaj zjutraj ali proti večeru, kakor je pač čas, ker imamo šolo zjutraj, popoldne in France še zvečer tečaje. Prav luštno bi bilo, če bi prišli za danes teden vsi trije, v soboto zvečer s korijero, v ponedeljek zjutraj pa nazaj, ker gre že ob pol šestih od tu. Sicer bodo v nedeljo tu tekme Prosvetnih društev z igrami, mi igramo Klopčičevo Mater. Razen tega pa je v Šturjah šagra in bo na Stari babi Jurjeva frtala - splošno ljudsko veselje. Jutri pojdemo najbrže s Planinskim društvom na Zeleni rob. To bi bilo prav zabavno za vas in prihodnja nedelja bi vam prinesla malo spremembe iz mestnega življenja. Nonica pravi, da bi prišla k Vam, ko se bo vse malo uredilo in promet izboljšal, tedaj pa pride za dalj časa. Na žalost nisem vedela, da bo priložnost Vam kaj poslati, zato prilagam le malo žegna. Veselimo se Vas čimprej, ker je tu sedaj nebeško lepo. Mali nečakinji pa bom, kadar pride, za njeno pridnost že kaj pripravila. Vsem prav prisrčne in iskrene pozdrave... LEPO PETJE, LEPO SRCE. Ptico boš spoznal po petju, pa človeka tudi; ako lepo petje, ima tudi lepo srce. In kar se o človeku posamezno - se lahko reče o vsem ljudstvu. Iz obilnosti srca se glasijo usta, in kjer ni čednih pesmi, tam tudi prebivati ni veselo. Resje pa tudi, da starši in redniki, vojvode in učitelji premalo obrajtajo petje. Petje ima čudno moč za dobro, pa tudi v hudo, kakor ga obrneš. Čedne pesmi so otrokom prva dušna paša. Mati, ki otroku lepo poje, mu goji žlahtno srce, z milimi glasovi mu žlahtni občutljaje. Kdo bi pozabil vse svoje žive dni ljubeznivega petja ljube matere ali pa skrbne pestunje, katero dete željno posluša pa tudi hitro poizkuša, poprej ko izreče ata ali pa mama. V naročju matere je prva in pa za človeka najimenitnejša šola: detetu se to vtisne v mehko, nežno srce, kar bo storilo nekdaj moža. Kako veselo smo sedeli otroci pozimi krog kolovratov pa vlekli na uho mile stare pesmi o svetem Juriju, ki je kupil zelen plašč, ali pa o treh rimskih deklicah, ki so hodile na božjo pot, katere so nam peli rajna mati. Veliko solne je od tiste srečne dobe potonilo v večnost; še me veseli mladostno petje. Petje ima lepšati življenje, požlahtnjevati vse naše dejanje in nehanje. Kjer ljudje radi lepo pojo, tamkaj je dobro biti; med hudobnimi ljudmi ni lepih pesmi. Posvetne, poštene pesmi so sol življenja, da se ne pokvari. Popevajo naj se pozemeljske reči in časne prigodbe, ali duh naj se povzdigne nad minljivost in naj ne pozabi svojega namena. Ne v blato pregrešne gnusobe potisniti, temveč obuditi srce k nebeškim željam morajo naše posvetne pesmi. Za ta del so posvetne pesmi ali podpora čednosti in moške kreposti, ako so poštene, ali pa seme popačenih ljudi, če so grde. Pošteno petje mora biti zabela dobre volje in vino kratkočasja. Kdo ne pozna slovenskih zdravic in z veseljem ne pomni rajnih srečnih dni, ko smo jih peli v veseli družbi? Kdo Slovencev bi ne znal vsaj ene čednih napitnic in vedel napiti pošteni družini, kadar pride vrsta na njega? Čedne pesmi so za dobro voljo zlata vredne, in kdor jih zna prav peti, za dobro voljo več velja kakor mejaš ali hišni oče, ki rad daje piti. Ali zdravice ne smejo učiti pijančevanja ali zagovarjati pijancev, ampak lepe misli naj dajejo, rekoč: Le ga pijmo in zaužimo, pa Boga ne pozabimo; mi na Boga, Bog na nas, daj nam Bog prav kratek čas! - Takih pesmi imamo še premalo, in te, ki sojih premalo poznamo ali so se nam pa že postarale; zakaj tudi pesmi se ljudje naveličajo in poželijo novih. Lep božji dar je čedno ubrana pesem in moder pesnik, ki snuje prave pesmi. Danica, l. 1849 NEKAJ RESNICE. Paradoks našega časa skozi zgodovino je, da imamo boljše zgradbe, a slabše živce, širše ceste, a ožje gledišče. Potrošimo več, a imamo manj, kupujemo več, a uživamo manj. Imamo večje hiše in manjše družine, več ugodnosti, a manj časa. Imamo več diplom, a manj razuma, več znanja, a manj razsodnosti. Več strokovnjakov, a kljub temu več problemov, več medicine, a manj zdravja. Pijemo preveč, kadimo preveč, trošimo nesmotrno, smejemo se premalo, vozimo prehitro, preveč se jezimo, prepozno ležemo, vstajamo preveč utrujeni, beremo premalo, gledamo preveč TV in molimo preredko. Pomnožili smo naše imetje, a zmanjšali svoje vrednosti. Govorimo preveč, ljubimo preredko, sovražimo prepogosto. Naučili smo se hiteti, a ne tudi čakati. Gradimo večje računalnike, ki vsebujejo več informacij, ki proizvajajo več kopij kot kdajkoli, a mi komuniciramo vse manj in manj. Spomnite se, da rečete "Ljubim te”svojemu partnerju in vašim ljubljenim in pri tem je najpomembneje, da tako res mislite. Poljub in objem bosta zacelila rano, če bosta prišla globoko iz vas. Spomnite se, da se držite za roke in cenite trenutke, ker nekega dne ta oseba ne bo več tu. Dajte čas ljubezni, dajte čas pogovoru in dajte čas deljenju vaših dragocenih misli z drugimi. Obkrožite se s tistim, kar imate radi, naj bo to družina, ljubimci, spomini, glasba, rože, hobiji, kar koli. Vaš dom je vaše zaklonišče. Cenite svoje zdravje: Če je dobro, ga očuvajte. Če je nestabilno, ga popravite. Če ga ne morete popraviti, najdite pomoč. Recite ljudem, ki jih imate radi, da jih imate radi v vsakem slučaju. -k * * VAŠ VRTIČEK V teh mesecih, ko je narava počivala in sta nas tudi v Vipavski dolini presenetila sneg in mraz, je marsikdo izmed nas pomislil na pomlad in delo na vrtu. Kaj nam vrt in naše rože v resnici pomenijo? Zakaj toliko časa preživimo na tem koščku zemlje? Mislim, da vsak ljubitelj narave najde svoj odgovor. Gotovo se veliko skriva za dejstvom, da je ta košček zemlje naš in nam ne prinaša samo dela, ampak tudi sprostitev in veselje. Velikokrat se nam že ob pogledu na lepe rastline, ki obdajajo naš bivalni prostor, razblinijo težave, skrbi in utrujenost. Zato ne potrebujemo ne vem kako velikih in razkošnih vrtov iz revij. Dovolj je že terasa, balkon ali naš mali vrtiček, kjer posadimo rastline, ki so nam ljube. V prejšnji številki Vipavskega glasu sem vam predstavila biopridelavo zelenjave, tokrat pa sem se odločila, da vam napišem nekaj besed o okrasnem vrtu. Živimo v zelo lepi dolini, vendar zaradi burje in žgoče poletne vročine ne moremo gojiti vseh rastlin, ki bi jih želeli. Obilo truda in vode zahteva že lepa zelenica, ki bi jo radi imeli pri hiši. Marsikatera rastlina, ki jo prodajajo v vrtnarijah, in je tako lepa na sliki, bi na naših vrtovih samo vegetirala in končno odmrla. V našem okolju dobro uspevajo rastline, ki potrebujejo sredozemsko klimo. To so: dišavnice, vrtnice, oleandri, hortenzije, zimzelene grmovnice in iglavci. Kraljica vrta je vsekakor vrtnica, ki pri nas zelo lepo uspeva. Zahteva dokaj skrbno nego, vendar nam to poplača z obilnim cvetenjem. V naših vrtnarijah je veliko ponudb, zato bi vam svetovala, da se, preden se odločite za vrsto vrtnice, ki bi jo radi imeli, o tem posvetujete z vrtnarjem. Predvsem se odločajte glede na občutljivost vrtnice na bolezni in glede na prostor, kamor jo nameravate posaditi. Vrtnice so lepe v skupinah, lahko se odločite samo za eno barvo, lahko pa izberete različne barvne kombinacije, le da se barve skladajo. Razne mreže in stare zidove lepo krasijo vrtnice vzpenjalke. Vrtnice sadimo od pozne jeseni do zgodnje pomladi. Zgodaj spomladi jih obrežemo, prerahljamo zemljo (ne pregloboko, da ne poškodujemo korenin) in dobro pognojimo. Najbolje, da to storimo z najmanj tri leta starim gnojem, ki ga natrosimo po celi površini najmanj 5 cm na debelo. Vrtnice v času rasti vsake tri tedne škropimo s pripravkom, recept zanj je bil objavljen v prejšnji številki Vipavskega glasu. Pomembno je, da sproti režemo odcvetele cvetove. Dobre sosede vrtnicam so dišavnice, kot so: sivka, žajbelj, rožmarin in timijan. Omenjena zelišča se z vrtnicami lepo ujemajo, obenem pa ščitijo vrtnice pred raznimi škodljivci. Tudi ognjič jim je dober sosed. Prav tako lahko kot obrobek nasadite vrtne nageljne, žametnice, salvije, begonije ali pa razne plazeče se trajnice. V ozadju se lepo podajo iglavci ali zimzelene grmovnice. Z zimzelenimi rastlinami zapolnite prostor in hkrati služijo za oblikovanje kot strukturne rastline. Kadar pa se odločate za posodovke, ne pozabite na oleandre in hortenzije, »avtohtone« rastline Vipavske doline. Rada bi vam kot nasvet posredovala nekaj receptov za naravno zaščito vaših rastlin. Baldrijan koristi proti pozebi, saj za 4°C poviša temperaturo na rastlini, ki jo poškropite. Škropivo pripravite tako, da baldrijanove cvetove zmeljete in stisnete sok, ki ga hranite v temni steklenički. Spomladi, ko je nevarnost pozebe, poškropite cvetoče sadno drevje ali druge rastline s pripravkom iz 10 kapljic baldrijanovega izvlečka na 1 liter vode. Baldrijan nabirajte poleti v sončnem vremenu. Veliko ga raste na Javorniku in v njegovi okolici. Škodo na vrtu marsikje povzročajo tudi polži. Teh se lahko znebimo, če si pripravimo škropivo, tako da damo pest polžev v kozarec ter prilijemo 1 liter vode. Kozarec pustimo na soncu, da polži razpadejo, dodamo 2 litra vode, precedimo in poškropimo tri večere zapored tam, kjer se polži zadržujejo. Tako škropivo lahko naredimo tudi iz drugih škodljivcev, ki povzročajo škodo na vrtu. Podobno kot za škodljivce velja tudi za trdovratne plevele, ki bi se jih radi znebili. V posodo damo plevel (samo eno vrsto plevela), namakamo ga v vodi, da razpade, dolijemo dvakratno količino vode, precedimo in zalivamo trdovratni plevel. Prepričana sem, da bo kateri izmed nasvetov uporaben tudi za vaš vrt in vam bo olajšal delo. Ponovno vas vabim, da tudi vi napišete kaj o svojih izkušnjah pri vzgoji rastlin. Veliko spomladanskih užitkov na vašem vrtu vam želim! Marija Bajec ZA RAZVEDRILO KRIŽANKA CENTER ZA USPOSABLJANJE INVALIDNIH OTROK (CUIO) PRAZNUJE IME IN PRIIMEK OONKOAVNi; RAVNATELJICE IMF CRNCK PESNIKA. PETROVIČA NJEC.O&A PROSTOR PRED VHODOM V POSLOPJE KEKA NA SZ DELU RUSIJE SESTAVI I. VLADIMIR SNŽFI KUPCI, NAROČNIKI KUENTELA MOŠKO IME M.Mii::' ODPRTINA ZDKZEK OD JEDI ZVEZA ItKAl R A /A CENTRALNO PO$TO PRIMORSKO MESTO V FRANCIJI FOSI i KRILATI PLAZILEC TURSKI VELIKA& NIKOLA TESLA POVRŠINSKA ENOTA ARABSKI ŽREBEC ZV1 Al A HRIB NAD LOŠKO DOL ČUVAJ živini; Al "I/ OTROŠKO VOZILO Cas v shksC IN HRVAsrlM ŠKATLICA ZA MAJIN IRAK DRUGO IME ZA TROJO PREDIRLJIV ZVOK KAREL CUDERMAN GRŠKA EGIPTOVSKI KRALJ C KKA KANADSKI PEVEC, PAIJI KLHiVALKL /.■.F i ESTONIJE GRŠKA CRKA rOK. ETUI TEŽEK KEMIČNI ELEMENT WT. OZN TRSTA LOVRENC KETE MAJHNI LISTI IME FILOZOFA RUCM.MJNliR.1 IME ČRKE S KAREL oStir AMER.ZVE/. DRŽAVA LOVKA JERNEJ DAMJAN KONJSKI LASJE TATJANA BIZJAK AVT.OZN RIJEKE INDIJSKO Zensko ohl PRIIMEK VEČ DRUŽIN Z GRADIŠČA PICI VIPAVI VELIKA POSODA ZA HRANJENJE TEKOČIN MfcT)ANR01*NA KRATICA ZDRUŽENIH NARODOV SINTKTICNIMA MAMILA SLOV. GLED IGRALEC EVGEN PRVI MADŽARSKI KNEZ REKA V RUSIJI, PRITOK BALI IAŠKEGA JEZERA KEM. ZNAK ZA BAKER ZNAMENJE. ZNAČILNOST KEM. ZNAK ZA LITIJ OKROGLO ŠTEVILO V L L. K. OTOK 011 SUMATRI ZAPOREDNI ČRKI ANTON TOMAŽIČ KRČEVIT JOK ITALIJ. IME ZA IZOLO AMER OMVIIm. AGENCIJA TIMOTEJ ANŽFL KEM. ZNAK ZA KALCIJ IVAN JEŽ ORANJI ŽIVALSKA NOGA l.NOvAl.bN IM RADIKAL ČEVLJARSKO ORODJE RDEČI KRIŽ JUBILEJ. KI PRAZNUJE UIO VIŠAVJE V SAHARI U:K| tORIAI.N OBRAMBA EVROPSKA OTOŠKA DRŽAVA IVAN TAVČAR ENAKI ČRKI PICVA RAVNATELJIC. CUIO FRANČIŠKA CIN SPAJKA VISOKO OKRASNO DREVO ORGAN VIDA Rešitev iz 71. številke VG: Vodoravno: osir, Istra, kino, vagon, Olt, Kam, PT, Sveta noč, blažena noč, teren (pomotoma je bil v križanki opis za drug pojem - za napako se opravičujem), BBC, JS, kozolec, ete, morala, reklo, žir, Kogoj, vena, OV, salonar, rak, Iza, inlet, Ines, Njasa, loto, tesar, očak Navpično: okostje, Korint, silvestrovanje, Inter, EEG, klas, ro, tek, kos, ESA, Kanomlja (pomotoma je pri računalniški obdelavi izpadel del opisa za ta pojem), Tar, Ivan, ZOO, LI, Samobor, vozilo, IG, rop, celina, eta, ant, carar, sok. Naš “kulturni pust” Pust in kulturni praznik je bil letos dela prost dan - prost tudi za osebje našega doma - za tisto, ki skrbi za - naše duše. Vendar se ne damo. Pust smo pač praznovali v ponedeljek, 7.2. Zjutraj, kmalu po zajtrku, so naše terapevtke okrasile avlo s pisanimi balončki, privlekle škatle z lasuljami, ogrinjali, šminkami - in smo se prelevili v čarovnice, povodne može, indijance, cigane... tudi tisti, ki so na vozičkih, se niso branili maškor. Jaz sem seveda na svoj tradicionalni nahrbtnik dala velik plakat POTUJOČA KNJIŽNICA, ker v njem prenašam literaturo, ne le zase in za svoje cimre, temveč tudi za druge naše stanovalce - in včasih celo za delavke. (Nekoč meje naša Hilarija prav debelo pogledala, ko sem zahtevala knjigo “S športom v zdravo nosečnost”.) Uprava je pričarala veselo živo godbo s harmoniko. Zavrteli smo se, tudi stari “vozičkarji” so veselo udarjali takt. Naša prostovoljka Nives nam je zapela pesmico, ki stajo s soprogom zložila in uglasbila in vam jo prilagam. Pa še z dobrimi miškami in sokovi so nam postregli. Vipavska dolinca Vipavska dolinca In ko dovolj ga bo, polna je vinca, pesem zapojmo, vinca rumenega da bo odmevalo kot čisto zlato. tja v daljno goro. Narod, ki tu živi, Vipavska dolinca pije ga brez skrbi, polna je vinca, saj to je vince, vinca rumenega da boljšega ni. kot čisto zlato. Fantje, le pijmo Narod, ki tu živi, vince rumeno, pije ga brez skrbi, dekle natoči saj to je vince majolko prazno. iz vipavske kleti. Kulturni dan pa smo praznovali vsak po svoje... ob torkih je ponavadi sv. obhajilo in bogoslužje, a smo ga raje imeli na pepelnično sredo. Obiskal nas je šturski župnik, posul naše glave s pepelom ter nas okrepčal z Evharistijo. (Povedati pa moram, da nam je prejšnji torek - ki je bil - 1.2. najbližji godu sv. Blaža, podelil “Blažev žegen”, ki mu jaz pravim krščansko cepljenje proti gripi.) V četrtek dopoldne pa smo imeli krajši kulturni program kar v naši avli. Ljuba nam je prebrala Cankarjevo “Skodelico kave” (pa s kavo so nam tudi postregli), prebrali smo nekaj Prešernovih in Gregorčičevih pesmi, zapeli smo narodne in umetne pesmi, povedali, kakšno je bilo nekoč kulturno udejstvovanje. Vsak je znal kaj povedati, prebrati kakšno pesem in pa jo tudi deklamirati. No, sedaj so obiski prepovedani zaradi gripe - a ko boste brali te vrstice, bo tudi ta nadloga mimo. Pa lep domski pozdrav od Nade. Nada Kostanjevic PISALI SO NAM Spet se nam je oglasila ga. Nada Kostanjevic. Z velikim zanimanjem prebira pesmi Draga Bajca in jubilejno številko Mladega Vipavca, ki ju je dobila za novoletno darilo. Piše, da je v domu nebroj “knjižnih moljev”, ki jim ona iz Lavričeve knjižnice v Ajdovščini v nahrbtniku prinaša knjige, saj jih bibliobus obišče le enkrat mesečno. V svojem pismu nam med drugim opisuje tudi otroške igre, ki se jih je igrala Mija s svojimi vrstniki, in fantovsko igro, o kateri ji je pripovedoval njen pokojni mož. Ga. Nada nam piše tudi o društvu Sožitje, kije imelo občni zbor 3. marca letos. Ljuba Demšar, Škofja Loka Vesela je vsake številke VG in nam želi, da bi delo še naprej tako kvalitetno opravljali. Martin Silvester, Ljubljana Želi nam, da bi tudi v letu 2005 tako uspešno nadaljevali z izdajanjem VG. Olga Podobnik, Ljubljana Želi vsem sodelavcem VG veliko uspehov v letu 2005. Popravek V prejšnji številki VG je prišlo do napake pri razporeditvi in podpisovanju slikovnega materiala, zato popravljen tekst ponovno objavljamo. Avtorju se za napako opravičujemo. RIMSKI CESAR THEODOSIUSI. IN NJEGOVI POTOMCI FLAVTUS THEODOSIUS 1.1 seje rodil v Italici v Španiji okoli 346. leta; imenovan Theodosius veliki je bil sin znanega grofa THEODOSIUSA, ki je očistil Britanijo pred Barbari med vladavino Valentiniana I.2. Sin je kmalu pokazal, da je podedoval od svojega očeta vse vojaške veščine in je postal eden naj višjih generalovv imperiju. Nekaj mesecev po katastrofi v Hadrianopolisu mu je GRATIAN3 končno podelil naslov Avgustus in je prišel na prestol vzhodnega dela cesarstva (januarja 379. leta). Kot novi cesarje takoj začel reševati vzhodne Takrat je pri nas na Vipavskem divjala ena največjih krvavih bitk pri Frigidu (Vipavi) med vzhodom in zahodom rimskega imperija, med vojščaki krščanskega Theodosiusa I. in poganskega Evgeniusa. Bitka seje končala z zmago okrog Castre (Ajdovščine). Več o tem je bilo objavljeno v Vipavskem glasu št. 26 pod naslovom: Največja bitka Rimljanov pri Frigidu (Vipavi). Po zmagi nad Evgeniusom je Theodosius razširil svojo vladavino čez celotno cesarstvo, toda manj kot pet mesecev pozneje, 17. januarja 395. leta je zaradi kapi umrl v Milanu. Urednica Leta 388. je THEODOSIUS I. končno uspel poraziti MAXIMUSA, le šest let pozneje je moral iti ponovno v boj proti zahodni vojski; tokrat EVGENIUS6 nominira ARBOGASTESA. province pred napadi Gotov. Te naloge ni takoj končal in svojo pozornost je obrnil proti zahodu, kjer je MAGNUS MAXIMUS4 prevladal GORTIANA in ogrožal VALENTIANAII.5 Posnetek zadnje strani istega novca, Averz Valentinian I. ki je vladal spodaj RT- restitutio (iz latinščine za časa očeta Theodosiusa I. obnova, vrnitev v prejšnje stanje) Averz kovanca THEODOSIUS I. imperator s sulico na prsih. 'FUSV] Reverz kovanca, spodaj oznaka kovniceTESB THESSALONICA (Solun Grčija). Opombe: 1. THEODOSIUS I. - rimski vladar, ki je vladal od 379. - 395. leta 2. VALENTINIAN I. - rimski cesar, vladal od 364. - 378. leta 3. GRATIAN - rimski vladar, vladal je od 367. -383. teta 4. MAG IS US MAXIMUS - rimski cesar, ki je vladal od 383. - 388. leta 5. VALENTINIAN II. - rimski vladar, vladal je od 375. - 392. leta 6. EVGENIUS - rimski vladar, vladal je od 392. - 394. leta THEODOSIUSA I. kovnice denarja: TREVERI - Trier, Nemčija; LONGDUNUM - Lyons, Francija; ARLEATE -Arles, Francija; MEDIOLANUM - Milano, Italija; AQUILEIA - Oglej, Italija; ROMA - Rim, Italija; SISCIA - Sisek, Hrvatska; SIRMIUM - Sremska Mitroviča, Srbija; THESSALONICA - Solun, Grčija; HERACLEA - Turčija; CONSTANTINOPOLIS - Carigrad, Tbrčija; CYZICUS - Tlirčija; NICOMEDIA - Turčija; ALEXANDRIA - Egipt. ARCADIUS FLAVIUS ARCADIUS' - starejši sin THEODOSIUSA I. in ALEIE FACILLA, je bil rojen 377. leta in povzdignjen v Avgusta2 leta 383; ta naslov mu je podelil oče. Po smrti THEODOSIUSA 395. leta je bil rimski imperij razdeljen med njegova sinova, ARCADIUSU je pripadal vzhodni del, HONORIUSU pa zahodni del imperija. Oba brata nista podedovala ARCADIUS - ki je vladal od 389. -408. leta upodobljen na prednji strani kovanca s sulico na prsih Zadnja stran kovanca, spodaj oznaka CON - CONSTANTINOPOLIS, današnji Istambul, Turčija. očetovih vrlin in posledica je bila ta, da sta bila skozi pod vplivom karizmatičnih osebnosti na njunih sodiščih. Med vladavino ARCADIUSA je bil vzhodni del cesarstva v rokah RUFIUSA PRETORIANA3, cesarice EVDOXIE in končno PRETORIANA, perfekta, Anthemiusa. Petega maja 408. leta je umrl v svoji palači Constantinopel, nasledil ga je njegov sim, sedemletni THEODOSIUS II. Opombe: 1. ARCADIUS - rimski vladar od 383. - 408. leta 2. AVGUSTUS - latinsko Avgustus - vzvišeni 3. PRETORIAN - najvišji predstavnik sodne oblasti, tudi glavni stan, uradno poslopje ARCADIUSA kovnice denarja: TREVERI - Trier, Nemčija; LONGDUNUM -Lyons, Francija; ARLEATE-Arles, Francija; MEDIOLANUM - Milano, Italija; AQUILEIA-Oglej, Italija; ROMA-Rim, Italija; SISCIA-Sisek, Hrvatska; SIRMIUM - Sremska Mitroviča, Srbija; THESSALONICA - Solun, Grčija; HERACLEA - Carigrad, Turčija; NICOMEDIA - Turčija; ANTIOCHIA - Antokiyah, Turčija; ALEXANDRIA - Egipt. HONORIUS FLAVIUS HONORIUS1 - mlajši sin THEODOSIUSA I. in ALEIE FLACCILLIE, je bil rojen 384. leta in je bil povzdignjen v Avgusta 394. leta. Po smrti THEODOSIUSA I. (očeta) je Honorius prišel na prestol zahodnega dela imperija, ampak resnična moč je bila v rokah njegovega zaščitnika Stilicha, čigar hčer je pozneje poročil. Honorius je bil s svojo vladavino priča začetka končnega kolapsa zahodnega imperija. Pritisk barbarskih narodov na meje je postajal vse večji in končno 406. leta je nekaj Barbarov2, predvsem Vandalov3, prečkalo reko Rino in uničili so Gaul, ne da bi se jim zoperstavila rimska vojska. Vizigoti pod poveljstvom Alarica I.4 so tudi konstantno ogrožali italijansko varnost, vendar jih je Stilicho zadrževal v zalivu do 408. leta, ko je bil ta veliki general umorjen zaradi spora v palači. Italija je bila tedaj v rokah Alarika in Honoriusa, kije ostal brez moči pri Raveni, medtem ko je bil Rim oblegan od Gotov in končno zaseden avgusta 410. leta. Alarik je umrl pozneje v istem letu in nasledil ga je Ataulf, ki je spomladi 412. leta vodil Vizigote iz Italije v Gaul. Naslednje leto je bilo v znamenju povrnitve zahodnega dela imperija, predvsem sije zato prizadeval general Constantius, ki ga je Honorius povišal v Avgusta 321. leta. Po njegovi ničkaj uspešni tridesetletni vladavini je Honorius umrl v Raveni avgusta 424. leta. Opombe: 1. HONORIUS - Flavius Honorius, rimski vladar, ki je vladal od 393. - 423. leta 2. Barbari - iz grščine Barbaros; surovost, divjaštvo 3. Vandali - imenovani po starogermanskem plemenu, ki je 455. teta vdrto v Rim in uničilo večino kulturnih spomenikov. 4. ALARIK I. - je bil kralj zahodnih Gotov; na osvajalnih pohodih prodrl v Makedonijo in Grčijo, od 401. leta v Italijo ter zavzel Rim. HONORIUSA kovnice denarja: TREVERI - Trier, Nemčija; LONGDUNUM - Lyons, Francija; ARLEATE - Arles, Francija; RAVENA - Italija; MEDIOLANUM - Milano, Italija; AQUILEIA - Oglej, Italija; ROMA - Rim, Italija; SIRMIUM - Sremska Mitroviča, Srbija; THESSALONICA - Solun, Grčija; HERACLEA - Carigrad, Turčija; CONSTANTINOPOLIS -Carigrad, Turčija; NICOMEDIA -Turčija; CYZICUS - Turčija; ANTIOCHIA - Antokiyah, Turčija; ALEXANDRIA - Egipt. GALLA PLACIDIA1 je bila rojena 388. leta, bila je hčerka THEODOSIUSA I. in GALLE ter polsestra ARCADIUSA in HONORIUSA. ALARIC jo je med zasedbo Rima zaprl 410. leta in zatem seje poročila z njegovim naslednikom Ataulfom 414. leta. Po smrti Ataulfa sojo vrnili Rimljanom v zameno za 600.000 meric žita in meseca januarja seje zopet poročila z generalom Constranciusom. Med prvimi dvanajstimi leti vladavine njenega sina VALENTINIANA III.2 je bila poslanka zahodnih provinc, ampak v zadnjih letih se je veliko posvečala cerkvam in drugim ustanovam v Raveni. Umrla je 450. leta v Rimu. Opombe: 1. GALLA PLACIDIA - rojena 388. leta in umrla 450. leta, kovala je tudi svoj denar 2. VALENTI NIAN -je vladal od 425. - 455. leta GALLE PLACIDIE kovnice denarja: AQUILEIA - Oglej, Italija; RAVENA - Italija; ROMA - Rim, Italija; CONSTANTINOPOLIS - Carigrad, Turčija. THEODOSIUS II. THEODOSIUSII.1 - sin ARCADIUSA in AVDOXIE je bil rojen 401. leta in je bil povzdignjen v Avgusta že pri starosti devetih mesecev (januar 402.). Ko mu je oče umrl, je bil star komaj sedem let, predvidevam, daje takrat prevzel vladavino Praetorian, perfekt, Anthemius. Leta 414. je to V Na prednji strani kovanca je Na zadnji strani je oznaka MDPS upodobljen HONORIUS, ki je - kovnica MEDIOLANUM vladal od 393. - 423. leta (sedanji Milano v Italiji). GALLA PLACIDIA nalogo prevzela cesarjeva mlajša sestra ALELIA PULCHERIA2, bila je še vedno vladarica tudi potem, ko si je njen brat priboril njegovo večino. V nasprotju z velikimi političnimi premiki, ki so se dogajali na zahodu, je vzhodni del imperija užival v miru že od dolge vladavine Theodosiusa. Eden največjih dosežkov tistega časa je bil splet zakonov, znan kot KODEX THEODOSIANUS. V zadnjih letih vladavine je bila Balkan Penisula stalno napadena. Napadali so jo Huni, in sicer je bil prisiljen skleniti nekaj mirovnih pogodb z velikim Atilo3, pod pogoji, ki so bili za Rimljane ponižujoči. Theodosij II. je umrl v Constantinoplu julija 450. leta v 49. letu starosti, potem ko si je poškodoval hrbtenico pri lovu. GALLA PLACIDIA - posnetek s prednje strani kovanca, na njem je v oblačilu cesarice. Zadnja stran kovanca, na spodnji strani je kriz in na sredini prečka črka P - začetnica njenega imena Placidia, spodaj oznaka kovnice CONOB - ONSTANTINOPOLIS, sedaj Istambul, Turčija. Opombe: 1. THEODOSIUSII. - je vladal od 402. - 450. leta 2. ALEIA PULCHERIA - je vodila oblast do odraslosti Theodosija in tudi kovala svoj denar 3. ATILA - hunski kralj, 451. leta ga je na Katalaunskih poljih pri Troyesu premaga! zahodnorimski vojskovodja AETIJ. THEODOSIUS II. kovnice denarja: TREVERI - Trier, Nemčija; RAVENA - Italija; ROMA - Rim, Italija; THESSALONICA - Solun, Grčija; HERACLEA - Turčija. Rimska zgodovina se začenja v osmem stoletju pred našim štetjem. Po izročilu sta jo ustanovila Romul in Rem na sedmih gričih. Sledila je močna razvojna doba, širjenje države, doba kraljev, republike in cesarstva. Od leta 509. do 30. je bil Rim republika pod konzuli. Od leta 30. -14. pa je bil Rim že pod vladavino Avgusta. V tej dobi rimskega cesarstva je dosegla velik razvoj v gospodarstvu, kulturi; bilo pa je tudi veliko bojevanj, osvajanj in padcev. Zadnji, ki je združil še enkrat imperij in prepovedal poganstvo, je bil THEODOSIUS I. Po njegovi smrti seje cesarstvo 395. leta razdelilo na dva dela, vzhodno in zahodno polovico. Poleg Rima je postala prestolnica vzhodne polovice Constantinopolis (Bizanc). Tudi to je začelo pozneje popuščati “po šivih”. Po razpadanju zahodnega cesarstva so na koncu tega vzhodni del zasedli 1453. leta Turki s prestolnico Bizanc in tako seje končalo celo veliko tisočletno cesarstvo rimskega imperija. II THEODOSIUS II. na averzu zlatnika solidus s sulico na rami. Reverz novca, spodaj oznaka CONOB - CONSTANTINOPOLIS - Carigrad, Turčija Franc Cerovšek Op. pisca: Nadaljevanje k članku Največja bitka Rimljanov pri Frigidu (Vipavi), Vipavski glas št. 26 Viri: Roman coins and their values (Rimski denar in njegove vrednosti), David R. Seaer, London 1974 PRISPEVKI ZA VIPAVSKI GLAS OD 15.12.2004 DO 15.3.2004 7.000 SIT 2.000 SIT 1.000 SIT 5.000 SIT 3.000 SIT 5.000 SIT 4.000 SIT 2.000 SIT 2.000 SIT 5.000 SIT 1.000 SIT 2.000 SIT 3.000 SIT 5.000 SIT 3.000 SIT 2.000 SIT 5.000 SIT 3.000 SIT 2.450 SIT 15.000 SIT 2.500 SIT 2.000 SIT 1.000 SIT Skupaj 82.950 SIT Vsem se najlepše zahvaljujemo! Svoje prispevke lahko nakažete tudi na TRR KS Vipava 01336-6450860755 s pripisom ZA VIPAVSKI GLAS. VIPAVSKI GLAS - glasilo KRAJEVNE SKUPNOSTI VIPAVA MAREC 2005 700 izvodov Uredniški odbor: Gizela Furlan - urednica, Magda Rodman, Vladimir Anžel, Boris Ličen in Breda Butinar - lektorica Sodelovali so še: Lilijana Vidrih Lavrenčič, Janez Vehovar, Božidar Premrl, Martin Jelačin, Marija Krasna, Marija Černigoj, Vida Babič, Jožef Butinar, Lilijana Furlan, Romina Vidmar, Nikolina Bilavčič, Andreja Gregorič, Tina Rijavec, Irena Krapš Vodopivec, Alenka Nusdorfer Bizjak, Marija Mikuž Papež, učenci in učenke 2.b/8 OŠ Vipava, Manja Bodiroža, Žan Likar, Nika Rener, Vasja Prelc, Matevž Ferjančič, Zdenka Fučka, Erna Žgur Černigoj, Maja Rehar, David Puc, Vida Bajec, Ana Velagič, Pavel Bajec in Sandi Škapin, Marija Bajec, Nada Kostanjevic, Ljuba Demšar, Martin Silvester, Olga Podobnik Barbara Benčina Avstralija Bratož Tabor 1 Majda Clemenz Ljubljana Ljuba Demšar Škofja Loka Magda Gomizelj Šempeter Marica Gul Lože Franc Rado Jelerčič Nova Gorica Ivan Krasna Budanje Bernarda Krečič Slap Ana Lavrenčič Opčine (Italija) Ivanka Meze C. 18. aprila 7 NN NN Slavka Ralič Ljubljana Silva Roblek Kranj Družina Seljak Vojkova 10 Družina Sterlekar Ljubljana Majda Štefin Vojana Reharja 18 Margerita Tratnik Beblerjeva 37 Bogdan Vidmar Vipava Peter Vidrih Slap Jožefa Vukov Gradnikove br. 9 Urška Žgur Lože VSEBINA Arhivska dediščina - del naše kulture stran I Iz naše preteklosti Trsničarstvo na Vipavskem stran 3 Obnovljeno znamenje Na Popotniku pod Erzeljem stran 7 Predstavljamo vam Spomini Martina Jelačina na dogodke v Vipavi stran 11 Življenjska izpoved Vipavke Marije Krašna stran 16 Iz naše KS Iz dela KS Vipava stran 33 Poslovno poročilo stran 33 Iz naše občine Proračun občine Vipava za leto 2005 stran 24 Novogradnje in obnove v Vipavi stran 25 HKS Vipava stran 26 Iz ustanov in društev IzŠGV Miklavževanje 2004 stran 27 Tista naša delovna sobota stran 28 Adventnica nekoliko drugače stran 28 Znova v vzdušju ljubljanske opere stran 29 »Zdrav duh v zdravem telesu« stran 29 Ob slovenskem kulturnem prazniku stran 30 Iz OŠ Pouk, praznovanja in tekmovanja stran 31 Eko sejem 2004 in humanitarna akcija - rdeči noski na Primorskem stran 32 Prispevki učencev 2.b/8 OŠ Draga Bajca Vipava stran 33 Iz CUIO Veseli december stran 36 40 let Centra JPV Vipava stran 37 Iz društev Pozdrav iz podstrešja stran 38 Kvintet Ventus med Slovenci v Torontu stran 39 Folklorno društvo Vipava stran 41 Novoletno srečanje upokojencev z zlatoporočenci stran 42 Stopamo proti stotki stran 42 Za dom in družino Pismo iz Slonokoščene obale stran 43 Primorska velika noč stran 46 Lepo petje, lepo srce stran 47 Nekaj resnice stran 48 Vaš vrtiček stran 48 Za razvedrilo stran 50 Pisali so nam stran 52 Popravek stran 54 Ajdovščina sP 0 UIPRUSKI 2005 Ui pava) 0091230 Utrinki iz Vipave LAVRIČEVA KNJIŽNICA