Leposloven in znanstven list. --*****--
Leto IV.	V Celovci, 1. marca 1S84.	Štev. 3.
Kmetski triumvirat.
Historičen roman. Spisal Anton Koder.
Tretje poglavje.
Majhen človek je in krivonos, Takov zmožen je, da te izda.
Cervantes.
Ko so razidejo isto jutro naši znanci iz Ilijeve hiše, dvigne se izza skladnice drv ob steni majhen črnolas in suh možak. Ozira se skrbno okoli, ali ga nihče ne vidi. Prepričavši se pa, da je vse mirno in da so se zapahnole hišne duri, koraka pazno med drevjem ob poslopji na zahodno stran, od koder se vije steza navzdol proti cesti. Ko se mu skrije poslopje na griči med drevjem, postoji in se nekako brezskrbno oddahne.
„Vse kosti me bolč od kučanja in oprezovanja," pravi možak polglasno samemu sebi. „Vendar nisem za korak dalje, kot sem bil pred toliko tedni. Videl sem pač videl, a čul ne toliko, da bi s takim glasom vrabca iz prosa prepodil. A prepričan sem, da ne hodijo semkaj molče rožnega venca molit ali počivat kakor polhi v bukovo duplo. Tudi punice ni bilo na ogled. Stavil bi, da zvčm pri prvej priliki od nje, česar potrebujem, osobito če jej naznanim pozdrav od njega, pozdrav, ki je najmanj sto cekinov kakor vinarja vreden."
Tako je nadaljeval mož svoj govor, ko je urneje stransko cesto ubral, kakor da bi hotel to pridobiti, kar je bil zamudil prej. Najmanj eno uro hodil je tako med goricami proti vzhodu, ko se zoži nenadno dolina in iz gorskega zakotja se prikažejo med hrastovim in smrečjim zelenjem temne line prostranega starodavnega gradu.
Veljavna oseba je moral biti suhi možiček v opravi mestjanskega ljudstva za iste dobe v gradu; kajti ko je bil še najmanj sto korakov od ozidja oddaljen . padel je že nad grajski široki rov viseči most, in težka
9
vrata so zaječala v tečajih. Niti stražnika v linah, ki je spustil most v nižavo, niti sivolasega vratarja, ki se je globoko klanjal pred možem, ni pozdravil prišlec. Molče je izginol v grajsko zidovje.
Nekaj ur pozneje pa že najdemo našega znanca v dvorani sedečega nasproti petdesetletnemu, visokorastenemu krepkemu možu v viteškej opravi.
„Kako je z mojim poveljem, oskrbnik Črnič ?" vpraša ponosno vitez našega znanca, le na pol obrnen proti njemu, kakor da bi hotel s tem pokazati veliko razliko med njim in .svojo lastno osebo.
„Kakor je ukazala vaša milost, vitez slavni! Kolikor je bilo v mojej slabej moči, potrudil sem se do sedaj, a žalibože brez vsakega uspeha," odgovori globoko se klanjajoč grajski oskrbnik Črnič s ponižnim glasom svojemu gospodu, grajščaku in vsemogočnemu poveljniku podsu-sedskega okraja na Hrvatskem.
„Ali se je v resnici potrudil, kakor se spodobi mojej želji?" vpraša nevoljno dalje grajščak in popravi z desnico dolg, na pol osivel, kakor s srebernimi nitimi pretkan koder, ki se mu je bil vsul pri tem vprašanji po bledem čmerikavem obrazu, jasno naznanjajočem, da je že orala obila in dolgotrajna strast prezgodne gube na njegovo površje.
„Natančno, kakor je ukazala vaša milost, storil je preponižni sluga. Njegov nepovoljni uspeh vsiljuje mu žalibože misel, da je pretirana črnogledost, ki se je vsilila vašej milosti. Vsaj okoliščine kažejo tako."
„Ne sodi naj Črnič svojeglavim, kar ne spada v njegovo področje! Pokorščina in brezobzirna udauost je njegov posel, ki ga terjam z vso odločnostjo in z vso svojo močjo. Pozna me on."
„Svest sem si svoje udanosti in zveste pokorščine. Vendar pri vsem svojem trudu ne morem poročati do sedaj kaj odločilnega o onej zadevi." nadaljuje s tresočim glasom Črnič.
„Koliko potov je bil ondi?" glasi se daljno vprašanje.
„Tri noči zaporedoma, vaša milost!"
„In kaj je opazil tam? Ali ni resnica, o čemer se mi je poročalo tajno ?"
„O tem ne morem soditi. Prvo noč se je vrnol Ilija sicer pozno, ali popolno sam domu. Drugo noč ni zapustil koče, in tretjo —"
Zakašljal je pripovedovalec pri tej besedi in v tla se je ozrl, kakor da bi se bal nadaljevati začeti stavek.
„In tretjo noč?" pristavi zdajci kakor iznenadjen in nekaj posebnega pričakujoč — grajščak Perenc Tahy.
„Tretjo noč," nadaljuje jecljaje in s tresočim glasom oskrbnik Črnič, „videl sem tri možakarje stopiti v hišo. A noč je bila. temna noč. Za ped se ni razločilo daleč pred se."
„Tri možakarje!" vzklikne še bolj iznenadjen grajščak. „V noči so prišli trije k Iliji Gregoričn. in 011 jih ni poznal niti po postavi niti po hoji?"
Zopet se je obotavljal Črnič pri teh besedah. ki so ga nenadoma spravile v na videz neprijetno stališče, kakor da Id ne izdajal rad svojih znancev brez dokazov in do sedaj brez obljubljenega darila za lakov poseben posel.
Odgovoril je torej nekako izogibaje se:
„Vaša milost! stal sem do jutra pod steno, da bi vsaj po besedi spoznal, kar mi je noč prikrivala, a zastonj. Tiho je bilo kakor v grobu vso noč v poslopji. Molče so zapustili možakarji in v temi Ilijevo poslopje."
V tem trenotku je prvič obrnol grajščak svoj obraz proti oskrbniku ter mu pogledal strupeno in na ravnost v obraz.
„Nič ni torej videl, slepec, ali pa ni videti hotel! Dozdeva se mi, da ima kurjo slepoto, kedar je potreba odpreti oči," nadaljuje grajščak s posebnim naglasom. „Vendar dovolj je. Saj imam dokaze, da sprejema on nočno družbo, naj si bode katero koli. Dosedanja poročila so torej resnična. Dozdeva se mi tudi," pravi polglasno in žaničljivo potem, „kdo so oni možakarji, ki ljubijo bolj noč kot svetli dan. Če dovoli, povem mu sam, da so bili oni ponočnjaki: beg Matija Gubec iz Stubice, rudečelasi sudec Pasanec in neko mlado seme Miha Guzetič, jako predrzen in nepridiprav človek."
Stresel se je oskrbnik, kakor da bi se bil prestrašil poslednjih znanih mu imen, pri teh besedah in pristavi:
„Bog daj, da bi se motila vaša milost! Neprijetno bi bilo. ko bi se shajali v noči tako veljavni in uplivni možje vsega okraja. To bi bilo znamenje kakor oddaljen grom za gorami, grom, ki rodi strele."
„Kaj govori 011 o veljavi, o gromu in strelah prokletih mojih hlapcev?" vzklikne nato grajščak razjarjen ter plane kvišku in meri s širokimi koraki dvorano. Črez nekoliko pa se ustavi pri steni, opazujoč ondi viseče slike svojih prednikov v pozni rod nazaj.
„Ali pozna Črnič te podobe in njih zgodovino ?" vpraša žaničljivo potem obrnovši se proti oskrbniku.
„Dedje so to vaše milosti, slavni in neumrljivi udje v deželnej zgodovini."
„In zakaj so slavni oni ?" vpraša Taliy dalje.
„Ker so branili domovino pred zvunanjimi in notranjimi sovražniki in oslavili svoje mogočno ime," pristavi ponižno oskrbnik.
„To je prav razumel. Zapomni naj si tudi, da je Ferenc Tahy vreden sin in potomec svojih slavnih dedov. Do zadnje kaplje krvi bode branil
9*
on slavno ime Tahyjev in svoje posestvo najprvo notranjih in če je potreba tudi zvunanjih sovražnikov."
Z navdušenjem je govoril grajščak te besede. Potem stopi bližje k oskrbniku, položi mu desnico na ramo in pristavi mirno, skoro pri-lizljivo:
„Zaraditega sem si izbral tudi zveste in zanesljive ljudi v varstvo in podporo. Posebno on je bil vselej zmožen iu zveden pomočnik. Hvaležen sem inu bil zato. Izročil sem mu ono do sedaj še skrivno opazovanje, ktero je tudi zä-nj, ako hoče, lahko neizmerne veljave. Če hoče ter zvestobo, ki mi jo je prisegel, ljubi, —" pristavi s pomenljivim naglasom grajščak ter sede, kar se še ni bilo nikdar prej zgodilo, poleg svojega oskrbnika in nadaljuje polglasno :
„Ali ni opazil on sam, ko je pobiral po zadnjej žetvi desetino na Ilijevem polji, kako se je vedel oni ponosno proti nam, kako je ugovarjal, ko se 11 in je letos nekoliko večji vinski davek napovedal ter povišala v jeseni za nekaj tednov tlaka v mojih gozdih? — .Taz ne pozabim tega osornega, kljubovalnega obraza in neke nenavadne predrznosti, ki ne obeta prida, temveč opominja: Požurimo se, da uničimo hlapčevsko trmo in samovoljo kakor steklino, dokler ne ostrupi ostalih svoje vrste iii sploh vsakega, ki pride z njim v dotiko."
Molče je prikimaval oskrbnik tem besedam, a oh enem pomenljivo zmajeval, kakor da bi skoro ne bilo to mogoče, o čemer govori njegov gospod, in sicer nemogoče, ker bi bilo strašno, preveč predrzno, pogubno.
„In dalje, čuje naj dalje Črnič!" povzame zopet grajščak Tahv. „Ali je naš beg Gubec za las boljši od beraškega Ilije Gregoriča? Po našej milosti in posebnej prijaznosti, ki ga je priporočala njegovej gosposki, je obogatel. Pobil je mnogo manjših kmetov v oblast, bil je vabljen celo v naše zbore, užival je čast naše posebne ljubezni. — In zdaj ? Smatra se že nam jednakim. Čaka skoro, da ga pozdravljamo na cesti, da se ogibljemo njegovemu vozu. Tako daleč zavede človeka slepa uehvaležnost. Mi vemo dobro, da se dobrika s svojim obnašanjem pri-, prostemu ljudstvu, da je skuša pridobiti s hlimbo v svojo samopašno mrežo. Priklečeplazil si je baje že dva glavna postopača in kričača med našimi kmeti, o kterih sem že omenjal, namreč rudečelasca imovitega Pasanca in istega mladiča, ki po svojej precejšnjej telesnej moči in nekoliko lepšem lici zapeljuje in draži sicer udano ljudstvo. Razume me Črnič, jaz mislim istega mladiča Miho Guzetiča!"
Tako je govoril grajščak Tahy in vprašal potem posebno prijazno svojega oskrbnika:
„Črnič, kako sodi on, ki tudi nekaj ume in je osivel v svojej službi pri meni in mojih dedih, ali ni resnica, kar sem naznanil tu?"
„Težka je sodba, vaša milost, brez pravih dokazov. Zaraditega prosim, da me oprosii za sedaj odločne pritrditve, — ali pa mojo sivo glavo pomilosti od daljnega pretežkega naloga v tej zadevi."
Čutilo se je, da je bil oskrbnik modro premislil in s posebnim namenom stavil zadnje svoje besede. Jasno je bilo tudi, da jih ne narekuje telesna slabost ali uaravski stud do izdajalstva sploh, temveč le izborna premišljenost, ki ume po svojej ponižnosti postaviti lastno osebo v toliko lepšo svetlobo nasproti temu, ki je potrebuje. V resnici niso njegove dvoumne besede ostale brez posebnega utiša na grajščaka.
«Sramuje se naj stari Črnič takove govorice! Ona pristuje bojaz-nemu mladiču, a ne možu njegove vrste, ki uživa naše najvišje zaupanje, ki je prepričan o našej posebnej milosti in ki ve dobro, kako moremo mi plačevati pravo zaslugo za nas in domovino sploh!"
Skriven posmeh oblije pri teh besedah sicer bledi oskrbnikov obraz ter oživi mirne, a nelepe, malo zaupljive oči.
„Kdo nam naj svetuje in pomaga v tem kritičnem stališči? Najbolje je, da ostane tajno in se skrivaje potepta kakor iskra, ki se zanese v slamo, iz ktere se pa lahko zatrosi neizmeren požar. Le on, naš zvesti prijatelj, ume brez pojasnila, kaj hočemo, kaj ne, kaj nam koristi, kaj škoduje!"
Še večja zadovoljnost se je brala pri zadnjem stavku na oskrbniko-vein obrazu, a nemirno so mu utripale oči, kakor da bi bojeval hud skriven boj v prsih. Vendar odgovoril je mirno in premišljeno:
„Vaša milost, nehvaležno je tako delo. Slabo plačilo obeta navadno. Ne rečem sicer, da bi ne mogel izvršiti jaz v tej zadevi ničesar, ali kaj more pričakovati še vaš sluga v življenji?!"
Ubral jo pravo struno Črnič s tem stavkom. Dobro je opazil graj-ščak njegove visokoleteče zahteve. Preveč mu je bil znan častilakomui značaj oskrbnikov, da bi ne bil vedel porabiti te priložnosti v svojo korist.
„Zapomni si naj Črnič, da je velika zasluga tudi velikega priznanja vredna, in mi plačujemo po vrednosti! Kdo bi mogel ugovarjati nam, ko Iii se vzbudil oskrbnik Črnič neko jutro kot slaven beg, gospod treh vasij, če hočemo mi tako in bi bil on vreden take časti! O poslednjem ne dvomimo, da bi ne bilo nemogoče."
Kakor živo srebro oživel je oskrbnik pri teh besedah. Potne kaplje, redke kaplje nepopisljive sreče, nenadne in nepričakovane, lezle so mu po razgorelem lici. Verjel ni skoro samemu sebi, da mu rodi njegova premišljenost že spomladi, predno zori sad njegovega truda, zlato plačilo. V istem trenotku, ko je čutil, da je vzbudil grajščakovo pozornost na svojo osebo in svojo zmožnost, pa je izpremenil prejšnji ponižni, hlapčevski glas, rekoč:
„Veseli me in srečen sem, vaša milost, da sem bil baš jaz prvi. ki je opozoril na to skrivno strupeno zalego, kterej je neki dosedanja svoboda prezlata, kterej se mora kolikor preje toliko bolje zategnoti nekoliko tesneje dosedanja vez in pokazati, kdo je gospod, kdo njegov hlapec, kdo ukazuje, kdo naj uboga."
S ponosom je govoril oskrbnik poslednje besede in priklonivši se globoko grajščalui. pristavi polglasno:
„Zgoditi se mora nekaj in sicer brzo v svarilen zgled vsem ostalim kmetom. Tako sodim jaz, in baš sedaj je ugoden trenotek za takov posel."
„Kaj misli Črnič? Vsaj javne sile ne, hrupa ne? To bi bilo olje v ogenj, pravim jaz. Škodovalo bi več kot koristilo."
„Poslednjega ni potreba vašej milosti. Uzrokov najdem in navedem brez truda obilo jaz, ki pooblaščujejo vašo milost pred vsem svetom, da ima pravico do tega, česar potrebujemo," pristavi hudobno smehljaje se Črnič in potegne v polkrogu kake tri pote z desnico proti sebi po mizi, kakor da bi hotel reči: „Vzamimo vse, konfiskujmo, kar se da! To je najbolj občutna kazen za sedaj. Vsled tega se najdejo potem sami po sebi daljni uzroki za ostrejše postopanje."
„Torej z beraštvom hoče krotiti on beraštvo?" vpraša zamišljeno pri teh besedah grajščak.
„Beraška palica tepe najhujše, vaša milost. Strup s strupom, kol s kolom izbijati, to je moje staro načelo, ki me ni goljufalo nikdar."
„In pri kterej glavi naj pričnemo. Črnič ? Gubec je veljaven in upliven ter ima mnogo prijateljev, Pasanec se je odkupil z gotovino na-šej tlaki in desetini, Guzetič je premlad in po našej misli do sedaj nenevaren človek, povrh pri ljudstvu jako priljubljen kot veseljak sploh."
„Zakaj po mravljah stopati, vaša milost, a mravljišče, kamor spravljajo svoje zaklade in kjer se pripravljajo za zvunanji boj, pa varovati?! Ko je razbito in uničeno mravljišče, razkropi se i njegovi prebivalci na vse svetovne strani. Dolgo časa potrebujejo, da se združijo zopet v novej trdnjavi," pravi z nekako zaničljivim glasom Črnič in desnico na čelo položi, kakor da bi hotel pokazati:
„Tii notri mora biti vse v redu. Nekaj politike povrh, in najvišji sklepi so igrača istemu, ki ima na razpolaganje nekaj surove sile."
„In kje je isto mravljišče, Črnič, o kterem govori kakor o najbolj sitnem taboru na meji?"
Zopet se je globoko poklonil oskrbnik svojemu mogočnemu vitezu in pristavil smehljaje se:
„Čemu sem že tri noči zapored na prežo hodil in svojemu trudnemu životu spanje kratil, ko bi ne bil vedel, kje mravlje svoj šotor zidajo in se proti nam vsem varovati poskušajo?"
„Ilija Gregorič je torej naš največji sovražnik!" vzklikne iznenadjen grajščak, kakor da bi se bil prestrašil poslednjega imena.
„Če ne največji sovražnik, pa vsaj najbolj nezadovoljen in tudi najbolj intelligenten kmet vaše milosti je Ilija, On zastrupljuje vse ostale na desno in levo, pridigujöö jim svoje revolucijske ideje o enakosti vseh stanov, o prevelikih davkih, o krivici sploh, ki jo trpč vsi kmetje brez izjeme, — in sicer zato, ker so bedaki."
„Žal mi je, da sem ga vzel na svoje posestvo. Svobodomiseln je bil že pod grofom Frangipanom, a mislil sem, da ga je izučila žalostna izkušnja," pristavi nevoljen grajščak, a hitro dalje vpraša:
„Kaj hoče Črnič, da storim z tlijo V Kako naj ga kaznujem?"
„Gospodu, ki ima vse sile v rokah, je težko kazen nasvetovati. Najbolje je po mojej misli, da se prične s tako kaznijo, ki pristriže za vselej ptičku peruti."
„In takova kazen bi bila, Črnič? Svetuje naj on eden pot!"
„V denarji je moč, v bedi toga, vaša milost. In Ilija je petičen. Poprodal je vse prejšnje posestvo na Kranjskem in obložen s cekini prišel je črez mejo. Njegova nezvestoba do vas vzela mu je po postavi vse premoženje."
„In kje so dokazi o njegovej nezvestobi, Črnič ?"
„Za-nje naj pusti meni skrbeti, vaša milost. Gorkega vam pripeljem iz izdajalskega gnezda kakor kukavico, ki vsiljuje poštenemu zarodu svojo kykavičost. — Samo nekaj! Milost vaša omenila je sama, da sem osivel v zvestej službi. Samo nekaj malega, nekoliko lepše glaseče ime želel bi si na starost za svoj trud!" .
„Beg Črnič! V resnici lepo doneč naslov posebno onemu, ki si ga je prislužil sani," pristavi resno grajščak in v znamenje svoje velike naklonjenosti poda tovarišu desnico. Umel je dobro oskrbnik, koliko veljave ima taka prijaznost in da Tahy ne prelamlja dane besede. Zadovoljuosti mu je torej igralo lice, in kakor iz hvaležnosti pristavi povrh:
„Žal mi je le za isto njegovo punico Jelo, vaša milost. Vzrastlo je dekletce tako lepo kakor na cesarskem dvoru. In vendar sužnja kri je, tlačansko seme."
Vzdramil se je grajščak pri zadnjih besedah kakor iz prijetnih sanj in dejal:
„Dober okus ima Črnič. Spominjam se dobro istega dekletca in veliko stavo sem izgubil zaradi njega minolo leto. Trdil sem namreč, da je le prijaznega lica potreba, in ona gre za plemenitašem, kamor mu je drago. A varal sem se. Ponudil sem jej bil kraljevo darilo, a vrnola mi je je ponosno, da celo razžaljivo."
„In vendar bode zastonj hodilo kakor pišče za vašo milostjo sedaj, če prepustite daljno skrb Črniču," pristavi namežikujoč in smeje se oskrbnik.
„Videti hočem, koliko zaupanja se mu sine skazovati, Čmič. Z ovadbo kačje zalege, ki hoče majati nad mojo in mojih dedov slavno močjo, zameni on lahko svoje ime z lepo donečim naslovom in premoženjem, če hoče. Ako mi dokaže, da še ima tudi kaj upliva pri lepih tlačankah, pa je prepričan in zagotovljen posebne milosti moje !"
S temi besedami se poslovi potem grajščak. V znamenje posebnega zaupanja pa še poda eden pot roko svojemu mnogo obetajočemu oskrbniku.
Četvrto poglavje.
Dem früheren Unterthan des Grafen Frangipan Ilija Grego-rie nahm Tahi sein Hab u. Gut weg, 200 Ducaten an Werth.
Dimitz.
Lepo je vzhajalo teden dnij pozneje solnce nad hrvatskim pogorjem, in prijeten jesenski dan je vabil ondotne kmete na veselo trgatev. Dobra vinska letina je bila. Vendar to edino kmetsko upanje ni razprostiralo letos toliko veselja, kot je bila sicer navada. Vsako leto se je slovesno praznoval začetek trgatve. Kresi so se zažigali po goricah, petje je odmevalo v doline, in ondi na trati poleg vinskih hramov vriskala in vrtila se je mladina v veselem plesu.
Tiho kakor pred bližajočo se nevihto bilo je letos ondi. In vendar je bil napovedan pred tremi dnevi začetek trgatve. Baš danes bi se bila morala pričeti povsod v brdovskej okolici. * Le posamezni trgavci, večinoma ženske in starci hiteli so letos v gorice. Marsikteri gospodar in mladeneč, ki je bil sicer duša trgatvi, pogrešal se je tu pa tam. In trgavci. ki so se srečavali med goricami, govorili so malo, skoro skrivaje med seboj. Namežikavali so si. sklepali roke in kazali ali pogledovali ondi na višino. kjer je gledalo izmed sadnega drevja belo poslopje Ilije Gregoriča v dolino.
Niso se ozirali trgavci brez uzroka na ono stran. Tako prijazno poslopje prej, bilo je danes zapuščeno. Duri so bile odprte, okna razbita, živinski hlevi prazni, vse shrambe razdejane. Pričalo je vse, da je divjala tu v kratkem zlobna roka in uničila srečo prebivalcev. Le na sever-nej strani poslopja pri mizi pod staro lipo sedela je deklica in zakrivala obraz v dlani. Zapored je zastonj poskušal hišni varuh, sivodlaki Volk z lajanjem predramiti svojo mlado gospodinjo. Počasi se je jela približevati tudi plašna kuretina svojej dobrotnici ter se ozirala vä-njo, kakor da bi hotela reči:
„Kaj žaluješ v najlepšem času vesele trgatve ?"
A sedaj se približa visokorasten mladeneč od južne strani Uijevemu poslopju. Zagledavši nepričakovano izpremembo okoli in okoli, postal je. Kakor da bi ne mogel razumeti tega, udari z obema rokama na čelo, a potem stopi bled in tresoč se po vsem životu v vežo. Ker pa ni našel nikjer živega človeka, odide na dvorišče, in rudečica mu udari.v lice, ko zagleda pod lipo deklico.
„Jela!" pravi potem z milim glasom, približavši se jej tiho iu po-loživši dlan na njeno ramo.
Zganola se je boječe deklica iu povzdignola obraz. Videlo se jej ni prav, ali je po iznenadjenji zarudelo njeno lice, ali je bilo rudeče že prej od solz, ki so jej iskrile v lepih črnih očeh. Mi mislimo, daje bilo krivo poslednjemu oboje. Odgovorila ni deklica Jela, Gregoričeva hči, pozdravu, temveč obraz si je zakrila v dlani, in izmed prstov so jej ka-pale solze lia tla.
„Jela," vzklikne v tej priči mladeneč z glasom, ki je razodeval, kako hudo mu dene dekličin jok, iu poskuša odstraniti roki raz njenega obraza. A ko se mu posreči poslednje in se njegov pomilovalni pogled sreča z dekličinim, pa govori:
„Utolaži se, Jela, in ne jokaj! Pomisli, da pride gotovo dan osvet-e, ko se pozabijo dosedanje naše krivice." In natö vpraša:
„Kje so pa oče, Jela? Verjeti ne morem, kar sem zvedel med potom."
Le nepopisljivo otožni dekličin pogled odgovori temu vprašanju.
„Kes je torej, res!" ponavlja polglasno prišlec. Strese se po vsem životu in krčevito se mu stisnejo pesti. Tihota postane nekaj časa, a potem nadaljuje naš znanec Miho Guzetič:
„Jela. povej mi, kako je bilo! Iz kakovegauzroka je pomnožil krvo-ločnež število svojih vnebokričečih grozodejstev s poslednjim činom?"
„Miho, svarila sem tebe toliko potov ter očeta na kolenih prosila, varujta se in da ni zaupati vsakemu. Verovala nista. Moje črnogledstvo se je izpolnilo. Bojim se, da je to le začetek našega trpljenja, da mu sledi občno gorje."
Z jokajočim glasom je govorilo dekle te besede. Uprla je svoj pogled tako ljubeznivo v svojega tovariša, kakor da bi hotela reči: Usmili se me ti, ako se me ne usmili nikdo več na svetu.
Molčal je nekaj časa Guzetič, najmlajši ud izmed baš pred nekimi* dnevi sklenenega triunivirata, potem pa vpraša:
„To se je zgodilo torej v minolej noči, in nihče ni pomagal, nihče ni zabranil strašnega zločinstva?"
„Da, branili bi se bili oče do zadnjega trenotka," pristavi s tresočim glasom deklica in nadaljuje: „Zaprli so duri, ko so videli zvunaj njegove hlapce in biriče. A ko so culi potčm njegov glas, hiteli so ven
in vprašali, kaj želi v poznej uri. Povedal jim je, da jim je izročena kazen. Plačati morajo petdeset cekinov, ker pogostujejo v noči brez dovoljenja tujce in zloglasne postopače. Petdeset cekinov pa so na dolgu še na davkih za minolo leto. Povrh so zamudili nekaj dni zapovedane tlake. — Ko so ugovarjali oče potem, da je laž prvo in krivica drugo, ker je povišal on brez pravice tlako in davke, zdivjal je prišlec grajščak Tahy. Poklical je svoje hlapce ter jim ukazal zarubiti vse, kar ima kaj vrednosti. In planoli so krvoločneži v hišo. Razbili zaklenene duri in shrambe ter pobrali vse dragocenosti. Niti obleke nama niso pustili. A ni jim bilo dovolj tega. Hiteli so potem v žitnico in odprle kaste.
Molče so gledali do sedaj oče to početje; kajti prosila sem jih jaz s povzdignenima rokama, naj se ne prenaglijo, saj je to le zmota, naj se varujejo nesreče. Ubogali so kakor dete. Stoprav, ko prodro lopovi v hlev in izpuste živino na prosto ter jo skušajo odgnati, akoravno je bila krivično napovedana kazen že dva pota plačana, zavre očetu kri. Sekiro, ki je ležala ob steni, zgrabijo ter jamejo s toporiščem plačevati biričem in hlapcem, koder in kamor dosežejo.
Silovit boj se vname. Tako razjarjenega nisem še videla očeta nikdar. Razpodili bi bili brez dvoma birištvo, ko bi jih ne bili naposled zgrabili hlapci od zadaj in podrli na tla. Kaj se je zgodilo dalje, znano je vsej okolici. Divjanje se je pričelo, strašno maščevanje. Razrušili so biriči pol poslopja, izruvali mlado drevje in odnesli vse, kar jim je bilo Tnoči premaknoti."
Utihnola je deklica pri teh besedah in zakrila si obraz. Molčala sta zopet dolgo oba, a potem še eden pot vpraša ginen Guzetič:
„Jela, oče so v ječi in ti si ostala sama s slepim starim očetom?"
Odgovorila ni deklica. Ihte je omahnola na mizo in obležala ondi kakor v nezavesti.
Hud boj se je moral boriti sedaj v tovariševih prsih. Slonel je nekaj časa kakor zamaknen in nepremakljivo je zrl na tla. Kakor da bi se bil zopet vzdramil iz strašnih sanj, pa se strese potem. Uprl je v nebo oči, in njegove ustnice so se jele gibati. Na pol razumljive besede . ki so se čule sem ter tja, pričale so, da ne moli pobožne molitve za božje usmiljenje v tej nepričakovanej sili, temveč da kliče, zahteva pomoči in fnaščevanja iz neba za nepopisljivo krivico — v trenotku, ko dvigne ves narod orožje.
Gorje potem! Na veke tlačen narod ne jemlje in ne daje milosti. — On je kakor plaz, ki potrebuje le majhen potres, da se utrga ter gromi bobneč in množeč se v dolino, razširjujoč grozo na desno in levo.
„Jela !" vzklikne nato kakor prenovljen in prerojen Guzetič in objame t solzah topečo se deklico.
„Preniilo moje dete," nadaljuje navdušen iu gladi otožno dekličino lice. „Koliko dnij in nočij sem že premišljeval, kako bi te mogel prepričati o svojej davnej skrivnej ljubezni, a posrečilo se mi ni to do sedaj. Hvaliti skoro moram žalostno osodo našega naroda, ki mi ponuja obilo priložnost, posvetiti vse svoje moči — domovini in — tebi!"
Prenehal je Guzetič pri teh besedah, kakor da bi se bil prestrašil sani poslednjega stavka, kakor da bi bil izgovoril preveč mladej svojej tovaršici. Vendar Jelina desnica, ktero je držal v svojih rokah, se je tresla in mu dajala pogum, luv njenem pogledu, s kterim se ji* srečalo njegovo oko, čital je, jasno čital, da biva v tem nedolžnem telesu duša, preblaga duša. ki mu ne more biti sovražna. Naravno je tedaj, da se 11111 je razvezal naposled jezik. Kar si ni upal in ni hotel izgovoriti toliko potov v dnevih sreče, k temu ga je prisililo nenadno gorje. Saj je naravno, da nesreča združuje več potov človeška srca kakor sreča, ki navadno razdvoji, kar je zvezala nemila enaka osoda.
Pripovedoval je potem mladi mož svojej tovaršici, kako neizmerno jo ljubi že dolgo časa, in le ona, samo ona in nesrečni hrvatski in slovenski narod dajeta mu moči, s kteriini hoče pokazati vsemu svetu, kaj ljubezen v nesreči premore. Dolgo sta še govorila Jela in Guzetič na dvorišči pod lipo in si zatrjevala, kako dolgo se že skrivaje ljubita in kako goreče.
„Ali ni greh in slabo znamenje, dragi Miho, da ste se odkrili bas danes najini srci v pričo vnebokričeče krivice proti očetu in vsej domovini V" vpraša zamišljeno deklica in pristavi naposled:
„Bojim se, da izda in uniči najino skrivno srečo tudi zlobna roka človeška, — in o tem trenotku ostanejo nama menda le žali spomini, kakor te razvaline našega domovja, kjer je bivala prej ljubezen, nič kot ljubezen za nesrečno domovino."
„Veselim se. Jela, baš v tem trenotku tvoje ljubezni, ki mi bode svetla zvezda v temnih dnovih, ki nas čakajo v bodoče. Ko prisije neko jutro zlata zora, izpremeni se zvezda juternica v solnce, ki greje, oživlja in tolaži. S tem solucem, s teboj, Jela, stojim krepko tudi jaz. Ko bi mogli kdaj zakriti to solnce za vselej oblaki, zatemnili bi zadnji pot mojega življenja."
Z nepopisljivo milobo je govoril mladi mož te besede. In ko je odhajal potem v dolino, zrlo je dekličino oko še dolgo za njim.
Dozdeval se jej je kakor vzvišena podoba, kakor meteor, ki se zasveti iu — izgine. Zaraditega bilo je oko, ki je zrlo za to srečo, rosno; balo se je, da so to le sanje — samo prazne sanje!	(Dalje pride.)
Sam spomlad si novo daj!
Videl sem v svetlöbnej noči Spomlad novo vrli grobov, Videl sred tihote splošne Stö in stö cvetov!
Zgoraj klili so brez glasa, Spodaj pa je bila smrt; Spodaj v srcih davno, davno Cvet je bil zatrt! . . .
Ni bila to spomlad nova Ni to bil spomladni cvet — Zima le je bila stroga Cvet pa bil je — led!
In če led samo bil cvet je In če gröbje le srca, Nič ne de! Grobov in leda Svet naš ne pozna! . . .
Smrt. noseč v končanem srci Sam spomlad si novo daj Ali pa brez glasa trpi Zdaj in — vekomaj! . . .
A. Funtek.
Žrtva ljubosumnosti.
Novela. Spisal dr. Stojim.
111.
Ko zagleda Vida Vekoslava v pravej telesnej velikosti pred seboj, prestraši se, in groza obleti njen život. Le toliko si je še v svesti. da takoj za seboj vežna vrata zaklene, češ da se ponočue divje zverine iz-nebi. Vekoslav pa jame, stopivši v sobo, skrivnostno pripovedovati:
„Glej, Vida, danes sem bil v trgu. Tam sem se z nekterimi znanci sešel ter se zamudil dolgo, predolgo. Igrali smo; a ker sem precej veliko izgubil, nisem mogel nehati. Vedno sem mislil, da dobim svoj imetek nazaj, a zastonj. Pozno je že bilo v noči, ko se razidemo. Jaz sem se domu hotel peljati, ali nisem imel svojega voza seboj; krčmarjevih konj pa tudi ni bilo doma, ker so se bili gospodinja in otroci že odpeljali k polnočnicam. Moral sem se torej napotiti peš proti domu. Meni je sicer vse eno, peš ali jež, ali nocoj me je splačalo. Ko pridem namreč do Svinšekovih gozdov, skozi ktere cesta drži, zapazim ob šumi nekaj črnega v snegu kučatl. Bilo je kakor tele veliko. Jaz pospešim korake, a na enkrat se zažene ta zlodej za menoj. Jaz v dir in tek, pošast pa za petami. In bila bi me skoro pobrala, kar se spomnim, da moram kre-
noti s ceste na stran. Nato priletim do potoka. Ta je k sreči zmrznen, in hajdi prek njega. Ali pod menöj poka led, leva noga se mi udere, a vendar sem se še šiloma srečno izkobacal iz vode. Zver pa seveda za menoj, ali potok jo je zadržaval. Prek skočiti ni mogla, ker je preširok, led je pa tudi menda dobro držal ni. Jaz že mislim, da sem jej ušel, ali za nekaj minut mi je ta strah zopet za petami.
A kako jej zdaj uiti ? — Počakati jo ter va-njo ustreliti s tem le samokresom, to bi bilo prenevarno, ako bi je ne zadel. In v temi bi se mi 1 lilo lahko kaj takega pripetilo! Edina moja rešitev je bila torej le, da jej v naglici uidem na kakšen hlev ali v hišo. Tvoj dom pa mi je bil v nesreči najbližji, in semkaj skušal sem se rešiti. In hvala ti, Vida, da si mi tako hitro odprla duri, kajti sicer bi že bilo po meni!"
Izgovorivši pa pogleda bledega lica in potnega čela skozi okno v temino, da bi videl nočno pošast. Ali nje ni bilo seveda nikjer opaziti, in tudi Vida ni mogla videti ničesa. Le burja je tulila in delala noč — grozno in pošastno!
„Morda je bil kak pes, ki te je sledil po noči, a tebi se je dozdevalo, da je volk ali celo medved," opomni Vida z zamolklim glasom. Jedva more govoriti, tako je trepetala na celem životu. A ne da bi bila nezgoda Vekoslavova prestrašila ženo, temveč ona se je tresla same bojazni. poniislivši. kaj bi bilo sedaj, ko bi prišel Branko ter našel mladega grajščaka tu o polnoči.
Vekoslav opazi Vidin strah in nemir ter reče:
„To je bil najmanj gotovo volk ali medved, verjami mi. Nikdar v svojem življenji me še ni bilo tako strah kakor nocoj. Še celo ti sama trepečeč pred to pošastjo, a še videla je nisi. Ne boj se, da bi zverina še vrata strla ter prišla v hišo. če gre kdo z menoj, hočem takoj pogledati. kje je. Trije ali šiloma tudi dva bi jo že lahko zgrabila in ubila, ... Ali je Branko doma?"
„Ni ga doma, in tudi posli so šli vsi z materjo vred k polnočnicani," odgovori zmočeno Vida na grajščakovo vprašanje. „Zatorej te prosim, Vekoslav, zapusti mojo hišo in hodi domu ; ali če tega ne, pa vsaj tja na skedenj ali v hlev,' dokler se ne stori dan. Kaj bi si mislil in rekel Branko in ljudje, ko bi naju našli sama obtorej v hiši?!"
„Kaj si more misliti in reči Branko? Ali naj zapustim v temnej noči hišo svoje nekdanje mladostne prijateljice ter se podani v vidno nesrečo! . . . Nocoj ne morem domu, prodno ne pridejo Branko in posli iz crkve ter me spremijo v grad. Ali bi ti bilo tako ljubo, da me raztrga divja zver? Ali si že celo pozabila na svojega nekdanjega Vekoslava? Poglej mi, Vida, zopet enkrat v obraz in v oči, a milo in srčno. Tudi si' malo nasmehni in bodi prijazna kakor nekdaj z menoj!"
Govoreč pa prime Vekoslav Vido za roki ter jej pogleda pomenljivo in iskreno v oči. A ona se 11111 iztrga iz rok ter stopi k otroku, da bi videla, ali še mirno spi. Grajščak pa si ve v vsakej nepriliki pomagati ter pristavi:
„Vida, pokaži mi vendar enkrat svojega otročeka. Kad bi videl, ali je tudi Grozdanka tako lepa kakor njena mati."
Pri teh besedah pristopi i on k zibelki ter ogleduje otroka, šepetaje: „O da bi Iiil jaz sedaj tako srečen ter imel lepo dete in krasno družico v svojej grajščini doma! Dal bi vse posestvo za tak dar in srečo. Do-mišljeval sem ni nekdaj, da bodem i jaz srečen v svojej ljubezni, a zastonj. Vse me je varalo, in sedaj me še oni od svoje strehe tirajo. ktere sem nekdaj tako iskreno . . .
„Ne govori o tem, Vekoslav!" preseka 11111 resno Vida besedo. „Meniva se o čem drugem."
„Da boljše je, da napeljeva svojo govorico na druge, bolj vsakdanje stvari. S tem se vsaj meni velike in nove bolečine tü-le v prsih prihranijo !"
Izgovorivši pa stopi od zibelke, potegne iz vrhnje suknje, ki jo je bil odložil na klop, steklenico rudečega vina ter prisede za mizo.
„Glej. Vida, to le sem si vzel seboj iz trga. Žlahtnega vinca sem dobil včeraj z Laškega in si ga postavil v klet pri svojem prijatelji. Cesta je zdaj preslaba , da bi ga spravljal na doni. Zatorej sem si ga vzel steklenico seboj za jutre, ko imamo velik praznik. Ali sedaj ga nočem dalje nositi. Hoja in beg sta me hudo spotila in žeja me."
Nato odmaši steklenico ter nalije dva kozarca, rekoč :
„Na Vida, zdaj pa sedi tü-le sem za mizo in poskusi laško vince. To ti je kapljica, da je ne dobiš v našem cesarstvu take. In potem se zmeniva kaj pametnega. Jaz ti hočem povedati, kako sem živel daleč tam na Laškem, a ti mi razjasnuj in opisuj srečo zakonskega življenja. Tako nama bode čas hitro pretekel, dokler ne pride Branko domu."
Vida prisede nič hudega slutčč h grajščaku in poskusi vince. Bilo je izvrstno. Takega še ni ona nikdar pila, a tedaj pa tudi ne poznala njegove skrivnostne moči. Na njiju obojih zdravje in na srečno nocojšnjo rešitev Vekoslavovo — izpraznita obadva polni kupici. Predno pa preteče par minut, čuti že Vida v sebi neko blaženo slast, nezapopadno veselje in radost, Nova moč prešine njene živce, vinski duhovi jej prevzamejo čute ter se polaste glave in srca.
To čudno vino je razvezalo Vidi jezik in mahoma pregnalo vse hude slutnje iz njene duše. Radostno se pomenkuje sedaj s svojim prijateljem, grajščinskim posestnikom. Navdušeno govori o mladostnih svojih letih, kako sta prijetno in ljubko igrala med seboj, kako se rada imela, da včasih se še celo v svojem nedolžnem veselji kakor brat in sestra —
objela in poljubila. A to je bilo seveda, pristavila je vselej Vida svojim besedam, le v otročjih letih, ko še človek ne ve razločevati, kaj je mož, kaj žena!
Čim dalje, tem bolj pa so kazali vinski duhovi svojo moč v slabotnem ženskem telesu. Vida se je utopila v nekdanji zlati svoj čas, ko so jo najlepšo krasotico vsi častili, vsi se jej prilizovali in dobrikali. Pozabila je, sedeča kakor nekdaj zraven Vekoslava, da je sedaj žena in mati, da jo vežejo druge, in to svete dolžnosti na moža in otroka.
Tako se čuti Vida omamljena zopet srečno, ko jej jame Vekoslav znova obljubovati svojo ljubezen in prisegati jej neskončno udanost. Še enkrat napijeta nekdanjemu svojemu prijateljstvu ter izpraznita časi, napolnjeni vinskega strupa. Tedaj pa Vida kar v lice zažari, in vinski duh prevzame njeno dušo. Žena se čuti kakor dekle, kteremu se klanja bogati grajščak obljubujOč mu večno zvestobo.
In to zaželeno, zlodjevo priložnost porabi Vekoslav, prime Vido okoli pasu ter jo nagne toliko k sebi, da se je zdaj pa zdaj dotikal njenega žarečega lica.---
Zvunaj pa je tulila burja okoli hišnih oglov, in strašna tema je zakrivala nebeški obok. V sivo meglo je bila zavita zemlja in uebö. In v tej strašnej noči divja kakor blazen in obupen črez strm in grm mož niršavih las in propadlega lica. S ceste krene proti Cvetkovej hiši ter leti na vso sapo, kakor da bi ga gonile strašne nočne pošasti.
Branko ni bil nocoj pri celej božjej službi. Prišedšemu v crkev, jelo se mu je dozdevati, kakor da bi bil grede k polnočnicam videl ob cesti pri Pontonijevej grajščini nekoga stati. In res 011 se ni motil. Bil je Vekoslav, ki je v črn plašč zagrnen opazoval skrivši, ali ne gredo Ovetkovi z Brankom vred v crkev k polnočnicam. In ta nočna prikazen ni izgiuola Branku iz mislij in glave. Strašna slutnja in sum se poloti znova njegove duše. O11 misli, da je bila ona podoba slična — Vekoslavu. Branko se ne more premagovati. Še predno se dokonča polovica službe božje, splazi se na tihem iz crkve, in potem hajdi skokoma proti domu.
„Ona sama, Vida sama ga je povabila k sebi nocoj," govori Branko sam seboj dirjajoč na vso sapo proti svojemu domu. „Zakaj mi je pa prigovarjala, naj grem z materjo k polnočnicam? To je le storila, da bi neopazovana uživala z njim svoje veselje ! — Ni jej bil torej zastonj poslal oni lepi dar iz tuje dežele v spomin in plačilo. In ona mi je 1111-vlašč zakrivala njegovo ime, vrezano v zibelko, da me tem lažje prevari in ogoljufa!"
Ta strašna misel 11111 še bolj pospeši korake. Naposled napne vse svoje moči, da Iti ne izgrešil zločinca. Prek polja krene po globokem snegu. Ali ta ga ni zadržaval. Kakor skoči lahnih korakov štirinogata
živalica preko majhnih potokov in cestnih rovov, tako je nosila notranja slutnja in bol nesrečnega Branka. On ni čutil, da se mu noge udirajo v snegu, 011 ni slišal tuliti burje v nočnej temini, le v svojih prsih je občutil, kako mu polje srce, kako razgraja v njegovej duši strast in pohlep po maščevanji. In kakor da bi imel sovražnika pred seboj, vzame veliki svoj žepni nož v desnico ter poskuša, kako .ga bode vihteč zločincu zagnal globoko v prsi.
„Ali tega ne! Svojega noža ne oskrunim s krvjo takega zlobneža. Temveč 011 naj pogine, zadet iz žrela lastnega svojega samokresa. Nisem mu ga bil zastonj vzel in ga tako dolgo shranjeval, misli si Branko. Imam ga še skritega tam v shrambi nad hlevom, in to baš za njega prokletca."
V malih trenotkih že prisopiha ves poten na čelu in životu blizu svoje hiše. Od daleč vidi okna mrklo razsvetljena. Tiho se priplazi do ogla. Ne upa si dihati, da bi se ne izdal. Potem pa spleže kakor nočni tat potuhnen od ogla do okna in ondi se spne po konci, da bi videl v sobo. A zastonj, zastor je zakrival njegov pogled. Ali čul pa je vendar nerazumljivo šepetanje.
„On je v sobi, 011 je pod mojo streho," misli si Branko. „Smrt je njegovo plačilo!"
In kakor podlasica skoči na enkrat tja, kjer je bila Grozdanka nocoj ubila šipo na oknu. Tu odgrne zastor, in glej strašno prikazen: Vekoslav je sedel pri mizi zraven njegove Vide, držeč jo okoli pasu.
Ta pogled pa omami možu dušo in pamet. Kakor brezvesten zdirja v shrambo nad hlev in tli zgrabi hlastno nabiti samokres. Hipoma mu prevzame srce morilna radost, in on pritisne veselo smrtonosno orožje na svoje prsi. Kakor da bi se mu že hotel poprej zahvaliti, zato da mu maščuje in ugonobi zločinca, tako krčevito in trdno drži ljuti mož morilno orodje na prsih. In trenotkoma je že Branko zopet pri oknu. Divje pogleda v sobo, in glej, ravno sedaj potegne grajščak Vido na-se ter jo hoče — poljubiti, a Branko nameri na-nj. in — sproži. Pok udari strašno od stene v steno, v istem hipu pa se zvrneta obädva, Vida in Vekoslav, raz stola na tla. otrok jame kričati, strel pa se razlega daleč tja po nočnej temini, da odmeva zamolklo bobneč log in gaj.
Zopet zatuli huda burja okoli oglov Cvetkove hiše, ali Branko je ni občutil. Divje se zagrohota v črnej temi, škodoželjen in zadovoljen sam seboj, rekoč:
„Zdaj imaš svoje plačilo, nesrečnež !"
Izgovorivši pa krene proti' hlevu šepetajoč samemu sebi: „Dolgo sem ga zalezoval, ali enkrat sem ga vendar zasačil prokletca.....A
zadel sem ga dobro, izvrstno. Ha ha ha!! Kar zvrnol se je.....
Težko, da hi ga kakor nekdaj zopet otela smrti — njegova . . . Vida!"
Tako je govoril sam seboj nesrečni mož v svojej blodnji, [a potem je kakor brezumen taval naprej proti temnemu gozdu.---
Bilo je ravno ob dveh po polnoči, ko dojde Cvetkova mati Jera od poluočnic domu. Vse je bilo tiho kakor v grobu, ko se približa hiši. Okna so bila le mrklo razsvetljena in vrata trdo zaklenena. Nekaj časa trka mati na duri, ali nikdo se ne oglasi. Nat6 pa stopi k oknu in zakliče:
,,Branko, ali še nisi domä? Odpri, Branko, odpri!"
Čakajoč pa, da jej pride kdo odpirat, govori sama seboj: „Zakaj me le ni počakal, da bi bila skupaj iz crkve hodila? Kam se mu je le tako mudilo nocoj ? !"
Ali nikdo ne pride odpirat, in tedaj premišljuje Jera, kako lepo je bilo nocöj pri polnočnicah. Zadnjikrat je ona bila na sveti večer v crkvi tisto leto, ko so pokopali njenega moža. Bog mu daj sveti raj in duši izveličanje! Tudi takrat so lepo in milo peli zvonovi kakor nocoj, tudi takrat je bilo vse tako sveto in veličastno kakor ta večer. Ali nekaj se je zdelo starej mamici vendar le čudno. Ko je bila zadnjič pri polnočnicah, videla je — tako si je vsaj ona sedaj domišljevala, — grede ob ednajstih mimo pokopališča, da so nesli mrtvaško rakev na grobje. In res to je nekaj pomenilo; saj je isto leto umrl njen mož Cvetko! A nocoj je tudi videla ravno tisto prikazen kakor tedaj. Kaj naj pomeni to?! . . .
Tako žalostni spomini so jej rojili po glavi, ko pričakuje v mrazu in temi, da se jej vrata odprö. Ali ko Jera dolgo nikogar ne pričaka, potrka prav silno na okno in sedaj pokliče Vido, meneč, da se bode vsaj ona vzbudila ter jej prišla odpirat.
Napösled se odtvori okno, in neznana roka jej podä ključ od hišnih vrat. V temoti ni seveda mati Jera razločila tujčeve roke in nič hudega slutšč odklene duri ter stopi v sobo. A tu se jej odgrne strašen prizor: Na postelji leži Vida — mrtva in vsa okrvavljena, zraven nje kleči grajščak Vekoslav, na tleh pa je videti mlaka strte človeške krvi!
„Za božjo voljo, kaj pa je?" vzklikne mati Jera vsa prestrašena in pade brezzavestna tja po postelji. Tu pa se oklene svoje snehe in jo drami in drami, menčč, da jo mora vzdramiti. Ali vse zastonj. Vida je bila mrtva, njen život mrzel kot led. Prebito je imela glavo pri sencih, tii je bila izletela iz njenega telesa — življenja moč.
Mati je klicala svojo Vido, dregala jo, ali ona se ne gane več. Poljubovala jo je tašča, ali sneha ne čuti sape njene goreče ljubezni. Vse je bilo mrzlo in ledeno. In to spoznavši, zgrudi se na prsi
10
mrtvej ženi, in tu joče in pretaka krvave solze, kakor da bi jej bilo srce počilo.
Zraven Vide pa še vedno kleči Vekoslav. Kakor smrt gledal je bled iz votlih očij na nesrečno žrtev moške ljubosumnosti. Vso težo svoje pregrehe občutil je sedaj grajščak v svojej duši. Spoznal je, da je prav za prav le on sam morilec tega lepega, mladega življenja. Najlepši ženski cvet leži pred njim poteptan in uničen. In kdo ga je zatrl, kdo pohodil ? — On sam je storil to, moral si je Vekoslav odgovoriti, in tudi njegova vest mu je narekovala isti odgovor!
Dobro je vedel naš nesrečnež ali vsaj čutil v svojem srei. da je le Branko ustrelil na-nj skozi okno. Kdo drug pa bi naj bil storil to V!
Ta njegova slutnja pa je postala celo resnična zä-nj in istinita. ko je prišla Brankova mati sama brez svojega sina domü. Iii kdo je kriv tega strašnega umora ? — On sam, odgovarjala mu je neprestano vest v srci, če jo je tudi hotel čeloma zadušiti. Ali pregreha je bila prevelika, 011 se je čutil pobitega, lastna vest ga je premagala, nje glas ga je bil potrl. Brezčutno, mirno in tiho kakor na mestu zasačen zločinec in ubijalec, klečal je 011 pred mrtvo Vido. Le zdaj pa zdaj je privzdignol oči ter nemo pogledal v mrtvo ženo pred seb6j. A ta pogled ga pretrese do dna njegove duše, groza ga obide po celem životu. In tedaj potegne nevede roko po čelu, vzdihne globoko ter se zopet utopi v svoje grozne misli, ki so mu objedale srce in obisti. In zdaj se mu zdi. kakor da Iii ga preganjala ista nočna pošast, o kterej je prej toliko Vidi pripovedoval. Ali groza in strah! Sedanja pošast je hujša od prve, ktero je 1»il v lažeh naslikal poštenej ženi. Sedanje njegove pošasti ne zadržujo niti sneg niti led niti potoki, to pošast nosi sam v lastnem svojem srci. ta pošast je — njegova lastna vest. Ta ga zdaj goni in žene, a 011 jej ne more ubežati več!
Črez dolgo časa se zave mati Jera. Na lici se jej zrcali vsa bolečina njene duše. Nemo vstane od svoje Vide in poklekne tja pod razpelo, ki je kiučalo v kotu božje jaslice. Goreče moli mati za dušo umrle svoje snehe in tudi za nesrečnega — Branka. Saj je nehote slutila v svojem srci. da je ta zločin storil — njen sin Branko! Odmolivši gorečo molitev, pa vpraša nesrečna mati grajščaka:
„Moj Bog, kaj pa je vas piineslo sem? Ali ste vi nesrečno ženo usmrtili? Bog se vas usmili. Govorite!"
„Da, Bog se nas usmili. Jaz sem kriv smrti vaše snehe. Sam nisem sicer položil morilne roke na to ženo niti jej zagnal smrtonosne krogle skozi glavo. Ali smrt. ki je bila namenjena meni, dohitela je njeno nedolžno bitje. Krogla, ki je imela prebiti mojo glavo, zadela je v njen život ter izgnala dušo iz njega."
Vekoslav umolkne pri teh besedah in se ozre ves pobit in uničen na Brankovo mater. Dolgo časa molčita obadva. Naposled nadaljuje grajščak:
„Mirno sva sedela Vida in jaz tti-le pri mizi, pogovarjajoča se med seboj. A na enkrat poči strel pri oknu, Vida in jaz se pa zvrneva pri tej priči samega strahu raz stola na tla. Jaz se hitro zopet zavem, skočim na noge, nato hitim k vratom, da bi pogledal, kdo je zvunaj, ali ne morem odpreti. Potem poslušam pri oknu. a ne slišim ničesa. Obr-novši se po sobi, pa zagledam, da še leži Vida na tleh. Hitro stopim k njej, a ona je zamolklo stokala, in kri jej je lila pri sencih iz glave in ust. Nato jo vzdignem na svoje krilo, ali ona povesi glavo in — zatisne oči. Zdaj še le vidim, da je nevarnost velika. Strašna groza me tedaj prevzame, in jaz si ne vem pomagati. V temno noč jamem klicati na pomoč, a vse je bilo zastonj, žive duše ni od nikoder. Vse je tiho kakor v grobu, le ubogo dete kriči in stoka, kakor da bi vedelo, da se njegova nesrečna mati bori s smrtjo.
Vida se ni več zavedela. Le nekaj besed je mrmrala v zadnjih svojih vzdihljejih, a nato na veke mirno zaspala v mojih rokah!" -
Drugi dan na sveti božični praznik pa so milo peli zvonovi mrliču v slovo. Daleč tja po hribih in dolinah so se razlegali otožni glasovi in oznanjali žalostno novico svojim župljanom. To ni bil oni veseli dan božični, ko se raduje naš kmet in obhaja vesel visoki praznik Kristovega rojstva, temveč to je bil dan žalosti in tuge za celo župnijo. Saj je bila Cvetkova Vida povsod priljubljena. Po cčlej okolici in fari je slovela za lepo, pridno in pošteno ženo. Od vseh krajev so hodili torej ljudje mrliča kropit in so iskreno molili za ubogo dušo. A kdor je koli mrtvej ženi pogledal v lice, razjokal se je kakor dete, kajti pred seboj je videl dobrohotno mu prijateljico — umorjeno !!
Potrtega in plahega srca je vsakteri zapuščal Cvetkovo hišo. Sedaj je imel zopet novo prepričanje, da je človeško življenje kakor rosna kaplja na veji. Nenadno pride vihar, strese drevo, veja se zmaje in rosna kaplja pade na tla in — prestane. Tako je naše življenje. Še včeraj. da še sinoči bila. je Vida zdrava in vesela, in danes že leži mrtva na odru!
Take misli so obhajale vso sosedščino. Sosedje in župljani pa niso hodili samo mrliča kropit, temveč oni so tudi tolažili staro mater Jero in jej pomagali v sili. Naš kmet čuti nesrečo svojega soseda globoko v srci, in rad mu priskoči, ako le mogoče. Po cele noči so prebudeli in premolili možje in žene pri mrliči na Cvetkovem domu. Hitro so se bili zbrali Brankovi prijatelji ter sami vse oskrbeli, kar je bilo potreba za dostojen pogreb. Tudi Videški Dragan je bil prišel, in ta je prevzel ves
10*
posel domačega gospodarstva. Opravljal je vsa pota, ki so bila sedaj na vrsti. Bil je pri gosposki in pri gospodu župniku, a iskal je tudi svojega nesrečnega prijatelja Branka.	(Dalje pride.)
Otok.
Tam sredi morja, tam sredi morja,
Otok tam poznam jaz prekrasen; Cvetlice najzalše so tamkaj doma,
Najslajših ptic spev miloglasen. Kot bratje in sestre ljudje tam žive Veselje in žalost med sabo dele: Zemeljski je raj Prekrasni ta kraj!
A burno valovje, valovje temno
Krog njega buči silovito, Tu treska in buta s peklensko močjo
Ob otok divjaje srdito. — Vtopilo bi rado prekrasni otok V neskončnega morja prepad mi globok.
Pa skale so sive in trdne mu v bran,
Kot solnce na nebu stojijo, Valovi vsi treskajo ljuti zaman,
Na njih se pene razprašijo. — Naj sile vse svoje nadrasti morje, Teh skal le ne bodo mi zmajale vse.
In moja ljubezen za otok krasan Je vedno in bo mi plamtela; Za-nj vmreti junaško sem vedno voljan,
Dok luč bo življenja brlela. A kedar valovje krog njega divja, Vzdiguje molitev se mi iz srca: Oj miljeni Bog, Varuj ta otok! —
T. Goričldn.
Narodno blago s Štajerskega,
Zapisal Jos. Freuensfeld.
II.
Pravljice o kralji Matjaži.
1.	Pred dosti stomi leti bia je štajarska zemla obraščena z gostimi lesi no v njih pa so živele strašne divje zveri. Tč je bia prf-nas en kral, ki so ga zvali: kral Matjaž. On je bia jako dober kral. Kmeton je ne trehalo štibre plačivati. Svojin soldakon je enok zapoveda sklestiti no posekati šumo za šumoj po vsoj štajarskoj deželi. Tč so prišli do Svete gore, ka bi tüdi njeno šumo posekali. Pod goröj je bia en studenec, no okoli njega gosti les. Tan so se stävili soldaki no nibeden je ne vüpa niti enega dreva posekati. Kral Matjaž pa jih pita: Zäkaj pa ne posekate totega drevja ? — Oni so mu rekli: „Na totoj gori so Vile no joj tistemu, ki vseka tü sämo eno drevö." Kazvüzdano se je tömi kral Matjaž zasmijä no je izdrja enemu soldaki sekiro, no je ša k stiidenci. Pri-njen je rasla lepa tenka joša. Kral Matjaž mahne s sekiroj pö-njoj. Sekiro če zdreti, ka še bi driigokrat vseka, pa je je ne moga. Z gore pa se je čflla strašna grmlavica no nehče je zakriča: „Joj tebi, kral Matjaž!" V toten hipi zagrnola je Sveta gora krala Matjaža no vse njegove soldake. Bujla jih je ne, samo votlina se je nad njimi naredila no v tistoj zaj vsi spijo, kral Matjaž no njegova vojska.
Vsakših sto let prfrči zlata vtiča no leče okoli Svete gore. Ravno te zdrami se kral Matjdž no poslflša, no posliiša. Pa vse je tiho okoli njega; on pa drgoč zaspi.
Dere 'dš najvekša sila na sveti, tč 'de stana. To pa 'de te, dere 'de Türk celi svet premaga. Tč 'de prletela tista zlata vtiča no 'de tak žalostno zapela, ka 'de se Sveta gora odprla. Kral Matjaž 'de se tč zbüda s svojimi soldaki. Zaj 'do Vile Matjaži drgoč dobre no 'do mu pomagale.
Blüzi tote gore pa 'de tisti strašen boj med Türkon no kralon Matjažon, ka 'de se zemla no nebo trosilo. Türk bi ovači premaga, pa Vile 'do njemi vso vojsko zmešale no 'do blisk no grmlavico nä-njega metale.	(Iz ormoške okolice.)
2.	Kral Matjaž je ima eno Vilo za diklino; poleg nje še je ima rad eno kmečko diklino, ki bia tak lepa tak kak sama gatroža. To pa je zvedla Vila. Štela je toto kmečko diklino bujti; pa dere jo je prvič vidla, te se joj je smilila, tak je lepa bila. Pa znositi se je htela nad samin kralon Matjažon.
Eno večer je kral Matjaž pä priša k Vili. Ona jenii da tak kak navadno krožieo vina. Komaj pa spije, že nasloni svojo glavo na mizo 110 zaspi. Vila mu je zmčšala takšni gift med vino, kaj more tak dugo spati, kak dugo ona če.
Dere 'de vsa rodbina kmečke dikline pomrla, te 'de Vila krala Matjaža zbidila no 'de njegova žena. Srečen 'de tisti, ki 'de še tega VČaka.	(Sv. Tomaž blizu Ormoža.)
3. V enoj vesi je živea en kmet, ki je bia pijanec. Vso svojo posestvo je že zäpia. Dugo je štidera, kak bi si pä svojo mošnjo napunia. Bliizi tote vesi je bia en velki les. Enok je ša toti kmet v toti les. Po poti pa si je glasno pea:
Dere 'de l;ral Matjaž kriUüva, Te 'de kmetic leliko kmetüva.
Zaj pride do lesa 110 zagledne pr' poti eno velko borovico. On si pod njo leže no si glasno popevle pesen od krala Matjaža. Za nekaj časa zaspi. Senjälo se mu je, ka je vida eno velko votlino. Notr' v votlini je kral Matjaž pr' enoj mizi slonia no ji* spä. Poleg njega pa je višja en velki zlati zvon. Na ovoj strani mize zagledne tri kadi, ki so ble napunjene s samimi zlati. Zaj pa čuje en glas: „'Zemi si zlata telko, kelko niicaš; te pa odidi!" Pijanec se na to zbidi. Pred soboj pa resen zagledne eno votlino, ki je je prle ne vida. Korajžen se napravi no notr' stopi. Tan zagledne velko kameno mizo ; na-njoj je kral Matjaž slonia no je spa. Njegova brada mu je že sedenkrat okoli mize pr'rasla. Poleg njega je visia strašno velki zvon š čistega zlata. Vida je tfldi tiste tri velke kadi. ki so ble napunjene s samimi zlati. Pijanec gre ta no si žepe hitro napuni z zlati, pa če oditi. Zaj pa še le gre k zvoni no na-njega potrka. No po votlini je začelo zaj tak lepo igrati, tak kak da bi na orgle što igra. Kral Matjaž pa je strepeta no ž njin cela votlina. Pred pijančovimi očmi pa je vse ginolo. Ne je več vida krala Matjaža no ne votline.
S svojimi zlati je zaj ša nazaj v krčmo. Tan je pia noč no den no še je dnigin piti kiipiva. Lidje so ga pitali: „Ge si dobia telko penez?" On pa je nič ne reka, samo si je popeva pesen od krala Matjaža. Tak dugo je pia, ka je vse zdpia. Te pa je ša drgoč v les no si je sea pod borovico. Glasno si je pea:
Dere 'de kral Matjaž krälttva, Te 'de kmetic lehko kmetiiva.
Za en cajt zaspi. Pa nič se mu je dugo ne štelo senjati. Na zadnjo se mu le pä tak senja, tak kak prle. Samo namesto treh kadi, vida je zaj samo eno. Dere se zbidi. vidi pä tisto votlino no je ša notr'. Napuni si hitro žepe z zlati, pa 'če iti viin. Nekaj pa ga je vleklo na-
ziij k zvoni. Zaj je pä nä-njega potrka no je čiija takšno inuziko tak kak prle. Kral Matjaž še bole strepeta no najnok je vse minolo. Pijanec je pä ša v krčmo pa je tan vse zäpia. Te pa je ša tretjokrat v les no si je sea pod borovico 110 si je pea. Zaj zaspi. Nič se mu je ne senjalo. Dere se zbidi, ne najde votline. Zaj se začne jokati no zove krala Matjaža. Te pä zaspi. Pa nič se mu je ne senjalo, samo nekšne sence so hodile okoli njega. Zaj se je spotia, ka se je pregrešia, kaj je potika na zvon. Jako je bia žalosten. Sploh je seda pod borovicoj 110 je nič ne ja 110 ne pia. Eno zarän pa so ga najšli mrtvega.
Kral Matjaž pa še sploh spi. Dere 'de 11111 brada devetkrat pr'rasla okoli mize, te 'de se zbiida. Tisti zlati zvon 'de san začea tak glasno zvoniti, ka 'de se čiilo po čelen sveti. Kral Matjaž pa 'de te priša s svojoj vojskoj, ki zaj tfldi spi v driigoj votlini poleg njega, 110 'de premaga vse cesare 110 krale. Od lotega časa'de mir na zemlji, 110 te 'de sespünilo:
Dere 'de kral Matjaž kraliiva, Te 'de kmetic leliko kmetiiva.
(Od Velike nedelje blizu Ormoža.)
4.	Kral Matjaž 110 vsa jegova vojska je bila v boji na enen šiiro-ken poli. Tan je rasla ena velka košata lipa 110 okoli nje so stali Mat-jažovi soldaki. Dugo so se že bojovali 110 kral Matjaž je že te'ko sol-dakov zgüba, kaj so vsi njegovi še živi 'moli plač pod lipovoj sencoj. Kral Matjaž pa je le ne moga premagati sovražnika 110 je ša s svojimi soldaki v Svete gore. Najvekša med njimi je Budinska gora, ki se mu je odprla.
V njeno votlino je ša zaj kral Matjaž 110 vsa jegova vojska. V totoj votlini spi pr' kämenoj mizi. Pred söboj na mizi pa 'ma en taler, ki je 'z čistega zlata. Okoli totega talera mu rase brada, ki je že malo siva gratala. Dere 'de 11111 trikrat pr'rasla okoli, te 'de gor stana s svojoj celoj voskoj. No 'de drgoč ša na tisto pole, ge je lipa. Tan pa 'do ga čakali vsi krali no cesari s svojimi vojskami. Tista lipa še je zaj siiha, te pa 'de se drgoč ozelenela. Tak močen düli 'de 'mela, kaj 'de zniantranin Matjažovin soldakon novo moč dävala, ranjene pa 'de včasih ozdravila.
Te 'do vsi lidje celega sveta 'meli enega krala, krala Matjaža, 110 po celoj zemli bo samo ena vera. Seden let po toten boji ne 'de nibena žena porodila 110 nihče ne 'de več vmrja. Dere 'de minolo totih seden let, 'de konec svetä.	(Iz Cerovca.)
5.	Ena jako siromačka diklina, ki je ne 'mela več oče 110 ne matere, je najšla 11a staro leto eno vel'ko votlino. Diklina je šla notri. Pr' enoj mizi vidi krala Matjaža, ki je z glavoj slonia na mizi 110 je spä. Njegovi dugi mustači pa so bli zamotani okoli miznih nog. Zaj pa še
vidi eno drügo votlino. Tüdi tä je korajžno dekle šlo. V totoj driigoj votlini vidi soldake no njihove konje. Vse je spalo. Neki soldaki so le-žali, driigi pa so na steni slonili. Oblečeni so bili včista po starinsken, tak kak so nekda nosili. Okoli konjov na tleh je lezälo dosta lepega senä. Diklina ga nekaj pobere no si ga dene v fürtoh. Gda je drgoč za senon sžgnola, prime za konjske verige. Včista na lehko je dol spisti, pa so le tak glasno scingetale, ka se je vse strosilo. Kral Matjaž je zaj vzdigna gor glavo no je globoko zdehna. Diklina se je sträsila no je bežala vün z votline. Viini se ogledne, pa ne vidi več votline; sämo skalovje je zaj bilo. Komaj domu pride, preštima, ka 'ma nekaj žmet-nega v fürtohi. Hitro pogledne. Namesto sena vidi čisto zlato. Od to-tega časa se je votlina nibenemu ne več odprla, da vsakši že nato čaka, ka bi se mu odprla, Le tistemu 'de se odprla, ki si dostakrat želeje, ka bi kral Matjaž že skoro priša, no či 'de na starega leta den tak priša pred toto skalo, ka še san ne 'de zna, ka je ta priša.
(Iz Runča blizu Ormoža.)
Narodne pripovedke.
Priobčuje Mat. Valjavec.
7. Vrag človeka služil.
(Zlatar.)
je jedenkrat jeden človek, koj je imel čudaj sinov te je poleg toga i jako siromašen bil. Da ih ne bu tuliko doma, pošle jednoga po širokem svetu i to naj goršega. Gda je ov putuval, ne imel više nikaj sobom, samo jeden hlebčec kruha, i ovoga je bil sirotček rešen. Došel bi bil k njemu vrag, koj je bil jako gladen pak mu je vzel kruha. Ov sirotček žalosten, kaj vezda ne bu imel nič za jesti, zmisli se, da mora ov vrag ipak nekomu pokoren biti i da mora glavara imeti. Kak si je mislil, tak je i bilo. Išel bi za koju vuru kre njega jeden gosponek pak bi ga pital, zakaj je tak žalosten. A ov mu je povedal, kak je bila istina. Gosponek mu je na to povedal za stan toga hudičevoga gospona i išel je jen cajt ž njim, dok bi do tam došli, kak je nakanil. Za tem ga gosponek ostavi in on začme onoga hudiča tužiti, da mu je kruha vzel. Gospon toga hudiča pozove pred se pak mu je rekel: ti buš od vezda pri ovem človeku služil tak dugo, dok bu on živel, i rekel je ovomu, da si ga vezda mamce sobom more vzeti. On si ga je mahom vzel, kak bi mu gospon rekel. Po keh dob bi jen cajt s tem vragom domov išel, pripovedal mu je vrag, kak bu on na jenput mogel po njem
bogat postati. Kak bi domov došli, odpravi on njega mam drugi den na posel. I te hudič je čudaj včiniti mogel, tak da bi se vsi susedi tomu čudili. Jeden put bi jeden gospon dobil čudaj žitka a ne nikak mogel dobiti dobre i jake mlace. On bi dal prebubnjati, da ako se koj najde mlateč, koj bi mu ov žitek mogel na skoro zinlatiti, da mu d4, kaj vu vreču stati more. Vezda ov siromaček pošle mam toga svojega vraga k tomu gosponu i ov ga .prijel k tomu delu i vu tri dane bil bi on zmlatil žitek. Vezda je išel vrag dimov pak bi od vseh bab v sein prosil plahte i gda bi vre ih čudaj dobil, zešije iz njih vreču i ž njim dojde k tomu gosponu. Gda bi bil gospon spazil njegovu vreču, pital ga je, zakaj je tuliku vreču vzel. A on je rekel: oni nisu rekli, kak velika mora biti. Vezda počme on žitek v svoju vreču metati i ves žitek stal je vu tu vreču. Gospon je bil na to srdit i pošle za njim oroslana i gda bi oroslan htel njega pograbiti , prime 011 njega za rep i hiti ga na se. Vezda kad mu se ne nič zgodilo, pošle jednu divju prašiču za njim, i gda bi ova do njega došla, zgrabi 011 i nju pak ju na pleča hiti. Opet na to pošle gospon na on breg, kraj kojega je dimov išel, velikoga kamena po svojih dečkih i rekel im je, da ga onda, gda bu on onud išel s tem žitkom, da ga hite dole. Gda bi on došel do toga brega, hite dečki toga velikoga kamena na njega, a on ga je prijel pak ga je na se del. Vezda ne više nič htel gospon poslati, rekel je: naj ga vrag nosi s tem žitkom. On je došel dimov s tem žitkom i dal je tomu siromaku. On se je vezda veselil i za tri tjedne se je oženil i toga vraga je na vek pri sebi imel.
8. Kak se je vrag muzike vučil.*
(Varaždin.)
Jemput je bil jen bogati mlinar pak je nigdar ne štel nikomu niš dati. Gda je jemput tak na soncu pred melinom svoje peneze brojil, dojde k njemu jen bogec pak ga je prosil, nek mu da bar jen predrti krajcar. Mlinar mu je ne štel dati krajcara, nego ga je z batom natiral. Gda je bogec došel na most, prekune mlinara i melin: „vragi te trgali, sreča te ostavila, ti pro kleti jaluš!" pak odide. Ne je dugo trpelo, dojdu vragi, odnesli mlinara pak su tak ružili po noči po melinu, da su morali detiči po noči z melina oditi. Jen večer došel je jen muzikaš k mlinaru, koj je imel nielina, za kvarter prosit. Mlinar mu veli: moj dragi, ako očete v mojem melinu spati, drugdi vam nemam mesta; ali tam vam vragi saku noč ružijo, morti bi vas odnesli. A kaj bi to ? dajte mi samo jesti i piti, ja vam idem v melin. Mlinar mu jesti da a on zeme svoje
* Conf. Ad. Kuhn: Sagen, Gebr. und Märchen aus Westfalen 2. B. p. 276: „Wie der Teufel das Geigenspiel lernte".
dude i gusle pak ide v melin. Gda je tak jeno pol yure sedel i jel, počme se žrveuj vrteti, jena stara vura prez kotačov i prez cengerov počme škrebetati a vragi plesati. Ali inuzikaš neje niš drugo videl nego samo žrvenj i vuru. Zaran dojde mlinar pak ga zapita, jeli je kaj videl. Mu-zikaš veli: nesem, samo žrvenj i vura je škrebetala a vrage sem cul plesati, nego ako mi budu denes plesali ja jim bom igral. Drugi den išel je pak vu melin kak i prvešnji. Ob polnoči počme se žrvenj vrteti i vura škrebetati, ali 011 neje niš videl, kak vuru i žrvnja. Srdit veli: kaj nemate, vi vragulini, bolšu muziku ? pak počme igrati. Vezda su vragi tiho bili pak su poslušali jen cajt, a onda su se pun melin nari-vali da su skorom i muzikaša zgnjeli pak su plesali. 01» dvanajsti vuri veli njihov gospodar: vezda hote dimo a ja bum tu ostal pak Imm glede!, kaj bu ov muzikaš delal. Vrag je stal pri muzikašu pak ga je navek gledel a muzikaš mu je igral vu dude tak da su ga vre ruke i noge bolele. Gda je vre videl, da se ga nemre osloboditi, počme gusle igrati. Vragu se je ta muzika dopala pak ga je pital, je li ga ne bi štel vučiti tu muziku. Muzikaš veli, da ga oče, samo nek mu donese deset čavlov i jenoga bata, ali mora mahom, kak se navči, iz melina oditi i da nig-dar više dojti ne sme. V jutro dojde mlinar pak se je jako veselil, da budu vragi odišli. O polnoči dojde vrag i začme mahom cvrguliti po guslaj. A ne bu tak niš, veli muzikaš, ti se moraš predi note vučiti. .Jel' si donesel čavle? Vrag veli: jeseni. No, hodi vezda sini. Vrag dojde k njemu a 011 mu zakuje 11a stol dva prste pak počme igrati a vrag bečati. Ej, veli muzikaš, ti još ne znaš dobro, pak mu zabije još osem prstov a vrag počme cviliti tak kak je 011 igral. A gda ga je vre jako bolelo, veli: puščaj me, ja se več nečem vučiti igrati. Ali muzikaš veli: predi mi obečaj, da nigdar več ne buš došel. Vrag mu to obeča i odide. V jutro mlinar razveseljen dal je lepe gosti napraviti, gde je muzikaš igral, a ja sem tak plesal, da mi se još sad oče.
9. Človek duha podbril.::
(Krapina.)
Tak je bil jeden gospon v jednem selu, koj je imel jako vernoga slugu a ovoga slugu neje nijeden vu onem selu terpel i tak dugo su ga d uri I i dok su ga dali za soldata, Gda je vre dugo bil soldat za toga je njegov gospon bil vumerl. Jeden put si zmisli ov soldat na svojega neg-dašnega gospona pak si prosi majura, da ga dimo pusti za nekuliko da-nov. Ov mu dopusti. Kak je vre daleko bil došel, na jen put izgubi put-, kajti je to po zimi bilo a velik sneg je bil i put se je vre bil ves obrasel trnjem i kopinjfem. Nu gda je došel do grada, vidi kak je ves
* Stojanovič Pucko pripoviecike i pjesme, 1867. Br 10.
obraščen mehom i černi, da ga je komaj poznal, a susedi su mu pripo-vedali, da nigdo nemre vu grad iti, kak bi nutru došel, da bi taki bil mertev; dojde jeden stari gospon pak yu ruki derži britvu pak sakoga po redu truca, da naj si sede, da ga bilde podbril, a kojega je počel pod-brivati. taki mu je vrat odrezal i tak je vre mnogo duš bil zaklal. Nu ov soldat se osegura pak veli, da bu on ipak jedno noč nutri prespal. I zbilja on ide nutru vre pod večer, vužge si sveču pak si leže na jedno postelju. Ova se pod njim zruši, stane se gore pak ide na drugo, i ova je počela vre pod njim pucati, kajti su vre bile sperhnule, kod tak dugo nikoga ni bilo vu oni hiži. Gda je došlo polnoči, dojde jen 'stari gospon. koj je imel veliko bradu vsu sedu. Ov zeme britvu pak truca toga soldata, da naj se stane, da ga bude podbril. Ov mu s postelje odgovori: čakaj, ja bum predi tebe, onda ti budeš mene. Na to gospon taki privoli. Ov se stane pa ga podbrije. Gda ga je podbril, reče gospon: vezda si me spasil, pak ga prime za ruku i odpela ga vu jedno pivuicu pak mu pokaže dva bedne penez pak mu veli: ja ti ovo preka-žein. samo mi daj još jedno včini: ja (i imam pod jednem kamenoni ovdi puno hižu uiertvih ludi, koji su po nedužnem morali vmreti. Ove daj pokopati. Nato odide i nigdar se više ni povrnili.
10. Človek kuščar.
(Ludbreg.)
Tak je bil jen pot jen mož i žena, koji su bili več dugo oženjeni a nikakvoga deteta liesu imeli. Za to su na vek hodili I?oga prosit, da Iii njim kakovo dete dal i s tem vekovečnim prošenjem su ga zbantuvali tak, da je žena porodila na mesto deteta jenoga kuščara. Stareši su jako žalostni bili. da su tak nesrečni i da imaju na mesto deteta kuščara, ali nesu si znali pomoči. Kuščar je znal govoriti kak i drugi ludi i 'se je delal. No gda je vre dvajsti let star bil došel je k svojem starešem pak njim je rekel, da bi se rad ženil. Stareši su se čudili nad tem, ali on njim je samo govoril, da se hoče ženiti i da on ima več svoju zaročnicu. Oni su se čudili, kak bi to moglo biti, da Iii njega koja puca štela, pak na zadnje su mu rekli, da se naj ženi. Puca pak, koju je on za ženu zel. je bila bogatoga roda i njeni stareši gda su culi, da bu ona toga kuščara zela. jaku su ju špotali, ali kajti ne ona drugoga štela, dopustili su ji na zadnje. Kuščar se je onda oženil i zadovolno svojom ženom živel, koja je navek svojem starešem govorila, da srečno živi. No te kuščar ne je bil pravi kuščar, več je samo kuščarsku kožu na sebi imel i v noči mogel je tu kožu doli zeti, samo po dann moral je vu nji hoditi, ali to ne je nigdo znal, samo on i njegva žena, i on, gda se je ž njom oženil, rekel je njoj, da naj nikomu to ne pove, kajti ako bi ona to komu
povedala, da bi on unda zaklet bil i da bi moral navek kak i dragi kuš-čari ž njimi biti i da ga ona več nigdar ne bi vidla, kajti bi moral ludi ostaviti i oditi. Mati pak njegve žene navek se je brinila za svoju kčer i gda je god k njoj došla, navek ju je spitavala, kak ona živi s tem kuš-čarom, ali ona ji je navek odgovarjala, da dobro. No gda je vre sedem let oženjena bila i s kuščarom dvoje dece vre imela, došla je pak k svoji materi na spomenek. Mati ju je pak kak navek spitavala, kak živi s tem svojem možom. Kči ne je mogla se zdržati pak je rekla: ja bi vam, mama, povedala, zakaj ja tak srečno i zadovolno svojim možom živim, ali samo tak, da vi nikomu na svetu to ne povedate. Mati ji se je zaklela, da ne bu nikomu povedala, a ona ji reče: mama, moj mož vam je ne, kak vi mislite, kuščar, več on samo kuščarsku kožu na sebi nosi, no to kožo more on doli zeti, samo v noči i onda je kak su i drugi ludi; ali to nišče ne zna, samo ja i on pak vezda vi, ali vas prosim i molim, najte nikomu povedati. Mati je mam veseleša bila, gda je to čula i mam ji je pri srcu odlehlo, kči pak je nazaj dimo odišla. Na večer pak, gda je njeni mož kuščar dimo s šume došel, bil je nekak čisto žalosten i gda su išli spat dojde on k svoji ženi pak ji reče: žena, ti si mene prepovedala, ja sem tebi rekel, da bum zaklet ako me prepoveš, ali ti nesi po-sluhnula. Z Bogom anda, ja moram iti med kuščare i nigdar me več videla ne boš. 1 za istinu, on je odišel a ona je za navek žalostna ostala, dok ne je na zadnje i sama vmrla.
Urban Jarnik.
V spomin njegove stoletnice.
Spisal J. Scheinigg.
III.
Kakor smo že omenili, bilo je domovinoslovje glavna točka, s ktero sta se bavila časopisa „Carinthija" in „Kärntn. Zeitschrift". Tudi Jarnik ni zaostajal, temveč pripomagal je do natančnejšega spoznavanja slovenske pokrajine. Dr. S ar to ri je popisal koroško deželo, a izpisujoč svojega prednika prof. Hacqueta, 1 nakopičil je znatnih pomot, ki so ali lahkomiselne hibe ali navlašč iznajdene psovke. 2 Sartori je postal
1	Hacquet v Dobrovskega „Slaviiiu" (1808)	na str. 298—302: I. Der Gailthaler und die Gailthalerin.
2	Sartori Neueste Reise durch Oesterreich	ob und unter der Enns, Salzburg, Kärnten. Wien 1811, 3 deli v 8°.
typ hudobno in površno opisujočega tourista. Od vseh stranij dohajali so popravki, protidokazi in zanesljivi doneski o koroškej domovini.1 Na-prošen po Kopitarji, 2 ki je bil takrat že na Dunaji, spisal je tudi Jarnik v ta namen nekaj člankov ter popravil od stavka do stavka pomote Hacquetove in Sartorijeve. Popisal je ziljsko dolino, kar je je slovenske, Ziljane, njihove zanimive narodne šege in običaje, zavračujoč površne poročevalce.3
Svoje nazore o evropskih narodih razodeva s člankom „Die vier Hauptnationen Europas" (Carinth. 1818 št. 17) in trdi, da so štiri največji narodi evropski starega veka identični z današnjimi. Grki so ohranili svoje ime, Rimljanom odgovarjajo romanska ljudstva, iz Keltov postali so germanski narodi, stari Skythi ali Sarmati pa so Slovani. Jarnikovemu uplivu imamo pripisovati, da je ponatisnola Carinthija članke, kakoršni so: „Aufforderung zu Beiträgen zu einem Wörterbuche der Slowenischen Sprache. Von Joh. Nep. Primitz, Professor und Scriptor an der k. k. Lycealbibliothek zu Graz" (Carinth. 1812 št. 23.), ali — „Das Todesfest der alten Slaven, welches sie am Ende des Winters feierten. Aus Linharts „Versuch einer Geschichte von Krain etc. Laibach 1788." (Carinth. 1813 št. 14), — ali „Slavische Völker", posneto po Herderjevem znamenitem delu „Ideen zur Philosophie der Geschichte der Menschheit" IV. 34 in si. Dasi ni tukaj podpisa, vidiš vendar iz podčrtnih opazek, da ga je uredil Jarnik. Ob konci sestavka bereš poziv, naj se nabirajo slovanske narodne pesni, pripovedke, prislovice, šege, da bi se na njih podlagi mogla spisati zgodovina narodov slovanskih. (Car. 1812 štev. 23.)
Jarnik sam se je poprijel take naloge in objavil več spisov slične vsebine. Koroške žalikžene,4 po Kranjskem rojenice, tolmači „Trauerfrauen" iz korena žal = Leid, ker so prorokovale tudi žalostne dogodke ali ker so v samoti žaluj6če bivale. Jarnikova razlaga je vzeta gotovo iz ljudstva in je takozvano „ljudska etymologija". Dandanes vemo, da so koroške žalik-žene lastnina nemških sodeželanov, koji jim pravijo „salige Frauen". S člankom „Slovenische Alt er t h ti m er" 5 do-
1	„Beleuchtung dieser Reise. Klagenfurt. 1812" in „Kritische Andeutungen über dieselbe von Dr. Joh. Gottf. Kumpf. Klagenfurt 1812."
2	Kopitar piše 20/2 1811 Dobrovskemu: „Ich habe dem Jarnik die Beantwortung und Beurtheilung dessen, was Ihr Slavin über das Gailthal hat, aufgegeben." Pogl. Jagičev Archiv f. slav. Philol. VI. na str. 637.
8 „Züge aus den Sitten der Gailthaler" Carinth. 1813 št. 2 in 3. Ponatisnen je sestavek v „Vaterl. Blätter f. den österr. Kaiserstaat" 1813 št. 12. „Ueber die Gailthaler in Kärnthen. Von einem Eingebornen" v „Vaterl. Blätter" 1. 1813. št. 44,45, 46, 48. 69. 70. — „Raj pod lipo pri Ziljanih" v Janežičevem Cvetniku I. 4. natis na str. 57.
4	„Die slovenischen Sibyllen" Carinth. 1813 št. 21.
5	Carinth. 1813 št. 44 in 45.
taknol se je Jarnik istega predmeta, po kterem je dosegel največji uspeh, t. j. razlaganja krajevnih imen koroških. V njem dokazuje, da so krajevna imena končujoča na — ah slovenski lokali in da se more z njimi izpričati, kako daleč so segali Slovenci v prvih časih gorotanskega na-seljenja. On razpravlja potem imena treh krajev, ki so mu pomenljiva za stare čase: Plesišče (Tanzplatz), Kadiše (Wonneheim, Freudenberg), Semislava (Kirchtagsruhm). Motil se je gotovo pri prvih dveh. Spis sklepaje pa pozivlje koroške duhovnike, naj zapisujejo krajevna imena, slovenska in nemška, v nominativu in lokalu ter mu je blagovolijo pošiljati. Kako so se zanimali baš za to stroko starinoslovja, kako so se upirali na Jarnikova razlaganja krajevnih in tudi osebnih imen slovenskih, priča nam toliko vsak letnik Carinthije, kolikor drugi spisi koroških književnikov. 1 Napačno izvaja Jarnik ime Gorotana iz Ivorat = Kari, torej „Karl-Land" od Karola Velikega,2 kakor imate od Caesarja ime Friulsko in Ziljsko (vallis Julia).
Celih trinajst let nabiral je Jarnik tvarino za obširno razpravo „An-<1 e u t u n g e n übe r K ä r n t e n s G e r m a n i s i r u n g. Ein philologisch-statistischer Versuch", ki se sme po vsej pravici prištevati najvažnejšim proizvodom Jarnikovega uma.3 Ker bode ona istim, ki se bavijo z ety-mologijo koroških krajevnih imen, vselej služila v podlago, hočemo si jo natanko ogledati. V uvodu zavračuje on misel do istega časa vladajočo, da so že Bavarci in Franki potisnoli koroške Slovence nazaj v one pokrajine, po kterih še dandanes bivajo.4
On kaže iz nemškega pesnika Ulriha Lichtensteinskega, da je bilo koroško plemstvo še v 13. stoletji narodno. „Bog Vas primi kraljeva Venus", s temi besedami pozdravili so viteza, potujočega 1. 1227. iz Be-netek, koroški plemiči blizu Vrat. Poprej slovenski Gorotan se je polagoma ponemčil izraznih naravnih uzrokov: V prvo je uplivalo pokristjan-jenje, kajti luč sv. vere je dohajala iz nemškega Solnograda; tesna zveza
1	Da jih navedemo le nekaj v dokaz: „Die Slaven in Lungau" spisal A. Win-kelhofer v Carinili. 1820 št. 50.; A. Eichhorn „Diplomatische Annalen des Herzogthums Kärnten" v „Kširntn. Zeitschr." II. in III.; S. M. Mayer „Wanderungen in die Umgegenden des Carantaner-Berges" v „Kärntn. Zeitschr." III.; II. Hermann „Die Pfalz Moosburg in Kärnten" v istega časopisa III. zvezku; F. Hohenauer „Das Möll-tlial im Villacher Kreis", ib. IV. in dr.
2	„Miscellen" v „Carinthiji" 1818 št. 52.
3	Carinthija 182(i št. 14. 1(5. 18. 19. 20. 22. 23. 24. 25. 26.
4	Jarnik je prvi natančno zapisal slovensko-nemško mejo. Slovenske obmejne lare od Beljaka do Lavamiinda so: Domačale (Damtschach), Strmica (St. Georgen am Sternberg), Kostanje (Köstenberg), Teholica (Techeisberg), Breza (Pirk), južna stran Blatograda (Moosburg), južno-zahodna stran Krnskega grada (Karnburg), Gospa-Sveia izvzemši farno vas samo in deloma selo Varpa ves (Arndorf), Otmanje (Ottinanach), Št. Lipš (St. Philippen bei Reinegg), Djekše (Diex), Kneža (Grafenbach), Krčanje (Gräutschach), Grebinj (Griffen) in odtod do Lavamiinda in Dravberga.
■i nemškim cesarstvom, kojej posledica je bila fevdalna ustava; nemški škofje, opatje, grofi, kterim so naklanjali nemški cesarji za njihove zasluge lepa posestva po Gorotanu, privedli so seboj množico nemških naselnikov; vojvode, mejni grofi, grofi in prostaki, njih vasalli in posli, višji duhovni dostojanstveniki bili so večinoma Nemci; prostovoljno preseljevanje koroških Slovencev (blizu 4000 hodilo jih je v prejšnjih časih vsako leto na „Nienice" služit si kruha in učit se nemščine): — to so Jarniku najvažnejši uzroki, da se je slovenski narod vedno bolj in bolj umikal napredujočemu nemštvu. Nadalje še omenja ženitve, slovenske dijake, ki se v mestu izneverijo svojej materinščini in vrnovši se v narod nem-čnjejo, daje groza. Turški napadi so pokončali mnogo slovenskega ljudstva; protireformacija je izgnala tudi marsikterega slovenskega kmeta v tuje kraje, vzlasti na Saško; tudi kuga je večkrat razsajala in pobrala veliko ljudij; sčasoma so uvedli nemški jezik v urade, kjer še dandanes gospoduje. A šol je bilo še premalo in se tudi niso tako redno in pogostoma obiskavale, da bi jih bil mogel Jarnik prištevati ponemčevalnim zavodom. Kdo je tedaj ponemčil cele doline v časih, ko še nobene šole ni bilo?! — Tudi koroška nemščina služi mu v dokaz, kajti prevzela je marsikaj slovenskega blaga: glas in naglas, slovenske besede in včasih slovensko skladnjo. Iz navedenih uzrokov sklepa Jarnik, „da so današnji Nemci po Koroškem v obče stari gorotansko-slovenski, s Kelti in Nemci, vzlasti Bavarci spojeni narod."
Ta ethnografski resultat je nedvombeno in ueovrgljivo podprt z obilo množico slovenskih krajevnih imen, ktera je nabral samo po nemškem oddelku gorotauskem. Koncem razprave ustavlja se Jarnik odločno vsem onim, ki so že takrat zahtevali, naj se pospešuje ponemčevauje ; češ prej ko slej mora Gorotan postati čisto nemški! Ali gorotanska slovenščina je politično in crkveno posvečena; politično, kajti prisegali so koroški knezi slovensko, slovensko so se smeli zagovarjati vpričo nemškega cesarja ; a stari crkveni spomeniki so pisani v gorotansko-panonskem narečji. čigar glasovi se še dandanes po hramih božjih razlegajo od jadranskih obalov do ledenega morja in do Kamčatke!
Uspeh, ki ga je bil Jarnik dosegel na filologičnej podlagi, skušal je še z drugim sredstvom utrditi, dasi tega ni bilo treba. Popraševal seje, ali niso pradedje naši zapustili v kamen rezanih spomenikov? — Da bi zadobil povoljen odgovor temu vprašanju, preiskava! je stare napise na razvalinah virunskega mesta in po starih crkvah, ki bi se dali slovensko tolmačiti. Prilika se mu je ponujala izvrstna, odkar se je bil preselil iz Celovca v Šmihel blizu Gospe-Svete. Nabiral je rimske kamene in druge starine ter otel marsikaj, da se ni pogubilo.1
1 Pogl. Carinth. 1827 št. 13.
Najzanimivejši spomenik za Korošce je pa vojvodski prestol tik ceste med Gospo-Sveto in Šmihelom. Vidita se na njem dva napisa. Prvi je obče znani: VERI MASVETI VERI. Jarnik misli, da je postavil vojvodski prestol s tem napisom knez Ingvo 1 v spomin, da se je krščanstvo otelo pogina pretečega mu po poganskih Slovencih. Zatorej je posvečen ta prestol veri. Ostali dve besedi, razredjeni po Jarniku v tri (ma sveti veri), pomenijo v celovškem podnarečji rožanskega govora: ima sveto vero. Ker govore Poljanci okoli Celovca o v acc. sing. fem. zomolklo, kakor da bi bil polglasnik, morejo se ove besede, pravi Jarnik, tudi vzeti za vprašanje kmeta do kneza, hotečega se vsesti mesto njega na prestol: „ma sveto vero ?"
Prekoračili bi meje temu spisu namenjene, ako bi se spuščali v obširnejše razgovarjanje o napisu. Mnogo učenjakov se je bavilo z njim, vendar nobenemu se ni posrečilo priti mu do živega. A kaj je gotovega, ne smemo zamolčati, da ne slepimo sami sebe in druge: napis ni slovenski2. Kdor se hoče natančneje podučiti, naj bere razpravo, ki jo je napisal Maks vitez Moro pod naslovom: „Der Fürstenstein in Kamburg und der Herzogstuhl am Zollfelde in Kärnthen".3 Prepričal se bode, da je naša trditev resnična. Naj nam bode dovoljeno, navesti v kratkem Morove razloge in jim še nekaj svojih dodati. Črke v napisu so namreč-rimske in čisto enake onim, ki se pogostoma nahajajo na rimskih kamenih virunskega mesta. Stariuoslovci so dognali, da je imamo staviti v prva stoletja rimskih cesarjev. Beseda veri stoji na zapadnej strani vertikalno od spodaj navzgor; ostale pa so obrnene od zgoraj navzdol in bereš je na s e v e mej strani. Zakaj ni napis horizontalen in zakaj ga ni videti tam, kjer bi imel biti t. j. na naslonjalu? Kdo dela napise pri tleh na oglu, kjer so ti?! — Zgodovinar Megiser, ki je živel 200 let pred Jaruikom, ima samo eno besedo: Masuetiveri, kar je Jarnik samolastno razkrojil v tri. Pomisliti imamo tudi, da se knez ni ustanavljal na tem prestolu, temveč na takozvanem kneževskem kamenu, (Fürstenstein), ki je stal nekdaj pri Krnskem gradu, a sedaj se hrani v celovškem museji.
Na tem je sedel kmet-knez Edlinger in govoril znana vprašanja do kneza. Na vojvodskem prestolu pri Gospej-Sveti pa sta sedela knez proti vzhodu in pfalzgrof koroški na zahodnej strani in sta oddajala fevde in to tedaj, ko je kneza že bil blagoslovil krški škof v gosposvetskej crkvi.
1	„Erklärung der slavischen Inschrift auf dem kärntnerischen Herzogstuhle" Carinth. 1818 št. 4. V spisu: „Die ersten christlichen Herzoge Kärntens etc." trdi, da ga je postavil knez Valhun.
2	Slovanski učenjaki kakor Šafarik. Miklošič, Krek, ga tudi ne omenjajo med starimi slovenskimi spomeniki.
3	„Mittheilungen der k. k Centralkommission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale" 1862 (VII.) v zvezku za mesec oktober.
Zatorej bi napis tukaj ne bil umestno napravljen. Pomisliti pa imamo tudi, da vojvodski prestol ni izsekan iz enega kamena, temveč sestavljen iz več kamenov, ki so nedvombeno vzeti iz virunskih ostalin. Koliko virunskih kamenov je vzidanih v gosposvetski hram božji! Kako malo verjetno je tudi, da bi bili Slovenci že sto let pred Cirilom pisali z latinico in celö ne v narečji, temveč v podnarečji rožanskega govora. Celo nemethodično in nedopustljivo pa je, da se tako star napis po izgovoru tolmači, ki ga dandanes v podnarečji okoli Celovca nahajamo. Brizinski in drugi korotanski spomeniki nam kažejo dovolj, da ne sega zamolklo izgovarjanje konečnih samoglasov v koroških narečjih do iste dobe nazaj. Ako še torej čitamo omenjeni napis po kn jigah, ki uče slovstveno zgodovino in po časnikih, smatrati ga moramo kot sredstvo v prebujenje narodne zavesti, kot „pia fraus".1
Vojvodski prestol ima na vzhodnej plati naslonjala še drug napis, ki je horizontalen. Stari pisatelji so ga nam različno ohranili; sedaj se ne da več brati, le tu pa tam še kako črko spoznaš. Jarnik ga je prav originalno razložil.2 Vsaka črka je kratica za celo besedo, brati pa moraš napis od desne na levo in potem še le od leve na desno. Vsebina mu je vprašanje do kneza in njegov odgovor. Jezik pa je staro- ali crkveno-slovenski! Ne bodemo omenjali protislovja, da bi bil eden napis (na oglu) pisan v koroškem podnarečji, drugi pa v jeziku Cirilovem, a vidi se nam čudno, da bi bili pisali in brali stari Slovenci od desne na levo, torej orijentalsko!
Kakor pri prestolnih napisih izpodletelo mu je še pri drugih. V prag podružnice poševske (Possau) blizu Šmihela vsekani ste besedi: Gambugi Aibani. V prvej je videl Jarnik ime slovanskega Hymen-a, ki mu je v saiiskritščini ime Kama. Na gosposvetskem pokopališči stoji nagrobni kip. koroškim starinoslovcem znan pod imenom „Die Lichtsäule von Maria-Saal", v kterem je gorela v prejšnjih časih večna luč. Sezidan je v gotiškem slogu in imel je za Jarnika še goriški napis, kterega sedaj ni več. Jarnik je tolmačil: eher an vice k popavu = shranvišče za popalenje (= Feuerherd). A kaj pomenja v istini napis? Zgodovinsko društvo koroško hrani izvirno pismo od 21. oktobra 1497, v kterem bereš,
I	L. 1861. je nekdo črke masuetiveri črez noč ponovil in s tem spomenik tako popačil, da je odslej vsekako preiskavanje nemogoče. Pogl. Carinth. 1861. št. 8. — Ostro pa moramo zavrnoti, kar piše Alois Egger Deutsches Lehr- und Lesebuch für höhere Lehranstalten. I. Th. Siebente/ verbesserte Auflage 1882, p. 367: „An der Strasse steht der Herzcgstuhl mit einer ursprünglich lateinischen Inschrift, welche aber Frevlerhände umgestaltet haben, um einen slovenischen Text zu gewinnen. Der Geschichtsverein von Kärnten hat diesen Betrug bereits gebrandmarkt." — In to laž in obrekovanje beremo v šolskej knjigi, iz ktere se uči mladina po naših srednjih šolah! Zakaj se ne izbriše iz nje to krivo sumničenje?!
II	Pogl. Kres III. na strani 420.
U
da si je ustanovil neki „Gl. (Clerieus ali Clemens ali eanonieus?) Erasmus Kapaun" večno luč na svojem grobu. 1 Ta priča je neovrgljiva.
Motil se je naposled tudi v šent-jurskem napisu v lavantskej dolini; hotel ga je brati slovanski; da je rimski, trdila sta A. Eichhorn in M. F. pl. Jabornegg,2 d očim ga je prof. Joh. Weiss tolmačil hebrejsko, Sicke pa etrursko. Jarnik je skušal razjasniti stare napise s predsodkom, da se morajo najti slovenski napisi; manjkalo mu je pa v takih rečeh jako potrebne objektivnosti in strogo znanstvenega postopanje.
Gosposvetsko polje, kojega spomeniki so mu dali povod, da se je pečal s starinoslovjem. vzbujalo je v našem Jarniku žive spomine na iste čase, v kterih je bil še ves Gorotan slovenska zemlja: „Krasna pokrajina spodnje glanske doline je vsakemu domoljubnemu Korošcu, pa tudi vsa-kteremu starinosloveu jako važna. Ona hrani mnogotere navduševajoče spomine, ona oživlja potniku zgodovinske podobe; razum opazovalčev zanimajo prigodbe starih časov; srce se mu ogreva spomnivšemu se. da je tukaj zibel krščanstva gorotanskega. Tukaj je sveti trikotnik koroške zgodovine, v kterem je vez udanosti in sv. vere jedinila že v starodavnih časih kneza in narod."
Iz takih spominov izcimila sta se dva strogo zgodovinska spisa. V prvem razpravlja dobo, ko so dosegli Slovenci zjedinjeni po kralji Samu vrhunec svoje moči. 3 Kritika je Jarniku očitala svoje dni,4 da je „kom-pendij iz kompendi jev" in da je premalo porabljal in primerjal istodobne pisatelje byzantinske in zapadne. Izvirniki, koje navaja sam, bili so mu Hanžič, Linhart in Ščervatov. Vsebina drugemu spisu pa je pokristjan-jenje Gorotana, čigar snovi je posnel iz znane spomenice neimenovanega pisatelja „de conversione Bagoariorum et Carantanorum."5 Ta knjiga, sama ob sebi za koroške razmere jako važna, pomenljiva je tem bolj, ker nam ona hrani prisego, ktero so prisegali koroški plemiči pred go-sposvetskim prestolom svojemu knezu.
Ko se je bavil Jarnik z germanizacijo, nabral je tudi obilo imen rek in potokov. Zatorej je sklenol opisati rečje koroške dežele, a dogotovil ga
1	Dr. Carlmann Flor „Ueber die altslavischen Alterthiimer in Kärnten" y Ca-rinthiji 1865 na str. 318 in si.
2	A. Eichhorn „Beiträge zur älteren Geschichte und Topographie in Kärnten" II. 59.; Jabornegg „Antiquarisches Nr. 2. Die Felseninschrift am Steinberg von St. Georgen im Lavantthale" v Cariuthiji 1856 št. 6.
3	„Samo, König der Karantaner Slaven. Skizzirt von U. J. Pfarrer zu St. Michael am Salfelde" v „Kärntn. Zeitsch. II. 74—87."
4	„Jahrbücher der Literatur" od 1. 1824. na str. 214.
5	„Die ersten christl. Herzoge Kärntens oder kurzgefasste Geschichte der Bekehrung der Karantaner Slaven u. der Gründung des Herzogstuhles. Nach alten Quellen bearbeitet v, U. J. Pfarrer zu St. Michael am Salfelde." Opisal sem to knjigo v lanskem Kresu na str. 323 in si.
ni, ker so mu prepičlo dohajali dotični dopisi. Spis je ostal v manu-skriptu, dokler ga ni prijatelj njegov S. M. Mayer v Carinthiji (L 1851). št. 3) objavil. Jarnik je namerjaval zapisati in razložiti ne samo imena rek in potokov, ampak tudi našteti mline, fužine, žage itd., ktere žene vsaka voda. Slučajno je tudi naletel v gosposvetskem arhivu na nekaj srednjeveških nemških odlomkov iz XII. stoletja, koje je objavil I. 1839. Primisset. 1	(Dalje pride.)
Ime: Vraz.
I.
V novinah „Mittheilungen des historischen Vereines für Krain" 1. 1863. na 24. strani čitam: „In einer Urkunde Herzog Otto's Grafen von Tirol (3. März 1303 kommt ein Höriger Ulrich Vraz vor und dessen Bruder Cunrad Vraz (wahrscheinlich Slaven)". —
„Archivio Veneto" tomo XV. T. parte na str. 164. govorčč o letu 1359. spomina se: „. . . . Ser Leonardnm filium domini Vraxij de Duyno . . . ." —
It. Pichler: „II castello di Dnino, Trento 1882." nam pripoveduje na 84. str., da se je 22. oktobra 1363. leta Leonardo Vras v dogovoru z divinskim Hugom VI. hvalil z nekakšnim pravom na divinski grad, kterega je imel v zalogi morebiti zaradi posojenih novcev ali iz drugega uzroka, ki nam ni znan; ta nedostatna pogodba se hrani v Vidmu in slove: „Duinuni vetus. Presentibus venerabili Patre I). D. Zanino Dei gratie abate S. Marie de Barbano, Domino Leonardo Vras, domino dieti loci de Dnino . . . ."
Njega sin Ivan Vras odreče se 7. aprila 1. 1385. vseh očevih in svojih zahtev ter ustopi Hugu vsa prava na grad, na solišča in soline, na masline (oljke) ter na bližnjo suhoto. Istega dne je bil Ivan tudi na-vzočen pri pogodbi Andreja, sinu Beruardovega iz Divina. — Vras izvestno ni bil Diviiiec; zvali so ga tako, ker je tam prebival. Vras s in plemenita koroška obitelj Vraz (Fraz) sta morebiti jednega pokolenja: „Vrass e Vraz (Fraz), famiglia nobile carintiana dovrebbe essere lo stesso: Un Janzilo Vrass de Duino inferiore trovasi negli atti di Alessio d'Attimis Arch. not. di Udine a. 1400, e vieu chiamato nobilis vir. S'iutende che essendo Vrass, non era Duinate." Takö uči Pichler v imenovanej knjigi na 84. in 231. strani.	L. Žvab.
1 Pogl. E. Aelschker-jovo „Geschichte Kärntens" na str. 352.
Prosto ljudstvo je najzaneslivejši filolog, in to pravi rojstnej hiši St. Vraza: pri F r asovih, in členom rodbine: F ras o v i. V krstnih bukvah nahajamo to ime zapisano v oblikah:	Frafs, F ras s,
F ras, nikdar pa: V ras ali Vraz.
Cisto slovenskih rodbin z imenom F ras je obilo med Muro in Dravo, največ v slovenskih goricah, gotovo v vsakej fari po dve rodbini. Vsem se pravi: F raso vi, pri Frasovih, Frasov Juri. Matjaž, Peter itd., s Fr a so 111 omožena žena pa se veli: F raso vi ca.
Tudi rajni slavni pesnik pisal se je Frass kot dijak, in še le ko je postal pisatelj, poslovanil je svoje ime. Dobro se spominjam nekega pogovora leta 1837.. v kterem mi je pravil: „Dasi je ravno v krstnem listu in v šolskih spričalih moje ime pisano Frass, bom se kot pisatelj ipak zmirom pisal: Vraz in s peroni vrazil pohalme Nemce."
Ker je fräs, frais s nemško poznamenovanje za krvavega sodnika, so nasledniki takega sodnika dobili ime: F ras. kakor: Kihtari. K i h-tariči, Vaupoti, C a fi po dostojanstvu: Richter, Wald pot] (Gewaltbote) in Zal' (Scherge), a gotovo niso bili vsi, ki ta nemška imena nosijo, čisti Nemci; pisno ime je nastalo po službi. Nemška beseda: frass, dialekt, froas, stvisn. freisa, srvisn. vreise, označuje: Gegenstand der Angst, des Schrekens, Gefahr, Unglück, Verbrechen, Cri-minalgericht (glej Grimm Myth. 1111, Schmeller I, 617). V štajerskih sredoveških listinah lahko večkrat beremo: Der Lan d frass übt hochnotpeinlich Gericht.
V vasi Kralovci, kjer sem jaz rojen, pravi se nekemu želarju : pri Frasu; vzadi za njegovim stanovanjem je hosta, kterej se pravi Osojni c a, in v tej hosti je več gomil. Vaščanje pripovedajo, da so tam pokopani razbojniki. Gotovo je pri Frasovih stanoval „frass", ki je razbojnike na smrt obsojal.
Kar se tiče listinskih imen: Ulrich in C u urad Vraz, citati se tudi ta imajo F ras, ker v srednjegornjenemšč. ima glasnik V veljavo glasnika F in glasnik z veljavo glasnika s; zato se ime trga, ktero danes nemški uradniki pišejo: F r a s 1 a u , v sredoveških listinah nahaja pisano v obliki V r a z 1 a u.
Tudi je gotovo, da sta Ulrich in Cunrad Vraz bila Nemca, kakor tudi njun gospodar Otto grof Tirolski. Tudi Leonardo Vras, ki je imel divinski grad v zalog, ni bil Slovenec, marveč Nemec, kakor njegov gospodar Hugo von Tybein, in njegovo ime se tudi ni glasilo Vraz. marveč se je izgovarjalo Frass, ker je pisano z V. Stanko je dobro vedel, da je njegovo pisno ime nemško; tega tudi sam ni tajil, a da je pa
rodbinsko ime F ras s prekrstil v Vraz, — k temu ga je nagibala neskončna ljubezen do slovanstva, pred kterim je hotel tudi po svojem imenu pokazati se kot čistega Slovana.	Davorin Trstenjak.
f Knez-vladika dr, Janez Zlatoust Pogačar.
Pusti, svet, opravke svoje, „Sursum corda" v domu poje Mož pobožen rajski svat. Vse obrne v božjo slavo, Mitra kinči sveto glavo, Papež piše: „Ljubi brat!" Kedar grob nemilo zine, Angel čist na svetu mine — Kdo je mar? Ta pobožen korenine Je slovenski oratar.
Ivan Koseski.
T
Le besede pesnikove so mi prišle v spomin, ko je po ljubljanskej škofiji oznanoval glas zvonov, da je preminol njen višji pastir, ko je do zadnje vasi slovenske zemlje prišla tužna vest, da je zopet izgubila enega svojih odličnih, najbolj plemenitih sinov. Reči smem, da zgornje besede pesnikove res veljajo o pokojnem knezoškofu Janezu Krizostomu Pogačarji, kar bodo deloma spričale tudi naslednje črtice.
1. Pokojni vladika ljubljanski se je porodil dne 22. januarja leta 1811. v prijaznej vasi Vrbi na Gorenjskem, ktera je Sloveniji podarila tudi posvetnega velikana, pesnika Prešerna. Kot sin spoštovanih in imo-vitih starišev obiskaval je začetno šolo v gradu ob Blejskem jezeru in potem šole v Ljubljani. Tu so se razvijale v mladenči kaj lepo duševne zmožnosti, kterih mu je bil dobri stvarnik obilno podaril. Z odličnim uspehom je dovrševal nižje, srednje in modroslovne šole ter 1. 1830. vsled. notranjega nagiba stopil v ljubljansko semenišče, da bi se pripravljal za duhovnika svojemu ljubljenemu narodu slovenskemu.
L. 1834. dne 27. julija ga nepozabljivi knezoškof Anton Alojzij posveti v mašnika, in bistroumni duhovnik Pogačar se z vso navdušenostjo mladega srca oklene izvoljenega poklica. Zavoljo izvenrednih zmož-nostij pošlje ga vladika Wolf v višje bogoslovsko izobraževališče Augusti-neum na Dunaj, kjer je na univerzi dne 5. avg. 1837 dosegel doktorstvo sv. pisma. Le pol leta 'deluje v duhovnem pastirstvu pri sv. Petru v Ljubljani, 1. 1838. pa zasede stolico dogmatike na ljubljanskem liceji, in
to je obdržal do 1. 1852. Ko se 1. 1846. ustanovi deško semenišče „Alojznica", postane Pogačar prvi vodja temu zavodu ter deluje tu do 1. 1858. Med tem časom ga imenuje 1. 1851. Nj. Veličanstvo stolnim kanonikom ljubljanskim. Ko je vsled tega odvezan professure, ostane prosynodalni examinator iz dogmatike do 1. 1868. Pri njegovej izvede-nosti v bogoslovnem znanstvu sta mu vladiki Anton Alojzij in Jernej izročala še druge častne službe škofijskega vladanja, na pr. pri zakonskej sodniji, konsistoriji, bogoslovnem učilišči in v deželnem šolskem svetu. Ni čuda torej, da je bil 1. 1864. imenovan stolnim dekanom, 1. 1870. po smrti Antona Kosa stolnim proštom, a 1. 1875. pa je zasedel po resigna-ciji vladike Jerneja stolico knezoškofa ljubljanskega. Dne 30. maja po Nj. Veličanstvu imenovan, 10. avg." po papeži potrjen, bil je dne 5. sept. v Ijubljanskej stolnici slovesno posvečen iu umeščen od nadvladike Goriškega, metropolita dr. Andreja Golmajerja, vpričo knezoškofov krškega in labodskega, pa škofa tržaškega, Tako je dr. Pogačar dosegel vrhunec tistega dostojanstva, o kterem veljajo besede: Mitra kinči sveto (poma-ziljeno-posvečeno) glavo, papež piše: „Ljubi brat!" Da je pa bil tudi vreden tega dostojanstva, priča njegovo vsestransko, neumorno delovanje. Skozi osem let vladal je v silno težavnih razmerah ljubljansko škofijo, dokler ni dne 25. januarja t. 1. izdihnol svoje blage duše.
2. Ako se ozremo v življenje pokojnega vladike nazaj, ne gledamo le izvrstnega duhovnika po stanu, temveč v njem nam žari tudi blag d o m o-1 j u b slovenski, ki je gojil in razodeval vročo ljubezen do dobrega svojega naroda skoro na vseh poljih javnega delovanja. Narod slovenski mora hvaležno slaviti dr. Pogačarja kot pisatelja in u zor nega pod-piratelja domače literature. — L. 1848. ga nova crkvena svoboda tako navduši, — piše „Slovenec" št. 22. 1884, — da prične s prvim julijem dajati na svetlo „Slovenski crkveni časopis" vsako soboto; naslednje leto mu da naslov „Zgodnja Danica", ktero vsak četvrtek ure-duje in zalaga do 1. 1852. V tem listu, ki še sedaj mnogo koristnega razširja med našim narodom, združi se k plodnemu delovanju mnogo pisateljskih močij, ki imajo tudi sicer v našem slovstvu dober glas. Te-"nieljito pisane članke in razprave objavljajo tu slavni Peter Hicinger, Blaž Potočnik, Valentin Sežun, Juri Vole, M. Stojan, Luka Jeran, M. Frelih, J. Arko in dr. Koliko lepega, vzlasti crkveno-zgodovinskega gradiva je prišlo takrat na dan! Crkv. zgodovina Hicingerjeva se je najprej objavila po Danici. Ob enem pa izdaje 1. 1849. dr. Pogačar dva nemška lista: „Theologische Zeitschrift" in „Zeit und Ewigkeit", ki pa s koncem leta prejenjata. Že takrat se je bilo tedaj pokazalo, da Ljubljana ni primerno središče za literarno delovanje v nemškem duhu in jeziku, pač pa v narodnem; zato se je tudi Pogačarjeva Danica na domačih tleh kot domača ohranila do današnjega dne. V ona dva nemška lista so večinoma
dopisovali le osebni znanci dr. Pogačarja, ob enem tudi bolj nemškega duha prešineni, kakor dr. Wiery, dr. Stepischnegg, dr. Schlör, P. Sartori, dr. Schneider in dr. Za strokovnjaka bogoslovca ali modroslovca sta pa vendar ta dva lista jako zanimiva; nahaja se v njih mnogo izvrstnih člankov o različnih bogoslovskih in modroslovskih tvarinah. Koliko je v teh listih slovenskih in nemških spisov Pogačarjevih, to se težko dožene, ker niso vsi zaznamovani. In ko je že bil iz rok dal uredništvo, tudi potčm je še objavil marsikteri spis v „Danici"; osobito zanimivo je opisal „Spomine s potovanja v Rim", ko ga je bil knezoškof Jernej poslal v večno mesto, da izroči sv. očetu Piju IX. poročilo o škofijskem stanji in mnogotere niilodare vernih Slovencev. Tudi o novih šolskih postavah je bil neki v Danici izpregovoril besedo, kar so mu pa nekteri duhovniki bili zamerili. A zdi se nam, da dr. Pogačar vendar ni imel napačnega mnenja. Krivda je utegnola biti na nekej drugej, višjej duhovskej stopnji; kajti po avstrijskih vladikovinah sploh ni bilo edinosti, kako bi naj postopali glede novih postav. Tu so se kujali, tam so bili popolnoma passivni, drugod je bilo zopet udeleževanje pri novej šoli in novih šolskih oblast-nijah na prosto voljo dano. Pogačar je bil vedno za energično delovanje na šolskem polji, — in ko bi se bilo duhovstvo Pogačarjevih mislij sploh vztrajno poprijelo, bil bi se marsikak kvar odvrnol. Dr. Pogačar je namreč, kolikor se je dalo v onih razmerah, zmirom branil in zastopal crkveno-versko stališče, in tega mu tudi nikdo, kdor ga je poznal, odrekal ne bode. Hotel je pa, naj se to stališče ne le z besedo poudarja, marveč je bil te misli, da duhovnik le tedaj prav razume vzvišeni svoj poklic, ako svoj naravni upliv do šole in vzgoje tudi dejanstveno varuje. Zato je želel in delal na to, naj bi se duhovniki z novimi šolskimi zakoni pred vsem natančno seznanili, potem pa nikjer in nikoli ne zanemarjali upliva in ne odrekali se pravicam, ki jim jih tudi še pušča nova šolska postava. Hotel je, naj si duhovniki z višjim izobraženjem in postavnimi izpiti odpirajo duri do nižjih in višjih učilnic, a s prijaznim vedenjem in gorečnostjo v svojem poklici pa duri do srca in uma izročene jim mladine.
Kot popolnoma samostojnega pisatelja pa se nam kaže dr. Pogačar v svojih crkvenih govorih, kterih zbirka je prišla na svetlo z naslovom: Pridi ge. Govoril Janez Zlatoust Pogačar, doktor bogoslovja, korar stolne crkve in predsednik knezoškolijske zakonske sodnije. V Ljubljani natisnil Jožef Rud. Milic. 1864. Založil dr. J. Zl. P." Str. 424 v vel. 8°. — Ta knjiga obsega: Predgovor (spisovateljev), potem I. Pridige pri novih mašah (9), II. Postne pridige. Dve vrsti. A. O osmih zveličanskih blagrih (7 gov.) B. O raznih predmetih (7 gov.). III. Pridige o raznih priložnostih (9 gov.) in k sklepu še dodatek : Najlepši prstan, to je mična povest o zaročnem prstanu presvete Device Marije. V tej knjigi lepo odseva vzvišeni duh Pogačarja duhovnika, kteri je po vseh krajih ljubljanske
vladi kovine, kamorkoli je liil povabljen, z veseljem oznanoval besedo božjo. Ti govori so pisani v višjem homiletiškem slogu, kakoršnih slovenska homiletika le malo premore. Ne more se sicer tajiti, da so priprostim poslušalcem težko razumljivi, a izobražencu se tem bolj prikupijo, čim dalje jih prebira in — medituje. Sicer pa je utegnol pisatelj to tudi sam čutiti, ker je v predgovoru opomnil duhovne brate po Slovenskem, kterim jih je bil spoštljivo izročil v znamenje bratovske uzajemnosti, tako-le: „Če kdo kako dobro zrno v njih najde, naj to zrno pod njegovimi spretnimi rokami moč bogate rodovitnosti v podbudo kršanskega duha dobiva." In zrnja je v teh govorih obilno, le vsak si ga mora po svojem okusu se-mleti, da postane tečna hrana. — Honailetiškega blaga utegne še dokaj biti v rokopisu, in kolikor ga je porabljivega, ne bilo bi odveč, da ga objavi „Duhovni pastir", kteremu je itak različnosti v homiletiškej tvarini potreba. Omeniti je še nekterih krasnih „parenez" ob sklepu duhovnih vaj, homilij in ogovorov ob visitacijah rajnega vladike.
Dr. Pogačar je podpiral vsa literarna podvzetja slovenska s svetom ali peresom ali pa z denarjem. Vsak napredek na polji naše književnosti ga je srčno veselil. Najdemo ga med ustanovniki Matice Slovenske, kterej je bil tudi odbornik do 1. 1872. t. j. do onih glasovitih razprav o društvenej tiskarni. A to je ravno oni čas, ko je nesrečni razpor v domačem taboru narod slovenski v njegovem razvoji morebiti za desetletja potisnol nazaj. Smelo bi se morda o istem razkolu reči: Peccatur intra et extra niuros. Ko bi bili duhovniki, kakor morda bistri duh Pogačar-jev ni napačno presojeval, takrat že podpirali in osnovali Narodno tiskarno in slovenski političen dnevnik, do česar je tako moralo priti, in ne še le zdaj ob ednajstej uri, bili bi preprečili brž ko ne razkol in kolikor toliko vkupno obdržali intelligenco posvetno, kar je za napredek slovenskega naroda jako potreba. Zdi se, daje dr. Pogačar vedno obsojal razdvoj med posvetnim in duhovnim razumništvom. Delavnost jo čislal, kjer jo je le zapazil, in v to svrho je tudi kaj žrtvoval.
Ni je skoro knjige slovenske (ne omenjamo proizvodov theo-logiške literature v raznih jezikih), pa tudi drugih na slovanstvo ozirajö-čih se, ki bi se ne nahajale v njegovej knjižnici. O nekterih drugih njegovih slovstvenih zaslugah govorimo pozneje.
3. Če si ogledamo dr. Pogačarja kot prij a tel j a m 1 ad ine, znanosti, umetnosti in vednega (nikakor ne brezverskega) napredka, moramo se zopet o rajncem vladiki pohvalno izraziti. Le nekej starokopitnej stereotypnosti ni bil prijatelj. Dr. Pogačar je po svojem duhu vedno ostal mladostno živahen, akoravno so ga telesne moči zapuščale ter opominjale na leta, o kterih pravi psalmist, da nam ne dopa-dajo. Bolj idealno navdahnen našel je tudi več razumljenja pri mlajšej duhovščini kot pri starejšej, ki se te idealuosti v praktičnem življenji tako
lahko otrese ter ne more ali morda večkrat tudi noče umeti drugih, kte-rih duševno obzorje ni tako omejeno in ki še imajo nekaj onega idealnega žara. kterega so jim dobri učitelji unetili. Skušnja res uči, kakor tudi nekrolog v „Neue ill. Zeitung" o dr. Pogačarji, čigar dobro zadeto sliko je prinesla, omenja, „dass dem Idealisten Undank beschieden ist". Ali ko zmanjka idealno navdahnenih mož in ko se studuj6ča mladina ne bode več navduševala za uzore, ampak se navzela bolj materialističnega duha, — potem bode žalostno za narod slovenski! — Zato je bil pokojnik poseben prijatelj mladini. Kot vodja v alojzijevišči je bil dolgoleten odgo-jitelj in nadzorovatelj mnogim mladenčem. Ni dvomiti, da je bila njegova želja, naj bi rastli kakor v starosti tudi v modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. Ako ni vselej tega dosegel, to ni njegova krivda; kajti komu se vse posreči, kar namerjava ? Mogoče, da je večkrat zastonj pričakoval iz lepega cveta dobrega sadu; mogoče tudi, da je bil proti razbrzdanosti v svoj kvar velikokrat predober, ali vendar se mora reči, da je njegovo vodstvo izgojilo več izvrstnih mladenčev kot pa nasprotno. Sam temeljito in obširno izobražen, želel je vzbujati v srcih dijaških hrepenenje po vedi, ljubezen vzlasti do materinega, pa tudi do drugih jezikov. kterih je on mnogo govoril. Že kot dijak se je bil sam korenito poprijel klassičnih jezikov, na liceji semitskih dijalektov, zraven pa tudi modernih, osobito laškega in francoskega. In ker je »mladini ta nauk jako zanimiv in koristen, zatö je i njo vnemal. Tudi oni alojzniki, ki niso čutili v sebi poklica za duhovski stan, postavili so ravno v tem zavodu pod Pogačarjevim vodstvom kvas prihodnjemu delovanju na književnem polji slovenskem. Med Pogačarjevimi alojzniki nahajamo sledeče slovenske pisatelje: Luka Svetec, Josip Maren, Josip Pogač, Val. Lah. Fran Levstik, Ivan Božič (na Koroškem sedaj), Lovro Mahnič, Matej Frelih, Josip Stritar, Ivan Gnezda, Ivan Bonač, dr. Ivan Men-cingar, Lovro Mencingar, prof. Tomo Zupan, Ernest Klavžar (v Gorici), dr. Gregor Krek, Davorin Bole (professor na Ruskem).
Dijake je rad sam podučeval. pa tudi svojim pristavom in drugim zadevnim učiteljem dajal je primernih napotkov. Imel je v mislih osnovati v Alojznici lastno gymnasijo, a razmere še niso bile zatö dozorele. Tudi pozneje ni popustil te misli in je cel6 nektere duhovnike nagovarjal za dotični studium na vseučilišči, kakor delajo na pr. v brixenskej vladi-kovini. kjer imajo svojo popolno, z javnostjo odlikovano gymnasijo, — vse to bi bilo zahtevalo ogromnih stroškov, — a ni našel dovoljnega odmeva niti pri duhovščini niti (deloma pozneje) pri nekem ministru. Da pa enako njegovo prizadevanje ni bilo popolno brezuspešno, spričuje vsaj deloma več duhovnikov, ki so edino le po njegovej inicijativi na univerzah dosegli doktorsko čast. Baveč se rad z mladino, sprejel je dr. Pogačar brez obotavljanja škofijsko nadzorstvo v srednjih šolah, kjer se je marljivo
udeleževal zrelostnih preskušenj, šolskih duhovnih vaj iu svečanostij ter je dijaštvu mnogokrat pridigoval in obhajal službo božjo.
Kot professor je bil dr. Pogačar res na svojem mestu. Tvarino je imel temeljito v svojej oblasti. Globokost pa vzlet njegovega predavanja bila sta neki občudovanja vredna. Ljubezen do samostojnega razmotri-vanja je želel vdahnoti tudi svojim poslušalcem, do kterih je bil zmirom bolj prijazen in miloben, kot strog. Če so mu pa nekteri podtikali, da je zastonj plaval po zraku, dali so morda le sebi neki testimonium, ker ga niso razumeli. A güntherianisem — temu je bil udan . . . pravijo. Koliko je na tem resnice, nisem kompetenten izreči. A to je gotovo, da güntherianisem ni tako strašen, kakor nekteri mislijo. Anton Günther je bil veleum, „theosoph", ki je veliko koristil bogoslovnej spekulativnej vedi; a ko je bil njegov nauk v nekterih subtilnih stvareh po svetej sto-lici obsojen, — podvrgel se je Günther določbi sv. crkve, hoteč živeti in umreti kot zvest katoličan. O Janezu Krizostomu pa tudi vemo. da je bil ves čas življenja izvenreden ljubitelj katoliške crkve in da je poslavljajoč se na smrtnej postelji od svoje duhovščine, izustil res vzpodbudne besede, rekoč, da ga to najbolj tolaži, ker je bil v sv. kat. veri vzgojen ter jo ohranil vselej in povsod, in kot njen spoznavalec želi stopiti pred soduji stol. I)]'. Pogačar je bil z najznamenitnejšimi katoliškimi učenjaki zmirom v vednostnej* zvezi. Z mnogimi, kakor so dr. Veith, dr. Ehrlich, kardinal knez Schwarzenberg, dr. Schlör, dr. Häusle in dr., bil je celo osebno sprijaznjen.
Kot vodja bogoslovnih študij zanimal se je zelo za napredovanje bogoslovcev in tako spoznaval njihove zmožnosti. Da je bil vsestransko rabljiv in delaven, razvidimo iz tega, ker so mu njegovi ordinariji izročali ne samo častnih, nego i bremenskih služeb. Njegova vsestranska omika je omogočila, da je poleg dogmatike več let predaval na modroslovnem učilišči tudi odgojoslovje, nadomestoval po odhodu Dagarinovem v Kranj verozakonskega učitelja ter exhortatorja; pozneje je učil exegeso starega zakona in skozi dve leti predaval tudi metafvsiko. Iz tega pač lahko sklepamo, da je bil dr. Pogačar nenavaden talent, — Kot professor, vodja bogoslovnih študij in predsednik pri farnih konkursih poznaval je pač on kakor malokdo duhovščino ljubljanske vladikovine, kterej na čelo je bil slednjič poklican.	(Konec pride.)
Anton Žlogar.
Drobnosti.
Slovenski Pravnik. Poduk o najpotrebniših zakonih. Spisal dr. Ivan Tavčar. Izdala in založila družba sv. Mohorja v Celovci. 1883. Str. 160 v 8°. Družba sv. Mohorja je izdala pač že lepo število prostemu ljudstvu potrebnih knjig; vendar je upati, da bode „Slov. Pravnik" ena najkoristnejših, kar jih je do sedaj prišlo na svetlo. Treba jo je tedaj ljudstvu, kteremu je namenjena, toliko bolj priporočati, ker mu daje za vsakdanje življenje polno prepotrebnih podukov.
Iz osnove, ktero nam podaje g. pisatelj na prvih straneh, razvidi se, da bode „Slov. Pravnik" razpravljal samo glavne materije iz zasebnega prava, kterim je dodan konečno poduk o različnih sodnijskih postopanjih. Kazensko pravo in postopanje ni dobilo prostora v „Slov. Pravniku", kar se mora obžalovati; kajti na tem, v življenje živo in globoko segajočem polji potrebuje ljudstvo še nujnejšega poduka, in škoda je, da se. spisovatelj te lepo osnovane knjige ni lotil tudi omenjene tvarine. Pisatelj seveda ni imel namena, pisati učene in znanstveno-systematične knjige; zatorej je delil tvarino in spravil jo v posamezne oddelke, kakor je mislil, da bode ljudstvu bolj razumljiva in podučljiva; opiral se je, kakor se vidi, najbolj na vsakdanje skušnje iz življenja, ktere so mu kazale, kako in kaj se navadno med ljudstvom zgodi in kje je najbolj treba poduka. V tem oziru je razdelitev tvarine, kakor je sicer iz stališča znanstvenega pravoslovja brez vrednosti, vendar prav umestna, in knjiga bode gotovo tudi prostemu ljudstvu lahko umljiva ter prav podučljiva. Samo drugi glavni del „o zemljiščnej knjigi" bil bi bolj na mestu, ko bi ga bil g. pisatelj uvrstil pred zadnjim glavnim delom, ker se v razpravi o zemljiščnej knjigi rabijo pojmi o raznih pravicah, kterih pravni značaj in pomen se razlaga še le pozneje v četvrtem in petem glavnem delu.
Prav dobri in resnični poduki dajejo se v I. glavnem ali splošnem delu, in izvrstno je povedano, kar piše g. pisatelj na 16. in 17. strani o pomenu katastra ali „mape". Dan na dan se vršijo pravde za majhne koščeke revne zemlje, in tožitelj opira skoro vselej ves dokaz na „mapo", ne vedoč, da „mapa" nima niti najmanjše vrednosti in dokazilne moči, ne v pravdah zavoljo motjenja v posesti, ker tukaj se gre edino le za dokaz zadnje dejanske posesti in storjenega motjenja, ne v pravdah za lastnino, pri kterih je treba strogega dokaza pravice, a ta se z „mapo" niti v prvem, niti v drugem slučaji nikdar ne da dokazati.
Pravni pomen posesti je bil dolgo časa celo pravoslovcem nejasen, in naš sicer po vsem izvrstni občni državljanski zakonik je v oddelku, kjer se razpravlja posest, še najmanj dovršen. Koliko težje je torej, pomen tega pravnega pojma umljivo razložiti prostemu ljudstvu. Vendar se mora priznavati, da se v „Slov. Pravniku" razpravlja pomen posesti v nasprotji s pomenom lastnine prav srečno in sploh vsakemu umljivo. 'Pri razgovoru o kolikterosti posesti pozabil je g. pisatelj omeniti tudi pristne in nepristne posesti, ktera ima ravno v pravdah zavoljo motjenja posesti prevažen, izjemen pomen, da sodnik ne varuje posesti nepristnega posestnika tistemu nasproti, proti kteremu je njegova posest nepristna.
Da je g. pisatelj pravdo o motjenji posesti upletel tukaj, ne pa v zadnji del, kamor bi se imela uvrstiti po splošnej osnovi, mora se pohvalno priznati; saj je s tem stvari in svojemu namenu koristil. Za vsakdanje življenje je ta pravda prevažna, in upati je, da se bode ljudstvo po temeljitem in pravilnem tem poduku sebi v korist dobro podučilo, kaj je ta pravda in kaj se doseže z njo. Pozabilo pa se je tudi tukaj
omeniti prevažne okoliščine, da se mora tožba vložiti najkasneje v 30 dnevih po tem, ko je tožnik zvedel, da ga je kdo motil v njegovej posesti; to omeniti je bilo toliko bolj treba, ker se ta postavni obrok večkrat zamudi.
Tudi poduk o „priposestvauji in zastaranji pravic" bode ljudstvu prav prišel in je dober ter splošno pravilen. Samo v dveh točkah je dvomiti, ali ima g. pisate lj prav. Na 32. strani pravi: „da je dedič, kteri prevzame z dedščino reči, ki ne spadajo va-njo, postaven in pošten posestnik, če jih prevzame v veri, da spadajo v dedščino." Pošten posestnik takih rečij je on tedaj res; toda ne tudi postaven ali pravičen, ker po §. 1462 občn. drž. zak. nadomestuje dedič zapustnika, in če zapustnik ni imel pravnega naslova za posest dotične reči, ga dedič s tem, ker ga je podedoval, glede te reči tudi ni dobil, Na 35. strani piše: „Če je pa k priposestvanju potrebno 30 let, potem se ta leta štejejo ravno tako, kakor pri vsakem drugem slučaji." Glede obroka, kdaj se nenavzočim nasproti po §. 1475 obč. drž. zak. izteče čas potreben za priposedovanje, so mnenja pravoslovcev različna: neki menijo, kakor g. pisatelj, da v 30 letih; drugi izračunijo ta čas na 45 let, in tretji celö na 60 let. Zakonu in njegovemu namenu ugaja najbolj ono mnenje, po kterem se šteje skozi 30 let vsako leto za pol leta, tedaj skupaj 15 let, potem pa vsako leto naprej za celo, dokler se ne dobi s prejšnjimi leti skupaj 30 let, tedaj 30+15 = 45 let.
Drugi glavni del obsega eno najvažnejših pravnih naprav, to je zemljiščno knjigo in njen pomen. Poduk o njej je povsem temeljit in pravilen ter bode imel najlepše uspehe, ako ga bode ljudstvo pazljivo prebiralo in se ravnalo po njem.
Tretji glavni del „o zapuščinah" se v tem snopiči še le pričenja. Dedovanjsko pravo določuje pravice med umrlimi in njih nasledniki, in poznavanje dotičmh določil je torej imenitnega pomena za vsakega človeka. Poduk v tem delu bode gotovo koristno in podučljivo uplival na nevedno ljudstvo.
Kolikor se da po I. snopiči in po osnovi soditi, dosegla bodeta g. pisatelj kakor tudi „družba sv. Mohorja" popolnoma svoj hvalevredni namen, in upati smemo, da bode „Slov. Pravnik" prostemu ljudstvu v vsakdanjem življenji voditelj in učitelj; dosta nepotrebnih potov mu bode prihranil ter ga obvaroval marsiktere škode, ki le izvira iz nepoznavanja zakonov.
„Slov. Pravnik" je pisan v prav lepej, čistej, prostemu ljudstvu lahko umljivej slovenščini, kakor do sedaj še nobena knjiga te stroke. Razven nekterih slovniških konstrukcij, kakor: „podvrgli smo se načelu" str. 7., nam. držali smo se načela ali ravnali po načelu; „moč in veljavo vživajo zakoni toliko časa, da jih zakonodajalec n. spremenil" str. 12., nam. dokler jih ... ni izpremenil; „zunaj zmožnosti osebe str 32. nam. razun; „pravdo izgubiti" str. 148; „koristno je poznati zakone, pečavše se z oporokami" str. 154; „izbris dovoliti in izpeljati" str. 82. nam. izvršiti; „v ekse-kucijo postaviti" str. 142; „podati se v sodnijo" str. 95; — in razven nekterih preveč tuivijalnih izrazov, kakor: „privlečeta dva moža seboj za priče" str. 91; „če je prošnja prav skovana"' str. 92; „ker sem s slabo prošnjo šušmaril str. 93; „prav-darija" str. 143; „smrt je vgonobila življenje" str. 145, kteri se ne berejo lepo y resnej iu poduku namenjenej knjigi, — ne da se knjižici, ki šteje vendar 160 stranij, glede jezika in pisave niti najmanjše očitati, ampak mora se zopet in zopet priznati, da v tako dobrej, tudi nestrokovnjaku lahko umljivej slovenščini nismo še brali nobene knjige o tej stroki. S tem smo ob enem izrekli tudi sodbo v terminologiškem oziru; kajti knjiga, ki razpravlja učeno, prostemu ljudstvu nepoznato tvarino, ktera je pa ob enem tudi prostemu ljudstvu umljiva, ima gotovo dobre izraze. „Slov. Pravnik" je v terminologiškem oziru skoro dovršen in le malo terminov je v njem, s kterimi se n« zlagamo popolnoma.
Kaj je bolje rabiti, ali „zakon" ali „postava", ni še dognano. Na vsak način pa je izraz „postava" med ljudstvom tako ukoreninjen in tudi dober, da se ga v knjigah namenjenih prostemu ljudstvu nikakor ne kaže ogibati. „Slov. Pravnik" se ni odločil za enega teh izrazov in rabi ju oba skupaj, včasih celo v enem in istem stavku, na pr. stran 4, 30; boljše bi bilo, da bi se bil poprijel samo enega izraza; namesto „da-ritna pogodba" str. 7. bi se boljše reklo „darilna pogodba", kakor tudi pravimo „posojilna, hranilna pogodba" itd.; namesto „priposestvanje, priposestvati" je na vsak na-čin pravilnejše pisati: priposedovanje, priposedovati; „stebelno posestvo" za „Stanim-realität" ne more se obdržati in je že boljše pisati „prvotno" ali „glavno" posestvo; namesto „nadzastava" je bolje podzastäva, kakor tudi pravimo podnajem in ne nadna-jem; „dedščinsko pravo" za „Erbrecht" ni dobro; ampak pisati se ima „dedno" ali „dedovanjsko" pravo, ker „dedščinsko pravo" bi bil nemški „Erbschaftsrecht".
Ako še slednjič opomnimo, da je številka 1512 na 9. strani gotovo tiskovna pomota, ker ima naš občni državljanski zakonik samo 1502 člena in da zakon o razglašanji zakonov ni od 20., ampak 10. junija 1. 1809., — končali smo s tem kratko oceno prvega snopiča „Slov. Pravnika", s kterim je storila družba sv. Mohorja velik korak naprej na potu podučevanja prostega ljudstva.	Dr. J. Kavčič.
Tri zgodovinske razprave v Spomeniku o šeststoletnici začetka habsburške vlade na Slovenskem. — Prvo zgodovinsko razpravo v Matičnem Spomeniku, ki se glasi „Avstrijsko medvladje in ustanovitev habsburške vlade na Avstrijskem", spisal je prof. Fr. Šnkije. Strokovnjaško in vendar tudi za nehistorika prijetno berilo razpravlja dobo od 1. 1240., ko je umrl zadnji Babenberžan Friderik, pa do 11. julija 1. 1283., ko so se Habsburžanom poklonili na Dunaji najodličnejši avstrijski plemenitaši in dva zastopnika štajerskega plemstva ter se zahvalili, da je Rudolf postavil Avstriji, Štajerski, Kranjski in Slovenskej Krajini le jednega vladarja.
V „Uvodu" (str. 3—6) omenja nam pisatelj v kratkih potezah, kako so se v 13. stoletji križali interessi papežev in rimskih cesarjev. — Pisatelj piše „nemško cesarstvo" (str. 3 v. 25): bolje pa je pisati o rimskih cesarjih in o rimskem cesarstvu, kajti istočasni viri poznajo in govore navadno le o rimskih cesarjih. Izraz „nemški" more se rabiti pri besedi „kralj", in tako smemo govariti o nemških ali pa rimskih kraljih. Sedanji nemški zgodovinarji pišejo naj raj še le o nemških cesarjih in o nemških kraljih, kar pa ni posnemanja vredno. — Prvo poglavje „Otakarjeva vlada na Avstrijskem" (str. 7—45), nain popisuje, kako je prišel češki kralj po smrti Baben-beržana, vojvode Friderika 11. do posesti Avstrijskega iu Štajerskega in kako je dobil tudi Koroško, Kranjsko in Slovensko Krajino. To poglavje sega do izvolitve Rudolfa Habsburškega rimskim kraljem dne 29. sept. 1273. Drugo poglavje „Rudolf in Ota-kar" (str. 46—87) nam pojasnuje razmere med tema vladarjema, tretje poglavje razpravlja boj med Rudolfom in Otakarjem pri Suhih Krutih dne 26. avgusta 1278 in četvrto „Mir in ufevdenje" opisuje dobo od 1. 1278—1283. — Reči smemo, da premišljeno delo presega glede nepristranosti gotovo vse enake neslovenske spise, bodisi češke ali nemške, kajti prvi zagovarjajo radi svojega kralja Otakarja in drugi pišejo preveč z nemškega stališča. V svojih polemikah, bodisi proti Lorenzu, bodisi proti drugim, ukrenol je pisatelj po naših mislih pravo pot. Opazili smo pa, da pisatelj v primeri z drugimi novejšimi zgodovinskimi spisi, kteri so mu služili pri njegovem delu, navaja posebno rad cele stavke iz Lorenzove razprave, kar bi bil tu pa tam lahko opustil, kajti Lorenzov spis ni nikakov vir, temveč samo pripomoček. Gotovo bo vsak prijatelj slovenske zgodovine s tem delom zadovoljen in to tem bolj, ker spis ni le nekak prepis iz nekterih knjig, temveč učena razprava, v kterej je mnogo novih resultatov, kojih bi človek zastonj iskal po tujih knjigah. Pomanjkljivosti je primeroma le malo. Nektere naj tu slede. Ako pišemo Slovenjegraški (str. 40 v. 7), Turjaški, Ptujski itd., pišimo
še Svibenjski namesto Scharfenberški (str. 43 v. 10), Oberski namesto Heunburški (str. 34 v. 6; str. 35 v. 21 in drugod), Otoški namesto Werdski (str. 60 v. 25). Namesto „Joban Viktrinški" bi v slovenskih spisih rajši videli besedi Ivan Vetrinjski t str.
43	v. 18), ker pravijo Slovenci kraju Vetrinj. Seldenliofen-u pravijo Slovenci Vuzenica (str. !)5 v. 12) in Friesach-u pa Breže (str. 67 v. 25). Namesto besede „purgraf (str.
44	v. 8; strt 50 v. 3 in drugod) svetovali bi „grajski grof". Str. 30, opaž. 1 pozabil je pisatelj k besedi „Tangi" pristaviti njegovo delo. Na str. 89 v. 14 stala naj bi beseda Kusin namesto Buten. — Reči sinemo, da je razprava temeljita in kolikor nam je bilo mogoče kontrolirati jo, pokazala se je tudi zanesljivo. —
Zgodovinski spis, kterega je sestavil Ivan Lavrenčič, glasi se: „Habsburžani ustanovniki ljubljanske škofije in zaščitniki katoliške vere na Kranjskem." Že naslov nam kaže, da moramo ta spis deliti v dva dela. V prvem je kratek pregled zgodovine ljubljanske škofije, v drugem pa govori pisatelj o postopanji Habsburžanov proti kranjskim protestantom. Pisatelj nam je že znan po nekterih drugih historičnih spisih v Novicah in drugod. Gotovo je vse hvale vredno, ako porabi svoje proste ure za zgodovinske študije ter na ta način koristi svojemu narodu. Zdi se pa nam, da je pisatelj včasi v zadregi zaradi pomanjkanja zgodovinskih virov in pripomočkov, in vsled tega vrine se mu nehote v spis kaka neljuba pomota. Kako koristno bi bilo, ko bi na deželi živeči izobraženci, na pr. duhovniki, ki si pri svojih pičlih dohodkih ne morejo nakupovati učenih razprav, dobivali knjige iz mestnih knjižnic na dom. Ljubljanska bogoslovna knjižnica bi lahko na ta način veliko koristila kranjskim duhovnikom. Kar se tiče Lavrenčičeve razprave, opozoriti ga hočemo na nektere pogreške, ki so se vriuoli v njegov spis. Na str. 128 v. 14 piše g. Lavrenčič, da se je raztezala erkvena oblast oglejskih patrijarhov od Livence iu Taljamenta na Beneškem do Kolpe in Sotle na hrvatskej meji, od Jadranskega morja in Snežnika do Drave. Menda hoče pisatelj tii narisati meje oglejske patrijarhije s podružnimi Škoti vred, ker še v istem stavku nektere take škofe navaja. Oglejska metropola s podložnimi škofijami vred bila je dokaj večja, kajti na zapadu mejila sta jo celö Spliigen in Lago maggiore. Patrijarh je bil metropolit sedemnajsterim škofom. Pisatelj jih omenja le sedem (str. 128 v. 19). Izmed teh moramo še tri odstraniti, kajti čedadskih, škaderskih in placentinskih škofov ne nahajamo pod oglejskimi patrijarhi. Mislil sem, kako pridejo ta imena tii sem. Ako bi bil pisatelj navedel svoj vir, vedel bi, kje jih imam iskati. Sicer pravi v istem stavku (v. 8): „Kakor nam pripoveduje arhiv samostana zatiškega in kapitelja ljubljanskega", vendar te besede nam ne zadostujejo; bolje bi bilo, da bi bil navedel datum in broj one listine ali pa sploh tisti vir, kterega je porabil bodisi v ljubljanskem kapiteljskem ali pa zatiškem arhivu. Mislim, da namesto „čedadski" bi imelo stati „cenedski" od mesta Cenede in namesto „placentinski" bi moralo biti „vicentinskr' od mesta Vicenze, kar je morebiti tiskovna ali pa pisateljeva pomota. V Čedadu (Civi-dale) ni bilo škofov, le oglejski patrijarhi so dostikrat tam prebivali, v Placentiji ali Piacenzi poleg reke Pada so pa sicer stanovali škofje, a oglejskim patrijarhom niso bili podložni. Kar se pa „škaderskih škofov" (!) tiče, zamenil jih je morebiti pisatelj ali pa kdo drug pred njim z nekdanjimi panonskimi škofi v mestu Skarabantiji (Scarabantium). Ako izmed 7 škofov, ktere je pisatelj naštel, prej imenovane tri izpustimo, ostanejo še tržaški, konkordijski, novograjski in pičenski. Ravno te omenja tudi Hitzinger v Klunovein Archiv-u na str. 92. Drugi oglejskim patrijarhom podložni škofje pastirovali so v Comu (na severnej strani od Milana), v Mantovi, Veroni, Tri-dentu, Feltru, Bellunu, Trevisu, Vicenzi, Padovi, Kopru, Poreči in Pulji. — Pisatelj bi nam bil jako ustregel, ako bi bil nektere politične uzroke naštel, ki so napotil; cesarja, da je ustanovil ljubljansko škofijo. Tudi bi nam bil o ustanovitvi samej in takratnih dogodkih lahko kaj več povedal, kakor je ravno v Klunovein Archivu in
Zlatem Veku. Gotovo bi ne bilo odveč, ako bi nam bil popisal v kratkih potezah razmere med prvim ljubljanskim škofom in gornjegrajskimi menihi. Tudi kar se tiče drugega njegovega dela, dalo bi se mnogo več napisati kakor samo tri liste. Pisatelj bi bil lahko porabil v to svrho marsiktero razpravo o Truberji in protestantismu na Kranjskem. Na 134. strani zvemo, da je pisatelj dobil svoj vir v „Domcapitel-Archiv-u" (slovensko!). Tu pa tam bi želeli nekoliko več citatov. —
Zadnje zgodovinsko delo v Spomeniku je Rut,arjev spis „Slovenske dežele in ustanovitev Vojaške Krajine za Ferdinanda L (str. 199—240). Pisatelj začenja s pripovedovanjem o turških napadih na slovensko zemljo. Vsled tega prišlo je našim očetom na misel, ustanoviti na turskej meji stalno stražo, ki bi bila tako močna, da bi zapre-čila vsak neprijateljski napad. Stanovi slovenskih dežel, posebno pa Kranjskega, priganjali so kralja Ferdinanda, naj utrdi hrvatsko mejo in zagotovi svoje podedovane dežele pred turškimi napadi. Veliko zaslug za utrjenje vojaške granice pridobil si je Ivan Kacjanar, „slovenski Wallenstein", kakor ga pisatelj imenuje. G. prof. Butar, ki si je v malo letih pridobil mnogo zaslug za slovensko zgodovinopisje, pokazal je tudi tu svojo spretnost. Pomanjkljivosti v njegovem spisu menda ni, pač pa mnogo dobrega zrnja.	I)r- F- Kos-
Glasbena Matica. Med narodnimi zavodi, kteri so namenjeni delovati za omiko in prebujenje milega nam naroda, rešuje naša Glasbena Matica vedno častno in vestno svojo nalogo. Čeravno nima dovolj podpornih članov in je le bolj odvisna od subvencij, ktere jej dohajajo v novejšem času bolj bogato, raztega to društvo že svoje delovanje ne samo v izdavanje slovenskih muzikalij, temveč ono vzdržuje že drugo leto glasbeno šolo, v kterej trije učitelji podučujejo nadarjene slovenske otroke v igri na goslih in glasoviru. Imamo torej pri Glasbenej Matici prvo slovensko glasbeno učilnico, iz ktere morebiti počasi postane slovenska glasbena akademija. O organizaciji te glasbene šole poročal bodem morda drugi pot, za zdaj hočem le poročati o muzikalijah, ktere so dobili okoli božiča udje Glasbene Matice za leto 1883.
Dobili smo sledeče skladbe: a. „Slava Stvarniku!" maša I.; b. „Sv. Devici Mariji v čast", samospev; oboje uglasbil Anton Nedved. c. „Nazaj v planinski raj!" samospev, uglasbil Robert Burgarell. d. „Venec Vodnikovih in na njega zloženih pesnij" od Antona F o er s terja, in e. Narodne pesni z napevi, od Janka Žirovnika. Popolno naznanilo glej Kres str. 117 si.
Nedved je že od nekdaj priljubljen slovenski skladatelj in ker mu bije srce za slovansko reč, zna tudi zlagati napeve v narodnem duhu. Nedved pač ni odločen „ce-cilijariec", a kot glasbeni strokovnjak razume sestavljati crkvene napeve v takej obliki, da so sposobni za božji hram in vendar tudi prijetni za sluh poslušalcev. Njegova I. maša za moški zbor našla bode kmalu dovolj prijateljev med pevci in občinstvom, kajti tudi ona ima zgorej navedene lastnosti. Neprijetno pa je, da so se v partituro vrinole nektere prav sitne tiskovne napake, za kar pa skladatelj ne more, ker mu par-titura ni došla v popravek. — Pesen: „Sv. Devici Mariji v čast" je v pobožnem, nežnem duhu zložena in bode vzlasti pri „šmarnicah" služila slovenskim pevkam, da jo poj6 v čast in slavo nebeške kraljice. — Rob. Burgarellova skladba „Nazaj v planinski raj" na besede S. Gregorčičeve kaže, da ima gospod skladatelj dober okus in da je vešč komponist, kar je tudi že po svojih crkvenih skladbah pokazal. Kar mu pa moremo še posebno pripoznati, je to, da je akoravno rodom Nemec, slovenskemu tekstu v vsakem oziru priležen napev sestavil. — Anton Foerster nam je podaril s svojim „Vodnikovim vencem" prekrasno delo, ktero je sestavljeno iz odlomkov že znanih na-pevov drugih skladateljev, deloma pa tudi lastnih njegovih. Nahajajo se v njem motivi iz Nedvedove Vodnikove hymne: „Tvoja struna je zapela", znana narodna napeva „Od straže hrvaške" in „Kdo rojen prihodnih", nekoliko iz Hajdriliovega slavospeva;
„Pesmice tvoje" in iz dr. Benj. Ipavčevega zbora „Ilirija oživljena"; vsi drugi so Foerster-jevi. Mojsterska ta skladba bode našla povsod burno pohvalo, ako jo pojo dobro iz-vežbani pevci, osobito še, če sodeluje za spremljevanje orkester. Vojteh Valenta.
Slovenska Talija. Zvezek 51. dramatičnih del in iger, kteri je dalo Dramatično društvo v Ljubljani na svetlo, sodržuje sledeče igre: 1. Edda. Drama v štirih dejanjih. Spisal Jos. Weilen. Preložil Jos. Cimperman. 2. Materin blagoslov ali nova Chonchon. Igra s petjem v petih dejanjih. Preložil Jos. Cimperman. 3. Na Oso j ah. Ljudski igrokaz vpetih dejanjih. („Der Sonnwendhof".) Po S. II. Mosen thalu poslov. J. Ogrinec. 4. Damoklejev meč. Gluma v jednem dejanji. Nemški spisal Gustav zu Putlitz. 5. F rancosko-pruska vojska. Šaljiva igra v jednem dejanji. Spisal Kosta Trifkovič. Posl. M. Malovrh. (1. Šolski nadzornik. Vesela igra v enem dejanji s petjem. Spisal Kosta Trifkovič. Posl. M. Malovrh. Cena je temu zvezku 2 gld. — Ker je gmotno stanje Dramatičnega društva jako na slabem (obrestna glavnica je jedva 1800 gld.), je opravičena prošnja in želja, naj vsak rodoljub po svojih močeh podpira ta koristni zavod. Kako ponosni bi bili lahko vsi Slovenci, ko bi smeli upati, da se v kratkem ondi položi temeljni kamen narodnemu slov. gledišču, kjer se ima vzdigovati veličastno poslopje „Narodnega doma".
Ženitne ali svatbine navade in napitnice z godčevskim katekizmom iz sloven-bistriške okolice na Štajerskem. Zapisal Lovro Stepišnik. Maribor. Tisk in zaloga J. Leonova. 1884. Str. 52 v mal. 8". Cena 15 nove. — Na str. 3—39 beremo na kratko, kakšne navade se pri snubljenji in gostovanji nahajajo; vmes so vpletene pesni, ki jih radi svatje pojö, kakor od P. E. Zagorca, od M. Torkarja, od A. M. Slomšeka, od V. Orožna in od J. L. Rečiškega. Temu sledijo uganke, kar pisatelj godčevski katekizem imenuje. Po tej knjižici bode gotovo rad marsikteri starešina, svat ali godec segel.
Narodna biblioteka Krajčeva. Snopič 8 in 9. Ne srečni ca. Povest. Ruski spisal Ivan Sergijevič Turgenjev. Poslovenil I. P. Novomesto 1883. Natisnil in založil J. Krajec. Str. 147. Cena 30 nove. —• Kakor poprejšnje snopiče moramo tudi zadnja dva slov. občinstvu prav gorko priporočati. Žalostno bi bilo, ako bi se to koristno podjetje pri nas ne moglo dobro obnesti.
Tretje poročilo o delovanji in stanji „podpiralne zaloge slovanskih vseučilišč-nikov v Gradci". Založil in objavil t. č. opravilni odbor. V Gradci, 1884. Tiskala tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci. Str. 8 v 8°. — Glavnica imenovane zaloge se je povišala na 4600 gld. nominalne vrednosti v akademičnem letu 1882/3. Med vseučilišč-nike (5 modroslovcev in 7 pravnikov) se je razdelilo 250 gld. Da je še mogla povrh glavnica za celih 1100 gld. narasti, gre največja hvala g. veleposestniku na Reki in velctrgovcu v Trstu Josipu Gorupu, ki je zalogi papirno rento v nom. vrednosti 1000 gld. daroval, in g. prof. dr. G r e g o r j u K r e k u, ki vodi kot predsednik odbor, odkar se je zaloga ustanovila, ter po svojem osebnem uplivu razvoj tega zavoda vidno pospešuje. Kakor druga leta priporočamo tudi letos to zalogo blagim rodoljubom in rojakom v obilno podporo.
Slovenske PohTady. Časopis pre literatura, vedu, umenie a politiku. Redaktor Svetozar H urban (Vajansky). Vydavatel' a nakladatel' Pavel Mudroii. — Tako slove prav lični in izborni časopis slovaški, ki zastopa edini med ubogimi našimi brati znanost in leposlovje. Prvi snopič (str. 96) sodržuje med drugim zanimiva članka: ..Čaro-dejne zariekanie a kliatby u 1'udu slovenskeho", spisal Joz. L. Holuby, in „Pohl'ady na historiu v z k ri es ene ho Slovenska" od Bysterskega. List stane na leto 5 gld. in naroča se na-nj v Turč. Sv. Martine (Turöcz Szt. Märton, Ungarn).
Izdaje, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci. Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket.