ALI RES NISO VEČ ISTE?
Sence vprašanj nad mladinskimi akcijami
Marsikaj se je spremenilo. Tudi mladinske delovne akcije niso več tiste iz leta 1946, čeprav je njihov namen še vedno isti. Sta-rejši pravijo, da je bilo včasih lep-še, kljub temu, da nam danes sko-raj ničesar ne manjka.
Toda tudi ljudje nismo več tisti, iz štiridesetih, petdesetih let, iz časov delovnega zanosa, odreka-nja, pomanjkanja in iskrenosti. Tako radi pravimo, da čas teče naprej, morda pa se niti zaveda-mo ne, da je ravno ta čas neusmi-ljen rabelj marsičesa človeškega.
Sadovi nekdanjih mladinskih delovišč so dozoreli iz prija-teljstva, nesebičnosti in množične pripravljenosti za delo. Ni bilo ne primernega orodja, ne enotnih brigadirskih oblek ,ne strojev! Bi-la pa je zavest, da sta v delu na-predek* in gospodarska neodvi-snost, bil je občutek resničnega bratstva in enotnosti.
Danes imamo vse: lopate in stroje, brigadirske domove in hra-no. A se kljub temu borimo za številčno izpolnjenost mladin-skih brigad. Podaljšujemo roke za prijavo, brigadirska srečanja so srečanja starih znancev, ne priva-bijo pa novih nadebudnežev, v delovnih organizacijah grdo gle-dajo brigadirje, ki dobijo plačan dopust in še osebni dohodek za
čas, ko svoje mesto bodisi za pi^ salno mizo bodisi za strojem za-menjajo za brigadirsko delo, na sestankih veliko govorijo o pro-blematiki mladinskih delovnih akcij. Vsi kimamo, da je nekaj na-robe, a odločilnega koraka ne na-redimo.
Toda akcije morajo biti, saj so eden najbol j svetlih dosež-kov naše revolucije.
Motivi, ki današnjo mladino vo-dijo v mladinske delovne brigade, so razlidni: od čisto iskrenega -dati prispevek naši domovini, "krepiti bratstvo, enotnost, sklepa-ti nova prijateljstva, do povsem drugačnih - pridobljen vozniški izpit, brezplačno preživljanje po-čitnic, opravljanje proizvpdne prakse na drugačennačin... Naj ne zamerijo tisti, ki jim mladin-sko prostovoljno delo pomeni mnogo več, kajti gotovo prav oni najbolj občutijo zadrego mladin-skih delovnih akcij.
Pa ne smemo iskati krivde sa-mo pri mladih, kajti ni veliko ti-stih, ki bi sončno plažo in lenarje-nje zamenjali za kramp v roki. Predvsem pa sedaj, ko tudi počit-nice niso več tako brezbrižne, am-pak so čas, ko mladi radi zaslužijo kakšen dinar.
Kaj starši bolj podpirajo? Ali to, da si njihov otrok zasluži za počit-nice na morju, ali to, da gre y imenu bratstva in enotnosti, soli-darnosti ... v brigado?
Na žalost v naši družbi vse pre-več govorimo, mlatenje prazne slame pa mlade odbija in jih dela nezaupljive.
Dokler ne bo vsak posa-meznik pošteno zaslužil svo-jega kruha, dokler bodo žive birokratske in druge sile, do-kler bo samoupravljanje še tuje delu naših ljudi, toliko časa bomo skrbeli vsak za svoj prag, toliko časa si bo-mo lagali in prav toliko časa se bomo borili za obstoj mla-dinskih delovnih akcij.
Kajti naše vsakdanje življenje je tesno povezano z našimi odloči-tvami. Tako pa najbolj svetla ge-sla naše revolucije ponavljamo in častimo le še ob slovesnostih in praznikih, ne da bi priznali, da smo vanje pozabili vtkati iskre-nost in toplino.
Mladinske delovhe akacije so lepa šola naše pripadnosti domo-vini. Vsak brigadir pravi, da se bo še vrnil na akcijo, torej je nekaj narobe že s samim sistemom pro-pagande in evidentiranja v mla-dinske delovne brigade. Morda bi kazalo spremeniti tudi organiza-cijo akcij. Vendar, če bi občutili, kaj bi bilo, če mladinskih delov-nih akcij ne bi bilo, če bi se zave-dali, kaj bi s tem izgubili, ne bi smelo biti težav z neizpolnjenimi prijavami.         
Liljana Kranjc